Subjekt, krivica, primer. Nekaj precizacij
R e sje, d a m i pojem krivice [tort] pom eni dvoje. Krivica je najprej in predvsem heterogenost dveh redov, ki sta konstitutivna za politiko, to se pravi, d a se enak o st tu n e m o re n ikd ar m anifestirati drugače kakor izjema, ki do
poln i in h k rati dislocira dru žb en o logiko razdeljevanja, distribucije m est in vlog. Krivica je tu m išljena v p o m en u torzije, izkrivljenja, prek katerega po
litika sploh lahko obstaja in k ije zatorej ni m ogoče ukiniti, ne da bi hkrati z njo ukinili tudi sam e politike. V tem smislu je mogoče reči, da te krivice ni m ogoče obdelovati [intraitable]. V endar naj takoj povem, da mi ta izraz ni všeč, saj so ga avtorji, kakršen j e Lyotard, uporabljali za to, da razglasijo ničnost politike v razm erju do subjektovega neodplačljivega, neskončnega dolga. N a drugi strani pa obstajajo oblike krivice, ki se obdelujejo in ki na
stopajo k ot kraj za po sebn e subjektivacije, kjer se neka posebna krivica po
veže s pojavitvijo dela, ki ni del ozirom a dela brez deleža.
T o d a ne bi rekel, da obstaja na eni strani subjekt tem eljne krivice, ki naj bi bil ljudstvo ali proletariat, kar bi napeljevalo na misel, d a je še pre
več substancialen, n a drugi pa subjekti obdelovalnih krivic, ki jih je m ogo
če obdelovati in ki bi ustrezale specifičnim kategorijam , denim o, ženske, črnci, Židje ipd., o p red eljen im prej kot žrtve kakor politične zmožnosti. Po m ojem j e p ro le taria t subjekt krivice, ki se obdeluje. Ljudstvo pa nas postav
lja p re d p ro b lem dru ge vrste: ljudstvo je hkrati ime subjekta in ime vseh im en subjektov, im e konstitutivne heterogenosti. Ime atenski demos je tako im e za tale paradoks: je vladavina tistih, ki nim ajo pravice vladati, nič, k ije vse. Ljudstvo, dojeto v tem po m en u , odpre prostor za vse politične subjek
te. T o d a on o sam o ni subjektivna figura. Lahko bi rekli, d a je ničelna stop
nja subjektivnosti, a hkrati pogoj za njeno možnost, om ogočenje nekega po
sebnega štetja, o d p rtje p ro sto ra videza in spora, lastnega politični subjekti- vaciji. Svoboda dem osa torej ni nič več in nič manj kakor to: lastnost, k ije navezana n a odsotno st vseh lastnosti. Demos je ime za subjektovo prizoriš
če, še p re d e n postane subjekt v pravem pom enu besede, to se pravi, zmož
no st izrekanja in m anifestacije prim era. H krati p a je to ime, ki izbriše svojo lastno razliko, je im e, ki zm erom m eri na ta subjekt kakor že dan, prav za-
* B esedilo J. R a n c ié ra je avtorjev odgovor na štiri p re d h o d n e intervencije. - (op. ur.)
Filozofski vestnik, XVIII (3/1997), str. 175-180. 175
radi tega se vedno giblje na tisti meji, ko subjektivna instanca lahko zgine, bodisi tako, d a je nevtralizirana, bodisi tako, d a j e substancializirana.
Na drugi strani pa obstajajo subjektne figure, ki so značilne za form e subjektivacije, konstitutivne za politiko v bolj m o d ern e m p o m en u besede:
konstitucija deklariranih figur krivice, konstitucija subjektov, ki se štejejo kot nevšteti v situacijo, kakor jo razgrne neki posebni red. T o d a tisto, kar konstituira te subjekte, ni to, da so žrtve, pač pa da so izjavljalci krivice, da jo s tem, ko jo izrečejo, tudi spravijo n a plan. To n e p o m en i nič d ru g eg a kakor prevzeti nase tveganje izrekanja ozirom a im ena (»mi« proletarci, žen
ske, črnci, a tudi »ljudstvo«, dojeto kot figura po sebne subjektivacije, ali pa državljani itn.), ki krivico izpostavijo n e kot krivico, ki jim j e bila prizadeja
na, temveč kot razm erje m ed dvema svetovoma: d enim o , m ed svetom, v ka
terem ženske pripadajo politični skupnosti, in tistim, v katerem za ženske ni m esta v politični skupnosti. Ta izpostavitev se dogaja v izjavi, v izjavljanju in v njunem razkoraku, razmiku. Tako tudi »silogizem enakosti« vzpostavi razm erje m ed svetom, kjer »enakost p red zakonom « zaobseže delavce ozi
rom a ženske in tistim, kjer jih »enakost p re d zakonom « n e zaobseže. To razm erje se vzpostavi v argum entacijskem razvidu akcije (mi pokažem o, da je naš prim er prim er enakosti), a tudi v sam em izjavljalnem dejanju (tisti ozirom a tista, ki vzpostavi to razm erje, je n ekdo, ki mu oziroma j i tega ni tre
ba storiti, ki potem takem zatrdi enakost s svojim dejanjem , drugače rečen o , k ijo zatrdi že s tem, da izjavi, da enakosti n i ) . K tem u j e treb a še dodati, da je ime subjekta (ženske ozirom a p ro le ta re c ), ki razkrije krivico, p ro d u k t dezidentifikacije, razkoraka glede n a »policijsko« identiteto, ki nosi isto im e (proletarec ozirom a ženska sta im eni bitij, katerih dejavnost, produkcija ozi
rom a reprodukcija, naredi iz njih zunajpolitična bitja, j e im e subjektov, ki se d e k la rira o in pokažejo kot obstajajoči zunaj te sfere). Politična subjekti
vacija torej implicira prav razkorak m ed poim enujočim (se) subjektom (mi) in imenovanim subjektom (ženske, proletarci, črnci), ki ni ime skupine, iden
tificirane kot določen del družbe, temveč im e nevštetih nasploh.
O d tod izhaja, da sta m ožni dve obliki izničenja subjektivacije: n a eni strani identifikacija dveh subjektov, substancializacija ljudstva, pro letariata itn., na drugi strani pa ni nič manj nevarn a ločitev: tam , kjer subjekt izjave zgolj razsoja, sočustvuje itn. T o je tudi razlog, zakaj se ne m orem strinjati z asimilacijo politične subjektivacije in prakso reflektirajoče sodbe, ki trdi:
» to je prim er«. O politiki lahko govorim o ne le takrat, kadar rečem o » to je prim er«, temveč tudi takrat, kadar ta izjava sodi v subjektivno konstrukcijo nekega določenega prim era. Politika ni to, d a rečem o, t o je p rim e r oziro
m a to ni prim er, pač p a je v tem, d a k o n stru iram o tak p rim e r v p rocesu vzpostavitve, razvitja subjektivacije n eke do lo čen e krivice, v razm erju zve
ze/razveze m ed nekim »mi« in subjektom, ki ga ta »mi« poim enuje. Zato n e bi rekel, d a je politika »odločanje s točke neodločljivosti«, če uporabim Badioujevo form ulacijo. V tej definiciji političnega subjekta je po m ojem preživel ostan ek subjekta-partije, ki leninistično zatrdi: to je situacija, ali pa p reo sta n ek sartrovskega subjekta, ki reče: odločim se, d a je ta situacija pri
m er m oje svobode. P o litik aje po m ojem nekaj drugega, nam reč p rezenta
cija p rim era, to se pravi, konstrukcija figure, s pom očjo katere se m anifesti
ra p o lem ičn o razm erje m ed svetom, kjer je m ogoče reči, »to je prim er«, in svetom, kjer j e m ogoče reči »to ni primer«.
V egalitarnem silogizm u, ki m eri na to, da vključi proletarce ozirom a ženske v »vsi Francozi (ali drugi) enaki pred zakonom«, gre za vzpostavitev razm erja, kjer se m anifestira razkorak m ed svetom, kjer stavek določa ta p rim er, in svetom, kjer ga ne določa. »Neodločljivo« tako kot »nepoprav
ljivo« sta pojm a, ki se mi zdita dvoum na. Nedvom no gre za pripravna izra
za, saj d elu jeta k ot m enjaln o sredstvo, s pom očjo k ate reg a je m ogoče m ed seboj povezati različni ontologiji, tako denim o lahko Lacan »spravi« Hei- d eggra z M arxom , ali pa gibanja, ki se razglašajo za politično radikalna, z
»liberalizmom«. T oda veljavna sta le, kolikor temeljita na domnevi, da poli
tika ni n ikdar nujn a in da konsekvence, kijih proizvede njeno dejanje, ravno tako niso nu jn e same na sebi. Iz dejstva, da so ženske človeška bitja, katerih pravice m o ra vlada varovati enako kakor pravice moških, še ne izhaja, da mo
rajo, tako kot moški, sodelovati v političnem življenju. Tako zahtevo po sode
lovanju je m ogoče form alirad edino v prim eru, da konstruiram o tako posle
dico, da izpostavimo tak prim er. »Neodločljivo« zato po m ojem ne pom eni pravzparav nič d rugega kako »nerazmerje«. N obene strukturirajoče vredno
sti nim a, d en im o v smislu producirajoče praznine ali pa obveznosti izbire.
Nikakor p a n e določa p reh o d a iz nerazm erje v razmerje.
To p o m en i dvoje: prvič, politika ni konsekvenca nepopolnosti družbe
n ega subjekta. T a subjekt nam reč ne nosi neke praznine, neke nezaceljeno- sti, n ep o po lno sti. S k o n ceptom »policije« hočem povedati le tole: v policij
skem re d u obstaja zgolj polno. Policijski red je poln. Praznino, to je , raz
m ik subjekta do »samega sebe«, m u je treba šele dodati. Drugič, ta razmik je delo političneg a subjekta, k ije subjekt zgolj zaradi tega razmika. Politika ni aplikacija splošne teorije subjekta. Tako ne m orem o iskati, denim o, pri Lacanu p razn o m esto v subjektu, ki bi tako delovalo kot kraj za politiko, ali pa pri K antu v m odalnosti sodbe, ki bi bila politični »to je prim er«. Politika ni u č in e k razlike o d sebe družb en eg a subjekta, pač p a prelom s »podob
nostjo s sabo«, a ta p relo m povzroči neka hetero gena moč.
D rugače povedano, politični subjekt ne deluje po analogiji s »subjek
tom« vobče. Tako alternativa, k o tje p rezentirana v egalitarnem silogizmu,
177
ni alternativa prisilne izbire po zgledu » d en ar ali življenje« p o d b u d n im očesom velikega Drugega. Politični subjekt se n e odziva n a n o b e n klic D ru
gega. Ni partikularno, soočeno z zakonom univerzalnega. Če vzam em o al
ternativo, kakor je definirana v egalitarnem silogizmu, p otem je treba v zvezi s tem pripom niti dvoje: prvič, univerzalno prve prem ise ni diskurz D ruge
ga. Gre za specifično, problem atično univerzalno, za m a te ria ln o /n e m a te rialno inskripcijo enakosti, kakor jo proizvede p re d h o d n i politični p relo m in iz katerega nu jno nič ne izhaja. »Francozi« n e im plicira n u jn o «Franco
ze«, »enakost p red zakonom« ne im plicira nujno , d a im a n eka d an a instan
ca »politično zmožnost« itn... Partikularno j e izpeljano iz univerzalnega edino v prim eru, če konstruiram o svet, kjer j e to dejansko res. M oja d ru g a p ri
pom ba pa bi bila tale: gre za dve »univerzalni«: za tisto, ki p rip a d a k o n struirani situaciji, ki se vzpostavlja kot zakon, obligacija v tej situaciji (ker je enakost, potem ...), in univerzalno, ki k o n stru ira to situacijo: univerzalno enakosti kogar koli s kom er koli, toda univerzalno, k ije tu udejanjeno. »Ude
janjenje« enakosti je razm erje m ed dvema. Sam ozatrditev enakosti ni u te
m eljena na »samoumevnosti, očitnosti« prve prem ise. Kajti v politiki ni »sa
moumevnosti« ozirom a »očitnosti«. Prav to pokaže aventinski apolog: p ro pozicija »človekuje podeljen privilegij govorice« im plicira, d a je tisti, ki go
vori, človek, a to ne pom eni, da bitje, ki vpričo vas izpušča iz ust nekakšne glasove, govori.
Subjektovo dejanje tudi ni izbira. »Ali-ali« ni stru k tu ra dejanja politič
nega subjekta. R esje sicer, da stru k turira prezentacijo p rim era, to d a deja
nje, lastno subjektu, je konstrukcija sveta, kjer se »ali-ali« prezentira. Sub
jektovo dejanje je potem takem v tem, d a vzpostavi razm erje m ed tem , kar ni v n o b en em razm erju. T oda to »nerazm erje« n e o p red e lju je stru k tu re neodločljivosti. Zato ne bi rekel, d a je v liberalizm u subjekt ženska »neod- ločljiv«. Kajti liberalizem ni politična misel enakosti, četudi »form alne« en a
kosti. Misel liberalizma, kolikor se n anaša n a politiko, je v bistvu preprosta:
liberalizem nam reč trdi, da m ora družbi vladati elita tistih, ki so zm ožni uresničevati skupne interese, opirajoč se pri tem n a moči, k ijih vodita p re d vsem obstoj in ohranitev družbe. Te m oči, v prvi vrsti lastnina in družina, se opirata n a predpostavko, da imajo individui kot taki pravice, torej tudi ženske, in sicer, prvič, kot »kdor koli«, drugič pa, d enim o, ko t instanca, ki ji je dodeljena posebna d ružbena vloga (m atere, vzgojiteljice itn.). N obe
nega protisloAja ni v tem, da so bitja, katerih življenje, lastnino itn., j e treb a varovati, odrezana od politične reprezentacije. Tu ni m ogoče videti n o b e ne necelosti ali neodločljivosti. Prej bi lahko v tem videli delovanje k o h e ren tn e logike razporejanja deležev in vlog. Protislovje pa se pokaže zato, ker je bilo samo to protislovje šele k o n stru iran o , in to skozi stoletje politic
n ih bojev. Sam o protislovje pa ni nič drugega kakor povezava dvojega: dela, k ije brez deleža, skratka, del, ki ni dela, in argum entacije, ki se nanaša na logiko strank in deležev. Protislovje, ki s e je tako pokazalo, s e je pokazalo zato, ker so ga ko nstru irale tiste, »ki jim ni bilo treba«, da to storijo, še več, ki niso im ele n o b e n e pravice, da to storijo, ki pa so vseeno to storile s tem, d a so m ed seboj povezale dvoje: »formalno« enakost članov državljanske m oči, ki pravzaparav ne sodi v liberalizem, pač pa v dem okracijo (na tem j e tre b a vztrajati, kajti liberalizem ni »form alna demokracija«, ni abstrakt
n a deklaracija enakosti) in nekim določenim številom silogizmov, izhajajo
čih iz sam ih »vlog«, pripisanih ženskam. Denimo, ali so Francozinje Fran
cozi, A ngležinje Angleži itn., to je , ali imajo enake pravice kot kdor koli. Ali p a d ru g prim er: ženske so vzgojiteljice svobodnih državljanov. Toda držav
ljane lahko vzgajajo samo državljani, torej ženske so (m orajo biti, m orale bi biti, lahko p a pokažem o, da niso) državljanke. O »neodločljivosti« je po
tem takem m ogoče govoriti le za nazaj, iz perspektive egalitarne argum en
tacije in dem onstracije.
Skratka, politika ne sodi o tem, »kar se prim eri«, pač pa sama konsti
tu ira to, kar se prim eri. Politika torej ne deluje tako, da udejanja izsiljeno izbiro ali stru k tu rirajo čo p razn in o . Pač pa p ro d u cira praznine v polnem svetu, vpeljuje alternative, tako da konstruira prizorišča, kjer stvari, ki m ed sabo niso povezane, postanejo povezane, s čim er izpostavi protislovje. Ti
sto »nekaj ali nič«, kar politika udejanji, ne sodi v izbiro, ne izsiljeno izbiro in tudi ne izbiro, k ijo določa struktura neodločljivosti. Obstaja to, k a rje (distribucija deležev in vlog), čem ur se včasih pridruži nekaj (del brez de
leža, del, ki ni d el), ki to, k a rje , podvoji. To se včasih prim eri in kadar se prim eri, lahko govorim o o politiki in političnem subjektu. V tem trenutku vznikne sp o r v pravem po m en u , polem ika o čutnih danostih, prerazpore
ditev čutnega. Zato se po m ojem m nenju vprašanje »čutnega« ne um ešča n a raven razm erja m ed konstituirajočim in aficiranim subjektom . Pač pa se situira n a raven razm erja m ed dvema načinom a razdelitve čutnega: na eni strani je policijska razdelitev čutnega, v kateri pred m et krivice ni viden, kjer subjekt nim a m esta itn. N a drugi strani p a je politična razdelitev, kjer vznik
n e nov objekt, ki se um esti v čutn o in ki nastopa kot objekt, ki bi ga konstui- ran i subjekti m orali videti in o njem govoriti. Gre torej za različne svetove čutnega, za reči, k ijih »vidimo« ali pa »ne vidimo«. Obstajajo različna raz
m erja m ed reči in videti, m ed ljudmi, katerih govor razum em o ali ne, ki govorijo o rečeh..., skratka, obstajajo svetovi, ki so na različen način konsti
tu iran i in »obljudeni«.
Se besedo o alžirskem ozirom a bosanskem prim eru. To, o čem er sem govoril, ni konstitucija ozirom a nekonsdtucija »alžirskega« političnega sub
179
jek ta v šestdesetih letih ali pa »bosanskega« p olitičnega subjekta v devetde
setih. Slo m ije samo za to, da p rim erjam oblike p ro tik o lo n ia ln e in pro- tiim perialistične mobilizacije na zahodu v šestdesetih letih z oblikam i m o
bilizacije, do katerih je prišlo ob bosanskem p rim eru . Pri tem sem povedal samo tole: v času dekolonizacijskih vojn so bile v tako im enovanih »zahod
nih« deželah mogoče specifične oblike subjektivacije, specifične form e raz
merij m ed identitetam i, kjer so se lahko, d enim o , m ladi Francozi, ki se niso mogli subjektivirati kot borci za alžirsko stvar, subjektivirali v razm iku od svoje francoske identitete, k a rje veljalo tudi za A m eričane v zvezi z Ve ta
mom, a tudi za gibanja m ladih v deželah, ki niso bile n e p o sre d n o vpletene (denim o v Nemčiji). Ti m ladi so se lahko konstituirali kot subjekt krivice, ki jih je družil z borci za dekolonizacijo, in to n a način, k ije presegal sočus
tvovanje z žrtvami. Šibkost manifestacij n a zah od u v zvezi z Bosno p a priča o dvojem: prvič, nem ožnost m anifestan tov »za Bosno«, da bi se k o n stitu ira
li kot subjekti, tako, da bi izpostavili politično krivico, ki bi jih družila z bo sanskimi borci. A rgum enti, po zgledu »smo sokrivci« ali p a »to se u teg n e pozneje zgoditi tudi nam«, skratka, arg um en ti stra h u in sočutja, niso bili zmožni vzpostaviti razm erja m ed »njimi« in »nami«. Drugič, ta n em o žno st po m ojem priča o um iku polem ičnega p ro sto ra »ljudstva«, o um iku hete- rološke strukture same politike. Priča o svetu, v k aterem je ideja politične skupnosti kot skupnosti, tem elječe n a sporu, p rek rita z id en titeto skupnosti kot populacije, interesne skupine, m anjšine, k u ltu rn e skupnosti itn.
Nisem prepričan, da s e je m ogoče zoperstaviti identitarizm u s politič
no teorijo, tem elječo n a sodbi. Kajti politika se dogaja n a ravni razm erja, kakršno se vzpostavi m ed subjektom izjavljanja in subjektom izjave. V pra
šanje, ali gre za »prim er« politike em ancipacije, se zm erom postavlja na ravni lokalnih procesov: v razm erju m ed »nami« in »ljudstvom« v »mi smo ljudstvo« nem ških manifestacij iz leta 1989, n aro b e p a je v vsebini izjave »mi, Bosanci« m ogoče izločiti vsaj tri pom ene: prvič, etn ič n o afirm acijo, drugič, idejo o večetničnosti in tretjič, zatrditev pro sto ra skupnosti, k ije in d ife re n t
n a do etn ičn e razdelitve, to se pravi, d a gre za vključitev ali za ne-vključitev bosanskih »njih« v »mi, francoski državljani« itn. To n e p om eni nič dru g e
ga kakor d a gre v politiki za konstitucijo čutnega. Politika p o tem tak em ne m ore biti vključena v obzorje reflektiraj oče sodbe. O tem , kakšne posledi
ca im a politika za samo kantovsko shem o, pa bi bilo n ed vom no še tre b a govoriti.
Prevedla Jelica Šumič-Riha
