Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je v sklopu teženj po modernizaciji iz zahoda prenesla ideja varovanja kulturne dediščine (Lai 2016, 50). Nastopilo je obdobje novih razmišljanj o kitajski kulturi in zgodovini, v katerem so se širile zahodne ideje in prakse. Mnogo intelektualcev in študentov je potovalo v tujino, kjer so obiskovali muzeje, starodavne ruševine, spomenike, arheološka nahajališča in ostale znamenitosti. Nazaj so se vračali z raznolikimi idejami, kako bi morali tudi na Kitajskem sprejeti podobne ukrepe za zavarovanje kulturne dediščine (Lai, 2016, 54). V prvi polovici 20. stoletja je postopoma prišlo do uradne državne zakonodaje, ki je vzpostavila prve temelje za varovanje kulturne dediščine. Kljub temu dejstvu pa je Kitajska znana po dolgi tradiciji zbiranja umetniških del in varovanja pomembnih religioznih in zgodovinskih znamenitosti. Cesarji so na dvoru kopičili impresivne cesarske zbirke, sestavljene iz najdragocenejših umetniških predmetov iz različnih predelov kitajskega ozemlja. Tako je večina dragocenih predmetov, kot so razne slike, kaligrafska dela in bronasti predmeti, pristala v cesarskih ali zasebnih zbirkah (Lai 2016, 51). Pripadniki višjih slojev so s posedovanjem takšnih dragocenosti namreč izkazovali svojo kulturno in politično (pre)moč. Z nastopom komercializacije trga v času dinastije Ming je prišlo do vsesplošnega zvišanja premoženja, kar naj bi vplivalo na dejstvo, da so se posamezniki med seboj začeli razločevati prav preko zasebnih zbirk. Iz tega obdobja imamo tako celo razne priročnike, ki so ljudi učili, kako pravilno skrbeti za svoje
9 umetniške predmete (Ho 2020, 3). Templji, palače in druge znamenitosti so bile prav tako v zasebnih rokah. Materialna kultura torej ni spadala pod državno lastnino in država posledično nad njo ni imela strogega nadzora (Lai 2016, 51).
Po hudih porazih, ki jih je Kitajska doživela v poznem 19. stoletju, je vedno več učenjakov težilo k modernizaciji in predlagalo številne reforme. Prva polovica 20. stoletja predstavlja čas črpanja zahodnih idej in znaj, ki so se hitro širila med kitajskimi intelektualci. Ti so se začeli zgledovati po zahodnih državah in iskati primerne modele za modernizacijo Kitajske. Velik poudarek so dajali predvsem na reforme družbenopolitičnih institucij in kulturnih vrednot, saj so verjeli, da je to edini način, s katerim bo Kitajska lahko dohitela preostali svet (Lai 2016, 52). Koncept varovanja kulturne dediščine je močno povezan s konceptom modernosti, osnovanje državne zakonodaje o varovanju kulturne dediščine pa je bilo videno kot del gradnje nove in moderne države (Lai 2016, 51). V zadnjih letih dinastije Qing so sledili še zadnji poskusi modernizacije in utrjevanja oblasti. V tem obdobju so bile tako ustanovljene številne družbene institucije, kot so javne knjižnice, muzeji in parki (Lai 2016, 55). Leta 1909 je bila na primer v provinci Shandong ustanovljena provincialna knjižnica, pod katero je deloval tudi Inštitut za varstvo starin (Shandong jinshi baocunsuo 山东金石保存所), ki je zbiral izkopane arheološke predmete in jih razstavljal širši javnosti (Lai 2016, 55). Poleg tega je zanimanje tujcev iz evropskih in drugih dežel za različne umetnine vplivalo na vedno večji trg z njimi. Nakupi in nasilna odtujitev teh predmetov, ki so romali v zahodne zasebne zbirke, pa so še dodatno preusmerili pozornost javnosti k državni dediščini (Lai 2016, 56). Tujci so izkoristili takratno nestabilnost Kitajske, ki nad svojimi dragocenostmi ni imela trdnega nadzora, zato so brez večjih problemov dostopali do željenih predmetov. Tudi številni vojaški mogotci so izropali nemalo grobnic in njihove predmete prodajali tujim zbirateljem (Lai 2016, 56).
Težnja po modernizaciji in grožnja zahodnega kulturnega imperializma sta tako vlado spodbudila, da je leta 1909 sprejela prvi odlok o zavarovanju kulturne dediščine, imenovan Ukrepi za zaščito starodavnih najdišč (Baocun guji tuiguang banfa zhangcheng 保存古迹推广办法章程). Pod vedno večjim pritiskom se je torej izoblikovala prva pravna ureditev varovanja kulturne dediščine, ki je ponazarjala začetek zavedanja o pomembnosti ohranjanja državne kulturne dediščine na Kitajskem (Lai 2016, 56-57). V dokumentu jasno piše, da je odlok nastal kot poskus zaustavitve odtoka državnih dragocenosti v tujino, saj naj bi Kitajska poleg svojih zakladov s tem izgubila tudi dostojanstvo na mednarodnem prizorišču (Lai 2016, 60). Poleg tega je omenjen mednarodni sporazum o prepovedi uničevanja kulturne dediščine neke države v času vojaških konfliktov4, s čimer so jasno obsodili pretekla dejanja zahodnjakov in preprečili, da bi se to ponovilo v
4 Kitajska je leta 1899 in 1907 sodelovala v mednarodnih dogovorih haaških konvencij o zavarovanju kulturne dediščine držav v času vojaških konfliktov in jih tudi potrdila (Lai 2016, 61).
10 prihodnosti. Vključitev mednarodnega sporazuma v odlok priča o dejstvu, da je gibanje za varovanje kulturne dediščine na Kitajskem že od samih začetkov sledilo tujim modelom varovanja kulturne dediščine (Lai 2016, 61-62). V preambuli k odloku so podali stanje varovanja kulturne dediščine v drugih državah, ki imajo strog nadzor nad svojimi znamenitostmi, zbirajo in hranijo dragocene predmete ter jih razstavljajo v muzejih (Lai 2016, 60). Na osnovanje dokumenta in varovanje kulturne dediščine so poleg novih zahodnih pristopov vplivale tudi stare in tradicionalne prakse. Izpostavljena sta bila dva ključna vidika, raziskave in inventura ter varovanje kulturne dediščine. V sklopu raziskovanja in inventure so se osredotočali na kamnite skulpture, stenske poslikave, izklesane kamne, grobnice in izkopane predmete, ki so jih zabeleževali in klasificirali (Lai 2016, 62). Vse to je močno odražalo tradicionalni način pisanja tako imenovanih uradnih listov, ki se je vzpostavil v času dinastije Južni Song 南宋 (1127–1279). Lokalni uradniki so bili namreč zadolženi za preučevanje znanih zgodovinskih in literarnih oseb ter znamenitostih, povezanih z njimi (Lai 2016, 62). Sestavljati so morali sezname raznih predmetov in znamenitosti, ki so jih nato poslali na cesarski dvor in ob koncu leta zaščitili. Obravnavali so podobne kategorije, kot so bile omenjene v odloku, vendar so se pri njihovem preučevanju zanašali le na pisno gradivo in ne na materialne dokaze (Lai 2016, 62). V odloku so po novem zahtevali, da je nujna tudi obravnava materialnih dokazov in obisk območja (Lai 2016, 63). Še ena novost, ki je povzročila odmik od tradicionalnih načinov, je bila razširitev kategorij, kar je bila posledica zgledovanja po zahodnih modelih. V osnovi so se osredotočali na predmete s historičnimi in umetniškimi vrednostmi, vendar so poleg tradicionalnih kategorij, kot so bile cesarske grobnice, palače in templji, poudarjali tudi predmete in znamenitosti, ki so bile povezane z običajnimi ljudmi, predvsem javne spomenike in razne umetniške zbirke (Lai 2016, 63). V sklopu varovanja kulturne dediščine je bila ključna novost prepoved popravljanja škode z namenom, da se ohrani izvirnost umetniških del (Lai 2016, 64). Poleg tega so v odloku razglasili, da morajo vse provincialne prestolnice odpreti provincialne muzeje, v katerih bodo zbirali, kategorizirali in shranjevali umetniška dela ter arheološke izkopanine (Lai 2016, 64). Odlok torej vsekakor pomeni nov začetek v smislu varovanja državne kulturne dediščine, saj je vzpostavil poenotena pravila po celotni Kitajski in skušal vzpostaviti večji nadzor.
V obdobju republike so vse cesarske zbirke, vključno s celotnim premoženjem cesarske družine, postale last države (Lai 2016, 71). Začelo se je novo obdobje z naraščajočim nacionalizmom, v katerem je kitajska vlada posvečala vedno več pozornosti kulturni dediščini. Izvajati se je začel strožji nadzor nad odpravami zahodnjakov in njihovim odvzemanjem starodavnih predmetov, ustanovljene so bile številne državne in zasebne institucije, ki so se ukvarjale s preučevanjem materialne kulture, sčasoma pa se je oblikovala tudi prva zakonodaja o varovanju kulturne dediščine (Lai 2016, 71). Istočasno je v začetku 20. stoletja prišlo do duhovnega vrenja in kitajski
11 intelektualci in študenti so v sklopu dveh množičnih in med seboj tesno prepletenih gibanj, politično gibanje četrtega maja (wusi yundong 五四运动) in duhovno gibanje za novo kulturo (xinwenhua yundong 新文化运动), začeli zavračati staro kulturo in toge tradicionalne vrednote ter se zavzemali za vzpostavitev nove kulture. Kritiko preteklosti in tradicije je povzročilo ponižanje Kitajske in njenega naroda na mednarodnem prizorišču, predvsem po nepravičnih pogojih mirovne konference v Versaillesu po koncu prve svetovne vojne (Chen 1970, 63). Za glavnega krivca so obtožili konfucianizem, ki je s svojo togostjo zaviral družbeni, politični in ekonomski razvoj Kitajske. Nekateri intelektualci so se zavzemali za strogo prekinitev s kitajsko preteklostjo in popolno modernizacijo ter ''pozahodnjenje'' vseh vidikov kitajske kulture (Chen 1970, 74). Po drugi strani pa se je mnogo intelektualcev zavedalo, da bi bilo popolno zavračanje kitajske kulturne dediščine škodljivo za dosego političnih ciljev gibanja četrtega maja, saj je bila ta v očeh običajnega prebivalstva visoko cenjena in spoštovana (Chen 1970, 74). Poleg tega pa je bilo gibanje nacionalistične narave in posledično ni moglo istočasno zavračati kitajske kulture in tradicije. Nacionalistična in patriotska čustva namreč pogosto temeljijo prav na ponosu do kulturne dediščine in zgodovine države. V tem pogledu sta se torej gibanje četrtega maja in gibanje za novo kulturo precej razlikovala. Gibanje četrtega maja je namreč lahko samo preko spoštovanja in varovanja državne kulturne dediščine pridobilo množično podporo kitajskega prebivalstva za dosego željenih političnih ciljev (Chen 1970, 74-75).
Poleg ikonoklastičnih elementov pa so duhovno vrenje v začetku 20. stoletja zaznamovale tudi težnje po znanosti in demokraciji, dva elementa, ki naj bi omogočila neodvisnost in enakopravnost Kitajske (Chen 1970, 77). V sklopu tega so poudarjali zgodovino, ki je temeljila na znanosti, in se zgledovali po zahodnem načinu zgodovinopisja (Wang 2001, 4). Pripadniki gibanja četrtega maja in gibanja za novo kulturo so tako povzročili preobrazbo kitajskega načina zgodovinopisja, v katerega so uvajali zahodna načela in metode, predvsem kritično rabo virov, uporabo materialnih ter arheoloških dokazov in ločitev primarnih ter sekundarnih virov (Wang 2011, 14). Zgodovina ni bila več podrejena študiranju konfucijanskih klasikov in je postala samostojna in znanstvena disciplina (Wang 2001, 10). Prav ta vidik pa lahko zaznamo tudi v prvi zakonodaji varovanja kulturne dediščine. Pravzaprav so k sprejemu zakona pripomogla izkopavanja Yinxu 殷墟, zadnje prestolnice dinastije Shang 商 (1554–1045 pnš.) v provinci Henan, ki so bila zaradi kaotičnih razmer, nejasnih pravil in problematike lastništva nemalokrat prekinjena in ogrožena (Lai 2016, 74-75). Številni intelektualci gibanja četrtega maja, ki so poudarjali pomembnost arheoloških najdb, so se močno zavzemali za državno zakonodajo, ki bi jih zavarovala (Lai 2016, 76).
Leta 1930 je bil torej sprejet Zakon o varovanju starodavnih predmetov (Guwu baocun fa 古物保 存法), ki še danes predstavlja temelje za varovanje kulturne dediščine (Lai 2016, 71). Z zakonom je vlada vzpostavila trden nadzor nad kulturno dediščino, ki jo je jasno razglasila kot državno
12 lastnino. Ustanovljena je bila nova državna organizacija, imenovana Centralni komite za zaščito starodavnih predmetov (Zhongyang guwu baoguan weiyuanhui 中央古物保管委员会), ki je predstavljal glavni organ, odgovoren za vse arheološke najdbe (Lai 2016, 73). Poleg tega je zakon radikalno spremenil lastniške pravice nad arheološkimi najdbami. V času dinastije Tang 唐 (618–
907) so izkopanine pripadale najditeljem ali lastnikom zemljišč, kar so prevzeli tudi v dinastijah Ming in Qing. Zakon iz leta 1930 pa je nasprotno uveljavil, da vse arheološke najdbe pripadajo državi, ki bo poskrbela za njihovo varovanje in primerno lokacijo (Lai 2016, 72). Državno lastništvo so razširili tudi na same pravice do izkopavanj. Po novem bo morala vlada dodeljevati dovoljenja za vsa arheološka izkopavanja, ki bodo potekala v okviru primernih akademskih institucij (Lai 2016, 73). Z zakonom so ustanovili sistem registracije zasebnih zbirk z namenom, da se jih lažje kontrolira in posledično omili trgovino z zgodovinskimi in umetniškimi predmeti (Lai 2016, 73). Še ena izmed pomembnih novosti, ki jih je uvedel zakon, pa je bila nova znanstvena definicija besede guwu, ki določa, da označuje vse predmete, ki so povezani z arheologijo, zgodovino, paleontologijo in drugimi znanstvenimi disciplinami (Lai 2016, 73).
Pomembnost zakona iz leta 1930 leži v dejstvu, da je z novimi pristopi, kot je zbiranje podatkov, poudarjanje arheološkega terenskega dela in beleženje okolja, v katerem so odkrili najdbe, uzakonil znanstveno preučevanje arheoloških in drugih materialnih ostankov (Lai 2016, 74). Velik premik k znanstvenemu preučevanju so dosegli tudi s pomočjo novih disciplin zahoda, kot so arheologija, antropologija in zgodovina arhitekture (Lai 2016, 79). Kljub temu da je začetek 20.
stoletja obdobje ostrih kritik kitajske preteklosti in tradicije, pa se je ob močnih težnjah do znanstvenega preučevanja in zavarovanja arheoloških najdb izoblikoval prvi zakon, ki varuje kitajsko dediščino. Poleg tega so z zakonom uspešno vzpostavili trden nadzor in omogočili učinkovitejše varovanje. Državni nadzor nad kulturno dediščino so pravzaprav dojemali kot suverenost države, ki predstavlja ostro nasprotje krajam zahoda (Lai 2016, 79). Po letu 1949 je tudi komunistična vlada prevzela osnovni sistem, ki ga je orisal zakon nacionalistične vlade (Lai 2016, 79).