UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET
DIPLOMSKA NALOGA
ORGANIZACIJA LOGISTIČNE VERIGE DOBAVE ZAŠČITNE OPREME
Mark Žižmond
Portorož, september 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET
DIPLOMSKA NALOGA
Mark Žižmond
ORGANIZACIJA LOGISTIČNE VERIGE DOBAVE ZAŠČITNE OPREME
Portorož, september 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET
DIPLOMSKA NALOGA
ORGANIZACIJA LOGISTIČNE VERIGE DOBAVE ZAŠČITNE OPREME
Mentor: doc. dr. Bojan Beškovnik Študent: Mark Žižmond
Jezikovni pregled: mag. Tadej Ian Vpisna številka: 09180051
Študijski program: Visokošolski strokovni študijski program prve stopnje Prometna tehnologija in transportna logistika
Smer študija: Transportna logistika
Portorož, september 2021
PREDGOVOR IN ZAHVALE
Za študij prometne tehnologije in transportne logistike in že pred tem srednješolski študij program logistični tehnik sem se odločil s pomočjo svojega očeta, saj mi je program predstavil tako, da mi je še isti dan postal všeč, zato sem se odločil za študij v smeri logistike. Pred študijem na fakulteti za pomorstvo in promet sem našel študentsko delo v slovenskem logističnem podjetju, v katerem sem se lahko spoznal s celotnim sistemom logistične verige vseh transportnih panog. S pojavom epidemije korona virusa se je povpraševanje po zaščitni opremi povečalo, zaradi česar sem bil premeščen na oddelek transporta osebne zaščitne opreme, kjer sem spoznal nove dokumente, povezane z uvozom osebne zaščitne opreme. To delo trenutno še opravljam, zato sem se odločil, da bo moja diplomska naloga govorila o organizaciji logistične verige dobave zaščitne opreme, saj lahko predstavim veliko dejstev in praktičnih primerov, za katere menim, da so ključ do razumevanja.
Iskreno se zahvaljujem svojim staršem, ki so mi omogočili študij, še posebej pa očetu, ki mi je pojma promet in transport tudi predstavil in me na vsakem koraku spodbujal ter mi pomagal doseči zaključek študija. Iskreno bi se rad zahvalil tudi direktorju ter solastniku podjetja 2hm logistics d. o. o., g. Dejanu Hervolu, za dano priložnost, da se s študentskim delom v podjetju izkažem. Čeprav je veliko ljudi na podlagi mojih let dvomilo v moje sposobnosti, mi je g.
Hervol z vero vame vedno stal ob strani in me naučil veliko novih stvari ter mi omogočil srečati se z raznimi izzivi, za katere sem sprva mislil, da jim nisem kos, a sva jih vedno skupaj premagala. Nazadnje in ne najmanj pomembno, bi se rad zahvalil tudi svojemu mentorju doc.
dr. Bojanu Beškovniku, ki mi je pomagal pri izbiri naslova diplomske naloge, in z napotki raziskovanja ter pisanja diplomske naloge. Hvala mu za potrpežljivost in podporo, da sem uspešno končal s pisanjem svoje diplomske naloge.
KAZALO
1 UVOD ... 1
1.1 Opis področja in opredelitev problema ... 1
1.2 Namen in cilj naloge ... 2
1.3 Predpostavke in omejitve dela ... 2
1.4 Metode diplomske naloge ... 3
2 LASTNOSTI LOGISTIČNIH VERIG ... 4
2.1 Vitka ali agilna logistika ... 5
2.2 Udeleženci logistične verige ... 7
2.3 Organizacija logistične verige ... 10
2.4 Vloga zalog ... 13
3 OPERATIVNI PROCESI PRI UVOZU BLAGA S KONTEJNERJI IZ PREKOMORSKIH TRŽIŠČ ... 15
3.1 Dogovor o komercialnih pogojih ... 15
3.2 Izbor izvajalcev prevoza ... 16
3.3 Organizacija prevoza ... 18
3.4 Komunikacija s strankami ... 21
3.5 Dokumentacija ... 21
3.5.1 CMR ... 22
3.5.2 Nakladnica oz. bill of lading ... 22
3.5.3 Tranzit – obrazec T1 ... 23
3.5.4 Uskladiščenje ali sedmica ... 24
3.5.5 Uvozna carinska deklaracija ... 24
3.5.6 Izvoz/izvozna carinska deklaracija ... 26
3.5.7 Certifikat o poreklu blaga ... 26
3.5.8 ATR dokument ... 27
4 ORGANIZACIJA LOGISTIČNE VERIGE ZAŠČITNE OPREME V IZBRANEM PODJETJU ... 27
4.1 Opis podjetja ... 28
4.2 Izbor dobaviteljev ... 29
4.3 Opis delovanja logistične verige ... 31
4.4 Posebnosti pri dokumentaciji ... 32
4.5 Primeri dobavnega postopka zaščitnih rokavic ... 34
4.6 Izzivi podjetja v izrednih razmerah ... 36
5 ZAKLJUČEK ... 39
SEZNAM VIROV ... 41
Seznam slik: ... 44
POVZETEK
Diplomska naloga prikazuje organizacijo logistične verige dobave zaščitne opreme in je razdeljena na dva dela, in sicer teoretičnega ter praktičnega. V teoretičnem delu je zapisano, kako se po predpisih ter zakonih uvozi ali izvozi zaščitno ali medicinsko opremo;
predstavljenih je tudi nekaj pomembnih zakonov ter dokumentacija, brez katere uvoza ni mogoče izvesti; opisana je tudi razlika med logistično in oskrbovalno verigo; predstavljeni so vsi udeleženci logistične verige ter dejavniki, ki so pomembni tako vidika uvoznika in njegovega logističnega operaterja, kot so plačilni pogoji, izbira dobavitelja itd.
Praktični del je osredotočen na dejanski primer slovenskega podjetja, katerega glavna dejavnost je uvoz zaščitne osebne opreme. Opisan je celoten postopek od pošiljanja blaga od dobavitelja in vse do prejema blaga pri končnem porabniku. V poglavju je predstavljen tudi realen izziv, s katerim se podjetja pri uvozu takšne opreme pogosto srečujejo.
Ključne besede: logistična veriga, dobava, transport, osebna zaščitna oprema, medicinska oprema, zaščitne rokavice, zaščitne maske, uvoz, carinski postopki.
SUMMARY
The bachelor’s thesis shows the organization of the logistics chain of supply of protective equipment and is divided into two parts in contrast to the theoretical and practical work. The theoretical part describes how, according to legal regulations, protective or medical equipment is imported or exported. Some important laws and documentation are also presented. Without them, imports cannot be carried out. The bachelor’s thesis also shows the difference between the logistics chain and supply chain, factors that are as important from the point of view of the importer and his logistics operator as payment terms, choice of suppliers, etc.
Keywords: logistics chain, supply, transport, personal protective equipment, medical equipment protective gloves, protective masks, import, customs procedures.
1 UVOD
1.1 Opis področja in opredelitev problema
Ena najpogostejših tem medsebojnih pogovorov, novic, člankov in objav na socialnih medijih leta 2020 in 2021 je epidemija korona virusa covida-19. Marsikomu in marsikateremu podjetju je obdobje pandemije onemogočilo normalno življenje ter nemoteno poslovanje. To velja za proizvodna in tudi za transportna ter logistična podjetja. Veliko podjetij je zaradi pomanjkanja naročil ter raznih ukrepov moralo zmanjšati obseg poslovanja ali celo prekiniti s poslovanjem.
Podjetja, ki so bila znana po fleksibilnosti in hitrem prilagajanju, so se hitro in v določeni meri izognila omenjeni poslovni situaciji.
Upadanje poslovanja se je pričelo z raznimi ukrepi s strani nadzornih organov ter držav, ki so zaradi zajezitve novega virusa morali zapreti poslovne obrate, kot so marsikatere trgovine (trgovine z oblačili, trgovine z elektroniko in belo tehniko, trgovine z avtomobili) ter storitvene dejavnosti (avtoserviserji, kozmetični saloni, toplice, savne ...); odprte so ostale samo trgovine z živili. Že po dobrem tednu se je v svetu logistike občutilo pomanjkanje posla, saj potrošniki niso imeli možnosti nakupa izdelkov v trgovinah. Ker so bili ukrepi globalni, so bile tudi posledice globalne, zato tudi večja podjetja, ki svoje produkte prodajajo v tujini, niso imela kupcev; posledično je upadla potreba po logističnih storitvah. Kupna moč je prav tako upadla.
V času epidemije je nabavna logistika napredovala na področju dobave zaščitne opreme, kot so zaščitne maske in zaščitne rokavice. Največja problematika takšnega posla v najbolj kriznih časih je bila ta, da je takšne zaščitne opreme na svetu primanjkovalo in le redki so jo imeli, kot so na primer zaščitne maske. Velika večina nas je bila pred izzivom, kako v prvih tednih in tudi mesecih priti do zaščitne maske. Podjetja, ki so imela v lasti nekaj kontejnerjev zaščitne opreme, so jih morale nujno odposlati h končnemu kupcu, za kar je bila potrebna čimprejšnja in čim hitrejša izbira transporta. To je bil velik izziv za vse logistične operaterje, ki so se ukvarjali z dobavami zaščitne opreme. Naslednji izziv, ki je prišel kaj kmalu za tem, je hitro in učinkovito carinjenje. Veliko prevarantov po svetu je videlo priložnost, da bi poslovno in finančno izkoristili neurejene razmere. Pošiljali so osebne zaščitne maske, ki niso bile primerne za nošenje, zato so carinski organi ter inšpektorati po celem svetu pričeli z dodatnimi certificiranji in poostrenimi carinskimi postopki. V veljavo so prihajali certifikati, brez katerih zaščitne maske ni bilo mogoče ocariniti, kar je pomenilo, da je bila blokirana s strani carine in ni bilo druge možnosti, kot jo odposlati nazaj k pošiljatelju ali iz Evropske unije. Tudi v
podjetju, kjer sem zaposlen smo se znašli v takšni neželeni in neprijetni situaciji, ko stranka ni imela ustreznih certifikatov in ji ni preostalo drugega kot poslati blago nazaj.
V večini primerov dobave zaščitne opreme je tako prišlo do sistematiziranih novih procesov, ki so jih podjetja vpeljala v lastno poslovanje. Prilagodili so se uvozniki, trgovec in logistična podjetja. Zaradi naglih, vendar učinkovitih sprememb, so operativni procesi danes dodelani in vzdolž logistične verige predhodno planirani.
1.2 Namen in cilj naloge
Namen naloge je predstaviti logistično verigo dobave zaščitne opreme in podrobneje opisati celoten operativni potek izvedbe dobave zaščitne opreme v Slovenijo. Pri tem je posebna osredotočenost na špediterske storitve iskanja najprimernejših prevozov v oteženih razmerah dostopa do dosegljivih transportnih enot. Stroški ob tem namreč strmo naraščajo. Carinski postopki morajo biti čim hitreje izvedeni.
Cilj naloge je opredeliti težave, s katerimi se uvozniki srečujejo pri dobavi zaščitne opreme in izpostaviti ključne točke v procesu, katerim je potrebno nameniti posebno pozornost. V teh točkah je tveganje uspešne realizacije transportno-logističnih storitev najvišje.
Postavljeno je raziskovalno vprašanje, ki se glasi: kakšne so transportno-logistične posebnosti pri dobavi zaščitne opreme v oteženih epidemioloških razmerah, na katere morajo biti logistična podjetja in uvozniki posebej pozorni. Z odgovorom se poskuša izpostaviti ključne procese in prikazati njihovo optimalnejše načrtovanje za čim bolj usklajeno izvedbo vzdolž logistične verige.
1.3 Predpostavke in omejitve dela
Zaradi sprotnega prilagajanja in v določenih trenutkih improvizacije so podjetja skopa pri podajanju opisov izvedbe nabavnih postopkov in organizacije transportnih storitev. Ker gre za specifične okoliščine in zelo aktualne situacije je tudi literatura pomanjkljiva. Tako se pojavlja tveganje dostopnosti podatkov, tako zaradi poslovnih okoliščin kot tudi zaradi evidentiranih postopkov. Posledično se predvideva več napora in časa za osebno pridobivanje podatkov. V veliko pomoč mi bo dejstvo, da sem v času epidemiološke krize deloval v podjetju, ki se je z
nabavo zaščitne opreme ukvarjalo. Tako so pri raziskovanju in pisanju uporabljene tudi osebne izkušnje pri opisovanju posameznih sklopov procesov nabave zaščitne opreme.
Tematika diplomske naloge se ozko osredotoča na blagovno skupino zaščitne opreme in s procesnega vidika na organizacijo nabavnih oziroma uvoznih tokov.
1.4 Metode diplomske naloge
Pri pripravi diplomske naloge so uporabljene naslednje metode:
• metoda deskripcije pri opisovanju značilnosti organizacije logistične verige zaščitne opreme med in po epidemiji covida-19,
• metoda analize pri podrobnejšem pregledu in obdelavi zbranega gradiva,
• metoda intervjuja pri pridobitvi posebnih podatkov o izzivih nabave zaščitne opreme v izbranem podjetju,
• metoda sinteze pri povzemanju ugotovitev in priporočil za čim bolj učinkovito izvedbo logističnih verig zaščitne opreme.
2 LASTNOSTI LOGISTIČNIH VERIG
Logistična veriga kot širši pojem je celotna veriga izvajanja logističnih procesov v oskrbovalni verigi, vse od pretovora blaga pri dobavitelju do končne distribucije do končnih potrošnikov (Urbancl, 2010). Logistična veriga je ožji pojem kot oskrbovalna veriga, saj govorimo samo o logističnih dejavnostih, kot so prevoz od dobavitelja do proizvodnje, od proizvodnje do trgovca na debelo, od trgovca na debelo do trgovca na drobno ter od trgovca na drobno do končnega kupca, medtem ko pri oskrbovalni verigi vključujemo vse ostale funkcije dobave, prodaje in organizacije (IIM Udaipur, 2021).
Vir: (Aspa Advisory, 2017).
Slika 1. Prikaz logistične verige
Na sliki 1 je predstavljena kompleksna oskrbovalna veriga, ki sloni na usklajeni logistični podpori različnih deležnikov zunanjega transporta, skladiščenja itn. Logistična veriga se vzpostavi, ko je blago potrebno premakniti iz točke A do točke B. Običajno je to od dobaviteljev surovin do bližjega skladišča, od kjer potuje do naslednjega skladišča bližje končnim potrošnikom, do tovarne, kjer se izdelki ali polizdelki proizvedejo. Ko so izdelki ali polizdelki proizvedeni, potujejo vzdolž verige ali v naslednjo tovarno, kjer se dokončajo, ali do distributorjev, ki jih dostavijo v trgovine. Končni deležnik so kupci. Nekatere oskrbovalne verige so izjemno preproste; tam je tudi preprostejša logistična veriga. Zelo pogosto delujejo bolj zapletene verige. Sestavljajo jo različni dobavitelji iz različnih delov sveta, različni distributerji in transportno-logistična podjetja, različni trgovci s prodajalnami na različnih
lokacijah. Paralelno poteka tudi več verig, ki se tako medsebojno prepletajo v različnih vozliščih, kot so proizvodni obrati, skladišča, terminali in na koncu prodajalne.
2.1 Vitka ali agilna logistika
Podjetja se vsakodnevno srečujejo z raznimi izzivi, kot je na primer neenakomernost povpraševanja, povpraševanje po različnih produktih ipd. Vsako dobro podjetje se za obstoj na trgu »spozna« z dvema oblikama logistične verige, in sicer vitko logistično verigo ter agilno logistično verigo. Glavna razlika med oblikama je ravno v trgu ter povpraševanju.
Vitka logistika je proces, pri katerem gre za redno analiziranje poslovanja, ter trga, s pomočjo katerega lahko eliminiramo izgube, prihranimo del dragocenega časa, znižamo stroške proizvodnje in dobave ter s tem povečamo učinkovitost logistične verige. Da bi lahko dosegli želeno, moramo opredeliti problem na vsakem oddelku posebej in ga s pomočjo analize rešiti in le na takšen način izboljšamo učinkovitost logističnih sistemov. Cilj vitke logistike je zmanjšati pretočni čas, povečati produktivnost, zmanjšati medfazne zaloge, povečati kakovost produktov ali storitev ter zmanjšati površino. Ko podjetje doseže vse to, izboljša nivo storitev za končnega kupca, zmanjša stroške; posledično ima podjetje večji profit.
Najpogostejši pristopi, s katerimi podjetje doseže vitkost, so:
• kaizen – gre za koncept stalnih izboljšav s spodbujanjem zaposlenih k iskanju novih izboljšav ter uvajanje njihovih idej v poslovanje; (TechTarget, 2021)
• benchmarking – v primerjavi z metodo kaizen je metoda benchmarking dalj trajajoči postopek; njegov glavni cilj je spremljanje domačih ter svetovnih podjetij ter primerjanje procesov, s čim pridemo do novih idej, izboljšanja kvalitete, povečanja produktivnosti, odkritja naših slabosti ali prednosti, zniževanja stroškov ter boljše pozicije na trgu (Oberlo, 2021);
• 20 Toyotinih ključev – z vsakim od dvajsetih ključev odpravimo ali zmanjšamo en problem na oddelku. Problem odpravimo tako, da določeno stvar naredimo bolje, hitreje ali ceneje (Višja šola Ravne, 2018);
• Kanban – glavni cilj kanbana je zmanjševanje medfaznih zalog s pomočjo tako imenovanih kanban kartic (Energos, 2016).
Agilna logistika je proces, pri katerem gre v največji meri za hitro prilagajanje na spremembe povpraševanja. V največjih primerih so najbolj agilna ravno majhna podjetja, ki lahko v dokaj kratkem časovnem obdobju prilagodijo svojo proizvodnjo, prodajno taktiko ali celo industrijo. Agilnosti z drugo besedo rečemo tudi fleksibilnost ali spretnost.
Za doseganje agilnosti v največji meri karseda sledimo naslednjim petim korakom:
• Napovedujemo na podlagi realnih in ne napačnih informacij.
• Delamo bolj pametno in ne bolj intenzivno.
• Sodelujemo s partnerji v logistični verigi, da skrajšamo dostavni čas.
• Trudimo se zmanjšati kompleksnost izdelkov, ne pa različnih variant izdelkov.
• Premaknemo sestavo izdelkov čim bolj proti koncu oskrbovalne verige.
Podjetje ve, da se mora odločiti za agilno poslovanje, ko je povpraševanje nepredvidljivo, ko je povpraševanje po raznolikih proizvodih visoko ter volumen teh produktov nizek. Podjetje se mora zavedati, da so tveganja za takšno poslovanje visoka.
Agilno poslovanje ima prednosti za trgovca, proizvajalca in kupca.
Trgovec pri poslovanju občuti naslednje prednosti:
• krajši dostavni časi,
• krajši odzivni časi,
• večja razpoložljivost proizvodov;
• ima manjše zaloge;
• ima manj manka zalog.
Proizvajalec pri poslovanju občuti naslednje prednosti:
• krajši proizvodni časi in posledično manjši proizvodnji stroški,
• krajši odzivni časi,
• fleksibilnost proizvodnje,
• izboljšanje koordiniranja aktivnosti v podjetju in med partnerji,
• čim manjše zaloge,
• manj manka zalog.
Ko proizvajalec in trgovec poslujeta na agilen način, to občuti tudi stranka, tako da ima na voljo večji asortiman izdelkov, večjo razpoložljivost tovora ter novejše izdelke.
Poslovanje na takšen način prinaša tudi nekaj slabosti, kot je implementacija sistema ter velik finančni vložek v IT tehnologijo, zaradi česar se podjetja odločijo za »hibrid« agilnega in vitkega sistema, imenovanega leagilnost, pri katerem uporabimo najboljše lastnosti obeh sistemov in jih združimo v eno logistično verigo (Bajec, 2020a).
2.2 Udeleženci logistične verige
Logistične verige so lahko bolj kompleksne z več udeleženci ali manj kompleksne z manj udeleženci. V običajni logistični verigi se pojavljajo naslednji udeleženci:
• cestni prevoznik,
• pomorski prevoznik oz. ladjar,
• letalski prevoznik,
• železniški prevoznik,
• skladiščnik oz. logistična podjetja, ki izvajajo skladiščenje,
• špediter,
• carinski deklarant (če tega ne opravi špediter, kar je značilno za trge zunaj Evrope),
• uvoznik,
• distributer,
• trgovec na debelo/drobno.
Vsak udeleženec logistične verige je odgovoren, da opravi storitev, za katero je specializiran.
Oseba, ki je odgovorna za celotno verigo, s planiranjem in usklajevanjem vseh omenjenih udeležencev poskrbi, da blago preide od dobavitelja do končnega prejemnika v takšnem stanju, kot je bilo pripravljeno, in v čim krajšem času ter zanesljivo oz. varno.
Cestni prevoznik je odgovoren za prevoz blaga po cesti od točke naklada do točke razklada s cestnim tovornim vozilom, kot je kamion. Prevaža lahko večje kosovne pošiljke ali manjše pošiljke, za katere najpogosteje uporabi manjše cestno transportno sredstvo ali dostavno vozilo.
Pri kompleksnih logističnih verigah je takšnih transportnih linij več, saj so razporejene po celem svetu, zato v večini primerov ne moremo uporabiti enega prevoznika za vse prevoze. Prevoze namreč potrebujemo od izkopa surovine do dobaviteljevega skladišča: od dobavitelja do bližnjega terminala (pomorski, železniški, zračni), od terminala v namembni luki ali namembnem letališču ali namembnem železniškem terminalu do proizvodnje. Po cesti blago najpogosteje premikamo tudi od proizvodnje do distributerjev in od distributerja do prodajaln na debelo ter na drobno. Pri dobavi zaščitne opreme je cestni transport eden najpomembnejših in najbolj uporabljenih oblik transporta, saj je najbolj prilagodljiv in hiter, kar je v takšni nabavni verigi zelo pomembno. Še posebej to velja v primeru visokega povpraševanja ob izredni epidemioloških razmerah in ob pomanjkanj zaščitne opreme.
Pri uvozu ter izvozu blaga s prekomorskih trgov je pomorski transport zelo pomemben.
Pomorski transport se namreč izkaže za najboljšo izbiro, ko je blago potrebno poslati na dolge relacije. Na daljše relacije je najcenejša in najoptimalnejša opcija prevoza, čeprav je v odnosu do drugih vrst transporta zelo počasen. Za nabave iz bolj oddaljenih prekomorskih tržišč uporabljamo tudi letalski transport. Glavna slabost zračnega transporta je cena prevoza, vendar je bistveno hitrejši od pomorskega transporta. Iz ključnih azijskih trgov je za štirikrat hitrejši, vendar tudi bistveno dražji. Izvajalec pomorskega transporta je ladjar oz. ladijska družba, ki ima v lasti ali najemu ladje. Če želimo poslati blago po morju z ladjo, moramo kontaktirati ladjarja ali njegovega imenovanega pomorskega agenta v pristanišču nakladanja ali razkladanja, kar je odvisno od dogovorjenih Incoterms pogojev med prodajalcem in kupcem.
Tako rezerviramo mesto na ladji. Ladjar nato blago prepelje iz luke naklada v namembno luko.
Najpogosteje organizacijo in koordinacijo prevoza prepustimo špediterju. On je vezni člen med ladjarjem in stranko.
Aktivnosti zračnega prevoza izvaja letalska družba, ki ima na podoben način kot ladjar v lasti ali najemu letala, s katerimi izvajajo transport tovora. Tovorni transport v letalskem transportu se lahko izvaja v tovornih enotah, podobno kot pri pomorskem transportu, in sicer v kontejnerjih ali na posebnih letalskih paletah. V letalskem transportu transportno enoto predstavljajo tako imenovani ULD kontejner, ki se uporablja za lažje manipuliranje blaga, za lažje ločevanje pošiljk ter za večjo zaščito blaga med transportom. Za večje pošiljke zračni prevoznik omogoča zakup celotnega letala, kjer se pošiljko v enem kosu ali na paletah naloži v tovorni prostor.
Železniški prevoz ima kar nekaj prednosti, kot so njegova hitrost, kapaciteta tovora, ki jo lahko hkrati prepelje, ter ekonomičnost na enoto tovora; ima tudi kar nekaj slabosti, kot so slabo razvita infrastruktura, višji investicijski stroški v primerjavi s cestnim transportom in najpogosteje ne omogoča direktne dostave blaga do kupca. Marsikje po svetu je železniški transport zelo dobro razvit; drugje je žal z razvojem zaostal in to privede do neskladja in nezanesljivosti vzdolž cele logistične verige. Železniški prevoznik v zameno za plačilo opravi železniški prevoz po tirih z vlakom, na katerega so priključeni vagoni, da nastane vlakovna kompozicija. Večja tovorna enota v železniškem prometu je vagon. Poznamo več vrst vagonov.
Pogosto se uporablja tudi vagon kot platformo, na katero se položi ladijski kontejner za lažje, hitrejše ter varnejše manipulacije.
Poleg vseh vrst zunanjega transporta, ki jih uporabljamo v logistični verigi, je potrebno izpostaviti skladiščenje. Skladiščenje je zelo pomembno pri premagovanju komponente časa v
logističnih verigah. Ko se izdelkov ne porabi takoj in ostanejo nekaj časa v skladišču, mora njihova vrednost ter kakovost ostati čim višja, kot je bila pri prihodu v skladišče. Mnoga podjetja imajo kar nekaj obratnega kapitala, vezanega ravno v zaloge, kar slabi njihovo likvidnost in možnost razvoja. Osnovna funkcija skladišč je shramba blaga zaradi naslednjih neskladij (Bajec, 2020b):
• neskladnost med časom proizvodnje in časom uporabe dobrin,
• oddaljenost med krajem proizvodnje in krajem potrošnje,
• različni trgovski in finančni pogoji,
• potreba po varnosti oskrbe.
Poleg skladiščenja se v skladišču opravljajo tudi druge dejavnosti, kot so komisioniranje, etiketiranje, sortiranje, paletiziranje, varovanje blaga, kontrola blaga, štetje blaga, kontrola zaloge ...
Uvoznik je v logistični verigi udeleženec, ki blago uvozi ter zanj plača uvozne dajatve in spremljajoče stroške. Uvoznik je eden pomembnejših členov v logistični verigi, saj nosi največje tveganje, ima največ stroškov z blagom; poleg tega mora poznati zakonodajo, ki opredeljuje potrebno dokumentacijo, brez katere uvoz ni možen. Uvoznik lahko uvoženo blago proda končnim porabnikom, lahko pa trgovinam na debelo ali drobno. Na uvozniku je pogosto tudi tveganje nepravilnega oblikovanja zalog.
Pojem distributer se pogosto zameša s pojmom »trgovec na debelo«, a med njima je kar nekaj razlik. Distributer je člen, ki dobavlja izdelke in storitve različnim strankam v verigi, kot pomoč proizvajalcu, ki se osredotoča zgolj na proizvodnjo izdelkov ter dobavo surovin, distribucijo ter prodajo prepusti distributerju. Distributerjeve stranke so trgovci na drobno in končni potrošniki (Gadget-info.com, 2021).
Vir: (lasten)
Slika 2. Prikaz udeležencev logistične verige
2.3 Organizacija logistične verige
Za organizacijo celotne logistične verige skrbijo logistični operaterji ali špediterji. Vsak člen logistične verige ima svoje zadolžitve in svoje odgovornosti; špediter ali logistični operater ima največjo odgovornost in zadolžitev, saj mora povezovati vse člene skupaj. V logistični verigi se logistični operaterji ali špediterji menjajo, saj je v eno samo logistično verigo vpletenih tudi kar nekaj strank. Vsaka stranka lahko ima svojega logističnega operaterja, zato je tok informacij, še posebej med stranko in špediterjem, zelo pomemben.
V eni logistični verigi imamo lahko kar 6 različnih špediterjev, ki se nato izmenjajo. Prvi logistični operater stopi v verigo že pri transportu surovine in poskrbi za transport do prvega terminala ali tovarne. Kasneje se pojavijo dodatni špediterji ali logistični operaterji, saj je potrebno organizirati prevoze iz proizvodnih obratov, skladiščenje na različnih lokacijah in transport zadnjega kilometra do kupca.
Logistično verigo z vidika delovanja mikro oziroma poslovne logistike razdelimo na logistične podsisteme:
• nabavna logistika,
• intralogistika,
• distribucijska logistika,
•
• razbremenilna logistika.
Nabavna logistika je člen v podjetju, ki je odgovoren za nabavo surovin, polizdelkov, storitev, ki so ključno potrebni za obratovanje podjetja. Naloge nabavne logistike obsegajo naslednje ključne procese (Bajec, 2020c):
• iskanje dobaviteljev,
• kontrola dobaviteljev,
• opredeljevanje nabavnih potreb,
• nabava blaga/storitve,
• skrb za transport,
• uskladiščenje blaga v podjetju,
• kontrola blaga,
• ponovno naročanje ali menjava dobavitelja.
Nabavna logistika je v podjetju zelo pomembna, saj je kakovost produkta, storitve in dobavnega roka v veliki meri odvisna od nabavnih aktivnosti in izbranega dobavitelja. Nabavna služba poleg dobavitelja skrbi tudi za zaloge tako, da mora narediti analizo, ali se podjetju izplača imeti zalogo, in če ja, kolikšna je optimalna zaloga, da ta strošek podjetju ni previsok.
Intralogistika, ki jo opredelimo tudi kot proizvodno logistiko ali notranjo logistiko skrbi za notranji transport izdelkov, polizdelkov ali surovin od vhodnega skladišča surovin do proizvodnje in nato do skladišča izdelkov oz. izhodnega skladišča proizvajalca. Notranjo logistiko se načrtuje že v izgradnji in načrtovanju proizvodnje tako, da se transportne poti znotraj proizvodnje čim manj prepletajo ter da so najkrajše, da podjetje prihrani čas, stroške transporta ter nevarnosti poškodbe med notranjim transportom.
Funkcije intralogistike so (Bajec, 2020d):
• prevzem surovin,
• notranji transport,
• skladiščenje/medskladiščenje,
• pakiranje končnih proizvodov.
Pod okrilje intralogistike sodijo še (Bajec, 2020d):
• izbira lokacije tovarne,
• določanje tipa proizvodnje,
• razmestitev proizvodnih sredstev,
• doseganje čim bolj optimalnega pretočnega časa.
Distribucijska logistika je podsistem, ki sledi za proizvodnjo blaga in skrbi za blagovni tok gotovega blaga iz skladišča izdelkov proizvajalca do končnih kupcev oz. porabnikov. Blago mora v roke kupca priti nepoškodovano in v čim krajšem možnem času, ko je ta narejen oz.
naročen, kar pomeni, da distribucijska logistika stremi k čim boljšemu fizičnemu načinu prenosa izdelkov preko distribucijskega kanala ali tržne poti (OBL'Č d. o. o., 2017).
Poprodajna ali servisna logistika je mlajši logistični podsistem. Gre za storitvena dela ali naknadno dobavo blaga po tem, ko je izdelek enkrat že pri končnem kupcu. Vključuje naslednje:
• montažo ter usposabljanje uporabnikov novih strojev,
• servisno, sprotno ali investicijsko izobraževanje ter
• dostavo nadomestnih rezervnih delov.
Poprodajne logistike ne nudi vsako podjetje, saj je ni potrebno; nudi jo večina podjetij na trgu ravno zaradi konkurence; s pomočjo poprodajne logistike gradijo prednost pred konkurenčnimi podjetji. Podjetje lahko poprodajno logistiko izvaja samostojno ali pa to zanj izvajajo podizvajalci, pooblaščeni distributerji in trgovci.
Cilji poprodajne logistike so:
• odzivni čas serviserja,
• dobava rezervnih delov,
• tehnično svetovanje,
• čas popravila,
• sposobnost.
Razbremenilna logistika je v verigi zadnji podsistem, ki omogoča krožno delovanje. Gre za aktivnosti, ko končni potrošnik izdelek že odrabi. Za razbremenitev okolja z odpadki veliko podjetij ponudi kupcem prevzem že odrabljenega izdelka v zameno, katera končna stranka prejme dodaten popust pri nakupu novega, odrabljen izdelek pa podjetje, ki ga je vzelo nazaj, ga reciklira in ponovno pridobljen material uporabi pri sestavi novega izdelka. Cilji
• zmanjšanje obremenjevanja naravnega okolja z odpadki,
• izboljšanje rentabilnosti podjetja, s povečanjem kvote ostankov, ki jih podjetje reciklira;
tako se zmanjša število ostankov, ki so za odstranitev (z recikliranimi izdelki lahko proizvodnja ponovno uporabi in s tem prihrani pri nabavi novih surovin ali polizdelkov).
2.4 Vloga zalog
Zaloga je tako kot dobavni rok zelo pomembna. Velikokrat sta ta dva pojma močno povezana, saj je dobavni rok še kako odvisen od zaloge in tudi obratno. Če ima podjetje blago na zalogi, ga lahko dobavi veliko prej kot v primeru podjetja, ki izdelkov nima na zalogi in jih mora predhodno naročiti dobavitelju. Ta mora izdelke proizvesti. Imeti blago na zalogi je za podjetje velika prednost, saj zaloge pripomorejo k nemotenemu in učinkovitemu poslovanju, hitremu odzivu na povpraševanja. Istočasno so tudi velika slabost, saj je zaloga velik strošek. Podjetja se pri nabavah materiala držijo treh načel in glede na potrebo izberejo enega od naslednjih (Grintal, 2011a):
• nabava na zalogo (podjetje nabavi večje količine blaga, ki je v stalni pripravljenosti za odpremo ali predelavo);
• posamična nabava po potrebi (podjetje nabavi blago, ko pride do te potrebe in ne prej, kar prihrani čas skladiščenja);
• nabava, usklajena s prodajo ali proizvodnjo (podjetje blago kupi tik, preden ga potrebuje; blago gre naravnost na tekoči trak ali v prodajo).
Podjetja skozi poslovanje neprestano iščejo prostor za izboljšave ter optimizacijo na vseh oddelkih. Eden pomembnejših je nabavni oddelek, ki vodi stanje zaloge ter določi, na kakšen način bo podjetje vodilo zaloge in koliko bodo te obsežne. Glede na velikost ločimo (Grintal, 2011b):
• minimalno zalogo, ki je najmanjša zaloga, ki si jo lahko podjetje privošči; istočasno je zelo rizična, saj lahko pride do zamude pri dobavi nove zaloge, kar pomeni, da je podjetje ostalo brez zalog; posledično ne more proizvesti novih produktov ali dobaviti blaga.
• Slabost minimalne zaloge lahko rešimo z varnostno zalogo, katere namen je premostitev nepričakovanih dogodkov pri oskrbi, nenapovedanem večjem povpraševanju ... Varnostna zaloga je rezerva, ki jo lahko porabimo zgolj pod posebnimi pogoji.
• Signalna zaloga je točka, na kateri moramo naročiti novo zalogo, ki v idealnem primeru prispe ravno tedaj, ko podjetje doseže varnostno zalogo. Signalna zaloga je zelo pomembna in mora biti skrbno opredeljena, saj na podlagi te zaloge podjetje naroči novo dobavo materiala.
• Maksimalna zaloga je zaloga, za katero podjetje oceni, da je njena velikost še optimalna za skladiščenje; vsako povečanje zaloge bi podjetju prineslo dodaten nepotreben strošek.
• Povprečna zaloga je vrednost zaloge, v najpogostejših primerih preračunana kot aritmetična sredina med najvišjo in najnižjo zalogo (maksimalno in minimalno).
Povprečno zalogo podjetje potrebuje zgolj za računanje okvirnih skladiščnih stroškov ter obrata zalog.
• Aktivna zaloga je dinamični del zaloge, ki se v primerjavi z varnostno zalogo spreminja tako, da se zaloga prazni ali polni z novimi dobavami. Povprečna aktivna zaloga je enaka polovici razlike med maksimalno in varnostno zalogo ali praviloma polovici ekonomične količine naročila.
• Optimalna zaloga in izbira le-te je najpomembnejša skrb nabavne službe podjetja, saj sta potrebni velika natančnost in kalkulacija skupnih stroškov naročanja, pogostosti dobav in skladiščenja, saj morajo biti le-ti minimalni. Z natančnim izračunom in opredelitvijo optimalne zaloge lahko podjetje na letni ravni prihrani večjo vsoto denarja.
Vir: (Novak, 2003)
Slika 3. Življenska doba zalog
Zalogo štejemo kot strošek, saj jo je potrebno vzdrževati. Stroški zalog so naslednji (Čotić, 2003):
• stroški kapitala: zaloge vežejo denar, ki bi bil lahko uporabljen za druge vrste naložb,
• stroški servisiranja zalog: podjetje mora ugotoviti, kakšno stopnjo donosa bo žrtvovalo z denarjem, ki ga investira v zaloge,
• stroški skladiščnega prostora: sem spadajo stroški, povezani s prostorom, ki ga zavzemajo zaloge, kot so amortizacija skladiščne zgradbe, stroški skladiščne opreme, stroški vzdrževanja skladišča, stroški ogrevanja, hlajenja, prezračevanja, razsvetljave, čiščenja in ostalo,
• stroški tveganja z zalogami, kot so stroški zastaranja, stroški poškodb, stroški kraje, stroški preselitve.
Ker so stroški zalog obremenjujoči za podjetje, jih je potrebno skrbno planirati ter jih redno obračati, da ne pride do zastaranja zalog. Pri zastaranju uporabnosti izdelka le-ti izgubijo vrednost, celo na uporabnost. Za podjetje je najbolj idealen način, da blago zapusti skladišče čim prej, ko pride v skladišče. S tem se znižajo stroški skladiščenja, prekladanja in prepreči upadanje vrednosti.
3 OPERATIVNI PROCESI PRI UVOZU BLAGA S KONTEJNERJI IZ PREKOMORSKIH TRŽIŠČ
3.1 Dogovor o komercialnih pogojih
Pri sklepanju poslov se začne in konča pri plačilnih pogojih, saj imata dobavitelj in uvoznik pogosto različne predstave tako o ceni kot tudi o plačilnih pogojih. Definiranje plačilnih pogojev je pogoj za začetek poslovanja. Navedeni so v kupoprodajni pogodbi in kasneje tudi na računu. Pri kalkulaciji plačilnih pogojev je potrebno biti zelo pozoren in natančen, saj si lahko s samo eno napačno informacijo ali s samo eno drugačno predstavo uvoznik povzroči velik strošek.
Na začetku poslovanja najpogosteje veljajo plačilni pogoji plačila vnaprej oziroma avansno po predračunu. Ko proizvajalec prejme plačilo, odpošlje blago. Nekatera predvsem večja podjetja imajo že vnaprej podpisane pogodbe z dobavitelji, v katerih je naveden odlog plačila. Odlog plačila pomeni obdobje po tem, ko kupec prejme blago, do dneva, ko mora to blago prodajalcu plačati. Če ima valuto ali odlog 7 dni, mora kupec blago plačati najkasneje 7 dni po prejemu blaga, sicer sledijo penali ali celo izvršba. Plačilni pogoji so izjemno pomembni, saj v primeru
teh prodajalec zalaga tovor v času do valute, kar pomeni, da ima v tem času uvoznik blago, za katerega mu še ni potrebno plačati. Če ima tudi uvozno podjetje do svoje stranke dogovorjen odlog plačila, mora tudi to všteti in si izračunati strošek zalaganja denarja.
!"#$!$ &$'()$*$
+,- ./( ∗ 𝑣𝑟𝑒𝑑𝑛𝑜𝑠𝑡 𝑏𝑙𝑎𝑔𝑎 (𝑒𝑢𝑟) ∗ 7% (𝑜𝑏𝑟𝑒𝑠𝑡𝑖) (1)
Uvoznik ima z dobaviteljem lahko dogovorjeno valuto tudi 30 dni; blago proda 36. dan; zaloga traja 36 dni; s stranko ima dogovorjeno valuto 20 dni, kar pomenu, da plača šele 57. dan po prejetju blaga. Dobavitelj šele takrat ponovno razpolaga s celotnim zneskom. V tem primeru ima uvoznik od dneva plačila dobavitelju do dneva, ko prejme plačilo, 27 dni, kar pomeni, da ima 6 dni denar vložen kot kapital v zalogi, 21 dni pa financira svojo stranko; skupno ima 27 dni vezave kapitala. Na podlagi tega se lahko po zgornji formuli (1) izračuna, da je strošek kapitala v zalogi 26,25 EUR. Ta strošek se lahko tudi zmanjša tako, da se dobaviteljevemu kupcu zniža plačilni rok oz. valuto. Zelo pomembno je, da je potrebno pred podpisom pogodb z dobavitelji in strankami izvesti temeljito analizo trga ter izračun, koliko se to izplača ter kaj se na podlagi tega žrtvuje oz. pridobi.
Dogovor plačilnih pogojev vpliva na denarni tok oz. »ang. cash flow«, ki je neto znesek denarnih sredstev, ki se prenašajo v podjetje in ven iz njega. Prejeta denarna sredstva so prilivi, porabljeni denar pa odlivi (Investopedia, 2021). Če ima podjetje s svojimi strankami ter z dobavitelji dogovorjen odlog plačila, mora temeljito preračunati, ali se to izide in na kakšen način, saj v primeru, če ima več odlivov kot prilivov v določenem obdobju, podjetje nima denarja za plačevanje drugih računov. Dodeljevanje odloga je načeloma delo vodstva ali finančnikov podjetja na podlagi izračunov in praviloma neoperativnih delavcev.
3.2 Izbor izvajalcev prevoza
Z logističnega vidika se lahko šteje izbor podizvajalcev (cestni prevoznik, ladjar ...) kot izbor dobaviteljev, le da gre za dobavitelje transportnih storitev in ne materiala. Tako je vidik izbire prevoznikov ravno tako pomemben pri delovanju nabavne službe. Celotna logistična veriga je toliko močna kot njen najšibkejši člen, zato si podjetja ne smejo privoščiti imeti v verigi podizvajalca, ki mu ni mogoče zaupati, ali podizvajalca, ki svoje delo ne opravlja dovolj dobro.
V nasprotnem primeru se lahko izgubi pridobljen posel in stranko.
Podizvajalce se v logističnem sektorju lahko išče prek raznih portalov, kot so na primer globalna logistična združenja, kjer se podizvajalce spozna šele, ko podjetja enkrat pričnejo s skupnim sodelovanjem. Logistična podjetja podizvajalce ali agente za pomorski in letalski transport iščejo s pomočjo svetovnih združenj; kar se tiče letalskih in ladijskih družb, načeloma uporabljajo nekaj največjih, saj v tem segmentu ni tako velike konkurence kot med cestnimi prevozniki. Za cestni transport se uporabljajo portali, kot je na primer portal prevoznikov Timocom. Timocom je portal, na katerem si naročitelj in ponudnik prevoza srečata in skupaj opravita določeno logistično storitev. Na Timocom portalu logistični operaterji navadno iščejo cestne prevoznike, ki bodo za njih opravili cestni prevoz S pomočjo portala se lahko pridobi oceno podizvajalca, saj so podana mnenja podjetij, s katerimi je prevoznik do sedaj že delal.
Kot v prodajnem podjetju ima tudi logistično podjetje pri iskanju podizvajalcev za opravljanje logističnih storitev nekaj kriterijev, na katere smo pozorni pri izbiri le-teh:
• kvaliteta storitve,
• cena,
• odzivnost,
• hitrost,
• komunikacija,
• plačilni pogoji.
Kakovostna storitev je za nekatera podjetja najpomembnejši dejavnik in so pripravljena plačati višjo ceno, le da je storitev opravljena na najboljši ter najhitrejši način. Zaradi slabih, počasnih storitev lahko storitveno podjetje ali naročnik storitev pride na slab glas; posledično pride do pomanjkanja ali celo izgube posla.
Za nekatera podjetja je cena najpomembnejši faktor. Še posebej v podjetjih, kjer je vrednost blaga dokaj nizka in ne želijo, da je strošek transporta glede na vrednost blaga previsok.
Običajno sta jim tranzitni čas in kakovost storitve manj pomembna, Cena vedno ne odraža kakovosti; tako je potrebno biti pozoren, ali višja cena res pokriva višji nivo storitev.
Zelo pogosto transportna podjetja ponudijo naročnikom prevoza rabat ali popust na količino opravljenih storitev, kar pomeni, da bodo dobili več popusta pri transportu, če so opravili več storitev. Podjetja to počno ravno zato, da obdržijo obstoječe stranke, ki so jih spoznali in jim zaupajo. Želijo si skupne rasti.
Odzivnost podizvajalca v logistični verigi je zelo pomemben faktor, saj se velikokrat zgodi, da se med potjo cestnega prevoza prejemnik blaga zamenja, za kar je potrebno obvestiti prevoznika ob katerikoli uri. Slednji mora predati informacijo naprej vozniku, da se prepreči, da bi pripeljal blago na napačno mesto. Odzivnost je zelo pomembna tudi pri planiranju kamiona na razkladu, za kar se stopi v stik s prevoznikom z namenom, da prejmemo informacijo, kje je voznik v danem trenutku. Odgovor se pričakuje v najkrajšem možnem času. Prepozen odgovor lahko privede do stanja, ko skladiščni delavci v namembnem kraju prenehajo z delom, kamion pa mora tam počakati čez noč. Še večja težava je postanek čez vikend, saj povzroči dodatne stroške tako za prevoznika kot tudi za naročnika prevoza.
Hitrost je velikokrat ključnega pomena, saj naročnik prevoza in njegova stranka želita imeti blago v namembnem kraju še tisti trenutek, ko za to prejmemo plačilo, zato se v veliko primerih izbere prevoznika, ki je v primerjavi z drugimi hitrejši, kar doseže tako, da zna preračunati kdaj, kako, kje in kakšne premore bo delal voznik, da bo najbolje in najbolj optimalno izkoristil svoj čas. Veliko prednost imajo tudi prevozniki, ki omogočajo transport z dvema voznika, kar pomeni, da en voznik vozi, medtem ko drugi počiva in obratno. Tako lahko tovorno prevozno sredstvo pride na cilj skoraj dvakrat hitreje; posledično so tudi stroški skoraj dvakrat višji.
Odzivnosti podizvajalca je zelo pomembna; povezana je tudi s komunikacijo. Če si naročnik prevoza želi, da je prevoznik odziven, mora z njim komunicirati; on mora komunicirati s svojim voznikom. Kvaliteta storitev je povezana tako, da podjetje in naročnik prevoza nedvoumno povesta prevozniku, kaj prevaža, kakšno tovorno sredstvo si želi, kakšna je teža blaga; omeni tudi, kaj pričakuje od njega. Od komunikacije je odvisna tudi cena. Če redno sodelujemo s prevoznikom in redno komuniciramo, lahko pričakujemo tudi boljšo ceno od prevoznika, saj si tudi sam želi delati z nami. Posledica komunikacije je tudi odzivnost. Pogosteje, kot se komunicira s prevoznikom, lahko tudi sam hitreje urgira vozniku, kar pomeni, da je voznik bolj odziven ter fleksibilen.
3.3 Organizacija prevoza
Pri organizaciji prevozov si podjetja najpogosteje postavljajo vprašanja na spodnje iztočnice:
• kakšno je blago oz. kakšne so njegove fizične in kemične lastnosti,
• kakšna je količina in teža,
• kje je trenutno blago,
• kaj je naloga logističnega podjetja,
• kam blago gre,
• kaj naročnik prevoza pričakuje.
Ko ima špeditersko ali večje logistično podjetje vse potrebne informacije, začne z organizacijo transporta ter prične komunikacijo z logističnim operaterjem dosedanjega lastnika blaga, od katerega prejme vse dodatne informacije, kot je na primer ta, kdaj blago pride v namembno luko, pridobi vse transportne dokumente (v primeru ladijskega prevoza je to nakladnica) in se pripravi na prihod blaga. Blago pride v namembno luko, kjer skupaj z ladjarjevim in pošiljateljevim agentom pripravijo prenos lastništva na logističnega operaterja novega lastnika blaga. Ko je logistični operater nov lastnik blaga, lahko kontejner prevzame v pristanišču. Na tej točki mora imeti informacijo s strani stranke, ki mu pove, kaj narediti z blagom. Stranka ima 3 možnosti:
• blago uskladišči v dogovorjenem skladišču,
• blago pošlje h končni stranki s kontejnerjem,
• opravi prekladanje blaga iz kontejnerja na kamion in kamion pošlje k stranki.
Ko se stranka odloči, kaj bi naredila, logistični operater to upošteva pri načrtovanju nadaljnjih logističnih procesov. Zgoraj naštete možnosti s tehnološkega vidika izvede na naslednji način:
• Blago uskladišči: če se stranka odloči za uskladiščenje blaga v bližnjem skladišču pristanišča, mora za to logistični operater v Kopru odpreti dokument, imenovan
»sedmica« ali »skladiščnica«, na podlagi katerega lahko da pristanišču nalog za naklad kontejnerja na kamion, ki ga pride iskat. Po končanem nakladu kamion pelje kontejner v skladišče, kjer ga razložijo; voznik mora kontejner vrniti nazaj na terminal takoj po razkladanju. Skladiščnica ali sedmica se pripravi na podlagi vseh dokumentov, ki so bili poslani carinskemu deklarantu, in sicer nakladnica, packing lista (seznam blaga v zabojniku skupaj s težo in količino), račun, certifikat o poreklu ter luški dokument, ki dokazuje lastništvo blaga, imenovan »brez zadržka« oziroma okrajšano »BZ«.
• Blago pošlje h končni stranki s kontejnerjem: ko gre blago h končni stranki, mora iti na enega od dveh načinov carinskega nadzora: pod tranzitom ali kot ocarinjeno blago.
Stranki se med seboj dogovorita, kdo bo blago ocarinil in sprostil v prost promet. Blago se lahko ocarini že v carinarnici pristanišča, lahko pa v bližnjem skladišču. Ko logistični operater blago prevzame iz pristanišča in dostavlja stranki kar v kontejnerju, si blago navadno stranka carini sama. To zahteva izdelavo tranzitnega dokumenta iz pristanišča do carinskega deklaranta na strankini strani. Za pripravo tranzita so potrebni isti dokumenti kot za pripravo skladiščnice. Carinski deklarant potrebuje: nakladnico, popis
pakiranja, račun, luški dokument, da je logistični operater naročitelja lastnik blaga –
»BZ« ter CMR, če se blago odpremi po cesti. Na CMR-u se navede vrsta blaga, pošiljatelja, prejemnika (načeloma mora biti tako, da je tisti, kdor je izstavil račun pošiljatelj, kdor je prejemnik računa, prejemnik tudi na CMR-u), podatke o tovoru – količina, teža, oznaka kontejnerja, prevoznik, ki bo to prepeljal skupaj z registrskimi tablicami kamiona, ter prikolice ter na katerem naslovu se bo tranzit zapiral. Če ima prejemnik hišno carinjenje, lahko tranzitni dokument zapre v svojem skladišču; če te možnosti ni, mora kamion še na bližnjo carinsko mesto, kjer se tranzitni dokument zapre in blago ocarini. Vso dokumentacijo se pošlje osebi, ki se ukvarja s carinskimi postopki, poda navodila ter sporoči naslov skupaj s kodo carinarnice, kjer se tranzitni dokument zapre. Na podlagi tega se pripravi tranzitni dokument in kontejner lahko zapusti pristanišče. Seveda, tudi v tem primeru mora voznik kamiona kontejner vrniti v pristanišče takoj, ko je razložen in je to mogoče.
• Preklad iz kontejnerja na kamion se v večini primerov izvaja v bližnjih skladiščih pristanišča. Preden se kontejner prevzame iz skladišča, je potrebno poiskati kamion za prevoz do kupca. Ko imamo točno uro prihoda, ga usmerimo na skladišče kontejnerskega terminala, kjer prevzame kontejner. Na začetku se odpre skladiščnico ali sedmico, na podlagi katere se blago prevzame v pristanišču in prepelje na skladišče.
Tam se kontejner postavi na rampo poleg kamiona in naredi direktno prekladanje tako, da se sprazni kontejner in istočasno napolni kamion s cerado. Ko je kamion naložen, blago prešteto in se vse ujema z dokumentacijo, se lahko kamion zapre, nanj postavi plombo. Gre za zaščito, ki preprečuje odpiranje tovornega prostora – tovorni prostor se lahko odpre le tako, da se plombo prereže ali zlomi. To dokazuje, da se tovorni prostor med potjo ni odpiral. S tem se jamči, da je blago v isti količini in kakovosti kot naloženo v skladišču. Vloži se zahteva za izdajo tranzitnega dokumenta. Z odprtjem tranzitnega dokumenta lahko kamion skladišče zapusti in gre na pot k stranki.
Z organizacijo enega od navedenih postopkov se naloga špediterja ali logističnega podjetja zaključi. Seveda pazi in koordinira izvedbo prevoza, če je bila organizacija v njegovi domeni.
V takem primeru je podjetje tudi odgovorno za vračilo nepoškodovanega kontejnerja nazaj na terminal. Skrbi tudi, da je ob uspešni dostavi potrjen CMR z vseh treh strani (žig in podpis pošiljatelja, žig in podpis prevoznika ter žig in podpis prejemnika).
3.4 Komunikacija s strankami
Komunikacija med strankami je ključnega pomena, še posebej, ker pride v eni sami logistični verigi do večkratne menjave členov. Izmenjujejo se logistični operaterji, prevozniki in tudi skladiščna podjetja ter terminalisti. Ključ dobre komunikacije je zaupanje in dober odnos ter spoštovanje s strani stranke kot s strani logističnega operaterja. Do prvega pogovora v večini organizacij logistične verige pride po telefonu ali z elektronskim sporočilom. Stranka stopi v stik s svojim logističnim operaterjem z obrazložitvijo trenutnega posla ter vprašanjem, na kakšen način je prevoz blaga najbolje izpeljati. Ko ima logistični operater vse potrebne informacije, prične s planiranjem ter raziskovanjem tržišča. Medtem mu stranka dostavi vso potrebno dokumentacijo, ki jo pošlje v elektronski obliki. Informacija mora biti kakovostna;
vsebovati mora vse potrebne podatke za kakovostno odločanje.
Logistični operater nadaljnjo komunikacijo s podizvajalci izvaja tudi s pomočjo elektronske pošte. Telefonske komunikacije se marsikatero podjetje izogiba; saj če pride do kakšnega koli zapleta, je potrebno poiskati krivca, in sicer tako, da se pregleda izmenjana navodila. Enako velja med logističnem operaterjem ter njegovo stranko.
Glavna tema komunikacije med logističnim operaterjem in stranko je tekoč logistični proces, saj mora logistični operater svoji stranki poročati o dosedanjem napredku, javljati zaplete ter poročati o raznih zamudah, če pride do tega. Logistični procesi se dogajajo zelo hitro, zato mora komunikacija potekati hitro;, vsi členi morajo biti dosegljivi, da se v primeru zapleta ta na najhitrejši možen način reši.
V sodobnih logističnih procesih je pomembna sledljivost tovoru in transportnemu sredstvu.
Pomembno je, da so podatki dosegljivi v informacijskih sistemih. Najbolje je, če so podatki v sisteme enkrat vneseni in si deležniki v logističnem procesu izmenjujejo podatke med informacijski sistemi.
3.5 Dokumentacija
Dokumentacija se glede na industrije razlikuje. V logistiki se uporabljajo prevozni dokumenti, skladiščni dokumenti, komercialni dokumenti. Potrebni so tudi carinski dokumenti.
3.5.1 CMR
CMR je prevozni dokument, ki se uporablja v cestnem tovornem prometu. CMR ali prejemnik.
Najpogosteje je to logistični operater prejemnika, saj točno ve, kaj se naklada, kam tovor gre, kakšna je teža tovora in kdo je prevoznik. Ve tudi, ali je tovor ocarinjen oz. ali mora voznik v namembni državi še na carino (Trinet informatika, 2021). CMR mora vsebovati podatke, kot sta naziv in naslov pošiljatelja ter država, naziv in naslov prejemnika (v skladu z računom) ter država (podjetje kupca), končna destinacija vozila – lokacijam, kjer bo voznik kamion raztovoril; naslov, kjer bo blago prevzeto, in tudi datum prevzema, bruto teža, žig in podpis pošiljatelja, prevoznika in prejemnika itd. (Adesa, 2020).
CMR dokument:
• predstavlja prevozno pogodbo,
• je dokazilo o predaji pošiljke (pošiljatelj – prevoznik – prejemnik),
• je pisno navodilo prevozniku za ustrezno rokovanje s pošiljko,
• je jamstvo za morebitno nastalo škodo (če prevoznik blaga na tovornem listu ob prejemu blaga ne naredi zaznamka – običajno v rubriko 18 –, pri zavarovalnici ne bo mogel uveljavljati povračila škode.
3.5.2 Nakladnica oz. bill of lading
Nakladnica ali v angleškem jeziku bill of lading (B/L) je pravni dokument, ki ga izda ladjar pošiljatelju, ko pošilja svoje blago po morju, v katerem so navedeni vrsta, količina in namembni kraj, kamor se prevaža. Nakladnica je edini transportni dokument, ki je vrednosti papir, kar pomeni, da je lastnik blaga, kdor ima original nakladnice v rokah, ne glede na to, kdo je zapisan kot prejemnik na dokumentu, zato je z njim potrebno še kako pazljivo ravnati. Za nakladnico je značilno, da je izdana v več izvodih, načeloma v treh, ki jih mora končni prejemnik blaga predati agentu ladjarja v namembnem kraju, če želi, da mu prepusti blago (Tarver, 2021).
Nakladnica ima 3 glavne funkcije:
• Definira, kaj je blago, kolikšna je količina ter težo.
• Je vrednostni dokument, s katerim lahko kupec prevzame blago v namembnem kraju.
• Je pisna oblika potrdila, da je ladjar prevzel tovor ter pisna oblika pogojev, ki jih je potrebno upoštevati (stroški v primeru stojnine, stroški v primeru »telex release« ...)
Nakladnica vsebuje podatke o pošiljatelju (ime podjetja, naslov, kontaktne podatke, davčno številko ...), o prejemniku blaga, kjer se zapiše ime podjetja, naslov, kontaktne podatke, davčno številko v polju pošiljatelja poleg podatkov pošiljatelja in prejemnika. V enem od polj vpiše tudi tako imenovani »notify party« – podjetje, ki se obvesti ob prihodu blaga v namembno pristanišče. V večini primerov je to podatek o prejemniku, ki se ga obvesti, da je blago prispelo v pristanišče in lahko dostavi original nakladnico ladjarjevemu agentu ter prevzame blago.
Nakladnica vsebuje tudi polje s posebnimi navodili v primeru pošiljanja blaga, ki se pokvari, npr. hrana. Če mora biti v zabojniku točno določena temperatura, se ta podatek napiše.
Nakladnice ločimo in identificiramo po zaporedni številki, ki je navedena v desnem zgornjem kotu dokumenta, pod tem pa agenta ladjarja ali ladjarja. Podatke o blagu, pakiranju, količini, teži ter številki kontejnerja in plombe se vpiše na sredino dokumenta. Vpisati je potrebno, za kakšen kontejner gre pri prevozu, ali je to 20-čeveljski, 40-čeveljski ali kateri drugi. Če je na eni nakladnici več različnih kontejnerjev, je potrebno napisati vse kontejnerje (številko in velikost). Pod opisom blaga ter številko kontejnerja je potrebno še napisati, ali je bila voznina že plačana, ali še mora biti v namembni luki. V spodnjem delu dokumenta, agent ladjarja ali ladjar doda še žig ter podpis odgovorne osebe. Ko je original pripravljen s strani ladjarja ali njegovega agenta, ga lahko pride pošiljatelj ali njegov logistični operater prevzeti.
3.5.3 Tranzit – obrazec T1
Tranzitni dokument uporabljamo pri tranzitnem postopku, kjer pošiljatelj ali lastnik blaga poda informacijo o blagu ter predloži dokument, ki prikazuje vrednost blaga, kot je račun, carinski deklarant pa predloži finančno zavarovanje; carina v zameno razume pošiljko kot carinsko blago. Postopek nam omogoča prepeljati blago med dvema krajema v carinskem območju ali med državami; pošiljatelju ni potrebno plačati uvoznih dajatev (Finančna uprava Republike Slovenije, 2021a).
Ko blago pride v namembni kraj ali namembno carinarnico, se finančno zavarovanje sprosti in prejemnik se lahko odloči, ali bo plačal carinske in druge dajatve, kar bi pomenilo, da blago sprosti v prost promet ali lahko tranzit preprosto samo zapre in uskladišči blago v carinskem skladišču, kjer je blago brez statusa (Finančna uprava Republike Slovenije, 2021b). Poznamo več tranzitnih postopkov:
• T1 je carinski postopek, ki omogoča, da se blago prepelje čez carinska območja brez plačila uvoznih dajatev;
• T2 je notranji skupnostni tranzitni postopek, ki se uporabi pri pošiljanju blaga iz ene države članice EU v drugo državo članico EU, pri čemer prečkamo ozemlje tretjih držav, za kar je tranzitni postopek že vključen v T2 dokument.
Tranzitnega postopka ne more pripraviti vsako podjetje. Za to je potrebno opravljati dejavnosti carinjenja, kjer je znotraj podjetja tudi organiziran carinski oddelek. Poleg carinskega oddelka je potrebno imeti carinsko garancijo za pripravo tranzita, saj se – kot že omenjeno – tranzit opravi kot finančno zavarovanje glede na vrednosti blaga. Za pripravo tranzitnega dokumenta je potrebna naslednja dokumentacija (RCM, 2021):
• pravilno izpolnjen CMR,
• račun za blago,
• ostali spremljajoči dokumenti (certifikat o poreklu, fito certifikat, PL ...).
3.5.4 Uskladiščenje ali sedmica
Uskladiščenje ali v žargonu »sedmica« je dokument, ki ga prejmemo, ko prispe blago v carinsko skladišče s tranzitom, ki ga tam zapremo. Ko ga zapremo, odpremo dokument, na katerem je navedeno, kdo je prejemnik blaga; v tem primeru je to skladišče. Na dokumentu je tudi številka predlistine, torej tranzita, ki se ga je zapiralo, vrednost blaga, količina blaga, neto ter bruto teža blaga, kaj blago je, kdo je zaprl tranzit ter odprl sedmico (deklarant ali zastopnik), država porekla, popis spremljajočih listin, kot so faktura, PL, CMR, certifikati ... ter koda urada, kjer se je sedmica odprla. S pomočjo sedmice ali skladiščnice kasneje blago uvozno carinimo ali odpiramo nov tranzit. S sedmico ima carina nadzor nad blagom in točno ve, kje je in kaj se je z njim naredilo, ko se odpremi.
3.5.5 Uvozna carinska deklaracija
Za blago, ki je pripeljano iz tretjih držav ali tretjih ozemelj, ki niso del carinskega območja unije, je za prodajo potrebno pridobiti uvozno carinsko deklaracijo oziroma ga uvozno ocariniti.
S tem blago sprostimo v prost promet. To lahko naredimo, ko je blago razloženo v carinskem skladišču, lahko pa kar na kamionu pred carinarnico. Carinski deklarant mora opraviti carinske formalnosti glede na vrsto blaga, ki ga carini, torej se vsak uvoz lahko razlikuje od prejšnjega.
Veliko je odvisno od ukrepov trgovinske politike ter ukrepov prepovedi in omejitev. Pri vložitvi uvoza, ki ga carinski deklarant uredi v elektronski obliki, je potrebno priložiti vse zahtevane dokumente, ki so ravno tako zelo odvisni od blaga, ki se carini. Običajni dokumenti, ki jih potrebujemo, pri uvozu so:
• račun,
• prevozni dokument, s katerim je blago prišlo (BL/CMR),
• certifikat o poreklu,
• popis pakiranja (ang. Packing list – PL),
• ali je blago neocarinjeno v carinskem skladišču in potrebujemo skladiščnico/sedmico.
Ko se blago carini, je potrebno priložiti še tarifno oznako, ki je različna glede na vrsto blaga.
Tarifna oznaka je opredeljena v kombinirani nomenklaturi, kjer je poleg opisa blaga zapisan tudi odstotek višine dajatev, ki jih mora uvoznik plačati, ko blago sprosti v prost promet. Višina uvoznih dajatev je odvisna od vsake države posebej, ki določi višino na podlagi potrebe po tej vrsti blaga. Višino stopnje določimo s pomočjo brskalnika TARIC (Finančna uprava Republike Slovenije, 2021c). TARIC je integrirana tarifa EU, ki je podatkovna zbirka, v katero so integrirani vsi ukrepi, ki se nanašajo tako na carinsko tarifo kot na trgovinsko in kmetijsko zakonodajo. Nomenklatura TARIC predstavlja nadaljnjo delitev blaga na desetmestno oznako ali tafirno oznako.
Za uvozno carinjenje v Sloveniji ni potrebno, da je uvoznik slovensko podjetje. Lahko je tuje podjetje, ki ima sedež v drugi državi članici. Uvoznik, ki ima sedež v Sloveniji, mora poleg vseh potrebnih dokumentov, ki so našteti v nadaljevanju naloge, priložiti še svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji. Številko navede v polje 44 pod šifro Y040. Carinski deklarant mora nato preveriti davčno številko podjetja v evropskem sistemu za preverbo davčnih številk, imenovanem VIES. Preveri EORI številko ter seznam davčnih zavezancev. Za uvoznika, ki ima sedež v drugi državi članici, mora poleg zgoraj naštetega dodati še identifikacijsko številko za DDV davčnega zastopnika, identificiranega za namene DDV v Sloveniji, ki je solidarno odgovoren za plačilo DDV od uvoza blaga. Pri izpolnjevanju carinske deklaracije mora poleg šifre Y040 navesti še šifro Y042, kamor dopiše slovensko identifikacijsko številko za DDV solidarno odgovornega davčnega zastopnika (Finančna uprava Republike Slovenije, 2021d).
Za pripravo uvoza ali uvozne carinske deklaracije je carinskemu deklarantu potrebno poslati naslednje:
• podatke uvoznika (naziv podjetja, naslov, davčna številka, EORI številka ...),
• podatke izvoznika (navedeno na računu),
• račun blaga,
• packing listo,
• skladiščnico, če je blago v carinskem skladišču,
• prevozni dokument, s katerim je blago prišlo na slovenska tla;
• posebni dokumenti odvisni od blaga (certifikat o poreklu, fitosanitarni certifikat, higienski certifikat, deklaracija o skladnosti ...).
Ko carina preveri dokumente, se odloči, ali bo izvedla še fizični pregled ali ne. V primeru fizičnega pregleda pride na lokacijo fizično pregledati blago. Po pregledu dokumentov in fizičnem pregledu se blago sprosti v prost promet.
3.5.6 Izvoz/izvozna carinska deklaracija
Izvoz blaga je pošiljanje že uvoženega blaga ven iz EU v tretjo državo, za katero se ne uporablja Pogodba o ustanovitvi Evropske unije. Kot pri uvozu ima tudi izvoz nekaj značilnosti, saj blago lahko samo začasno izvozimo zgolj na oplemenitenje ali za obisk sejma. Pred vsakim izvozom je potrebno carinskemu organu predložiti predhodno deklaracijo. Izvoze lahko izvedejo samo pooblaščena podjetja ali finančni uradi, ki so pristojni za kraj, kjer so sedež izvoznika, finančni urad, pristojen za kraj, kjer je blago zapakirano ali naloženo za izvozno pošiljanje, ali drug finančni urad, ki je pristojen za upravne namene za takšne pošiljke. Kot uvozna se tudi izvozna deklaracija vloži v elektronski obliki s prilogami, kot so račun, prevozni dokument, PL, uvozna carinska deklaracija, potrebni certifikati glede na vrsto blaga, na primer certifikat o poreklu (Finančna uprava Republike Slovenije, 2021e).
3.5.7 Certifikat o poreklu blaga
Certifikat ali potrdilo o poreklu blaga je potrdilo, da je bil izdelek izdelan v določeni državi. V Sloveniji potrdilo o poreklu blaga izdaja GZS – Gospodarska Zbornica Slovenije. Za pridobitev potrdila je potrebno pravilno izpolniti obrazec in temu obrazcu je potrebno priložiti še fakturo za izvoz blaga. Ko obrazec v celoti izpolnimo, ga skupaj z računom blaga pošljemo na Gospodarsko zbornico Slovenije na odobritev. Ko je odobreno, prejmemo še originalni dokument, ki ga lahko pošljemo stranki (GZS, 2021).
Potrdilo o poreklu blaga vsebuje naslednje podatke:
• pošiljatelj/prodajalec,
• prejemnik/kupec,
• podatki o transportu (by truck, by ship ...),
• opis blaga ter pakiranja,
• količina,
• teža,
• država porekla,
• kraj in datum izdaje ter podpis pristojne službe.
3.5.8 ATR dokument
ATR dokument je dokument, ki se uporablja med EU in Turčijo, s katero je EU sklenila pogodbo o trgovanju. ATR dokument je možno pridobiti, ko je blago že bilo sproščeno v prost promet (uvozno ocarinjeno ter plačane uvozne dajatve) v EU ali v Turčiji. Ko je blago uvoženo in želimo blago poslati iz EU v Turčijo ali obratno, lahko to storimo s tranzitnim dokumentom;
priložimo še ATR dokument, s katerim se uvoznik v Turčiji ali Sloveniji izogne plačilu dajatev (Customs support, 2021).
4 ORGANIZACIJA LOGISTIČNE VERIGE ZAŠČITNE OPREME V IZBRANEM PODJETJU
Postopek organizacije logistične verige zaščitne opreme je eden prvih postopkov in eden najpomembnejših za delovanje različnih industrij v trenutnih razmerah. Pomembnost procesa priprave lahko povežemo s citatom bivšega predsednika Združenih držav Amerike, Abrahama Lincolna: »If I had eight hours to chop down a tree, I’d spend six hours sharpening my axe.«.
V slovenščini to pomeni: »Če bi imel na voljo osem ur, da posekam drevo, bi porabil šest ur za brušenje sekire.«
Pred izvedbo logističnih in transportnih procesov je potrebno skrbno iskati najboljše in najbolj optimalne rešitve, ki na koncu lahko prihrani dragocen čas transporta, zagotavlja nižjo ceno ter zmanjša nivo stresa v delovnem procesu. Zelo pogosto si logistična podjetja pripravijo osnovni potek izvedbe logističnega procesa, vendar je smotrno imeti pripravljen tudi alternativni način.
Slednjega uporabimo, če se nam pri prvotnem procesu kaj zalomi, kot npr. nedosegljivost
prevoznega sredstva ali prostora za prevoz, nenadni dvig voznine itn. Logistični operaterji ali organizatorji logistične verige morajo imeti dobre in zanesljive podizvajalce ter dobavitelje.
Najbolje je z njimi skleniti dolgoročnejše pogodbe o sodelovanju.
4.1 Opis podjetja
Opis organizacije dobave zaščitne opreme temelji na primeru anonimnega slovenskega podjetja, ki uvaža osebno zaščitno opremo, kot so zaščitne maske, zaščitne rokavice, zaščitni kombinezoni, zaščitni plašči, ter medicinske pripomočke, kot so brizgalke, igle, hitri antigenski testi za covid-19 ipd. za evropski trg. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 2013. Z dobavo medicinske in zaščitne opreme se je začelo ukvarjati šele pred kratkim, ko je bila potreba po njej največja. Za razliko od drugih produktov v ponudbi podjetja je bil prehod na področje dobave zaščitne opreme večji izziv zaradi preverbe dobaviteljev, predhodne kontrole izdelkov, preverjanja celotne dokumentacije itd.
Gre za manjše podjetje z le nekaj zaposlenimi. Notranje delo je organizirano po oddelkih:
oddelek prodaje ter javnih razpisov, oddelek nabave in notranje operative, oddelek administracije ter računovodstva in oddelek vodstva. Največja prednost podjetja je fleksibilnost poslovanja, kar je doseglo z majhno, vendar visoko usposobljeno ekipo, ki pozna celoten postopek izvedbe posla od nabave blaga do dostave blaga končnemu porabniku. V podobnih podjetjih je običajno za operativo ter nabavo zaposlenih veliko več oseb, vendar v izbranem podjetju poslujejo po principu zunanjega izvajanja storitev na področju izvedbe logističnih in transportnih procesov ter carinjenja kot tudi računovodskih storitev. Tako se podjetje primarno posveča učinkovitosti nabavnih in prodajnih postopkov.
Primerna poslovna usmerjenost podjetja je trenutno na segmentu prodaje na debelo zaščitnih rokavice in mask. Podjetje večino blaga dobavi direktnim odjemalcem, kot so bolnišnice, zdravstveni domovi, domovi za starejše občane ter franšizam in večjim trgovskim verigam po celotni Evropi, saj je že od začetka vizija podjetja delovati mednarodno, nekoč tudi globalno.
Glavne države, s katerimi podjetje posluje, so Italija, Nemčija, Avstrija, balkansko območje, Slovaška, v veliki meri tudi Slovenija, saj je glavno skladišče, iz katerega oskrbuje celotno Evropo, ravno v Sloveniji. Izbor mesta skladiščenja je povezan s čim krajšim dobavnim časom.
Izbrano podjetje ima več dobaviteljev. Za vsako skupino produktov imenujejo posameznega dobavitelja. Tako se zaščitne rokavice dobavljajo iz Malezije, zaščitne maske pa iz Turčije.
