UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
PIA MALALAN
Reševanje štirih starih
Varovanje kulturne dediščine v obdobju kulturne revolucije
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
PIA MALALAN
Reševanje štirih starih
Varovanje kulturne dediščine v obdobju kulturne revolucije
Diplomsko delo
Mentorica:
izr. prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik So-mentorica:
asist. dr. Maja Veselič
Enopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: Sinologija
Ljubljana, 2021
Izvleček
Reševanje štirih starih: Varovanje kulturne dediščine v obdobju kulturne revolucije
Diplomska naloga raziskuje, kako je potekalo varovanje kulturne dediščine v družbenopolitičnem ozračju kulturne revolucije, predvsem v začetnih letih z razmahom zloglasne kampanje razbijanja štirih starih. Kljub izredno nevarnim okoliščinam in političnemu ozračju, ki je narekovalo strogo sledenje revolucionarnemu toku, pa lahko zasledimo, da so bile že od samih začetkov prisotne razne pobude za zavarovanje napadenih kulturnih znamenitosti, tako zgodovinskih spomenikov kot umetniških predmetov ter literarnih del. V prvi vrsti je nasprotovanje destruktivnim aktivnostim potekalo predvsem na lokalni ravni, kjer so ljudje in lokalne vlade na različne načine delovali proti kampanji ali pa vsaj poskušali omiliti njene učinke. Predvsem množice so imele veliko moč, saj so se v skupnem prizadevanju lahko neposredno uprle dejanjem rdečegardistov, medtem ko so bili ljudje s slabim političnim ozadjem in lokalni uradniki, od katerih se je zahtevala javna podpora takratnemu političnemu duhu, prisiljeni, da delujejo prikrito in seveda bolj previdno.
Vsebina naloge se torej osredotoča tako na neformalne oblike in lokalne organizacije varovanja kot tudi na formalne, ki so načeloma nastopile v začetku leta 1967 kot odziv na institucionalizacijo varovanja kulturne dediščine. Že sredi leta 1967 lahko zaznamo popolni preobrat, ki se je kazal v reinterpretaciji kampanje razbijanja štirih starih. Slednja naj bi po novem že od samih začetkov imela cilj varovanja kulturne dediščine, ki naj bi jo rdečegardisti odtrgali iz rok državnih sovražnikov in vrnili množicam. Odziv ljudi na prvotne cilje kampanje nam torej pokaže, da se večina ljudi ni strinjala z uničevanjem državne dediščine in mnogi so se bili celo pripravljeni izpostaviti ter tvegati lastna življenja, da bi branili zapuščino tako imenovanega starega sveta.
Ključne besede: kulturna revolucija; kampanja razbijanja štirih starih; varovanje kulturne dediščine; rdečegardisti
Abstract
Saving the Four Olds: Protection of Cultural Heritage During the Cultural Revolution This thesis focuses on the protection of cultural heritage in the sociopolitical atmosphere of the Cultural Revolution, especially in its first years, when the infamous campaign Destroy the Four Olds was at its peak. Despite extremely dangerous circumstances and political atmosphere, in which everyone was expected to follow the revolutionary current, from the very beginning many people took action to save the local sights, cultural relics and works of art and literature under attack. The main opposition occurred at the local level, where people and local governments used different ways to work against the campaign, or at least to try and limit its consequences. While the masses had greater power in directly opposing the actions of the red guards, people with bad political background and local officials, from whom it was expected to fully support the political spirit of the time, had to be more careful and thus could only quietly engage in damage control.
The content of this thesis focuses on formal as well as informal and local methods of organizing cultural protection. As for the formal protection, it started in the beginning of 1967, when the preservation of cultural heritage was finally institutionalized. Within a few months, the campaign underwent complete reinterpretation: people were made to believe that cultural preservation had
been the main goal from the start and red guards were portrayed as great heroes, returning the heritage to their rightful owners – the people. In conclusion, the people’s response to the initial goals of the campaign proves that most were in fact opposed to heritage destruction, with many going as far as exposing themselves and risking their lives for the sake of protecting the old world’s legacy.
Keywords: Cultural revolution; Destroy the four olds campaign; cultural heritage protection; red guards
摘要
抢救四旧：文化大革命时期的文化遗产保护
本毕业论文主要目的为研究在“文革”的社会政治背景下，尤其是在初期阶段，文化遗产 的保护问题。尽管当时的情况极其危险，但从文革一开始，已有许多人为了保护文物而反 对红卫兵破坏性的行动。最强烈的反对还是在地方层面上发生的。民众和地方官用了各种 方法抢救在破四旧运动中受到冲击的名胜、古迹、文物、文艺作品等。尤其是民众的力量 特别大。此力量若联合起来便可直接反对红卫兵。反而政治面目不清的人和被迫随顺中央 之令的地方官只能悄悄地参与文物保护工作。除了地方以及非正式途径以外，这篇毕业论 文的内容也包括了正式的文物保护组织。正式的文物保护组织始于 1967 年。该年文物保 护最终得到了机制化，文化工作者、文化机关开始管理红卫兵收藏的抄家物资。不久后，
破四旧运动的意思便完全改变了。原来的目的是搞掉旧世界的文化，而现在的目的则是文 物保护。红卫兵被描绘成将文物遗产归还给人民的英雄。综上所述，人民对破四旧原来目 的的反应证明了大部分的人反对破坏中国的国宝，有些人为了保护文物、古迹、名胜等甚 至万死不辞。
关键词：文化大革命；破四旧运动；文化遗产保护；红卫兵
KAZALO VSEBINE
1 Uvod ... 1
1.1 Tema in raziskovalno vprašanje ... 1
1.2 Metodologija ... 1
2 Oris razmer ... 3
2.1 Kampanja razbijanja štirih starih in njeni začetki ... 3
2.2 Vloga rdečegardistov... 5
3 Kulturna dediščina na Kitajskem ... 8
3.1 Kulturna dediščina v prvi polovici 20. stoletja ... 8
3.2 Kulturna dediščina v Maotovi Kitajski ... 12
4 Varovanje kulturne dediščine v začetnih fazah ... 16
4.1 Neformalne oblike in lokalne organizacije varovanja štirih starih ... 16
4.2 Qufu in incident 26. avgusta ... 19
4.3 Vloga Šanghajskega muzeja in Pekinške knjižnice ... 22
5 Formalna organizacija varovanja kulturne dediščine ... 24
5.1 Zhou Enlai kot varuh kulturne dediščine ... 24
5.2 Qi Benyu in začetki institucionalizacije varovanja kulturne dediščine... 26
5.3 Odziv lokalnih oblasti na primeru Šanghaja ... 29
6 Zaključek ... 32
7 Povzetek... 34
8 论文提要 ... 37
Viri in literatura... 38
Priloga 1: Glosar terminoloških izrazov ... 40
1
1 Uvod
1.1 Tema in raziskovalno vprašanje
Diplomsko delo raziskuje varovanje kulturne dediščine v času kulturne revolucije (1966–1976) in kampanje razbijanja štirih starih. Gre namreč za izredno kaotično obdobje, ki se ga predstavlja kot največjo grožnjo kitajski kulturi in tradiciji. Prav zato se mi zdi pomembno, da se razišče tudi druge plati poteka dogodkov, ki pokažejo popolnoma drugačno sliko in spremenijo naše celotno razumevanje kulturne revolucije. Torej je glavno raziskovalno vprašanje, kako je potekalo varovanje kulturne dediščine v prvih letih kulturne revolucije, ko je bila kampanja razbijanja štirih starih na vrhuncu. Hkrati so me zanimale tudi različne formalne, neformalne in lokalne oblike organizacije varovanja, kdo se je odločil varovati in zakaj ter kaj so varovali.
Naloga je razdeljena na pet sklopov. Prvi del poda splošen oris razmer in potek kampanje razbijanja štirih starih ter razloži vlogo rdečegardistov v tem obdobju. Nato sledi drugi del, ki se osredotoča na položaj kulturne dediščine na Kitajskem, predvsem kakšen je bil odnos oblasti do kulturne dediščine v prvi polovici 20. stoletja in po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske ter kakšne spremembe je prinesla kulturna revolucija. Tretji in četrti del predstavljata jedro diplomske naloge, saj se osredotočata na samo varovanje kulturne dediščine. V tretjem delu so predstavljeni primeri neformalnih načinov varovanja na lokalni ravni, v četrtem pa sledi oris razmer, ki so privedle do preobrata in vodile v popolno preusmeritev in reinterpretacijo kampanje razbijanja štirih starih. Posledice so nato prikazane na odzivu lokalnih oblasti v Šanghaju. Ugotovitve diplomske naloge so podane v zaključku.
1.2 Metodologija
Diplomska naloga temelji predvsem na kvalitativni analizi virov in literature. Sprva sem pregledovala in raziskovala izbrano bibliografijo, interpretirala vsebino in nato iz nje izluščila glavne podatke. Med pisanjem sem uporabila tudi sintezo, saj sem pridobljene podatke povezala v smiselno celoto. Uporabljena je bila tudi primerjalna metoda, s pomočjo katere sem izpostavila potrebne razlike oziroma spremembe določenega obravnavanega področja, predvsem za spremembe, ki so se zgodile s preobratom sredi leta 1967 in za razlike v odzivih različnih slojev družbe na kampanjo. Kljub temu da bi se obravnavano temo dalo raziskovati tudi s kvantitativni metodami, pa sem se bolj osredotočala na kvalitativne podatke, saj me je zanimalo predvsem ozadje varovanja kulturne dediščine, torej načini, motivi in okoliščine. Pri tem je potrebno omeniti, da mi je omejitev predstavljala predvsem nedostopnost do arhivskega gradiva raznih kitajskih dokumentov in poročil iz obdobja kulturne revolucije. Kljub temu pa sem uspela dostopati do
2 izredno dobrih raziskav, preko katerih sem pridobila veliko uporabnih informacij za pisanje naloge.
Dva glavna avtorja, katerih dela sem uporabila in kasneje navedla v spisku bibliografije, sta Dahpon David Ho in Denise Y. Ho. V diplomski nalogi sem za kitajske izraze uporabljala Hanyu Pinyin kot sistem fonetične transkripcije kitajske pisave in zraven podala poenostavljene pismenke (razen v primerih, ko te niso bile znane). Z izjemo lastnih imen so vsi tuji izrazi zapisani v kurzivi.
3
2 Oris razmer
Čas kulturne revolucije (1966–1976) velja za izredno kaotično in razburkano obdobje. Po neuspehu velikega skoka naprej (1958–1961) in vedno večji polarizaciji znotraj komunistične partije se je Mao Zedongova 毛泽东 (1893–1976) oblast začela krhati. Medtem ko so še vedno slavili njegovo ime in mu pripisovali največje zasluge za zmago v državljanski vojni ter utrditev partije, pa so preostali partijski voditelji pogosto v njegovem imenu po svoje ukrepali (Saje 2015, 497). Meseca maja leta 1966 je Mao tako sprožil kulturno revolucijo, s katero si je nameraval utrditi oblast. V direktivi 16. maja je gibanje razglasil kot boj proti predstavnikom buržoazije, ki naj bi se infiltrirali v partijo, vlado, vojsko in kulturne kroge ter stremeli k obnovitvi kapitalizma.
Prebivalstvo je pozval, naj se upre in državo očisti ostankov kapitalizma in tradicionalne miselnosti ter nazaj vzpostavi pravo diktaturo proletariata (Saje 2015, 497). Kulturna revolucija je bila torej v glavnem Maotov boj za oblast, v katerem je izkoristil svojo priljubljenost med množicami in tudi naivnost mladih, ki so bili zanj pripravljeni storiti vse. Ko so torej napovedali vojno staremu svetu v tako imenovani kampanji razbijanja štirih starih, so predvsem mladi brez premisleka začeli z nenadzorovanim razbijanjem vsega, kar je bilo domnevno tradicionalno in zato potencialna grožnja bodoči novi Kitajski.
2.1 Kampanja razbijanja štirih starih in njeni začetki
Kampanja razbijanja štirih starih (posijiu 破四旧) je zahtevala uničenje starih običajev, stare kulture, starih navad in starih idej. Za izgradnjo novega sveta in vzpostavitev štirih novih (lisixin 立 四 新) je bilo najprej treba razbiti stari svet ter se s tem znebiti kakršnihkoli zametkov kapitalizma in tradicije. Resolucija 16. točk 8. avgusta 1966 označi kampanjo kot eno izmed glavnih nalog kulturne revolucije in ponuja edine smernice, kaj naj bi kampanja razbijanja štirih starih pravzaprav pomenila1 (Mittler 2013, 184). Kampanja se dejansko začne z govorom Lin Biaota 林彪 na shodu 18. avgusta, na katerem je mlade rdečegardiste pozval k energičnemu razbijanju štirih starih in od ostalih ljudi zahteval, da spodbujajo njihov revolucionarni uporniški duh in pogum. Dan zatem se je gibanje začelo in hitro razširilo iz Pekinga po ostalih predelih Kitajske (Yan in Gao 1996, 65).
Glavni akter razbijanja štirih starih je bila torej predvsem mladina, oblikovana v enote rdečih gard.
S kampanjo se je razkrila prva naloga revolucije in priložnost, s katero so se hoteli goreče izkazati
1 Dokument poziva kitajsko ljudstvo, naj strogo nastopi proti starim idejam, stari kulturi, starim navadam in starim običajem, s katerimi skušajo pripadniki buržoazije zastrupiti misli množic in nazaj vzpostaviti svojo oblast. Pri tem naj ljudje uporabijo nove ideje, novo kulturo, nove navade in nove običaje, s katerimi bodo preobrazili mišljenje celotne družbe (Jiaoyu Wenshizhe 2019).
4 in dokazati svojo lojalnost Mao Zedongu. Večina ljudi pravzaprav ni jasno razumela, kaj je vlada mislila z besedami ''razbiti štiri stare'' (MacFarquhar in Schoenhals 2008, 113), saj ni bilo danih nobenih konkretnih navodil, kako naj bi gibanje potekalo. To je odprlo vrata številnim raznolikim interpretacijam, ki so oblikovale kaotični potek revolucije. Eden prvih korakov kampanje razbijanja štirih starih je bilo spreminjanje imen ulic, trgovin, restavracij, šol, bolnic ... Imena s kapitalističnimi, fevdalnimi ali revizionističnimi konotacijami so zamenjali z novimi revolucionarnimi nazivi. Najbolj priljubljena imena so bila na primer cesta Anti-imperializma (fandi lu 反 帝 路), cesta Anti-revizionizma (fanxiu lu 反 修 路), avenija Vzhod je rdeč (dongfanghong jie 东方红街), Bojna šola rdečegardistov (hongweizhan xiao 红卫战校), Ljudska cesta (renmin lu 人民路) in tako naprej (Yan in Gao 1996, 66). To je seveda povzročilo veliko zmedo, saj so se čez noč spremenila številna imena ulic. Nekateri posamezniki so si celo spreminjali lastna imena, s čimer so želeli dokazati svoj revolucionarni zanos. Zavrnili so svoja rojstna imena in jih zamenjali z revolucionarno zvenečimi nazivi. Rdečegardist z imenom Wen Jianping 建平, ki pomeni Wen-Ustvariti-mir, se je na primer preimenoval v Wen Zaofan 造反, kar pa pomeni Wen-Upirati-se. Nekdo drug pa si je ime Zao Caifa 财发, kar pomeni Zao-Obogateti, spremenil v Zao Weidong 卫东 s pomenom Zao-Braniti-vzhod (Liang in Shapiro, 1983, 69).
Druga izredno priljubljena imena so bila še Rdeča pečina (Hongyan 红岩), Braniti Mao Zedonga (Weidong 卫东), Braniti Lin Biaota (Hanbiao 捍彪), Večna revolucija (Yongge永革) in podobno (Yan in Gao 1996, 67).
Postopoma se je začel premik k vedno bolj radikalnim interpretacijam in načinom sodelovanja v revoluciji in kampanji. Sprva so na primer napadali in razbijali le stare fevdalne napise trgovin in restavracij, kasneje pa se je začel sistematičen pregon vsega, kar se jim je zdelo nevarno za novo Kitajsko. Aktivno so začeli iskati tako imenovane problematične posameznike iz vrst petih črnih kategorij2 (heiwulei 黑五类), in sicer veleposestnike, bogate kmete, kontrarevolucionarje, slabe elemente in desničarje (Yan in Gao 1996, 76). Z izrazom pet črnih kategorij so zelo ohlapno označevali vse neželene pripadnike družbe, tudi intelektualce in druge visoko izobražene ljudi, ki so bili obtoženi različnih zločinov, s katerimi naj bi škodovali revoluciji in proletariatu.
Organizirali so masovna zborovanja, na katerih so jih javno sramovali in od njih zahtevali samokritiko. Poleg psihičnega mučenja je nemalokrat prišlo tudi do fizičnega nasilja. Psihični pritisk, javno sramotenje in padec na dno družbe so dejavniki, ki so pogosto pripomogli k številnim samomorom. Vlada je pravzaprav vseskozi podpirala uporabo nasilja. Policiji je bilo celo prepovedano posredovati v akcije rdečegardistov, kar je pripomoglo k velikemu številu umorov brez kakršnihkoli kazni ali posledic. Pogosto je policija tudi pomagala rdečegardistom z
2 S tem izrazom prevajam kitajski izraz heiwulei, ki zaobjema pet škodljivih skupin ljudi v družbi. V angleščini se ta izraz prevaja kot five black elements ali five black categories.
5 posredovanjem osebnih podatkov in z iskanjem pripadnikov petih črnih kategorij (Yan in Gao 1996, 76).
Poleg napada na ljudi so kmalu začeli tudi z intenzivnim izvajanjem napadov na religijo in kulturo.
Religiozno verovanje je bilo namreč označeno kot antimarksisitično in škodljivo za množice (Yan in Gao 1996, 73). Na udaru sta bili predvsem dve tuji religiji, islam in krščanstvo. Nekoliko več tolerance je bilo do kitajskega budizma, saj ga je vlada obravnavala kot prazno vraževerje, ki ga bo izobrazba sčasoma izpodrinila (Fitzgerald 1967, 126). Popolnoma drugačna zgodba je bila s tibetanskim budizmom, ki so ga načrtno skušali iztrebiti. Nasilje nad verskimi uslužbenci vsekakor ni bilo redko, številni so bili zaprti ali pa poslani v delovna taborišča za prevzgojo. Pod napadom so bile tudi razne zgodovinske in kulturne znamenitosti, ki so jih povezovali s fevdalnimi in izkoriščevalskimi obdobji. Temu primerno so jih rušili, zažigali in razbijali notranje umetnine.
Pogosto se je zgodilo, da so material ruševin ponovno uporabili kot gradbeni material. Dele kitajskega zidu iz obdobja dinastije Ming 明 (1368–1644) so na primer uporabili za gradnjo nasipov, popravljanje cest, zidanje svinjakov in izdelavo stranišč (Yan in Gao 1996, 70). Tudi številne nagrobnike s porušenih pokopališč za tujce v Šanghaju so domačini uporabili za gradnjo in dekoracijo svojih hiš. Njihove zidove in dvorišča so tako krasili napisi v spomin mrtvim v različnih tujih jezikih (Man 2013). Najznačilnejši del kampanje so bile hišne preiskave, ko so rdečegardisti vdrli v domove ljudi in jim zaplenili vse, kar je imelo vrednost ali pa je bilo povezano s preteklostjo. Slike, kaligrafska dela, budistične simbole, razne kamnite plošče in zvitke so sčasoma povsod nadomestili portreti Mao Zedonga (Yan in Gao 1996, 70 in 78).
Ne le da so bile akcije rdečegardistov organizirane, temveč je tudi jasno, da so uživale močno podporo in pomoč centralne vlade, ki je razbijanje, zažiganje in vsesplošno destrukcijo označevala kot revolucionarno dejanje. Kampanja razbijanja štirih starih je svoj vrhunec destruktivnosti dosegla že poleti in jeseni leta 1966, nato pa le še v nekoliko milejših oblikah v kasnejših letih (Mittler 2013, 178).
2.2 Vloga rdečegardistov
Z nastopom kulturne revolucije so se mladi povezali v enote rdečih gard in v imenu Maota izvajali revolucijo. Spontana narava rdečegardistov naj bi poosebljala voljo množic, zato je bilo od vseh ljudi pričakovano, da jih podprejo in jim pomagajo. V realnosti pa so vsaj v začetnem obdobju, to je preden je vlada izgubila kontrolo, služili specifičnim potrebam vlade v Pekingu (Heaslet 1972, 1033). Vpleteni so bili v glavne politične procese tega obdobja in delovali kot učinkovito orodje, s katerim se je Mao Zedong znebil nasprotnikov znotraj partije, vladnih organov in vojske (Heaslet
6 1972, 1032). Kot že omenjeno, so bili prav oni glavni pobudniki destruktivnih gibanj kampanje razbijanja štirih starih in v zelo kratkem času jim je uspelo zapleniti, uničiti in zažgati ogromno kitajske kulturne dediščine. Njihova radikalnost se je sčasoma stopnjevala in izbruhnila v tako imenovanem rdečem terorju (hongse kongbu 红色恐怖), ki so ga izvajali nad prebivalstvom.
Rdeči teror je dobil zagon po Maotovi izjavi, da je upiranje zastarelim partijskim strukturam in staremu svetu upravičeno (MacFarquhar in Schoenhals 2008, 124). Rdečegardisti so uživali močno podporo vlade, policije in medijev, zato so jim le redki posamezniki upali kljubovati. Lahko bi se reklo, da so med prebivalstvom predstavljali najvišjo silo, ki ni odgovarjala niti policiji. Slednji je bilo ukazano, da mora mlade revolucionarje braniti in jim pomagati v iskanju pripadnikov tako imenovanih petih črnih kategorij. Policija pod nobenim pogojem ni smela zatreti njihovih masovnih zborovanj in se je morala izogibati vseh šolskih območij (MacFarquhar in Schoenhals 2008, 125). Skoraj nihče se jih ni drznil kritizirati ali ovirati. Postati tarča rdečegardistov je namreč v mnogih primerih pomenilo smrt. Za mlade revolucionarje je tako nastopilo obdobje široke svobode, v katerem ni bilo nobenih posledic za njihova dejanja. V vrhuncu rdečega terorja so nekatere skupine v šolah celo organizirale lastne prevzgojne centre, v katerih je umrlo ogromno število ljudi. Zaprti so izgubili popolno svobodo in so bili podvrženi raznolikim tehnikam mučenja (Yan in Gao 1996, 82). Nemalokrat se je zgodilo, da smrt žrtve ni bila dovolj, zato so se spravili še na njene družinske člane. Nekateri rdečegardisti so celo pošiljali telegrame in pisma oddaljenim sorodnikom ter jih pozivali, naj se vrnejo, češ da bodo lahko zavarovali svojo lastnino. A vse to je bilo z namenom, da se jih zvabi nazaj in iztrebi celotno ''slabo družino'' (Yan in Gao 1996, 77).
Med njimi je bilo prisotno močno sovraštvo do vsega, kar je ponazarjal stari svet. Trdno so bili prepričani, da so ljudje iz vrst črnih kategorij zlobni in škodljivi, ki so v preteklosti z izkoriščanjem ustvarjali trpljenje množic. S pretepanjem in drugimi vrstami nasilja so torej maščevali kitajsko ljudstvo (MacFarquhar in Schoenhals 2008, 127). Vendar je prav tako pomembno omeniti, da večina mladih ni šla v take ekstreme, kot je bilo mučenje posameznikov ali iztrebljanje družin.
Številni mladi so bili pravzaprav v obdobju kulturne revolucije močno zaznamovani, saj so bili priča grozovitim prizorom (MacFarquhar in Schoenhals 2008, 126-127). Na eni strani so se seveda strinjali, da je izkoriščevalske razrede potrebno kaznovati, po drugi strani pa so bili močno razdvojeni, saj so se v njih nemalokrat porajali dvomi.
Ena izmed glavnih nalog mladih revolucionarjev je bila razbiti štiri stare, pri čemer ni šlo le za napad na materialno kulturo, temveč tudi za napad na ljudi in ideje, ki ponazarjajo ta svet. V osnovi je bila njihova naloga dvojna, in sicer predmete in umetniška dela fevdalne, kapitalistične in revizionistične narave so razbili ter jih nadomestili s tako imenovano novo in rdečo kulturo (Mittler 2013, 185). S podporo vlade so torej predstavljali glavni tok kampanje razbijanja štirih starih in v zelo kratkem času jim je uspelo uničiti ogromno materialne kulture ter kaznovati vse, ki so jo
7 posedovali ali bili z njo na kakršenkoli način povezani. Seveda je prihajalo tudi do številnih kraj.
Še posebej v času hišnih preiskav so na primer nekateri rdečegardisti pogosto izmaknili razne dragocenosti, med katerimi so bili najbolj priljubljeni zlati predmeti (Yan in Gao 1996, 78).
Medtem ko so obsojali lastnike teh dragocenosti, pa so se istočasno na njihov račun močno okoristili, saj so te predmete obdržali zase. Poleg tega je kampanja razbijanja štirih starih ustvarila zelo ugodne pogoje, v katerih so mladi lahko dostopali do izredno raznolike, a prepovedane literature (Mittler 2013, 189). Številni so na skrivaj brali tako imenovana ilegalna dela, ki so jih ukradli iz knjižnic ali so jih dobili med hišnimi preiskavami ali pa prejeli od prijateljev. Še posebej mladi iz revnejših družin so v tem času prvič dobili širok dostop do literature, ki je bila načeloma težje dosegljiva, saj niso imeli na voljo zasebnih knjižnic kot nekateri njihovi vrstniki (Mittler 2013, 196). Tako so v tem obdobju prebirali razne tuje romane in kitajske klasike, omogočen pa jim je bil celo dostop do knjig, ki se jih niti danes ne da kupiti v knjigarnah (Mittler 2013, 194).
Medtem ko so otroci delavcev v obdobju kulturne revolucije kljub strogi cenzuri brali veliko več kot v preteklosti, pa si mnogi otroci s slabim družinskim ozadjem3 niso upali prebirati prepovedanih vsebin in so bili pod večjim pritiskom, da sledijo pravilom (Mittler 2013, 197). Kljub vsemu rdečegardisti torej niso bili le destruktivna sila, temveč so tudi veliko črpali iz stare kulture in starih idej.
Obnašanje mladine med kulturno revolucijo je fenomen, ki ga je težko pojasniti. Potrebno je razumeti, da so bili pod močnim pritiskom, saj se je od njih veliko pričakovalo. Morali so prekiniti vezi z družino in na prvo mesto postaviti revolucijo. Odraščali so v času močne propagande in nasilja razrednega boja. Že od mladih nog naprej so poslušali o zlobnih in izkoriščevalskih dejanjih pripadnikov črnih kategorij, kar bi lahko pojasnilo njihovo intenzivno sovraštvo in voljo, da se maščujejo. Kdorkoli je javno izrazil dvome, pa je tudi sam postal tarča. Prav tako niso imeli močnega stika s tradicionalno kulturo, zato so jo tudi brez premisleka in slabe vesti napadali. Trdno so bili prepričani, da je to nujno za vzpostavitev nove in sodobne Kitajske. Vse to je privedlo do izredno zanimivega pojava. Med napadanjem starega sveta so namreč prišli do tesnih stikov s tradicionalno kulturo, umetnostjo in literarnimi deli. Čas kulturne revolucije in kampanje razbijanja štirih starih je torej izredno kompleksno obdobje. Istočasno predstavlja obdobje izjemne destrukcije, a tudi obdobje, v katerem so se mnogi mladi rdečegardisti spoznavali s starim svetom in uživali v njegovi kulturi.
3 Imeti slabo družinsko ozadje je pomenilo, da nekdo prihaja iz družine, v kateri je bil vsaj en član označen kot pripadnik črnih kategorij. Ta oznaka se je posledično prenesla na vso družino, zato je bilo družinsko ozadje tesno povezano z družbenim in političnim statusom posameznikov. Od mladih je bilo v takih primerih pričakovano, da pretrgajo vse vezi s svojo slabo družino in na prvo mesto postavijo revolucijo.
8
3 Kulturna dediščina na Kitajskem
Razumevanje in odnos do kulturne dediščine se je na kitajskih tleh skozi čas močno spreminjal.
Ob menjavi oblasti namreč pogosto pride do reinterpretacije zgodovine in kulture prejšnjega obdobja. Tako lahko po letu 1949 zaznamo korenite spremembe, ki so oblikovale politiko in odnos do kitajske kulturne dediščine. Izraz kulturna dediščina (wenhua yichan 文化遗产) se je na Kitajskem pravzaprav začel množično uporabljati šele v osemdesetih letih 20. stoletja, vendar to seveda ne pomeni, da pred tem obdobjem ni bila pomembna oziroma ji niso posvečali veliko pozornosti. Na prehodu v moderno Kitajsko v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju so se začeli uporabljati koncepti s podobnim pomenom, kot so na primer starodavni predmeti (guwu 古物), slavne znamenitosti (mingsheng 名胜), kulturni ostanki (wenwu 文物) ali državni zakladi (guobao 国宝) (Lai 2016, 50). Vprašanje materialne kulture je bilo v sklopu naraščajočega nacionalizma in teženj po modernizaciji v tem času tema številnih razprav (Ho 2020, 3). To poglavje raziskuje razvoj varovanja kulturne dediščine na kitajskih tleh v zadnjih letih dinastije Qing 清 (1644–1911) in v republikanskem obdobju ter kakšne spremembe je za položaj kulturne dediščine prinesla ustanovitev Ljudske republike Kitajske leta 1949.
3.1 Kulturna dediščina v prvi polovici 20. stoletja
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je v sklopu teženj po modernizaciji iz zahoda prenesla ideja varovanja kulturne dediščine (Lai 2016, 50). Nastopilo je obdobje novih razmišljanj o kitajski kulturi in zgodovini, v katerem so se širile zahodne ideje in prakse. Mnogo intelektualcev in študentov je potovalo v tujino, kjer so obiskovali muzeje, starodavne ruševine, spomenike, arheološka nahajališča in ostale znamenitosti. Nazaj so se vračali z raznolikimi idejami, kako bi morali tudi na Kitajskem sprejeti podobne ukrepe za zavarovanje kulturne dediščine (Lai, 2016, 54). V prvi polovici 20. stoletja je postopoma prišlo do uradne državne zakonodaje, ki je vzpostavila prve temelje za varovanje kulturne dediščine. Kljub temu dejstvu pa je Kitajska znana po dolgi tradiciji zbiranja umetniških del in varovanja pomembnih religioznih in zgodovinskih znamenitosti. Cesarji so na dvoru kopičili impresivne cesarske zbirke, sestavljene iz najdragocenejših umetniških predmetov iz različnih predelov kitajskega ozemlja. Tako je večina dragocenih predmetov, kot so razne slike, kaligrafska dela in bronasti predmeti, pristala v cesarskih ali zasebnih zbirkah (Lai 2016, 51). Pripadniki višjih slojev so s posedovanjem takšnih dragocenosti namreč izkazovali svojo kulturno in politično (pre)moč. Z nastopom komercializacije trga v času dinastije Ming je prišlo do vsesplošnega zvišanja premoženja, kar naj bi vplivalo na dejstvo, da so se posamezniki med seboj začeli razločevati prav preko zasebnih zbirk. Iz tega obdobja imamo tako celo razne priročnike, ki so ljudi učili, kako pravilno skrbeti za svoje
9 umetniške predmete (Ho 2020, 3). Templji, palače in druge znamenitosti so bile prav tako v zasebnih rokah. Materialna kultura torej ni spadala pod državno lastnino in država posledično nad njo ni imela strogega nadzora (Lai 2016, 51).
Po hudih porazih, ki jih je Kitajska doživela v poznem 19. stoletju, je vedno več učenjakov težilo k modernizaciji in predlagalo številne reforme. Prva polovica 20. stoletja predstavlja čas črpanja zahodnih idej in znaj, ki so se hitro širila med kitajskimi intelektualci. Ti so se začeli zgledovati po zahodnih državah in iskati primerne modele za modernizacijo Kitajske. Velik poudarek so dajali predvsem na reforme družbenopolitičnih institucij in kulturnih vrednot, saj so verjeli, da je to edini način, s katerim bo Kitajska lahko dohitela preostali svet (Lai 2016, 52). Koncept varovanja kulturne dediščine je močno povezan s konceptom modernosti, osnovanje državne zakonodaje o varovanju kulturne dediščine pa je bilo videno kot del gradnje nove in moderne države (Lai 2016, 51). V zadnjih letih dinastije Qing so sledili še zadnji poskusi modernizacije in utrjevanja oblasti. V tem obdobju so bile tako ustanovljene številne družbene institucije, kot so javne knjižnice, muzeji in parki (Lai 2016, 55). Leta 1909 je bila na primer v provinci Shandong ustanovljena provincialna knjižnica, pod katero je deloval tudi Inštitut za varstvo starin (Shandong jinshi baocunsuo 山东金石保存所), ki je zbiral izkopane arheološke predmete in jih razstavljal širši javnosti (Lai 2016, 55). Poleg tega je zanimanje tujcev iz evropskih in drugih dežel za različne umetnine vplivalo na vedno večji trg z njimi. Nakupi in nasilna odtujitev teh predmetov, ki so romali v zahodne zasebne zbirke, pa so še dodatno preusmerili pozornost javnosti k državni dediščini (Lai 2016, 56). Tujci so izkoristili takratno nestabilnost Kitajske, ki nad svojimi dragocenostmi ni imela trdnega nadzora, zato so brez večjih problemov dostopali do željenih predmetov. Tudi številni vojaški mogotci so izropali nemalo grobnic in njihove predmete prodajali tujim zbirateljem (Lai 2016, 56).
Težnja po modernizaciji in grožnja zahodnega kulturnega imperializma sta tako vlado spodbudila, da je leta 1909 sprejela prvi odlok o zavarovanju kulturne dediščine, imenovan Ukrepi za zaščito starodavnih najdišč (Baocun guji tuiguang banfa zhangcheng 保存古迹推广办法章程). Pod vedno večjim pritiskom se je torej izoblikovala prva pravna ureditev varovanja kulturne dediščine, ki je ponazarjala začetek zavedanja o pomembnosti ohranjanja državne kulturne dediščine na Kitajskem (Lai 2016, 56-57). V dokumentu jasno piše, da je odlok nastal kot poskus zaustavitve odtoka državnih dragocenosti v tujino, saj naj bi Kitajska poleg svojih zakladov s tem izgubila tudi dostojanstvo na mednarodnem prizorišču (Lai 2016, 60). Poleg tega je omenjen mednarodni sporazum o prepovedi uničevanja kulturne dediščine neke države v času vojaških konfliktov4, s čimer so jasno obsodili pretekla dejanja zahodnjakov in preprečili, da bi se to ponovilo v
4 Kitajska je leta 1899 in 1907 sodelovala v mednarodnih dogovorih haaških konvencij o zavarovanju kulturne dediščine držav v času vojaških konfliktov in jih tudi potrdila (Lai 2016, 61).
10 prihodnosti. Vključitev mednarodnega sporazuma v odlok priča o dejstvu, da je gibanje za varovanje kulturne dediščine na Kitajskem že od samih začetkov sledilo tujim modelom varovanja kulturne dediščine (Lai 2016, 61-62). V preambuli k odloku so podali stanje varovanja kulturne dediščine v drugih državah, ki imajo strog nadzor nad svojimi znamenitostmi, zbirajo in hranijo dragocene predmete ter jih razstavljajo v muzejih (Lai 2016, 60). Na osnovanje dokumenta in varovanje kulturne dediščine so poleg novih zahodnih pristopov vplivale tudi stare in tradicionalne prakse. Izpostavljena sta bila dva ključna vidika, raziskave in inventura ter varovanje kulturne dediščine. V sklopu raziskovanja in inventure so se osredotočali na kamnite skulpture, stenske poslikave, izklesane kamne, grobnice in izkopane predmete, ki so jih zabeleževali in klasificirali (Lai 2016, 62). Vse to je močno odražalo tradicionalni način pisanja tako imenovanih uradnih listov, ki se je vzpostavil v času dinastije Južni Song 南宋 (1127–1279). Lokalni uradniki so bili namreč zadolženi za preučevanje znanih zgodovinskih in literarnih oseb ter znamenitostih, povezanih z njimi (Lai 2016, 62). Sestavljati so morali sezname raznih predmetov in znamenitosti, ki so jih nato poslali na cesarski dvor in ob koncu leta zaščitili. Obravnavali so podobne kategorije, kot so bile omenjene v odloku, vendar so se pri njihovem preučevanju zanašali le na pisno gradivo in ne na materialne dokaze (Lai 2016, 62). V odloku so po novem zahtevali, da je nujna tudi obravnava materialnih dokazov in obisk območja (Lai 2016, 63). Še ena novost, ki je povzročila odmik od tradicionalnih načinov, je bila razširitev kategorij, kar je bila posledica zgledovanja po zahodnih modelih. V osnovi so se osredotočali na predmete s historičnimi in umetniškimi vrednostmi, vendar so poleg tradicionalnih kategorij, kot so bile cesarske grobnice, palače in templji, poudarjali tudi predmete in znamenitosti, ki so bile povezane z običajnimi ljudmi, predvsem javne spomenike in razne umetniške zbirke (Lai 2016, 63). V sklopu varovanja kulturne dediščine je bila ključna novost prepoved popravljanja škode z namenom, da se ohrani izvirnost umetniških del (Lai 2016, 64). Poleg tega so v odloku razglasili, da morajo vse provincialne prestolnice odpreti provincialne muzeje, v katerih bodo zbirali, kategorizirali in shranjevali umetniška dela ter arheološke izkopanine (Lai 2016, 64). Odlok torej vsekakor pomeni nov začetek v smislu varovanja državne kulturne dediščine, saj je vzpostavil poenotena pravila po celotni Kitajski in skušal vzpostaviti večji nadzor.
V obdobju republike so vse cesarske zbirke, vključno s celotnim premoženjem cesarske družine, postale last države (Lai 2016, 71). Začelo se je novo obdobje z naraščajočim nacionalizmom, v katerem je kitajska vlada posvečala vedno več pozornosti kulturni dediščini. Izvajati se je začel strožji nadzor nad odpravami zahodnjakov in njihovim odvzemanjem starodavnih predmetov, ustanovljene so bile številne državne in zasebne institucije, ki so se ukvarjale s preučevanjem materialne kulture, sčasoma pa se je oblikovala tudi prva zakonodaja o varovanju kulturne dediščine (Lai 2016, 71). Istočasno je v začetku 20. stoletja prišlo do duhovnega vrenja in kitajski
11 intelektualci in študenti so v sklopu dveh množičnih in med seboj tesno prepletenih gibanj, politično gibanje četrtega maja (wusi yundong 五四运动) in duhovno gibanje za novo kulturo (xinwenhua yundong 新文化运动), začeli zavračati staro kulturo in toge tradicionalne vrednote ter se zavzemali za vzpostavitev nove kulture. Kritiko preteklosti in tradicije je povzročilo ponižanje Kitajske in njenega naroda na mednarodnem prizorišču, predvsem po nepravičnih pogojih mirovne konference v Versaillesu po koncu prve svetovne vojne (Chen 1970, 63). Za glavnega krivca so obtožili konfucianizem, ki je s svojo togostjo zaviral družbeni, politični in ekonomski razvoj Kitajske. Nekateri intelektualci so se zavzemali za strogo prekinitev s kitajsko preteklostjo in popolno modernizacijo ter ''pozahodnjenje'' vseh vidikov kitajske kulture (Chen 1970, 74). Po drugi strani pa se je mnogo intelektualcev zavedalo, da bi bilo popolno zavračanje kitajske kulturne dediščine škodljivo za dosego političnih ciljev gibanja četrtega maja, saj je bila ta v očeh običajnega prebivalstva visoko cenjena in spoštovana (Chen 1970, 74). Poleg tega pa je bilo gibanje nacionalistične narave in posledično ni moglo istočasno zavračati kitajske kulture in tradicije. Nacionalistična in patriotska čustva namreč pogosto temeljijo prav na ponosu do kulturne dediščine in zgodovine države. V tem pogledu sta se torej gibanje četrtega maja in gibanje za novo kulturo precej razlikovala. Gibanje četrtega maja je namreč lahko samo preko spoštovanja in varovanja državne kulturne dediščine pridobilo množično podporo kitajskega prebivalstva za dosego željenih političnih ciljev (Chen 1970, 74-75).
Poleg ikonoklastičnih elementov pa so duhovno vrenje v začetku 20. stoletja zaznamovale tudi težnje po znanosti in demokraciji, dva elementa, ki naj bi omogočila neodvisnost in enakopravnost Kitajske (Chen 1970, 77). V sklopu tega so poudarjali zgodovino, ki je temeljila na znanosti, in se zgledovali po zahodnem načinu zgodovinopisja (Wang 2001, 4). Pripadniki gibanja četrtega maja in gibanja za novo kulturo so tako povzročili preobrazbo kitajskega načina zgodovinopisja, v katerega so uvajali zahodna načela in metode, predvsem kritično rabo virov, uporabo materialnih ter arheoloških dokazov in ločitev primarnih ter sekundarnih virov (Wang 2011, 14). Zgodovina ni bila več podrejena študiranju konfucijanskih klasikov in je postala samostojna in znanstvena disciplina (Wang 2001, 10). Prav ta vidik pa lahko zaznamo tudi v prvi zakonodaji varovanja kulturne dediščine. Pravzaprav so k sprejemu zakona pripomogla izkopavanja Yinxu 殷墟, zadnje prestolnice dinastije Shang 商 (1554–1045 pnš.) v provinci Henan, ki so bila zaradi kaotičnih razmer, nejasnih pravil in problematike lastništva nemalokrat prekinjena in ogrožena (Lai 2016, 74-75). Številni intelektualci gibanja četrtega maja, ki so poudarjali pomembnost arheoloških najdb, so se močno zavzemali za državno zakonodajo, ki bi jih zavarovala (Lai 2016, 76).
Leta 1930 je bil torej sprejet Zakon o varovanju starodavnih predmetov (Guwu baocun fa 古物保 存法), ki še danes predstavlja temelje za varovanje kulturne dediščine (Lai 2016, 71). Z zakonom je vlada vzpostavila trden nadzor nad kulturno dediščino, ki jo je jasno razglasila kot državno
12 lastnino. Ustanovljena je bila nova državna organizacija, imenovana Centralni komite za zaščito starodavnih predmetov (Zhongyang guwu baoguan weiyuanhui 中央古物保管委员会), ki je predstavljal glavni organ, odgovoren za vse arheološke najdbe (Lai 2016, 73). Poleg tega je zakon radikalno spremenil lastniške pravice nad arheološkimi najdbami. V času dinastije Tang 唐 (618–
907) so izkopanine pripadale najditeljem ali lastnikom zemljišč, kar so prevzeli tudi v dinastijah Ming in Qing. Zakon iz leta 1930 pa je nasprotno uveljavil, da vse arheološke najdbe pripadajo državi, ki bo poskrbela za njihovo varovanje in primerno lokacijo (Lai 2016, 72). Državno lastništvo so razširili tudi na same pravice do izkopavanj. Po novem bo morala vlada dodeljevati dovoljenja za vsa arheološka izkopavanja, ki bodo potekala v okviru primernih akademskih institucij (Lai 2016, 73). Z zakonom so ustanovili sistem registracije zasebnih zbirk z namenom, da se jih lažje kontrolira in posledično omili trgovino z zgodovinskimi in umetniškimi predmeti (Lai 2016, 73). Še ena izmed pomembnih novosti, ki jih je uvedel zakon, pa je bila nova znanstvena definicija besede guwu, ki določa, da označuje vse predmete, ki so povezani z arheologijo, zgodovino, paleontologijo in drugimi znanstvenimi disciplinami (Lai 2016, 73).
Pomembnost zakona iz leta 1930 leži v dejstvu, da je z novimi pristopi, kot je zbiranje podatkov, poudarjanje arheološkega terenskega dela in beleženje okolja, v katerem so odkrili najdbe, uzakonil znanstveno preučevanje arheoloških in drugih materialnih ostankov (Lai 2016, 74). Velik premik k znanstvenemu preučevanju so dosegli tudi s pomočjo novih disciplin zahoda, kot so arheologija, antropologija in zgodovina arhitekture (Lai 2016, 79). Kljub temu da je začetek 20.
stoletja obdobje ostrih kritik kitajske preteklosti in tradicije, pa se je ob močnih težnjah do znanstvenega preučevanja in zavarovanja arheoloških najdb izoblikoval prvi zakon, ki varuje kitajsko dediščino. Poleg tega so z zakonom uspešno vzpostavili trden nadzor in omogočili učinkovitejše varovanje. Državni nadzor nad kulturno dediščino so pravzaprav dojemali kot suverenost države, ki predstavlja ostro nasprotje krajam zahoda (Lai 2016, 79). Po letu 1949 je tudi komunistična vlada prevzela osnovni sistem, ki ga je orisal zakon nacionalistične vlade (Lai 2016, 79).
3.2 Kulturna dediščina v Maotovi Kitajski
Z nastopom Ljudske republike Kitajske leta 1949 se je tako za ljudi kot tudi za materialno kulturo začelo novo obdobje, ki je prineslo veliko sprememb. Že leta 1940 je Mao Zedong v svojem eseju O novi demokraciji (Xin minzhuzhuyi lun 新民主主义论) spregovoril o stari kulturi, ki naj bi služila imperialistom in fevdalnemu razredu, zato naj bi jo bilo potrebno izbrisati in uničiti. V nasprotnem primeru naj namreč ne bi bilo možno vzpostaviti nikakršne nove kulture ali družbe (Ho 2006, 66). Leta 1942 je na konferenci o literaturi in umetnosti v Yan'anu poudaril, da morata
13 biti literatura in umetnost v svojem bistvu uporabni in služiti revolucionarnim potrebam.
Predstavljata namreč ključni del tako imenovane nove kulture, ki nasprotuje imperializmu in fevdalizmu ter je pod vodstvom proletariata. Tako kot fevdalna in buržoazna literatura in umetnost služita veleposestnikom in buržoaziji, pa morata nova proletarska literatura in umetnost služiti proletarskemu razredu (McDougall 1980, 64-65). Vsi literarni in umetniški produkti morajo torej biti podrejeni političnim zahtevam partije in množic ter predstavljajo del celotnega revolucionarnega truda (McDougall 1980, 75). Kljub temu da je Mao že dokaj zgodaj izrazil svoje mnenje o kulturi in njeni družbeni vlogi, pa se napad na stari svet in staro kulturo ni začel takoj po prevzemu oblasti, ampak je komunistična partija nadaljevala s podobno politiko varovanja kulturne dediščine, ki jo je prej vzpostavila nacionalistična vlada. Čeprav revolucije pogosto privedejo do zavračanja preteklosti, pa si mora vsaka nova vlada na takšen ali drugačen način utrditi in legitimirati svojo oblast. Prav zato Mao ni takoj začel z napadom na stari svet, ampak je v svojo revolucijo sprva vključil tudi materialno kulturo in zgodovinsko kontinuiteto (Ho 2011, 687). Tako so v začetnih letih dejansko ohranjali in vzdrževali kulturno dediščino. Vlada je podpirala gradnjo in odpiranje muzejev5, ustanovila je sisteme za zbiranje starin in umetnin ter določevala nove kulturnozgodovinske znamenitosti (Ho 2011, 687). Poleg tega je bila v ospredje postavljena revolucionarna dediščina, ki je bila povezana z raznimi pomembnimi osebami in dogodki revolucije ter dolgega pohoda. Tako so se v tem obdobju odpirali tudi številni revolucionarni muzeji 6, v katerih so razstavljali tako imenovane revolucionarne predmete (Svensson 2016, 35). Še posebej v času kulturne revolucije pa je prišlo do razmaha revolucionarnega turizma. Vlada je spodbujala množična potovanja mladih, saj naj bi bil to odličen način izmenjave revolucionarnih izkušenj in širjenja revolucije po celotni Kitajski (MacFarquhar in Schoenhals 2008, 110).
Mladi rdečegardisti so obiskovali predvsem pomembne znamenitosti, kot so:
• rojstni kraj Mao Zedonga, mesto Shaoshan 韶山 v provinci Hunan;
• gorovje Jinggang 井冈山 v provinci Jiangxi, kjer so ustanovili eno prvih baz Rdeče armade;
• mesto Zunyi 遵义 v provinci Guizhou, kjer naj bi Mao med dolgim pohodom utrdil svojo vodilno vlogo znotraj partije;
• jame v mestu Yan'an 延安 v provinci Shaanxi, ki predstavljajo središče komunistične revolucije po letu 1937;
5 V letih 1958 in 1959 so na primer zgradili Kitajski nacionalni muzej (Zhongguo guojia bowuguan 中国国家博物 馆) v Pekingu. Po istem vzoru je bila zgrajena Kitajska umetnostna galerija (Zhongguo meishuguan 中国美术馆), ki se je odprla leta 1963.
6 Leta 1960 je bil na primer ustanovljen Vojaški muzej kitajske ljudske revolucije (Zhongguo renmin geming junshi bowuguan 中国人民革命军事博物馆).
14
• mesto Šanghaj, kjer je bila leta 1921 ustanovljena Komunistična partija Kitajske (MacFarquhar in Schoenhals 2008, 110-111).
Z nastopom kulturne revolucije leta 1966 pa je prišlo do ostrega obrata in sledilo je obdobje, ki je razumljeno kot največja grožnja kitajski kulturni dediščini (Ho 2011, 688). Zavračanje starega sveta je privedlo do uničevanja, razbijanja in zaničevanja kulturne dediščine. Številne zgodovinske znamenitosti in razni objekti so bili reinterpretirani in oviti v politično ideologijo ter predstavljeni kot velika nevarnost novi državi (Svensson 2016, 35). S kampanjo razbijanja štirih starih so torej ukinili prejšnji sistem varovanja kulturne dediščine in mnogo znamenitosti je izgubilo državni status varovanih enot (wenwu baohu danwei 文物保护单位) (Ho 2011, 691). Rdečegardisti so napadali elemente fevdalne, revizionistične in kapitalistične kulture (fengzixiu wenhua 封资修文 化), kamor so spadali tako tradicionalni kitajski predmeti kot tudi produkti z zahoda in iz Rusije (Mittler 2013, 177). Pod oznako stari svet je tako lahko spadalo ogromno povsem različnih stvari, od usnjenih čevljev, širokih hlač, zahodnjaških frizur pa vse do klavirjev, zlata, porcelana, kaligrafskih in ostalih umetniških del. Ohlapna navodila vlade so namreč omogočala, da so imeli posamezniki možnost sami presoditi usodo nekega predmeta. Predmeti so pravzaprav odražali status posameznikov, saj so začeli služiti kot dokaz, da je nekdo pripadnik petih črnih kategorij in sovražnik proletariata (Ho 2020, 6). Osrednjega pomena je bila prav kategorizacija predmetov in statusa, ki so ga odražali. Z nastopom komunistične vlade je sledila močna usmeritev v težko industrijo, kar je povzročilo pomanjkanje potrošniškega blaga. Ljudje so morali za vse dobrine uporabljati posebne kupone na odmerke oziroma živilske karte, zatorej je revščina kmalu postala vrlina, kakršnikoli predmeti starega sveta pa so bili zaničevani (Ho 2020, 4). Kategorizacija predmetov je temeljila na njihovih lastnikih in uporabnosti. Predmeti, ki so se na primer uporabljali pri delu ali kmetijskih opravilih, so bili torej povezani z delavskim razredom. Nasprotno pa so bili luksuzni predmeti z estetskimi vrednostmi povezani z razredom petih črnih kategorij (Ho 2020, 7).
Proletarski predmeti so bili preprosti in glavni namen je bila njihova uporabnost. Po drugi strani so bili kapitalistični predmeti prepoznavni predvsem po svoji dekoraciji in prestižu, nastali pa naj bi z izkoriščevanjem delavskega razreda. Pravi delavec naj torej ne bi potreboval lepih in dragih stvari, temveč le najbolj koristne in poceni predmete, ki jih bo lahko uporabljal celo življenje (Ho 2020, 4).
Vlada je bila v začetnem obdobju kulturne revolucije popolnoma naklonjena destruktivnim dejanjem rdečegardistov, saj jih ni le spodbujala, temveč jim je nudila tudi pomoč. Že leta 1967 pa je prišlo do ponovnega preobrata in varovanje kulturne dediščine je postalo ideološko upravičeno (Ho 2011, 700). Vrhunec razbijanja je bil torej le v prvem letu kulturne revolucije, saj je vlada kmalu kulturno dediščino postavila kot državno lastnino, ki jo je strogo prepovedano uničevati (Ho 2006, 69). Razne institucije in posebne organizacije so po celotni državi začele z
15 delom obravnavanja, kategoriziranja in zbiranja zaseženih predmetov iz akcij rdečegardistov (Ho 2020, 10). Sredi leta 1967 je kampanja doživela popolno ideološko reinterpretacijo in predstavljena je bila kot gibanje, katerega cilj naj bi bil že od samih začetkov varovanje mogočne kulturne dediščine, ki so jo rdečegardisti vračali v roke množic (Ho 2017, 237). Kampanja je imela torej v svojih ciljih dve fazi, v katerih zaznamo povsem nasprotne si pristope do kulturne dediščine.
V prvi fazi ni uspela doseči željenih učinkov v smislu popolnega izkoreninjenja starega sveta, kar lahko vidimo v dveh vidikih. Prvi vidik je materialna kultura. Vsekakor je bilo povzročeno ogromno nepovratne škode in izgubljeno ogromno umetniških del, vendar vemo, da se je po Maotovi smrti začela intenzivna rekonstrukcija, s katero so obnovili večino uničenih znamenitosti.
Tudi zasežene predmete so dokaj kmalu prenehali sežigati in uničevati, temveč so jih hranili v velikih skladiščih, saj naj bi jih kasneje uporabljali kot nazorne primere (Ho 2020, 6). Že konec leta 1966 so začeli določene predmete uporabne vrednosti vračati lastnikom, vendar zaradi slabe organiziranosti in nenatančnih popisov večina ljudi nikoli ni našla svojih stvari (Yan in Gao 1996, 83). Po drugi strani so najdragocenejši predmeti visoke zgodovinske, umetniške in kulturne vrednosti ostali v rokah države, ki jih je hranila v muzejih in še danes predstavljajo osnovno podlago številnih znamenitih državnih zbirk (Ho 2020, 9). Kampanja je torej s hišnimi preiskavami rdečegardistov omogočila pogoje, v katerih so predmeti prešli iz privatnih rok v državne institucije (Ho 2020, 9). Poleg tega se je ponudba v starinarnah in trgovinah z rabljenimi predmeti močno povečala. Ljudem je bilo dovoljeno, da kupujejo zasežene predmete, ki so se prodajali po izredno nizkih cenah. V tem času ni bilo presenetljivo, da se je na primer skodelica iz časa dinastije Qing prodajala po 1 RMB. Veliko ljudi je tako v tem obdobju začelo snovati svoje lastne zbirke, med katerimi je bilo tudi mnogo rdečegardistov (Ho 2020, 13). V novi družbi je bilo torej še vedno nekaj prostora za predmete stare družbe.
Drugi ključni vidik so ideje, ki so prav tako doživele oster napad. Vendar je že sama kampanja razbijanja štirih starih ustvarila pogoje, v katerih je veliko mladih prišlo v stik s staro kulturo in idejami. Poleg tega je proti koncu kulturne revolucije leta 1974 sledila še kampanja kritike Lina in Konfucija (pi Lin pi Kong 批林批孔), ki je pravzaprav prinesla veliko neželenih učinkov (Mittler 2013, 199). V sklopu kampanje so namreč morali čisto vsi ljudje, tudi delavci in kmetje, sodelovati v diskusijah in študirati konfucijanske klasike. Kljub temu da je bil poglavitni namen kritika, pa se je ogromno število ljudi prvič dejansko učilo o konfucijanski tradiciji in etiki (Mittler 2013, 200). Nemalo ljudi je danes mnenja, da so se prav s pomočjo tega gibanja zavedali pomembnosti Konfucija. Dodatno je kampanja prinesla dobre priložnosti za mlade, ki so prihajali iz revnih kmečkih družin, saj jim je omogočila dobro izobrazbo. Tako je gibanje, v osnovi nastrojeno proti izobrazbi in intelektualcem, paradoksalno rodilo številne nove zgodovinarje, filozofe in literate (Mittler 2013, 201).
16 Izkazalo se je, da ne glede na to kako silovit napad so mladi revolucionarji izvajali nad starim svetom, jim ga nikakor ne bi uspelo izkoreniniti. Odpor s strani posameznikov, množic in institucij, nova vloga zaseženih predmetov v družbi, kasnejša rekonstrukcija in celo ugodni pogoji, ki so jih prinesle razne kampanje in gibanja za utrditev tradicionalnih idej, so dejavniki, ki so gotovo pripomogli, da je stara kultura navsezadnje le preživela in se še toliko močneje ukoreninila v kitajsko družbo. Ko so v začetku osemdesetih let začeli spreminjati revolucionarna imena nazaj v prvotna imena, je postalo jasno, da je bil ves trud rdečegardistov zaman, saj se je postopoma vse začelo vračati nazaj v prvotno stanje (Yan in Gao 1996, 83).
4 Varovanje kulturne dediščine v začetnih fazah
Glavno destruktivno silo kampanje razbijanja štirih starih so torej predstavljali predvsem mladi, ki so bili pripravljeni brez premisleka ubogati ukaze in razbiti vse, kar je predstavljal stari svet.
Govorimo namreč o obdobju, v katerem so posamezniki goreče verjeli Maotovim besedam in celo ovajali svoje bližnje za dobrobit revolucije in nove Kitajske. Odraščali so s stalno in intenzivno propagando, ki jim je narekovala, kaj je prav in kaj narobe. Tako so se povsod srečevali s slogani komunistične partije, ki je novi svet prikazovala kot ostro nasprotje staremu (Ho 2020, 7). Že od mladih nog so bili torej naučeni, da je potrebno sovražiti vse, kar predstavljata kapitalizem in izkoriščevalska preteklost. Zato ni presenetljivo, da so se s prvo priložnostjo, ki sta jim jo nudila kulturna revolucija in kampanja razbijanja štirih starih, tako zagnano lotili izbrisati kakršnekoli ostanke starega sveta. V nasprotju z mladino pa so bili mnogi odrasli ljudje, tako intelektualci, uradniki in vojaki kot tudi kmetje in delavci, zato lahko govorimo o ostrih medgeneracijskih nasprotjih, ki so poglabljala razkol med prebivalstvom. Glavna značilnost, ki jih loči od mladih, je dejstvo, da so starejše generacije odraščale v močnejšem stiku s kulturo, religijo in tradicijo. Kljub temu da so verjeli v Maota in novo Kitajsko, pa so mnogi le stežka gledali razbijanje nekdanje kitajske veličine. Vsekakor je večina ljudi zaradi strahu pred posledicami le nemo opazovala dejanja rdečegardistov, vendar pa je tudi nemalo število ljudi nastopilo proti kampanji in skušalo na takšen ali drugačen način zavarovati vsaj določene dele starega sveta. Tako lahko tudi v obdobju največje destruktivnosti že od samih začetkov zaznamo poskuse varovanja kulturne dediščine.
4.1 Neformalne oblike in lokalne organizacije varovanja štirih starih
Povsem jasno je dejstvo, da je razbijanje in nasilje rdečegardistov uživalo podporo centralne vlade, ki jih ni le spodbujala, temveč jim je tudi nudila pomoč. Šlo je za visoko organizirano gibanje, v katerem so rdečegardisti, opremljeni s seznami osumljenih in tovornimi vozili, sistematično iskali
17 elemente štirih starih. V takem okolju je bilo seveda zelo nevarno nasprotovati glavnim tokovom revolucije, ki je hitro pometla pod seboj vse potencialne sovražnike ljudstva. Kljub temu pa so ljudje tvegali varnost sebe in tudi svojih bližnjih, da bi zavarovali njim pomembne predmete starega sveta. To poglavje raziskuje različne neformalne in lokalne načine varovanja štirih starih, ki so bili uporabljeni predvsem v začetnih fazah, ko vlada ni nudila skoraj nobene pomoči, zato so se morali ljudje in lokalne vlade pogosto znajti sami.
Tako lokalne oblasti kot tudi običajno prebivalstvo ni imelo dovolj moči in podlage, da bi z javnimi diskusijami direktno nasprotovali dejanjem rdečegardistov. Iz tega razloga so se načeloma posluževali bolj prikritih načinov varovanja štirih starih, med katerimi je bilo vsekakor najbolj pogosto skrivanje oziroma zakrivanje zgodovinskih in umetniških predmetov. V odmaknjeni vasi Sigou 寺沟 v provinci Shaanxi se na primer lokalno prebivalstvo ni moglo zanesti na pomoč centralnih oblasti, da bi obvarovale vaške znamenitosti. Rdečegardisti tako niso imeli večjih ovir in so brez težav razbili bližnji tempelj, a so bili neuspešni pri iskanju njegovega bronastega zvona.
Šele po tridesetih letih se je izkazalo, da so pogumni vaščani zakopali zvon in ga vrnili po kulturni revoluciji, ko so se lokalne oblasti odločile obnoviti porušeni tempelj (Ho 2006, 77). V bližnji vasi Yangjiagou 杨家沟 je lokalno prebivalstvo pred rdečegardisti skrilo dve spominski plošči iz časa dinastije Qing. Prekrili so ju z opekami in glino ter na novo površino nalepili posterje velikih pismenk. Tako so uspešno zavarovali plošči, ki so ju po kaotičnem obdobju ponovno razkrili in še danes predstavljata lokalno znamenitost (Ho 2006, 77). V majhnem mestecu Pingyao 平遥 v provinci Shanxi se je prav tako zgodil podoben primer. Tam je namreč proti kampanji razbijanja štirih starih deloval lokalni umetnik Li Youhua, ki mu danes pripisujejo mnoge zasluge za ohranitev tamkajšnjih znamenitosti. V templju Chenghuang 城隍 je na primer bogate stenske poslikave prekril z belo barvo in jih tako skril pred očmi razbijalcev. Po kulturni revoluciji so barvo odstranili in odkrili nedotaknjene ter dobro ohranjene poslikave (Leavenworth 2016).
Tudi razne zvijače so predstavljale eno izmed neformalnih metod, saj so ljudje pogosto na iznajdljiv način preusmerili pozornost razbijalcev. Razni opati so na primer zabarikadirali vrata templjev in jih prelepili s portreti Maota. Mladi revolucionarji si tako niso drznili oskruniti njegove podobe, zato so pogostokrat poiskali drugo tarčo (Ho 2006, 78). Izredno zanimiv je tudi primer znamenite katoliške cerkve in pokopališča Zhalan 栅栏 v Pekingu, kjer so bili pokopani številni slavni jezuiti. Tamkajšnji delavci so pričakali rdečegardiste ter jim naročili, naj skupaj skopljejo globoke jame, kamor bodo položili nagrobne plošče tujih jezuitov in jih prekrili z zemljo, da bodo za vso večnost ostale odstranjene. Z iznajdljivostjo in spretnim besediščem jim je tako uspelo ohraniti nagrobne plošče Mattea Riccija, Adama Schalla in Ferdinanda Verbiesta, ki so jih leta 1979 izkopali in restavrirali (Ho 2006, 79).
18 Eden izmed nekoliko manj uspešnih načinov je bilo prepričevanje, okrepljeno z raznimi argumenti, zakaj bi bilo potrebno ohraniti določene znamenitosti. Ljudje so preko diskusij in pogovorov skušali preprečiti uničevalske težnje rdečegardistov. V provinci Hebei je na primer neznani vojaški oficir, ki je bil utaborjen s svojo vojsko v bližini templja Dafo, poskušal dopovedati rdečegardistom, naj ne razbijejo templja in njegovih mogočnih kipov. Sprva jih je opozoril, da znamenitost spada pod državni register varovanih enot, vendar to ni imelo željenega učinka.
Nekoliko močnejši vtis pa so na mladih revolucionarjih pustile besede o mogočnih starodavnih rokodelcih, ki so z visoko spretnostjo in znanjem zgradili te kipe in zato predstavljajo bogastvo kitajskega ljudstva. Poleg tega je poudaril, da so jih v preteklosti oskrunili japonski napadalci, ki so bronaste roke kipov stalili in iz njih izdelali izstrelke, s katerimi so pobijali kitajsko ljudstvo.
Oficirju je tako uspelo pri številnih rdečegardistih vzbuditi močan občutek patriotizma in sovraštva do imperializma, vendar se je kljub temu nekaj trmastih razbijalcev izmuznilo in kipe razbilo na majhne koščke. Oficir je bil tako prisiljen poklicati svoje čete, ki so mladino izgnale stran (Ho 2006, 82-83). Kot je razvidno iz primera, je bilo prepričevanje zelo tvegana poteza, ki pogosto ni uspela rešiti štirih starih, saj so številni rdečegardisti trdno verjeli, da ravnajo pravilno in tudi v skladu z Maotovimi željami.
Med najbolj uspešnimi načini je bila vsekakor samoorganizacija lokalnega prebivalstva, ki je s skupnimi močmi odločno nastopila proti uničevanju mladih. Ko so se jezne množice združile v skupnem cilju, so predstavljale močno silo, ki se ji niti rdečegardisti niso upali upirati. V Šanghaju so rdečegardisti po razglasitvi kulturne revolucije napadli znameniti tempelj s pagodo Longhua 龙 华, ki izvira iz časov dinastije Song 宋 (960–1279) in predstavlja pomembno kulturno znamenitost.
Njegovi menihi so bili podvrženi javni kritiki, poleg tega pa jim je uspelo razbiti tudi številne Bude in zažgati svete skripte (Ho 2017, str. 211). A novica o napadu na sveti tempelj se je kmalu razširila in ogromno ljudi je prihitelo na pomoč. Lokalno prebivalstvo je sklenilo roke in tvorilo dolgo človeško verigo, ki se je vila okoli znamenite pagode. Zanimivo je predvsem dejstvo, da so v tej reševalni akciji, ki ji danes pravijo incident 23. avgusta, sodelovali različni pripadniki družbe. Na pomoč so pritekli tako običajni ljudje kot tudi delavci Šanghajskega muzeja in celo veliko število študentov. S skupnimi močmi jim je uspelo rešiti pagodo, ki še danes veličastno stoji (Ho 2017, 211-212).
Tudi rdečegardisti v mestu Xiamen 厦门 v provinci Fujian so se srečali s podobnim odzivom tamkajšnjega prebivalstva. Ob napadu na budistični tempelj Nanputuo 南普陀 so naleteli na številčno močnejšo skupino menihov, ki jih je odgnala stran. Kljub temu jim je v kratkem času uspelo razbiti en kip in z njega postrgati zlati prah. Kasneje so se novice razširile po mestu in sledil je še pregon jezne množice, ki je zahtevala, da se mlade hudodelce strogo kaznuje. Skupina delavcev je celo vdrla v študentske domove Univerze v Xiamenu in grozila, da bo pobila storilce
19 (Ho 2006, 83). V bližini prej omenjenega mesta Pingyao naj bi tamkajšnji kmetje skupaj protestirali proti rušenju templja Shuanglin 双林. Kmetje se namreč niso bali rdečegardistov, kot so se jih bali razni intelektualci ali drugi ljudje s slabim političnim ozadjem7, in so zato lahko ostro nastopili proti njihovim dejanjem (Leavenworth 2016). Jasno je torej, da so razne kulturne in religiozne znamenitosti, ki so predstavljale ponos lokalnega prebivalstva, uživale močno podporo in zaščito, zato so mnoge ostale ohranjene. V Pekingu naj bi v nekaterih soseskah celo organizirali skupine ljudi, sestavljene iz stark in otrok, ki so ponoči patruljirale po ulicah in varovale lastnino tamkajšnjega prebivalstva (Ho 2006, 80).
V nemalo primerih so se lokalne vlade zanašale na podporo in pomoč centra, saj je pogosto prišlo do zmede, kako ravnati pravilno. Šele ko so lokalni uradniki v mestu Hangzhou 杭州 v provinci Zhejiang dobili podporo in natančna navodila vlade o zavarovanju slavnega templja Lingyin 灵隐 in bližnje pečine Feilai (Feilai feng飞来峰), so sprejeli ukrepe in na vhodu v sotesko zgradili obzidje (Ho 2006, 81). Tudi v začetnih fazah je torej potekalo neke vrste sodelovanje med centralnimi in lokalnimi oblastmi, ki so skupaj poskrbele za zaščito najdragocenejših zapuščin in znamenitosti. Na podoben primer lahko naletimo tudi v mestu Dunhuang 敦煌 v provinci Gansu, kjer se nahajajo znamenite jame Mogao (Mogao ku 莫高窟). Medtem ko je premier Zhou Enlai 周 恩 来 (1898–1976) podal jasna navodila za zaščito in ohranitev jam, pa so tamkajšnji raziskovalci izdajali okrožnice in rdečegardistom razlagali o historični ter kulturni pomembnosti vseh znamenitosti, na katere naletimo v jamah. Prav ta kombinacija uradne državne zaščite in truda raziskovalcev je pripomogla k dejstvu, da je prizorišče ostalo skozi celotno kulturno revolucijo nedotaknjeno (Ho 2006, 81).
Kampanja razbijanja štirih starih torej ni potekala povsem gladko in brez ovir, vsekakor pa tudi ni uživala množične podpore kitajskega prebivalstva, ki se je z različnimi načini borilo za obstoj kulturne dediščine. Poleg tega je povsem jasno, da rdečegardisti niso imeli popolne svobode v svojem izvajanju revolucije, saj so na eni strani naleteli na odpor množic in na drugi strani na omejitve s strani centra (Ho 2006, 83).
4.2 Qufu in incident 26. avgusta
V mestu Qufu 曲阜 v provinci Shandong je avgusta leta 1966 prišlo do posebnega načina lokalnega upora proti kampanji razbijanja štirih starih. V rojstnem kraju Konfucija, simbola kitajske kulture in filozofije, so uradniki s strahom pričakovali prihod rdečegardistov, saj je bilo
7 Slabo politično ozadje je ugled posameznika, povezan z njegovimi preteklimi (in sedanjimi) političnimi aktivnostmi in prepričanji, ki niso bila v skladu z ideologijo Maota in komunistične partije.
20 območje polno elementov starega sveta, med katerimi so najbolj izstopale Tri Konfucijeve znamenitosti (san Kong 三孔) – Konfucijev tempelj (Kongmiao 孔庙), dvorec družine Kong (kongfu 孔府) in pokopališče družine Kong (konglin 孔林) (Liang, 2002, 376). Napetosti med lokalnim prebivalstvom, ki je čutilo močno povezanost in ponos do Treh znamenitosti, ter rdečegardisti, ki so jih videli le kot najbolj fevdalno prizorišče na Kitajskem, so neizogibno izbruhnile v incidentu 26. avgusta in se kasneje celo razvile v prave spopade ter trimesečno obleganje (Ho 2006, 84). Dogajanje v Qufuju ni bilo le ozko in lokalno omejeno, temveč je imelo močan odmev po celotni državi.
Pred obdobjem kulturne revolucije Tri Konfucijeve znamenitosti nikoli niso bile v resni nevarnosti.
Mao je leta 1952 celo obiskal Qufu in niti kasneje ni nikoli spregovoril o kakršnikoli spornosti kraja (Ho 2006, 86). Z izbruhom kulturne revolucije so lokalni rdečegardisti enako kot njihovi vrstniki drugje po Kitajski izvajali napad na stari svet. Zažigali so torej knjige in slikarska dela, rezali buržoazne kite in izvajali racije na domovih. Presenetljivo pa nihče ni niti pomislil, da bi v sklopu kampanje napadli tudi staro Konfucijevo svetišče, ki je bilo celo v očeh mladih visoko cenjeno (Ho 2006, 85). Napetosti so se začele stopnjevati konec avgusta 1966 ob novici, da prihajajo tuji rdečegardisti. Lokalna vlada je začela s pripravami na soočenje, zato so mobilizirali vse enote in šole mesta Qufu. Učenci so na primer pripravili posterje z raznimi slogani in z njimi prelepili glavna vrata Konfucijevega templja. Nekateri lokalni rdečegardisti so skupaj s kmečkimi organizacijami branili stranske vhode v dvorec družine Kong (Liang 2002, 377). Poleg tega se je lokalno prebivalstvo združilo v skupino Rdečih upornikov (Hongse zaofan dui 红色造反队), ki si je prizadevala za varovanje celotnega kompleksa znamenitosti (Ho 2006, 86). Po drugi strani pa so se ob novici prihoda tujih rdečegardistov v mnogih domačih študentih porajali dvomi, da niso uspešno opravili naloge revolucije, zato so se z lokalnim prebivalstvom pogosto zapletali v verbalne spopade (Liang 2002, 378).
Napetosti so s prihodom tujih rdečegardistov končno izbruhnile v tako imenovanem incidentu 26.
avgusta, ko je prišlo do neizogibnega soočenja zunanjih in domačih sil. Rdečim upornikom so se pridružile še druge skupnosti, kot so bile na primer razjarjena lokalna milica, člani Komunistične mladinske lige, kmečko prebivalstvo in tudi enota lokalne vojske (Ho 2006, 87). Številčno prekašani rdečegardisti so bili pretepeni in podvrženi hudi kritiki, območje Treh znamenitosti pa je ostalo nedotaknjeno. Kljub temu vztrajni razbijalci niso odnehali. Širšo podporo so našli v Pekingu in kmalu so se v Qufu začele zlivati velike skupine mladih revolucionarjev, ki so bili združeni v cilju, da enkrat za vselej opravijo s Konfucijem in njegovim leglom (Ho 2006, 88).
Lokalna vlada je posledično zopet začela z burnimi pripravami, vendar je kmalu postalo jasno, da je nasprotna stran številčnejša in močnejša. Ko so rdečegardisti preiskali celotno območje Treh Konfucijevih znamenitostih in odkrili pomembne najdbe, s katerimi so dokazali, da gre pravzaprav
21 za leglo štirih starih, je postalo jasno, da bo konflikt neizogiben. Med drugim so na primer odkrili zastave nacionalistične stranke (Guomindang 国民党), starodavne meče, slike Yuan Shikaija 袁 世 凯 (1859–1916) in celo priročnik nacionalistične stranke o kampanji izkoreninjanja komunistične partije (Liang 2002, 384). Ta dogodek je pomenil zmago za rdečegardiste, saj zagovorniki ohranjanja Treh znamenitosti v danem političnem ozračju nikakor niso mogli razložiti historične in kulturne vrednosti najdenih premetov (Liang 2002, 384).
Med lokalnimi uradniki se je razširil strah, da bo kmalu sledil napad, v katerem bo uničenih ogromno neprecenljivih predmetov. V zemljo so tako zakopali najdragocenejše zgodovinske in umetniške predmete, kot so bile obredne bronaste posode, ki so bile darilo cesarja Qianlonga 乾 隆 (1711–1799), ter slike in kaligrafska dela. Poleg tega so v bližnji vodnjak spustili še kipe Bud in razne lesene rezbarije ter zažgali ogromno fotografij politikov in vojaških mogotcev iz časa Republike (Liang 2002, 384-385). S stopnjevanjem napetosti so v zadnjem upanju na pomoč obvestili centralno vlado o dogodkih v mestu Qufu. 12. novembra so prejeli dva odgovora in nobeden od njiju ni prinesel zadovoljstva (Liang 2002, 385). Takratni vodja Centralne skupine kulturne revolucije (Zhongyang wenge xiaozu 中央文革小组) , Chen Boda 陈伯达 (1904 – 1989), je prepovedal zažig Konfucijevega templja, dvorca in pokopališča ter ukazal, naj se jih preobrazi v fevdalne muzeje8 družine Kong. Po drugi strani pa je dal dovoljenje, da se izkoplje Konfucijev grob (Ho 2006, 90). Navodila Qi Benyuja 戚本禹 (1931 – 2016), člana Centralne skupine kulturne revolucije, so bila bolj natančna in jasna. Menil je namreč, da nenadzorovano razbijanje množic lahko privede do nepotrebne škode, zato si je prizadeval, da Centralna skupina kulturne revolucije prevzame pobudo in nudi smernice (Li 2017). Ukazal je, da se morajo vsi spomeniki, ki so nastali v času med dinastijo Han 汉 (206 pnš.–220 nš.) in dinastijo Ming, ohraniti. Nasprotno pa naj bi morali razbiti vse predmete iz časa dinastije Qing. Enako kot Chen Boda se je tudi Qi Benyu strinjal, da se stavbe preobrazi v neke vrste muzeje in Konfucijev grob izkoplje (Ho 2006, 90).
Poleg tega je ukazal, da se na območje pošlje strokovnjake, ki bodo lahko ovrednotili vrednosti predmetov in preučili grob (Li 2017).
Kljub določenim omejitvam, ki jih je postavila centralna vlada, je postalo jasno, da so rdečegardisti dobili zeleno luč za napad. Ko so razbili kamnito ploščo, ki je označevala, da gre za nacionalno zavarovano znamenitost, so se končno znebili vseh ovir (Ho 2006, 91). Kipom v templju so razbili glave in zažgali starodavne izdaje klasikov (Liang 2002, 391). Po navodilih centralne vlade so razbijali le stele iz časa dinastije Qing in nagrobnike v pokopališču družine Kong, mnoge grobove pa so tudi izropali (Ho 2006, 90). V zaključni ceremoniji so rdečegardisti položili Konfucijev kip v prtljažnik tovornjaka in mu na glavo posadili papirnato kapo z napisom ''huligan številka 1''.
8 Fevdalni muzeji so služili za prikazovanje zločinov veleposestnikov in kapitalistov ter poučevanje množice o izkoriščevalski preteklosti. Prav tako so bili učinkovit način, s katerim so lahko obvarovali znamenitosti pred rušenjem.
