SELITVENA DINAMIKA VRTNE PENICE (SYLVIA BORIN) V SLOVENIJI NA PODLAGI OBROČKOVALSKIH PODATKOV

TINA FORNAZARIČ

SELITVENA DINAMIKA VRTNE PENICE (SYLVIA BORIN) V SLOVENIJI NA PODLAGI OBROČKOVALSKIH PODATKOV

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2017

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DVOPREDMETNI UČITELJ BIOLOGIJA-KEMIJA

TINA FORNAZARIČ Mentor:

SELITVENA DINAMIKA VRTNE PENICE (SYLVIA BORIN) V SLOVENIJI NA PODLAGI OBROČKOVALSKIH PODATKOV

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2017

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Alu Vrezcu za strokovno pomoč, usmerjanje, motivacijo in potrpežljivost.

Zahvala gre tudi moji družini, ki mi je omogočila študij, me podpirala in verjela vame.

Zahvaljujem se tudi Klemnu, ki me je podpiral in mi stal ob strani skozi študij.

Posebno zahvalo bi namenila mojemu očetu, ki mi je že od malih nog vzbudil zanimanje za ptice in zaradi katerega je nastalo diplomsko delo.

Hvala vsem!

I

POVZETEK

Selitev je del preživetja nekaterih ptic, z njo po eni strani izkoriščajo ugodne pogoje za gnezdenje na severu, po drugi pa se zaradi neugodnih pogojev pred zimo umikajo proti jugu.

Diplomsko delo temelji predvsem na analizi podatkov o obročkanih pticah v Sloveniji v letih 2005–2007. Poudarek je na sezonski selitveni dinamiki vrtne penice (Sylvia borin) v letu 2006. Zanimalo nas je, v katerih mesecih se pojavlja največ vrtnih penic. Izkazalo se je, da jih je pri nas največ v mesecu avgustu. Poleg ugotavljanja same dinamike smo del diplomske naloge namenili tudi ugotavljanju indikatorskih vrst ptic med letoma 2005 in 2007.

Indikatorske vrste ptic so tiste vrste, ki so se pojavile ob ulovu z vrtno penico v več kot 50 odstotkih. Predstavljale so nam pot do tega, da smo lahko osnovali selitveno dinamiko vrtne penice. Črnoglavka in taščica sta bili tisti dve ptici, ki sta se največkrat pojavili ob ulovu skupaj z vrtno penico. Diplomsko delo vsebuje tudi teoretična izhodišča, v katerih poskušamo razložiti, zakaj se ptice selijo, v katerih letnih časih in kakšne selitve poznamo. Ker delo temelji na obročkovalskih podatkih Slovenskega centra za obročkanje ptičev iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, smo opisali obročkanje ptic, kakšne obročke poznamo, kdaj se je začelo obročkanje ptic v tujini in pri nas. Na kratko bo sledil opis lovilnih naprav, natančneje najlonskih mrež, s katerimi lovimo manjše ptice, v našem primeru vrtno penico.

Sledi tudi opis vrtne penice, njene značilnosti, kako jo prepoznamo in v čem je ta ptica tako posebna.

KLJUČNE BESEDE: selitev, obročkanje, vrtna penica, Sylvia borin, Slovenija.

II

ABSTRACT

Migration is a survival element of certain bird species. By migrating, birds take advantage of favourable nesting conditions in the North and escape southwards from unfriendly winter environments.

This graduate thesis bases on data analysis of ringed birds on the territory of Slovenia from 2005 to 2007. Emphasis is placed on seasonal migration dynamics of the garden warbler (Sylvia borin) in the year of 2006. We wanted to discover during which month are garden warblers most common. It turned out that in Slovenia the largest number is observed in August.

Apart from providing findings about migration dynamics, a part of this thesis is devoted to enumerating indicatorial bird species related to Sylvia borin from 2005 to 2007. These were collected together with garden warbler in more than 50% of the cases, the most common being Eurasian blackcap and European robin. They helped us to define migration dynamics for Sylvia borin.

This work also includes theoretical discussion where we attempt to explain why and when birds migrate and what types of migration we know. Because the research uses ringing data from Slovenian centre for Bird Ringing, a part of Slovenian Museum of Natural History, types of bird rings, beginnings of ringing in Slovenia and abroad, and bird ringing in general are described as well. This is followed by a short explanation of bird collection devices, especially nylon nets used for smaller animals. Description of the garden warbler, its properties and unique features and last but not least, identification keys, are also included.

KEY WORDS: bird migration, ringing, garden warbler, Sylvia borin, Slovenia.

III

KAZALO

1 UVOD ... 1

1.1 Namen naloge ... 3

1.2 Hipotezi ... 4

2 PREGLED OBJAV ... 5

2.1 Selitve ... 5

2.1.1 Namen selitve ... 6

2.1.2 Čas selitev ... 6

2.1.3 Ogroženost selitev ... 7

2.1.4 Selitvene poti ptic ... 8

2.1.5 Selitvena dinamika v Sloveniji ... 8

2.1.6 Invazija ptic ... 9

2.2 Ptice Slovenije ... 10

2.3 Obročkanje ... 11

2.4 Lovne naprave ... 12

2.4.1 Mreže ... 13

2.5 Vrtna penica (Sylvia borin) ... 15

2.5.1 Opis vrste ... 15

2.5.2 Razširjenost ... 16

2.5.3 Gnezditev ... 16

2.5.4 Prehrana ... 16

2.6 Penice (Sylviidae) ... 17

3 METODE ... 18

3.1 Obdelava podatkov ... 18

4 REZULTATI ... 19

4.1 Indikatorske vrste ... 19

4.3 Selitvena dinamika vrtne penice ... 20

4.3.1 Število lovnih dni, v katerih so bile ujete indikatorske vrste in vrtna penica ... 20

4.3.2 Število ujetih vrtnih penic na lovni dan ... 21

IV

4.3.3 Delež lovnih dni z ujetim osebkom vrtne penice ... 22 5 RAZPRAVA ... 23 6 LITERATURA IN VIRI ... 25

V

KAZALO SLIK

Slika 1: Aluminijast obroček (Foto: Žan Pečar, 2017) ... 12 Slika 2: Najlonske mreže (Foto: Žan Pečar, 2017) ... 14 Slika 3: Vrtna penica (Sylvia borin) (Foto: Žan Pečar, 2017) ... 15 Slika 4: Število lovnih dni za leto 2006, v katerih so bile ujete indikatorske vrste in vrtna penica (Sylvia borin). ... 20 Slika 5: Relativna številčnost (št. ujetih ptic/lovni dan) vrtnih penic (Sylvia borin) za leto 2006 glede na posamezne mesece. ... 21 Slika 6: Delež lovnih dni z ujeto vrtno penico (Sylvia borin) za leto 2006 glede na posamezne mesece. ... 22

VI

KAZALO TABEL

Tabela 1: Pregled indikatorskih vrst za leto 2005, 2006 in 2007 v Sloveniji. ... 19

1

1 UVOD

Ptice so mobilna skupina organizmov, ki lahko preletijo dolge razdalje. To jim omogoči preživetje in ohranjanje populacije. Do selitev ptic je prišlo zaradi preživetja, saj je v nekaterih predelih v določenih letnih časih primanjkovalo hrane. Potrebno je poudariti, da se ptice ne selijo zaradi zime, ampak zaradi hrane. Ornitologi so v Sloveniji opazili kar 385 vrst ptic, velika pestrost se kaže tudi v različnih selitvenih vzorcih (Prirodoslovni muzej Slovenije, b. d.).

Selitve pa so ljudem postavile veliko vprašanj: Zakaj se pravzaprav ptice selijo? Kam se ptice selijo? Kakšen je njihov namen? Kako daleč potujejo? Do odgovorov na vsa ta vprašanja pa so prišli s pomočjo obročkanja ptic. Obročkovalska dejavnost v Sloveniji sega že v leto 1909.

Začelo se je z ustanovitvijo Ornitološkega observatorija v Ljubljani leta 1926. To je bil začetek obročkovalske dejavnosti, ki se izvaja še danes. Vsako leto se število obročkanih ptic povečuje, saj se je tudi sama metodologija lova izboljšala. Nekdaj so ptice lovili s pomočjo limanic in zank, danes pa se bolj poslužujejo najlonskih mrež in predvajanih posnetkov ptičjega zvoka, da lažje privabijo ptice v mreže (Gregori, 2009).

Obročkanje je omogočilo, da danes lažje ugotavljamo, kam se ptice selijo, kako se spreminja njihova populacija, ter lažje nadziramo razdalje, ki jih ptice prepotujejo.

V Sloveniji deluje center za obročkanje ptic v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije in se imenuje Slovenski center za obročkanje ptičev (SCOP). Vendar pa se Slovenija povezuje tudi z ostalimi državami, s katerimi si izmenjuje podatke o obročkanih pticah in njihovih populacijah. To nam omogoča, da lahko lažje razumemo, kam se ptice selijo in v kakšnem časovnem obdobju, zato je pomembno, da države med seboj sodelujejo. Prav zaradi tega je po svetu v večini držav vzpostavljen državni center za obročkanje ptic. Organizacija EURING (European Union for Bird Ringing) je tista, ki povezuje države med seboj (Prirodoslovni muzej Slovenije, b. d.).

V diplomskem delu smo raziskovali selitveno dinamiko vrtne penice (Sylvia borin), pri nas zelo pogoste preletne vrste, ki spada v družino penic (Sylviidae) (Gutjahr, 2013). Izredno zanimivo je dejstvo, da vse odrasle penice popolnoma zamenjajo perje v Evropi, razen vrtne penice, ki je edina, ki zamenja perje šele v Afriki, in to kar v času prezimovanja. Je ptica, ki jo

2

zelo težko najdemo, saj se skriva v drevesnih krošnjah in grmovjih (Nicolai, 2003). Vrtna penica je ptica pevka, ki se v Sloveniji pojavi maja, odleti pa ob koncu avgusta ali na začetku septembra (Gregori in Šere, 2005).

3

1.1 Namen dela

V diplomskem delu smo se osredotočili na sezonsko selitveno dinamiko vrtne penice. Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili predvsem slovensko literaturo ter obročkovalsko bazo podatkov Slovenskega centra za obročkanje ptičev iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Poleg ugotavljanja indikatorskih vrst ptic pa smo hkrati raziskali selitveno dinamiko vrtne penice v letu 2006. Želeli smo raziskati, v katerih mesecih v letu 2006 se pojavlja največ vrtnih penic. Zanimalo nas je tudi delež lovnih dni z ujetim osebkom v različnih mesecih v letu 2006. Na koncu smo naredili še pregled številčnosti lovnih dni v vseh mesecih.

4

1.2 Hipotezi

V delu smo skušali potrditi oz. ovreči naslednji hipotezi:

1. Največ vrtnih penic se čez Slovenijo seli avgusta in septembra.

2. Največje število lovnih dni, v katerih so bile ujete indikatorske vrste in vrtna penica, je v mesecu avgustu.

5

2 PREGLED OBJAV 2.1 Selitve

Običajno si selitev predstavljamo kot letečo jato ptic visoko na nebu. Vendar se mnoge vrste selijo posamično ali pa v zelo razredčenih jatah. Ptice letijo od kraja gnezdenja do kraja prezimovanja s prestanki. Zadržujejo se torej na vmesnih počivališčih, običajno jeseni dlje kot spomladi. To običajno mislimo tudi, ko govorimo, da smo opazovali vrsto na preletu (Geister, 1980).

Ptice se glede na letne premike delijo na:

- STALNICE

To so tiste vrste, ki ostanejo na svojem teritoriju celo leto. Lahko pa se pozimi zaradi primanjkovanja hrane premikajo širše od gnezditvenega območja (Müller in Vrezec, 1998).

- SELIVKE

To so tiste vrste, ki se pozimi ne pojavljajo tam, kjer gnezdijo, običajno se odselijo na t. i. prezimovalna območja. Imajo določene ustaljene smeri: sever–jug. Namen jesenskih selitev je, da se izognejo zimskim razmeram, saj zaradi različnih vzrokov ne bi preživele (običajno je vzrok pomanjkanje hrane). Ko se te ptice vračajo, pravimo, da se spomladansko selijo, torej vračajo v svoja gnezditvena območja (Müller in Vrezec, 1998).

- DELNE SELIVKE

Take vrste so običajno deloma stalnice in deloma selivke. Določen del se pozimi odseli, ostale pa lahko prezimijo na svojih gnezditvenih območjih. Tako kot selivke se tudi delne selivke selijo v smeri sever–jug, razlika med njimi pa je v dolžini, saj delne selivke običajno preletijo manjše razdalje kot prave selivke (Müller in Vrezec, 1998).

- KLATEŽI

To so ptice, ki se zaradi hrane pomikajo od svojega gnezditvenega teritorija v različne smeri. Take ptice se ne premikajo kot selivke in delne selivke samo v smeri sever–jug, ampak jih nič ne omejuje pri iskanju hrane, zato njihove poti vodijo v vse smeri.

Razdalje, ki jih preletijo med klatenjem, so lahko kratke ali daljše od tisoč kilometrov (Müller in Vrezec, 1998).

6 2.1.1 Namen selitve

Ptice se selijo zaradi pomanjkanja hrane v krajih, kjer gnezdijo, v zimskem času. Nagonsko se umaknejo na jug. Ko zima pri nas preneha, se ptice zopet vračajo v naše kraje in pričnejo z gnezdenjem, saj jim to področje nudi boljše pogoje za preživetje, kot so npr. na severu. Eden izmed vzrokov za ponovno vračanje je morda tudi ta, da si najdejo svoja mesta za gnezdenje, teritorij, hrano (Gregori in Krečič, 1979).

2.1.2 Čas selitev

Najbolj zanimivo vprašanje, ki sta si ga postavila Gregori in Krečič (1979), je bilo, kako se ptice orientirajo v prostoru. Na to vprašanje so ornitologi od nekdaj poskušali odgovoriti.

Prav zaradi tega so ptice čez celo leto opazovali, spremljali, kako so se zbirale v jate in odletele. Z opazovanjem so prišli do zaključka, da so se ptice spomladi vrnile. Gregori in Krečič (1979) sta ugotovila, da imajo ptiči navigacijske in orientacijske sposobnosti v prostoru. To so jima omogočili poskusi z markiranimi ptiči in poskusi v velikih planetarijih, kjer so znanstveniki ugotavljali, kako se ptiči orientirajo ponoči (Gregori in Krečič, 1979).

Ptice si vizualno markirajo svojo pot, kar jim pripomore k lažji selitvi, ko jo že večkrat ponovijo (Gill, 1994).

Gregori in Krečič (1979) pravita, da je veliko poskusov in opazovanj pokazalo, da imajo vrste, ki se običajno selijo podnevi, orientacijo glede na sonce, zato se, ko je oblačno, ustavijo in počakajo, da se zjasni. Tiste vrste, pri katerih selitve potekajo ponoči, pa se orientirajo po zvezdah. Nekatere vrste za orientacijo uporabljajo magnetne silnice zemeljskega magnetizma, kot npr. golobi. Druge raziskave so pokazale, da obstajajo tudi nekatere vrste, ki se lahko orientirajo v popolni temi, in to na tak način, da oddajajo glasove. Ti glasovi so nižji kot pri netopirjih. Na tak način se glasovi odbijajo od predmetov v okolici in tako se orientirajo na principu sonarja. Raziskave so pokazale, da bi se na tak način orientirali hudorniki (Gregori in Krečič, 1979).

7 2.1.3 Ogroženost selitev

Ogroženost predstavlja pticam velik problem. Po Geisterju (1998) so ogrožene skoraj v vseh obdobjih letnega cikla, torej v času svojega gnezdenja, med selitvijo in prezimovanjem. Ko gnezdijo, so običajno ogrožene zaradi antropogenih sprememb. Lahko pa pride tudi do neposrednega ogrožanja, ki ga povzroči človek, npr. vaščani v Petišovcih so leta 1992 usmerili vodne curke v gnezda poljskih vran in uničili zadnjo naselbino teh ptic na našem ozemlju (Geister, 1998).

Največ ptic je na selitveni poti pobitih v Sredozemlju in Afriki, vendar je to zelo pogost problem tudi v drugih državah, npr. v Franciji, kjer polovijo vsako jesen 50.000 vrtnih strnadov, saj veljajo za kulinarično specialiteto. V Sloveniji imamo po zakonu prepoved tradicionalnih jesenskih lovov na kljunače in kozice. Ptice selivke najbolj prizadene širjenje kmetijskih površin in pozidavanje. To je še zlasti opazno pri močvirskih pticah, saj se njihovi življenjski prostori krčijo zaradi urbanizacije in turizma. Ljudje jim zatiramo počivališča in prehranjevališča ter jim hkrati jim onemogočamo, da gnezdijo. Kot omeni Gaister (1998), pa sodijo med najočitnejše vplive na ptice gnezdilke antropogene spremembe v kultivirani pokrajini. Poleg tega jih prizadene tudi košnja in žetev, zaradi katerih veliko ptic pogine (Geister, 1998).

Selitev pa ne ogrožajo zgolj ljudje in urbanizacija, ampak tudi narava. Ob neugodnem vremenu, ko so nizke temperature, močni vetrovi in neurja, ptice svojo selitev izredno upočasnijo. Zaradi neustreznega vremena lahko ptice pristanejo popolnoma nekje drugje, za kar je posledica, da se pojavijo redke vrste, ki niso značilne za ta območja. Selitve se običajno odvijajo po prehodu hladne fronte, saj jim to omogoča boljše letenje, ker jim veter piha v hrbet in posledično za letenje porabijo manj energije. Je pa vreme včasih tudi usodno, saj lahko močan veter ali tornado pobijeta veliko ptic na njihovi selitveni poti (Vrezec, Tome in Denac, 2006).

Omeniti je treba tudi orientacijo. Vsaka vrsta se orientira različno. Če pogledamo recimo dnevne selivke, se te orientirajo po topografski orientaciji. Ker pa se lahko zgodi, da pride na njihovi selitveni poti do slabega vremena in ptice ponese nekam drugam, pride do dezorientacije. Za to so običajno krivi vetrovi, megla in oblačnost. Ko se ptica izgubi, takoj

8

pristane in počaka na boljše razmere ter se takrat ponovno orientira (Vrezec, Tome in Denac, 2006).

Poleg vremena je pomembna tudi populacija ptic selivk. Več kot jih je, več mladih osebkov je, kar pomeni, da se na pot odpravijo manj izkušene ptice, ki imajo celo slabši občutek za navigacijo in lahko včasih zaidejo s poti (Vrezec, Tome in Denac, 2006).

2.1.4 Selitvene poti ptic

Ptice imajo navigacijski kompas, kar pomeni, da njihove selitve niso naključne, ampak so točno določene. Za evropske selivke je značilno, da se selijo po štirih selitvenih poteh.

Slovenija je država, ki leži ravno na križišču treh selilnih poti, kar pomeni večjo pestrost ptičjih vrst. Selilna pot ob vzhodnih obalah Atlantika se naše države ne dotakne. Prva pot čez Slovenijo je pot, ki poteka iz Srednje Evrope proti Pirenejskemu polotoku, to imenujemo zahodna ali italijansko-španska selilna pot. Druga je vzhodna ali bospor-sueška-azijsko- afriška selilna pot in poteka čez ožino Bosporja in prek Male Azije. Tretja pot pa je manjša, imenovana jadransko-tunizijska selilna pot, ki preseka Sredozemlje in gre prek Apeninskega polotoka, Sicilije in Malte. Veliko ptic se v naši državi ustavi, da se odpočijejo ali celo gnezdijo ali prezimujejo (Vrezec, Tome in Denac, 2006).

2.1.5 Selitvena dinamika v Sloveniji

Selitveno popotovanje se v enem letu odvije kar dvakrat. Ptice, ki se spomladi iz južnih krajev vračajo v severna gnezdišča, se kasneje, ko postane hladneje, zopet vračajo na jug v svoja prezimovališča. Spomladanska selitev se prične že februarja, takrat ptice zapustijo svoja prezimovališča. Nekatere vrste se vračajo že v juliju. Slovenijo selitveni val zajame z zamikom. Na podlagi naših vodnih ptic selivk lahko rečemo, da se spomladanska selitev odvije med koncem marca in začetkom junija z vrhom selitve v začetku aprila.

Nasprotno pa je jesenska selitev precej razvlečena, traja od konca avgusta do začetka novembra. To pa zaradi tega, ker se pticam ne mudi tako kakor pri spomladanski selitvi, saj se morajo pripravljati na gnezditev (Vrezec, Tome in Denac, 2006).

9 2.1.6 Invazija ptic

Posebna selitev je izbruh ali invazija. To so ravno tako usklajeni premiki ptic, vendar se od navadne selitve razlikujejo po tem, da niso redne. Težko je napovedati, kje bo prišlo do izbruha. Izbruh je torej odvisen od populacije ptic in hrane. Običajno ljudje občutimo tak izbruh, ko se določene ptice eno leto pojavijo množično, drugo leto pa jih ne vidimo več.

Invazije so običajno bolj pogoste pri vrstah, ki jim pravimo prehranjevalni specialisti, to so tiste vrste, ki lovijo le eno vrsto plena. To pomeni, da morajo take vrste iskati nova območja s hrano, saj jim to predstavlja edini vir preživetja (Vrezec, Tome in Denac, 2006).

10

2.2 Ptice Slovenije

Pri nas je opaženih kar 358 vrst ptic. Glede na njihovo pojavljanje jih Müller in Vrezec (1998) razdelita na več skupin:

- AVTOHTONE GNEZDILKE

To so tiste vrste ptic, ki gnezdijo v Sloveniji po naravni poti. Delimo jih še na redne, občasne in izredne gnezdilke.

- ALOHTONE GNEZDILKE

To so vrste, ki so tujerodne in jih je naselil človek.

- POLETNI GOSTI

To so običajno vrste, ki ne gnezdijo, ampak se pojavljajo le v poletnem času.

- ZIMSKI GOSTI

To so negnezdeče vrste, ki se pri nas pojavijo v zimskem času.

- PRELETNI GOSTI

To so ptice, ki se pri nas ustavijo zgolj zaradi spomladanske in jesenske selitve. Zanje je značilno, da ne prezimujejo (lahko so tudi izjeme).

- IZJEMNI GOSTI

V času selitve se lahko nekatere vrste pojavijo izjemoma. Običajno so to spolno nezreli osebki ali nesparjeni ptiči.

- ALOHTONE NEGNEZDEČE VRSTE

To so vrste, ki jih je zanesel človek, običajno so tujerodne in pri nas še ne gnezdijo.

11

2.3 Obročkanje

Že od nekdaj se ljudje sprašujemo, kam se ptice selijo. Zanima nas, zakaj se v nekem delu leta pojavljajo, v drugem delu leta pa ne. To vprašanje se je pojavilo že v Antiki, ko je grški mislec Aristotel oblikoval teorijo o selitvah ptic. Da bi lažje razumeli, kam gredo ptice, so leta 1899 na Danskem pričeli z obročkanjem ptic. Prvi, ki je obročkal z aluminijastimi obročki, je bil Hans C. Mortensen. Začel je obročkati škorce, kar je pripomoglo k temu, da so razrešili nekatera vprašanja o pticah in njihovih selitvah (Gregori, 2009).

V Sloveniji smo začeli z obročkanjem leta 1927 v okviru Ornitološkega observatorija v Ljubljani. Obročkovalsko dejavnost danes vodi Slovenski center za obročkanje ptičev, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Sprva so ptice lovili z različnimi pastmi in limanicami, šele leta 1972 pa so začeli loviti z mrežami in s pomočjo ptičjega oglašanja in petja (Gregori, 2009).

Danes, kot pravi Geister (1980), po vsem svetu uporabljajo aluminijaste obročke z odtisnjeno tekočo določitveno številko in imenom centrale. Običajno je naveden le kraj centrale (na primer namesto Ornitološki kustodiat Ljubljana kar LJUBLJANA), ker je na obročku premalo prostora za odtis vseh črk. Ker so ptice različnih velikosti, poznamo tudi različne velikosti obročkov, da se ti lažje prilagajajo nogi. Ločimo več velikostnih razredov, prav zaradi tega je pomembno, da, ko ptico ulovimo, izberemo pravo velikost, saj lahko preohlapen obroček ptica izgubi, če pa gremo v drugo skrajnost in uporabimo premajhen obroček, bo ptica zaradi morebitnega vnetja noge propadla (Gregori, 2009).

Za nataknitev obročka pri manjših pticah, kot so drobne ptice pevke, vodomec, šoja, sraka, kavka, južna postovka itd., običajno ne potrebujemo orodja. Pri obročkih z zavojem pa potrebujemo klešče, če jih nimamo pri sebi, lahko v sili uporabimo zobe. Ko je ptica že obročkana, ji navadno obročka ne snamemo, razen v primeru, da smo se zmotili v oceni velikostne stopnje obročka; pri tem si lahko pomagamo s koničastimi ali kljunastimi kleščami (Geister, 1980).

Poleg odraslih ptic, ki jih ujamemo, obročkamo tudi mladiče. Mladiče se obročka od 6. dne dalje, ko je noga že zrasla toliko, da obroček ne more zdrsniti z nje. Vsi mladiči niso enaki, nekaterim noga še raste, zato moramo vedeti, katera velikostna stopnja obročka ustreza odrasli ptici. Pri drugih pa je noga lahko še nerazvita, kar pomeni, da ni sposobna nositi

12

obročka. V takem primeru uporabljamo t. i. nadlahtne značke, ki jih piščancem pripnemo na letalno kožico med podlaktjo in nadlaktjo (Geister, 1980).

Slika 1: Aluminijast obroček (Foto: Žan Pečar, 2017)

2.4 Lovne naprave

V preteklosti so ptice največ lovili na limanice, ki so jih namestili na drevesa. To so imenovali

»rajspan«. Gre za visoko »deblo«, ki je imelo na strani izvrtane luknje, kamor so namestili

»veje«, vodoravne palice, na zgornjo stran le-teh so na rahlo zataknili limanice v smeri palice.

Oddaljene so bile toliko, da so se lahko prekrivale. Lovišča so bila na stalnih ali na priložnostnih mestih. Za privabo ptice pa so uporabljali vabnike, ki so jih postavili v majhne kletke in jih namestili pod »drevo«. Druga možnost je bila živa vaba, za katero so uporabili čuka (Athene noctua), zaradi katerega so ptice prišle, da bi ga napadle, vendar so se pri tem ujele na limanice. Poleg limanic so ljudje lovili ptice v zanke, ki so bile spletene v konjske

13

žime, ali pa v pasti. Najbolje je bilo, da so bile v obliki kletk. Nekateri so se posluževali tudi mrež v obliki ribiških vrš (Gregori, 2017).

2.4.1 Mreže

Kot pravi Geister (1980), so mreže ena izmed lovilnih sredstev za ptice. Sestavljene so iz dveh palic in razpete najlonske mreže, v katero se ptice zaletijo, ker je ne vidijo. Ko se ptica vanjo zaleti, zdrsne v žep enega izmed prekatov. Žepa ni videti, nastane šele, ko ptičje telesce obremeni elastično mrežo, ki je je med dvema prekatoma. Najlonske mreže, ki jih uporabljamo v Sloveniji, so dolge 12 metrov in široke 3,3 metre s petimi prekati in z okenci, velikosti 15 mm. Namestimo jih lahko na vsakem terenu, kjer je dovolj primernega ozadja za namestitev take mreže. Koliko ptic bomo ujeli v mrežo, je odvisno od njihove pogostosti. Če je gostota ptic nizka, si pomagamo na tak način, da jih naganjamo v mrežo. V mrežo je mogoče ujeti tudi 200 in več primerkov. Manjša gostota ptic je odvisna tudi od postavitve najlonske mreže na odprtem terenu, brez vsakršnega kritja. Mrežo se lahko uporablja kjerkoli, na vsakršnem biotopu, lahko jo razpremo prek potoka ali reke, pred skalovjem ali pred hišo, v gozdu in na polju. Lahko se jo uporablja tako za nočni kot dnevni lov. Na terenu brez kritja jo lahko spustimo nizko in uporabimo samo en prekat ali dva, npr. za lovljenje škrjancev. Dež najlonske mreže običajno ne poškoduje in se hitro posuši, če je izpostavljena vetru. Njena obstojnost je seveda odvisna tudi od same pogostosti uporabe in terena. Biti moramo pazljivi, da mreže ne nastavimo na trne, saj jo lahko poškodujejo. Že prej smo omenili, da dež ne škoduje mreži, vseeno pa so vremenske razmere eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na obstojnost mreže. Lahko se poškoduje z mokrim snegom, ki je zanjo pretežak (Geister, 1980).

Med lovljenjem v dežju je izjemno pomembno, da ptico takoj, ko se ujame v mrežo, vzamemo iz nje, da si ne zmoči perja. V primeru hudega naliva moramo mrežo zgostiti, da se ne bi vanjo ujela kakršna koli ptica, saj je lahko zanjo nevarno. Pazljivi moramo biti tudi, ko lovimo ptice pri močnem vetru. Če piha v smeri leta ptice, se bo ta ujela v mrežo, če je težja od pritiska vetra na mrežo, drugače se bo le odbila. Če piha v nasprotni smeri leta ptice, se ta zagotovo ne bo ujela. Tak tip mrež je primeren za vse ptice, od velikosti skobca do nekaterih večjih vrst. Lovljenje rac in celo gosi je pogostejše v Severni Evropi (Geister, 1980).

14

Slika 2: Najlonske mreže (Foto: Žan Pečar, 2017)

15

2.5 Vrtna penica (Sylvia borin)

Slika 3: Vrtna penica (Sylvia borin) (Foto: Žan Pečar, 2017)

2.5.1 Opis vrste

Vrtna penica je ptica pevka, velika približno 14 centimetrov. Je majhne velikosti z zelo kratkim in močnim kljunom, ki je sive barve. Perje je na zgornji strani sivorjavo, spodaj pa belkasto bež. Med samcem in samico ter enoletnimi mladiči ni nobene očitne razlike.

Lastnost, po kateri ločimo vrtno penico od ostalih ptic, je, da nima nobenega prepoznavnega znaka. Petje vrtne penice zelo podobno petju črnoglavk, saj je zanjo značilno, da posnema petje drugih ptic. Eden izmed razlogov, da posnema petje črnoglavke, je tudi, da pogosto gnezdi v sosedstvu z njo. Spada med V1 – ranljivo vrsto, saj obstaja nevarnost, da bo zaradi kakršnih koli sprememb v svojem življenjskem prostoru postala ogrožena.

16 2.5.2 Razširjenost

Vrtno penico so popisali v kar 92 kvadrantih (39 %) (Geister, 1995). Uvrščamo jo med dokaj pogoste gnezdilke. Pogostejša je v jugozahodni Sloveniji, nekoliko manj pa v severovzhodnem delu Slovenije. Ta vrsta penic se povzpne tudi do višine 2000 m, čeprav nimamo nikakršnih podatkov o tem, da bi prebivala nad drevesno mejo (Geister, 1995).

Večinoma prebiva v vrtovih, sadovnjakih, na gozdnih obrobjih in v grmičevju (Dierschke, 2014).

2.5.3 Gnezditev

Obdobje gnezdenja traja od aprila do avgusta, izvali 4–5 jajc, ki so bele barve s sivimi pikami.

Lahko ima enega do dva zaroda na leto (Dierschke, 2014).

2.5.4 Prehrana

Hrani se z majhnimi žuželkami, lahko pa zaužije tudi jagode, sadeže in nektar.

Naseljuje predvsem območja sredozemskih držav, nekaj predelov severne Skandinavije ter se razteza po vsej Evropi, vse do zahodne Sibirije. Zimo običajno preživi v Afriki, južno od Sahare. Ker ima precej maščobnih rezerv, lahko svoj dolg let na jug preleti, čeprav se na nekaterih poteh tudi ustavlja, običajno v saharskih oazah (Gutjahr, 2013).

17

2.6 Penice (Sylviidae)

Penice spadajo v družino ptic pevk, ki so ena izmed lažje določljivih skupin ptic. V Sloveniji živi osem vrst penic. Vse penice, razen žametne, so izrazite selivke. Prezimujejo v različnih predelih Afrike. Razlike med spoloma so prisotne pri vseh penicah, razen pri vrtni penici in mlinarčku, pri katerih se samec in samica med seboj ne ločita. Samci so v večini svatovsko obarvani. Vsi ti ptiči imajo večinoma vitke, čedne, ravne kljunčke, ki imajo na koncu kljukico. Hranijo se z žuželkami, jedo pa tudi jagode in druge plodove. Živež si iščejo med listjem in vejevjem. Najlažje jih bomo opazili v poletnem in jesenskem času v krošnjah fig, bezga, krhlike, saj se običajno prehranjujejo z njihovimi plodovi (Gilliard, 1968).

V Sloveniji je najbolj pogosta črnoglavka (Sylvia atricapilla). Njeno petje je lahko določljivo in precej podobno petju vrtne penice. Slišimo jo povsod, od mestnih središč do gozdov. Ena izmed vrst penic je tudi vrtna penica (Sylvia borin), ki se za razliko od ostalih penic iz Afrike vrača kar pozno, medtem ko nekateri osebki pri nas že gnezdijo. Naslednja vrsta je rjava penica (S. communis), ki je glede na obarvanost lahko določljiva. Naša največja penica je pisana penica (S. nisoria), srečamo jo v vlažnih predelih Ljubljanskega barja in predelih Krasa. Pri nas najredkejša penica pa je svetlooka penica (S. crassirostris). Na obalnem pasu in Krasu najdemo taščično penico (S. cantillans), ki je manjša od taščice. Pri nas lahko srečamo preko celega leta žametno penico (S. melanocephala), ki se nahaja predvsem v slovenskem Primorju. Posebna je po rdečem očesu z rdečim očesnim kolobarjem na žametno črni obarvani glavi. Med penice spada tudi mlinarček (S. curruca), ki ga običajno srečamo spomladi in jeseni. Najdemo ga v sredogorju do drevesnih mej in v ruševju (Šere, 2012).

18

3 METODE

Glavni vir za izdelavo diplomskega dela so bili podatki o obročkanih pticah v letih 2005, 2006 in 2007, ki smo jih pridobili iz podatkovne baze Slovenskega centra za obročkanje ptičev. S pomočjo podatkov obročkanja ptic, zbranih med letoma 2005 in 2007, smo ugotavljali pojavljanje ptic, t. i. indikatorskih vrst, to so tiste vrste, ki so bile obročkane v najmanj 50 % lovnih dni, ko so bile obročkane tudi vrtne penice. Ker pa se nekaterih vrst pojavlja več, drugih manj, smo morali okrniti število takih vrst in določiti, katerih ptic je v 50

% največ ob ulovu vrtne penice in zato smo jih poimenovali indikatorske vrste. S tem smo poskušali ugotoviti, katere vrste se največkrat pojavijo ob dnevih, ko ulovimo tudi vrtno penico.

3.1 Obdelava podatkov

V prvem delu smo naredili izbor indikatorjev za leta 2005–2007. Indikatorske vrste so tiste vrste ptic, ki so bile obročkane v najmanj 50 % lovnih dni, ko so bile obročkane tudi vrtne penice. S pomočjo indikatorskih vrst smo tako ocenili lovne dni, ko bi glede na način lova ptic teoretično lahko ulovili tudi vrtno penico. Lovne dneve smo v drugem delu naloge uporabili za relativizacijo podatkov o ulovljenih vrtnih penicah glede na lovni obročkovalski napor prek celega leta. Vse izračune smo naredili s pomočjo programa Microsoft Excel 2010.

V drugem delu smo se osredotočili na selitveno dinamiko vrtne penice v letu 2006.

Uporabljali smo program Microsoft Excel 2010. Ker smo ugotavljali, v katerih mesecih se pri nas pojavlja največ vrtnih penic, smo se osredotočili na dinamiko, ki predstavlja indeks števila kot razmerje med številom vrtnih penic in številom lovnih dni v določeni časovni dobi. Lovne dni smo opredelili iz obročkovalskih podatkov kot dni, v katerih so bile obročkane indikatorske vrste. Poleg ugotavljanja števila vrtnih penic v različnih mesecih smo izračunali še, kakšen je bil delež lovnih dni z ujeto vrtno penico v različnih mesecih v letu 2006.

19

4 REZULTATI 4.1 Indikatorske vrste

Iz podatkov, zbranih med letoma 2005 in 2007, smo opredelili 5 indikatorskih vrst za pojavljanje vrtne penice (Tabela 1). V letih od 2005 do 2007 so se v večjem deležu z vrtno penico pojavljale podobne indikatorske vrste. Zbrali smo tiste indikatorske vrste, ki se v več kot 50 odstotkih pojavljajo skupaj z vrtno penico. Indikatorske vrste smo izrazili v odstotkih, kar pomeni, da se določena indikatorska vrsta v določenih odstotkih lahko pojavi skupaj z vrtno penico v določenem letu.

Tabela 1: Pregled indikatorskih vrst za leto 2005, 2006 in 2007 v Sloveniji

Indikatorske vrste

Odstotki za posamezna leta

2005 2006 2007

Vrtna penica (S. borin)

100 100 100

Črnoglavka (S. atricapilla)

86,6 94,2 97,4

Taščica (E. rubecula)

58,2 66,3 72,3

Srpična trstnica (A. scirpaceus)

56,7 62,3 53,4

Bičja trstnica (A. schoenobaenus)

45,1 52,3 50

20

4.3 Selitvena dinamika vrtne penice

4.3.1 Število lovnih dni, v katerih so bile ujete indikatorske vrste in vrtna penica

Na podlagi indikatorskih vrst smo kot ustrezne lovne dni za vrtno penico v letu 2006 ocenili 839 lovnih dni (Slika 4). Največ lovnih dni je bilo v mesecu oktobru, sledita mu avgust in september.

Slika 4: Število lovnih dni za leto 2006, v katerih so bile ujete indikatorske vrste in vrtna penica (Sylvia borin)

0 50 100 150 200 250

jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec

Število lovnih dni

Meseci

21 4.3.2 Število ujetih vrtnih penic na lovni dan

V največjem številu so se vrtne penice pojavljale v avgustu in septembru (Slika 5).

Posamezne ptice so bile ujete v oktobru, juliju, juniju, maju in aprilu. V ostalih mesecih vrtnih penic ni bilo.

Slika 5:Relativna številčnost (št. ujetih ptic/lovni dan) vrtnih penic (Sylvia borin) za leto 2006 glede na posamezne mesece

0 5 10 15 20 25 30 35

jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec Relativna številčnost [št. ujetih ptic / lovni dan]

Meseci

22

4.3.3 Delež lovnih dni z ujetim osebkom vrtne penice

Najpogosteje so bile vrtne penice ujete v avgustu in septembru (Slika 6). Sledijo jima še maj, julij, oktober, junij in april. V ostalih mesecih lovnih dni, v katerih je bila ujeta vrtna penica, ni bilo.

Slika 6:Delež lovnih dni z ujeto vrtno penico (Sylvia borin) za leto 2006 glede na posamezne mesece

0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7

jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec

Delež lovnih dni z ujetim osebkom

Meseci

23

5 RAZPRAVA

Ugotovitve, ki smo jih pridobili iz literature in podatkov o obročkanih pticah, lahko strnemo v naslednje sklepe:

- Ugotovili smo, da se od leta 2005 do 2007 pojavljajo podobne indikatorske vrste ptic:

črnoglavka (Sylvia atricapilla), taščica (Erithacus rubecula), srpična trstnica (Acrocephalus scirpaceus) in bičja trstnica (Acrocephalus schoenobaenus). V največjem deležu se pojavi črnoglavka, ki je, kot pravi Škornik (2006), ptica, ki spada med delne selivke in je razširjena po celi Evropi. Pri nas je zelo pogosta in jo večkrat najdemo skupaj z vrtno penico. Včasih je bila to ptica gorskih skalnih predelov, danes pa naseljuje mesta, vasi, kamnolome in ruševine (Škornik, 2006).

Črnoglavki sledi taščica, ki je ravno tako ptica, ki se pogosto pojavlja pri nas, vendar spada med delne selivke (Trilar in Vrezec, 2004). V velikem odstotku bi se lahko pojavila, če bi bila ulovljena tudi vrtna penica.

Sledita še srpična trstnica in bičja trstnica, obe spadata v družino trstnic (Gooders, 1998). Četudi se bičja trstnica leta 2005 ni pojavila, v ostalih letih pa se je pojavila v več kot 50 odstotkih, jo lahko uvrstimo pod indikatorske vrste.

- Če povzamemo celotno tabelo o indikatorskih vrstah ptic, vidimo, da imajo vse te ptice nekaj skupnega, in sicer to, da se v več kot 50 odstotkih pojavljajo skupaj z vrtno penico in da se jih lovi na isti način, tj. z najlonskimi mrežami.

- Največje število ujetih vrtnih penic v letu 2006 je bilo avgusta in septembra. Gregori in Šere (2005) pravita, da vrtna penica prileti v Slovenijo maja, odleti pa konec avgusta in v začetku septembra. Prav zaradi tega je možen vpliv večjih osebkov pri nas (Gregori in Šere, 2005). Iz tega lahko sklepamo, da je lahko večje število osebkov avgusta in septembra tudi zaradi gnezdenja, saj je posledično takrat tudi več mladičev, ki se pripravljajo na selitev. Določeno število jih lahko zaradi različnih vzrokov pogine, še vedno pa je odstotek višji od odstotka, ko k nam priletijo maja, kar je vidno tudi iz same slike.

24

- Največji delež lovnih dni z ujetim osebkom v letu 2006 je bil avgusta in septembra. To bi lahko sklepali iz tega, da to so meseci, ko se vrtne penice zopet vračajo v druge kraje, kjer prezimujejo (Gregori in Šere, 2005).

- Najpogostejša meseca glede na število lovnih dni, v katerih so bile ujete indikatorske vrste, a ni nujno, da tudi vrtna penica, sta meseca avgust in september. Največ lovnih dni je bilo v mesecu avgustu, kadar je tudi večja možnost za ulov vrtne penice, kar lahko vidimo na Sliki 4, ki prikazuje, da je bilo največ ulovljenih vrtnih penic prav v tem mesecu.

- Hipotezi bi lahko potrdili, saj se največ vrtnih penic pojavlja meseca avgusta in septembra. Takrat je tudi največje število lovnih dni in največja možnost ulova vrtne penice.

25

6 LITERATURA IN VIRI

Dierschke, V. (2014). Kateri ptič je to?. Kranj: Narava.

Geister, I. (1995). Ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana: DZS.

Geister, I. (1980). Slovenske ptice. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Geister, I. (1998). Ali ptice res izginjajo?. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Gilliard, T. E. (1968). Ptiči. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Gill, B. F. (1994). Ornithology. New York: W.H. Freeman and Company.

Gooders, J. (1998). Ptiči Slovenije in Evrope: priročnik. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Gregori J. (2009). 80 let organiziranega obročkanja ptičev v Sloveniji. Scopolia Supp. 4: 2–

16. Pridobljeno s: http://www.pms-lj.si/si/files/default/Publikacije/Strokovna- glasila/Scopolia_Suppl_4-2009.pdf [datum dostopa: 28. 7. 2017]

Gregori, J. (2017). Obročkovalna dejavnost v Sloveniji poteka že 90. leto. Svet ptic, 23 (01), 6–7. Pridobljeno s http://ptice.si/2014/wp-content/uploads/2014/03/sp_2017_2301.pdf [datum dostopa: 28. 7. 2017]

Gregori, J., in Šere, D. (2005). Ptiči Šaleških jezer in okolice: ob 130-letnici Premogovnika Velenje. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije.

Gregori, J., in Krečič, I. (1979). Naši ptiči. Ljubljana: DZS.

Gutjahr, A. (2013). Ptice naših vrtov, sadovnjakov, polj in gozdov. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Müller, W., in Vrezec, A. (1998). Ptice Slovenije. Koper: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).

Nicolai, J. (2003). Ptice pevke: prepoznavajmo ptice pevke v gozdu, na polju in v vrtu.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

26

Prirodoslovni muzej Slovenije. (b. d.). Pridobljeno s: http://www.pms-lj.si/si/o- naravi/zivali/vretencarji/ptici/slovenski-center-za-obrockanje-pticev [datum dostopa:

3. 8. 2017].

Šere, D. (2012). Spoznajmo naše penice. Svet ptic, 18 (2), 27–29. Pridobljeno s:

http://ptice.si/2014/wp-content/uploads/2014/03/penice_-_clanek.pdf [datum dostopa:

4. 8. 2017].

Škornik, I. (2006). Sto slovenskih ptic. Ljubljana: Modrijan založba.

Trilar, T., in Vrezec, A. (2004). Narava na dlani. Gozdne ptice Slovenije. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Vrezec, A., Tome, D., in Denac, D. (2006). Selitev in izjemni selitveni pojavi pri pticah.

Ujma, (20), 125–136. Pridobljeno s: http://www.sos112.si/slo/tdocs/ujma/2006/vrezec.pdf [datum dostopa: 4. 8. 2017].