PROGRAM ZVEZE
KOMUNISTOV
JUGOSLAVIJE
s
PROGRAM
ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE
SPREJET NA SEDMEM KONGRESU ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE
Zveza komunistov Jugoslavije sprejema nov program v času močnega razvoja socialističnih družbenih odnosov in socialistične družbene zavesti v naši deželi, v času nenehne krepitve sociali stičnih sil v svetu in zmerom močnejšega in zmerom širšega pre
raščanja socializma v svetovni družbeni sistem.
Komunistični manifest je napovedal nastajanje nove družbe:
pariška komuna si je prizadevala ustvariti prvo diktaturo prole
tariata; toda šele z veliko oktobrsko socialistično revolucijo se je odprlo razdobje prehoda družbe iz kapitalizma v socializem. Zad
njih nekaj desetletij kaže, da živimo v obdobju, ko zgineva kapi talistični družbeni sistem in se poraja socialistična družba.
Današnje človeštvo stopa v socializem po poti revolucionarnih spopadov in mirnih procesov, skozi stagnacijein krize, z nenehnimi preobrazbami, ki nastajajo iz boja nasprotij: iz boja med starimi oblikami, ki zginevajo, in novimi, ki nastajajo. Taprehod se ure
sničuje z napredkom znanosti in tehnike, z razvojem proizvajalnih sil družbe, s krepitvijo politične zavesti in organizacij delavskega razreda ter drugih slojev delovnih ljudi, z revolucionarnim bojem delavskega razreda, z osvobodilnim bojem kolonialnih narodov in odvisnihdežel ter z močnim učinkovanjem nenehno rastočih sociali stičnih sil in že ustanovljenih socialističnih držav na kapitalistično družbo.
Delavski razred, poglavitna sjja socialističnega razvoja v svetu, deluje izavestno i spontanože več kakor eno stoletje na celotnem področju ekonomskih in družbenih odnosov ter z različnimi potmi in oblikami akcije in vpliva 'spreminja obstoječe družbene odnose ter gradi nove, ustvarjajoč in razvijajočprakso, izkušnjo in ideolo gijo socializma ter postaja tako objektivni in poglavitni nosilec splošnočloveškega interesa in progresa.
Zadnjih nekaj desetletij je delavsko gibanje poglavitna gibalna sila družbenega napredka jugoslovanskih narodov. Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije pa njegova idejna avantgarda in organizatorica.
Ko so se narodi Jugoslavije, delavski razred in komunistična partija borili za nacionalno osvoboditev in za socialističnesmotre, so se znašli na izpostavljenih pozicijah in sredi zaostrenih medna rodnih nasprotij, zato so morali ta nasprotja reševati in hkrati pospeševati družbeni razvojz revolucionarnimi sredstvi —shudimi, dolgotrajnimi in krvavimi boji. V narodnoosvobodilni vojni in socialističnirevoluciji se je rodila in zrasla socialistična Jugoslavija.
Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije pa se je s tem, da je uspešno vodila narodnoosvobodilni boj, revolucijo
3
in socialistično izgradnjo, zgodovinsko afirmirala in se konstitu
irala kot vodilna socialistična sila naše družbe.
Uresničevanje socialističnih smotrov v naši deželi pomeni za
pleten in dolgotrajen proces, pogojen s posebnostmi zgodovinskega razvoja jugoslovanskih narodov, z materialnim, ekonomskim in kulturnim potencialom, s stopnjo in tempom razvoja proizvajalnih sil in sociailistične zavesti ljudi, z delovanjem zavestnega sociali stičnega faktorja, z mednarodnim položajem Jugoslavije in s sta
njem mednarodnih odnosov. Uspeh razvoja socialističnihdružbenih odnosov v naši deželi je odvisen tudi od razvoja socializma po svetu, kajti naše socialistično gibanje je del svetovne socialistične preobrazbe, uspehi pa, iki jih na tej poti dosegajo socialističnesile po svetu, olajšujejo naš razvoj, kakor tudi rezultati, ki jih dosega naša dežela, prispevajo k splošni revolucionarni izkušnji delavskega gibanja in k razvoju socializma v celoti.
Program Zveze komunistov Jugoslavije organsko raste iz prejš
njih programov Komunistične partije Jugoslavije; njegovnamen je, da teoretično formulira poglavitne izkušnje Komunistične partije Jugoslavije oziromaZveze komunistov Jugoslavije pri vodenju revo_
lucije, pri izgradnji revolucionarne oblasti delavskega razreda in delovnega ljudstva, pri razvijanju socialističnih družbenih odnosov, pri spremembah ekonomske baze družbe, kakor tudi pri ustvaritvi vseh drugih pomembnejšihnalog socialistične izgradnje Jugoslavije.
Program Zveze komunistov Jugoslavije teži za tem, da bi z marksistično analizo teoretično formuliral splošne zakonitosti sociali stičnega gibanja in specifičnost oblik revolucionarnega procesa v Jugoslaviji.
Program Zveze komunistov Jugoslavije si prizadeva analizirati današnjo družbeno gibanje in razvoj v svetu ter določa poglede in stališča jugoslovanskih komunistov do splošne problematike družbenih, ekonomskih in političnih odnosovvsvetu.
Program Zveze komunistov Jugoslavije izraža načelna stališča o nekaterih najbistvenejših problemih današnjega mednarodnega delavskega gibanja inrazvoja socializma v svetu.
Program Zveze komunistov Jugoslavije nalaga jugoslovanskim komunistom poglavitne naloge v njihovi družbeno-politični aktiv
nosti pri socialistični izgradnji družbe in pri razvijanju socialistič nih družbenih odnosov, formulira idejne koncepcije o vseh bistve nih notranjih problemih in zunanji politiki Jugoslavije ter določa smernice za nadaljnji socialistični razvoj naše dežele.
V okviru splošnega razvoja socialističnih idej pomeni program Zveze komunistov Jugoslavije izraz socialistične misli na današnji etapi družbenega razvoja Jugoslavije. Ni kodeks dogem in dokončnih resnic. Naša bodoča družbena praksa in znanstvenamisel v celoti bosta preraščali, popravljali in morebiti celo zanikovali posamezna konkretnastališča, poglede informulacije ter ravno s tem afirmirali revolucionarnega duha in ustvarjalno koncepcijo programa Zveze komunistov Jugoslavije. To bo storila družbena praksa in znanstve
namisel sedanjih socialističnihsil po vsem svetu.
4
Celotna zgodovina razvoja delavskega gibanja je potekala v spopadih stališč in mnenj. Na koncu koncev so zmagovala tista stališča in tiste teorije, ki so bile objektivni izraz zakonitosti gibanja družbenih spopadov v določenem času. Tudi na današnji etapi boja za socializem obstajajo razlike v pogledih na nekatera teoretična in praktična vprašanja. Te razlike so izraz dialektičnih protislovij razvoja družbe in razvoja družbene zavesti, izraz ustvar jalne narave socialistične prakse in misli. Te razlike odsevajo tudi vso zamotanost prehodnega obdobja, trdoživost starih pojmovanj, trzaje družbenega sistema, ki odhaja z zgodovinskega prizorišča, in težkih pogojev, v katerih nastaja in raste nova, socialistična družba. Siamo v nekakšni metafizični zamisli sveta vladajo spo kojnost, miselna enotnost in harmonija. Mi, jugoslovanski komu
nisti, izpovedujemo iskreno in pogumno — kakor smo zmerom delali— svoje poglede in pojmovanja, prepričani, da se v spopadih idej in njihovih realizacijah v praksi preizkušajo in potrjujejo življenjskost, resničnost in progresivnost, s tem pa tudi premoč, torej marksistična znanstvenost sleherne koncepcije. Mi, jugoslo
vanski komunisti, smo prepričani, da se z bojem mnenj in z ustvarjalnim tekmovanjem družbene prakse socialističnih sil krepi socializem, razvija družbena misel, razpletajo, razrešujejo in pre magujejo obstoječa nasprotja prehodne dobe iz kapitalizma v so.
cializem.
Potemtakem ima program Zveze komunistov Jugoslavije ne glede na morebitne posamezne napake in nezadostno obdelavo po
sameznih vprašanj predvsem tanamen, da odpre pred našimi de
lovnimi ljudmi najširše perspektive nadaljnje socialistične iz gradnje in da da s tem naši socialistični praksi trdnejše idejne osnove; da spodbudi ideološko delo v Zvezi komunistov Jugosla
vije, da doprinese k nadaljnjemu pobijanju ostankov shematizma, dogmatizma, konservativizma in revizionizma, kakor tudi k po
bijanju vpliva buržoazne ideologije; da pomaga pri pravilnejšem osvetljevanju in širšem spoznavanju aktualnih problemov sociali stične izgradnje vnaši deželiin boja za socializemv celoti; da pri
speva — z zaključki na podlagiizkušenj iz lastne socialistične prak
se, upoštevajoč tudi izkušnje drugih — k širšemu obravnavanju perečih problemov nadaljnjega gibanja in razvoja socializma v svetu sploh v tolikšni meri, kolikor naša praksa prispeva, četudi v skromnih razsežnostih, k bogatenju skupnih mednarodnih sociali stičnih izkušenj.
Program Zveze komunistov Jugoslavije je podlaga naše prihod nje aktivnosti in boja. Ker menijo jugoslovanski komunisti, da je praksa dokončni sodnik o pravilnosti teoretičnih postavk in raz lagalec ideoloških gibanj, se bodo še nadalje učili od svoje prakse kakor tudi od prakse drugih socialističnih gibanj, ne da bi se obotavljali popraviti tisto, kar bo praksa označila za preživelo ali nevzdržno. Zato je v duhu tega programa, da ga lahko prekosi nova, še večja ustvarjalnost v praksi in teoriji razvoja socializma.
Prvo poglavje
družbenoekonomski in politični odnosi vDANAŠNJEM SVETU
Domonopolni Kapitalistični družbeni sistemvsvoji kla- kapitalizem sični obliki pripada preteklosti. V ob dobju svobodne konkurence je kapitali
zem razvil proizvajalne sile in tehniko proizvodnje, toda ustvaril tudi pogoje in družbene sile, ki na različne načine zmerom bolj pritiskajo nanj, zaostrujejo njegova notranja protislovja in terjajo, da se kot sistem spremeni. Odločilni del teh silje delavski razred, ki postaja nosilec zavestne socialistične akcije za likvidacijo kapi-
Kapitalizem je z močnim razvijanjem proizvajalnih sil družbe izvršil industrijsko revolucijo v celi vrsti dežel, znanstveno organi
ziral proizvodnjo v mejah podjetij, dosegel velikansko povečanje produktivnosti dela, razvil nacionalni trg in ustvaril svetovnega.
Z zmeromvečjo delitvijo dela v nacionalnem, pa tudi v mednarod
nem merilu, je kapitalizem razširil družbeni značaj dela, ko je neprenehoma podružbljal proizvodnjo, ki pa je ostala še nadalje v mejah privatnega kapitalističnega upravljanja in privatnega pri svajanja družbenega proizvoda.
Razvoj kapitalizma je pomenil ekspropriacijo in propadanje malih proizvajalcev,formiranje in eksploatacijo delavskega razreda.
Gibalna sila kapitalistične proizvodnje je profit. Privatna kapi
talistična lastnina proizvajalnih sredstev, privatno prisvajanje, pro fit kot cilj proizvodnje in anarhičnost v razvoju kapitalističnega gospodarstva prihajajo zmerom bolj v nasprotje z družbenim zna
čajemproizvodnje, z organizacijo proizvodnje v celoti in s splošni
mipotrebami družbe. Posebno je prišel v nasprotje položaj nepo
srednih proizvajalcev kot eksploatiranih mezdnih delavcevz njiho
vim zmerom večjim pomenomvproizvodnji in znjihovimiekonom skimi in političnimi težnjami.
Razvoj kapitalizma je spremljalo zmerom večje kopičenje bo
gastva, zmerom večja koncentracija in centralizacijakapitala,kon centracija ekonomske in politične močiv rokah zmerom manjšega števila kapitalistov, medtem ko je nadrugi strani nastajalazmerom številnejša armada eksploatiranega proletariata, kar je pripeljalo do poostritve osnovnih razrednih nasprotij in do razrednega boja v kapitalističnidružbi.
V obdobju liberalnega kapitalizma se je koncentriralindustrij
ski razvoj v glavnem v zahodnoevropskih deželah in v Združenih državah Amerike, medtem ko so bile druge dežele povečini pro izvajalke surovin. Industrijsko razvitedeželeso si podvrgle dežele, proizvajalke surovin in ustvarile s tem podlago za hitrejši lastni razvoj, zavirajoč razvoj drugih delov sveta.
7
Na tej osnovi in v teh nasprotjih se je razvijal kapitalistični sistem, katerega zakone nastajanja in razvoja, patudi neizogibnost propadanja sta odkrila, znanstveno analizirala in razložila Marx in Engels.
O monopolnem Monopolni kapitalizem se je pojavil na kapitalizmu višji stopnji razvojaproizvajalnih sil ka
pitalizma, na podlagi koncentracije pro izvodnje in centralizacije kapitala kakor tudi na podlagi domini
rajočega položajafinančnega kapitala.
Monopolni kapitalizem je organiziral družbeno proizvodnjo na širši podlagi, združujoč več podjetij ene ali več panog in gospo darskih področij,terdalje razvijal proizvodnjoinnjeno podružblje- vanje. Planiranje v okviru podjetij se je z zmerom večjo koncen
tracijo in centralizacijoproizvodnje razširjalo vplaniranje v okviru in v interesu monopolov. Istočasnose je stopnjevalapovezanost in medsebojnaodvisnost svetovnega gospodarstva.
V monopolnem kapitalizmu se je začel tudi proces stagnacije kapitalistične družbe, njenega gnitja, nesposobnosti, da bi šla vštric z možnostmi razvoja proizvajalnih sil družbe. Hkrati s tem se je razširil proceskriz, prišlo je do vojn v svetovnem merilu, do splošne krize kapitalizma in do njegovega pospešenega razpadanja kot sistema.
Za monopolni kapitalizem so karakteristični: nastanek mono
polov v razvitih kapitalističnih deželah, povezovanje monopolov na mednarodnem področju, nastajanje svetovnih monopolov, njihova vladavina v svetovnem gospodarstvu in njihov odločilni vpliv na svetovno politiko in mednarodne odnose. Prevladujoča vloga kapi talističnih monopolov je pripeljala do imperializma — zadnjega stanja kapitalizma. Razvoj imperializma konec XIX. in v začetku XX. stoletja je znanstveno, marksistično analiziralLenin.
Z velikimi spremembami, ki so jih sprožili monopoli v eko
nomski in družbeni strukturi kapitalizma, niso bile odpravljene osnovne zakonitosti in protislovja kapitalistične družbe, dobile so samo nova obeležja. Razvija se konkurenčni boj med monopoli, boj za monopole in zautrjevanjenjihovega položaja, boj v mono, polih samih, kakor tudi boj proti tistim, ki ogrožajo njihove po zicije. V mednarodni areni je dobila takšna konkurenca posebno ostre oblike v boju za trg, za surovinske vire in za vplivna pod ročja. Med razvitimi in nerazvitimi deželami je nastal še širši prepad.
Monopolni kapitalizem je pojačil izkoriščanje delavskega raz reda, delovnih ljudi, in stopnjeval pritisk na srednje družbene sloje. V tej fazikapitalizma seje ob najbolj grobihoblikah izkori
ščanja in zatiranja razširil sistem eksploatacije drugih narodov, posebno kolonialnih.
Monopolni kapitalizem je še bolj zaostril osnovna protislovja kapitalizma in izzval nova. Razvil je dalje razredna in politična 8
nasprotja v posameznih deželah in nasprotja v mednarodnih odno sih. Da bi monopolni kapitalizem obvladal notranje in zunanje težave, posebno nasprotja med imperialističnimi deželami samimi in nasprotja v njihovem odnosu do kolonialnih in odvisnih dežel, se zmerom širše in zmerom neposredneje okorišča z mehanizmom države, karkrepi tendence pozraščanjuvrhov monopolov, finančne oligarhije, z vrhovi države in državnega aparata.
°Monopolni kapitalizem postaja nosilec politične reakcije; pre prečiti skuša razvoj delavskega gibanja in množičnih osvobodilnih gibanj ter onemogočiti v družbi vpliv javnega demokratičnega mišljenja. Vdeželah s posebnozaostrenimi notranjimiin zunanjimi nasprotji so najbolj reakcionarne sile monopolnega kapitalizma šle po poti diktature fašističnega in podobnega tipa, da bi zavarovale svoje pozicije pred revolucionarnim gibanjem, kakor tudi svoje mednarodne pozicije, povezujoč se z družbeno-zgodovinsko najbolj nazadnjaškimi silami v nerazvitih deželah.
Boj monopolnega kapitala za novo razdelitev in za razširjenje vplivnih področij, za prevlado in dominiranje v svetu je pripeljal že dvakrat do svetovne vojne in do množičnega uničevanja ljudi ter družbenih materialnih in kulturnih dobrin.
Spremembe v kapitali- Ekonomska in politična nasprotja v mo- stični družbi in krepi- nopolnem kapitalizmu, krize in imperiali- tev protikapitalističnih stične vojne so zaostrile revolucionarni sil boj delavskega razreda in delovnih ljudi
v 'kapitaliističniih deželah, kakor tudi re volucionarnoosvobodilni boj v kolonialnih in odvisnih deželah. Ta proces je pripeljal do oktobrske revolucije, do socialističnih revolu
cij v Jugoslaviji, na Kitajskem in v drugih deželah, do uvedbe socialističnega družbenega sistema v vrsti dčžel, prav tako pa tudi do osvoboditve in politične neodvisnosti mnogih kolonialnih in od visnih dežel.
Novi družbeno-ekonomski pojavi, politični dogodki zadnjih de
setletij (od oktobrske revolucije preko velikih dogodkov, kakršna je bila velika ekonomska kriza od 1. 1929 do 1934, pa do druge svetovne vojne), nove zmage socialističnih sil v celi vrsti dežel in razpadanje kolonialnega sistema — so povzročili nadaljnje velike spremembe v kapitalistični družbi. Te spremembe se odigravajo večinoma na liniji krepitve državnokapitalističnih tendenc in so rezultat delovanja različnih družbenih, ekonomskih in političnih faktorjev.
Na te spremembe so vplivali: razvoj proizvajalnih sil, zmerom večja družbena delitev dela in krepitev družbenega značaja proiz
vodnje nasploh tako v razvitih kapitalističnih deželah kakor tudi v svetovnem merilu. Kapitalizem ni več zmožen, da biv svojih se danjih oblikah zagotovil neovirano razširjeno družbeno reproduk
cijo. Kapitalistični proizvodni odnosi ne ustrezajoveč izredno raz_
9
vitim proizvajalnim silam, ki se zaradi razvoja sodobne znanosti in tehnike pospešeno dalje razvijajo.
v Neenakomernost gospodarskega razvoja raznih svetovnih pod
ročij v pogojih kapitalizma otežuje nadaljnje napredovanje svetov nega gospodarstvav celoti in s tem tudinapredovanje visoko indu
strializiranih kapitalističnih dežel. Te neenakomernosti ni mogoče odpraviti v okviru dosedanjih, kapitalističnih odnosov med razvi
timi in nerazvitimi deželami.
Številčno zvišanje in organizacijska krepitev delavskega raz reda, revolucije, vstaje, množični štrajki, zavestni in spontani boj ter akcije delavskega razreda in sploh delovnih ljudi na poli tičnem, ekonomskem in socialnem torišču, kakor tudi njihov zme
rom večji vpliv in njihova udeležbavdružbenem življenju — vodijo k nadaljnjemu slabljenju kapitalističnega sistema in h krepitvi socialističnih sil.
Socialističnarevolucija inizgradnja v Sovjetski zvezi in v vrsti drugih dežel sta precej vplivali na krepitev socialističnih sil v svetu s svojim učinkovanjem na kapitalistični sistem, kakor tudi z odpiranjem perspektive delavskemu razredu in kolonialnim naro
dom v njihovem boju proti imperializmu in za hitrejši ekonomski in družbeni razvoj na novi socialističnipodlagi.
Druga svetovna vojna je terjalamaksimalne napore nacionalnih gospodarstev, reguliranje in usmerjanje gospodarskega razvoja v nacionalnem merilu, široko in vseobsegajočo uporabo metod voj nega gospodarstva, kar je prav tako vplivalo na krepitev etatistič
nih tendenc v kapitalizmu.
Noviuspehi in polet delavskega razredater drugih progresivnih sil, ki sonastopili kot posledica zmage nad fašizmom v drugi sve
tovni vojni, so učinkovali s svoje strani na spremembe v kapita lističnem sistemu.K temu je prispeval tudi novi, epohalninapredek znanosti in tehnike po drugi svetovnivojni.
Osvobodilna gibanja odvisnih in kolonialnih narodov so pri peljala do nastajanja vrste novih neodvisnih držav, ki se, da bi pospešile svoj ekonomski in družbeni razvoj ter utrdile svojo ne
odvisnost, ne orientirajo na klasično kapitalistično pot razvoja, ampak na državno usmerjanje in upravljanje gospodarstva ter na ustvarjanje državne lastnine osnovnihproizvajalnih sredstev.
Monopolni kapitalizem, ki se je razvil v svetovni gospodarski sistem, je še bolj okrepil neenakopravne odnose, ki so v svetovni delitvi dela že obstajali.
Kapitalizem je v kolonijah spodkopal tamkajšnje družbeno ekonomske odnose in uvajal kapitalistične odnose, s katerimi je skušal ekonomiko teh dežel trajno povezati z ekonomiko metropol.
Pospešeni razvoj nacionalnih gospodarstev nerazvitih dežel po vzroča z močnim razvijanjem državnokapitalističnih oblik in odno sov v gospodarstvu spremembe v njihovi ekonomski in družbeni strukturi, vse to pa vpliva na ekonomiko razvitih dežel, moti njihove dosedanjeodnosez nerazvitimi deželami, kars svoje strani spet povečuje vlogo državev mednarodnih ekonomskih odnosih.
10
Vzporedno z razširjanjem državnega upravljanja gospodarskega življenja v posameznih deželah in z ustvarjanjem državne lastnine sevečavloga države pri določanju oblik mednarodnega ekonomske ga sodelovanja, pri reguliranju mednarodne trgovine in medna
rodnega finansiranja, kar pomeni eno od značilnosti sodobnih mednarodnih odnosov.
Zaradi teh vzrokov dajejo državnokapitalistične tendence po membno obeležje razvitim kapitalističnim deželam, pa tudi večini nerazvitih dežel, čeprav v drugačnih oblikah in rešujoč drugačne naloge.
Da bi vodilne sile kapitalistične družbe v posameznih delih sveta omogočile razvoj družbene proizvodnje in ublažile notranja družbena nasprotja ter tako podaljšale življenje kapitalističnemu sistemu,so prisiljene, da uvajajoivta sistem hkratitudi spremembe s podržavljanjem določenih ekonomskih funkcij. Na ta način sla
bijo zmerom 'bolj njegove privatnokapitalistične osnove in delajo sistem sam zmerom manj odporen zaradi nenehnega boja, ki ga v raznih oblikah bijejo današnje delavsko gibanje in progresivne sile človeštva.
Tako je postala ekonomska, družbena in ideološko-politična nevzdržnost kapitalističnega sistema šebolj očitna.
Ojačena vloga države Neogibnost, da se odnosi proizvodnje in pri funkcioniranju in delitve v kapitalizmu spreminjajo in uva- razvoju družbene eko- jajo zmerombolj na bazi državne inter- nomike vencije, vedi do spremenjene in okrep ljene vloge države pri funkcioniranju in razvoju družbene ekonomike. Zmerom bolj se krepi tendenca državne intervencije v ekonomskih gibanjih družbe. Država je pri
morana kontrolirati privatni kapital s posameznimi ukrepi, ki resda ne posegajo v jedro kapitalističnega sistema, vendar pa delno omejujejo privatno upravljanje kapitalistične lastnine.
Država prevzema pomembno vlogo v gospodarstvu s tem, da razvija različne nove kreditno-monetarne oblike in močneje upo
rabljadavčni sistemza reguliranje gospodarstva, bodisi neposredno
— z nacionalizacijo celih panog industrije in z velikimi državnimi investicijami — bodisi s tem, da omejuje opravljanje privatnega kapitala in kontrolira delitev profita.V temobseguuvaja določene elemente gospodarskega planiranja, najpogosteje pa kombinira vse te ukrepe.
Kot rezultat notranjega razvoja in sprememb v kapitalističnem sistemu, zavestnega in -tihijskega pritiska delavskega razreda v sedanjihpogojih— sekrepi vloga države tudina področju delovnih in lastninskih odnosov, socialnih pravic in socialnih služb ter dru gih družbenih odnosov.
Tendence proizvajalcev, da bi po organih najrazličnejšega ka
rakterja in zmanjšimi ali večjimi pravicami vplivali na upravljanje 11
podjetja in institucij upravljanja celotnega gospodarstva, pomenijo
— četudi so v začetnem stadiju razvoja —- razširitev boja za demo.
kratične pravice delovnih ljudi in za vodilno vlogo delavskega raz reda v družbenem in gospodarskem življenju.
Pojav regionalnih in širših mednarodnih gospodarskih organiza
cij, v katerih so države neposredno angažirane, pomeni v primer
javi s prejšnjo izključno aktivnostjo privatnih monopolovin drugih privatnokapitalističnih organizacij na tem torišču nove oblike go spodarskega sodelovanja in integracije, z druge strani pa služi kot novo sredstvo boja za uvajanje ekonomske in politične hegemonije močnejših in razvitih nad šibkejšimi in nerazvitimi.
Buržoazna država prevzema torej ekonomske funkcije na tisti stopnji razvoja kapitalizma, ko so privatna lastnina in privatno- kapitalistični proizvodni odnosi postali preozki za narasle proizva jalne sile, ko družba ni več zmožna, da bi se na obstoječih kapi
talističnih osnovah rešila iz krize in da bi še nadalje opravljala družbeno reprodukcijo ter razvijala proizvajalne sile.
Takšne tendence izražajo prizadevanje kapitalističnih sil, da bi se ekonomsko in politično prilagodile potrebam razvoja proiz
vajalnih sil, družbeno-političnim spremembam zadnjih desetletij oziroma rastočemu vplivu socializma v svetu, kakor tudi rastoči vlogi in moči delavskega razreda v nacionalnih mejah, ohranjujoč pri tem bistvene elemente kapitalističnih družbenih odnosov in družbenih privilegijev buržoazije.
Proces povezovanja vrhov monopolov z državno upravo se na.
daljuje. Toda ko prevzemata država in državni aparat znatne ekonomske funkcije, dobivata tudi svojo samostojno ekonomsko bazo, in na tej podlagi se krapi družbena vloga državnega aparata.
Buržoazna država in državni aparat si v težnji, da bi si pridobila samostojne funkcije in se postavila nad družbo, prizadevata, da bi ne samo še bolj onemogočila samostojno družbeno vlogo delav skega razreda, ampak da bi, ne da bi se dotaknila same osnove kapitalističnega sistema,omejila tudi vlogo privatnega kapitala.
Buržoazija, posebno pa njeni monopolistični vrhovi si v tak šnih pogojihprizadevajo obdržati čim večjo kontrolo nad celotnim mehanizmom države in državnega kapitalizma, da bi se trajno utrdili kot njegova poglavitna vodilna in usmerjajoča politična sila, zato da hi konservirali kapitalistične odnose in obvarovali bur žoazne privilegije v nacionalnih in mednarodnih okvirih. Zaradi tega se krepijo težnje raznih reakoionarnih krogov buržoazij ka
pitalističnih monopolov in državnokapitalistične birokracije, da bi pri dušitvi revoluoionarnih in demokratičnih .gibanj uporabili fa šistične in druge antiidemakratične metode.
Ojačena vloga države poraja tudi ekonomsko in politično moč birokracije, ki vtem ko se krepi, kaže težnjo, dabi nastopala kot relativno samostojen družbeni in politični faktor. Kolikor večje ravnotežjeje doseženov .političnem boju medburžoazijo in delav
skim razredom za vpliv inpozicije vsistemu državnega kapitalizma, 12
toliko bolj samostojne postajajo tudi funkcije birokracije, hkrati s težnjo, dabise (krepili in ohranili državnokapitaliističnd monopoli in družbeni privilegiji buržoazije. Iz takšnih tendenc raste takona
cionalistična kot imperialistična ideologijafašizma, ki si prizadeva prikazati državo kotnadrazrednega nacionalnega arbitra vdružbenih in ekonomskih odnosih. Kolikor močnejšije vpliv buržoazije, toliko bolj odkrito služi birokracija buržoazji, izvajajočnjeno reakcionar
no politiko.
Samo vodilna vloga delavskega razreda lahko odvzame birokra cijitakšno samostojno družbeno vlogo.
Današnji imperialistič- Iz državnokapitalističnega monopola ne ni hegemonizem. Boj raste samo težnja, da bi se ohranili za neodvisnost in ena- obstoječi odnosi nacionalnega zatiranja kopravnost narodov in kolonialne eksploatacije, ampak tudi
tendenca po hegemoniji nad drugimi na rodi in po svetovni hegemoniji. Sodobni hegemonizem ne izraža samo prizadevanja, da bi se ohranili ostanki klasičnega kolonializ
ma, ki je zbojem narodov za neodvisnost postal nevzdržen in ki zmerom 'bolj razpada, ampak pomeni spremenjeno obliko kolonia
lizma v sedanjih pogojih. Imperalistični hegemonizem se prilagaja formalni neodvisnosti oziroma formalni enakopravnosti narodov, da bi jih napravil ekonomsko in politično odvisne od sil, ki raz polagajo zvelikokoncentracijo ekonomskein političnemoči.V boju za ta cilj uporabljajo politični predstavniki buržoazije v današnjih pogojih pogosto tudi ideološko-politične instrumente, na primer lažno skrb za demokracijo, svobodo itd. Ko nosilci imperialistič nega hegemonizma na ta način odpravljajo ali bistveno omejujejo dejansko neodvisnost in enakopravnost narodov, težijo za tem, da bi jih v boju za razširjanje sfere svoje hegemonije in te ali one oblike ekonomske eksploatacije spremenili v svoja ekonom ska, politična in vojaška oporišča. Že samo zaradi tega je impe
rialistični hegemonizem nenehni vir nevarnosti za novo svetovno vojno. V določenih pogojih postaja ta nevarnost toliko večja, ko likor se hegemonistična vloga določene države ali skupine držav spreminja v močan mednarodni sistem, ki deluje izključno s pozi
cije sile, in kolikor je buržoazijana podlagi državnega kapitalizma zmožnamobilizirati in organiziratitudi druge družbene sile, da bi uveljavila svojo hegemonistično notranjo in zunanjo politiko.
Boj za hegemonijone pomeni zmerom samo izključnega intere
sa buržoazije in državnokapitalistične birokracije določene dežele ali skupine dežel. V določenih pogojih podpirajo ta boj ne samo srednji družbeni sloji, ampak tudi posameznisloji delavskega raz reda.
Že Marx in Lenin sta govorila o družbenih posledicah, ki na stanejo, kadar se buržoaziji posameznih razvitih dežel posreči, da dele delavskega razreda ali celo ves delavski razredspravi skon cesijami v nekem smislu v izjemen materialni položaj v primerjavi 13
z drugimi deli delavskega razreda oziroma v, primerjaviz delavskim razredom in delovnimi množicamidrugih dežel,. v
V današnjem času igra v razvitih kapitalističnih deželahtaksna praksabrezprimerno večjo vlogo kakor v preteklosti.
Tu gre za možnosti, davodilne sile buržoazijenapodlagi ekstra- profita v nekem smislu »podkupujejo« posamezne dele delavskega razreda in za to, da večja razvitost proizvajalnih sil m večja pro
duktivnost dela omogočata precej višjižvljenjski standard v razvitih deželah, kakor pa ga imajo v drugih delih sveta.
Ta praksa je neposredni proizvod privilegiranih pozicij, ki jih imajo vladajoče sile razvitih dežel v odnosu do nerazvitih dežel.
Takšne privilegirane pozicije so si pridobile posamezne dežele ne
posredno ali posredno zaradi kolonialne eksploatacije, zaradi tega, ker so ostale zunaj vojnih spopadov, ali zaradi določene vloge v mednarodni delitvi dela ali zaradi drugih ugodnih zgodovinskih pogojev. Privilegirane pozicije so jim omogočile, da so prišle z dolgotrajnim pridobivanjem ekstraprofitov daleč naprej v razvoju proizvajalnih sil, če ga primerjamo z večino ostalega sveta, kar jiim omogoča, da tudi po osvobajanju kolonij ohranijo izredno' ugoden položaj v svojih odnosih do nerazvitih dežel. Na ta način razvitim kapitalističnim deželam vendarle uspeva, da tudi zdaj, ko kolonialni sistem pospešeno razpada, bolj ali manj obnavljajo svoj privilegirani položaj m z njim povezane ekstraprofite.
Iz vseh teh razlogov so vladajoči krogi teh dežel ekonomsko in politično zmožnejši zadovoljevati materialne zahteve določenih slo
jev delavskega razredain celo. njihove demokratične zahteve, vpli
vajoč hkrati tudi na oblikovanje njihove politične zavesti. Na takš
nih tendencah temelji ne samo oportunistični odnos posameznih slojev delavskega razreda do njegove lastne buržoazije in državno- kapitalistične birokracije, ampak tudi njihova občasna podpora imperialistični oziroma hegemoni stičnipolitiki državnih vrhov. Višji materialni standard razvitih dežel je potemtakemv precejšnjimeri produkt revščine in odvisnosti nerazvitih dežel, medtem ko posta
jajozatiranje, nasilje in popolnopomanjkanje demokratičnih pravic v velikem delu sveta prvi pogoj in podlaga buržoazne demokracije in političnega liberalizma v majhnem številu razvitih dežel.
Čeprav razpolaga današnji imperializem z veliko materialno silo, je notranjepolitično šibak in nestabilen. Boj narodov za dejansko politično in ekonomsko neodvisnost, to se pravi za dejansko ena
kopravnost in samostojnost v mednarodnih odnosih, ni končan, ampak postaja zmerom širši in uspešnejši, hegemonistični pritisk pa s svoje strani zmerom bolj prispeva ktemu, da se ta boj pove zuje z najbolj naprednimi silami delavskega razreda insocializma.
To pomeni, da je edina pot do dokončne likvidacije imperializma
— vztrajen boj delavskega razreda in progresivnih sil v vsaki de želi za njihove demokratične in družbene zahteve in za mir, boj zazmagoinzavodilno družbeno vlogo delavskegarazreda, za socia lizem, kakor tudi dosleden boj narodov za njihovo neodvisnost.
14
O državnem kapitaliz- V sodobni družbi ni čistega državnega
jnu kapitalizma, ker se družbeni procesi
sploh ne kažejo insetudi nemorejo ka zati v čistih oblikah. Sodobni kapitalizemvsebuje elemente privat nega kapitala svobodne konkurence obenem z monopolnim kapi talom in z ostanki malolastniške proizvodnje, medtem ko prihaja istočasno zmerom močneje do izraza funkcija države kot družbe nega, političnega in zlasti ekonomskega faktorja. Kolikor bolj se prenašajo posamezne ekonomske funkcije od privatnega kapitala na državo — pri čemer se omejujejo pravice privatnega kapitala tudi na druge načine— toliko bolj prihaja do izraza pritisk novih materialnihin družbenih faktorjev v gospodarstvunakapitalistične proizvodne odnose, faktorjev, zaradi katerih je uvajanje socialistič
nih odnosov še bolj neizogibno. Tendence te vrste so odsev dozo revanja in krepitve »elementov nove družbe, ki so se že razvili v okrilju stare razkrajajoče seburžoazne družbe« (Marx),in prodira
jo zmerom močneje skozi razpoke kapitalističnega družbenega si
stema, poglabljajo njegovo splošno krizo inse zmerom boljkrepijo, razširjajoč zavest o neizogibnosti socialistične preobrazbe družbein o neizogibnostiboja za takšno preobrazbo.
Državni kapitalizem torej ni kakšna posebna faza kapitalizma, ampakra9te v razvitih deželah kot tendenca iz monopolnega kapi talizma, ki je postal ekonomsko in politično nevzdržen in ki spon
tano išče izhod iz krize s tem, da podržavlja določene ekonomske funkcije, ohranjujoč pri tem bistvene značilnosti kapitalističnih odnosov. V tem smislu pomenijo lahko specifične oblike državno- kapitalističnihodnosov tako poslednji napor kapitalizma, da bi se obdržal, kakor tudi prvi korakk socializmu.Ali bo prvo ali drugo _ to je odvisno predvsem od moči in zavestne politične akcije de
lavskegarazreda, to se pravi od rezultatov njegovegabojaza oblast.
Delavski razred se mora varovati pred iluzijo, da pomeni sle herno podržavljenje ekonomskih funkcij v pogojih kapitalizma hkrati tudi njihovo socialistično podružbljenje. Dokler bo namreč buržoazija odločilna sila državne oblasti, bo tudi podržavljenje ekonomskih funkcij izkoriščala za to, da ohrani in okrepi svoje kapitalistične privilegije in politične pozicije. Ni avtomatičnegapre hoda iz državnega kapitalizma v socializem, k dejanskemu po- družbljenjuproizvajalnihsredstev,to se pravi, ni takšnega podruž- bljevanja, s katerim stopajo proizvajalna sredstvav službo vseh in vsakega delovnega človeka.Ta prehod more uresničitisamo zavestna politična akcija delavskega razreda, njegov boj za vodilno vlogo v mehanizmu oblasti in njegovapripravljenost terzmožnost, da upo rabi to vlogo tako, da bo dejansko spremenil družbeneodnose.
četudi državnokapitalistični odnosi omogočajo, da se v kapita lističnem družbenem sistemu kažejoelementi reguliranja in plani ranja gospodarstva, ga to vendarle ne rešuje iz splošne krize, v kateri tičikot sistem že nekaj desetletij. Četudi državnikapitalizem v primerjavi z liberalnim kapitalizmom lahko v neki meri omeji sti
hijo tržišča v gospodarskem razvoju, tako da to omejevanje in 15
državno vmešavanje — čeprav samo glede delnega usmerjanja go spodarskega razvoja— lahko olajša, omili in začasnoodloži perio
dične krize, ti ukrepi vendarle ne »rešujejo« kapitalizma, ampak, nasprotno, opozarjajo na potrebo radikalne spremembe celotnega sistema. Ravno nepretrgano jačanje ekonomske in politične inter vencije države in njena zmerom večja vloga pri reševanju velikih notranjih in mednarodnih gospodarskih vprašanj potrjujejo, da je ta sistem v zmerom hujši krizi.
Da bi državni kapitalizem zagotovil družbeno reprodukcijo in rešil ekonomske in družbenepozicije kapitala, ki se še dajo obdr
žati, je prisiljen, da hkrati, ko prilagaja kapitalističnisistem novim pogojem, spodkopava temelje, na katerih stoji. Navzlic prizadeva njem državnih vrhov oziroma kapitalističnega razreda, da ohranijo svoje pozicije, krepi in razvija objektivni proces razv^'a družbeno
ekonomske predpogoje in faktorjesocializma, objektivno pospešuje proces razpadanja kapitalizma, tako da so nove politične zmage delavskega razredaoziroma socialističnih silzmerom boljneizbežne.
Navzlic velikikoncentraciji oblasti v rokah državeje tak sistem tako političnokakor ekonomsko v jedru slab. Poglavitna protislov ja in antagonizmi kapitalističnega sistema obstajajo še nadalje:
njegovi ekonomski indružbeni mehanizmi se kažejo zmerom pogo
steje kotnemočni, sistem sam pa je brezprimerno bolj kakor kdaj prej občutljivza pritiskljudskih množic,predvsem delavskega raz reda. Ekonomski in družbeni pretresi dobivajo v sedanjem času nujno brezprimerno večji politični in družbeni pomen kot kdaj prej. Sleherni večji ekonomski boj se spreminja v političnega. Sle
herni večji politični spopad ima daljnosežne družbene posledice.
Procesi današnjega družbenega razvoja v kapitalističnem svetu potekajopravzapravv dveh smereh. Ekonomski faktorji,težnja vla dajočih sil kapitalizma, da bi se izognile ekonomskim krizam in revolucionarnim političnim pretresom, kakor tudi nenehni za
vestni in stihijski pritisk delavskega razreda na celotni fronti družbenih odnosov — pomikajo družbo v smeri zmerom večjega podržavljanja posameznih družbenih in ekonomskih funkcij in pro izvajalnihsredstev. V tem procesu si buržoazija,povezanaz državno- kapitalistično birokracijo, prizadevaobdržati čimveč svojih pozicij in poglavitnih družbenihprivilegijev, predvsem s pomočjo svoje od ločilne kontrole nad mehanizmom državneoblasti. Najbolj reakcio
narne sile bodo zaradi uresničenja takšnih smotrov tudi vbodoče težile za tem, da bi sev določenih pogojih zatekle k fašizmu in k drugim oblikam surove političnediktature. Nasprotno temu pa de lavski razredzavestno in stihijsko,z najrazličnejšimi sredstviin ob
likami ekonomskega in političnegaboja, izvaja nenehen pritisk, da bi bili odpravljeni ali omejeni ti privilegijiburžoazije, boreč seza to, da bi razširil in pospešil podružbljevanje ekonomskih funkcij, da bi . si izbojeval odločilni vpliv na institucije upravljanja teh funkcij, da bi obvladal državnooblast.
Rastoči val državnokapitahstičnihtendenc v kapitalističnemsve tu najočitneje potrjuje, da stopa človeštvo nezadržano in po naj- 16
različnejših poteh globoko v ero socializma, v ero, ko postaja socializem zmerom bolj vsebina vsakodnevne prakse vsega člo veštva. Subjektivna gibalna sila tegaprocesa pa je še nadalje de lavski razred, njegov družbeno-ekonomski interes, njegov zavestni in spontani boj, najrazličnejše Oblike njegove razredne akcije.
Revolucionarna, Krizo kapitalistične družbe je bistveno socialistična poglobila in pospešila oktobrska sociali- preobrazba v svetu stična revolucija, ki je tudi sama izbruh
nilana tleh splošne krize kapitalizma.V Sovjetski zvezi seje izvršila prva zmagovita revolucionarna sociali stična sprememba družbenih odnosov in s tem se je začel proces revolucionarne socialistične preobrazbe sveta.
Valovi velikega Oktobra že štirideset 'let neprenehoma močno vplivajona razvoj socialistične verižne reakcije v družbenih odnosih vseh narodov in vsega sveta, spodbujajoč in usmerjajoč številne evo lucijske in revolucionarne procese k enotnim socialističnimciljem.
Ker se velika oktobrska socialistična revolucija povezuje z vsemi temi procesiinse v njih nadaljuje,jedejansko prerasla v svetovni proces razvoja socializma.
Po drugi svetovni vojni nastajajo socialistični odnosi nanovih širokihpodročjih in sile socializma so se po vsem svetu naglookre
pile. V nekaterih deželah je bila kot rezultat zmage socialističnih sil v odprtem boju, v procesu globoke ljudske revolucije pod vod
stvom komunističnih partij uvedena oblast delavskega razreda v svojevrstnih oblikahrevolucionarne diktature proletariata. V drugih deželah spet jekotrezultatnotranjih vstaj in napredovanja sovjet ske armade prišlo ob koncu druge svetovne vojne do zloma bur žoazne oblasti, do formiranja vlad pod vodstvom komunističnih partij in do izgrajevanja socialistične družbe. Veliko dežel torej je stopilo na pot socializma.
Novi, socialistični sistem se odlikuje predvsem po podružblje- vanju proizvajalnih sredstev, to se pravi po odpravljanju privatne kapitalistične lastnine teh sredstev in po odpravljanju kapitalistič
ne eksploatacije delavskega razreda, kakor tudi po tem, da vkjučuje vse gospodarske možnosti in sredstva v plansko razvi
janje proizvajalnih sil. Glede delitve izhaja socializem iz načela, damora postati delo edino merilo osebnega ekonomskega položaja.
Kapitalistično grabljenjeza profitom zamenjuje socializem s skup
nim družbenim naporom, da bi se maksimalno zadovoljevale osebne in kolektivne potrebe ljudi.
Ko se družba osvobaja kapitalističnih družbenih oblik, pomeni socialistična zavest močno objektivno materialno silo, zmožno, da krepko učinkuje na preobrazbo in usmerjanje družbenega raz voja s pogojem, da progresivno izraža objektivna materialna in družbeno-politična gibanja. Prav zato prevzema socialistična država v prvi fazi, posebno v manj razvitih deželah praviloma v večji ali manjši meri nujno nase celotno organizacijo in planiranje pro-
17
izvodnje. Na tej podlagi in s tem pogojem postaja država močan instrument zavestne akcije, ki usmerja vsa sredstva in napore za dosego določenih ekonomskihsmotrov, uvaja plansko socialistič
no delitev ustvarjenih vrednosti in na ta način pospešuje gibanje družbe ter zagotavlja izgradnjo materialnih in socialno-ekonom- skih pogojev za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov. S tem ustvarja hkrati tudi vse pogoje za svoje lastno postopno odmiranje.
Socializem je začel reševati velike in daljnosežne ekonomske in socialne naloge, ki so toliko težje in bolj zamotane, ker so stopile na pot socialistične izgradnje do zdaj v glavnem relativno zaostale dežele z nerazvitimi prozvajalnimi silami in maloštevil
nim delavskim razredom, kar je neizogibno vtisnilo svoj pečat oblikam in metodam dosedanje socialistične izgradnje. Razlastitev buržoazije in perspektiva gospodarske rasti sta sprostili energijo delovnih ljudi do takšne mere, da sta omogočili velike rezultate pri ustvarjanju in razširjanju ekonomske baze, posebno težke industrije in energetskih virov. Ko se bori socializem proti bla govno kapitalistični stihiji, je zmožen radikalno spreminjati druž bene odnose na vasi in razvijati moderno kmetijsko proizvodnjo.
Socializem se jeafirmiralkot družbeno-ekonomski sistem, ki lahko najhitreje razvije proizvajalna sredstvain doseže najhitrejši tempo povečanja nacionalnega dohodka. Na tej podlagi nastaja tudi glo
boka sprememba v socialni strukturi družbe, ki se kaže posebno v povečanju deleža delavcev in inteligence ter njihove vloge v družbenih gibanjih.
Socializem je definitivno nehal biti samo idejni tok, politično gibanje ali družbeni »eksperiment«. Sodobni socializem je postal materialna sila, ekonomski, socialni in kulturni faktor, ki odlo
čilno vpliva na svetovni družbeni razvoj. Že samo s svojim obstojem in nastajanjem učinkuje z najrazličnejšimi sredstvi, z zavestno akcijo ljudi na družbene, ekonomske in politične procese v vseh deželah in neprenehoma spreminja podobo sveta, spre minja kapitalistični svet m samega sebe.
Vpliv socialistične, re
volucionarne preobraz
be na ekonomska in družbena gibanja v svetu
Pod vplivom doseženih rezultatov v raz voju socializma prihajajo v kapitalistič
nem svetu do izraza ekonomski in so
cialni faktorji, ki vplivajo na nadaljnje zaostrovanje obstoječih protislovij in za- zaradi katerih je zmerom bolj neizogib
no podružbljenje proizvajalnih sredstev, s tem pa tudi prehod k socialističnim odnosom. Hkrati se krepijo tudi subjektivne sile socializma in družbeni vpliv delavskega razreda. Delavski razred je postal v mnogih deželah dejansko že tak družbeni in politični faktor, da je zmožen vplivati in da v resnici bistveno vpliva na družbeni razvoj in na aktualno politiko državnih vrhov.
18
Delavski razred tudi v pogojih, ko ni na obasti, neprenehoma krepi in razvija s svojo silo in svojim pritiskom tiste družbeno
ekonomske faktorje, ki razbijajo enotnost kapitalističnega sistema in zaradi katerih je zmaga socialističnih silzmerom bolj neizbežna.
Vrh tega se v nerazvitih deželah, ki so se šele osvobodile kolonialnega suženjstva, kažejo tendence, obstajajo pa tudi mož
nosti, da bodo te dežele obšledoločene faze kapitalističnegarazvo
ja in da bodo prešle neposredno k izgradnji ekonomskih osnov za razvoj socializma. Edino takšen kurz lahko v teh deželah za gotovi hitrejši razvoj proizvajalnih sil oziroma osvoboditev teh dežel iz spon stoletne ekonomske in kulturne zaostalosti. V takih pogojih morejo tudi same oblike državnega kapitalizma igrati za določen čas progresivno vlogo, injo tudi igrajo. Ko podpira mladi delavski razred v teh deželah takšna prizadevanja in se bori za kontrolo nad mehanizmom upravljanja podržavljenih proizvajalnih sredstev, kakor tudi za boljše delovne in življenjske pogoje — si pripravlja obenem pot, da izbojuje odločilni vpliv v državni oblasti na podlagi svojega sodelovanjaz najširšimi delovnimi mno
žicami in progresivnimi gibanji.
Nadaljnja rast sociali- Razvoj socializma v današnjem svetu od- stičnih sil seva prepletanje in vzajemno povezova nje ekonomskega in političnega učinko
vanja že doseženih rezultatov socialistične izgradnje v vrsti dežel, kakor tudi učinkovanja najrazličnejših revolucionarnih in evolu
cijskih procesov v kapitalističnih deželah. Ti procesi se odvijajo v revolucionarnih parlamentarnih in drugih oblikah boja, kakor tudi v raznovrstnih oblikah sodelovanja in ideološkega boja v socialističnih in drugih progresivnih družbenih gibanjih. Ekonom ske in politične sile socializma naraščajo, od moči in subjektivne zmožnosti zavestnih socialističnih sil posameznih dežel pa je od visna stopnja razvitosti in trdnost socialističnih odnosov ter učin kovitost socialistične demokracije.
Na nadaljnjo rast prozvajalnih sil vpliva razvoj znanosti in tehnike. Novaepohalna odkritja, kotjedrska energija, elektronika, avtomatizacija, odkritja v biologiji itd., pospešujejo razvoj proiz
vajalnih sil družbe. Okviri kapitalistične družbe so postali tesni za narasle proizvajalne sile.
Kapitalistični način proizvodnje, kapitalistični družbeni sistem je v zaključni fazi. človeštvo z vsemi svojimi ekonomskimiin dru gimi družbenimi odnosi stopa — po zelo različnih poteh — v obdobje preobrazbe v socializem. Socializem postaja zmerom bolj stvar prakse vseh narodov, zmerom bolj postaja enoten svetovniproces in svetovni sistem.
To ne pomeni, da je kapitalizem izčrpal vse svoje notranje možnosti in da ne more več zavirati in ogrožati vodilne družbene vloge socialističnih sil. Kapitalistični sistem je še močan svetovni IS
faktor. Kot tak še zmerom učinkuje s -svojimi vplivi celo na no tranji razvoj socialističnih dežel, gotovo pa na poglavitna družbena gibanja v kapitalističnih deželah.
Toda nič ne more več zaustaviti nadaljnjega razpadanja kapi
talističnega družbenega sistema. Ta proces bo potekal toliko hi
treje, kolikor bo napredek socialističnih odnosovv deželah, kjer je oblast v rokah socialističnih sil, močnejši in kolikor bo delavsko gibanje v kapitalističnih deželah sposobnejše izkoristiti zelo široke možnosti in različne oblike boja za vpliv na družbena gibanja.
Tako postajajo, tudi problemi notranjega razvoja socialistič
nih dežel in socialističnih odnosov zmerom bolj dominantno družbeno vrašanje sodobnega človeštva. Doba, v kateri živi danes človeštvo, je že postala predvsem doba uvajana in utrjevanja novih družbenih, političnih in kulturnih oblik, ki temeljijo na sociali stičnih ekonomskih odnosih. Socialistična misel ni več usmerjena samo k podiranju starega kapitalističnega sistema, ampak gleda naprej; odgovarjati mora na vprašanja nadaljnjega razvoja socializ
ma in njegove izgradnje na podlagi analize danih protislovij, v katerih se pomika socializem naprej, in številnih prehodnih -druž benih procesov, v katerihokviru rastejo in seoblikujejo socialistič ni odnosi med ljudmi.
Razumljivo je, da morajo ti procesi pogosto skozi hude boje, krče, pomote, blodnje in začasne motnje. Takšni boji in težave so spremljali sleherno utiranje novih poti v zgodovini človeške družbe. Sovražniki socializma -se zaman nadejajo -in veselijo takš nih težav inmotenj. Težave te vrste ne morejo obrniti kolesa zgo
dovine nazaj, ampak samo spodbujajo najbolj napredne sociali
stične sile, da obvladajo, karseje preživelo, in danajdejo boljšo, pravo pot nadaljnjemu gibanju. Jugoslovanski komunisti so ponos ni, da lahko prispevajo svoj delež k tej veliki zgodovinski nalogi sodobnega človeštva.
Različne oblike v raz- Tudi sodobni socializem ni in ne more voju socializma biti cist in homogen. V njem se pre pletajo ostanki starih sistemov, v njem delujejo zakonitosti blagovne proizvodnje. Določena protislovja in nasprotja zaključnih faz kapitalizma se prenašajo tudi vprve faze izgradnje socialistične družbe.
Socialistična izgradnja se ne odvija po ravni liniji. Ljudje zavestno izgrajujejo socializem, toda v raznih deželah delajo to v zelo različnih pogojih, se spopadajo z različno ostrino notranjih protislovij, delujejo pod različnimi vplivi stihije in raznovrstnih družbenih in materialnih faktorjev ter sprejemajo pri urejanju konkretnih vprašanj različne subjektivne sklepe. Smotri socializma so isti, toda narodi jih dosegajo — iz različnih objektivnih in subjektivnih razlogov — po različnih poteh in z različnimi sred stvi. Vsakteri izmednjih se v razvoju socializma opira na izkušnje 20
drugih, toda vsakteri izmed njih vnaša v to skupno, izkušnjo tudi svoj posebni deležin jo bogati s svojo lastno izkušnjo.
Neenakomernost razvoja socializma in različnost njegovih poti in oblik povzročata vrsto notranjih protislovij v socialističnem gi banju, vendar sta hkrati tudi močna spodbuda za njegov nenehni napredek, za nenehno stremljenje k zmerom bolj naprednim in bolj svobodnim oblikam socialističnih odnosov. Sleherni poizkus, ki oi zaviral zakonitosti socialističnega razvoja, mora neizogibno roditi reakcionarne rezultate.
Zmagoviti delavski razred oziroma najbolj napredne sociali stične sile se spoprijemajo pri izgradnji socializma z odporom najrazličnejših družbenih faktorjev, od katerih moči in vloge so odvisni tako tempo razvoja kakor tudi konkretne oblike sociali stičnihodnosov.
Korenine notranjih Socialistični odnosi so odvisni predvsem protislovij socialistične od materialne baze družbe. Na zaostali, izgradnje nerazviti ekonomski bazi je stabiliza
cija vodilne vloge delavskega razreda in socialističnih sil težnja, izgradnja socializma pa dolgotrajen proces.
Vodilne sile so usmerjene predvsem k problemom izgradnje nujno potrebne ekonomske baze. V takšnih pogojih so socialistične sile pogosto primorane sklepati kompromise z malolastniškim elemen tom in celo z buržoazijo ter se začasno opirati na najrazličnejše oblike državnokapitalističnih odnosov in metod. Prepletanje vseh teh odnosov in medsebojnih vplivov povzroča vrsto protislovij in nasprotij, ki se ne dajo »preskočiti« z nikakršnimi administrativ
nimi, psevdorevolucionarnimi ukrepi, ker so globoko zakoreninjeni v materialni bazi. Istočasnoje v danih okoliščinah družbeni napre dek z obvladovanjem teh protislovij najhitrejši.
Pomemben vir vplivov na družbena gibanja pomenijo tudi eko
nomski in politični ostanki in elementi stare družbe, to se pravi buržoazije, sloj inteligence, ki je bil povezan s kapitalizmom, ma- lolastniški egoizem, določene privatnolastniške in kapitalistične ten dence v srednjih slojih, privatno lastništvo zemlje itd. Kolikor bolj je dežela zaostala, toliko močnejša je vloga teh faktorjev in toliko bolj zaostrujejo ti faktorji notranjaprotislovja in nasprotja.
Od tod izvirajo v glavnem težnje po restavraciji kapitalizma in oblasti buržoazije. Te buržoazno restavratorske težnje same po sebi navadno nimajo velike politične moči, kajti delovne množice si ne želijo vrnitve eksploatatorskega sistema. Vendar postanejo realna nevarnost, če pride zaradi objektivnih težav ali zaradi afir
macije birokratizma in drugih negativnih pojavov do resnihmotenj v odnosih med vodilnimi političnimi silami socialistične države indelavskim razredom samim.
Pomemben faktor, s katerim se spoprijemajonajbolj napredne socialistične sile, je tudi zaostala družbena zavest delovnih ljudi, med njimi tudi precejšnjih delov delavskega razreda, kakor tudi 21
vpliv te zaostale družbene zavesti na družbenein politične organe.
Revolucija ne more čez noč spremeniti ekonomske baze in od praviti revščine in osebnih materialnih tegob ljudi, niti ne more čez noč spremeniti družbene zavesti, ki se je oblikovalav pogojih eksploatacijeinrevščine. Zaostala pojmovanja vdelovnih množicah, občutek nezadovoljenih potreb, malolastniški egoizem itd., se po gosto povezujejo z reakcionarnimi ideološkimi in političnimi tokovi, katerih izvor je v ostankih stare družbe ali v drugihvplivih, tujih socializmu.
Anarhistični Ena pogostih manifestacij te zaostale pojavi družbene zavesti je pojav slepega, de struktivnega anarhizma. Kolikor se očit no kaže v vrstah delavskega razreda, je predvsem odsev stihijske, slepe reakcije na objektivne težave in probleme prehodne dobe, to se pravi na nenehna protislovja med potrebami in družbenimi materialnimi možnostmi, na razraščanje birokratizma ali drugih deformacij in njihovega pritiska na celotno družbo. Pojav anarhiz ma je posledica objektivnih in subjektivnih slabosti faktorjev socialističnega napredka in odsev stihijskega pritiska delavskega razreda v smeri pospeševanja družbenih gibanj in nerazvitosti nji hove socialistične zavesti. V posameznih družbenih slojih, posebno med inteligenco, v srednjih slojih inv malomeščanskem elementu, prav tako pa tudi pri delih delavskega razreda, nastopa anarhizem pogosto kot reakcija na težave prehodne dobe nasploh, kot umik s fronte boja za socializem, umik, ki se skriva za abstraktnim svobodnjaštvom, pravzaprav psevdosvobodnjaštvom. Kot takšna ne pomenita destruktivni malomeščanski anarhizem in abstraktni li beralizem nikakršne samostojne družbene in idejno-politične sile, ampak nastopata samo kot predhodnika drugih antisocialističnih sil; pripravljata pot bodisi še močnejši afirmaciji birokratizma bodisi silam kontrarevolucije, ki se skušajo na takšnih valovih — kakor tudi na ostankih malolastniškega egoizma in na drugih po dobnih pojavih zaostale družbene zavesti množic— vnovič povezati z množicami in dobiti nazaj vsaj nekatere svojih izgubljenih pri vilegijev.
Pojavi Pomemben vpliv na socialistični razvoj v birokratizma dobi prehoda izkapitalizma v socializem dobiva pojav etatističnega birokratizma in birokratizma sploh. Zmagovitemu delavskemu razredu je država neogibno potrebna za daljše ali krajše zgodovinsko obdobje ne samo kot instrument boja proti ostankom stare družbe, ampak tudi zaradi tega, da vzpostavi inutrdi ekonomske odnose, ki teme ljijo na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev, kot dominantne družbene odnose. V prehodnemobdobju, ko družba še ni zgradila nove osnove ali se na tej osnovi še ni utrdila in ni našla novih 22
mehanizmov gospodarskega in družbenega upravljanja, dobiva so cialistična država posebno progresivno vlogo v gospodarskem in družbenem upravljanju.
Načini centraliziranegadržavnega upravljanja proizvajalnih sred stev, zasnovanega na raznih oblikah državne lastnine in upravne oblasti državnega aparata, so odigrali v razvoju socializma in v določenih zgodovinskih pogojihpozitivno vlogo, v določenihokvirih pa imajo in bodo imeli takšno vlogo tudi danes. To posebno velja za tiste nerazvitedežele,ki sostopile na pot socialističnega razvoja in v katerih je specifična prepletenost socialističnih, državnokapi- talističnih in drugih elementov neogibna in za določeno obdobje progresivna. Takšna vrsta državnega upravljanja gospodarskega življenja pomeni v socialističnih deželah nujnost vse dotlej, dokler se ne zmanjšajo poglavitna področja zaostalosti in ne izoblikujejo družbeni centralizirani in decentralizirani demokratični mehanizmi upravljanja proizvajalcev samih, delovnih ljudi, z družbenimi pro izvajalnimi sredstvi.
Ko opravlja država svojefunkcije v gospodarstvu, teži za tem, da bi odvzela gospodarstvu njegovo notranjo gibalno silo in tako samo sebe postavila in predstavila kot družbeno nujnost. Kadar se pokažejo te tendence močnejše, tedaj se država lahko spremeni v faktor stagnacije in zaviranja družbenega razvoja, v faktor, ki preprečuje konstituiranje novih družbenih mehanizmov, s katerimi je zagotovljena nadaljnja rast socializma.
Naša izkušnja intudi izkušnjadrugih socialističnih dežel kaže, da je izključno upravljanje gospodarstva in vsega družbenega živ ljenja z državnim aparatom vodilo k zmerom večji centralizaciji upravljanja, k zmerom tesnejšemu zraščanju državnega in partij skega aparata, k njuni krepitvi in k težnji, da bi se ločila od družbe in da bi se vsilila kot silanaddružbo.
Iz takšnih tal poganjajo specifični pojavi prehodne dobe: biro
kratizem in birokratsko-etatistične deformacije v razvoju sociali stičnih odnosov. Ti pojavi so neposredni proizvod tendenc, ki na stajajo v političnem in gospodarskem aparatu socialistične države in gredo za tem, da bi ta aparat, namesto da bi služil družbi, prerastalv njenega gospodarja. Ti pojavi prihajajo do močnejšega izraza tam, kjer so boljzaostali inslabši ekonomski pogoji socializ mainkjer sta dejanska družbena vloga invpliv delavskega razreda šibkejša.
Birokratizem in etatistično-birokratske tendence kot poslednji odmev starih družbenih odnosov težijo k deformiranju razvoja socialističnih odnosov, predvsem v smislu ohranjevanja, razširjanja ali restavracije raznih oblik državnokapitalističnih odnosov ali me tod upravljanja v pogojih, ko proizvajalne sile in proizvajaloi tak šnih odnosov in metod več ne trpijo.
Nevarnost hirokratizma je v dejstvu, da kot bolezen slabi celotni organizem socialistične družbe ter s tem spodbuja in krepi anti-
23
socialistične sile in tendence. Birokratizem predvsem neizogibno trga vezi med vodilnimi političnimi silami in delavskim razredom ter s temzaostruje vsa notranja družbena nasprotja.
Razvoj socializma in Ideološki odsev teh tendenc birokratizma premagovanje notra- so pojavi, kakor: konservativizem, dog- njih protislovij matizem, etatistično-pragmatistična revi
zija osnovnih znanstvenih postavk socia lizma oziroma marksizma in leninizma ter ustvarjanje»kulta oseb nosti«. Ideološke tendence te vrstese kažejo — kot odsev objektiv nih protislovij socialističnega razvoja — na razne načinevcelotnem mednarodnem delavskem gibanju.
Zategadelj nastopi po utrditvi oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi sploh vprašanje postopnega odmiranja države kot poglavitno in odločilnovprašanje socialističnega družbenega sistema.
V sferi ekonomskih odnosov pomeni ta proces hkrati tudi proces premagovanja ostankov državnega kapitalizma. Odmiranje države je proces, katerega trajanje je odvisno od vrste okoliščin, proces, v katerem sevidno zmanjšuje vloga države, preobražajoorgani drža
ve, nenehno razvija neposredna demokracija in povečujejo funkcije različnih organov družbenega samoupravljanja. Oblike, v katerih se kaže ta razvoj, so se izkazale že do zdaj kot različne in bodo takšne tudi v bodoče.
Potemtakem v socialistični družbi prehodne dobe ne prenehajo delovati — čeprav v kvalitativno bistveno spremenjenih odnosih in ob splošni tendencipo transformiranju, slabljenju in odmiranju vsega, kar je povezano s starimi družbenimi odnosi — tudi tiste družbene sile, ki so karakteristične za poslednje faze kapitalizma.
Delavski razred in njegove najbolj napredne sile i zavestno i stihijsko nasprotujejo razraščanju tendenc, ki odsevajo interese, pojmovanja in težnje ostankov starega reda. V določenih pogojih lahkotudi same podležejovplivu raznih tujih interesov in ideologij, kar postane neizbežnoizvor za vrsto notranjih protislovij. V dolo
čenih pogojih lahko takšna protislovja pripeljejo in so tudi pri peljala celo do globljihmotenj in dozačasnih političnih kriz. Proti
slovja te vrste je mogoče urejati samo postopno v dolgotrajnem evoluoijskem procesu in z bojem mnenj, v skladu z razvojem materialne baze socialistične družbe in s formiranjem socialistične družbene zavesti.
Izgradnja socializma se torej ne more skrčiti na mirno, ena
komerno in izenačeno dejavnost vodilnih sil socialistične družbe, ampak pomeni organski družbeni proces, ki se razvija preko svojih notranjih protislovij. V takšnem procesu socialistična družba odstranjuje ostankeeksploatatorskihsistemov in njihove ideologije, kakor tudi lastne prehodne in preživele odnose in oblike, lastne napake in konservativizem. Tako prihaja do izraza človekova težnja po zmerom boljšihin višjih dosežkih,karje neločljivo pove
zano z razvojem socializma.
24
Vodilna vloga sociali stičnih sil in zavestno usmerjanje notranjih procesov
Komunisti in vodilne socialistične sàie sploh, ki razpolagajo z idejnim orožjem znanstvenega socializma in ki se opirajo na plansko upravljanje podružbljenih proizvajalnih sredstev, imajo velike mož nosti da zavestno usmerjajo te procese in razrešujejo protislovja.
To ne pomeni, da so katerekoli vodilne socialistične sile s tem avtomatično postale zmožne, da odkrijejo in da zmerom progre
sivno ocenijo vse oblike družbenega gibanja; niti da so imune za stihijske vplive, ki nastajajo na podlagi notranjih družbenih proti slovij. Tivplivi pogosto tirajo socialističnesile ali k birokratizmu in 1- temu, da sekonservativno mudijo pri preživelih oblikah sociali stičnega razvoja, ali k temu, da »capljajo na repu« malomeščan skega anarhizma in psevdoliberalizma. V takih primerih vodilne socialistične sile izgubljajona določenih sektorjih dejanskovodilno vlogo prepuščajo stvari na milost ,in nemiloststihijiin reakcionar nim vplivom, delajo napake in povzročajo začasne ali trajnejše stagnacije in deformacije.
Neuspehi in politične motnje so zmerom prva posledica teh napak in deformacij, vendar spodbujajo hkrati tudi k naprednej
šim in bolj demokratičnim oblikam in odnosom v socialistični družbi.
Protislovja in nasprotja te vrste pomenijo bistveno značilnost prehodne dobe iz kapitalizma v socializem in prihajajo do izraza v celotni strukturi družbe. V socialistični družbi prehodne dobe se lahko razrešujejo v procesu postopnih evolucij in nenehnega napredka socialističnih odnosov. Težaveobjektivnih pogojev, vka terih se v neki deželi gradi socialistična družba, ali deformacije, ki jih povzročajo subjektivne napake vodilnih socialističnih sil ali preživele oblike sistema — lahko v posameznih primerihin v dolo
čenih pogojih izzovejo krče in težje družbene in politične motnje.
Toda tudi takšne prehodne krize pomenijo — kodoženemo njihove prave vzroke — samo spodbudo za močnejši in hitrejši napredek socializma, za močnejši in hitrejši razvoj socialistične družbene zavesti in za premagovanje tega, kar se je preživelo, spodbudo za novo reprodukcijo vodilne vloge najbolj naprednih socialističnih sil.
25
Di'ugo poglavje
BOJZASOCIALIZEMV NOVIH POGOJIH
Družbenopolitična vlo- Pogoji boja delavskega razredain sociali tà delavskega razreda stičnih sil splohza vsakodnevne zahteve, in njegov vpliv na za demokratične pravice delovnih ljudi, družbena gibanja za oblast in za izgradnjo sooializma so se v zadnjih desetletjih precej spremenili.
Po eni strani so^naloge bolj zapletene. Velika koncentracija eko
nomske in politične oblasti v buržoazni državi, kakor tudi njena internacionalna povezanost tendenco, da bi se ustvarila nadna
cionalna razredna oblast, otežujeta in pogosto jemljetaučinkovitost posameznim sredstvom in oblikam boja delavskega razreda, ki jih poznamo iz preteklosti. To prihaja do izraza posebno v današnjih pobojih nestabilnega miru, ki se opira na labilno ravnotežje sil. V takšni situaciji dobiva sleherna revolucionarna akcija delavskega razreda in antiimperialističnih sil mednaroden značaj in mobilizira najrazličnejše sile v svetu.
Razen tega se je v najbolj razvitih kapitalističnih deželah precej okrepila praksa tako imenovanega ekonomskega »podkupovanja«
nekaterih delov delavskega razreda. Ta praksa je podlaga oportu nističnih in reformističnih tendenc v delavskem razredu, prepre čuje njegovo enotnost, zamegljuje njegovo zavest in razredno so
lidarnost v boju za socializem, absolutizira parlamentarne oblike boja kot edino pravilne, zapostavljajoč druga sredstva boja, ki omogočajo v določenih pogojih in okoliščinah večjiuspeh. V takš nih pogojih se posreči vladajočim vrhovom, da konsolidirajo in utrdijo buržoazno-demokratične oblike države in da za določeno fazo družbenega razvoja, ustvarjajoč ustrezne iluzije, usmerijo razredni boj s posameznimireformami in materialnimi koncesijami na pot kompromisa z delavskim razredom.
Procesi te vrste zaostrujejo protislovja in ideološki boj v de
lavskem razredu samem, otežujejo njegovo enotnost in slabijo nje gove revolucionarne sile. Negativne posledice so za te sile toliko hujše, če se zapirajo vase, če so obremenjene z dogmatizmom in sektaštvom, če ne upoštevajo dovolj objektivnih virov in značaja teh procesov, če niso zmožne prilagoditi oblik in metod svoje po litične akaije konkretnim pogojem določene faze razrednega boja.
Težave povečuje naposled tudi dejstvo, da se je lotilizgradnje socializma — z revolucionarnim preobratom — do zdaj predvsem delavski razred relativno nerazvitih dežel. Od tod kopičenje izred
no velikihtežav v dosedanjisocialistični praksi,kiso sekazale med drugim v mnogih negativnihpojavih in deformacijahv razvoju so
cializma.Takšni pojavi so oteževali položaj revolucionarnega delav skega gibanja v boju za vpliv med množicami v kapitalističnih deželah.
Vsi ti in drugi podobni faktorji delujejokot zavoravpolitični akciji in ekonomskem boju delavskega razreda, krhajo njegovo 27
revolucionarno ostrino in hkrati v večji ali manjši meri negativno vplivajo na tempo in razvojne oblike družbene izgradnje v socia
lističnih deželah.
Po drugi strani se je navzlic vsemu temu razmerje družbenih sil v svetu bistveno spremenilo v korist sociailizma. Oktobrska re volucija, socialistične revolucije v Jugoslaviji, na Kitajskem in v drugih deželah,kakortudi politične in družbene spremembe v sve tu, so odigrale velikansko vlogo,revolucionarnepreobrazbe ne samo v deželah, v katerih so se takšne spremembe dogodile, ampakpo vsem svetu. Kapitalističnegaobkoljevanja izoliranega socialističnega otoka ni več, pač pa se pod vplivom nezadržne afirmacije socializ ma spreminja kapitalistični svet sam. Delavski razred mnogih ka pitalističnih dežel, posebno v Zahodni Evropi in Ameriki, si je pridobil zaradi lastnega boja kakor tudi zaradi vpliva revolucionar nih zmag socalizmav mnogih deželah vrsto pomembnih političnih in socialnih pravic. Vsa tadružbena gibanja, ki jih jesprožila zma ga več socialističnih revolucij, kakor tudi zmerom številnejše revo
lucionarne spremembe^ ki so nastale innastajajo v posameznih de želah, povzročajo družbene spremembe in reforme v drugih deže lah, se med seboj povezujejoin pomenijo enoten proces revolucio narne, socialističnepreobrazbe sveta.
Zaradi vsega tega sta družbena in politična vloga ter vpliv delavskega razreda na družbenagibanjapo vsem svetu silno zrasla.
Ideja socializma postaja blizka zmerom širšim plastem prebivalstva in delavsko gibanje dobiva zmerom večje možnosti za ustvarjanje političnih zvez s posameznimi plastmi prebivalstva in z drugimi progresivnimi gibanji.
V takšnih pogojih sta postala kapitalizem in njegov politični sistem brezprimerno bolj kot kdaj prej labilna in podvržena pri tisku in družbenemu vplivu delovnih in demokratičnih množic.
Očitno je, da na današnji ravni družbenega razvoja obstajajo in se zmerom močneje razvijajo potrebni materialni, družbeni, po litični in kulturni pogojiza ševečje uspehesocialističnega gibanja.
In iz velike raznovrstnosti vseh teh pogojev raste tudi možnost različnih poti in oblik boja za socializem.
Pogoji in oblike boja Zaradi viharnega gibanja današnjega člo- delavskega razreda za veštva k socializmu je socializem že po- socializem stal vsakodnevna praksa na stotine mili
jonovljudi, praksa, ki se neprestano bo gati z novimioblikami in novimi gibanji vneposredni socialistični izgradnji in v boju delavskegarazredain socialističnih sil za vpliv na družbena gibanja v kapitalističnih deželah.
Zaradi vsega tega dobiva v današnjih pogojih boj delavskega razreda večjo širino in brezprimerno raznovrstnejše oblike, kakor jih je imel v preteklosti. Ta boj pomeni nenehno prepletanje re volucionarnih in tako imenovanih mirnih političnih akcij. Delavski razred se kot vodilnadružbena sila prebija naprej v ostrih revo- 28
