UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SPECIALNA IN REHABILITACIJSKA PEDAGOGIKA
OBRAVNAVA OTROK Z DOWNOVIM SINDROMOM V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO
Mentor: dr. Janez Jerman, prof. uni. Kandidatka: Bernarda Varžič Somentorica: mag. Lidija Kastelic, prof. uni.
Ljubljana, oktober, 2012
POVZETEK
Bistvo naše raziskave je ugotoviti pomen predšolske - zgodnje obravnave otrok z Downovim sindromom, torej vse od rojstva pa do vstopa v šolo. Predstavili smo tudi značilnosti razvoja otrok z Downovim sindromom in probleme, ki spremljajo te otroke in vzgojitelje pri delu v vrtcih. Zanimala nas je predvsem razlika v obravnavi otroka z Downovim sindromom med vrtci in predšolskimi oddelki s prilagojenim programom.
V raziskavi sta bili uporabljeni deskriptivna in kavzalna metoda raziskovanja.
Izvedeni sta bili dve anketi, ena v oddelkih vzgoje in izobraževanja, krajše vrtcih, druga pa v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom.
V vrtcih je bilo v vzorec merjencev vključenih 46 anketirank. Vseh 46 anketirank je bilo ženskega spola. V predšolskih oddelkih s prilagojenim programom je bilo v vzorec merjencev vključenih prav tako 46 anketirank, vse ženskega spola.
Uporabljene statične metode so bile: f, % ter hi kvadrat hipoteza enake verjetnosti in hi kvadrat hipoteza neodvisnosti.
Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da vzgojiteljice v vrtcih, ki so bile vključene v raziskavo same menijo, da kljub zagotovljeni dodatni strokovni pomoči, ki so je otroci z Downovim sindromom deležni, ne zmorejo dovolj dobro zadovoljiti njihovih posebnih potreb. Te vzgojiteljice so se v primerjavi s tistimi iz predšolskih oddelkov s prilagojenim programom udeležile manj dodatnih izobraževanj na temo Downovega sindroma. Po njihovem mnenju in mnenju vzgojiteljic iz predšolskih oddelkov s prilagojenim programom, otrok z Downovim sindromom, ki je vključen v skupino otrok v vrtcu, v primerjavi s tistimi v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom, največ pridobi na področju socializacije, medtem, ko tisti, ki je vključen v skupino otrok v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom, v primerjavi s tistimi v vrtcu največ pridobi na področju govora.
V raziskavi sem med drugim prišla do ugotovitev, da ima največ otrok s posebnimi potrebami v vrtcih govorno- jezikovne težave.
Ključne besede: Downov sindrom, vrtec, predšolski oddelki s prilagojenim programom, zgodnja obravnava.
ABSTRACT
TREATMENT OF CHILDREN WITH DOWN SINDROME IN THE PRESCHOOL PERIOD
The essence of our study is to determine the importance of preschool - early treatment of children with Down syndrome, from birth until entry into school. We also presented the characteristics of the development of children with Down syndrome and the problems that accompany these children and educators working in kindergarten. We were interested primarily in the differential treatment of children with Down syndrome between kindergarten and preschool classes for childen with special needs.
In this study were used descriptive and causal research method.
There have been two surveys, one in the departments of education, shorter kindergarten and the other in preschool classes for children with special needs.
The kindergarten was the sample included 46 respondents. All 46 respondents were female. In preschool classes with special needs was the sample also included 46 respondents, all female.
Statistical methods used were: f, % and Chi-square hypothesis of equal probability and chi square independence hypothesis.
From the results it is clear that teachers in kindergartens, which were included in the survey consider themselves to even provided additional professional assistance, that children with Down syndrome treated not capable enough to meet their specific needs. These teachers were compared with those of pre-school classes for childen with special needs attending less additional education on the topic of Down syndrome. In their opinion, and the opinion of teachers from pre-school classes with special needs, children with Down syndrome, which is included in the group of children in nursery school, compared to those in pre-school classes for children with special needs, mostly acquired in the area of socialization, while those who included in the group of children in preschool classes for childen with special needs, compared to those in kindergarten gains most in the field of speech.
In my research I came to, inter alia, finding that the majority of children with special needs in kindergarten speech and language problems.
Keywords: Down syndrome, preschool, preschool classes with special needs, early intervention.
KAZALO VSEBINE
1.0UVOD ... 13
2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 14
2.1 Značilnosti motenj v duševnem razvoju ... 15
2.1.1 Definicije motenj v duševnem razvoju ... 15
2.1.2 Klasifikacija motenj v duševnem razvoju ... 21
2.1.3 Vzroki motenj v duševnem razvoju... 22
2.2 Značilnosti oseb z Downovim sindromom ... Napaka! Zaznamek ni definiran. 2.2.1 Razvoj otroka z Downovim sindromom ... Napaka! Zaznamek ni definiran. 2.2.2 Najpogostejši simptomi, značilnosti Downovega sindroma ... 29
2.2.3 Vzrok nastanka Downovega sindoma ... 31
2.2.4 Vrste Downovega sindroma ... 31
2.2.5 Dedovanje Downovega sindroma ... 32
2.2.6 Verjetnost in pogostost Downovega sindroma ... 33
2.2.7 Življenjska doba oseb z Downovim sindromom ... 35
2.3 Pomen zgodnje obravnave pri otrocih z Downovim sindromom ... 36
2.4 Obravnava otrok z Downovim sindromom v predšolskem obdobju pri nas ... 39
2.4.1 Centri za duševno zdravje - CZD ... 40
2.4.2 Programi vzgoje in izobraževanja za predšolske otroke ... 42
2.4.3 Centri za Downov sindrom ... 51
2.4.4 Domače varstvo ... 53
2.5. Predšolska obravnava otrok z Downovim sindromom ponekod po svetu ... 54
2.5.1 Avstralija ... 54
2.5.2 Amerika ... 57
2.5.3 Delo z otroci z Downovim sindromom v Veliki Britaniji ... 58
2.5.4 Hrvaška ... 60
3.0 CILJI RAZISKAVE ... 61
4.0 HIPOTEZE ... 62
5.0 METODE DELA ... 62
5.2 Vzorec spremenljivk ... 66
5.3 Organizacija meritev ... 66
5.4 Metode obdelave podatkov ... 67
6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA ... 67
6.1 Rezultati anketnih vprašalnikov ... 67
6.2 Preverjanje hipotez... 99
7.0 SKLEP ... 112
8.0 LITERATURA IN VIRI ... 114
9.0 PRILOGE ... 120
KAZALO GRAFIKONOV
1. Grafikon 5.1: Primerjava med poklici delavk v vrtcih in v POPP... 64
2. Grafikon 5.2: Primerjava med različnimi delovnimi mesti, kjer so zaposlene anketiranke v vrtcih in v POPP... 65
3. Grafikon 6.1: Delež otrok s posebnimi potrebami v vrtcu... 68
4. Grafikon 6.2: Struktura posebnih potreb otrok v vrtcih... 69
5. Grafikon 6.3: Koliko se lahko vzgojitelji pri delu dnevno posvetijo otroku s posebnimi potrebami?... 70
6. Grafikon 6.4: Najprimernejše okolje za otroka s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju... 71
7. Grafikon 6.5: Izobraževanje zaposlenih v vrtcih na temo v zvezi z otroci s posebnimi potrebami...72
8. Grafikon 6.6: Okvirni naslov izobraževanja in okvirno število ur...73
9. Grafikon 6.7: Koliko anketirank v vrtcih in v POPP te vaje uporablja pri svojem delu... 75
10. Grafikon 6.8: Odstotek vzgojiteljic v vrtcu, ki so že imele otroka z Downovim sindromom v skupini... 76
11. Grafikon 6.9: Povprečna starost otrok z Downovim sindromom ob vključitvi v vrtec, oz. v POPP... 77
12. Grafikon 6.10: Mnenje vzgojiteljic v vrtcu o tem ali poznajo posebnosti razvoja otrok z Downovim sindromom... 78
13. Grafikon 6.11: Odstotek anketirank v vrtcu, ki menijo, da pri delu z otrokom z Downovim sindromom potrebujejo drugačen pristop, kot pri ostalih v skupini... 79
14. Grafikon 6.12: Vrste obravnav v vrtcu in v POPP... 80
15. Grafikon 6.13: Ali se obravnave otrok v vrtcu zdijo vzgojiteljem dovolj pogoste... 81
16. Grafikon 6.14: Odstotek odgovorov vzgojiteljic v vrtcu in v POPP... 83
17. Grafikon 6.15: Odstotek vzgojiteljev, ki menijo, da v vrtcu lahko uspešno pripomorejo k napredku otroka z Downovim sindromom... 84
18. Grafikon 6.16: Ali je napredek otroka z Downovim sindromom v vrtcu enak tistemu v POPP?... 86
19. Grafikon 6.17: Najpogostejša literatura pri delu z otroci z Downovim sindromom... 88
20. Grafikon 6.18: Odstotek vzgojiteljev, ki so se dodatno izobraževali na temo
Downovega sindroma... 89 21. Grafikon 6.19: Okvirni naslov in število ur izobraževanj na temo Downovega
sindroma... 90 22. Grafikon 6.20: a.) Odgovarjale zaposlene v vrtcih, kjer so naštevale področja po
pomembnosti na katerih otrok z Downovim sindromom v vrtcih največ pridobi... 91 23. Grafikon 6.21: b) Odgovarjale zaposlene v POPP, kjer so naštevale področja po
pomembnosti na katerih otrok z Downovim sindromom v vrtcih največ pridobi... 92 24. Grafikon 6.22: a.) Odgovarjale zaposlene v vrtcih, kjer so naštevale področja po
pomembnosti na katerih otrok z Downovim sindromom v POPP največ pridobi... 93 25. Grafikon 6.23: a.) Struktura pomembnosti posameznega področja na katerem po
mnenju vzgojiteljev v POPP, otrok z Downovim sindromom v POPP v primerjavi s tistimi v vrtcih, največ pridobiva... 95 26. Grafikon 6.24: Kaj menijo vzgojiteljice o tem, ali so otroci z Downovim sindromom
dovolj zgodaj obravnavani... 96 27. Grafikon 6.25: Vrste obravnav, ki jih je še deležen otrok z Downovim sindromom iz.
skupine izven vrtca... 98 28. Grafikon 6.26: Prikaz mnenja vzgojiteljev o ustreznosti zgodnje obravnave otrok z
Downovim sindromom v Sloveniji... 99 29. Grafikon 6.27: Struktura najpogostejših posebnih potreb otrok s v vrtcu ( n=35)... 100 30. Grafikon 6.28: Primerjava med vprašanimi v vrtcih (n=25) in predšolskih oddelkih s
prilagojenim programom (n=42) glede dodatnih usposabljanj na temo Downovega sindroma... 102 31. Grafikon 6.29: Struktura pomembnosti posameznega področja na katerem po mnenju
vzgojiteljic, otrok z Downovim sindromom v vrtcu v primerjavi s tistimi v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom, največ pridobiva ... 104 32. Grafikon 6.30: Struktura pomembnosti posameznega področja na katerem po mnenju
vzgojiteljic otrok z Downovim sindromom v vrtcu v primerjavi s tistimi v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom, največ pridobiva ... 105 33. Grafikon 6.31: Struktura pomembnosti posameznega področja na katerem po mnenju
vzgojiteljic otrok z Downovim sindromom v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom v primerjavi s tistimi v vrtcu, največ pridobiva... 107
34. Grafikon 6.32: Struktura pomembnosti posameznega področja na katerem po mnenju vzgojiteljic otrok z Downovim sindromom v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom v primerjavi s tistimi v vrtcu, največ pridobiva... 109 35. Grafikon 6.33: Struktura mnenja vzgojiteljic o tem, ali zmorejo dovolj dobro
zadovoljiti posebne potrebe otroka z Downovim sindromom v skupini, kljub
zagotovljeni dodatni strokovni pomoči, ki je je ta deležen... 111
KAZALO SLIK
Slika 1: Graf prikazuje, kako se tveganje za rojstvo otroka z Downovim sindromom močno poveča po tridesetem letu nosečnice...... 34
KAZALO PREGLEDNIC
1. Preglednica 2.1: Pregled števila predšolskih otrok s posebnimi potrebami, ki so vključeni v vrtce, zavode in predšolske oddelke s prilagojenim programom (Opara,
2010, str. 49 )... 43
2. Preglednica 2.2: Pregled števila otrok s posebnimi potrebami v programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, glede na vrsto primanjkljaja, ovire oziroma motenj (Opara, 2010, str. 50)...44
3. Preglednica 5.1: Spol anketirank... 63
4. Preglednica 5.2: Poklic anketirank... 63
5. Preglednica 5.3: Delovno mesto anketirank... 64
6. Preglednica 5.4: Opis vzorca spremenljivk... 66
7. Preglednica 6.1: Delež otrok s posebnimi potrebami v vrtcu... 67
8. Preglednica 6.2: Struktura posebnih potreb otrok v vrtcih... 68
9. Preglednica 6.3: Koliko se lahko vzgojitelji pri delu, dnevno posvetijo otroku s posebnimi potrebami?... 69
10. Preglednica 6.4: Najprimernejše okolje za otroka s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju... 70
11. Preglednica 6.5: Struktura odgovorov v vrtcih in v POPP... 71
12. Preglednica 6.6: Izobraževanje zaposlenih v vrtcih na temo v zvezi z delom z otroci s posebnimi potrebami... 72
13. Preglednica 6.7: Okvirni naslov izobraževanja in okvirno število ur... 73
14. Preglednica 6.8: Odstotek delavk v vrtcih in v POPP, ki poznajo zbirko vaj » Mali koraki... 74
15. Preglednica 6.9: Koliko anketirank v vrtcih in v POPP te vaje uporablja pri svojem delu... 74
16. Preglednica 6.10: Odstotek vzgojiteljic v vrtcu, ki so že imele otroka z Downovim sindromom skupini... 75
17. Preglednica 6.11: Povprečna starost otrok z Downovim sindromom ob vključitvi v vrtec, oz. v POPP... 76
18. Preglednica 6.12: Ali vzgojiteljice v vrtcu poznajo posebnosti razvoja otrok z Downovim sindromom?... 77
19. Preglednica: 6.13: Vzgojiteljice menijo, da za otroka z Downovim sindromom
potrebujejo drugačen pristop... 78
20. Preglednica 6.14: Vrste obravnav v vrtcu in v POPP... 79
21. Preglednica 6.15: Ali se obravnave otrok v vrtcu vzgojiteljem zdijo dovolj pogoste?... 80
22. Preglednica 6.16: Tisti, ki so v vrtcih odgovorili, da je obravnav premalo, menijo, da bi bilo potrebnih več... 81
23. Preglednica 6.17: Tisti, ki so v POPP odgovorili, da je obravnav dovolj:... 81
24. Preglednica 6.18: Tisti, ki so v POPP odgovorili, da je obravnav premalo... 82
25. Preglednica 6.19: Odstotek odgovorov vzgojiteljic v vrtcu in v POPP... 82
26. Preglednica 6.20: Odstotek vzgojiteljev, ki menijo, da v vrtcu lahko uspešno pripomorejo k napredku otroka z Downovim sindromom... 84
27. Preglednica 6.21: Razlaga vzgojiteljic v vrtcih, zakaj menijo, da v glavnem na morejo in ne morejo uspešno pomagati k napredku otroka z Downovim sindromom... 85
28. Preglednica 6.22: Razlaga vzgojiteljic v vrtcih, zakaj menijo, da v glavnem lahko uspešno pomagajo k napredku otroka z Downovim sindromom... 85
29. Preglednica 6.23: Ali je napredek otroka z Downovim sindromom v vrtcu enak tistemu v POPP... 86
30. Preglednica 6.24: Najpogostejša literatura pri delu z otroci z Downovim sindromom...87
31. Preglednica 6.25: Odstotek vzgojiteljev, ki so se dodatno izobraževali na temo Downovega sindroma... 88
32. Preglednica 6.26: Okvirni naslov in število ur izobraževanj na temo Downovega sindroma... 89
33. Preglednica 6.27: a.) Odgovarjale zaposlene v vrtcih, kjer so naštevale področja po pomembnosti na katerih otrok z Downovim sindromom v vrtcih največ pridobi... 90
34. Preglednica 6.28: b.) Odgovarjale zaposlene v POPP, kjer so naštevale področja po pomembnosti na katerih otrok z Downovim sindromom v vrtcih največ pridobi... 91
35. Preglednica 6.29: a.) Odgovarjale zaposlene v vrtcih, kjer so naštevale področja po pomembnosti na katerih otrok z Downovim sindromom v POPP največ pridobi... 93
36. Preglednica 6.30: b.) Odgovarjale zaposlene v POPP, kjer so naštevale področja po pomembnosti na katerih otrok z Downovim sindromom v POPP največ pridobi... 94
37. Preglednica 6.31: Kaj menijo vzgojiteljice o tem, ali so otroci z Downovim
sindromom dovolj zgodaj obravnavani... 96
38. Preglednica 6.32: Obravnave, ki jih je lahko deležen otrok z Downovim sindromom izven vrtca...97
39. Preglednica 6.33: Vrste obravnav, ki jih je še deležen otrok z Downovim sindromom iz skupine izven vrtca... 97
40. Preglednica 6.34: Prikaz mnenja vzgojiteljev o ustreznosti zgodnje obravnave otrok z Downovim sindromom v Sloveniji... 98
41. Preglednica 6.35: Hi kvadrat preizkus za enakost deležev... 100
42. Preglednica 6.36 : Hi-kvadrat preizkus neodvisnosti... 102
43. Preglednica 6..37: Hi-kvadrat preizkus za enakost deležev - vrtec...104
44. Preglednica 6.38: Hi-kvadrat preizkus za enakost deležev - POPP... 106
45. Preglednica 6.39: Hi-kvadrat preizkus za enakost deležev - vrtec...108
46. Preglednica 6.40: Hi-kvadrat preizkus za enakost deležev - POPP... 109
47. Preglednica 6.41 Hi kvadrat preizkus za enakost deležev... 111
1.0 UVOD
Če bi se odločili in naredili raziskavo o splošnem poznavanju zgodnje obravnave otrok v vrtcu, bi med ljudmi v Sloveniji odkrili le redke, ki ne bi znali našteti vsaj nekaj predšolskih ustanov, ki se s tem ukvarjajo profesionalno. Vsekakor pa, bi bili rezultati raziskave drugačni, če bi poizvedovali o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami ali konkretno;
o zgodnji obravnavi otrok z Downovim sindromom. V mislih imam zgodnjo obravnavo od rojstva takega otroka, pa do vstopa v šolo. Gre za starost od 0 – 6 let.
Predvidevam, da se veliko ljudi v Sloveniji ne zaveda problema zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami in njenega velikega pomena. Vendar je otrok s posebnimi potrebami veliko, živijo med nami, se družijo z našim otroki in kljub svoji drugačnosti, niso tako drugačni od nas. Ti otroci morajo za stvari, ki so nam samoumevne garati veliko bolj, napredek je zelo majhen in kljub nenehnemu garaškemu delu napredujejo le počasi, korak za korakom. Pri svojem delu vlagajo ogromno truda in premagujejo velike napore. Pa vendar so kljub temu večini ljudi v resnici nepoznani.
Zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami se izvaja že vrsto let, v različnih vzgojno izobraževalnih institucijah. V nekaj zadnjih desetletjih pa so se pomena te zgodnje obravnave začeli vse bolj zavedati tudi starši teh otrok, katerim zelo veliko pomeni možnost obravnave njihovega otroka v predšolskem obdobju, torej tudi v vrtcu. V zadnjih letih je opaziti tudi večji poudarek različnih strok na pomembnosti čim hitrejše obravnave otrok s posebnimi potrebami, torej zgodnje obravnave.
O zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami, predvsem o obravnavi otrok z Downovim sindromom še vedno zelo malo vemo in si glede tega kje, kako in koliko mora biti ta otrok obravnavan ni enotna niti stroka.
Glede na to, da se je v zadnjih desetih letih število otrok s posebnimi potrebami, vključenih v vrtce, torej v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo povečalo za več kot dvakrat ( Opara, B., Analiza vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, str. 50), lahko sklepamo o pomembnosti zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami tudi v vrtcih. V praksi se v ta program usmerja čedalje več otrok, ki imajo pomemben razvojni zaostanek t.j. na ravni najmanj zmerne motnje v duševnem razvoju
in dolgotrajno bolnih otrok, kamor se med drugim vključujejo tudi otroci z avtističnimi motnjami ( Opara, B., Analiza vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, str. 53).
Prav zaradi tega sem se tudi odločila za izdelavo diplomskega dela, v zvezi z zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom, saj se zavedam, da je to obdobje v katerem otroci s posebnimi potrebami potrebujejo sistematično in celovito obravnavo dan za dnem, ne le nekajkrat tedensko, ki jo vodijo za to posebej šolani strokovnjaki različnih področij.
Menim, da lahko vsak majhen prispevek pripomore k boljšemu razvoju in perspektivi za nadaljnjo zgodnjo obravnavo teh otrok v Sloveniji.
2.0 PREDMET IN PROBLEM
Predmet in problem diplomskega dela predstavljata dva pomembna problemska področja, ki smo ju v tem delu podrobno opisali.
V teoretičnem delu smo se osredotočili zlasti na predstavitev otrok z Downovim sindromom in tako predstavili značilnosti razvoja teh otrok in še, kar je za nas, glede raziskave bistvenega pomena, smo opisali tudi pomen predšolske - zgodnje obravnave pri teh otrocih pri nas, torej od rojstva naprej.
Na kratko smo predstavili tudi nekaj primerov možnosti zgodnje obravnave otrok z Downovim sindromom ponekod po svetu in pri nas. Izpostavili smo tudi nekaj najpogostejših težav, s katerimi se srečujejo ti otroci pri zgodnjem učenju in predstavili probleme, ki spremljajo te otroke in vzgojitelje pri delu v vrtcih. Zanimala nas je predvsem razlika v obravnavi otroka z Downovim sindromom med vrtci in predšolskimi oddelki s prilagojenim programom.
V vrtcih se zelo pogosto pri delu z otroci z Downovim sindromom pojavljajo različni problemi, s katerimi se srečujejo vzgojitelji pri svojem delu, ker nimajo za delo s temi otroki dovolj ustreznih znanj, izkušenj in časa.
Iz empiričnega dela je razvidno, da vzgojiteljice v vrtcih, ki so bile vključene v raziskavo same menijo, da kljub zagotovljeni dodatni strokovni pomoči, ki so je otroci z Downovim sindromom deležni, ne zmorejo dovolj dobro zadovoljiti njihovih posebnih potreb. Te vzgojiteljice so se v primerjavi s tistimi iz predšolskih oddelkov s prilagojenim programom
udeležile manj dodatnih izobraževanj na temo Downovega sindroma. Po njihovem mnenju in mnenju vzgojiteljic iz predšolskih oddelkov s prilagojenim programom, otrok z Downovim sindromom, ki je vključen v skupino otrok v vrtcu, v primerjavi s tistimi v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom, največ pridobi na področju socializacije, medtem, ko tisti, ki je vključen v skupino otrok v predšolskih oddelkih s prilagojenim programom, v primerjavi s tistimi v vrtcu največ pridobi na področju govora.
V raziskavi sem med drugim prišla do ugotovitev, da ima največ otrok s posebnimi potrebami v vrtcih govorno- jezikovne težave.
2.1 Značilnosti motenj v duševnem razvoju 2.1.1 Definicije motenj v duševnem razvoju
Vse odkar obstaja človeštvo, se pojavlja tudi motnja v duševnem razvoju. Ima svoj začetek in razvoj, ki je odvisen od danih možnosti, njihove razvitosti in izkoriščenosti. Motnja v duševnem razvoju je proces in ne stanje. Ljudje z motnjami v duševnem razvoju niso bolni.
Za zmožnost življenja v družbi potrebujejo lahko razumljive informacije, izobraževanje in možnost usposabljanja.
Glede definiranja motnje v duševnem razvoju, različni strokovnjaki izhajajo iz različnih kriterijev: medicinskega, pedagoškega, psihološkega, filozofskega in sociološkega, zato je težko oblikovati eno samo definicijo, ki bi bila dovolj široka, da bi zajela vse značilnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju in poenotila različna gledanja. Prav tako ni možno upoštevati enega kriterija kot edino pomembnega. Psihološka definicija na primer smatra za najpomembnejši kriterij inteligentnost in opisuje duševno prizadetost kot splošno podpovprečno umsko delovanje, pridobljeno v zgodnjem otroštvu ( Novljan, 1997).
Pet najpogostejših kriterijev, ki se pojavljajo v različnih definicijah, so po Jakuliću ( Rehabilitacija mentalno retardiranih lica, str. 6-7, 1983) :
- razvojno obdobje,
- intelektualni primanjkljaj,
- organska osnova
- in neozdravljivost stanja.
-Kriterij, da izhaja motnja v duševnem razvoju iz razvojnega obdobja se v definicijah pogosto pojavlja. Nekateri avtorji menijo da, se razvojno obdobje konča s 16. letom, medtem ko drugi menijo, da z 18. letom.
- Pomemben kriterij za definiranje motnje v duševnem razvoju je intelektualni primanjkljaj.
IQ, nekoč glavni pokazatelj v diagnostiki oseb z motnjo v duševnem razvoju, se je pokazal kot nezanesljiv, kajti marsikdo, ki glede na IQ spada v skupino oseb z motnjo v duševnem razvoju, deluje povsem uspešno v svojem socialnem okolju, medtem, ko imamo na drugi strani določene osebe z višjim IQ, ki v skupini, kateri pripadajo, delujejo povsem neustrezno.
Vseeno pa nam ne glede na te pomanjkljivosti IQ pomaga, omogoča in olajšuje sporazumevanje in daje dobro osnovo za definiranje skupin in za razumevanje teh oseb.
- Po tretjem kriteriju je oseba z motnjo v duševnem razvoju tista oseba, ki ni sposobna izpolnjevati zahtev okolja. Ta trditev ni realna, ker se nekatere osebe z nižjim IQ ustrezneje prilagodijo zahtevam okolja kot nekatere osebe z višjim IQ. Koncept motnje v duševnem razvoju, ki je osnovan na tem kriteriju je odvisen od kulture okolja v kateri ta oseba živi.
Socialno prilagajanje ni odvisno samo od posameznika, temveč nanj vpliva veliko drugih faktorjev, zlasti pa okolje, ki mu posameznik pripada. Iz tega vidika je kriterij socialne neustreznosti najpomembnejši kriterij pri definiranju motnje v duševnem razvoju.
- Naslednji, četrti kriterij, ki je zastopan v mnogih definicijah, je organska osnova tega stanja.
Veliko avtorjev je prepričanih, da pri osebah z motnjo v duševnem razvoju obstaja organska osnova oziroma patološki proces, ki je povzročil motnjo v duševnem razvoju.
- Peti kriterij, ki se nahaja samo v nekaterih definicijah, pa je neozdravljivost stanja. Povezan je z organsko osnovo in velja za osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, izvzet pa je pri lažji motnji v duševnem razvoju, ker so se osebe s to motnjo lahko socialno prilagodile in popolnoma vključile v svoje okolje.
Grossman, H.J. (1973) s terminom ustrezno adaptivno vedenje označuje osebe, ki so socialno odgovorne in neodvisne. Vse te sposobnosti morajo biti primerne otrokovi starosti, individualnim posebnostim in okolju v katerem otrok živi. Adaptivno vedenje variira in je v različnih starostnih obdobjih različno in se po avtorjevem mnenju odraža na naslednjih področjih:
- v zgodnjem otroštvu na: senzomotoričnem področju, na področju komunikacije, na področju skrbi za samega sebe in na področju socializacije.
- v obdobju otroštva in adolescence: na področju aplikacije osnovnošolskega znanja v vsakdanje življenje, na področju presojanja in vrednotenja dogodkov ter ožjega in širšega okolja, na področju socialnih spretnosti (sodelovanje v skupini, dobri medsebojni odnosi…) - v obdobju pozne adolescence in v odraslem obdobju: na področju poklicne in socialne odgovornosti.
V zgodnjem otroštvu se navedene spretnosti razvijajo na določen način in odvisno od procesa maturacije. Zaostanek v razvoju spretnosti se kaže v pomanjkljivem adaptivnem vedenju in postajajo kot kriterij za motnjo v duševnem razvoju. Spretnosti, ki so potrebne za prilagajanje v obdobju otroštva in zgodnje adolescence, vključujejo proces učenja. Težave pri učenju se pokažejo v šoli in takrat se tudi najlažji primeri motnje v duševnem razvoju diagnosticirajo.
Grossman pri navajanju kriterijev poudarja, da lahko posameznik v nekem obdobju deluje kot moten v duševnem razvoju, v drugem pa ne. Odločitev o tem ali bomo posameznika v nekem obdobju uvrstili med osebe z motnjo v duševnem razvoju je odvisna od kriterijev obnašanja in norm skupine v tistem kulturnem okolju.
V večini pravilnikov o izobraževanju oseb z motnjami v duševnem razvoju so definicije oblikovane po zgledu Grossmanove definicije ( povzeto po E. Novljan, Specialna pedagogika oseb z lažjo motnjo v duševnem razvoju, 1997).
Motnja v duševnem razvoju je motnja, za katero je značilna pomembna omejitev tako intelektualnega delovanja kot prilagojenega vedenja, ki se kaže v pojmovnih, socialnih in praktičnih spretnostih prilagajanja. Pojavi se pred osemnajstim letom starosti.
Ta definicija motnje v duševnem razvoju je povzeta po Manual of Diagnosis and Professional Practice in Mental Retardation (J. W. Jacobson, J . A. Mulick, 2000).
Pri razumevanju te definicije pa je potrebno upoštevati tudi pet dejavnikov: . - pri ocenjevanju omejitev v delovanju osebe moramo upoštevati tudi kulturno okolje in vrstnike;
- pri oceni je treba upoštevati tudi kulturno in jezikovno raznolikost, različnost v komunikaciji, dejavnike čutil, gibanja in vedenja;
- pri vsakem posamezniku so hkrati omejitve in tudi močna področja;
- opis omejitev oziroma šibkosti in tudi močnih področij je pomemben zato, da bi lahko razvili potreben sistem pomoči;
- z ustrezno obliko pomoči se v daljšem časovnem obdobju življenjsko delovanje oseb z motnjo v duševnem razvoju na splošno izboljša. ( http://www.zveza-sozitje.si/motnja-v- dusevnem-razvoju-_mdr_.html - 18k, 2011).
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 1959 (Stančič, V., Kovačevič, V., &
Mejovšek, M., 1988) sprejela Heberjevo definicijo, ki pravi: » Pri osebah, pri katerih gre za splošno znižano intelektualno delovanje, ki izvira iz razvojnega obdobja in je v povezavi z enim od področij maturacije, učenja ali socialnega prilagajanja, govorimo kot o duševno prizadetih osebah. «
Ta definicija definira motnjo v duševnem razvoju kot podpovprečno splošno intelektualno delovanje, ki izhaja iz razvojnega obdobja in je asociirana z motnjami na enem od naslednjih področij: maturacije, učenja ali socialnega prilagajanja. Definicija tudi predstavlja kompleksnost pojava motnje v duševnem razvoju, ki vključuje subnormalno intelektualno delovanje in težave pri adaptaciji. Če pri neki osebi ne obstajata dve komponenti, ta ne more biti diagnosticirana kot oseba z motnjo v duševnem razvoju.
Leta 1992 je AAMR (Ameriško združenje za osebe z motnjami v duševnem razvoju) podala novo naslednjo definicijo: motnja v duševnem razvoju odraža resnejše omejitve v delovanju posameznika, ki so nastale pred 18. letom starosti. Označuje jo pomembno znižanje intelektualnega delovanja in resnejše omejitve na dveh ali več prilagoditvenih sposobnostih:
komunikaciji, skrbi za samega sebe, bivanju, socialnih spretnostih, vključevanju v širše okolje, samostojnosti, branju, pisanju in računanju, delu in izkoriščanju prostega časa.
Za razliko od stare definicije nova nalaga šoli večjo odgovornost za rezultate vzgojno- izobraževalnega procesa.
Reiss (1994) poudarja, da nova definicija ne spreminja meje IQ 70 za diagnozo motnje v duševnem razvoju. Za območje IQ 70 do 75 daje diagnostikom možnost večje svobode pri interpretaciji rezultatov in zato zmanjšuje možnost napačnega diagnosticiranja ali celo prediagnosticiranja motnje v duševnem razvoju (povzeto po Novljan, E., str. 4-13,1997).
Slovenski pravilnik o razvrščanju otrok, mladostnikov in mlajših oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Slovenski pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, Ljubljana 1977) je motnjo v duševnem razvoju definiral tako:»Duševno prizadeti otroci so tisti, ki imajo takšne umske sposobnosti, da ne morejo napredovati v osnovni šoli. Ti otroci so na osnovi klinične preiskave razvrščeni v več skupin.«
1. Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju imajo tako zmanjšane sposobnosti za umsko delo, da ne morejo biti uspešni pri rednem vzgojno-izobraževalnem delu, in potrebujejo zato posebne oblike usposabljanja (orientacijski IQ je od 51 – 70).
2. Otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju imajo zmanjšane sposobnosti za samostojno delo, so pa sposobni vzdrževati kontakt z okolico, pridobiti navade in skrbeti za svoje osnovne potrebe ter se priučiti za preprosta opravila (orientacijski IQ je od 36 – 50).
3. Otroci s težjo motnjo v duševnem razvoju imajo tako zmanjšane sposobnosti, da so omejeni v gibanju, govoru in skrbi za svoje osnovne potrebe ter so nesposobni za samostojno delo, lahko pa se priučijo za najbolj enostavna opravila (orientacijski IQ je od 21 – 35)
4. Otroci s težko motnjo v duševnem razvoju imajo tako slabo razvite umske sposobnosti, da so tako omejeni v svoji sposobnosti gibanja, govora in skrbi za svoje osnovne potrebe, da potrebujejo stalno varstvo, posebno oskrbo in nego (orientacijski IQ je pod 20). (Ur.L. SRS, št. 18/77)
Iz pravilnika ni bilo razvidno, do kolikšne mere so bile razvite spoznavne sposobnosti in ali so bili sposobni večje ali manjše socialne integracije ter po katerih merskih instrumentih je bil računan IQ.
Đorđevič podaja (1982) naslednjo definicijo motnje v duševnem razvoju. Pravi, da je
»mentalno zaostal tisti otrok, ki je zaradi zaostajanja v mentalnem razvoju v veliki meri upočasnjen v svojem dozorevanju in prizadet v sposobnosti za učenje in prilagoditvah zahtev
družbenega življenja in dela tako, da so mu potrebna zaščita, nega, izobraževanje in usposabljanje za delo po posebnem programu«.
Kot je zapisala Novljanova (1997), je leta 1990 oddelek za defektologijo pripravil gesla (Čuk, M., Galeša, M., Kotar, A. & Novljan, E.) za poimenovanje oseb s posebnimi potrebami in osebe z motnjo v duševnem razvoju opredelil takole:
»Osebe z motnjo v duševnem razvoju so osebe, ki imajo primanjkljaj na področju spoznavnih sposobnosti in je ta stalen. Zaradi stalnih motenj v razvojnem obdobju imajo težave s socialno integracijo«.
Glede na etiologijo pa so jih razdelili na osebe z organskimi motnjami in na osebe s funkcionalnimi motnjami.
Skupine oseb z motnjami v duševnem razvoju pa so v geslih opredeljene takole:
Osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju so tiste osebe, ki imajo toliko znižane učne sposobnosti, da potrebujejo posebno učno-vzgojno delo.
Osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju so tiste osebe, ki imajo toliko znižane sposobnosti, da se jih vključuje le v program za delovno usposabljanje in potrebujejo stalno vodenje.
Osebe s težjo motnjo v duševnem razvoju so tiste osebe, ki imajo toliko znižane sposobnosti za usposabljanje, da jih je mogoče vključevati le v program osnovnega usposabljanja in potrebujejo stalni nadzor.
Osebe s težko motnjo v duševnem razvoju so tiste osebe, ki imajo toliko znižane sposobnosti, da potrebujejo stalno varstvo, posebno skrb in nego.
Vidimo, da vsaka definicija po svoje pojasnjuje motnjo v duševnem razvoju, vendar pa je v celoti ne more pojasniti nobena.
Po slovenskem Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, 2000) otroke že v predšolskem obdobju usmerjamo v ustrezne programe.
Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, opredeljuje osebe z motnjami v duševnem razvoju ( UR. RS. št. 105/02 v Zbir odločb…2007, str. 34):
a.) Osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju imajo posamezne sposobnosti različno razvite. Orientacijski IQ je 36–50, mentalna starost odraslih je 4–7 let.
b.) Osebe s težjo motnjo v duševnem razvoju se lahko usposobijo za najenostavnejša opravila. Pri skrbi zase pogosto potrebujejo pomoč drugih. Orientacijski IQ je 21–35, mentalna starost odraslih je 2– 3 leta, izjemoma 4 leta.
c.) Osebe s težko v motnjo duševnem razvoju se lahko usposobijo le za sodelovanje pri posameznih aktivnostih. Potrebujejo stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. Omejeni so v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje, bolezni in obolenja. Razumevanje in upoštevanje navodil je močno omejeno. Orientacijski IQ je manj kot 21, mentalna starost odraslih je do 2 let.
d.) V tem pravilniku so izpuščene osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki imajo tako zmanjšane sposobnosti za umsko delo, da ne morejo biti uspešne pri rednem vzgojno– izobraževalnem delu in potrebujejo posebne oblike izobraževanja in usposabljanja. Orientacijski IQ je 51- 70 (Ul. RS št. 19/76). Mentalna starost odraslih je od 8-12 let.
2.1.2 Klasifikacija motenj v duševnem razvoju
Klasična delitev motenj v duševnem razvoju po Kotarju (1989):
1. lažja motnja v duševnem razvoju, debilnost, IQ 50 - 69, mentalna starost 8 - 12 let, 2. srednja motnja v duševnem razvoju, imbecilnost, IQ 20 - 49, mentalna starost 3 - 7 let, 3. težka motnja v duševnem razvoju, idiotija, IQ 0 - 19, mentalna starost 0 - 2 let,
Ta klasifikacija motenj v duševnem razvoju se tako rekoč ne uporablja več, saj sodobnejše klasifikacije temeljijo bolj na učljivosti, prilagodljivosti, emocionalnih, motivacijskih, osebnostnih in socialnih lastnostih.
V zadnjem času se je na področju življenja oseb z motnjo v duševnem razvoju veliko spremenilo. Te osebe so bolj kot kadarkoli prej vključene v različna društva, centre, skupine, spreminja pa se tudi odnos javnosti do njih.
Lačen (2001, str. 12) opredeljuje pojem motnje v duševnem razvoju kot omejitev v vsesplošnem funkcioniranju posameznika. V ospredje ne postavlja več intelektualnega razvoja in z njim kategorije inteligenčnega kvocienta ter pojmovanje – lažja, zmerna, težja in težka motnja v duševnem razvoju, temveč nivo pomoči ali podpore, ki jo posamezna oseba
občasna, omejena ali vseobsegajoča. Odvisno od zahtevanega nivoja podpore osebe z motnjo v duševnem razvoju ustrezno usmerijo v program šolanja ter ustrezen program življenja in dela tudi v odraslem obdobju.
Lačen pravi, da se duševne motnje sedaj ne pojmuje več, kot neko končno stanje posameznika, temveč kot stanje, ki je odvisno od tega, v kakšni interakciji je posameznik z motnjo v duševnem razvoju s svojimi vrstniki in okoljem kjer živi in biva.
2.1.3 Vzroki motenj v duševnem razvoju
E. Novljan je v Specialni pedagogiki oseb z lažjo motnjo v duševnem razvoju (1997) zapisala, da je motnja v duševnem razvoju lahko organska ali funkcionalna:
- o organski motnji govorimo takrat, ko smo pri otroku ugotovili nek organski vzrok, ki je povzročil motnjo v duševnem razvoju.
- o funkcionalni motnji pa govorimo, ko pri otroku ne moremo ugotoviti nobene organske okvare, otrok pa vseeno funkcionira kot otrok z motnjo v duševnem razvoju.
Vzroke za pojav motenj v duševnem razvoju lahko razdelimo na naslednji način (MKB-10): - dednost (5 %);
- zgodnje poškodbe v embrionalnem razvoju (30 %);
- nosečnost in perinatalne težave (10 %);
- splošno zdravstveno stanje v dobi dojenčka (5 %);
- vpliv okolja (15-20 %);
- neznano (30-40 %).
Organska motnja
Vzroki motenj v duševnem razvoju glede na čas nastanka, se lahko pojavijo v prenatalnem, perinatalnem in postnatalnem obdobju, vzroki pa so lahko zunanji in notranji.
Med notranje vzroke spadajo motnje pri delovanju kromosomov, genov in endokrinih žlez in jih zato imenujemo dedni škodljivi faktorji. Pogostejši so zunanji faktorji in delujejo največkrat na že oplojeno jajčno celico, embrio ali fetus.
Prenatalni vzroki - sem spadajo vsi tisti faktorji, ki škodljivo vplivajo na plod v času nosečnosti in tako povzročajo motnjo v duševnem razvoju. Plod se vedno okuži sekundarno, po primarni infekciji matere. Virusne infekcije lahko poškodujejo že ovarij matere ali testis očeta med samo oploditvijo.
1. Virusne infekcije: virus gripe, mumps, citomegalija, ošpice, norice, pasasti herpes, cepljenje otroka, rdečke.
2. Bakterijske infekcije:te infekcije lahko škodljivo vplivajo na plod in povzročijo kongenitalne nepravilnosti. V današnjem času pa zaradi hitre diagnoze in učinkovitega zdravljenja v glavnem ne povzročajo patoloških sprememb na plodu.
3. Parazitna obolenja:toksoplazmoza, malarija.
4. Zastrupitve: različne zastrupitve vodijo do propadanja plodu ali do motenj v telesnem in duševnem razvoju. Sem štejemo zastrupitve z: manganom, živim srebrom, bakrom, arzenom, svinčevimi hlapi, alkoholom, cinkom, ogljikovim monoksidom.
5. Kemične substance: v času nosečnosti škodljivo vplivajo na plod tudi določena zdravila, uživanje mamil in pretirano kajenje.
6. Rentgenski žarki.
7. Prehrana nosečnice:neustrezna prehrana v času nosečnosti škodljivo vpliva na rast in razvoj plodu. Pomanjkanje vitaminov, predvsem A in B, lahko povzročita motnje v telesnem in gibalnem razvoju ali kakšne druge posledice.
8. Gestoza: najpogosteje se pojavlja v zadnjih treh mesecih nosečnosti, najvidnejši znaki pa so povišan krvni pritisk nosečnice, povečano nabiranje tekočine v tkivih, beljakovine v urinu. Najpogostejše posledice gestoze so cerebralna paraliza, nedonošenost in motnja v duševnem razvoju.
9. Mehanične poškodbe nosečnice.
10. Encefalopatija
Perinatalni vzroki - sem štejemo motnje, ki so nastale v času poroda.
1. Poškodbe osrednjega živčnega sistema ob porodu: - asfiksija - težave pri dihanju ali nezmožnost dihanja s posledično anoksijo in hiperkapnijo ( povečanje CO2 ),
- anoksija - pretrgano dovajanje kisika celicam, - ishemija - lokaliziran zastoj krvnega obtoka.
2. Posledice asfiksije in možganske krvavitve so lahko vidne takoj po porodu ali pa se jih ne vidi. V nadaljnjem razvoju otroka se pokaže kakšne so motnje na področju senzorike, motorike in na intelektualnem področju. Težave, ki se pojavljajo, so vse od težke motnje v duševnem in telesnem razvoju, pa tja do komaj opazne vedenjske motnje. Možne so različne kombinacije motenj ali pa samo izolirana motnja motorike.
3. Zlatenica: navadna zlatenica se pojavi skoraj pri tretjini vseh otrok, vendar pri večini prezgodaj rojenih otrok navadno počasi izgine in ne pušča posledic. Kadar gre za Criger – Najjarov sindrom, oz. kongenitalnofamiliarnohemolitično zlatenico, lahko le ta pri otroku povzroči epilepsijo, motnjo v duševnem razvoju, cerebralno paralizo ali zaznavno motnjo sluha.
4. Rhesusna nezdružljivost: tukaj gre za neskladnost med materino in plodovo krvjo glede na rhesusno ( Rh ) krvno skupino. Rh nezdružljivost je posledica imunskega odziva Rh - negativne ženske na Rh – pozitivno kri. Posledice Rh – nezdružljivosti se pojavijo le, kadar je mama Rh – negativna, otrok pa Rh – pozitiven. Do tega pride takrat, kadar je oče Rh – pozitiven. Rhesusna nezdružljivost lahko v določenih okoliščinah povzroči hemolitično bolezen novorojencev, ki ima za posledico motnjo sluha, motnjo v duševnem razvoju, cerebralno paralizo in itd…
5. ABO hemolitična bolezen matere nastane v primeru, ko ima mati krvno skupino 0, otrok pa po očetu podeduje krvno skupino A ali B. Pojavijo se protitelesa proti A in B.
Obolelost je pogostejša, saj za razliko od rhesusne nezdružljivosti obolevajo tudi prvorojeni otroki, vendar je prognoza znatno boljša, kot pri Rh neskladju.
6. Nedonošenost: otrok, ki se rodi pred 37. tednom starosti, je nedonošen. Problem pri prezgodaj rojenem otroku predstavljajo nepopolno razviti notranji organi, kjer je poglavitna težava sindrom dihalne stiske zaradi nezrelosti pljuč. Posledice nezrelih organov povečajo nevarnosti za možganske krvavitve, zardi česa lahko pride do motnje v duševnem in telesnem razvoju.
Postnatalni vzroki – sem štejemo tiste MVDR, ki so nastale v času od rojstva pa do 18 leta:
1. Poškodba glave - povzroči lahko spremembe na področju kognitivnih funkcij, kot tudi na področju čustvenega doživljanja in vedenja. Običajne so motnje fine in grobe motorike, motnje pozornosti, govorne, vizualne in intelektualne motnje. Vsekakor pa je vrsta primanjkljaja pri hudi možganski poškodbi odvisna od starosti osebe.
2. Encefalitis- je vnetje možganov, ponavadi kot posledica virusne infekcije. Nekateri bolniki ne okrevajo, drugim spet ostane možganska okvara, ki povzroči motnjo v duševnem razvoju,vedenjske motnje in epilepsijo, nekateri pa popolnoma ozdravijo.
3. Meningitis - poznamo virusni meningitis, ki je dokaj blag in bakterijski meningitis, ki je smrtno nevaren.V obeh primerih gre za vnetje možganske membrane, ki je običajno posledica virusne ali bakterijske okužbe. Virusni meningitis navadno ne pušča hujših posledic, medtem, ko bakterijski meningitis v nekaterih primerih poškoduje možgane in lahko pride do motnje v duševnem razvoju, motnje vedenja, sluha, motorike.
4. Cepivo - v redkih primerih se pri obveznem cepljenju pojavi imunološka reakcija, ki lahko povzroči okvaro osrednjega živčnega sistema.
5. Zastrupitve - v mislih imamo zastrupitve, ki posledično povzročajo motnjo v duševnem razvoju. Sem spadajo zastrupitve z ogljikovim monoksidom, alkoholom, svincem, talijem, manganom, živim srebrom.
6. Pomanjkanje hrane - pomanjkanje hrane predvsem v prvih šestih mesecih otrokovega življenja lahko pusti nepopravljive posledice v otrokovem razvoju. Prav tako pa na razvoj vpliva neustrezna prehrana v zgodnjem obdobju npr; pomanjkanje maščob, vitamina B, proteinov.
V večini primerov so vzrok za duševno manj razvitost mnogi dejavniki, ki nastanejo kot posledica interakcije genskih dejavnikov, okolja, razvojne preobčutljivosti in travm.
Funkcionalna motnja
Sindrom funkcionalne motnje v duševnem razvoju obstaja pod različnimi imeni npr.;
familiarna mentalna retardacija, kulturno - familiarna retardacija, mentalna psevdo-debilnost, ki sem vključuje tudi otroka:
a ) s kulturno retardacijo,
b.) z intelektualnimi inhibicijami psihoaktivnega porekla,
c) z enostavnim zaostankom pri šolanju endogena mentalna retardacija, subkulturna mentalna deficienca. Vsa ta imena pa v bistvu zajemajo motnje, ki izhajajo iz neurejenih družin, neizobraženih staršev, nevzpodbudnih okolij, iz nižjih slojev, ki nimajo enakih možnosti za uspešno šolanje, kot otroci izobraženih staršev. Le ti od otroka zahtevajo več, vendar mu tudi
Etilogija funkcionalne motnje
Pri motnjah v duševnem razvoju v večini primerov težko določimo samo en vzrok za nastalo stanje, temveč govorimo o večjem številu faktorjev, ki se med seboj prepletajo. Tako je tudi pri nastanku funkcionalne motnje v duševnem razvoju, kjer se prepleta cela vrsta faktorjev, ki vplivajo na nastanek te motnje. Faktorje delimo v šest kategorij:
- kulturni etiološki faktor,
- specifični etiološki faktor: hospitalizacija - nevropsihiatrični etiološki faktor
- socialno ekonomski etiološki faktor - družina kot etiološki faktor
- genetičini etiološki faktor
a) Kulturni etiološki faktor - imamo dve vrsti teorij, ki obravnavata etiološki faktor: Teorija kulturne prikrajšanosti: Globalni vzroki te teorije naj bi se dejansko nahajali v slabo izoblikovanih in slabih diferencialnih izkušnjah, ki omogočajo oblikovanje pojmov in logičnih struktur v nerazvitih sposobnostih za urejanje in uporabo izkušenj, ki si jih je otrok nabral v času razvoja. Nativistične teorije: Dedni dejavniki so vzrok za otrokovo zaostajanje na intelektualnem in govornem področju. Te teorije so osnovane na rasističnem kriteriju, saj menijo, da so razlike med posameznimi etičnimi skupinami in rasami prirojene.
b) Specifični etiološki faktor: hospitalizacija: zaradi dolge odsotnosti od doma, ko je otrok v bolnišnici ali kaki drugi ustanovi, se prekine njegova zveza z okoljem. Zato se pojavljajo odnosi odvisnosti, katerih posledica je regresija normalnega razvoja procesa, oblikovanje osebnosti in intelektualne sposobnosti.
c) Nevropsihiatrični etiološki faktor: stanje posameznika je odvisno tudi od biokemijske osnove mnogih možganskih funkcij, s čimer se ukvarjajo vede, kot so; nevropsihiatrične in psihološke, ter molekularna biologija. Biokemijske spremembe v možganih, do katerih pride zaradi motenega okolja, oz. nereda v okolju, pripomorejo k nastanku motenj v duševnem razvoju.
d) Socialno ekonomski etiološki faktor
e) Genetični etiološki faktor - tisti, ki zagovarjajo familiarno mentalno retardacijo trdijo, da pri otroku pride do nižje stopnje intelektualnega delovanja zaradi dedovanja, saj so glede na raziskave ugotovili, da se funkcionalna motnja v duševnem razvoju prenaša iz generacije na generacijo, ne da bi bila diagnosticirana kakršna koli organska motnja. Dokazano je, da če sta oba starša funkcionalno motena v duševnem razvoju, imajo otroci v primerjavi z otroci, katerih starši so normalno inteligentni, 40 krat večjo možnost, da bodo tudi sami funkcionalno moteni v duševnem razvoju.
g) Družina kot etiološki faktor - pojavlja se družinska dezorganizacija - manj stabilna družina, pogostejše frustracije otrok, kot vzrok funkcionalne motnje v duševnem razvoju. Kaže se tudi primanjkljaj verbalne stimulacije, ki je pri osebah iz nižjih socialno ekonomskih slojev precej nižja.
2. 2 Značilnosti oseb z Downovim sindromom 2. 2.1 Razvoj otroka z Downovim sindromom
Na rast in razvoj vsakega otroka vplivajo:
- genetski zapis, - vplivi iz okolja
- in naše slabe in močne strani na osebnostnem, čutnem, telesnem in učnem področju.
Genetski zapis vsakega posameznika je edinstven in enkraten in nam omogoča individualnost.
Sestavljen je iz kromosomov matere in očeta. Če se pojavi dodaten kromosom, bo otrok drugačen (Cunningham, C., 1999, Poskušajmo razumeti Downov sindrom, str. 64).
Cunningham pravi, da pri otrocih z Downovim sindromom ne moremo vplivati na dodatni (47) kromosom in na genetski zapis, lahko pa nekatere težave pri otroku preprečimo. Otroci z Downovim sindromom počasneje rastejo, počasnejša sta razvoj motorike in umski razvoj. V primerjavi z normalnimi otroki, ti potrebujejo več časa, da osvojijo tako pomembne funkcije, kot so recimo sedenje, hoja in govor. Pojavljajo se tudi težave s čutili in učenjem samim. Vse te težave upočasnjujejo otrokov razvoj. Kadar se z otrokom načrtno razvija ta področja od
rojstva dalje, izvaja veliko različnih vaj za krepitev mišic in se ga stimulira na različne načine, lahko delno preprečimo ali omilimo razvojne zaostanke v prihodnjih letih.
Intelektualni razvoj
Kadar govorimo o Downovem sindromu vemo, da je za te otroke značilen počasen razvoj na vseh področjih ter težave pri učenju. Kljub temu pa se tudi ti otroci razvijajo različno hitro, eni hitreje, drugi počasneje.
Cunningham v delu Poskušajmo razumeti Downov sindrom ugotavlja, da so nekatere raziskovalne študije pokazale, da mlajši otroci pri različnih testih duševne zmožnosti dosegajo boljše rezultate od pričakovanih. Najverjetneje lahko to pripišemo zgodnjim izkušnjam, ki jih ima otrok. Današnji otroci so v primerjavi z otroci izpred dvajset, trideset let veliko bolj stimulirani z različnimi dražljaji iz okolja. Igrajo se z veliko različnimi igračami, imajo veliko slikanic, gledajo televizijo in obiskujejo različne vrste vrtcev in dejavnosti.
Najpomembnejšo vlogo pa imajo v tem zgodnjem obdobju seveda starši, ki so z problematiko Downovega sindroma danes veliko bolje seznanjeni kot so bili nekoč. Svojim otrokom se danes veliko več posvečajo in so sami tudi bolje izobraženi. Zaradi tega otroci danes od rojstva dalje skozi veliko različnih aktivnosti pridobivajo različne izkušnje in tudi to vpliva na rezultate pri testiranju. Govorimo o spremembah, ki se pojavljajo kot posledica zgodnjega učenja. Današnji otroci z Downovim sindromom rešujejo IQ teste mnogo bolje, kot so jih reševale prejšnje generacije otrok z Downovim sindromom. To pa ne pomeni, da so ti otroci v primerjavi z ostalimi vrstniki bolj napredovali, saj je tudi pri ostalih vrstnikih zaradi enakih vzrokov napredek veliko hitrejši (Cunningham, C., 1999, str. 165).
Kesič, K. (2008) meni, da je pri otrocih z Downovim sindromom zelo dobro razvito področje socialnega in čustvenega razvoja, kar se kaže pri vsakodnevnih opravilih in sodelovanju z okolico. Še najbolj zamujata govor in jezikovni razvoj, zato bolj razvijejo neverbalne oblike sporazumevanja. Ker imajo bolje razvit vizualni sprejemni kanal, se lažje učijo ob pomoči slikovnega in konkretnega gradiva. Ti otroci lahko osvojijo večino osnovnih veščin, le da za to potrebujejo več časa. Brati se naučijo podobno kot drugi otroci. Z dopolnjevanjem znanja na področju branja, pisanja in jezikovnega izražanja lahko brez težav preidejo v dobo odraslosti.
Večina otrok z Downovim sindromom v razvoju napreduje in se nauči novih spretnosti, čeprav veliko počasneje kakor ostali vrstniki. Pravimo, da gredo skozi vsa obdobja razvoja s počasnejšimi koraki.
2.2.2 Najpogostejši simptomi, značilnosti Downovega sindroma
Obstaja precej lastnosti, ki so značilne za te otroke, vendar pri večini opazimo le nekaj teh značilnosti in zdravstvenih težav.
O Downovem sindromu govorimo tedaj, ko se pri nekemu otoku hkrati pojavi več značilnih znamenj in tudi snov dodatnega 21. kromosoma (Cunningham, C., 1999, str. 92).
Cunningham (str. 91) pravi, da značilnosti Downovega sindroma delimo v tri kategorije in sicer:«
- telesne značilnosti in njihov vpliv na zdravje in razvoj, - osebnostne in vedenjske značilnosti,
- umske značilnosti«.
Telesne značilnosti: Posebne psihofizične značilnosti povezane z Downovim sindromom, se pojavljajo zaradi odvečne količine genov na dodatnem 21. kromosomu. Le ta spremeni normalno rast in razvoj otroka.
Glavni simptomi sindroma se pojavljajo pri najmanj 50% oseb, po navadi pa pri 60% - 80%
oseb. Kadar pri otroku opazimo šest do deset pogostih znamenj, lahko skoraj zagotovo trdimo, da ima otrok Downov sindrom. Ta najpogostejša znamenja, oziroma telesne
značilnosti so: - manjša ušesa, ki rastejo niže, ušesna mečica je manjša ali je pa sploh ni, - obraz je zaradi nizkega nosnega loka in visokih ličnic videti plosk,
- mišice telesa so ob rojstvu ohlapne – hipotonija, gre za slab mišični tonus.
Otroci imajo tudi pretirano gibljive sklepe,
- v primerjavi s telesom so roke in noge pogosto kratke, stopala in dlani pa so ploščati in široki, prsti na rokah in nogah so kratki, peti prst na roki je pogosto ukrivljen proti drugim prstom,
- vrat je pri majhnih otrocih krajši, vidi se guba odvečne kože na zadnjem delu,
- zaradi ohlapnih mišic imajo odprta usta, iz katerih molijo jezik, saj je tudi ustna votlina manjša. Usta so majhna in ustnice tanke,
- manjša glava je okrogla, z nekoliko ravnim zatiljem, - očesna reža je pogosto kratka in ozka,
- očesni reži ležita poševno navzgor in navzven, kar je pogosto poudarjeno s kožno gubo na notranji strani očesa,
- od 30% do 70% otrok ima na robovih šarenice bele pege,
- refleksi dojenčka so slabše razviti in težje izzivni, tudi jok je pri več kot polovici otrok šibkejši in traja manj časa.
Določene značilnosti se v času odraščanja spremenijo, postanejo manj opazne ali se izboljšajo.
Zdravstvene značilnosti: Te zdravstvene značilnosti se pojavljajo pri vseh otrocih z
Downovim sindromom. Nekateri otroci bodo imeli več, drugi spet manj značilnosti, ki bodo izražene različno močno.
Najpogostejše zdravstvene značilnosti torej so ;- oviranje zgornjih dihalnih poti, - slabši sluh in vid,
- mišično – skeletne nepravilnosti ( noge na o, nestabilnost kolkov, ploska stopala, manjka jim lahko dvanajsto rebro,…)
- povečana mišična ohlapnost – hipotonija, ki se kaže že pri dojenčku, otrok je v celoti hipoton, mišična napetost je nizka, je pod vplivom toničnih vratnih refleksov, ki so slabo odzivni, plitvo diha, v ramenih kaže fiksacijo, v suspenziji otrok visi, roke ohlapno visijo.
Dolgo traja, da prevzamejo težo.
- slabo razvite vse motorične sposobnosti, še posebej ravnotežje (zmanjšana mišična napetost in posledično njeni učinki, kot so zmanjšana stabilnost medenice in ploska stopala, so problemi, ki doprinesejo k slabšemu ravnotežju),
- nagnjenost k povečani telesni teži, - manjša rast,
- razvoj zob; le ti so manjši, rastejo počasneje, v drugačnem zaporedju in ti otroci imajo manj zobne gnilobe,
- možne prirojene srčne napake pri 30 – 40 % otrok, ki so lahko tudi zelo hude,
- koža je slabše prekrvavljena, bolj občutljiva, hitreje se izsuši in razpoka, je manj elastična in marmorirana,
- lasje so tanki in redki., - biokemične razlike,
- šibkejši splošni zdravstveni status, - hitro staranje v kasnejšem obdobju.
2.2.3 Vzrok nastanka Downovega sindoma
Kadar ima otrok tri kromosome 21 namesto dveh, pravimo, da ima trisomijo 21. Osebe s trisomijo 21 imajo določene umske in telesne značilnosti, ki jih skupno imenujemo Downov sindrom. Dodatni 21. kromosom je povsem normalen kromosom, ki ga lahko dobi otrok le od očeta ali matere ( Cunningham, C. 1999, str. 72 ) in ni kakšen tuj kromosom.
Cunningham tudi navaja, da se v vseh primerih Downovega sindroma, dodatni 21 kromosom pojavi v spermiju ali v jajčecu že pred samo oploditvijo. Nič kar se zgodi med samo nosečnostjo ali po rojstvu otroka, ne more biti vzrok Downovega sindroma.
2.2.4 Vrste Downovega sindroma
Obstajajo trije različni kariotipi, ki so povezani z Downovim sindromom : a.) mozaicizem,
b.) prosta trisomija 21, c.) translokacije.
Znotraj slednjih lahko najdemo različne vrste translokacij in zelo redko tudi kombinacije mozaičnih translokacij (Rett, 1982).
a.) Mozaicizem ali mozaična trisomija 21 je redka, pojavi se približno 2 – 5 primerov na 100 otrok z Downovim sindromom. Pojavi se v primeru, kadar ima človek v telesu dve vrsti celic; normalne in trisomične. Ti dve vrsti celic se razvijejo a.) če se dodatni kromosom v trisomičnem jajčecu izgubi med eno od kasnejših celičnih delitev ali b.)
trisomičnih in normalnih celic je lahko različna, od nekaj pa do 100%. Včasih se zgodi, da ima kdo fizične značilnosti Downovega sindoma, v krvi pa nima trisomičnih celic.
b.) Prosta trisomija 21 nastane, kadar je v jajčecu oz. v spermiju ali med prvo delitvijo prisoten dodatni kromosom 21. Zato bo verjetno vsaka novo nastala celica trisomična.
Prosta trisomija 21 je v 90 – 95% primerov vzrok Downovega sindroma.
c.) Translokacijska trisomija 21 nastane, kadar se del dodatnega kromosoma 21 prilepi na drugi kromosom in zato te osebe z Downovim sindromom nimajo treh kromosomov 21. Ker je dodatni kromosom spremenil lokacijo, se to imenuje translokacija.
Translokacijska trisomija 21 se pojavi pri 3 – 5 primerih od 100 primerov otrok z Downovim sindromom (Cunningham, 1999, str. 74 ).
2.2.5 Dedovanje Downovega sindroma
Downov sindrom večinoma ni deden. Kljub vsemu pa je dokazano, da je na sto otrok, ki se rodijo z Downovim sindromom eden to stanje podedoval po materi ali očetu. Takšen otrok bo imel kariotip translokacijske trisomije 21, vendar je podedovana le ena tretjina primerov translokacijske trisomije. To pomeni, da je od 100 otrok rojenih z Downovim sindromom eden podedovan. Prenašalec translokacijske trisomije 21 je lahko oče ali mati, ki pa sam ne kaže znakov Downovega sindroma in je telesno in umsko zdrav. Kadar vemo, da gre pri otroku za translokacijski Downov sindrom, morata oba starša opraviti kromosomsko preiskavo, oziroma poiščeta nasvet pri genetskem svetovalcu. Če se ugotovi, da je eden od staršev prenašalec, se priporoča kromosomska preiskava tudi pri drugih otrocih in bližnjih krvnih sorodnikih prenašalca (Cunningham, 1999, str. 78 )
Genetski svetovalec nam pomaga razumeti, kako in zakaj je do Downovega sindroma prišlo, za kakšno obliko Downovega sindroma gre oziroma kakšno vrsto trisomije ima otrok, kolikšne so možnosti, da se nam ali našim sorodnikom rodi otrok z Downovim sindromom in kaj lahko naredimo, da preprečimo, da se nam rodi otrok z Downovim sindromom.
Raziskave družin, ki imajo otroke z Downovim sindromom, so pokazale, da so se v njihovem ožjem, oziroma širšem sorodstvu v 5- 10 % primerov že rojevali otroci z Downovim sindromom. V večini teh primerov je šlo za prosto trisomijo 21 (Cunningham, 1999, str. 78 ).
2.2.6 Verjetnost in pogostost Downovega sindroma
Verjetnost Downovega sindroma
Verjetnost, da se bo rodil otrok z Downovim sindromom, se spreminja s starostjo staršev. Pri starosti staršev 35 – 40 let, se tveganje za rojstvo takšnega otroka poveča. Tveganje, da se bo rodil otrok z Downovim sindromom, raste sorazmerno s starostjo matere, kar pa ne pomeni, da oče ne vpliva na možnost rojstva takega otroka. V poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so prišli do ugotovitev, da je v 20 – 25 % primerov rojstev teh otrok dodatni kromosom prišel od očeta. Ugotovili so tudi, da naj bi bilo tveganje, da se bo rodil otrok z Downovim sindromom, pri očetih starejših od 55 let večje, kakor pri mlajših moških (Cunningham, 1999, str. 83 ).
Starost mater se, kot smo že zapisali, kaže kot eden največjih rizičnih dejavnikov za nastanek Downovega sindroma (Freser, 1990). Po ocenah sodeč se bo nosečnici stari 20 let rodil 1 otrok z Downovim sindromom na 2000 rojstev, pri nosečnicah starih 28 let se bo rodil 1 otrok z Downovim sindromom na vsakih 1000 rojstev in pri nosečnicah starih 40 let pa se bo rodil 1 otrok z Downovim sindromom na vsakih 100 rojstev.
Povprečna starost mater otrok z Downovim sindromom je 34,4 let, medtem, ko je povprečna starost mater v populaciji 28, 2 let (Coppenolle, 1993).
Slika 1: Graf prikazuje, kako se tveganje za rojstvo otroka z Downovim sindromom močno poveča po tridesetem letu nosečnice. (http://www.ivz.si/podatkovne_zbirke?pi=5&_5_Filename).
Pogostost pojavljanja Downovega sindroma
Glede na to, da pišem o otrocih z Downovim sindromom, me seveda zanima kako pogosto se zgodi, da se rodi otrok z Downovim sindromom. Glede tega vprašanja je bilo izvedenih že veliko različnih raziskav. Najpogosteje je zaslediti podatek, da se na vsakih 600 do 700 rojenih otrok rodi po eden otrok z Downovim sindromom, vendar to velja za populacijo v kateri se ne izvaja nobenih predrojstvenih raziskav. Podobno število otok so glede na enak vzorec dobili v različnih državah in pri različnih rasah.
Ponekod v bolj razvitih državah je odstotek rojstev otrok z Downovim sindromom nižji. Tam se rodi le en otrok z Downovim sindromom na 900 rojenih otrok, zaradi velikega upada rojstev pri starejših materah. Starejše matere so bolj seznanjene z možnostjo rojstva otrok z Downovim sindromom in imajo več obveznih zdravniških pregledov. Manj rojenih otrok z Downovim sindromom predvsem pri starejših ženskah je tako posledica odkrivanja Downovega sindroma pred rojstvom otroka.
V Sloveniji se vsako leto rodi od 20 do 24 otrok z Downovim sindromom (Fiala, P., 2008, http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=2431).
Velika večina nosečnic, pri katerih se odkrije, da ima plod Downov sindrom, pa se pri nas odloči za umetno prekinitev nosečnosti.
Po poročanju portala rtvslo.si so znanstveniki na Cipru razvili nov test, ki analizira kri nosečnic tako, da išče razlike med DNK-jem matere in zarodka. Preiskava je skoraj popolnoma zanesljiva, trdijo raziskovalci v analizi, objavljeni v znanstveni reviji Nature Medicine Journal, v kateri navajajo, da so poskusno preiskali kri 40 nosečnic, ko so bile med 11. in 13. tednom nosečnosti.
Na podlagi preiskave so pravilno diagnosticirali 14 primerov Downovega sindroma, 26 sumov pa so pravilno ovrgli, kar pomeni, da je bila preiskava 100-odstotno zanesljiva.
Ob vsem tem je seveda pomembno vprašanje, ki ga je zastavil kanadski bioetik z Univerze v Torontu dr. Kerry Bowman v pogovoru za televizijsko hišo CTV News: "Ali je Downov sindrom v resnici anomalija, ki jo moramo ustaviti, ali je le variacija človeškosti?"
(http://www.24kul.si/a/?id=804&fmod=500-13k, 2011).
2.2.7 Življenjska doba oseb z Downovim sindromom
Različne študije med leti 1940 in 1950 v preteklem stoletju navajajo, da je približno 60%
otrok, ki so se rodili z Downovim sindromom, umrlo že v prvih letih življenja (Cunningham, str. 86 ). Njihova povprečna življenjska doba je bila tako v tridesetih letih prejšnjega stoletja le 9 let, v štiridesetih letih 12 let in v petdesetih letih že 18 let. V zgodnjih šestdesetih letih je odstotek teh otrok, ki so umrli zelo zgodaj, padel na 25 – 40%, v sredini šestdesetih let pa je bil ta odstotek le še 16 – 20%. Cunningham pravi, da je njihova študija novorojenčkov, rojenih med leti 1973 do 1980 pokazala, da nekaj manj kot 8% otrok z Downovim sindromom, umre v prvem letu življenja, 14% pa nekje do starosti petih let.
Na življenjsko dobo vplivajo različni dejavniki, med katerimi so okolje v katerem otrok odrašča, saj je to povezano z možnostjo zdravljenja, od zdravstvenih meril in podnebja, ki vpliva na bolezni dihal pri otrocih. Danes porod preživi veliko več slabotnih otrok kakor včasih, zaradi dobre medicinske oskrbe, katere so deležni otroci od rojstva dalje. Pri otrocih z Downovim sindromom gre za veliko prirojenih napak, zaradi katerih potem pride do zgodnje umrljivosti. V zadnjih nekaj desetletjih so pri otrocih z Downovim sindromom, ki se rodijo s
prirojeno srčno napako, vedno pogostejše srčne operacije. S tem se prepreči prezgodnja smrt zaradi večjih srčnih nepravilnosti (Cunningham, str. 87 ).
Zaradi velikega napredka v medicini, ljudje z Downovim sindromom zdaj živijo veliko dlje - skoraj 80% jih v povprečju dočaka 55 let ali več. Tako bo večina otrok danes doživela srednja leta in tudi starost. Odrasle osebe z Downovim sindromom danes živijo v skupnostih, pogosto si poiščejo tudi partnerja s katerim skupaj preživljajo čas.
2.3 Pomen zgodnje obravnave pri otrocih z Downovim sindromom
Opara (2005) pravi, da področje zgodnje obravnave zajema obdobje od rojstva do vstopa otroka v šolo. Skozi desetletja razvoja v znanosti, medicini in šolstvu se je spreminjal pogled na razvoj otroka nasploh, pa tudi na otroke, pri katerih telesni in / ali umski razvoj kakorkoli odstopata od normale. Cunningham pravi, da se je spremenil pogled na mlajše otroke in dojenčke, kajti ugotovili so, da se otrok v prvih petih letih zelo hitro uči in razvija, verjetno hitreje, kakor v kasnejših letih. Ta hitri razvoj poteka tako na telesnem kot umskem področju.
Bistvo kognitivnega razvoja je v stimulaciji možganskih celic v prvih treh letih življenja.
Opara meni, da zgodnja obravnava predstavlja pravico najmlajših otrok in njihovih družin do tiste pomoči, ki je za njihov nadaljnji razvoj izrednega pomena. Kljub vsemu, pa vsi otroci pri nas niso deležni zgodnje obravnave, ker Slovenija kot ena izmed redkih držav, še vedno nima zakonsko opredeljene zgodnje obravnave, ter določenega odgovornega organa za to obdobje obravnave najmlajših otrok s posebnimi potrebami (Poročilo o izvajanju zgodnje obravnave za obdobje 2005 – 2010 / Delovno gradivo Evropske agencije za razvoj izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, 2005 - 2010).
Cunningham pravi, da so prva leta zelo pomembna za otroke, še posebej za tiste, ki imajo slabše pogoje za razvoj svojih sposobnosti, ali pa so duševno ali fizično prizadeti. Otroci s takšnimi težavami še posebej potrebujejo konkretno načrtovane in vodene aktivnosti, s katerimi jim lahko kar najbolje pomagamo pri njihovem fizičnem in psihičnem razvoju.
V evropskih državah, pravi Globačnik, je uveljavljena praksa, da v zgodnjo obravnavo vključijo vse predšolske otroke, pri katerih so opazna odstopanja od običajnega razvoja.
