DOŽIVLJANJE ODLOČITVE ZA POSVEČENO ŽIVLJENJE PRI ŽENSKAH V LUČI ODNOSOV V PRIMARNI DRUŽINI

UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA

Maja Zajc

DOŽIVLJANJE ODLOČITVE ZA

POSVEČENO ŽIVLJENJE PRI ŽENSKAH V LUČI ODNOSOV V PRIMARNI

DRUŽINI

MAGISTRSKO DELO

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA

DRUGOSTOPENJSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM ZAKONSKI IN DRUŽINSKI ŠTUDIJI

Maja Zajc

DOŽIVLJANJE ODLOČITVE ZA

POSVEČENO ŽIVLJENJE PRI ŽENSKAH V LUČI ODNOSOV V PRIMARNI

DRUŽINI

MAGISTRSKO DELO

Mentorica: izr. prof. dr. Barbara Simonič

Ljubljana, 2021

II

Ker si sama nisem upala verjeti, da bom kdaj tu, kjer sem danes ...

Iskrena hvala vsem vam, ki ste verjeli vame.

III

KAZALO

UVOD ... 1

1. ODNOSI V DRUŽINI ... 3

1.1 Družina ... 3

1.2 Odnosi v družini skozi prizmo teorije navezanosti ... 5

1.2.1 Navezanost v otroštvu ... 7

1.2.2 Navezanost v letih odraščanja ... 9

1.2.3 Navezanost v najstniških letih in odraslosti ... 11

1.2.4 Zaljubljenost in navezanost ... 12

1.3 Različne vrste odnosov v družini in njihov pomen ... 13

1.3.1 Odnos med partnerjema ... 13

1.3.2 Starševstvo ... 15

1.3.3 Odnos mati – otrok ... 16

1.3.4 Odnos oče – otrok ... 17

2. ODNOS S PRESEŽNIM ... 19

2.1 Človek in religija ... 19

2.2 Religiozno izkustvo in zgodnji odnosi ... 20

2.3 Podoba Boga v različnih življenjskih obdobjih ... 22

2.3.1 Podoba Boga v otroški dobi ... 23

2.3.2 Podoba Boga v adolescenci ... 23

2.3.3 Podoba Boga v odrasli dobi ... 24

3. POSVEČENO ŽIVLJENJE... 26

3.1 Redovništvo kot oblika posvečenega dela skozi zgodovino ... 26

3.2 Značilnosti življenja in duhovnosti redovnic ... 27

3.3 Klic in pot v redovniško življenje ... 29

4. OPREDELITEV PROBLEMA IN IZBOR METODE RAZISKOVANJA ... 32

4.1 Raziskovalni problem in cilj raziskave ... 32

4.2 Raziskovalna metoda ... 33

IV

5. METODA ... 35

5.1 Udeleženci ... 35

5.2 Pripomočki... 35

5.3 Postopek raziskave ... 37

5.3.1 Zbiranje opisov doživljanj ... 37

5.3.1.1 Aktivnosti pred izvedbo intervjujev ... 38

5.3.1.2 Izvedba intervjujev ... 38

5.3.1.3 Aktivnosti po izvedbi intervjujev ... 39

5.3.2. Analiza opisov doživljanj ... 39

5.3.3 Oblikovanje splošne strukture raziskovalnega doživljanja ... 40

6. REZULTATI ... 41

6.1 Opisi individualne psihološke strukture doživljanja odločitve za posvečeno življenje v luči odnosov v primarni družini ... 41

6.2 Opis splošne psihološke strukture doživljanja odločitve za posvečeno življenje v luči odnosov v primarni družini ... 71

7. RAZPRAVA ... 73

SKLEP ... 81

POVZETEK ... 83

ABSTRACT ... 85

REFERENCE ... 87

PRILOGE……… I Priloga 1: OBRAZEC PRIVOLITVE PO POUČITVI ………..……i

1

UVOD

»Oseba, ki se ne odloči, da bo ljubila za vedno, bo zelo težko zares ljubila tudi en sam dan.«

Papež Janez Pavel II.

Rojeni smo v svet odnosov, ki so lahko izjemno slikoviti, rojeni smo v družino, četudi je ta še tako okrnjena. V svetu odnosov iščemo poti do drugih in zato nam družina ne predstavlja samo temeljne psihološke, temveč tudi sociološko celico. Celico, v kateri se nato posameznik razvija in vzpostavlja prve odnose z drugimi, kar pomeni prve navezanosti, ki osebo najgloblje zaznamujejo za vse življenje (Gostečnik 2016, 119).

Otrok se v najzgodnejši dobi odziva zlasti na materin telesni stik, na njenih prsih doživlja najgloblja občutja ljubljenosti in pripadnosti. Prav tako pa v očetovem objemu doživlja sprejetost, zaželenost in hotenost. Starša lahko tako otroku posredujeta najmočnejša sporočila, da je varen, zavarovan in da pripada svoji družini (Gostečnik 2009, 8). Starša s svojim odzivanjem na otroka in drug na drugega ustvarjata družinsko dinamiko, ki bo zapisana v otrokov intrapsihični svet in bo temelj za grajenje vseh ostalih odnosov v otrokovem življenju.

Relacijske teorije poudarjajo, da sta tudi otrokov čut za Boga in intrapsihična podoba Boga na zelo kompleksen način povezana z otrokovimi starši, zato smo v magistrskem delu želeli raziskati doživljanje odnosov v primarni družini pri osebah ženskega spola, ki so vstopile v posvečeno življenje, in ali so ti odnosi pripomogli k odločitvi. Želeli smo namreč ugotoviti, ali je kaj iz primarnih odnosov, kar nagne osebo h klicu Boga, oziroma prepoznati možne paralele v odnosu z osebami iz primarne družine in kasneje v odnosu do Presežnega, kar se odraža tudi v življenjski odločitvi za posvečeno življenje. Z zbranimi podatki smo želeli prikazati relacijsko povezavo med odnosi v primarni družini in odnosom s Presežnim, ki se odraža tudi v izbiri posebnega načina odnosa z Bogom preko izbire posvečenega življenja. Rezultati magistrskega dela omogočajo podati uvid v globlje relacijske potrebe in želje, ki človeka vodijo, da zapusti sebi poznan svet in brezpogojno služi Bogu in drugim.

2

Teoretični del magistrskega dela zajema poglavje odnosov v družini, kjer so predstavljeni opredelitev družine, odnosi v njej skozi prizmo teorije navezanosti ter različne vrste odnosov v družini in njihov pomen. Nadaljujemo s poglavjem o odnosu s Presežnim, kjer raziščemo povezavo med človekom in religijo ter religiozno izkustvo v zgodnji dobi odraščanja, podrobneje pa predstavimo podobo Boga v različnih življenjskih obdobjih, pri tem pa ostajamo v okviru krščanskega izročila. Kot zadnje v teoretičnem delu sledi poglavje o posvečenem življenju, kjer predstavimo redovništvo kot obliko posvečenega dela skozi zgodovino, opišemo značilnosti redovniškega življenja in duhovnosti ter pomen redovnih ustanov v Cerkvi. Raziščemo tudi pomen klica in opišemo pot v rodovniško življenje.

Namen magistrskega dela je raziskati posameznikovo doživljanje odločitve za posvečeno življenje v luči odnosov v primarni družini. Tako se bomo v empiričnem delu osredotočili na vprašanje, ali in kako udeleženci raziskave doživljajo, da njihovi odnosi v primarni družini vplivajo na odločitev za vstop v posvečeno življenje in kako potem v tej luči živijo odnos s Presežnim, kar nam bo omogočilo uvid v globlje relacijske potrebe in želje, ki vodijo človeka tudi v tem odnosu.

3

1. ODNOSI V DRUŽINI

1.1 Družina

Družina ni ohlapna skupina nekih med seboj sorodstveno povezanih ljudi, ki so različne starosti, temveč čisto poseben, specifično človeški socialni sestav, ki je vsaj do danes, kljub mnogim drugačnim poskusom ostal nenadomestljiv (Lukas 1993, 21).

Družina je bila od nekdaj življenje v malem, vse, kar je v človekovem življenju najbolj dragoceno, najde najprej v družini (prostor, družbo, partnerstvo, delo, materialno zadovoljstvo in duhovno srečo). V sodobnem času pa institucionalizacija in decentralizacija družine družini odvzema to, kar je bila – človekov dom, šola, posvetovalnica, bolnišnica, mnogokrat tudi svetišče –, in s tem odvzema človeku tudi tisto, kar je najbolj njegovo, najbolj intimno, enkratno izkustveno, celostno. S tem se tudi moderni človek ne more sprijazniti in ob vsem osvajanju mu družina še vedno pomeni temeljno in hkrati kompleksno vrednoto, svoj življenjski smisel pa še vedno rad enači s srečo in ljubeznijo v družini (Musek 1995, 181).

Lahko rečemo, da je Freudova domneva o prvotni človeški družbi v obliki prahorde, prakardela, podrejenega enemu samemu vodilnemu samcu, kvečjemu priročni mit, ki ne velja niti za človečnjake, kaj šele za pravega človeka. Antropologi, arheologi, sociologi in psihologi se danes strinjajo, da je družinsko življenje nujno za obstoj človeške vrste od samih začetkov (Musek 1995, 128). Družina je zagotovo lahko nebo in pekel, vir veselja in trpljenja, pač glede na to, kaj posamezni člani, vpeti v družino, iz nje napravijo (Lukas 1993, 21).

Tudi s strogo biološkega vidika vidimo, da je družina kot relativno trajna oblika sožitja dveh generacij človekova eksistenčna nujnost. Družina pa ni samo biološka struktura, je tudi temelj socialnega življenja in socialnih odnosov – osnovna celica družbe, kot velikokrat pravijo. Kakor človek ni zgolj biološko in socialno bitje, pa tudi družina ni zgolj biološka in socialna skupnost, je veliko več kot to, je duhovna kategorija. Družina

4

je vir in okvir posameznikovega duševnega razvoja ter njegove duhovne in osebnostne rasti (Musek 1995, 128).

Kako pomembni so za otrokov nadaljnji razvoj odnosi v družini, govori tudi Winnicott (2010, 110), ki pravi, da kar se telesa tiče, je mogoče delati napake, celo dopustiti rahitis, pa kljub temu vzrediti otroka, ki mu ne bo hujšega, kot da bo krivih nog. Ko pa govorimo o psihološki plati razvoja, bo pri otroku, ki ga prikrajšajo za kakšne popolnoma običajne, a potrebne reči, kakršni so ljubeči stiki, to neizogibno pripeljalo do večje ali manjše motnje v čustvenem razvoju, kar pa se bo pokazalo kot osebnostna težava, ko bo mlada oseba odrasla.

Otrok je namreč rojen v sistem odnosov, rojen je v družino, ne glede na to, da je ta lahko še tako okrnjena. Otrok v družini išče prve poti do drugih in zato mu tudi predstavlja ne samo osnovne psihološke, temveč tudi socialno celico, v kateri se razvija in vzpostavlja prve odnose z drugimi. Te prve navezanosti pa ga v življenju najgloblje zaznamujejo (Gostečnik 2010, 110).

Erzar in Kompan Erzarjeva (2011b, 62) navajata, da bi današnja spoznanja o družini in odnosih v družini lahko strnili v naslednje postavke:

• Vsak živi sistem, kamor sodi tudi sistem družinskih odnosov, je celota med seboj odvisnih in povezanih delov, ti pa so šibkejši od celote; sistemi so zgrajeni iz podsistemov, ki jih ločujejo meje ali razmejitve; vzorci vedenja v sistemih se samouravnavajo in stremijo k stabilnosti.

• Najšibkejši člen v družinskem sistemu je otrok, ker se zgolj odzove na dogajanje v drugih delih sistema; otrok ni sedež nagonskih vzgibov.

• Odnosi v družini so vzajemni, kar pomeni, da ena oseba v sistemu ne more vplivati na drugo, ne da bi druga vplivala na prvo; če pogledamo skozi oči teorije navezanosti, lahko rečemo, da otrok ne more izoblikovati sistema navezovanj, če ne povzroči v skrbniku vzajemnega odzivanja starševskega sistema.

5

• Regulacija afekta, ki jo teorija navezanosti proučuje v diadi, je v svojem bistvu sistemska; ker navezovalne potrebe prebudijo v odraslih odziv, ki ima ozadje v navezovalnih izkušnjah v primarni družini, je navezanost tipično sistemski in medgeneracijski pojav; regulacija afekta, ki spremlja navezovalno vedenje, se odvija za vse družinske člane hkrati, kar je še bolj izrazito v manj funkcionalnih družinah, kjer člani družine zaradi identičnih izkušenj doživljajo identično stisko in je drug drugemu ne morejo omiliti, to pa pri njih povzroči obtoževanje in jezo.

1.2 Odnosi v družini skozi prizmo teorije navezanosti

Teorijo navezanosti je razvil angleški otroški psihiater in psihoanalitik John Bowlby (1907–1990) skupaj s sodelavko, psihologinjo Mary Ainsworth (1913–1999) (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 40).

Navezanost je po Bowlbyju organsko psihološki pogoj, da se človeško bitje lahko razvije, in pomeni sposobnost človeškega organizma, da vzpostavi in ohrani povezanost s tistimi bitji v svoji okolici, od katerih je odvisno, ali bo preživel ali ne. Družina je kot sistem, ki v svojem temelju deluje po principih biološke sistemske teorije. Značilnosti vsakega sistema pa so, da deluje kot celota, vsi deli znotraj te celote pa so medsebojno odvisni, in to prav tako velja za družino kot celoto oče – mati – otrok, za posamezni odnos otroka in enega od staršev ter tudi za notranje psihične elemente v posamezniku (Kompan Erzar 2003, 60).

Kot navaja Kompan Erzarjeva (2003, 61), je navezanost tista temeljna dinamika sistema, ki določa organsko podlago vzorcev odnosov znotraj sistema. Sicer pa sistem predstavlja tisto mejo, znotraj katere se bodo nato razvijali vzorci navezanosti, se pravi načini, kako izoblikovati svojo identiteto znotraj določenih odnosov. Otrok, ki vstopa v sistem, hitro izoblikuje svoj način vzpostavljanja stika z drugimi osebami tako, da ne ogrozi sistemskega ravnotežja.

Po besedah Kompan Erzarjeve (2003, 61–62) pa delujejo poleg sistema navezanosti znotraj posameznika še trije socialni mehanizmi, to so raziskovanje, skrb in iskanje stika,

6

ki so z mehanizmom navezanosti v dinamičnem ravnotežju. Sistem skrbi in strahu naj bi namreč zaviral približevanje drugim in raziskovanje v primeru, ko je otrok izpostavljen nevarnosti. V primeru, ko skrb in strah nista prisotna, pa naj bi podpiral sistem navezovanja stikov in približevanja drugim.

Oblika navezanosti je oblika čustvene vezi, te pa so relativno stabilne in trajne vezi, v katerih so osebe druga za drugo pomembne kot edinstvene in nezamenljive. Navezanost lahko obstaja, razumeti pa jo je mogoče izključno znotraj obojestranskega, vzajemnega odnosa starši – otrok. Otrokova navezanost na njegove starše je v tem smislu odgovor na njihovo empatično uglašenost z otrokom. Prav ta odzivnost staršev, ki je ravno tako genetsko kot psihosocialno pogojena, pa daje temeljno čustveno strukturo družini in predstavlja temelj za odzivnost otroka, ki se bo kazala na vseh ravneh v njegovem nadaljnjem življenju. Če pa bi ta odzivnost že zelo zgodaj ostala brez odgovora, to bi se lahko zgodilo v primeru, če starši svoje odzivnosti zaradi medsebojnega konflikta, morda žalovanja ali druge nefunkcionalnosti, ne bi mogli dati na razpolago otroku, pa bodo z otrokom tudi kasneje težko vzpostavili stik (Kompan Erzar 2003, 60–62).

Pojem varnega izhodišča oziroma tako imenovani »secure base« je prek raziskav Ainsworthove postal osnovni pojem teorije navezanosti. Otroci se že po naravni poti obračajo k staršem oziroma primarnim skrbnikom po zaščito in tolažbo, hkrati pa starši predstavljajo tudi izhodišče, od koder otrok raziskuje okolico. Zaupanje v starše, običajno v mater, se razvije že v prvem letu otrokovega življenja in posledično predstavlja to, kako mati odgovarja na otrokove potrebe v primeru bolečine, bolezni in čustvenega pretresa.

In če se bo otrok naučil, da je njegov temelj varnosti nezanesljiv oziroma neodziven, potem bo to negativno vplivalo na njegovo prepoznavanje in izražanje potreb. Vendar se moramo zavedati, da posamezna oblika vedenja pri starših ali otroku nikoli ne more biti merilo otrokove navezanosti (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 17–20).

V longitudinalnih študijah so raziskovalci pokazali, da oblike navezav, ki so bile formirane v infantilni dobi, ostajajo tudi v dobi odraslosti oziroma se v sami osnovi prenesejo v odraslo dobo. To pomeni, da so oblike navezav v intimnih odnosih, ki se odražajo v odrasli dobi, odslikava odnosov v infantilni dobi. Če je torej primarni skrbnik vztrajen, stabilen, vreden zaupanja in se odziva na otrokove potrebe, potem otrok lahko

7

razvije občutje ljubezni in varnosti ter se bo tako posledično tudi v dobi odraslosti počutil varnega in uresničenega v intimnem ljubezenskem odnosu. Če pa je otrok v zgodnji dobi zavrnjen ali celo zavržen, pa bo v dobi odraslosti ob ljubezni doživljal anksioznost in ambivalentnost oziroma se bo izogibal vsakemu intimnemu odnosu, ker bo ta zanj predstavljal preveliko nevarnost. Ainsworthova (1989) je na osnovi zelo specifičnih in dolgotrajnih raziskav prišla do naslednjih treh osnovnih vzorcev: tip varne navezanosti in dva tipa nevarne navezanosti, kamor spadajo anksiozno navezani in izogibajoče navezani (Gostečnik 2010, 113–117). Poleg naštetih pa Main in Solomon (1990) navajata še dezorganiziran tip navezanosti (Žvelc 2011, 96).

1.2.1 Navezanost v otroštvu

Večina otrok (55 –65 %) kaže v svojem vedenju vzorec varne navezanosti. Za te otroke velja, da svobodno raziskujejo svoje okolje v prisotnosti staršev, občasno preverjajo njihovo prisotnost in v njihovi odsotnosti omejijo svoje raziskovanje. Čeprav izražajo različne stopnje strahu, zaskrbljenosti in stresa, se ob ponovnem prihodu staršev in vzpostavitvi stika z njimi spet pomirijo. Kadar so v stiski, poiščejo stik z materjo, njihova igra pa je kreativna in sproščena. Pri varno navezanih otrocih se starši odzivajo na njihove znake in sprejmejo njihovo stisko. To razumejo kot del otrokovega upravičenega doživljanja in skušajo otroka pomiriti. Njihovo ravnanje pa je zanesljivo in trajno (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 18). Ti starši so zmožni učinkovitega čustvenega uglaševanja, prav tako zanje velja, da so topli in redko ignorirajo otrokov jok (Žvelc 2011, 96).

V vedenju nevarno navezanih otrok se kažejo znaki negotovosti, navidezne samozadostnosti, pretirane samostojnosti, zavračajo in odklanjajo stike z drugimi in njihovo pomoč. Na vseh področjih otrokovega razvoja se kaže pomanjkanje občutka osebne varnosti, ki v marsičem določa razvoj drugih sposobnosti. Starši na otrokovo stisko reagirajo tako, da skušajo otroka zamotiti ali zmanjšati pomen in čustven naboj otrokove stiske. Prav tako so manj odzivni na otrokove znake ter so čustveno, psihično in fizično odsotni. Za te otroke velja, da živijo tako rekoč s tujci in ne odraščajo dobro (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 18–21).

8

Anksiozno ambivalentno navezani otroci (ocenjujejo, da jih je nekje 10–15 %) izražajo potrebe po navezanosti na pretiran način. Ti otroci tudi v prisotnosti staršev neradi raziskujejo okolje, vse, kar si želijo, je pritegniti pozornost svojih staršev. Pri odhodu matere doživlja ambivalentno navezan otrok izjemen stres, pri njenem prihodu pa hkrati išče in zavrača stik z njo. Ta stil navezanosti poudarja, da se otrok kljub stiku s staršem in ob njegovi prisotnosti ne more pomiriti oziroma se upira temu, da bi ga ta pomiril. Na poskuse pomirjanja odgovarja zadržano in nezaupljivo. Pri otroku z ambivalentno navezanostjo lahko opazimo, da je njegova igra hiperaktivna, raztresena, večkrat prihaja tudi do prekinitev (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 19).

Starši teh otrok so zelo nekonsistentni v nudenju skrbi, včasih prav vsiljivi. Z otrokom sicer želijo biti povezani, vendar po navadi to storijo na način, ki ni usklajen z otrokovimi potrebami. Za te starše je značilno tudi, da njihove emocije in mentalna stanja onemogočajo, da bi pravilno zaznali otrokova čustva in potrebe, to pa pri otroku povzroči negotovost, ali bodo njegove potrebe dejansko zaznane in zadovoljene. Starševsko ravnanje pripelje otroka do tega, da razvije strategije, ki mu pomagajo preživeti. Te strategije so lahko pretirano izražanje odvisnosti od matere kot tudi manj zrelo obnašanje, zaradi česar se nato poveča materina skrb zanje (Žvelc 2011, 96).

Vzorec izogibajoče navezanosti izkazuje okoli 20–25 % otrok. Za te otroke je značilno, da enako reagirajo na prisotnost ali odsotnost staršev oziroma skrbnikov. Nasploh sta zanje značilna neupoštevanje in izmikanje stika s starši. Vendar pa kljub navideznemu nezanimanju tak otrok v odsotnosti staršev doživlja enako ali celo večjo mero fiziološkega vznemirjanja kot drugi otroci, kar kaže na to, da se je naučil svojo stisko zadržati zase in jo skriti. Pri izogibajoče navezanem otroku lahko opazimo, da je tudi njegova igra toga in ponavljajoča se. Vse to vedenje pa lahko pripišemo neustreznemu odzivanju na otroško stisko s strani staršev (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 19).

Starši izogibajoče navezanih otrok so emocionalno nedostopni in relativno neobčutljivi na otrokovo stanje, otrok dobi občutek, da ga mati odklanja. Za matere pa je značilno, da jim niso všeč telesni stiki z otrokom, zato se jim izogibajo, kar pri otroku povzroča kronično frustracijo pri iskanju stikov in bližine z ljudmi. Po navedbah Cugmasove (1998) pa obstaja še drugi možni razlog za nastanek izogibajoče navezanosti, ta razlog je

9

pretirano vsiljiva in spodbujajoča mati. Otrok se lahko zaradi preobremenjenosti kapacitet za procesiranje informacij začne obračati stran od matere (Žvelc 2011, 97).

V nevarno navezanost pa uvrščamo še tretjo skupino otrok, to so otroci, ki so dezorganizirano ali dezorientirano navezani. Ocenjujejo, da naj bi jih bilo okoli 5 %.

To so otroci, ki se vedejo brez načrta oziroma svoj način vedenja nenehno spreminjajo.

Kadar pridejo v stisko, se v prisotnosti staršev vedejo dezorientirano. Strah in zmeda se povečujeta, ko so primorani pri starših iskati zavetje, ponavadi se jim približajo z vstran obrnjeno glavo ali z nenavadnimi držami telesa (Erzar in Kompan Erzar 2011, 19–20).

Ko pridejo otroci v stik s staršem, doživijo strah, ki pa ga starš ne more modulirati, saj je sam izvor strahu (Žvelc 2011, 99). Otrokova igra je stereotipna in ponavljajoča se.

Otroci, ki so dezorganizirano navezani, so bili običajno žrtve zlorabe ali nehumanega ravnanja s strani staršev, možno pa je tudi, da so starši sami utrpeli izgubo ali travmo, zaradi katere so nezmožni ustrezno odgovoriti na otrokove potrebe. Taki otroci imajo največ možnosti, da razvijejo klinične težave kasneje v življenju (Žvelc 2011, 99).

Znaki dezorganiziranega vedenja pa se lahko pokažejo tudi pri otrocih, katerih družine se pogosto selijo ali kjer se je rodil še en otrok, vendar gre v tem primeru za prehodne znake (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 20).

1.2.2 Navezanost v letih odraščanja

Rezultati raziskave (The Minnesota Longitudinal Study of Parents and Children) (Farrell Erickson in Egeland, 2004) so pokazali, da je večina otrok, ki so bili pri enem letu varno navezani, tudi pri starosti štirih ali petih let dosegala višje rezultate na področju pozitivnega odzivanja na vrstnike, samopodobe, socialnih spretnosti in samostojnosti kot otroci, ki so bili pri enem letu ocenjeni kot nevarno navezani. Prav tako so bili pri šestih letih ti otroci, ki so bili pri enem letu varno navezani, bolj priljubljeni med vrstniki, vztrajnejši, odzivnejši, bolj odprti za sodelovanje, iznajdljivejši, prilagodljivejši in bolj sočutni. Zdi se, kot da je njihova varna navezanost v tem času delovala kot zaščitni dejavnik proti zunanjim virom stresa in kot spodbujevalec pri razvoju dodatnih spretnosti.

10

V šolskem obdobju so izogibajoče navezani otroci izpostavljeni temu, da se bodo tudi med vrstniki počutili ogrožene in se jim bodo začeli izogibati. Njihov razvoj pa bo še toliko bolj ogrožen, če se bodo notranji negotovosti pridružili tudi zunanji viri stresa.

Takrat bodo postali čustveno izolirani od okolice, lahko tudi sovražno nastrojeni. Hkrati pa se lahko pojavijo znaki antisocialnega vedenja, kot so kraja, laganje, goljufanje in drugi. S svojimi dejanji bodo tako odrasle kot vrstnike spravljali v situacije, da jih bodo začeli zavračati. Prav tako se bodo oni sami spravljali nad vrstnike (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 23).

Za otroke, ki so bili pri enem letu ocenjeni kot rezistentno/ambivalentno navezani, pa velja, da so v predšolskem obdobju videti negotovi in nesamostojni. Te otroke lahko prestraši že manjša ovira in jih potisne v pasivnost. Dejansko se zdi, kot bi obupali nad vsako malenkostjo, ki od njih terja neko mero samostojnosti, iznajdljivosti in poguma.

Njihova pozornost je usmerjena v iskanje pomoči in pozornosti. V neznanih situacijah se zdijo zelo nemočni, delujejo pasivno in prestrašeno, v znanih situacijah pa je njihovo delovanje popolnoma drugačno, takrat namreč delujejo jezno ter obrambno (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 23).

Otroci, ki pa so bili v starosti enega leta dezorganizirano navezani, pa se tudi kasneje v življenju vedejo neobvladljivo, nemirno in tudi nasilno. Pri njih je opaziti več disociativnega vedenja, ki ga zaznamujejo nenadni prelomi, preskoki ali zastoji v zaznavanju, spominu, identiteti ali zavesti. Pri šestih letih se dezorganizirano vedenje uredi v vzorec, za katerega je značilno, da otrok prevzame na videz vso kontrolo nad okolico in domačimi. Starše nadzira, jih ponižuje ter zavrača. Prav tako v odnosu do staršev izraža sovraštvo, ki se ga ti bojijo, zato se otroku uklonijo. Vendar so ti otroci po drugi strani do staršev izjemno pozorni in zaščitniški ter z njimi ravnajo tako, kot bi morali starši ravnati z njimi (ang. reversed attachment), vendar njihovi starši na to pretirano skrb otroka običajno ne reagirajo ali pa pokažejo minimalen odziv (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 24).

11

1.2.3 Navezanost v najstniških letih in odraslosti

Navezanost ni omejena samo na otroštvo, tudi mladostniki in ljudje v različnih odraslih obdobjih so navezani na druge osebe. Sicer se značilnosti navezanosti z razvojem spreminjajo, vendar pa glavne značilnosti navezanosti ostajajo relativno stabilne skozi vse življenje (Žvelc 2011, 101). Način vedenja, ki ga otrok pri enem letu starosti izkazuje do svoje matere, ne napoveduje samo, kakšno vrsto navezovanja bo imel kasneje v življenju, temveč tudi kakšno razvojno pot bo v življenju ubral (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 25).

Vsekakor se oblike navezanosti v obdobju med 10. in 18. letom starosti bistveno razlikujejo od navezovalnega vedenja v otroštvu. Mladostniška oziroma najstniška doba je zelo zahteven predmet proučevanja in razumevanja na področju teorije navezanosti, na eni strani ga namreč zaznamuje postopna slabitev navezanosti na starše, kolikor ta omejuje njihovo avtonomijo, na drugi strani pa celo poglobitev odnosov, ki mladostniku še vedno nudijo varnost. Prava avtonomija mladostnikov namreč ne nastane na način, da bi se morala njihova varna navezanost na starše zmanjšati. Pod mladostniškim upornim obnašanjem se še vedno skrivajo globoke navezovalne potrebe, le da so te prikrite z izrazitim in pogostim izražanjem jeze, zavračanjem starševske pomoči in stika ter umikom. Mladostništvo še vedno spada v čas, ko odnosi navezanosti bolj govorijo o starševskem notranjem delovnem modelu kot o samostojnem delovnem modelu otroka, v mladostništvu se namreč vedenje otrok še vedno močno prilagaja starševskim odzivom.

Hkrati pa aktualni odnosi stopajo v ospredje, medtem ko dolgoročni odnos varnosti s starši stopa v ozadje. Mladostništvo pa je tudi čas, ko se pri mladostniku razvije sposobnost integriranja različnih vedenjskih vzorcev s starši oziroma z različnimi skrbniki v enoten model, ki že lahko napove njegovo prihodnje vedenje do intimnih partnerjev in do lastnih otrok (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 128–129).

V odraslosti tip navezanosti določa vzorce intimnih odnosov. Posamezniki, ki so varno navezani, se zlahka emocionalno približajo drugim. Ne čutijo nelagodja, kadar so drugi odvisni od njih in oni od drugih. Gre za vzajemno odvisnost, v kateri si ti posamezniki svobodno izmenjujejo informacije in se s tem ne ogrožajo. Osebe, ki so varno navezane, znajo samostojno poskrbeti zase in za druge ter skrb za druge jemljejo kot nekaj

12

samoumevnega. Zmorejo tudi biti sami, ne da bi pri tem čutili izoliranost oziroma nesprejetost. Čeprav tudi oni doživljajo bolečino razočaranja, je ena največjih kvalitet varne navezanosti ta, da znajo te osebe razbrati, od kod prihajajo določeni vplivi, ali so ti del njih ali prihajajo od zunaj, in se zmorejo, še posebej potem ko se notranje umirijo, o tem pogovoriti in funkcionirati dalje (Gostečnik 2010, 122–123).

Kadar je bil otrok ambivalentno ali rezistentno navezan, se v dobi najstniških let in odraslosti ujame v stilu preokupirane ali tesnobne navezanosti. Za te osebe je značilno, da se preveč posvečajo otroštvu in zgodnjim izkušnjam, v katerih so želeli ugajati svojim staršem. Osebe, ki so tesnobno navezane, se prav tako težko pomirijo glede svoje lastne nepopolnosti in nepopolnosti drugih. Otroci, ki so bili klasificirani v izogibajoč stil navezanosti, so v kasnejši dobi razvrščeni v izogibajoče odklonilen stil navezanosti. Za te posameznike je značilno, da zelo malo povedo o svojih izkušnjah navezanosti, hkrati pa minimalizirajo pomen izkušenj z najbližjimi iz otroštva in njihov pomen na njihovo odraslo življenje. V osebni drži pa dajejo vtis samozadostnosti. Stil nerazrešene navezanosti v odraslosti pa ustreza dezorganizirani navezanosti v otroštvu. Za stil nerazrešene navezanosti je značilna odsotnost žalovanja ob izgubi ali travmi. V svojem ravnanju in čustvovanju posamezniki, ki so nerazrešeno navezani, vedno znova podoživljajo intenzivno, nezmanjšano zmedo in grozo, zlasti ob nesrečah ali travmah bližnjih oseb ter smrti. Vedno imajo občutek nemoči in usojenosti ter ujetosti v dogodke ali osebe, ki so jih zapustile in/ali zlorabile (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 24–25).

1.2.4 Zaljubljenost in navezanost

Zaljubljenost ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi umevnega, to vemo že vse od prepoznavnosti romantične zaljubljenosti, pa vendar si vsakdo močno želi, da bi doživel tisti trenutek, ko bi se ob njem pojavil nekdo, ki bi ga v vsem izpolnil, uresničil vse njegove skrite želje po razumevanju in sočutju, ga hkrati napolnil z nežnostjo in strastjo ter mu dal občutek pripadnosti (Gostečnik 2010, 129).

Iz študij teorij navezanosti je mogoče razbrati, da naša samozavest in samopodoba najmočneje vplivata na našo zmožnost ljubiti in tudi sprejemati ljubezen (Gostečnik 2010, 129). Izbira partnerja, v katerega se lahko oseba zaljubi, je najmočneje pogojena s stilom

13

navezanosti (Pines 1999). Izbira romantičnega partnerja nosi izvor v temeljih, ki si jih je otrok izoblikoval na osnovi idealnih romantičnih podob iz najzgodnejšega odnosa s starši.

Šele kasneje, ko zaljubljenost zbledi, se v odnosu pokažejo čutenja, pred katerimi se je oseba kot otrok v najzgodnejših letih zavarovala tako, da je spremenila sebe, da bi starši ostali idealni. In na tej točki se pokaže tudi nevarna navezanost. Romantična zaljubljenost je namreč dovolj globoko ukoreninjena v organski sistem delovanja, da sproži v osebi tiste čustvene mehanizme, ki so tudi podlaga navezanosti. Nevrološki in hormonski mehanizmi, ki ženejo zaljubljenost, minimalizirajo občutja strahu in tesnobe ter s tem osebo odprejo navzven, k iskanju stika (Kompan Erzar 2003, 64), zato ponavadi bodoča partnerja niti ne slutita, kaj se skriva za strastno željo biti skupaj, skupaj čutiti in se razumeti. Ne gre za to, da bi se fant in dekle v nekem obdobju romantične ljubezni sprenevedala in skušala vse potlačiti, gre za to, da v času zaljubljenosti skušata, popolnoma nezavedno, na osnovi telesnih čutenj prepoznati nekoga, s katerim bosta zmogla reševati, včasih zelo boleče, stile navezanosti. Nezavedno torej fant in dekle iščeta osebo, ki bo zmogla ali bila pripravljena razumeti in čutiti tudi občutja, ki jih starši niso zmogli ali hoteli razumeti. Stili navezanosti torej popolnoma nezavedno, prek organskega, implicitnega spomina narekujejo neustavljivo željo po nekom, ki ga bo oseba lahko ljubila in ji bo tako močno privlačen, da bo želela z njim ostati zavedno (Gostečnik 2010, 126).

1.3 Različne vrste odnosov v družini in njihov pomen

V izvorni družini se v kontekstu različnih odnosov pletejo in prepletajo vse temeljne niti kasnejših odnosov, ki občutno vplivajo na nadaljnji razvoj otroka (Gostečnik 2009, 143), zato je pomembno, kakšni so ti odnosi.

1.3.1 Odnos med partnerjema

Menili bi, da sta zakon in ljubezen tesno povezana, pa vendar so zakoni iz ljubezni še relativno mlad pojav, kot poudarja sociolog Helmut Schelsky. Vendar lahko rečemo, da je ljubezen tisti prvi pogoj za tako imenovani srečen zakon (Frankl 1993, 15). V surovem zakonu mož verjame, da je žena njegova last, ker sledi najbolj destruktivni praksi

14

zunanjega nadzora. Zato mora v zakonu, prav tako kot pri vseh drugih težavah v medčloveških odnosih, eden izmed zakoncev prevzeti pobudo in prenehati uporabljati psihologijo zunanjega nadzora (Glasser 1998, 178–179).

Človekovo neustavljivo hrepenenje po biti z drugim se najmočneje uresničuje ravno v partnerskih odnosih. Pri tem pa je izbira partnerja vedno oblikovana na nezavedni ravni.

Posameznikov relacijski notranjepsihični svet hoče obnoviti primarne odnose, po katerih vsaka oseba neustavljivo hrepeni, ker ji dajejo varnost, čeprav so še tako boleči. Hkrati pa hrepeni po tem, da bi razrešila vse te bolečine iz preteklosti, vse temeljne afektivne odnose, ki so jo tako boleče zaznamovali. Tako si oseba, na osnovi neustavljivega hrepenenja, ki se zrcali v osnovni privlačnosti, poišče partnerja, s katerim si nato v njunem odnosu ponovno spodbudita doživetja iz preteklosti. Podzavest ima namreč svoje razloge za izbiro partnerja, ki so zavesti skriti. Zavestno si oseba že išče partnerja, ki nima enakih značilnosti, kot so jih imeli njeni starši, vendar ima podzavest svojo predstavo o idealnem partnerju, svojo kompleksno sintezo značilnosti, na podlagi katerih skuša dokončati tisto, kar je ostalo neizpolnjeno v odraščajoči dobi. Oseba si zato išče partnerja, ki ustreza vzorcu odnosa, kakršnega je imela s svojimi starši, da na temelju tega spet oživljenega vzorca prek projekcijske identifikacije ponovno ustvari podobna doživetja, ki jo spominjajo na pomembnejše osebe iz preteklosti. Če pa si oseba najde partnerja, s katerim sta si zmožna pokloniti razumevanje v svoji globoki ranjenosti, ki jo čutita, pa se lahko preustvarita in si s tem omogočita osebnostni razvoj ter razrešitev temeljnih notranjepsihičnih zapletov. V razumevajočem odnosu in medsebojni ljubezni lahko razvijeta vzajemnost, ki daje njunemu življenju možnost za zacelitev ran iz preteklosti (Gostečnik 2006, 455–458).

Prav pozitivna vzajemnost pa je ena največjih skrivnosti zakonske in družinske sreče. Če partnerja ohranjata v medsebojnih izmenjavah in dejanjih pozitivno v besedah in dejanjih ter v izrazih in čustvih, je pozitivna vzajemnost zanesljivo sredstvo za ohranitev dobrega partnerstva in medsebojne privlačnosti (Musek 1995, 149).

15

1.3.2 Starševstvo

Novejše psihološke raziskave nam kažejo, da je bistveni problem današnje družbe, ki je razlog za toliko nesrečnih družin, prav umanjkanje aktivnega starševstva, ugotavlja Gostečnik (2009, 9). Starševsko osrečevanje naj bi bilo namreč povezano z brezpogojno naklonjenostjo otrokom, ker ravno v tem starša najdeta tudi dokončno zacelitev svojih ran iz mladosti. Če tega ne zmoreta storiti, samo nadaljujeta s starimi zapleti in travmami, ki sta jih doživljala v svoji primarni družini.

Otrok se v najzgodnejši dobi odziva zlasti na materin telesni stik, na njenih prsih doživlja najgloblja občutja ljubljenosti in pripadnosti. Prav tako pa v očetovem objemu doživlja sprejetost, zaželenost in hotenost. Starša lahko tako otroku posredujeta najmočnejša sporočila, da je varen, zavarovan in da pripada svoji družini. Z gotovostjo lahko trdimo, da je potreba starševstva v tem, da starša otroku poklonita najboljšega sebe, saj ju šele to v resnici vzradosti. Bistvena sta torej razumevanje in sočutje do otroka (Gostečnik 2009, 8–9).

Velikokrat se starši ne zavedajo, da ima lahko način, kako se odzovejo na otrokove potrebe, trajne posledice za njegov socio-emocionalni razvoj. Otrokova stiska, ki s strani staršev ni prepoznana ali je namerno nočejo ublažiti zaradi strahu pred razvajenostjo otroka, otroku nenamerno sporočajo, da bo moral ne glede na njihovo prisotnost za svojo stisko poskrbeti sam. Dejstvo je, kot opozarja teorija navezanosti, da predstave o dobrem starševstvu pri starejši generacij praviloma izvirajo iz njihovih izvornih družin. Vendar vemo in lahko rečemo, da te niso znale ali takrat zmogle poskrbeti za čustveno življenje otrok. Dani napotki pa današnjim mladim staršem ne dovoljujejo, da bi se prepustili intuitivnemu stiku z otrokom in ob njem razvijali nove načine iskanja stika ter čustveno uglašenost (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 37–38).

Otrok lahko velikokrat postane nedolžna žrtev čustvenih zapletov svojih staršev, njihovih sporov, nepremišljenih odločitev ter zlasti bolečin in stisk, ki izhajajo iz zakonskega odnosa. Še posebej je to problematično takrat, ko se zaradi svojih lastnih bolezenskih stanj, ki jih nočeta ali pa ne zmoreta primerno razrešiti, znašata nad otrokom. Otrok v

16

takem primeru popolnoma izgubi varnost in zavarovanost ter se posledično tudi sam velikokrat zateče k nezdravim odzivom (Gostečnik 2009, 122).

Resnično varnost lahko dajo otroku samo starši, ki od otrok ne pričakujejo razumevanja, tolažbe ali celo zaščite, temveč si znajo sami v svojem odraslem svetu poiskati varnost (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 39).

1.3.3 Odnos mati – otrok

Mati že na samem začetku otrokovega življenja igra izjemno pomembno vlogo, saj ga vpelje v svet ljubljenosti, željnosti in hotenosti. To so občutja, ki bodo otroka spremljala skozi njegovo celotno življenje (Gostečnik 2009, 31). V začetnih dneh otrokovega življenja poteka edini dialog med materjo in otrokom v telesni povezavi, v dotiku in odgovarjanju na potrebe otroka. Dialog se odvija na neverbalni ravni, otrok namreč v materi prek projekcijske in introjekcijske identifikacije povzroči občutja, na katera mati odgovarja. Mati pa mora biti sposobna preko introjekcijske identifikacije začutiti, kaj otrok potrebuje oziroma želi in se odzvati na njegove potrebe. Če mati ne bo odzivna na otrokove potrebe, bo ta ostal zaznamovan z občutkom nezaupanja, zanemarjenosti in nezaželenosti. Ves nadaljnji način doživljanja, pa naj gre za čustvenega, miselnega ali medosebnostni način doživljanja in mišljenja ter odzivanja, pa bo v veliki meri odvisen prav od tega prvenstvenega odnosa (Gostečnik 1998, 188).

Eno pomembnejših spoznanj pri razumevanju navezanosti je poudarek na zgodnjem, čim bolj dolgem in neprekinjenem stiku med otrokom in materjo. Raziskave (NICHD Early Child Care Research Network 1993–2006) namreč kažejo, da imajo otroci, ki redno preživljajo del dneva v nematerinskem varstvu, manj pozitivne odnose s svojimi materami kot otroci, ki niso v varstvu oziroma preživijo tam manj časa, kar pa je seveda odvisno tudi od same kakovosti materinskega ali nematerinskega varstva. Poleg vpliva varstva na odnos v enaki meri vplivajo tudi otrokov značaj in depresivni simptomi pri materi (Erzar in Kompan Erzar 2011a, 36–37).

Odnos, ki ga bosta stkala mati in otrok, bo postal model za iskanje vseh ostalih odnosov v otrokovem življenju. Otrok, ki bo na mamo varno navezan, si bo želel te brezpogojne

17

sprejetosti, sočutja in razumevanja tudi v drugih odnosih, ki jih bo v življenju imel, če pa bo otrok čutil s strani mame nesprejemanje, potem pa se bo pri njem že v najzgodnejši dobi pojavil občutek sramu in ponižanja, ki ga lahko spremlja vse njegovo življenje (Gostečnik 2009, 31).

1.3.4 Odnos oče – otrok

Winnicott (2010, 142–145) pravi, da dom potrebuje očeta zato, da je v oporo ženi, da se ta lahko zaradi njegove pomoči telesno in duševno bolje počuti, hkrati pa je boljši tudi odnos med njima. In ker so otroci zelo tankočutni in se njihovo počutje odraža tudi glede na odnos med staršema, otrok ob tem občuti t. i. socialno varnost. Prav tako je oče potreben, da materi nudi moralno oporo, da stoji za njeno avtoriteto, da je oseba, ki simbolizira zakon in red, ki ga mati sidra v otrokovo življenje. Kot tretjo reč, zakaj otrok potrebuje očeta, pa Winnicott navaja očetove dobre lastnosti, še posebej so za otroka pomembne tiste lastnosti, po čemer se oče razlikuje od drugih moških in bodo obogatile otrokov svet.

Oče pa naj bi bil tudi oseba, ki naj ne bi nikoli utihnila ali se umaknila ter svoje vloge skrbnika in prinašalca miru nikoli končala. S svojim intenzivnim zanimanjem za otrokov razvoj in s trudom, da ga spoštuje v njegovi edinosti, oče otroku posreduje najmočnejši zgled, kaj pomeni spoštovanje. Čeprav je otrokova osnovna potreba, da želi spoštovati starše, pa je vendarle od njih odvisno, ali bo otrokova potreba izpolnjena. Otrok vsekakor ne more spoštovati očeta, če ni oče najprej tisti, ki spoštuje otroka, ga čuti in razume.

Otrok bo namreč očeta spoštoval šele takrat, ko ga bo ta brezpogojno sprejel, ter mu nudil sočutje in ljubezen in ga tudi sam spoštoval (Gostečnik 2009, 11).

Oče je poleg matere edini človek na svetu, ki more in mora svojemu otroku vedno znova nuditi brezpogojno ljubezen. Otrok bo vedno hrepenel po tej očetovi ljubezni, ki je nihče ne more zares nadomestiti. Oče je za otroka nezamenljiv, nihče ga ne more zamenjati ali spodriniti. Če otrok očeta ni poznal ali pa če oče zapusti otroka, bo otrok venomer čutil, da ni v polnosti vreden ljubezni. Otrok za očetov odhod velikokrat krivi sebe in v njem ostaja nemir, pa če si to hoče priznati ali ne. Če se oče čustveno zapre, bo otrok le s težavo prišel do njega, medtem ko bo oče vedno lahko dostopal do otroka, čeprav se bo to

18

mnogokrat zdelo težko, ker ga bo otrok lahko zaradi napak in zanemarjanja zelo grobo zavračal. Vendar če bo oče vztrajal, bo lahko vstopil v svet otrokovega čutenja in razmišljanja. In ko mu bo otrok na široko odprl vrata njegovega srca, se bo med njima globoko utrdil odnos, ki spominja na sam odnos med Bogom in človekom. V tem odnosu bo otrok iskal svojo samopodobo, in prav od tega odnosa je odvisno, kako se bo dojemal:

je za druge sprejemljiv, vreden ljubezni in zaupanja (Gostečnik 2009, 13–15).

19

2. ODNOS S PRESEŽNIM

2.1 Človek in religija

V postmoderni dobi religije doživljajo preporod in jih najdemo celo tam, kjer jih ne bi pričakovali. So zelo pomemben vidik kulture, ki pa se je predvsem s procesom globalizacije in z migracijami še okrepil. Tako imajo religije odločilen pomen pri odločanju za način graditve miru ali trka civilizacij (Prijatelj 2017, 303–304).

Temeljni dejavnik oziroma nosilec religije je človek, ki išče pomen življenja in s tem običajno tudi pot do Boga. Za odločilni temelj religije lahko postavimo vprašanje smisla človekovega življenja in njegovo upanje. Celostno najustrezneje opredelimo religijo kot osnovo človekove smiselnosti življenja (Juhant 2012, 21).

Mnogo ljudi, ki so bili veliko časa razočarani in distancirani od religije, je začelo po poteh duhovnosti spet odkrivati misterij notranjega življenja in bogastvo nevidnega sveta (Platovnjak 2017, 341).

Po stališču religij oseba Boga ne more dojeti z razumom, zato mistika pomeni tudi nekaj nadrazumskega ter nagonskega in celo neumskega. Z mistiko filozofi religije ponazarjajo izkustvo Boga, ki preseže lastno zavest in umsko vedenje. Religije pa z mistiko izražajo sposobnost človeka, da s srcem, ljubeznijo in instinktom občuti Boga kot najbolj notranje v človeku (Juhant 2012, 86).

V krščanski zgodovini je Bog presežno bitje, ki ga človek lahko notranje doživlja, ne more pa ga spoznati. Prav zaradi tega imajo teologi kljub pomembnosti spoznavanja Boga za najvišje dejanje, ki ga človek lahko stori, da se Bogu v popolnosti preda, se mu odpre in pusti, da Bog sam deluje v njem (Juhant 2012, 86).

Medtem ko pripadnost vernikov določeni instituciji in njihova lastna zavzetost v določeni verski skupnosti še naprej ostajata glavnega pomena, pa se gradi tudi močno zavedanje na nadkulturnem in na nadreligijskem nivojem, ki presega upoštevanje zgolj osebne

20

tradicije. Govorimo o globalni duhovni povezanosti ali tako imenovani medduhovnosti, ki skozi mistično iskanje zaobjema celotno družbo (Prijatelj 2017, 309).

Iz mističnega izkustva naj bi se rodil nov človek po božji podobi, ki dela dobro. Namreč iz tega, kar človek v svojem bistvu je, sledi njegovo delovanje. Da pa bi človek samega sebe mogel oblikovati za tako osebnost, da bi postavil prave temelje, pa mora spoznati, kaj je tisto odločilno v njegovem življenju. To spoznanje pa bi človek dosegel, če bi spremenil svojo dosedanjo ujetost in se odprl temeljnim globinam. Svetovne religije z mistično razsežnostjo označujejo človekov avtentičen odnos do sveta, do Boga in do samega sebe, pri čemer vzpostavitev ustreznega medsebojnega ravnovesja narava – človek – Bog zrcali takšno harmonijo človeka v svetu (Juhant 2012, 88).

2.2 Religiozno izkustvo in zgodnji odnosi

Brez odnosov človek ne bi preživel, vendar so daleč najpomembnejši odnosi, ki jih ima oseba v svojem najzgodnejšem otroštvu z najbližjimi osebami. Ti odnosi povečini krojijo tudi odnose v kasnejšem obdobju življenja, kamor spada tudi odnos do Boga (Simonič 2006, 124).

To, kar vemo o odnosih med ljudmi, lahko tudi bistveno prispeva k notranjemu vpogledu v dinamiko, ki ustvarja naš odnos s Presežnim (Gostečnik 2000, 301).

V ozadju vseh odnosov se torej skriva odnos družinske dinamike in ta dinamika je tista, ki bo narekovala vse nove odnose, saj se zapiše v otrokov intrapsihični svet in tako postane temelj za izgradnjo vseh drugih odnosov. Prav tako pa je družinska dinamika podlaga za prevzemanje ali zavračanje vrednot. Kot vidimo, vrednote niso nekaj, česar bi se človek lahko naučil, temveč jih posnema in tako prevzame prav preko družinske dinamike. Tudi na odnos med osebo in Bogom lahko gledamo kot na vrednoto, kar nam kaže na to, da tudi to vrednoto človek posnema in tako prevzame. »Krščanstvo v središče svojega verovanja postavlja odnos z živim Bogom. To je osebni Bog, s katerim lahko vernik vzpostavlja in vzdržuje oseben in interaktiven odnos. Krščanski Bog je Bog odnosa,« (Simonič 2006, 124).

21

O odnosu s Presežnim v luči zgodnjih odnosov govorijo številne relacijske teorije.

Koprnenje po odnosu z Bogom in drugimi pa še prav posebej anticipira, in na njem gradi relacijska družinska paradigma, ki je osnovana na premisi, da vzorci odnosov v človeškem doživljanju, ki se ponavljajo, v nobenem smislu ne izvirajo iz koncepta iskanja ugodja, temveč iz potrebe po ohranitvi, enotnosti in domačnosti z individualnim svetom odnosov ter hrepenenju po odnosu s presežnim (Gostečnik 2006, 245).

Ta enovita relacijska družinska paradigma se v prvi vrsti naslanja na zgradbo relacijske teorije, ki jo zagovarja interpersonalna analiza, ki razume posebne interakcije, ki se odigravajo med jazom in tijem kot osrednji afektivni psihični oziroma sakralni prostor. V relacijski družinski paradigmi prav temeljni afekti, ustvarjeni v interpersonalnih odnosih v družini, predstavljajo v posameznikovem razvoju osnovni psihični material ter hkrati rojstvo sakralnega občutja, po katerem oseba vedno hrepeni v odnosu z drugimi. Prav najzgodnejši odnosi s pomembnimi drugimi in afekti, ki so bili prebujeni v zvezi s temi podobami, pa posameznika še prav posebej zaznamujejo. Te podobe se namreč internalizirajo in postanejo mentalne vsebine, ki osebo zaznamujejo za vse življenje. Zato je z vidika notranjepsihične podobe v relacijskem polju, v katerem raznolike vrste identifikacij in zvez z drugimi osebami služijo kot mreža, ki združuje človekov osebni svet in svet drugega, notranjepsihična podoba Boga zelo pomembna, saj je prav ta podoba vir vsega hrepenenja po razrešitvi še tako težkih psihičnih zapletov (Gostečnik 2006, 246–247). Tako se skozi otrokovo odraščanje razvija tudi intrapsihična podoba Boga in se v odrasli dobi ponavadi loči od intrapsihične starševske podobe ter postane univerzalna (Meissner 1984, 141).

Psihologija jaza, ki je prav tako bistveno pripomogla k razvoju relacijske družinske paradigme, opredeljuje in raziskuje sistem jaza v relacijski konfiguraciji. Po njej predstavlja družina z vsemi svojimi odnosi temelj, na katerem se otrok prepozna kot samostojen in hkrati kot del širšega sistema družine. Prav tako pa se v družini nauči temeljnih občutij za povezanost in dobi prva doživetja sakralnih razsežnosti, na primer ko se starša trudita, da vzpostavljata stik z njim, med seboj in z Bogom, ki se mu družina izroča v molitvi. Pri tem gre za izjemno kompleksno dinamiko odnosov v tej relacijski konfiguraciji, ki so utemeljeni na afektivnih doživetjih notranjepsihičnih podob, na čutu

22

zase in psihičnem sakralnem prostoru, ki se ustvarja med jazom, drugimi in družinskim sistemom (Gostečnik 2006, 248).

Medtem pa objekt-relacijska teorija, kot ena izmed relacijskih modelov v relacijski družinski paradigmi, skuša odkriti vpliv zgodnjih objektov, tako imenovanih notranjepsihičnih podob drugih in Boga, ki so izoblikovale odnose zlasti v zgodnjem posameznikovem življenju, ki bistveno vplivajo na razvoj osebe in dojemanje sakralnosti ter gradnike odpuščanja in očiščenje, odrešenje težkih spominov s tragično vsebino (Gostečnik 2005, 250–251).

Torej relacijske teorije trdijo in dokazujejo, da se intrapsihične podobe sebe in intrapsihične podobe Boga odločilno gradijo v človeškem kontekstu oziroma v družinskem okolju, in ne kot obrambne reakcije pred občutjem globoke nemoči (Gostečnik 2000, 303). Zato je v družinski dinamiki z vsemi njenimi relacijskimi ramifikacijami možno najti tudi temeljni vir doživljanja sakralnosti (Gostečnik 2006, 252).

2.3 Podoba Boga v različnih življenjskih obdobjih

Povezavo med odnosom otrok – starš in vernostjo pri odrasli osebi so pod drobnogled jemale različne psihodinamične perspektive. Izhodišče za teorijo navezanosti na področju psihologije religije predstavlja verovanje v osebnega boga, s katerim verna oseba vzpostavlja osebni in interaktivni odnos (Kirkpatrick 1999), kar pa velja tudi za Boga v krščanski tradiciji. Bog je dojet kot zaščitniški starši, ki so vedno na voljo otroku (Simonič 2006, 133), v čemer prepoznamo tudi vzorce navezanosti.

Mati in oče sta namreč v življenju otroka ne samo prva glasnika navezanosti in varnosti ter globokega hrepenenja, temveč sta tudi prvi sakralni osebi, ki razodevata in gradita prva občutja sakralnosti, saj sta ravno starša najmočnejši dokaz brezpogojne Božje ljubezni, ki morata otroka sprejemati kot brezpogojni Božji dar (Gostečnik 2006, 219).

23

Pojavljajo se tudi razprave o tem, komu je podoba Boga bliže, posameznikovemu očetu ali materi. Ugotavljajo, da je v podobi Boga združeno oboje, da ni ne izrazito očetovska ne materinska oseba, temveč je predvsem oseba navezanosti. Tako kot otrok doživlja enega izmed staršev, tako je sprejet tudi Bog, kot nekdo, ki je pametnejši in močnejši drugi ter predstavlja varno zatočišče in pribežališče (Simonič 2006, 129–130).

2.3.1 Podoba Boga v otroški dobi

Relacijske teorije v nasprotju s Freudovo teorijo, ki postavlja izvor religije v otroško dobo, in sicer kot obrambo proti globokemu občutju nemoči (Freud 1901), trdijo in dokazujejo, da se intrapsihične podobe jaza in intrapsihične podobe Boga bistveno gradijo v človeškem kontekstu oziroma v družinskem okolju.

Gradijo se lahko s pomočjo ljubečih in skrbnih staršev ali pa prek krutih ter omejenih in ne kot obrambne reakcije pred občutjem globoke nemoči, ki jo čuti otrok, ko mu je odtegnjena zastonjska starševska ljubezen, kot je trdil Freud. Iz tega, kako otrok doživlja odnose, gradi podobe o sebi in drugih. Te podobe se začnejo graditi na osnovi odnosa s starši in se zaključijo z otrokovim ustvarjanjem intrapsihične podobe božanskega mnogo prej, kot je otroku na voljo institucionalni vidik religije (Gostečnik 2000, 302–303; 2006, 48).

Otrok svoj čut za Boga in intrapsihično podobo Boga na zelo kompleksen način poveže s svojimi starši. Otrok lahko starše doživlja kot dobre ali pa slabe, s tem pa se lahko ujema tudi njegova intrapsihična podoba Boga, lahko pa se zgodi, da je ta podoba popolnoma nasprotna. Boga v tem primeru doživlja kot popolnoma dobrega, medtem ko so starši doživljani kot neskrbni in neljubeči (Meissner 1984), mogoče je tudi nasprotno, ko so starši idealizirani in Bog razvrednoten (Gostečnik 2000, 303–304).

2.3.2 Podoba Boga v adolescenci

Mladostniki, ki sebe doživljajo kot vredne ljubezni, bodo tudi Boga doživljali kot tistega, ki jim je naklonjen in ljubeč do njih. In tisti, ki so doma imeli zaupljive odnose s svojimi

24

bližnjimi in so v teh odnosih dobili pričakovano oporo, bodo prepričani, da imajo lahko tudi z Bogom varen in oseben odnos. V Potvinovi (1977) raziskavi je bilo ugotovljeno, da je pri mladostnikih, starih med 13 in 18 let, močno povezana podoba Boga z doživljanjem staršev. Če so starše doživljali kot blage in ljubeče, so tako doživljali tudi Boga. Kot Boga, ki kaznuje, so ga doživljali tisti mladostniki, katerih starši so bili avtoritarni. Tisti, ki pa so starše izgubili ali bili od njih ločeni, pa so se v primeru stiske manj zatekali v odnos k Bogu kot drugi mladostniki brez teh izkušenj (Erzar in Kompan Erzar 2011, 235).

V času adolescence, ko mladostniki iščejo svoj smisel življenja, začnejo starše doživljati na popolnoma nov način. In če je v tem času intrapsihična podoba staršev pomešana z intrapsihično podobo Boga, lahko mladostnik v svoji kljubovalnosti staršem zavrže tudi Boga, vse le zato, da si pridobi distanco do starševskih vrednot. Po drugi strani pa je popolnoma verjetno, da je intrapsihična podoba Boga te mlade osebe že utegnila dobiti osnovne značilnosti, ki bodo trajale vse življenje. Vsekakor pa bo vsak bolj pomemben dogodek v življenju tej osebi dal možnost, da interpsihično podobo Boga na novo preoblikuje (Gostečnik 2000, 351–352).

2.3.3 Podoba Boga v odrasli dobi

V središču življenjskega procesa lahko z verskega stališča oseba zelo globoko doživlja Boga ne glede na to, kako je ta podoba popačena, če jo gledamo s psihološkega vidika (Gostečnik 2000, 354–355).

Bog ima za mnoge osebe psihološko funkcijo osebe navezanosti. Tudi v odrasli dobi na podobo Boga in odnos z njim vplivajo primarni odnosi in navezanost na skrbnike. Tako tudi v odnosu do Boga lahko najdemo štiri tipe navezanosti (Simonič 2006, 131–132):

• Oseba, ki je varno navezana na Boga, pri soočanju s težavami zaupa v Boga, v njegovo pomoč in božje varstvo.

• Oseba, ki je izogibajoče navezana na Boga, verjame v oddaljenost Boga, čuti, da Bog ne skrbi zanjo oziroma je celo ne mara. Velikokrat se sprašuje o smislu vere.

25

• Oseba, ki je ambivalentno navezana na Boga, gleda na Boga kot na nestanovitnega. Boga lahko dojema kot toplega in odzivnega, že naslednji trenutek pa se lahko sprašuje o njegovi ljubezni. Velikokrat tudi poskuša božjo naklonjenost doseči z dobrimi deli, pri soočanju s težavami pa lahko postane popolnima odvisna od Boga.

• Oseba z dezorganiziranim tipom navezanosti na Boga je lahko polna nepredvidljivih dejanj. V odnosu z Bogom bo zmedena, hkrati ga bo zavračala in klicala na pomoč. V tem odnosu bo prisotno veliko kaotičnosti in strahu.

Nekatere osebe so z odraslimi sposobnostmi za vzajemno ljubezen zmožne doživljati duhovne vidike posebnih milosti in mističnih izkustev. Do Boga in do soljudi so zmožne razviti globok pomen objektnih relacij, za katerega sta značilna sočutna ljubezen in sprejemanje drugih. Take osebe imenujemo svetniki (Gostečnik 2000, 354).

26

3. POSVEČENO ŽIVLJENJE

Evangeljski sveti so v svoji mnogoterosti predloženi vsakemu učencu Jezusa Kristusa.

Popolnost ljubezni pa prinaša s seboj za tiste, ki svobodno sprejmejo poklicanost k posvečenemu življenju, obveznost, da bodo živeli življenje čistosti v celibatu ter življenje uboštva in pokorščine. Zaobljubitev izpolnjevanja teh svetov v trajnem stanu življenja, ki je odobrena od Cerkve, pa je tisto, kar je značilno za Bogu »posvečeno življenje«

(Katekizem Katoliške cerkve 2008, 254).

3.1 Redovništvo kot oblika posvečenega dela skozi zgodovino

Zgodovina redovništva sega že v čas pred Kristusom. Ni le krščanski pojav, saj ga poznajo ne le današnja, temveč tudi nekdanja tuja verstva v zgodovini. Za redovništvo so se odločali in se odločajo tako moški kot ženske. Meniške ustanove se imenujejo starejše redovne ustanove, člani pa menihi in nune. Za redovniške ustanove je poudarjena odpoved, kar pomeni, da člani živijo neporočeno, brez osebnega premoženja, v pokorščini svojemu voditelju. Prizadevajo si za popolnost, zato so v središču molitev, premišljevanje ter ljubezen do Boga in bližnjega. Velikokrat dajejo pred akcijo prednost kontemplaciji. V skupnosti žive po pravilih, velikokrat pa z določeno dejavnostjo služijo človeštvu. Kandidati za redovniško življenje večkrat dobijo novo ime in posebno obleko.

Za tak način življenja so se ljudje v različnih verstvih odločali in se še odločajo iz potrebe po absolutni predaji bogu. Velikokrat pa je tudi želja po skupnosti in po skupnem prizadevanju tista, ki privede kandidate do te odločitve. Da je človek po naravi usmerjen k bogu, dokazuje prav pojav redovništva pri tako različnih verstvih (Zveza redovnih predstojnic 1985, 5–6).

Redovništvo pri kristjanih se od drugih verstev razlikuje v utemeljenosti krščanskega redovništva v Kristusu in v popolni usmerjenosti vanj. Krščanska dekleta so se po zgledu Kristusa in Marije že konec 1. stoletja odpovedovala zakonskemu življenju in se odločala za deviško življenje, da bi se tako lahko tesneje povezovala s Kristusom. V 7. stoletju je žensko redovništvo naglo napredovalo, ženski samostani so dobili pomembno vlogo v

27

družbi in so bili marsikje kulturno središče znanosti ter umetnosti, v njih so vzgajali tudi žensko mladino. V 19. stoletju je nastalo več redovnih ustanov za ženske. Te so se posvečale vzgoji in šolstvu mladih žensk, skrbi za bolnike in reveže, delovale pa so tudi v misijonih. To so kongregacije dejavnega življenja, ki jih je apostolski sedež priznal kot pobožna združenja, od leta 1900 pa jih Cerkev priznava kot prave redovniške ustanove (Zveza redovnih predstojnic 1985, 6–7).

Pomembnejši ženski samostani za Slovence so bili ustanovljeni v 13. stoletju in so v 15.

stoletju celo bolje ohranili redovnega duha kakor moški samostani. To je veljalo tudi za čas reformacije v 16. stoletju, ko so se mnogi samostani izpraznili, saj je protestantizem redovništvo odklanjal. V času katoliške obnove se je redovništvo spet utrdilo, vendar je kmalu zatem zelo veliko škodo slovenskemu redovništvu prizadel Jožef II., avstrijski cesar (1750–1790), ki je razpustil večino slovenskih samostanov. Tako sta na ozemlju današnje Slovenije ostala le uršulinska samostana v Ljubljani in Škofji Loki. Čeprav so bile v zgodovini našega redovništva ženske redovne ustanove slabo zastopane, pa so se v zadnjih stotih letih močno razširile moderne ženske kongregacije, ki se ukvarjajo z vzgojno-prosvetno in karitativno dejavnostjo (Zveza redovnih predstojnic 1985, 7–8).

3.2 Značilnosti življenja in duhovnosti redovnic

V življenju sestre redovnice je najvišje življenjsko pravilo hoja za Kristusom, kakor jo uči evangelij in je izražena v konstitucijah njene ustanove. Redovne ustanove, v katerih sestre redovnice delujejo, se glede svoje duhovnosti v podrobnostih med seboj razlikujejo. Kontemplativni redovi bolj posnemajo Kristusa, ko je na gori zatopljen v molitev, apostolski redovi Kristusa, ko množicam oznanja božje kraljestvo, karitativni redovi posnemajo Kristusa, ko hodi po svetu in deli dobrote, ozdravlja bolnike in blagoslavlja otroke, svetne ustanove pa njegovo druženje z ljudmi v življenju. Ti nameni in značilne dejavnosti redovnih ustanov so v življenje priklicali različne duhovnosti. Te različne dejavnosti nekateri imenujejo tudi duhovne šole, med katerimi ene bolj poudarjajo aktivno, druge kontemplativno življenje. Razlikujejo se tudi v tem, da ene bolj poudarjajo človekovo sodelovanje in vzgojo volje, medtem ko druge milost, ene bolj odpoved in zatajevanje samega sebe, spet druge premišljevanje. Tudi gojenje posebne

28

naklonjenosti oziroma ljubezni imajo ene večje do Srca Jezusovega, spet druge do Matere božje, medtem ko tretje živijo bolj iz bogoslužja. Je pa z duhovnostjo vsake redovne skupnosti ozko povezana molitev, ki jo skupnosti zelo poudarjajo. Prav premišljevalna molitev o božjih rečeh in nenehna povezanost z Bogom v molitvi je najpomembnejša služba vsake sestre. Molitev je posamična in skupna, pomembno mesto ima skupno molitveno bogoslužje, sestavljeno iz svetopisemskih psalmov in beril. Poleg svete maše, duhovnega branja Svetega pisma in poglabljanja jim je molitveno bogoslužje, h kateremu se zbirajo večkrat na dan, poglavitna hrana duhovnega življenja. Mašna daritev s prejemom svetega obhajila je za sestro vrhunec vsakega dneva (Zveza redovnih predstojnic 1985, 9–10).

Bog, ki osebo kliče v redovniško življenje, jo s tem kliče k popolni izročitvi Kristusu v hoji za njim po poti treh evangelijskih svetov. Sestra, ki se z zaobljubami zaveže, da bo evangelijske svetove izpolnjevala, se popolnoma izroči in pripada samo ljubljenemu Bogu. S tem se bolj osvobodi zemeljskih skrbi in sebe ter druge bolj usmerja k nebeškim dobrinam in k večnemu življenju v poveličanem Kristusu, zaradi katerega je zapustila vse in šla za njim kot edinim potrebnim. Čeprav je zaobljuba evangelijskih svetov združena z odpovedjo tvarnim dobrinam, pa resnično razvitje osebnosti še pospešuje. Želena oklenitev evangelijskih svetov namreč pripomore k očiščenju srca, duhovni svobodi in gorečnosti v ljubezni (Zveza redovnih predstojnic 1985, 10–11).

Zaobljuba redovne čistosti zahteva odpoved spolnosti, hkrati pa tudi zakonski zvezi in biološkemu materinstvu (Bezjak 2011, 70). Je poseben dar Svetega Duha, ki človekovo srce osvobodi, da bolj gori v ljubezni do Boga in soljudi. Tako se oseba lahko neovirano posveti božji službi ter karitativnemu in apostolskemu delu. Ohranjanje čistosti je mogoče z božjo pomočjo, odnosi v sestrski skupnosti in osebnim prizadevanjem z božjo milostjo (Zveza redovnih predstojnic 1985, 11).

Zaobljuba uboštva zahteva, da so sestre ne glede na gmotni položaj pred vstopom v red s premoženjskega vidika vsaj teoretično izenačene. Vstop v redovno skupnost tako lahko za nekatere pomeni poslabšanje, spet za druge izboljšanje socialnoekonomskega položaja (Bezjak 2011, 68). Evangelijsko uboštvo sestra namreč lahko živi le tako, da nima lastnega premoženja. Živi v preprostosti, nenavezana na zemeljske dobrine ter je v

29

razpolaganju z njimi odvisna od predstojnice, kakor določa pravo posameznih ustanov, prav tako vse, kar pridobi z delom ali kako drugače, pripada skupnosti, v kateri živi (Zveza redovnih predstojnic 1985, 11–12).

Odpoved življenjskim svoboščinam oziroma zaobljuba pokorščine pomeni podrejanje osebne svobodne volje zahtevam predstojnikov (Bezjak 2011, 69). Sestra pri izpolnjevanju navodil in dodeljenih služb uporablja razum in voljo ter darove narave in milosti. Z zaobljubo se odloči, da bo ponižno posnemala Kristusovo pokorščino, s čimer se bo tesno povezala z njim, njena pokorščina pa bo prinašala velik blagoslov tako njej sami kot redovni skupnosti, Cerkvi in vsemu svetu (Zveza redovnih predstojnic 1985, 12).

Poseben dar Svetega Duha Cerkvi so prav redovne ustanove. Velik pomen ženskih redovnih ustanov za Cerkev pa je v njihovi pričevanjski moči vere in ljubezen do Kristusa, ki je današnjemu človeštvu nujno potrebna. Sestre s tem pričevanjem že apostolsko delujejo. Poleg tega pa opravljajo izjemno pomembna apostolska dobrodelna dejanja s poučevanjem veroučencev in cerkvenega petja, sodelovanjem pri verskem tisku, vodstvom duhovnih vaj, delovanjem v misijonih, delom z bolnimi in ubogimi, opravljanjem gospodinjskih del po župniščih, peko hostij, izdelovanjem mašnih oblačil in drugih pripomočkov za bogoslužje. Iz ljubezni do Kristusa se porodi tudi njihova učinkovita udeleženost pri izrečenem apostolatu Cerkve. Za kontemplativne redovne ustanove je njihovo kontemplativno življenje njihov temeljni apostolat (Zveza redovnih predstojnic 1985, 12–13).

3.3 Klic in pot v redovniško življenje

Kogar Jezus kliče v redovniško življenje, se vanj še posebej ozre in ga vzljubi ter ga povabi, da hodi za njim. Odločitev za posvečeno življenje pa je odgovor osebe na Odrešenikovo ljubezen. Oseba, ki se tej Kristusovi ljubezni odzove, ni več svoja, temveč popolnoma njegova (Zveza redovnih predstojnic 1985, 13).

30

Dekle, ki sprejme Jezusov klic, naj bi razmišljalo o svojih darovih, da bi spoznalo, v katero redovno skupnost jo Bog kliče. Priporočljivo je, da se pogovori z duhovnim voditeljem ali s kakšno redovnico, se morda za nekaj dni vključi v sestrsko skupnost in opravi duhovne vaje, kjer bi lahko v osebni molitvi in po pogovoru z voditeljem spoznala sebe ter božjo voljo glede svoje odločitve. Dekle, ki se odloča za redovnico, mora biti tudi telesno in duševno zdravo ter prav tako čustveno dovolj zrelo. Odločitev pa mora biti iz ljubezni do Kristusa, in ne iz kakšnih sebičnih razlogov. Na koncu o odločitvi presojajo tudi predstojnice in sploh v skladu s svojimi konstitucijami vsaka skupnost, v katero želi biti dekle vključeno (Zveza redovnih predstojnic 1985, 13–14).

Za dekle se z vstopom v redovno ustanovo začne obdobje formacije. To v redovništvu pomeni postopek oblikovanja redovniške identitete in traja več let. V obdobju intenzivne prevzgoje dekle prekine stike s pomembnimi drugimi iz svoje preteklosti in se pod vodstvom učiteljice novink posveti spremembam, ki jih zahteva redovniški poklic.

Oblikovni proces redovniške istovetnosti vključuje tri faze in tri družbene prehode:

postulat, noviciat in polnopravno redovno življenje. Prehod iz postulata, ki traja vsaj pol leta in v času katerega se dekle utrjuje v krščanskem življenju v noviciat, simbolizira obred preobleke. V obdobju noviciata, s katerim se začne redovno življenje v ustanovi, pomeni za kandidatko čas intenzivnega teoretičnega in zlasti praktičnega uvajanja v duhovno ter redovno življenje. Obdobje noviciata traja vsaj eno leto in ga dekle ne more začeti pred dopolnjenim 17. letom starosti, v tem času lahko dekle zapusti redovno ustanovo, če spozna, da nima redovnega poklica. Po lastni odločitvi in odločitvi predstojnice naredi novinka po obdobju noviciata in duhovnih vajah začasne zaobljube.

Novinka postane sestra tedaj, ko se s prvimi zaobljubami vključi v redovniško ustanovo.

Po preteku začasnih zaobljub lahko sestra svobodno odide ali jih obnovi, in sicer najpozneje v obdobju devetih let od prvih zaobljub lahko sestra sprejme večne zaobljube in se z njimi zaveže za redovniško življenje za vse življenje. Takrat sestra tudi postane polnopravna članica redovne ustanove z vsemi pravicami in dolžnostmi. Sestra, ki je sprejela večne zaobljube, lahko dobi dovoljenje za izstop iz ustanove le z dovoljenjem apostolskega sedeža ali škofa škofije (Bezjak 2011, 114; Zveza redovnih predstojnic 1985, 14–15).

31

»Kljub občasnim zastojem in kritičnim obdobjem je življenjska moč ustanov posvečenega življenja v Cerkvi presenetljiva. Vedno so bili in izgleda, da bodo tudi v prihodnje, možje in žene, ki slišijo Božji glas in svoje življenje posvetijo iskanju nadvse ljubljenega Boga. Odgovori na Božji klic so zelo različni. Če zgodovina redovništva in redovniških ustanov sploh kaj izpričuje, potem kaže, da milost Božjega klica zmaguje nad vsemi ovirami in vsakim nasprotovanjem, tudi nad ovirami, ki si jih postavljajo tisti, ki so sami prejeli ta Božji klic,« (Kolar 2005, 286).