Françoise Proust
K a j j e dogodek?
D eset let j e že, kar je bilo objavljeno delo L ’Être et l ’événement. To delo je — resd a p re k Sartrovega L ’Etre et le néant in kljub zvestobi navezave na Sartra, n a katero opozarja sam avtor' - odgovor in replika na Sein und Zeit.
D ejansko določa Bit in čas sodo b no misel kar v dveh pogledih. Po eni strani naloži filozofiji, d a misli, d ru g ače povedano, od m išljenja zahteva, da se a firm ira in loči o d vsega sta re g a in m o d e rn e g a (a n a litič n e g a ozirom a k o m u n ik a c ijsk eg a ) neokantov stva. Zato bi lahko to delo poim enovali ontologija, k o lik o r je n a m re č m išljenje b iti ozirom a m išljenje o ntičn o- on to lo šk e razlike in ne raziskovanje kognitivnih postopkov ali pa re p re z e n ta tiv n ih o z iro m a k o m u n ik a tiv n ih procesov. Po d ru g i stra n i pa b it n a v e zu je n a čas, to se p rav i, n a p re z e n tifik a c ijo ali, k o t pravi p o zn i H eidegger, n a dogodek (Ereignis) ozirom a »aproprirajoči dogodek«.
Badioujeva misel se vpisuje, tako kot vse velike francoske misli zadnjih trid e s e tih let, L acanova, D erridajeva, Deleuzova, F oucaultova, v post- heideggerjanstvo, to se pravi v mišljenje Biti in časa. Badioujev specifični k o n c e p t j e d e ja n sk o k o n c e p t d o g o d k a, to se pravi začetka. Po pravici po v ed an o je Badiou edini mislec dogodka. Pravo ime za deleuzovski dogodek je nastajanje: neskončna variacija, kontinuirana m etamorfoza, ki se razodeva v tej ali oni k retn ji ali drži, v tem ali on em barvnem o d ten k u ali zračni vibraciji. Z eleno zeleni, nož reže, kopist kopira: to je neskončni dogodek, ki se vpisuje v linijo nastajanja, ki se ne neha, ki se ni nikdar začelo in ki se n e bo končalo. Pravo im e za derridajevski dogodek je razloka / différance/:
vsaka e n o tn o st ali istost je zm erom že razlikovana, vsak izvir je zm erom že ponovitev, disem inacija; in n arobe, suplem ent dogodka je zmerom hkrati n e k i p re s e ž e k , n e k o n e k a lk u la b iln o n a k lju č je in z a p o ln ite v m an k a, kalkulirana ali zvijačna unifikacija razpršitve. Edino badioujevski dogodek začenja. A s tem se »Bit in čas« v celoti preobrne. Zato da ne bi dogodek bil zgolj guba ali p rih o d biti, pač pa tvegana prekinitev, m ora biti mišljen »na ro b u biti«, a to hkrati tudi pom eni, da m ora biti ontično-ontološka razlika n a novo prem išljena. M edtem k o je v luči heideggrovske razlike vednost, zlasti m atem atična vednost v obliki mathesis universalis vednost o bivajočem,
1 A. B adiou, »Saississement, dessaisie, fidélité,« Temps modernes, spécial Sartre, št. 531- 533, str. 14-22.
m edtem k o je mišljenje mišljenje biti kot p rih o d a v p rezenco , pa Badiou z a trd i prv ič, d a j e v e d n o st o b iti-k o t-b iti, to se pravi o n to lo g ija prav m atem atika, in drugič, da dogodek k o t nadštevno naredi luknjo v biti, kar pom eni, d a je daleč od tega, da bi bil preoblika biti, vse prej je n e b it ozirom a se vsaj odteguje biti. To pa pom eni, d a se m ora tudi misel odtegovati času.
To ne p o m eni zgolj odtegovanja zgodovini, pač pa sami časovnosti kot taki.
D ogodek je lokalen: če rajši vznikne n a tem ali o n em kraju, kakor v tem ali onem trenutku, je to zato, ker ga ed in o spacialnost varuje p re d tem , d a ne bi ponovno padel v bit, k ije od H eid egg ra naprej vedno znam enje zave
zanosti času.
Zastavki so, k ot lah ko vidim o, veliki. S p o m n im o se, č e p ra v zgolj shem atično, izjemno kom pleksne konstrukcije k o n cepta dogo dk a v Biti in dogodku. O b stajajo o z iro m a la h k o o b s ta ja jo p o s e b n a m n o štv a , ki so prezentirana, ne pa tudi reprezentirana v neki določeni situaciji ozirom a stanju.2 Ta m noštva p rip ad ajo situaciji, ne d a bi b ila vanjo vključena: so n je n i elem enti, nekatere člene mnoštva je m ogoče šteti k situaciji, ne da bi zato mogli reči, da so deli ozirom a pod m n o žice situacije, kvalificirana stanja oziroma atributi. Prav na ta »negativen« način ozirom a skozi svojo »notranjo izključitev« se odtegujejo situaciji, to j e »štetju-za-enega«; njihovo m esto oziroma kraj, kjer so prisotno-odsotni, j e »na robu praznine«: m noštvo lahko nastane iz p red h o d n e kom binacije, ed in o če j e m noštvo ničesar ozirom a če je prvi člen, ozirom a edino če je čisto mnoštvo. Jasn o je , da dogodkovno mesto ni nikdar tako »na sebi«: d o g o d e k je ed ino v tej situaciji in zanjo. Zato je tudi lokalen:je točka-kraj n e re d a ozirom a prekinitve v situaciji, kjer se pokaže, d a le-ta ni n o rm a ln a , prav iln a, s ta b iln a ali n e v tra ln a , p ač p a h isto rič n a : nekaj se zgodi, če sa r p re z e n ta c ija v z tra ja v s o ra z m e rju z odtegnitvijo vsaki reprezentaciji, to se pravi, biti-kot-biti, ozirom a, konec koncev, h e id e g g ro v sk e m u b iv ajo č em u . T a k o j e z n e k o lo g ik o , k i j e p a ra d o k s n a zgolj z vidika stan ja o z iro m a b iv ajo čeg a, d o g o d e k hkrati o d teg n itev : j e n e b it z vidika b iti, p re z e n ta c ija b re z r e p r e z e n ta c ije in suplem entacija, nadštevni člen: je p rih o d , h k rati an o rm a ln a , ilegalna in izsiljena nebiti v biti. V jeziku h eideggeriziranega Kanta, k ije K ant iz let, k o je bila knjiga Bit in dogodek napisana in ki g a je up orabljalo veliko izm ed nas, bom o rekli: dogodek ozirom a sublim no j e »prezentacija nep rezenta- bilnega«. T o fo rm u lo j e tre b a ra z u m e ti m anj k o t » p rez e n ta c ijo , d a j e n e p re z e n ta b iln o « , k o t j e d ejal L y o ta rd , to se p rav i, k o t p re s e ž e k ali neskončno rezervo smisla v vsaki prezentaciji, kakor kot »dejstvo p rez e n tiranja neprezentabiln eg a«, kot je dejal L acoue-L abarthe: dejansko j e o dogodku m ogoče govoriti vsakič, ko se nekaj n e p rezen tab iln eg a vendarle
2 Tu ne ločujem m ed situacijo in stanjem situacije.
Kaj je dogodek'?
p rezen tira, četudi v obliki, k ije nujno fragm entarna in razpršena. »Blesk prezentacije«: d o g o d ek je k ot strela, ki bežno razsvetli, četudi odločilno, brezoblično p ok rajino .*
T a »n eb iv ajo či b lesk ek sisten ce« , k o t pravi B ad io u (str. 204), ta p ojavitev-izginotje d o g o d k a , B adiou p o im e n u je »skrajni-eden«. S tem
»skrajnim -enim« j e treba razum eti tole: dogodka ni, razen če se dogodek ko t n e -re p re z e n ta b iln o , a p rez e n tiran o , sâmo ne p re z e n tira ozirom a, v m atem atičnem jeziku, četudi ga le-ta absolutno prepoveduje, razen če ne p rip a d a sam em u sebi. To sam o-pripadanje (ali sam o-prezentacija ali samo- nanašanje ali lastno ime ali označevalec) je razpoznavno znamenje dogodka, je tisto, kar je d o g o d k u lastno. Poslej je dogodek m anj m noštvo kakor
»Eden« o n s tra n vsakega ločevanja m ed en im in m noštvom . Kajti če je sin gularno ozirom a čisto mnoštvo, se pravi, mnoštvo ničesar, je to zato, ker se pojavi kot zareza, poteza, »poteza enega«. Singularni dogodek nedvom no v z n ik n e v tej ali o n i situ aciji, skratka, j i j e im a n e n te n , to d a h k ra ti je dogodkoven, kot nekakšen em blem samega sebe, kot em blem , ki ga označi ko t takega.
V id im o , v čem j e p ro b le m : kaj o m o g o ča zap o p asti d o g o d e k k o t odločilni dog odek neke določene situacije, dogodek, ki bi m u lahko rekli lastn o im e za sekvenco, ki j o j e sam tudi odprl? D ejansko je nujno, da d o g o d ek zadovolji dvema, na prvi pogled antagonističnim a pogojema: na e n i strani m o ra biti dogodkoven, nanašati se m ora le nase, ne da bi bil v kakaršnem koli razm erju s stanjem, toje, biti m ora opora za »potezo enega«, po drugi strani pa m o ra pripadati situaciji, saj v nasprotnem prim eru tvega, da ni nič. Ta dva pogoja bi lahko form ulirali tudi takole: dogodek je lahko izn ič en k o t čisti označev alec brez refe re n c e , kot im e brez p o m en a, ki odm eva v praznini: »Maj 68?Ja in кгу potem?«; po drugi strani pa d a je ravno tako lah k o n evtraliziran k o t d ru žb en o dejstvo: »Maj 68? To ni politični d ogodek, pač p a u p o r m ladine, ki je om ogočila Franciji, da ujam e svojo d ru žb en o , politološko in kulturno zamudo.«
V prašanje, kako izluščiti dogodke v neki situaciji in razglasiti dogodke situacije, ni novo. Postavil g aje in nanj na svoj način odgovoril že Kant. Manj gre za to, pravi Kant, da ločujem o m ed dejstvi in dogodki, kakor za to, da ločim o glede istega dejstva m ed tem, kar je posledica, kot pravi, »em piričnega vzroka«, se pravi, n eskončne verige vzrokov in učinkov, ki določajo njegovo
» čutno naravo«, in tistim, kar je posledica »um nega vzroka«, to se pravi,
»vzročnosti kot svobode« in ki razodeva njegovo »um no naravo«. Določiti
3 T u u p o rab ljam svoj lastni besednjak iz tega časa, k i j e bil m očno benjam inovsko obeležen. Cf. n a p rim e r m ojo razpravo »L’image spectrale« v: Point de passage, Kimé, 1994, str. 130.
»čutno naravo« pojava sodi v zgodovinsko, sociolo ško, p sih o lo šk o itn.
vednost, ki presoja pojav glede na, če sm em o tako reči, »znotrajsituacijske«
učinke. Gre skratka za to, kako ugotoviti, ali gre tudi za »um no naravo« tega istega pojava ozirom a, če že hočete, njegovo sin g u larn o po tezo, to p a je zadeva m išljenja. To si n am reč prizadeva razločiti, k a te re nove ideje se p rezen tirajo in n a kakšen način. Ali rajši, d ia g n o stic ira ti take d o g o d k e pom eni hkrati napovedati njihovo vrnitev, kajti, pravi K ant, p rezen tacija neke ideje, potem ko s e je že pojavila, se n ik dar več n e pozabi: sled pusti, in to toliko bolj, ker se v trenutku svoje prezentacije čas ozirom a časovna sinteza pretrga, kakor da bi v tren u tk u čas postal »noum enalen« , kakor da bi se rojstvo dogodka dokončno in nezadržljivo vpisalo že o d začetka. T o d a tre b a je še v samem dejstvu dojeti idejo, ki nasto p a tam kot znam enje, treb a je še razvozlati znam enja, tre b a je še odločiti, d a so tu znam enja. T o d a ta o d lo čitev im a, k o t pravi Kant, »vodilo«: »zgodovinski znak« s p re m lja
»občutek entuziazm a«, ki zagrabi nezain teresiran ega gledalca ob napovedi nekega dogodka.
Kot lahko vidimo: izhajajoč iz p osebne konstrukcije se zdi, da Badiou pove nekaj podobnega. V rnimo se zdaj k našem u razvijanju, in sicer na tisto točko, kjer smo se prekinili. Z gledišča situacije j e p rip a d a n je ali n e p ri
padanje dogodka tej situaciji neodoločljivo (K ant bi rekel: d o g o d e k j e z gledišča antiteze dejstvo). Iz te neodločljivosti n e izstopim o, če vednosti ne razločimo od resnice (Kant bi rekel: razum a od u m a ), se pravi z intervencijo v resnici in glede na resnico. Intervencija je po eni strani odločitev, stava, ki se opira n a prepričanje, d a je ta pojav sled ozirom a d a nosi potezo E nega (Kant bi rekel: Ideje), da s e je dogodek dejansko zgodil in d a ni zgolj čista p ra z n in a ; p o d ru g i stra n i p a j e in te rv e n c ija im e n o v a n je : sam o im e , prilepljeno nekem u dejstvu. Le-to sprem eni dog o dek v d o g o d ek situacije, to se pravi, za nazaj razglasi njegov obstoj (Kant bi rekel: n a ravni Ideje velja enkrat za zm erom ).
V seen o pa o sta ja ta tako o d lo č ite v k o t im e n o v a n je sa m a n a seb i neodločljiva. Po eni strani »ostaja neodločljivo, a lije to odločitev o neodlo- čljivem kd o r koli sprejel« (str. 228). Po drugi strani pa ostaja im enovanje ujeto v krog lastnega im ena (označevalca) in občega im ena (prazne b e sed e ).
Iz tega kroga potem takem ni m ogoče d o k o n čn o izstopiti drugače, kakor s pomočjo zanke, k ijo je treba označiti kot časovno in k ije zanka prih o d n jeg a preteklika. Ta po en i strani oznanja, da ni n o b e n začetek »prvi ozirom a radikalen«: p red vsakim začetkom j e že bil p re d h o d n i začetek, po d ru g i strani p a j e p rez e n tn i dogodek, n a m re č d o g o d e k »situacije«, to postal
»naknadno«, to se pravi, v luči prisotnih učinkov p re d h o d n e g a dogodka.
Badiou tu u porablja lacanovski besednjak: »D ogodkovna re k u re n c a je tisto,
Kaj je dogodek ?
kar u te m e lju je in terv en cijo . Intervencijska zm ožnost obstaja le v m reži po sledic p re d h o d n o o d lo če n e pripadnosti.« (str. 232). Ta besednjak bi lahko prevedli v drugega: v benjam inovskega nam reč. Tako bi lahko rekli:
vsak prisotn i dogo dek spom ni na (pretekli) drugi dogodek in prikliče (še prihajajoči) p rih o d n ji dogodek. Reafirm ira p red h o d n i dogodek s tem, da nared i, da se zasvetlika zdaj v resnici, a ta zdaj bo proizvedel njegovo resnico šele v p rih o d n o sti, ko se ga bo le-ta »ponovno spomnil«, to se pravi, ko ga bo aktualiziral. Dejanska intervencija potem takem odloča, kolikor reanim ira neko p retek lo, kvazi-mrtvo odločitev in spodbuja neko drugo intervencijo, ki jo je tre b a šele udejanjiti. Ta zanka v p rihodnjem pretekliku je hkrati retro ak tiv n a in m esijanska. Verificira se v prim eru, zgledu, ki ga Badiou p onovno povzame v svojem Svetem Pavlu: sm rt Boga n a križu je odločitev le v tisti m eri, v kateri retroaktivno izpolni židovsko obljubo Mesije in kolikor čaka na, zahteva in kliče poslednjo sodbo, se pravi, vstajenje.
A k lju b te m u b e s e d n ja k u , ki se zdi sk u p en tako B adiouju k ako r B enjam inu: prekinitev, intervencija, prihodnji preteklik, Badioujev svet ni B enjam inov svet. Benjaminovska intervencija nikdar ne koincidira s svojim p rezen to m , zm erom je v razkoraku, razmiku m ed zahtevo po pravici neke sp o d le te le ali p re m a g a n e p retek lo sti in o d rešiln e g a m esijanstva, ki se n e n e h n o odm ika. Badioujevska intervencija p aje, ravno nasprotno, aktualna in povsem k o n c e n trira n a v sebi. Po pravici povedano, aktualnaje zgolj zato, k e r j e utemeljitvena. R esn ičn o im e za in terv en cijo j e im enovanje, kajti označitev nekega dogodka z njegovim im enom (»maj 68«) je nerazdružljiva o d deklaracije zvestobe. Imenovati dogodek, to ne pom eni biti obvezan glede nanj, pač pa biti angažiran: to pom eni razglasiti se za zvestega dogodku, vesti se kot njegov m ilitant.
N a tej točki našega razvijanja bi se lahko zaustavili in izpostavili, kar n e bo nikogar presenetilo, dve bistveni točki: začetek in ime.
Z ačnim o torej z začetkom. Ena izm ed najbolj p o sebnih Badioujevih invencij je ned vo m n o povezava začetka s krajem (prostorom ) in ne, kot bi pričakovali, s tren utko m (časom ). Ne samo da dogodek vznikne na nekem čisto d o lo č e n e m k raju , k i j e n a splo šn o situ iran »na obro bje« n ek eg a p olju b n eg a stanja, pač pa se zdi, kakor d a je »zunaj časa«: indiferentni do k ro n o lo š k e g a časa, a k te rji niso več »ujeti« v čas, k ar jim om ogoči, da razgrnejo svoj prostor. D ogodek na novo začrta in preoblikuje drugi prostor;
tak o n a re d i, d a se pojavi nov p ro sto r, kjer bi se o b sto ječe razvilo do m ak sim um a svojih zm ožnosti ozirom a popolnosti, kot bi dejal Spinoza.
O d p re ti zap rt prostor, prostor, kjer ni mogoče dihati, to je tisto, kar naredi dogodek. T o da če se ta gesta odprtja imenuje prekinitev, je to zato, ker pretrga s tem po raln im , lin erarn im in zaporednim redom . To pretrganje opredeli
Badiou takole: »Nekaj se zgodi zdaj in ta zdaj je ime našega časa«. T a zdaj je tak ne le z vidika p r e d h o d n ih tre n u tk o v , tem več rav n o tak o z v id ik a p red h o d n ih zdajev, kot to priča priho d nji preteklik, ki ujam e v zanko tri razsežnosti časa. Začetekje potem takem zm erom hkrati lokalen (spacialen) in tre n u te n (tem p o ralen ). Ne zapopasti njegove tem p o raln o sti p o m en i pom ešati čas z zgodovino ali celo z že zdavnaj opuščenim historicizm om .
Po pravici p o vedano je razlog za to ja se n : b ad ioujevsk i z a č e te k je utemeljitelj neke »sekvence«. N edvom no m oram o biti pozorni na nenavadno sin g u larn o st, ki loči »dogodek« od » n ekeg a do godka«. Za B ad io u ja se dejansko lahko zgodi v en i sami situaciji m noštvo dogodkov ali » d o g od
kovnih mest«. Korelativno pa to pom eni, d a m o ra radikalno ločevati m ed
»nevtralnimi situacijami« ali »naravnimi situacijami«, ki jih po im en u je tudi
»praznina« in »zgodovinskimi situacijami« ozirom a »sekvencami«.
Prav v tem je je d ro vprašanja. Tu se opiram n a Foucaulta, ko zatrdi, da zbuja svoje nasprotje ne samo vsaka situacija, pač pa vsako stanje ali vsako bivajoče, kajti vsaka situacija ni nič drug ega kot zbir ali sveženj bolj ali m anj reguliranih in bolj ali manj stabiliziranih moči, pri čem er so ta nasp ro tja tudi sama hkrati m noštvena in pestra: ker niso n ikdar zunanja točkam moči, tudi točke o dpora niso čistejše ali bolj »eno« od teh moči. Kot »dogodek«
bi lahko poim enovali tako točko o d p o ra . Po en i stra n i se ta d o g o d e k nedvom no začne. Na neki točki se proizvede n e n a d n a eksplozija, ki bi jo lahko form ulirali takole: »Dovolj! Dajte nam zraka! H očem o ven! Poslej ne bom o sprejem ali več, da je naš obstoj utesnjen, zadušen, celo strt. Odslej naprej in to s pomočjo naših lastnih deklaracij bom o razdrli pravila razm erij, v katera smo ujeti, s čim er bom o v naš življenjski p ro sto r vnesli igro.« Po drugi stran i pa se dogo d ek ne začne: d o g o d e k j e n a m re č zgolj sestava, začasna koagulacija razp ršen ih m ik ro d o g o d k o v po pov ršini biti, ki ne konvergirajo in se ne koncentrirajo v en o sam o m esto, v en sam tren utek , kakor v razm erju z u g o d n o k o n ju n k cijo , se pravi, m ešan o in te rv en c ijo (radikalizacije) in (naključne) konjunkture. Pravila in izjeme se m ed sabo m ešajo, prem eščajo, reorganizirajo: sto p ajo v a g o n istič n e k o n flik te, se m edsebojno izključujejo, se m edsebojno preobračajo, a hkrati vzpostavljajo razdaljo drug glede na drugega in se spoštujejo. O d p o ri so lahko izjem ni ali pa navadni, lahko so politični ali pa eksistencialni, izjem ni ali vsakdanji, veliki ali m ajhni itn. Če se torej dogodek po eni strani začne kot izjava in napoved novih pravil in omogoči, da se o d p re nov p r o s to r je po d rugi strani kristalizacija in zgostitev mikrodogodkov, ki se po definiciji niso nikdar začeli in ki se nikdar ne nehajo in ki a fortiori ne utem eljujejo in tudi n ikd ar ničesar ne bodo utemeljevali.
Kaj je dogodek?
P o p rav ici p o v e d a n o j e vid eti badioujevski d o g o d e k , p ris ilje n v utem eljitev, »na ro b u praznine«, k ije d rugo ime za platonovsko »Dobro o n stran biti«, k ot transcendenca. To sicer priznava tudi sam Badiou: »Ce naj b o d o p o litič n a revolucija, lju b ezen sk o srečan je, znanstveni izum , u m e tn iš k a stvaritev m išljen i k o t razločen e n esk ončn osti p o d p ogojem inkom enzurabilnih ločitvenih dogodkov, je treba žrtvovati im anenco (o tem sicer nisem čisto p re p rič a n , toda tu niti ne gre za to) (...), bom to tudi storil.«4 N evarnost transcendence je dejansko navzoča. Brž ko dogodek ni navezan n a bit kot zgolj z enim členom , je prisiljen zasesti m esto zunanjosti, drugosti ali absoluta. Tu bi se lahko, presenetljivo, spom nili na Derridajevo kritiko Lévinasa iz Violence et métaphysique, ki se opira, ko izpeljuje pojm a D obrega in N eskončnega, k o t je znano, taistega platonovskega »Dobrega o n stra n biti«: A bsolut (skrajni-eden) in Zunanjost (čisti začetek) ne m oreta biti absolutno zunanja biti, ne da bi nehala biti; absolut se zaradi struktur
neg a učinka p re o b rn e v svoje nasprotje, zato je ta skrajni člen obsojen na n esk ončno regresijo.
Res j e sicer, d a je B ad io u dan es ta b e sed n ja k o pustil: začetki so absolutni ed in o , če od p rejo neko sekvenco, k ije hkrati redka in končna v času (denim o: sekvenca »1968-75«). Začetki kot utem eljitelji »razločenih neskončnosti«, se pravi, večne in univerzalne sekvence, k ijih druge od druge ločuje praznina, so d ru g glede na drugega v svoji absolutnosti vsi »isti«. Toda zdi se mi, d a s tem p roblem a še nismo rešili. Kajti pravi red im anentnosti n e p o z n a n e d ru g o sti, n e istosti, pač pa zgolj igro istega in d ru g eg a:
m ikrodogodki so razpršeni po površini biti, neb it ali rajši, če uporabim svoj besedanjak, protibit p a je um eščena v osrčje biti in samo ugodna konjunkcija h k rati spravi n a d an jav n o njihovo prezenco, zm erom že p rezen tn o , ter p rem e sti in m odificira n a čutni, toda nikdar ireverzibilni način njihova razm erja.
N adaljujm o z imenom. Badioujev objekt in cilj je lastno ime dogodka,
»poteza enega«, s pom očjo katere se dogodek sam označi, je hkrati tudi ime situacije, se pravi, n je n a resnica. Tako den im o »sekvenca m ontanjarske Konvencije m ed 1. 1792 in 9. term idorjem , nosi podpis R obespierra in Saint- Justa.«5 E dino im enovanje glede na resnico lahko utem elji zvestobo. T oda kako sm o lahko zvesti m noštvu im en, ki so resda bolj ali manj m očna, bolj ali m an j o b e ta v n a , bolj ali m anj in ten ziv n a, ki p a so m ed seboj tako prepleten a, da lahko nek atera izmed njih zgolj začasno vzniknejo jasna, tako da ubežijo drugim ? Badiou bo nedvom no prvi, ki bo pritrdil, da se lastno
4 A. Badiou, La clameur de l ’être, H achette, 1997, str. 136. S svojo običajno poštenostjo sam B adiou opozori, d a m u j e D eieuze očital transcendenco.
5 A. B adiou, Conditions, Seuil, 1992, str. 234.
im e izolira zelo red ko , na tvegan n ačin iz o b čeg a im en a, i n j e v e d n o v nevarnosti, d a se v njem ponovno raztali. T o d a ključno vprašanje je prav v tem, ali je lastno ime sploh m ogoče in, lahko bi nadaljevali, zaželeno.
Lastno ime ozirom a id en tite ta je zm erom sveženj niti ozirom a filiacij, konglom erat različnih moči, ki so zm erom n a tem , da se razpletejo, d a se razvozlajo, razpustijo, da se m ed seboj d ru g ač e spletejo. Izhajajoč iz te persp ek tiv e ni m og oče iti do k o n c a v sm eri, ki j o p re d la g a D eleu ze z deteritorializacijo ali B lanchot z b rezd eljem (désoeuvrement), do sk rajn e točke, kjer postane ta postopek n eo seb en , n e o p a ze n , a n o n im e n in brez lastnosti. Rekli bom o, da na točki križanja in zatorej m edsebojne prekinitve lastnega in občega im ena vznikne tajno im e dogodka. »Tajno ime« seveda ni skrito ime, tretje ime, znano samo članom tajne skupnosti. Kajti to im e se v ničem er ne razlikuje od lastnega ozirom a občega im ena: »maj 68« ali
»Michel D upont«, ime, ki ne obstaja k o t tako. To je im e, ki vznikne k o t izžarevanje ali blisk dogodka, ko le-ta, sijoč s tisoč plam eni, ki napovedujejo že njegov konec, om ogočajo bežno videti ali slišati nekaj njegove neuničljive resnice. To je nedvom no moč ljubezenskega izkustva, da n am reč razkrije ljubim cem a njuno tajno ime, k ijim a je n ezn an o in hkrati zm erom že znano, ki pa ga poslej lahko edino ljubezen n ared i neizbrisno. T oda ali j e m ogoče s parom začetek-zvestoba povsem pojasniti to izkustvo?
Videli smo: im enovanje predpiše zvestobo, ki pa tudi sam a po stan e za nazaj preskriptivna. Badioujevska zvestoba j e n ed v o m n o re fo rm u la c ija lacanovske »ne popustiti glede svoje želje«. T o d a ta ponovitev j e vseeno nekaj posebnega. Toda to ni zvestoba želji, pač pa dogodku. Ta zvestobaje im perativ nadaljevanja, vztrajanja in prav to nadaljevanje šifrira resnico nekega subjekta in ne narobe. Po pravici povedano j e »subjektivno vztra
janje« aksiom vsake »etike resnic«, tako da dedukcija, ki fiksira m atem atično konsistentnost, nič dru g eg a kakor d ru g o im e zvestobe. A kaj pravzaprav predpisuje zvestoba? Je zvestoba form alni in brezpogojni im perativ vsake odločitve (vsake maksime)? Toda kaj je njen a vsebina? Mar ni konec koncev speljana zgolj na form o forme? »Bodi zvest zvestobi,«1’ pravi Badiou. Zdi se, kakor da gre tu za form alizem .7 T o d a tako kot j e treb a razločiti to, kar v začetku začenja in zato, kot smo videli, »zaplete« začetke, tak o je treb a slišati tisto, k ar v d og o d k u zahteva, d a j e o h ra n je n o ali, rajši, re še n o , č e tu d i im perativ zvestobe ne pove, ne kaj je to, ne kako j e treb a ravnati.
6 To je prav form ulacija, ki jo uporabi sam A. B adiou v L ’éthique, H atier, 1993, str. 43, slov. prev. str. 39.
7 Neka vrsta kantovstva, ki pa tokrat ni heid eg g eriziran o , se v edno bolj vztrajno kaže pri B adiouju. Po pravici povedano, brž ko B adiou razglasi, d a hoče u tem eljiti novo m etafiziko (in n jen e kategorije: R esnično, D o b ro , E no, Isto, U niv erzaln o itn .), artikulirano na utem eljitveno znanost (m atem atik o ), j e ta p o d o b n o st neogibna.
Kaj je dogodek ?
Badioujevo branje H öld erlin aje tu dovolj dobro ponazorilo. V Opazkah ob Ojdipu, ki so jih tako pogosto kom entiralli v osemdesetih letih, precizirajo, da se v tragičnem »bog in človek pogovarjata v popolnom a pozabljeni figuri nezvestobe.« In res, tako bog, katerega »nezvestoba je tisto, kar je največ vredno, d a se ohrani«, kakor človek, »ki pozabi samega sebe in pozabi boga, ki doživi p re o b ra t, ne da bi zato n ehal biti pobožen, kot izdajalec,« sta nezvesta, ker čas »v nekem določenem trenutku kategorično sili k temu.«
Za k a te ri čas gre? G re za čas p relo m a: v Kralju Ojdipu prav T eirezijas razo d en e O jdipu njegovo dvojno napako in ga s tem obsodi na blodenje; v Antigonine to soočenje s K reontom , ki jo obsodi na to, d a je živa zazidana v grobnico; to je skratka čas tragične prekinitve, čas, kjer se »začetek in konec ne skladata več«, kjer se življenje neizprosno razcepi: to je čas dogodka. Toda B a d io u , ki b rez v sak ršn ih ozirov zan em ari, tako k o t j e to storil že p ri M allarm éju, H ölderlinove teoretske tekste v prid pesnitev, ponuja drugačno branje: v teh pesnitvah odkrije H ölderlina »trajne zvestobe« in »praznovanja m iru«, sklicujoč se pri tem na nekaj verzov iz znam enite him ne Mnemozine:
»Et to u jo u rs /U n désir va vers le dé-lié. Mais b e a u co u p /E st à m aintenir. Et re q u is e la fid é lité « , v te h verzih b e re »presojno svetlobo po nevihti,«
(p o dčrtala FP) kraj (»domovino« v H ölderlinovem jeziku ), k ije nedvom no m inil v žaru prezence in u jet v blodenje, ki pa je poslej »v m irnem veličastju njegovega števila« (str. 248), v spokojni ohranitvi mesta.
T a zvestoba, k i j e d ru g a po vrsti in k i j e m o rala iti skozi »rojstno odvrnitev«,je toliko bolj trajna. Toda kdaj vemo, daje treba oditi (prekiniti), rajši kakor vrniti se (nadaljevati)? Ali sploh vemo, čem u smo zvesti, kadar sm o zvesti? M ar ni zvestoba, ki nas m ora izvleči iz neodločljivega, tudi sama neodločljiva? M ar niso (m ilitantne) zveste zvestobe včasih zveste same sebi in nezveste zvestobi »skrajnem u enem u«, m ar ne m orejo biti bolj zveste n o v im in m ik ro s k o p sk im d o g o d k o m ? N a sp lo šn o bi lah k o rekli: če sprejm em o, d a je resnica dogodka njegovo »tajno ime«, potem to ime ne predpisuje ničesar: ne zvestobe, ne nezvestobe. Je neuničljivo, karje, bi rekli, že zelo veliko! S tem smo prišli do zadnjega člena naše poti: do resnice.
Povzem im o konstrukcijo iz L ’être et l ’événement na točki, na kateri smo j o pustili. Iz tega, d a je dogodek naključen, iz tega, d a je njegova pripadnost situaciji odločljiva zgolj retroaktivno, kar omogoči šele imenovanje, se pravi, subjektivna odločitev, izhaja, da sta subjekt (oziroma proces subjektivacije) in re s n ic a re v e rz ib iln a : su b je k t j e im e »sledi v situ a c iji m n o štv en eg a po stajan ja n eke resnice. T a p o t ozirom a ta sestava sta hkrati naključna, ob ešena n a naključje nekega srečanja, a hkrati nista prazna, kajti vanju se vpisuje resnica p rek katere j e »naključje točko po točko prem agano« (izraz je tre b a vzeti dobesedno: gre za člene mnoštva, se pravi, srečanj). T oda če
se proces resnice plete v subjektu, p a ta k ot vsako »m alo biti« n a sploh ni drugega kakor lokalna opora, kajti resn icaje zm erom ne-vedena in v vsakem prim eru presega vednost, ki jo je zm ožno neko biÿe.
Strinjajoč se v veliki m eri s tem i trditvam i, se bom osred inila n a eno samo vprašanje, nam reč na vprašanje negacije.
Reči, da subjekt dolguje svoje m alo biti zgolj svoji zvestobi resnici, kakor se prezen tira z dogodkom , pom eni pri Badiouju hkrati že reči, d a je subjekt nesm rten. »Smrten« je nam reč beseda, s pom očjo k atere o p red e li stanje individua ali situacije. To pa pom eni, da negacija ni dogodek. Tako ko t niso m ožni subjekti, ki so p o d vplivom n e k e g a d o g o d k a postali p o p o ln o m a sovražni, tako tudi smrt, naj si bo subjektova smrt, n a k a te ro je subjekt obesil svojo resnico, ali pa njegova lastna sm rt, tista, ki jo vidi, kako neuklonljvo prihaja in s katero se bojuje z vso svojo šibko m očjo, ni dogodek.
Tega očitno ni m ogoče sprejeti. Če im e dog odka p rihaja od resnice, p otem j e negacija (sovraštvo, trp lje n je, sm rt, u n ič e n je itn.) ravn o tako dogodek. Rajši kakor da bi uporabljali izraz »nesm rten«, m račnjaški izraz, k ije ponavadi prihranjen za Gospodarje, vodje partij in akadem ij vseh vrst, se mi zdi bolj um estno govoriti o »neuničljivem «. Po en i stran i j e vsako srečanje, vsako trčenje z realnim d ogodek ali začetek: svet se reorganizira, pravila se prem eščajo, izhodi se odpirajo. T o d a po drugi strani izvira m oč odločanja nekega dogodka iz tega, kar razkrije, pri čem er tega razkritja ne sm em o razum eti ne v smislu razodetja, ne v smislu apokalipse, nam reč kot neuničljivo skalo, za katero se zdi, kakor d a je zm erom že tu: neodločljivost njene biti (je to m oč življenja ali moč smrti?) se bežno razpusti po d učinkom in čas n je n e učinkovitosti, zato da p o sta n e življenje ali čista afirm acija, p reden se vrne v to nerazločno stanje biti in protibiti, ki se kaže kakor zakon narave. T o j e tudi razlog, zakaj se mi zdi k o n c e p t o d p o ra sprejemljivejši:
o dpo r je m oč nasprotovanja, zm ožnost nasprotovati n ekem u bivajočem u, nekem u stanju ali neki biti in hkrati afirm ativna prezenca, ki vztraja, k ije neuničljiva, celo uničena.
Pri tem se p o stav lja v p ra ša n je , k a k o a r tik u lir a ti a firm a tiv n o ali deklarativno moč, konstitutivno za dogodek, m oč kot in d ife re n tn o do biti ozirom a do stanja, in za katero Badiou pravi, d a je »na ro b u biti,« in n jen o m oč intervencije, torej n e p o sre d n o st ali p o sre d n o st boja in b o rb e p ro ti om enjeni biti ozirom a bivajočemu. V L ’être et l ’événement j e B adiou glede točke p o p o ln o m a ja se n : d o g o d ek , k e r j e » d o b ra novica«, n e u n iču je :
»U n ičen je j e stari u č in e k nove s u p le m e n ta c ije v p rejšn ji« (str. 446).
Sprejm im o, d a je uničenje prejšnjega retroaktivna posledica, ko t nekakšna spremljava invencije novega prostora in ne resnica neke novice, ki naj bi bila n a sebi dobra. Kot ponovno zatrdi sam Badiou v Conditions, oporajoč se pri
Kaj je dogodek ?
tem zlasti n a Antropologie du nom S. Lazarusa, bi m orali prej reči, da se sekvenca o d p re in n a to zapre, kakor d a jo uniči p rih o d naslednje. Vsaka sekvenca j e lo čen a od d ru g e s praznino, ki ni drugega kot praznina biti in časa, ne pa z odpravo. T o d a ali je vsaka negacija dejansko destrukcija? Kako ne priznati, d a je vsaka deklaracija odgovor n a neko drugo, kiji je nasprotna in h k ra ti sodobna? Če je tre b a sprejeti, da »politika misli« in da »ljudje mislijo«, kako naj iz tega ne izpeljemo, da zmerom obstajajo politike in da se le-te m ed sabo spopadajo? V Conditions Badiou precizira: upirati seje treba v svojem lastn em , e n k ra tn e m im en u, ki si prilasti in ki n a re d i za svojo em ancipacijo: politika zahteva več spremenljivih imen, ki jih je treba izumiti glede n a situacije. T oda ali iz tega ne izhaja, da ima lahko ena in ista situacija več im en in da gre za ta im ena, pa naj sodijo v krajevni ali časovni red? Ali lastn o im e »maj 68« d o p u šč a k o t svoj sinonim »Rue Gay-Lussac« ali pa
»RenauId-B illancourt«?Je francoska revolucija isto kot Konvencija, Komite za ja v n o rešitev ali Sekcija sanskilotov? Brž ko obstaja ime, obstaja tudi boj.
T o d a ali je ta boj n a p e rjen proti pozicijam ali proti im enom ? Ali so za to p o tr e b n a la stn a im e n a , em b lem i, fiksne točke oziro m a id en tite te ? To vprašanje smo že postavili.
Kako torej im enovati dogodek, katerega afirmacija ne bi bila negacija n e g a cije , d o g o d e k , k a te re g a negacija stanja ali bivajočega bi bila afir
m ativna? Prekinitev, intervencija, pravi Badiou. Naj mi dovoli, da dodam še:
od p o r.
Prevedla Jelica Sumič-Riha
