+
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Razredni pouk
Magistrsko delo
OD MLADOLETNIKA DO SERIJSKEGA MORILCA (From a Minor to a Serial Killer)
Avtorica: Jasmina Begić Mentor: dr. Janez Krek
Ljubljana, december 2021
2
Vsebina
1 UVOD ... 5
2 MLADOLETNIK ... 6
2.1 Opredelitev pojma ... 6
2.2 Mladostništvo ... 6
2.3 Mladoletniško prestopništvo ... 7
3 DRUŽINA ... 8
3.1 Definicija ... 8
3.2 Tipologija družin ... 9
3.3 Funkcionalna in disfunkcionalna družina ... 10
4 SERIJSKI MORILEC ... 13
4.1 Tipologija serijskih morilcev ... 17
5 VZROKI, KI PRIVEDEJO MLADOLETNO OSEBO DO STORITVE SERIJSKEGA UMORA ... 20
5.1 Vpliv družine ... 20
5.1.1 Vzgoja ... 22
5.1.2 Vzgojni stili ... 23
5.1.3 Avtoritarni vzgojni stil ... 23
5.1.4 Permisivni vzgojni stil ... 23
5.1.5 Avtoritativni vzgojni stil ... 24
5.1.6 Mame, ki vzgajajo morilce... 24
5.2 Vpliv šole in družbe ... 25
5.3 Vpliv bioloških in psiholoških dejavnikov ... 26
6 PRIMERI MLADOLETNIH SERIJSKIH MORILCEV ... 27
6.1 Razprava ... 31
7 ZAKLJUČEK ... 36
8 LITERATURA IN VIRI ... 37
3
POVZETEK
Magistrsko delo z naslovom Od mladoletnika do serijskega morilca obravnava serijske umore, ki so jih zagrešile mladoletne osebe. Mladoletniki spadajo v rizično skupino storilcev kaznivih dejanj, saj je mladostništvo obdobje, ko so osebe še ranljive in še niso čisto dozorele. Ravno zaradi tega posamezniki v tem obdobju potrebujejo dober zgled, avtoriteto in ljubezen. Če tega niso deležni, se lahko zelo kmalu znajdejo v težavah in se zatečejo k prestopništvu.
Prestopništvo pa lahko vodi v ekstreme, zato so nas zanimali odgovori na vprašanje, kakšni so vzroki, da mladoletna oseba postane serijski morilec.
V teoretičnem delu so predstavljeni pojmi mladoletnik, prestopništvo, družina in serijski morilec. Pojasnjene so vrste družin, tipi serijskih morilcev ter tipi mam, ki vzgajajo serijske morilce. V analizah primerov so podrobno opisani in analizirani primeri tujih mladoletnih serijskih morilcev, njihovo življenje, predvsem njihovo otroštvo. Rezultati analize so pokazali, da so vsi obravnavani mladoletni serijski morilci odraščali v nezdravem okolju in bili deležni hudega nasilja. Prišli smo do zaključka, da ne obstaja samo en vzrok za nastanek serijskega morilca; vzrokov, ki so med seboj prepleteni, je več, vsekakor pa ima družina največji vpliv.
Ključne besede: serijski morilec, mladoletnik, prestopništvo, vzgoja, družina, serijski umor, nasilje.
4
ABSTRACT
The master's thesis, entitled From a Minor to a Serial Killer, deals with serial murders committed by minors. Juveniles belong to the risk group of offenders, as adolescence is a period when persons are still vulnerable and not yet fully mature. This is why individuals need a good example, authority and love during this period. If they do not receive this, they may very soon find themselves in trouble and resort to delinquency. However, delinquency can lead to extremes, so we are interested in the answers to the question of what causes a minor to become a serial killer. In the theoretical part we define terms: juvenile, delinquency, family and serial killer. We also explained the types of families, types of serial killers and types of mothers raising serial killers. The thesis describes and analyzes in detail the cases of foreign juvenile serial killers, their lives, especially their childhood. The results of the analysis showed that all treated juvenile serial killers grew up in an unhealthy environment and had experienced violence. We have come to the conclusion, that there is not just one cause for the development of a serial killer; there are several causes that are so intertwined, and the bigest influence has certainly the family.
Key words: serial killer, juvenile, delinquency, family, serial murder, violence, education
5
1 UVOD: problem, raziskovalno vprašanje in metodologija
Ob besedi ˝morilec˝ marsikoga preplavi mrzlica, saj se za tem nazivom skriva oseba, ki je zagrešila umor sočloveka. Če pred besedo ˝morilec˝ postavimo še besedo ˝serijski˝, pa dobimo besedno zvezo, ob kateri večino ljudi prevzameta strah in panika. O razlogih, ki pripeljejo posameznika do tega, da zagreši umor/-e, psihiatri že dolgo razpravljajo. To vprašanje postane še bolj zahtevno, če ga uporabimo za mladoletne morilce − kako se mlada oseba sploh spremeni v hladnokrvnega morilca? Je za to početje kriv posameznik sam?
Iz preliminarnih ugotovitev študija literature primerov mladoletnih serijskih morilcev, se kot ena skupnih točka pri vseh nakazuje dejstvo, da so bili tudi sami žrtve nasilja in da so bili vzgojeni v nezdravem okolju. Mladoletniki so še zmeraj otroci in v večini primerov se ne zavedajo resnosti posledic svojih dejanj, zato jim je potrebno čim prej pomagati in jih zaščititi.
Areh (2007) pravi, da je ogromno teorij, ki se trudijo razložiti, zakaj prihaja do kriminalnega vedenja. Žal tega pojava ne more obrazložiti nobena teorija. Na deviantno vedenje vpliva več dejavnikov, ki se med seboj povezujejo. V magistrskem delu smo raziskali vzroke in njihov vpliv na razvoj mladoletnega serijskega morilca. Poskušali smo odgovoriti na raziskovalna vprašanja, ali obstaja serijski morilec, ki izhaja iz urejene družine in v otroštvu ni bil žrtev travm; kakšna je verjetnost, da bo sorojence serijskih morilcev, ki so bili deležni iste vzgoje, čakala ista prihodnost; koliko je mladoletnih serijskih morilcev, ki so živeli v disfunkcionalni družini ter kakšni so družinski in vzgojni vzorci, ki vplivajo na to, da mladoletna oseba postane serijski morilec.
Metodološko je delo zastavljeno kot teoretična raziskava, ki na podlagi analize posameznih primerov ugotovitve sintetizira v raziskovalne rezultate.
˝When this monster entered my brain, I will never know, but it is here to stay. How does one cure himself? I can´t stop it, the monster goes on, and hurts me as well as society. Maybe you
can stop him. I can´t.˝
Dennis Rader
6
2 MLADOLETNIK 2.1 Opredelitev pojma
Pojem ˝adolescent˝ oziroma ˝mladostnik˝ ni natančno določen, saj lahko označuje tako desetletnika kot osemnajstletnika, vsekakor pa so to vsi posamezniki, ki še niso dopolnili osemnajst let. Zato je bolje, če jih obravnavamo glede na eno izmed treh stopenj adolescence, ki jih preživljajo – zgodnjo, srednjo ali pozno – kot pa da jih mečemo v isti koš z napisom
˝najstniki˝ (Smith, 1997).
2.2 Mladostništvo
Mladostništvo je obdobje, ki pomeni prehod med otroštvom in odraslostjo, obdobje kjer imajo mladostniki še vedno nekaj značilnosti otrok in že nekaj značilnosti odraslih (Vičič, 2002).
Uporablja se tudi izraz adolescenca in poznamo tri stopnje: zgodnjo, srednjo in pozno.
To obdobje bi najbolje opisali z besedama uporništvo in razvijanje lastne identitete, ko posameznik išče odgovor na vprašanje »kdo sem jaz?«. Mladi težijo k temu, da so obravnavani kot odrasli, želijo se izpostaviti, želijo biti opaženi in originalni (Singer, Mikšaj − Todorović, 1989).
Mladostništvo vodi iz odvisnega in nesamostojnega življenja k neodvisnemu in samostojnemu življenju. V tem delu življenja imajo na mladoletno osebo družina in sovrstniki velik vpliv, v družini pa, bolj kot kdaj, prihaja do konfliktov s starši.
Mladostnik v odraščajoči dobi nenehno preverja, preizkuša in zanika vrednote staršev. Na tak način starše preverjajo ali so sposobni vzdržati in jih še naprej vzgajati. Mladostniki počnejo to zato, ker želijo nekaj pomembnega imeti za svoje. Tako si pomagajo pri izgradnji lastne samopodobe in identitete. S seboj mladostnik vzame tiste vrednote, ki se mu zdijo dragocene in zanimive, prav te pa imajo velik vpliv na njegovo prihodnost (Gostečnik, 1999).
Posamezniki, ki še niso dopolnili osemnajstih let, spadajo v rizično skupino storilcev kaznivih dejanj, saj je mladostništvo obdobje, ko so osebe še ranljive in še niso čisto dozorele. Ravno zaradi tega posamezniki v tem obdobju potrebujejo dober zgled, avtoriteto ter ljubezen. Če tega niso deležni, se lahko zelo kmalu znajdejo v težavah in se zatečejo k prestopništvu.
7
2.3 Mladoletniško prestopništvo
Izraz mladoletniško prestopništvo oz. mladoletniška delinkvenca je pojem, ki v sebi skriva širok spekter vedenja mladoletnikov, vse od neprilagojenega, inkriminiranega do odklonskega vedenja, kot so beg od doma, alkoholizem, drogiranje itd. (Filipčič, 1998).
Vsem definicijam je skupno to, da se pojem mladoletniško prestopništvo uporablja za kazniva dejanja, ki so s strani mladoletnih oseb storjena zavestno in so v nasprotju z družbenimi pravili (Filipčič, 1998).
Kazenska odgovornost mladih se po slovenski zakonodaji začne, ko mladoletnik dopolni 14 let.
Takrat dobi naziv mlajši mladoletnik in za svoja dejanja že odgovarja.
Naš kazenski zakonik deli mladoletnike v štiri sklope. V pravni terminologiji tako uporabljamo izraze:
- otroci;
- mlajši mladoletniki;
- starejši mladoletniki;
- mlajši polnoletniki.
21. člen kazenskega zakonika − izključuje kakršne koli sankcije za otroka, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star štirinajst let. Za njihovo dejanje so v celoti odgovorni starši, otroke pa obravnavajo centri za socialno delo.
Odgovornost za svoja dejanja začnejo mladoletniki prevzemati, ko dopolnijo 14. let, saj takrat počasi vstopajo v svet odraslosti. Oseba, ki je kaznivo dejanje storila med 14. in 16. letom starosti, spada pod mlajše mladoletnike in že odgovarja za svoja dejanja. Po 1. odstavku 72.
člena KZ, se proti njim lahko izreče le vzgojni ali varnostni ukrep.
Oseba, ki je storila kaznivo dejanje v času, ko je že dopolnila 16 let, vendar pa še ni dopolnila 18 let, spada v skupino starejših mladoletnikov. Načeloma velja, da se zoper njih izrekajo le vzgojni ukrepi, v skrajnih primerih in ob pogojih, ki jih določa zakonik, pa se jih po 72. členu KZ sme kaznovati tudi z denarno kaznijo, zaporom za mladoletnike, s prepovedjo vožnje motornega vozila ali izgonom tujca iz države.
V skupino mlajših polnoletnih oseb, pa spadajo osebe, ki so kaznivo dejanje storile v času polnoletnosti, a tekom sojenja še niso dopolnile 21. leta starosti. Njim se sme soditi samo za
8
dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora. Sodišče sme izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep.
Filipčič (2002) pravi, da je mladoletniško prestopništvo posledica krize družin. Sprejeto je splošno mnenje, da so otroci, ki odraščajo v disfunkcionalnih družinah, kjer so prisotni pogosti prepiri, alkoholizem; kjer so starši samohranilci ali pa so ločeni, nagnjeni k prestopniškemu vedenju.
3 DRUŽINA 3.1 Definicija
Opredelitev pojma družine je v sodobni družbi težavna, saj danes obstaja veliko oblik skupnega življenja ljudi, ki jih je težko zajeti z eno definicijo.
Družina, utemeljena na bolj ali manj trajni, vendar družbeno priznani zvezi dveh posameznikov različnih spolov, ki ustanovita dom, spočenjata in vzgajata otroke, se kaže kot praktično univerzalni pojav, ki je navzoč pri vseh vrstah družb (Leví-Strauss, 1985).
Vsekakor pa je to zelo pomembno, saj predstavlja neke vrste »družbeni napotek in diagnozo«
na eni strani in je hkrati odraz ideoloških predstav in socialno političnega delovanja neke države. Torej, kar je v določeni družbi sprejeto kot normativno, je običajno tudi nagrajeno s socialno političnimi ukrepi in obratno – kar ni moralno, nima »nagrade« (Rener in drugi 2006, 14).
Če pogledamo družinski zakonik, ki je bil leta 2012 zavrnjen na referendumu, je bila družina definirana kot »Življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice.«
V družinskem zakoniku so kasneje, leta 2017, sprejeli razlago, ki družino definira kot življenjsko skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo.
Nekateri sociologi zagovarjajo definicijo, ki pravi: »Družina je vsaj dvogeneracijska skupnost in družbena institucija, v kateri je udeležen vsaj en starš in vsaj en otrok« (Rener 1993, 15).
Čačinovič Vogrinčič (1998, 19) pravi: »Družina je prostor, kjer se človek mora naučiti preživeti« in kjer »družina kot prvi socialni sistem s svojimi značilnostmi vpliva na osebnost otroka.«
9
Med tem ko je na drugi strani sociologinja Rener (2006, 13) mnenja, da »Družino definiramo v ožjem smislu kot jedrno družino, to sta dve osebi ali več oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu in so med seboj povezane z zakonsko zvezo, kohabitacijo ali starševskim razmerjem.«
Iz zgoraj navedene definicije lahko vidimo, da Rener v pojem ˝družina˝ uvršča tudi pare brez otrok.
Družina je kraj, kjer otroci razvijejo svojo lastno osebnost in obenem čustveni in miselni prostor, kjer naj bi bili otroci brezpogojno sprejeti in ljubljeni, ter kraj, kjer lahko na enkraten način zadovoljijo svoje potrebe (Gostečnik, 1999).
Moški in ženska, ki sta seveda v zakonski zvezi, v toplini svojega doma vzgajata svoje otroke (Perič, 2010). Tak pogled ima družba na tisto ˝pravo˝ družino. Okoli te družine nastajajo romantične filmske predstave in konkretna pričakovanja družbe. Nerazumevanje in kritičnost okolice nastopi, kadar eden od partnerjev zapusti zakonsko zvezo ali pa le-te sploh ne sklene, ali če družina kakorkoli drugače odstopa od mita o pravi družini
Juul (2008) opisuje, da živimo v časih, ko doživljamo korenito in daljnosežno spreminjanje vloge družine v družbi, pa tudi odnosov med družinskimi člani. Vrednote tradicionalne, patriarhalne družine niso več sprejemljive kakor nekoč, v družbi pa ni soglasja glede tega, kaj je prav in kaj narobe.
Postmoderni časi, ki štejejo od druge polovice 20. stoletja naprej, s seboj prinašajo mnoge spremembe v družbi, na vseh področjih človeškega delovanja, tudi v družinah. Posledice teh sprememb so najbolj vidne v sodobni ideologiji družine. Vloga matere, očeta, kakor tudi otroka, se je spremenila, zato smo dobili več vrst tipologije družin, ki pa se med seboj seveda razlikujejo od avtorja do avtorja.
3.2 Tipologija družin
Organizacija združenih narodov (Cseh – Szombathy, 1992, str. 5 v Rener idr., 2006, str. 17), družine razdeli na:
- Jedrne oziroma nuklearne družine – gre za najbolj razširjeno in najbolj klasično obliko družine, ki jo sestavljajo biološke in socialne jedrne družine staršev in otrok, enostarševske družine in posvojiteljske družine (v prehod iz biološke v socialno jedrno družino se šteje odselitev odraslih otrok od staršev).
- Razširjene družine – tri- in večgeneracijske, poligamne in sorodniško razširjene družine; se pravi sestavljajo jih člani različnih generacij, ki živijo skupaj.
10
- Reorganizirane družine – dopolnjene ali vzpostavljene družine, življenjske skupnosti (komunski način življenja) in reorganizirane družine istospolnih partnerjev (Cseh − Szombathy, v Rener 2006, 17).
Majcen (2010) omeni še reformirano družino, ki nastane takrat, kadar v družini pride do sprememb. Razlogi za te spremembe so lahko različni: smrt v družini ali ločitev in razveza staršev, kar pripelje družino do naziva ˝disfunkcionalna družina˝. V tem primeru ne govorimo o razpadu družine, ampak o nastanku reformirane družine. To lahko v družini vodi do patoloških pojavov, kot so nasilje, alkoholizem, droge in druge odvisnosti. V disfunkcionalne družine uvrščamo tudi primere, ko se član družine, po daljši hospitalizaciji, vrne domov. Takrat je nujno potrebno spremeniti oziroma prilagoditi bivalno okolje, še posebej, kadar gre za invalidno ali maligno obolele.
3.3 Funkcionalna in disfunkcionalna družina
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je začel uporabljati izraz, ki družino, ki na ustrezen način in učinkovito opravlja svoje naloge, označuje s pojmom funkcionalna družina.
Gre za kohezijo med družinskimi člani. Ko pa v družini obstaja neka motnja v smislu problematične organizacije ali problematičnih medosebnih odnosov, gre za t. i. disfunkcionalno družino (Perič, 2010, 30).
Funkcionalna družina omogoča vsakemu članu družine ob čim bolj usklajenem sodelovanju vseh članov in ob zadostni bližini, tudi dovolj samostojnosti in avtentičnosti. Takšna družina za vse sprejemljivo dopušča in olajša izražanje čustev, daje vzore za stike in zadovoljivo socialno vedenje, spodbuja ustvarjalno dejavnost vseh članov, ponuja izhodišča za vstop v širši socialni prostor in prinaša v družino sporočila okolja, ki jih družinski člani lahko razpoznavajo in se nanje odzivajo. Svoje člane krepi za boj s stresi in jih nauči premagovati ovire (Prav tam).
Tomori (1994) v knjigi Knjiga o družini zapiše funkcije, ki bi jih morala izpolnjevati vsaka funkcionalna družina:
- nudi okolje, znotraj katerega se mladostnik uči vzpostavljati čustvene odnose s soljudmi ter razvijati bližino z njimi;
- svojim članom daje možnost za razvoj zaupanja vase in v soljudi;
- mladostnikom pomaga zgraditi vrednostni odnos do sebe, drugih ter sveta;
11
- posameznika nauči vzpostaviti razmejitve med sabo in drugimi, saj so meje ključne za razvoj osebne avtonomije, samostojno razmišljanje in odločanje ter dejavno samopotrjevanje;
- preko izkušenj in vloge v družini posameznik dopolnjuje svojo stvarno samopodobo;
- preko odnosov z družinskimi člani se uči prevzemati odgovornost, sprejemati in dajati oporo sočloveku, prilagajati svoje potrebe in težnje potrebam in težnjam drugih ljudi, voditi in se podrejati;
- posameznika uči izražanja sebe in razvijanja komunikacijskih spretnosti za razvijanje odnosov zunaj družine;
- posamezniku pomaga, da prepozna svoja čustva, jih sprejema in izraža na sprejemljiv način, ga uči empatije in spoštovanja;
- je prostor, kjer otrok doživlja prve stiske, bojazni, izgube ter je hkrati deležen opore pri premagovanju stisk, se nauči, kako ravnati v takšnih situacijah;
- daje zglede za premagovanje stresa;
- se zastavi učenje spretnosti za različne dejavnosti;
- je vir informacij o zakonitostih, ki veljajo v okolju, o omejitvah, nevarnostih ter kako se zavarovati pred njimi;
- spodbuja k osebnostnemu razvoju in uči posameznika pripadati večji skupnosti.
Zdrave oziroma funkcionalne družine niso vedno idealne in popolne. Večina funkcionalnih družin ima na trenutke značilnosti slabo delujoče družine, vendar zaradi prisotnosti ljubezni in pripadnosti, te napake ne puščajo izrazitih posledic na razvoju posameznika. Med tem ko obstajajo družine, ki zaradi svoje prevelike disfunkcije, ki se ponavlja iz dneva v dan, povzročajo v razvoju posameznika posledice tako na emocionalnem, socialnem kot tudi na fizičnem področju.
Družine, ki zaradi svoje destruktivnosti niso mogle omogočiti ugodnega razvoja svojih članov, pogosto vplivajo na nastanek psihičnih motenj: možne so psihoze in motnje osebnosti ter motnje samo določenih segmentov življenja (npr. emocionalne in seksualne sfere) (Goldner − Vukov, 1988).
Abbas Al Ubaidi (2017) opiše značilne vzorce disfunkcionalnih družin, ki so sledeče:
- pomanjkanje empatije, spoštovanja in meja do družinskih članov;
12
- osebnostne težave pri enem ali obeh starših (odvisnost od alkohola, drog in drugih substanc, nevrotične in druge duševne motnje, afektivne motnje, bolezenska ljubosumja, shizofrenija …);
- izposojanje ali uničenje osebne lastnine brez privolitve;
- vdor v osebno zasebnost brez dovoljenja;
- ekstremni konflikti in sovražnost v družinskem okolju (verbalni in fizični napad) med starši ali med starši do otroka ali bratov in sester;
- zamenjava vlog ali zmeda vlog: starša in otrok spremenita svojo vlogo (otrok prevzame starševsko vlogo);
- omejena prijateljstva in odnosi z zunanjimi ljudmi vodijo v izolacijo družine;
- stres;
- skrivnost, zanikanje, toga pravila ekstremistov (verskih fundamentalistov);
- perfekcionizem in nerealna pričakovanja do svojih otrok (pričakovanja staršev, ki presegajo otrokove veščine, sposobnosti in razvoj);
- čustvena, verbalna zloraba, posmeh in vedenje vsakega družinskega člana;
- umazan govor in čustva (otrokom ne dovolijo, da bi imeli lastna mnenja in ne sprejemajo niti čustev žalosti ali sreče);
- uporaba otrok kot orožja drug proti drugemu za maščevalni odnos.
Disfunkcionalne družine lahko razvrstimo različno, v nadaljevanju jih bomo po Abbas Al Ubaidiu ločili na pet skupin, v katerih je razvidna določena disfunkcionalna značilnost v družinskih odnosih in v sami vzgoji.
Kronično konfliktna družina − tu se člani med seboj nenehno prepirajo. V prepirih je uporabljeno preklinjanje, žaljenje, obsojanje itd., na način, da škodijo drug drugemu in si zadajajo globoke rane.
Patološke družine – v tej skupini, zaradi uživanja prepovedanih substanc ( alkohola, drog itd. ) eden in ali oba starša preživljata hude psihične, duševne ali osebnostne motnje ( shizofrenija, bipolarna motnja … ), ali duševne okvare zaradi uživanja prepovedanih substanc. Družinske vloge so navadno zamenjane. Otroci prevzamejo
starševsko vlogo, so bolj odgovorni.
Kaotična družina – gre za družino, kjer vlada kaos, kar nam pove že samo ime skupine. Tu gre za pogosto odsotnost staršev, bodisi zaradi dela, bodisi zaradi drugih
13
stvari. Otroci so tako rekoč prepuščeni sami sebi. Nimajo postavljenih pravil, jasnih mej in omejitev, vzgoja niha med avtoritarno in povsem permisivno. Pogosto se starši ločujejo, selijo, živijo drugje, otroci pa menjujejo skrbnike ali pa to vlogo in skrb prevzamejo kar starejši sorojenci.
Dominantno − podrejena družina − v njej odloča dominanten član družine, ki zavzame mesto t.i. diktatorja in ne upošteva želja in občutkov drugih družinskih članov. Drug partner je po navadi depresiven, poln jeze in negativnih čustev. Vsi člani pa so nesrečni in nezadovoljni z življenjem, vendar so po navadi pasivno poslušni in ne kažejo pretirane želje po uporu.
Čustveno oddaljena družina – gre za družine, kjer si člani med seboj ne znajo izkazovati ljubezni in naklonjenosti. Otroci se od staršev naučijo, da je treba občutke zatirati, saj imajo občutek neprijetnosti, če se odpirajo drug drugemu. Čustveno oddaljene družine so ena najmanj očitnih disfunkcionalnih tipov družin.
Družina s svojimi disfunkcionalnimi vzorci prisili svoje člane, da iščejo izhode v kriminalu, drogah, alkoholu, nasilju itd. (Goldner − Vukov, 1988, 97).
4 SERIJSKI MORILEC
Kot navaja Šterk (2007), ločimo tri tipe večkratnih umorov: množični, verižni in serijski.
Razlika med njimi je v številu žrtev, v prostoru in v časovnem obdobju.
»Termin serijski morilec je rezerviran za tiste posameznike, ki umorijo tri ali več ljudi, z obdobjem ˝ohlajanja˝ med umori (FBI) in, ki morijo v civilnem kontekstu. Pri njih gre za popolno odsotnost kakršnega koli političnega motiva in praviloma tudi za odsotnost ljudem
˝razumljivih˝, vsakdanjih, celo vsaj deloma opravičljivih motivov za umor, kot so koristoljubje, ljubosumnost, pohlep, maščevanje, zavist, samoobramba, opitost itd. Serijski morilci kršijo vse uveljavljene prvine zločina, ki naj se zgodi z nekim razumnim ozadjem, oprijemljivim razlogom in po možnosti z ekonomskim učinkom – in prav to serijske morilce dela najbolj razvpite človeške plenilce našega časa.« (Šterk, 2007, 16)
Da bi lahko neko osebo opredelili kot serijskega morilca, mora ta izpolnjevati določena merila, ki so bila določena s strani ameriškega Zveznega preiskovalnega urada FBI:
14
- oseba mora umoriti najmanj tri osebe (vendar ne hkrati);
- med umori mora biti časovni razmik (dokazano mora biti, da tega ni storila v napadu besa);
- okoliščine umora morajo kazati, da je morilec želel nad žrtvijo imeti nadzor; skušal je doseči občutek superiornosti.
Nekoč so serijske morilce imenovali kar ˝množični morilci˝, danes pa je ta izraz rezerviran le za posameznike, ki nenadoma znorijo in v večini primerov neselektivno ubijejo številne žrtve v eni sami samomorilni epizodi. Žrtve so lahko tudi selektivno izbrane, če se za dejanji storilca skriva maščevanje določenim osebam. Množični morilci nimajo popolnega samonadzora in njihova dejanja niso podrobno premišljena. Ravno zaradi tega jih policija hitro ujame, ustreli ali pa kar sami naredijo samomor. Serijski morilci pa se med svojimi umori brez težav vrnejo v normalno stanje življenja. So nadzorovani, zavedajo se kaj počnejo in se skrbno izmikajo aretaciji.
V knjigi Serial killer: The Method and Madness od Monsters (2004) Vronsky zapiše, da je izraz
˝serijski morilec˝ ideja že pokojnega FBI agenta Roberta Resslerja. Za izraz ˝serijski˝ se je odločil, ker je angleška policija tovrstne umore takrat imenovala ˝zločini v seriji˝ (Freeman, 2007). Skupaj z Douglasom, avtorjem knjige Mindhunter (1995), sta prva resno preučila in dejansko izvedla raziskave 36-ih serijskih morilcev.
Ressler je serijskega morilca opredelil kot osebo, ki je v več kot mesecu dni storila več kot tri umore. Med umori je obdobje čustvenega ohlajanja, motivacija pa je psihološko zadovoljstvo zaradi storjenega strašnega zločina (Federal Bureau of Investigation, 2008).
Leta 1974 je bil Ressler predavatelj na policijski akademiji v Bramshillu v Angliji. Ko je slišal opis grozljivih nizov zločinov, ki so se takrat zgodili, se je spomnil na čase svojega otroštva, v 30-ih in 40-ih letih, ko je v kinodvoranah gledal kratke epizodne filme. Vsaka epizoda se je končala na točki, imenovani tudi ˝cliffhanger˝, ki je gledalce prisilila in v njih vzbudila željo, da se vedno znova vrnejo na ogled nove epizode (Vronsky, 2004, 327).
FBI agent je ta pojav gledanja epizodnih filmov iz otroštva in želje po nadaljevanju povezal z občutki, ki nekatere morilce prisilijo, da vedno znova ubijajo. Noben zaključek epizode ni zmanjšal napetosti v gledalcu, temveč jo je le povečal, zato je bil Ressler prepričan, da enako
15
doživljajo tudi serijski morilci. Noben storjeni umor v njih ni zmanjšal napetosti in želje po popolnejšem umoru – bližje svoji idealni domišljiji – temveč jo je le povečal, saj je vedno ostal del, ki ga je bilo nemogoče potešiti (Vronsky, 2004).
Pojav ˝serijskega morilca˝ nikakor ni sodoben (Morton in Hilts, 2008). Njegove korenine segajo daleč v preteklost, nazaj v prvo stoletje našega štetja, ko je v rimskem imperiju pod oblastjo cesarja Nera, politične nasprotnike in člane cesarske družine, z metodo zastrupljanja, morila Rimljanka z imenom Locusta (Vronsky, 2004). Gre za enega izmed prvih dokumentiranih primerov serijskih umorov.
Madžarska grofica Elizabeta Bathory de Ecsed, imenovana tudi ˝krvava grofica˝, naj bi v obdobju med leti 1560 in 1614, umorila 650 deklet. S svojimi štirimi pomočniki naj bi mučila, pretepala, stradala in ubijala mlada dekleta ter z zobmi trgala meso z njihovih teles. Govorilo se je, da se je z namenom, da bi ohranila večno mladost, kopala v krvi svojih žrtev. Grofice niso usmrtili, so jo pa aretirali in do smrti zaprli v posebne sobane znotraj gradu, kjer je tudi umrla.
Dr. Richard von Krafft-Ebing je v 19. stoletju izvedel eno prvih dokumentarnih raziskav o nasilnih spolnih prestopnikih in zločinih, ki so jih zagrešili. V svojem najbolj znanem priročniku Psychopathia Sexualis, ki ga je napisal leta 1886, je opisal številne študije primerov spolnih in serijskih umorov in druga področja spolne nagnjenosti (Morton in Hilts, 2008).
Po mnenju Vronskyja je večkratni umor eden najbolj grozljivih in fascinantnih pojavov sodobnega kriminala. Je tudi eden najbolj senzacionalnih področji raziskovanja na področju kriminologije, psihologije in sociologije (Vronsky, 2004).
Glede na izvedene raziskave, serijski umori predstavljajo relativno majhen del vseh umorov, manj kot en odstotek vseh umorov storjenih v ZDA v določenem letu (Bond, 2016). Kljub temu pa zadnja leta obstaja ogromno zanimanje za to temo, ki daleč presega objektivni obseg pojava in je povod za nastanek številnih knjig, člankov, filmov, serij itd.
Ta obsežna javna fascinacija se je začela v poznih 1880., s pojavom nerazrešenih primerov umorjenih prostitutk, ki so se zgodili v Londonu na območju Whitechapel. Za temi umori stoji vsem dobro poznan storilec, pod nazivom ˝Jack the Ripper˝ (Morton in Hilts, 2008)
16
Kot pravi avtorica Šterk (2007) je serijski morilec v današnjih časih ena najbolj prepoznavnih pop ikon, je superzvezdnik potrošniške družbe in čisto utelešenje dveh največjih zahodnih fascinacij: krvi in smrti.
Tudi v Sloveniji smo bili priča danes že pokojnima ˝superzvezdnikoma˝, ki sta sejala strah po državi − Silvo Plutu in Metodu Trobcu.
Najobsežnejšo definicijo serijskega morilca je podal izredni profesor Egger: »Serijski umor je, ko eden ali več posameznikov (v večini primerov moški) storijo drugi umor in−/−ali še en naknadni umor; ni vnaprej določeno (med avtorjem in žrtvijo ni predhodnega odnosa); prihaja v ločenem času in očitno ni povezan s prvotnim umorom, saj je na splošno storjen na drugem geografskem območju. Poleg tega motiv ni pridobitev materialnih stvari, ampak se zdi, da gre za željo po uveljavljanju oblasti nad žrtvijo. Slednji imajo lahko simbolično vrednost in so nepomembni, saj se najpogosteje ne morejo braniti ali opozoriti drugih. Prav tako se pogosto dojemajo kot premalo močni zaradi svojega časa in prostora ter statusa v okolju, ki mu pripadajo (brezdomci, prostitutke, migranti, homoseksualci, izgubljeni otroci, samske ali starejše ženske).«
»Opaziti je mogoče, da je ponavljajoči se proces serijskih morilcev verjetno razložen z neuspehom njihovega spolnega nagona, torej s tvorbo ustavnega hormonskega ponavljajočega se mehanizma, ki občasno pritiska na posameznika, kar povzroča usmerjenost v zatiranje življenja. Čeprav se kritično zaveda, psihopata ne more nadzorovati, upravljati ali spreminjati, tako da so njegova dejanja storjena z neposrednim namenom. Dejstvo, da lahko predvideva rezultate, ki so družbeno nevarni, ga naredi popolnoma odgovornega.« (Ilie, 2013)
Otroški serijski morilci in odrasli serijski morilci imajo podobne lastnosti. Strah pred smrtjo, ki jo imajo normalne osebe, pri serijskih morilcih ni prisotna. Uživajo v umoru, ki jim daje čustveno zadovoljstvo.
17
4.1 Tipologija serijskih morilcev
Agenti FBI so razvrstili serijske morilce glede na njihove organizacijske in socialne sposobnosti. Delijo jih na organizirane ali neorganizirane (odvisno od vrste kraja zločina) in nesocialne ali asocialne (odvisno od tega, ali jih izključuje družba ali izključujejo sami sebe) (Vronsky 2004, 99−100).
1. Organiziran (nesocialen) tip
Za ta tip serijskega morilca je značilno podrobno in natančno načrtovanje umorov, ki lahko trajajo tedne, mesece ali leta. Žrtve so zanj popolni neznanci, pa vendar imajo skupne značilnosti (videz, zaposlitev, starost itd.), kar zanj predstavlja idealen tip. Žrtve zasleduje, opazuje in z njimi ustvari minimalen oseben odnos. Preden žrtev ubije, ima z njo spolni odnos, jo muči in na koncu ubije, ter truplo skrije oziroma razkosa. Morilsko orožje vedno prinese in tudi odnese s seboj. S seboj odnese tudi spominek, ki je pripadal žrtvi (kos oblačila, nakit, del telesa itd.), ki mu služi kot trofeja in mu pomaga podoživeti umor v fantazijah. Kot otrok je imel neurejeno družino in vzgojo, kjer mu je bilo vse dovoljeno. Vzrok za kruta dejanja po navadi sproži stresni dogodek, ki je lahko povezan z izgubo službe, razhodom s partnerko, lahko to finančne težave itd. (Vrtačič, 2006). Svojo organiziranost kaže tudi v osebnem življenju in s svojim videzom, za katerega vedno poskrbi. Ker se ima za večvrednega in meni, da ni nihče vreden njegove družbe (Šterk, 2007), se sam izloči iz družbe in je nesocialen. Meni, da so policisti preneumni, da bi ga ujeli, psihiatri pa imajo premalo znanja, da bi ga razumeli.
Nenehno spremlja novice in poročila ter je na tekočem s preiskavami. Holmes in Holmes (2009) storilca opišeta kot povprečno do visoko inteligentnega, z dokaj visoko izobrazbo, spolno kompetentnega (nekateri so poročeni oziroma imajo partnerja ali pa hodijo na zmenke).
2. Neorganiziran (asocialen) tip
Organiziran tip velja za iznajdljivega, saj se s pomočjo svoje inteligence in premišljenih korakov poskuša izmuzniti policiji, pa vendar neorganiziran tip predstavlja policiji večjo težavo. Ravno zaradi podrobno dodelanega načrta in organiziranosti, lahko policija predvideva storilčev naslednji korak, med tem ko so dejanja neorganiziranega tipa spontana in nenačrtovana vnaprej in je zato njegov korak nepredvidljiv. Žrtve izbira čisto naključno in nelogično, nimajo nobenih skupnih lastnosti. Z žrtvami ne poskuša ustvariti nobenega minimalnega osebnega stika, napade oziroma onesposobi jih takoj. Morilsko orožje ne prinese
18
s seboj, temveč improvizira s pripomočki, ki jih najde v okolici, na licu mesta, kjer izvede umor.
Po končanem umoru se trupla, pripomočkov, oblačil in dokazov ne trudi prikriti, vse pusti na prizorišču zločina. Ne obremenjuje se niti z mediji niti se ne pozanima, kaj o njem pišejo. Vse, kar naredi, se nam zdi nesmiselno, pa vendar razloge za vsa dejanja lahko razume le on (Vrtačič, 2006). Če organiziran tip kaže organiziranost tudi v svojem življenju, potem tudi neorganizirani tip kaže neorganiziranost v svojem. Običajno gre za neprivlačnega posameznika, ki nima razvite samopodobe in je sramežljiv. Počuti se nesposobnega, zato je neorganizirani tip večinoma nizko izobražen ali pa neizobražen, nezaposlen ali pa zaposlen v slabše plačani službi. Največkrat je samotar ali pa živi s starši. V otroštvu je bil deležen stroge vzgoje ob prisotnosti mentalno bolnih staršev ali alkoholikov, zato v sebi nosi jezo, bolečino in negativna čustva, ki pa jih ne zna izraziti (Šterk, 2007).
Večina identificiranih serijskih morilcev naj bi bilo v skupini organiziranih in nesocialnih.
Holmes in DeBurger (1998) sta tipologijo razširila in serijske morilce razvrstila v štiri skupine.
1. Vizionarski tip
Ti storilci običajno niso v stiku z realnostjo in so psihotični oziroma shizofreni in ubijajo na podlagi ukazov, ki jih slišijo v glavi. K dejanjem jih usmerjajo Bog, angeli, demoni ali satan (Vrtačič, 2006). Njihov um prevzamejo iluzije in halucinacije. Morijo znotraj domačega okolja, žrtve pa izberejo naključno. Orožje poiščejo na prizorišču zločina, kjer ga kasneje z vsemi dokazi pustijo na kaotičnem prizorišču zločina (Šterk, 2007).
2. Mesijanski tip
Živijo v prepričanju, da je njihovo poslanstvo na zemlji ubiti določeno vrsto ljudi (npr.
prostitutke, homoseksualce, določeno vero, raso itd.). Nekatere izmed njih na njihovi poti vodi Bog, druge pa hudič. Čeprav bi glede na njihova dejanja lahko rekli, da je tudi ta tip psihotičen, pa to ni dokazano (McMilion, 2019).
19 3. Hedonistični tip
Pri storilcih tega tipa, gre za seksualno motivacijo, zato ga razdelimo še na tri podtipe:
- the lust killer – morijo zaradi poželenja;
- the thrill killer – morijo zaradi vznemirjanja;
- the confort kill – morijo zaradi udobja.
Pri prvem podtipu seksualno poželenje traja tudi po tem, ko je žrtev že mrtva. Žrtev mora biti morilcu fizično privlačna, nad njo pa se spravi s golimi rokami ali s hladnim orožjem (Šterk, 2007). Rezanje udov, kanibalizem in nekrofilija so za ta tip najbolj značilni.
Pri drugem podtipu gre približno za podobno stvar kot pri prvem podtipu, le da pri drugem morilec izgubi interes, ko je žrtev že mrtva. Morilca vznemirja samo dejanje umora, zato mučenje žrtve traja veliko dlje, preden jo ubije, saj želi, da se žrtev vsega zaveda (Holmes in Holmes, 1998, v Wentink in Canter, 2004). Želi, da žrtev trpi in da se ji počnejo stvari proti njeni volji, saj v nasprotnem primeru morilec ne bi doživel zadovoljitve.
Pri zadnjem podtipu je razlog morjenja materialni. Spolna motivacija v tem primeru ni prisotna.
V ta podtip uvrščamo profesionalne morilce, ki to počnejo za vir zaslužka (to je njihova
˝služba˝). Od prvih dveh podtipov se popolnoma razlikuje, saj je pri prvih dveh podtipih motivacija notranja (spolna zadovoljitev), pri tem podtipu pa je motivacija zunanja (zaslužek).
Kljub temu zaradi težnje po razkošju in uživaškem življenju spada pod hedonistični tip, (Šterk, 2007, 83).
4. Tip moči in kontrole
V to skupino spadajo morilci, ki morijo zaradi želje po nadzoru oziroma nadmoči nad drugimi.
Ker gre za željo po dominanci, ki izhaja iz njihove osebnosti, govorimo o notranjih motivih ubijanja. Žrtve izbirajo na podlagi vizualnih lastnosti. Gre za neznane žrtve, ki pa jih pred umorom zasledujejo in opazujejo. Dalj časa, ko umor traja, bolj je zadovoljen, saj je lahko več časa dominanten (Holmes in Holmes, 1998, v Wentink in Canter, 2004). Ta tip morilcev predstavlja kriminalistom največ težav, saj je pri svojem delu zelo natančen, za seboj ne pušča sledi, truplo vedno odvrže na drugem mestu kot je žrtev umoril, sam kraj zločina pa pogosto ostane neznan (Šterk, 2007, 83−85).
20
5 VZROKI, KI PRIVEDEJO MLADOLETNO OSEBO DO STORITVE SERIJSKEGA UMORA
Potencial za kriminalno vedenje ima vsak človek, ne glede na družbeno-ekonomski status ali raso (Hickey, 2010, 89−91).
Postati serijski morilec je dolgotrajni proces in se ne zgodi čez noč. Teorija, ki poskuša vključiti kulturne, razvojne, psihološke in biološke koncepte je model ˝diatheis-stress˝, ki ga je razvil Giannangelo (1996). Teorija pravi, da imajo vsi serijski morilci prirojeno nagnjenost k vedenju in razmišljanju na način, ki vodi v serijsko ubijanje. Če k tej nagnjenosti dodamo še razvoj posameznika v slabem okolju, dobimo kombinacijo, ki povzroči disfunkcionalne težave. Ta kombinacija vodi do razvoja samopodobe, samokontrole in težav s spolno disfunkcijo. Te težave privedejo do razvoja neprilagojenih socialnih veščin, zaradi katerih se oseba umakne v svoj zasebni svet pornografske domišljije. Ker v tem prebiva vse dlje, vstopi v realni svet, kjer prestopi vse meje morale in svoje fantazije pripelje do uresničitve. Na tej točki morilec išče žrtve, da bi uresničil svoje fantazije, a dejansko umor nikoli ne zadovolji njegovih pričakovanj ali vznemirjenja po lovu, zato se celotni proces ponovi in postane obsesivno-kompulzivna in ritualistična – želja po popolnem umoru (Cusuma, 2020, 477−481).
5.1 Vpliv družine
Med otrokovim razvojem obstaja pomembno obdobje, v katerem se uči o ljubezni, zaupanju, empatiji in osnovnih pravilih za interakcijo z drugimi ljudmi. To obdobje traja od rojstva pa vse do tretjega ali četrtega leta starosti. Takrat je otrokov čustveni, socialni, jezikovni, psihološki in kognitivni razvoj najbolj uspešen. Če teh lastnosti v tem obdobju otrok ne prisvoji, se jih kasneje v življenju zelo težko ali pa sploh ne nauči.
Družina spada pod družbeno-okoljske dejavnike in je osnovna enota družbe. Predstavlja odločilno vlogo pri tem, ali bo posameznik postal serijski morilec. Družina mora zagotoviti ljubezen in empatijo ter razviti celotno osebo, ki ima uravnoteženo osebnost. Vendar pa so nekatere družine disfunkcionalne in otroku ne omogočijo zdravega odraščanja ter ga na tak način razvijajo v posameznika, ki kasneje teži h kriminalu (Perič, 2020).
Nenehno, fizično in psihično zlorabljanje otrok v zgodnjem otroštvu, vpliva na negativni pogled otroka na svet. Namesto, da bi otrok svet videl in doživljal kot prostor, kjer medčloveški odnosi
21
temeljijo na spoštovanju in ljubezni, ga zlorabljeni otroci vidijo kot prostor, v katerem medčloveški odnosi temeljijo na trpljenju, poniževanju in izkazovanju moči. Tak posameznik se pogosto v poznejših obdobjih življenja znaša nad drugimi; deloma zaradi maščevanja, deloma pa zato, ker se ob zadajanju bolečine drugim počutijo zadovoljne, ugotavlja Schechter (2004).
Otroci iz nefunkcionalnih družin najpogosteje razvijejo vedenje, t. i. McDonaldovo triado:
močenje postelje, mučenje živali in podtikanje požarov. To vedenje sicer ni trden dokaz, da bo posameznik v prihodnosti postal nasilen, vendar je dokazano, da se to vedenje pojavlja pogosteje med populacijo serijskih morilcev kot med nekršitelji. Takšno vedenje je bilo potrjeno pri dveh tretjinah serijskih morilcev in ga štejemo kot pomemben znak nastanka serijskega morilca (Hickey 2010, 96−99).
Kot posledica zlorabe v otroštvu, se lahko razvije sovraštvo, ki je po mnenju Sears (Šterk 2007, 22) eden izmed dejavnikov za razvoj serijskega morilca. Po navadi gre za zlorabo s strani ženske, pogosto matere. V kasnejšem obdobju lahko posameznik to sovraštvo prenese na neko tretjo osebo, lahko pa mati postane ena izmed žrtev serijskega morilca. Kot navaja Lewisova (Šterk, 2007, 23), serijski morilci za svoje žrtve izbirajo osebe, ki so navidezno podobne tistemu, ki ga je zlorabljal.
S temi razlogi lahko povežemo ugotovitev, da je največkrat prva žrtev serijskega morilca ravno družinski član ali pa oseba, ki jo serijski morilec pozna.
Skozi študijo 62 serijskih morilcev, Cleary in Luxenburg (Hickey 2010, 108) ugotovita, da se zloraba in življenje v disfunkcionalni družini pojavita pri vseh serijskih morilcih, vključenih v raziskavo.
Mnoge teorije se nanašajo na zanemarjanje in zlorabo, ki so jih mnogi serijski morilci doživljali kot otroci. Ressler in Shachtman opisujeta študijo, ki jo je izvedel FBI in je vključevala razgovore z več desetimi serijskimi morilci. V vseh primerih so opazili podobne vzorce hude zanemarjenosti v otroštvu. Nekatere so kot otroke fizično ali spolno zlorabljali ali pa so bili zgolj priča zlorabi ostalih družinskih članov. Nekateri raziskovalci trdijo, da ta vzorec zlorabe in zanemarjanja vodi posameznika do razvoja serijskega morilca, ki je odraščal brez občutka za kogarkoli drugega kakor samega sebe. Hkrati pa obstaja veliko otrok, ki odraščajo v istih okoliščinah, pa kljub temu ne postanejo nasilni kriminalci ali serijski morilci (Freeman, 2007).
22
Morton in Hilts (2008) menita, da se odgovor skriva v razvoju posameznika, v času od rojstva do zrelosti. Natančneje, na vedenje osebe vplivajo življenjske izkušnje, pa tudi nekateri biološki dejavniki. Serijski morilci, tako kot vsi ljudje, so plod njihove dednosti, vzgoje in odločitev, ki jih sprejemajo skozi ves razvoj. Udeleženci simpózija so na dolgo in široko razpravljali o vzrokih, ki se nanašajo na razvoj serijskih morilcev. Vzročnost lahko opredelimo kot zapleten proces, ki temelji na bioloških, družbenih in okoljskih dejavnikih. Poleg teh dejavnikov imajo posamezniki možnost izbire vključiti se v določena vedenja. Skupni izid vseh teh vplivov ločuje vedenje posameznika od splošnega človeškega vedenja. Udeleženci simpózija so se strinjali, da ni nobenega prepoznavnega vzroka ali dejavnika, ki vodi do razvoja serijskega morilca. Obstaja veliko dejavnikov, ki se med seboj prepletajo in prispevajo k razvoju serijskega morilca.
5.1.1 Vzgoja
V najširšem pomenu besede, Retuznik Bozovičar (2010) podaja definicijo vzgoje kot neprekinjen proces oblikovanja in razvijanja osebnosti posameznika, ki poteka skladno z nekim ciljem.
Kadar imamo v naprej določen načrt, cilje in naloge, pravimo, da vzgoja poteka namerno.
Kadar pa poteka v neposredni povezanosti življenja in dela ljudi, pravimo da poteka nenamerno.
Bodisi namerna bodisi nenamerna, vedno poteka na posredni in neposredni način, ki sta med seboj tesno povezana. Pri neposredni vzgoji se osebnost in ravnanje posameznika oblikujeta z besedo. Pri posredni vzgoji pa na otroka vplivamo z zgledom, ravnanjem ali s prirejanjem položaja, v katerem je otrok čim bolj dejaven (Retuznik Bozovičar in Kranjc, 2010). Vzgoja zajema celostni razvoj osebnosti, ki poteka na kognitivni, emotivni in psiho-socialni ravni.
Kako posameznik razvije svojo osebnost je najbolj odvisno od vzgojnih pristopov, ki jih je posameznih deležen že od rojstva. Za vzgojo so zadolženi starši oziroma skrbniki otroka, lahko pa v določenih okoliščinah za to poskrbijo tako preostali člani ožje ali širše družine kot tudi družinski prijatelji. Naloga staršev oziroma skrbnikov je torej, da nudi otroku pravilno vzgojo, da se zavedajo, da so njihova dejanja in vedenje otroku vzgled, kar pomeni, da otrok sledi njihovim stopinjam. Če je otrok žrtev ali že samo priča nasilja v družini, obstaja velika verjetnost, da bo v odrasli dobi postal tudi sam nasilen.
23
5.1.2 Vzgojni stili
Strokovnjaki so na osnovi raziskav vzorcev vedenja in odnosa staršev do otrok (oziroma učiteljev do učencev) opredelili različne vzgojne stile. Katerega stila vzgajanja se starši poslužijo, je odvisno od vsakega posameznika, od kulture in okolja, od koder prihajajo ter od njihovih stališč in mnenj.
Razvojne psihologe že dolgo zanima, kako starši vplivajo na razvoj otroka. Vendar je zelo težko najti dejansko vzročno-posledično povezavo med določenimi dejanji staršev in kasnejšim vedenjem otrok. Nekateri otroci, vzgojeni v disfunkcionalnem okolju, lahko pozneje odrastejo v osebe z enako osebnostjo, kot so njihovi starši oziroma skrbniki. Nasproti pa lahko otroci, ki si delijo dom in so vzgojeni v istem okolju, odrastejo v osebo s čisto nasprotno osebnostjo.
V zgodnjih šestdesetih letih preteklega stoletja je psihologinja Diana Baumrind izvedla študijo o več kot 100 predšolskim otroki in poimenovala tri vzgojne stile: avtoritarni, avtoritativni in permisivni.
5.1.3 Avtoritarni vzgojni stil
Starši, ki uporabljajo avtoritarni vzgojni stil, od otroka pričakujejo, da bo upošteval stroga pravila, ki so jih določili. Rezultat neupoštevanja teh pravil pa je najpogosteje kazen.
Avtoritarni starši ne pojasnjujejo razlogov za ta pravila, ob vprašanju pa odgovorijo le: »˝Ker sem tako rekel/-la˝«. Starši imajo visoke zahteve, na otroke pa se sploh ne odzivajo (Baumrind, 1991). Komunikacija med starši in otroci je enosmerna, otrok sprejema, starši pa podajajo ukaze. Kot rezultat tega vzgojnega stila, se razvijejo poslušni in vdani posamezniki, po navadi sramežljivi in z nizko samopodobo. Zaradi pomanjkanja samoiniciativnosti se ti otroci preveč opirajo na starševsko vodenje, pogosteje doživljajo stres, so bolj umaknjeni vase in ne znajo biti spontani (Baumrind, 1966).
5.1.4 Permisivni vzgojni stil
Permisivni vzgojni stil temelji na prepričanju, da otrok potrebuje ogromno ljubezni in svobode, veliko spodbude in manj omejitev ter kontrole s strani odraslih. Baumrind (1991) opiše permisivne starše kot blage, netradicionalne, ki od otroka ne zahtevajo samoregulacije in se izogibajo soočanju z njimi. Ti starši se največkrat do otroka vedejo kot do prijatelja, ki mu nudijo podporo in se z njim veliko pogovarjajo. Pričakovanja zrelosti in samokontrole otrok so nizka.
24
Kroflič (1997) je prišel do ugotovitev, da so otroci, vzgojeni po zgledu permisivnega stila, nesamostojni, ne kažejo ustvarjalnosti in avtonomne morale. Razvijejo se v egoiste, ki nenehno iščejo potrditev v okolici.
5.1.5 Avtoritativni vzgojni stil
Avtoritativni vzgojni stil vključuje čustveno oporo otroku, visoke zahteve in norme, ustrezno spodbujanje avtonomnosti in dvosmerno, jasno komunikacijo med staršem in otrokom (Baumrind, 1966). Baumrind (1991) pravi, da so starši s podajanjem smernic odločni, vendar ne vsiljivi in ne omejujoči. Otrok naj bi s tem stilom razvil ustrezne kompetence ter našel ustrezno ravnotežje med družbenimi in osebnostnimi potrebami ter odgovornostjo. Starši svoje odločitve pojasnjujejo, njihovo vodenje je prežeto s toplino, fleksibilnostjo ter odkritostjo. Ta stil se povezuje z otrokovo samostojnostjo, odgovornostjo, sodelovanjem z odraslimi in vrstniki, psihosocialno zrelostjo in akademskim uspehom (Baumrind, 1989).
Tu je pomembno, da se ne kaznuje otrokove osebnosti, ampak njegovo vedenje. Ta vzgojni stil otroka uči, kako biti odgovoren in samostojen v odločanju, postopno zmanjšuje odvisnost od staršev, uči jih samoobvladovanja, sprejemanja kompromisov in spoštovanja drugih (Peček Čuk in Lesar, 2009).
5.1.6 Mame, ki vzgajajo morilce
Yardley (Sohrabi-Shiraz, 2021), ki poučuje kriminologijo na univerzi v Birminghamu, je postavila koncept treh vrst mam, ki vzgajajo otroke morilce: antimama, nadmama in pasivna mama.
Pri prvem tipu gre za mame, ki so kot otrok same doživele tako fizične kot psihične težave in kot rezultat postale v odrasli dobi hladne osebe, ki ne znajo izkazovati ljubezni. Pogosto je ne znajo občutiti in iste vzorce, ki so jih doživele v otroštvu, prenašajo na svoje otroke. S tem nadaljujejo krog psihično ranjenih otrok, ki neredko odrastejo v nevarne ljudi (Prav tam).
Popolno nasprotje prvemu tipu pa predstavljajo nadmame. Tudi one so bile v otroštvu žrtve psihičnih in fizičnih zlorab, vendar ne želijo tega prenesti na svoje otroke. Želijo, da bi njihovi otroci dobili vse, česar one same niso imele. Imajo visoka pričakovanja do svojih otrok, želijo, da bi bili na vseh področjih zelo uspešni, kar pa lahko otroka brez dispozicij za takšne uspehe zlomi. Nemalokrat so preveč zaščitniške, otroke ˝zavijajo v vato˝ ter jim omejujejo stike z vrstniki, kar pa pripelje do številnih psiholoških težav pri otroku (Prav tam).
25
Tretji in zadnji tip mame pa je pasivna mama, ki se najbolj boji sodbe s strani družbe. Te mame so živele normalno otroštvo, v katerem se niso nikoli upirale in so bile vedno poslušne. Kadar pride do točke v vzgoji, da se njihovi otroci upirajo, se prestrašijo kako se bo na to odzvala okolica, in ker ne vedo, kako jih disciplinirati, se odzovejo na edini način, ki ga poznajo – tako da vse skupaj zanikajo in ne ukrepajo. Ne glede na dejanja njihovih otrok vedno stojijo za njimi, jih podpirajo in jim pomagajo ter opravičujejo njihova dejanja pred drugimi. Tak otrok odraste s prepričanjem, da mu je vse dovoljeno in da mu bo mama vedno stala ob strani in ga posledično zaradi maminega okrilja ni strah prestopiti na temno stran (Prav tam).
5.2 Vpliv šole in družbe
Takoj za družino imata največji vpliv na razvoj posameznika šola in družba. Šola je ena izmed institucij, kjer otroci vsak dan preživijo večino ali vsaj velik del svojega časa. Ravno zaradi tega lahko učitelji hitreje opazimo zgodnje znake, ki lahko kažejo na razvoj prestopniškega vedenja, seveda pa to ni nujno. Ti znaki lahko pomenijo tudi, da je učenec pretirano zaprt vase in ni prestopnik, ampak je zgolj žrtev nasilja. Zgodnji znaki se kažejo kot neposlušnost, izostajanje od pouka, nepozornost, neupoštevanje učiteljevih navodil, uporabo prepovedanih substanc itd.
Otroci lahko s takim vedenjem opozarjajo na osebno stisko bodisi zaradi zanemarjanja, stroge vzgoje in ostalih težav, ki jih imajo doma (Meško, 2002).
Tako kot družina bi tudi šola morala biti institucija, ki otroku predstavlja varno, ljubeče okolje, ki otroka pripravlja na samostojno življenje, vendar ni vedno tako. Šola lahko otroku nudi prijetna doživetja, ki pozitivno vplivajo na psihosocialni razvoj otroka, ali pa negativna doživetja, ki negativno delujejo na psihosocialni razvoj otroka. Otroci, ki v času odraščanja čutijo izoliranost oziroma izključenost s strani skupnosti, lahko razvijejo deviantno vedenje. Na tak način razvijajo nenaklonjenost do članov skupnosti in dejavnosti, kar nosi posledice fantazij o prevladi nad situacijo. S tega vidika je šola lahko ali varovalni dejavnik, ki otroka drži na pravi poti in preprečuje, da bi z nje zašel ali pa mu predstavlja zgolj dejavnik ogrožanja (Kos−Mikuš in Strojin, 1991).
Neuspeh v šoli in težave pri vključevanju v izobraževalni proces, so lahko pomemben dejavnik, ki vodi do prestopniškega vedenja in so lahko glavni pokazatelji nesocializiranosti. Vodopivec (1997) opiše skupne značilnosti otrok, ki so postali prestopniki:
26 - visoka stopnja hiperaktivnosti in impulzivnosti;
- motnje pozornosti in koncentracije;
- specifične učne težave, predvsem pri branju, pisanju in računanju;
- neredki med njimi so se ob najmanjšem čustvenem vzburjanju odzvali izrazito agresivno.
Ravno ta skupina otrok, ki ni sposobna zadovoljiti zahtevam šolskega sistema, lahko ob prisotnosti vsakodnevne neugodne šolske klime proizvaja motnjo, ki se s časoma samo povečuje (Vodopivec, 1997).
5.3 Vpliv bioloških in psiholoških dejavnikov
Za nekatere ljudi je edini način, da pojasnijo serijski umor, reči, da so serijski morilci ˝nori˝
(Freeman, 2007). Vendar ali je temu res tako?
Nekatere serijske morilce so psihologi in psihiatri diagnosticirali kot sociopate ali psihopate.
Uradni izraz v priročniku za duševne motnje je ˝antisocialna osebnostna motnja˝. Gre za motnjo, ki sledi vzorcu ˝neupoštevanja in kršenja pravic drugih od 15. leta starosti˝. Ta vzorec vsebuje dejavnike, kot so: neskladnost z družbenimi normami, razdražljivost in agresivnost, pomanjkanje obžalovanja, empatije ter nagnjenost k prevaram, laganju in, prevarantskemu vedenju (Gianngelo 1996, 7 v Freeman, 2007).
Nekateri raziskovalci ugibajo, da imajo serijski morilci poškodbe možganov ali druge biološke nepravilnosti, ki prispevajo k njihovim kriminalnim dejanjem. Poškodbe področij, kot so čelni reženj, hipotalamus in limbični sistem, lahko prispevajo k skrajni agresivnosti, izgubi nadzora in presoje ter k nasilju. Obstaja dosti primerov serijskih morilcev, pri katerih so zaznali poškodbe glave. Med njimi je tudi Henry Lee Lucas, ki je bil tekom življenja obsojen le za 11 umorov, a naj bi ubil najmanj 350 žrtev. Sam je izjavil, da je ubil najmanj 600 žrtev. Henry je imel na zgoraj omenjenih področjih glave hude možganske poškodbe, ki so bili, najverjetneje, posledica podhranjenosti, alkoholizma in zlorab v otroštvu (Freeman, 2007).
Hickey (2010, 106) pravi, da otroške travme pri serijskih morilcih, lahko služijo kot sprožilni mehanizem, ki povzročijo nesposobnost posameznika, da se sooči s stresom nekaterih dogodkov, bodisi fizičnih, psihičnih bodisi kombinacij travmatizacij. Pri serijskih morilcih je
27
najpogostejši učinek travmatizacij v obliki telesnega kaznovanja, spolnega zlorabljanja, ločitve staršev ali smrti bližnjih članov, nestabilno življenje, ki vključuje alkohol, drogo itd.
Najpogostejši učinek travme naj bi bilo zavračanje s strani družine in sorodnikov. Vse to pa še vedno ni dovolj, da bi prišlo do morilskih nagnjenj. Vsak posameznik se na travme odzove drugače, odvisno je tudi glede na stopnjo, pogostost in intenziteto travme.
6 PRIMERI MLADOLETNIH SERIJSKIH MORILCEV
V Sloveniji mladoletnih serijskih morilcev zaenkrat ni; umori, ki jih zagrešijo mladoletne osebe pa so, po podatkih iz policije, zelo redki. V magistrskem delu smo se zato osredotočili na mladoletne serijske morilce iz tujine.
Primer umora Marjana Jančiča – Majca iz leta 2003 je eden izmed primerov mladoletnih morilec v Sloveniji, kjer so štirje mladoletniki, trije med njimi so bili stari komaj 16 let, in 39- letnik, vlomili v skladišče trgovine sredi Šoštanja in ukradli večjo količino alkoholnih pijač.
Skupaj z Jančičem so se odpravili v staro zgradbo, kjer so popivali. Ugotovili so, da je nekdo izmed njih vzel tobak. Skriti tobak so našli pri Jančiču, kar je bil tudi povod za ta kruti umor.
Nad njim so se grozljivo izživljali, tako da so ga slekli, ga z različnimi predmeti pretepali, brcali, mu zažigali dlake in po celem telesu, tudi spolnem udu, ugašali cigaretne ogorke. V anus so mu potiskali steklenico piva ter po njem urinirali. Tako so ga mučili skoraj sedem ur, dokler ni podlegel poškodbam in umrl.
Forenzični psiholog, dr. Slavko Ziherl, je podal strokovno mnenje, da so mladoletniki osebnostno motene osebe. V ozadju teh krutih dejanj se skriva skupek véčih dejavnikov.
Mladoletniki so živeli v okolju, kjer so bili družinski odnosi slabi in niso nudili vzpodbud, da bi se lahko razvili v moralne odrasle posameznike. Znašli so se v skupini, ki jim je dala lažen občutek vrednosti in spodbujala agresivno vedenje. K temu so dodali še alkohol, ki zastrupi možgane takega osebnostno motenega človeka in agresijo le poveča, kar se je zgodilo tudi v tem primeru.
Dr. Ziherl je prepričan, da lahko v prihodnosti pričakujemo porast tovrstnih primerov nečloveškega izživljanja mladoletnih oseb, saj gre tu za odraz tistega nasilja, ki se dogaja doma, znotraj družinskega okvirja in ga je prav tako vedno več.
Leta 1874 je Jesse Harding Pomeroy (rojen 29. 11. 1859) postal najmlajši obsojeni serijski morilec. Star je bil komaj 14 let, njegovi zločini pa so bili grozljivo nasilni in krvavi, zaradi česar je dobil nadimka ˝rdeči hudič˝ in ˝deček mučitelj˝.
28
Rodil se je v Bostonu kot drugi otrok, očetu Thomasu in mami Ruth. Oče je delal v ladjedelnici in pogosto posegal po alkoholu, ki je v njem budil agresivno vedenje. Mama je bila delavna, vendar prav tako zlovoljna.
Jesse je bil inteligenten deček, vendar je imel težave pri socializaciji z drugimi otroki zaradi svoje velikosti, periodičnih epileptičnih napadov ter dejstva, da se je rodil z belkasto opno na desnem očesu. Ni bil ljubitelj športa in večino svojega časa je preživel z branjem nasilnih zgodb o indijskih vojnah. Že od majhnih nog je bil podvržen grozljivim fizičnim napadom, saj oče ni prenesel pogleda nanj in na njegovo mlečno oko. Jesse je od doma začel bežati, vendar ga je oče vedno znova našel. Kaznoval ga je tako, da je od njega zahteval naj gre v stransko hišo, se sleče do nagega, nato pa ga je pretepal s pasom in bičal s konjsko šibo. Fizično se je znašal tudi nad ženo in drugim sinom. Ko je bil Jesse star deset let, se je njegova mati ločila od očeta, saj ni zdržala tega nasilja, vendar je bilo za Jessa žal že prepozno – sadizem je bil v njemu že vtisnjen.
V takih primerih se vsak otrok želi maščevati osebi, ki mu zadaja fizične in psihične bolečine, vendar se zaradi dejstva, da so mlajši in šibkejši, ne morejo znesti nad napadalcem in si zato za maščevanje izberejo mlajše in šibkejše žrtve. Po pričanju sosedov naj bi Jesse pri petih letih z nožem ubil mačko in jo vrgel v reko. Učitelji so povedali, da je bil med pouka večinoma zasanjan, kar lahko razumemo že kot enega prvih simptomov zlorabljenih otrok, saj gre za pobeg iz realnosti in zatekanje v notranji svet fantazij.
Pri dvanajstih letih je stopil na dolgo pot kaznivih dejanj. Vse se je začelo z ugrabitvijo triletnega fantka, ki ga je s pomočjo obljubljenih slaščic zvabil v zapuščeno stavbo, kjer ga je zvezal in pretepel, nato pa pobegnil. Otroka so našli in rešili mimoidoči. Kasneje je ugrabil še sedem dečkov, s katerimi je svoje nasilje nadgrajeval. Ne le da jih je pretepal, od njih je zahteval, da govorijo seksualne besede, on pa se je med tem samozadovoljeval. Komaj osma žrtev ga je uspela identificirati, saj je prepoznala njegovo mlečno oko. Jessa so ujeli in ga poslali v prevzgojno šolo; tam naj bi ostal do svojega osemnajstega leta, vendar so ga, zaradi lepega obnašanja in ob pomoči matere, izpustili, ko je odslužil komaj sedem mesecev kazni. Ko se je vrnil iz pripora, ni želel več le zadajati fizične bolečine, želel je ubijati. Umora, ki sta ga končno spravila v zapor, sta se zgodila leta 1874. V klet je zvabil desetletno deklico, s katere je odrezal obleko, jo prebadal z nožem po celem telesu in ji izmaličil spolni organ. Deklica je bila pogrešana vse do trenutka, ko je njegova mati zaradi finančnih težav prodala trgovino, v kateri je delal tudi Jesse, in so jo novi lastniki našli v kletnih prostorih. Med tem je na barju napadel štiriletnega fantka, po imenu Horace Millen. Ko je zagledal sprehajalce, je pobegnil, vendar so
29
ga kmalu dokončno ujeli. Na golem truplu so bile vidne številne vbodne rane, v oko je imel porinjen oster predmet, genitalije so bile skoraj odrezane in na truplu so bili sledovi ognja. Ob truplu je pustil odtis škornjev, ki so jih kasneje kriminalisti našli v hišni preiskavi skupaj s krvavim nožem. Obsojen je bil na doživljenjsko kazen v samici, kjer je preživel 41 let in večkrat poskušal pobegniti ter narediti samomor. Priznal naj bi, da je za seboj pustil 27 žrtev. Leta 1932 je umrl na oddelku zaporniške norišnice.
Po njegovih besedah je bil produkt razpadle družine. Njegovi starši so bili ločeni, ko pa so živeli še skupaj, je bil žrtev tako telesnih kot tudi duševnih zlorab. Zaradi svojega zunanjega videza je bil nadlegovan tako doma kot tudi v šoli, kar je v njem sprožilo željo po maščevanju in povzročanju teh istih bolečin drugim. Nekateri pravijo, da je bil na druge otroke ljubosumen oziroma jezen, saj so bili lepega videza in so živeli v ljubečih domovih; imeli so vse, česar on ni imel.
Marry Flora Bell (rojena 26. 5. 1957) Njena mama Betty je bila 17-letna prostitutka, ko se je rodila Marry. Kdo je bil njen biološki oče, ni znano. Marry in njena mama sta živeli v prepričanju, da je bil to Billy Bell – kriminalec, obsojen zaradi oboroženega ropa − s katerim se je Betty poročila kmalu po rojstvu Marry in z njim spočela še enega otroka, tokrat dečka.
Več družinskih članov, ki so bili v vlogi reševalcev njenega življenja, je bilo priča, da jo je mati do četrtega leta poskušala večkrat ubiti – tako da jo je ˝po nesreči˝ vrgla čez okno, ji dala preveliko količino uspavalnih tablet in jo poskušala zadušiti. Ob tem, ko jo je vrgla čez okno, je Marry utrpela poškodbe možganov, prav na čelni skorji, ki pa, kot smo že povedali, pripomorejo k razvoju skrajne agresivnosti, izgubi nadzora in presoje ter razvoju nasilnega vedenja.
Ko je Marry dopolnila pet let, jo je mama prisila, da je začela oralno zadovoljevati njene stranke. S tem denarjem si je Betty kupovala alkohol, saj je bila od njega odvisna. Marry je večkrat poskusila pobegniti od doma, z družino ni želela več jesti, moškim je sama od sebe odpirala zadrgo na hlačah in v najstniških letih je še zmeraj močila posteljo ter imela nočne more. Kaznovana je bila tako, da ji je mama potiskala obraz v njen urin. Pri pouku je bila zasanjana in z mislimi odsotna ter zelo uporniška. Kasneje je dobila še dve polsestri, mama pa je doživela živčni zlom. Kot da vse to ni bilo dovolj, je odraščala v okolju na območju Scotswood v Newcastlu, ekonomsko prizadetem območju, kjer je bilo nasilje v družini in kriminalno vedenje nekaj čisto običajnega. Posledično njeni zločini, kot so napadi na druge otroke v šoli, vandalizem in tatvine, niso pritegnili posebne pozornosti.
30
Svojo morilsko pot je začela en dan pred dopolnjenim 11. letom, ko je v zapuščeni hiši zadavila štiriletnega dečka po imenu Martin Brown. Istega leta, nekaj mesecev kasneje je skupaj s svojo prijateljico Normo storila še en zločin. Na smetišču sta zadavili triletnega Briana Howe. Marry naj bi se kasneje vrnila k truplu, ga z britvico in škarjami (ki jih je kasneje pustila ob truplu) po telesu in spolnem organu porezala ter v trebuh vrezala črko M. Ob pregledu trupla so kriminalisti prišli do ugotovitve, da je storilec umora otrok, saj so bili odtisi rok na žrtvinem vratu majhni. Kriminalisti so začeli spraševati otroke po soseski in ko so prišli do Marry, jim je ta povedala, da je videla otroka, ki je nosil zlomljene škarje. S tem se je Marry izdala, saj nihče drug ni vedel za polomljene škarje, ki so ležale zraven trupla.
Peter Woodcock (rojen 5. 3. 1939) deček iz Kanade, ki se je rodil v Peterboroughu v Ontariu.
Njegova mama je bila mlada, 17-letna samohranilka, ki je delala v tovarni in je imela z njim težave. Ni hotel jesti in nenehno je jokal. Pri enem mesecu ga je mama dala v posvojitev, saj ni več zdržala, da je ves čas jokal, kadar se mu je kdo približal. Tako je prebival pri različnih začasnih rejniških domovih.
Do svojega prvega rojstnega dne je bil še vedno prestrašen ob ljudeh in njegov govor je bil opisan kot čuden cvileč zvok živali. V prvih dveh letih življenja je trpel fizično zlorabo s strani svojih začasnih rejnikov. Po udarcih, ki jih je prejel, ko je bil star dve leti, je moral iti v bolnišnico zaradi poškodbe vratu. Sčasoma ga je v rejništvo dobil par, ki se je nanj zelo navezal.
Pri petih letih je prenehal jokati, ko so se mu približali ljudje, vendar so ga še vedno opisovali kot majhnega in čudnega fanta, ki se ni dobro razumel z drugimi. Pri enajstih letih je bil na državni razstavi z nekim socialnim delavcem in izjavil je, da bi si želel, da na to stavbo pade bomba in ubije vse otroke. Pri trinajstih letih je rekel, da je imel sporazumni spolni odnos z dvanajstletnico. Pri šestnajstih letih je dobil novo rejniško družino in takrat so njegova dejanja postala bolj temačna.
Imel je svoje kolo, s katerim je taval po Torontu in izbiral svoje žrtve. Med vožnjo je razvil fantazijo, v kateri je vodil skupino 500 nevidnih fantov, imenovano ˝Winchester Heights Gang˝.
Peter je bil navdušen nad človeškim telesom, doma je imel knjige, ki jih je bral in preučeval, pri tem pa upošteval svoje temnejše spolne želje. Žrtve je zvabil na stran, jih napadel, zadušil do nezavesti in jih slekel. Včasih jih je samo gledal, včasih pa bi jih spolno napadel. Leta 1956 je Peter 7-letnega Wayna Malletta zvabil stran od razstavišča in ga zadavil do smrti. Napadel je veliko otrok in sčasoma zadavil še dva otroka – 9-letnega Gary Morrisa in 4-letno Carole Voyce. Preden jih je ubil, je v njih na silo vstavljal predmete. Ujeli so ga pri zadnji žrtvi, vendar so ga spoznali za nedolžnega, saj je dobil diagnozo duševnega bolnika. V tem času je svoje ime
31
preimenoval v David Michael Kruegerv. Poslali so ga v center za duševno zdravljenje in ga čez čas spustili v pripor, saj se jim ni zdel več nevaren. Tam je obnovil prijateljstvo z varnostnikom, ki je bil včasih prav tako zapornik. Skupaj sta ubila njegovo zadnjo žrtev, Dennisa Kerra. Po tem umoru se je Peter policiji predal kar sam, ti pa so ga poslali nazaj v strogo zavarovan zapor.
Tam je preživel še naslednjih 19 let in na dan svojega 71. rojstnega dne umrl.
Peter Kürten (26. 5. 1883) je bil nemški serijski morilec, posiljevalec, ki so mu dodelili vzdevek ˝vampir iz Düsseldorfa˝. Bil je tretji otrok od trinajstih. Njegov oče, odvisnik od alkohola, jih je vse skupaj pretepal, vpričo otrok posiljeval mater in hčere ter silil sinove v isto početje. Še preden je bil star deset let je storil umore, ki pa mu jih nikoli niso uspeli dokazati.
Po njegovih besedah naj bi ubil 68 žrtev, dokazati pa so mu uspeli le 9. Ena izmed njegovih žrtev je bila devetletna punčka, ki jo je zadavil, ji z žepnim nožem prerezal grlo in ob zvoku kapljanja krvi nanjo ejakuliral. Še preden je stopil v najstniška leta se je spoprijateljil z lovcem, ki ga je naučil ubijati in mučiti živali. Od takrat dalje je podtikal požare in mučil ter ubijal živali.
Rezal jim je vratove, se z njimi preko fantazij samozadovoljeval in nenazadnje njihovo kri tudi užival. Ko se je teh dejanj naveličal izvajati na živalih, je to začel izvajati na ljudeh. Mučil jih je, razmesaril in pil njihovo kri ter pri tem neizmerno užival (Šterk 2008).
Usmrtili so ga pri 48. letih, z giljotino, s katero so mu odsekali glavo. Ko so mu glavo položili na giljotino, se je obrnil k psihiatru in mu postavil še zadnje vprašanje: »Povejte, ali bom lahko po odsekani glavi še vsaj za trenutek slišal zvok kapljanja lastne krvi po vratu? To bi bil užitek za konec vseh užitkov.«
6.1 Razprava
Poznamo več vrst dejavnikov, ki vplivajo na razvoj serijskega morilca in se med seboj različno prepletajo, zato ne moremo izpostaviti samo enega. Za lažjo predstavo si lahko zamislimo, da dejavniki predstavljajo sestavljanko. S samo enim koščkom sestavljanke si ne moremo kaj dosti pomagati. Ko pa skupaj sestavimo več koščkov sestavljanke, dobimo celotno sliko, oziroma v našem primeru skupek možnih vzrokov, zaradi katerih posamezniki postanejo serijski morilci.
S pomočjo analize izbrane literature ter zgoraj opisanih primerov lahko odgovorimo na vprašanja, ki smo si jih zastavili.
Odgovor na vprašanje, kakšni so družinski in vzgojni vzorci, ki vplivajo na to, da mladoletna oseba postane serijski morilec, je bolj kompleksen.
