Diplomsko delo

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Kristina Petrović

Vpliv deleža žensk v vladi na zaupanje v vlado: mednarodna primerjava

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Kristina Petrović

Mentorica: izr. prof. dr. Irena Bačlija Brajnik

Vpliv deleža žensk v vladi na zaupanje v vlado: mednarodna primerjava

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

(3)

Zahvala Rada bi se zahvalila mentorici izr. prof. dr. Ireni Bačlija Brajnik za vso strokovno in vsebinsko pomoč pri pisanju diplomskega dela. Hvala družini in prijateljem, ki so me podpirali skozi celotni proces študija in brez katerih mi ne bi uspelo.

(4)

Vpliv deleža žensk v vladi na zaupanje v vlado: mednarodna primerjava

V diplomski nalogi je predstavljena korelacija med deležem žensk v nacionalnih vladah in zaupanjem v izvršilni organ. Cilj naloge je analizirati povezanost med obema spremenljivkama in odgovoriti na vprašanje, ali je stopnja zaupanja višja v vlade, kjer je delež žensk večji.

Odstotek žensk, ki zasedajo ministrske položaje, v večini držav ni visok. Vodja ima moč vplivati na sledilce, ki delajo za uspešnost organizacije in ženske so kot vodje bolj odprte za sodelovanje in bolj osredotočene na razmerje z zaposlenimi. Pomembno je tudi zaupanje, kar pomeni, da ima posameznik pozitivno predstavo o organizaciji. Osnovna raven zaupanja v vlado je bistvenega pomena za efektivno delovanje vladnih institucij. V nalogi tako prikazujemo razmerje med deležem žensk v nacionalnih vladah držav članic EU ter deležem zaupanja v le-te. S pomočjo Pearsonovega koeficienta korelacije smo določili moč povezanosti med spremenljivkama. V končnem delu diplomskega dela so povzete ključne ugotovitve glede povezanosti.

Ključne besede: vlada, ženske, zaupanje, Evropska unija

The influence of women in government regarding their share in one: an international comparison

The thesis demonstrates the correlation between the proportion of women in national governments and trust in the executive body. The aim of the thesis is to analyse the association between the two variables and to answer the question of whether the level of trust is higher in governments where the share of women is higher. The percentage of women holding ministerial positions is in most countries not high. A leader has the power to influence followers who work for the success of the organization and women as leaders are more open to collaboration and more focused on the relationship with employees. Trust in government is also imperative since it means that an individual has a positive view on the organization. Therefore, a basic level of trust in government is essential for the effective functioning of government institutions. The graphs presented in the following chapters show the ratio between the proportion of women in the national governments of the EU Member States and the proportion of trust in governments.

The ratio, between the two variables mentioned above is, with the help of the Pearson correlation coefficient, measured precisely. With my own analysis I demonstrate where the level of trust is higher. In conclusion I summarize the key findings regarding the connection between the proportion of women in the national governments of the EU Member States and the proportion of trust in governments.

Key words: government, women, trust, European Union

(5)

5

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 7

2 METODOLOŠKI NAČRT ... 8

3 TEORETIČNI DEL ... 9

3.1 Vodenje ... 9

3.2 Stili vodenja ... 10

3.3 Zaupanje v institucije ... 12

3.4 Zakaj je zaupanje v vlado pomembno? ... 14

3.5 Ženske in politika ... 15

4 ANALITIČNI DEL ... 18

4.1 Delež žensk v nacionalnih vladah ... 18

4.2 Zaupanje v vlado ... 20

4.3 Korelacija med deležem žensk v nacionalnih vladah in zaupanjem v vlado ... 21

4.3.1 Analiza korelacije ... 33

5 ZAKLJUČEK ... 38

6 VIRI ... 39

KAZALO TABEL

Tabela 4.1: Delež žensk v nacionalnih vladah v državah članicah EU od leta 2010 do leta 2020 ... 18

Tabela 4.2: Delež zaupanja v nacionalno vlado držav članic EU od leta 2010 do leta 2020 ... 20

Tabela 4.3: Prikaz držav članic EU glede na delež žensk v vladi in zaupanje v le-to od leta 2010 do 2020 ... 34

Tabela 4.4: Lestvica vrednosti Pearsonovega koeficienta... 36

(6)

6

KAZALO SLIK

Slika 4.1: Delež žensk in zaupanje v vlado 2010 ... 22

Slika 4.12: Pearsonov koeficient korelacije (2010-2020) ... 37

(7)

7

1 UVOD

Obstoj posredne demokracije temelji na zaupanju, ki ga uživajo izbrani politični predstavniki.

Obstaja več faktorjev, ki vpliva na zaupanje do političnih predstavnikov, od institucionalnih, do družbeno-ekonomskih ter zgodovinsko pogojenih. Višja raven zaupanja je navadno posledica boljših gospodarskih pogojev v državi, socialne kohezije in boljše socialne države (Goldfinch, 2012). V mojem diplomskem delu pa sem se posvetila vprašanju, ali na zaupanje morda vpliva tudi delež žensk v najvišjem političnem organu izvršilne funkcije – vladi. Veliko študij je dokazalo, da so ženske boljše menedžerke od moških, kar se odraža v sprejemanju odločitev, v spretnostih ali v komunikaciji z drugimi ljudmi. Boljše menedžiranje žensk je posledica čustev, ki so pri ženskah bolj izrazita (Kleiman¹, 2003, v Vecchio 2003). Eagly in Carli (2003) govorita o tem, da je stil vodenja žensk bolj nagnjen k sodelovanju in opolnomočenju, medtem ko je moški stil vodenja vezan na nadzor in sprejemanje odločitve, ki izražajo moč odločevalca. Če povzamem definicije vodenja, le-to predstavlja moč vplivati na drugo osebo, da bi ta oseba delovala v smeri doseganja ciljev organizacije. Na začetku teoretičnega dela so poleg pojma vodenje in stilov vodenja predstavljene še razlike med spoloma v vodenju. V nadaljevanju je predstavljeno zaupanje v institucije ter zakaj je zaupanje v izvršilni organ pomembno. Zaupanje definiramo kot pričakovanje, kaj lahko določen akter naredi in kaj dejansko naredi, pri temu pa ne škoduje drugemu akterju (Goldfinch, 2012).

V diplomskem delu sem za ugotavljanje korelacije med spremenljivkama zaupanje v vlado in delež žensk v vladi uporabila Pearsonov koeficient.² Obdobje mojega raziskovanja bo od leta 2010 do leta 2020. V raziskavo sem vključila vseh 27 držav, ki so trenutne članice Evropske unije, da bi dobila bolj natančne rezultate. Vključila sem tudi Republiko Hrvaško, ki se je šele leta 2013 pridružila Evropski uniji. Enota raziskovanja bodo torej vse države članice Evropske unije, brez Velike Britanije. V nadaljevanju analitičnega dela sledi analiza pridobljenih rezultatov. V zaključku diplomskega dela bom opisala ključne ugotovitve ter neposredno odgovorila na raziskovalno vprašanje.

1 Kleiman, C. (2003). Gender trends demand some preparation. Chicago Tribune.

2 S pomočjo tega koeficienta lahko ugotovimo, ali obstaja povezanost med obema spremenljivkama, ni pa na ta način možno odgovoriti na vprašanje, ali ena spremenljivka vpliva na drugo.

(8)

8

2 METODOLOŠKI NAČRT

Cilj diplomskega dela je primerjati zaupanje v vlade držav članic Evropske unije za obdobje med letoma 2010 in 2020 s stopnjo deleža žensk v teh istih vladah. Ugotoviti želim, ali je delež žensk v vladi povezan s stopnjo zaupanja v vlado. Zaupanje v vlado se med državami razlikuje, višja raven zaupanja je navadno posledica boljših gospodarskih pogojev v državi, socialne kohezije in boljše socialne države (Goldfinch, 2012). Zanimalo me bo ali je s stopnjo zaupanja povezan tudi delež žensk na oblasti.

Zastavila sem si naslednje raziskovalno vprašanje:

»Ali je zaupanje v vlade večje v državah, kjer je delež žensk v njih večji?«

Da bi odgovorila na to zastavljeno vprašanje se bom pri svojem diplomskem delu najprej osredotočila na sekundarne vire, in sicer literaturo, ki opisuje teorije vodenja ter literaturo o zaupanju v institucije. Nadalje bom uporabila metaanalizo, predstavila bom rezultate več analiz (osrednja baza podatkov bo Eurobarometer oziroma javna poročila Evropske komisije) ter analizirala korelacijo med podatki o stopnji zaupanja ter deležem žensk v vladah držav članic EU. Za ugotavljanje korelacije med obema spremenljivkama bom uporabila Pearsonov koeficient, ki se pogosto uporablja v statističnih analizah. Za bolj pregledno predstavo podatkov in rezultatov bom v diplomsko delo vključila še nekaj tabel in grafov. V zaključku diplomskega dela bom povzela analizo rezultatov in odgovorila na zastavljeno vprašanje.

(9)

9

3 TEORETIČNI DEL

3.1 Vodenje

Pojem vodenje lahko definiramo kot odnos moči med vodji in njihovimi sledilci. Vodje imajo moč vplivati na spremembo drugih. Nekateri avtorji vodenje vidijo kot transformacijski proces, ki ima vpliv, da sledilci dosežejo več, kot se od njih pričakuje. Drugi avtorji vidijo vodenje kot perspektivno spretnost, kar pomeni, da ta način vodenja omogoča učinkovito vodenje (Northouse³, 2007, v Brezovšek in Kukovič, 2014). Vodenje je proces, v katerem vodja preko svojih osebnih sposobnosti, znanja in spretnosti vpliva na določene ljudi in s tem skupaj dosežejo zastavljeni cilj. Vodenje torej spodbuja podporo oziroma zaupanje med ljudmi, ki imajo iste cilje (Kovač⁴ in drugi, 2004, prav tam). Vodenje je definirano tudi kot sposobnost posameznika, da vpliva na druge, jih motivira in usposablja na tak način, da ti posamezniki pripomorejo k učinkovitosti in uspešnosti organizacije (Stare in Seljak⁵, 2006 v Brezovšek in Kukovič, 2014). Koontz in Weihrich (1994, str. 437) opredelita vodenje kot vplivanje oziroma kot umetnost in proces vplivanja na posameznike na takšen način, da si posamezniki želijo doseči zastavljene cilje organizacije. Avtorja prav tako opredelita vodenje kot »sposobnost ali proces vplivanja na ljudi, ki z entuziazmom sprejmejo in težijo k doseganju skupinskih ciljev«.

Vodenje je proces, pri katerem vodja prepriča svoje sledilce, da bi izvrševali določene naloge oziroma je interakcija med vodjo in sledilci, in sicer vodja vpliva na sledilce, sledilci pa so dovzetni za vpliv. Vodenje je prav tako definirano kot izmenjava informacij med dvema osebama. Prva oseba predstavi določene informacije in jih druga oseba poskuša uresničiti na čim boljši način (Stare in Seljak, 2006 v Brezovšek in Kukovič, 2014).

Bass (1985) pravi, da je vodenje sposobnost, s katero lahko posameznik usmerja, vpliva, daje ali navdihuje ostale posameznike ali skupine, v namenu doseganja zastavljenega cilja. Vodenje je proces, pri katerem ima ena oseba vpliv na drugo osebo za doseganje prej zastavljenega cilja (Montana in Charov, 1993). Vodenje lahko razumemo tudi kot dinamičen proces zaupanja, pri katerem ena oseba vpliva na drugo osebo, ki prostovoljno izvršuje določene naloge, da bi dosegli cilje organizacije (Buble, 1993). Crosby (1997) definira vodenje kot načrtovano povzročanje akcij, ki imajo vpliv na druge. Te akcije naj bi uresničile cilje vodje. Medtem

3 Northouse, P. G. (2007). Leadership: Theory and practice. London: Thousand Oaks; New Delhi: Sage Publications

4 Kovač, J., Mayer, J. in Jesenko, M. (2004). Stili in značilnosti uspešnega vodenja. Kranj: Moderna organizacija

5 Stare, J. in Seljak, J. (2006). Vodenje ljudi v upravi: Povezanost osebnostnega potenciala za vodenje z uspešnostjo vodenja. Ljubljana: Fakulteta za upravo

(10)

10

Crosby poudarja, da se z akcijami lahko vse doseže. Vnaprej planiran način povzročena akcija daje zaposlenim vedeti, kaj se lahko od njih pričakuje. Namera vodje je doseči zastavljene cilje.

3.2 Stili vodenja

V prejšnjem stoletju so se raziskovalci izogibali raziskovanju žensk in vodenja, vse do poznejših sedemdesetih let, ko so nastale prve raziskave na to temo. Ženske so namreč pričele zavzemati vse bolj pomembne položaje v družbi, tako na političnem kot na poslovnem področju. Hkrati so se pojavila vprašanja, ali imajo moški in ženske enak stil vodenja ter ali so moški kot vodje bolj učinkoviti od žensk (Northouse, 2019). V nadaljevanju bom predstavila različne stile vodenja ter naredila primerjavo med obema spoloma.

V preteklosti so bile razlike med ženskami in moškimi vidne, saj je večina moških imelo dostop do izobraževanja in do raznih usposabljanj, ki so pomagala pri njihovem delu. Ženske so imele večje obveznosti doma, kot na primer skrb za otroke in opravljanje gospodinjskih del, zato so se nekatere odločale pustiti družinsko življenje in se posvetiti karieri. Različne raziskave kažejo, da čeprav se je veliko žensk borilo, da bi prišle na višje položaje, so ženske zmeraj zavzele slabše vodilne položaje in ne uživajo enakih pravic kot moški (Notrhouse, 2019).

Boatwright in Forrest (2000) govorita o pojavu, ki se imenuje »stekleni strop«. Ta pojav pojasnjuje številčne razlike med spoloma v vodenju. Teorija steklenega vodenja govori o tem, da je socialni model pričakovanj in prepričanj tisti, ki spodkopava ženske z vodilnih položajev.

Če se tradicionalni pogledi na vodenje osredotočajo bolj na avtoritativno vodenje (npr.

osredotočenost samo na določeno nalogo), potem ti pogledi lahko povzročijo »stekleni strop«, in vodenje, kjer je značilno sodelovanje med vodjo in sledilci označijo kot neizvedljivo vodenje.

Ko govorimo o uspešnih vodjih, vedno prihaja do diskriminacije žensk oziroma do različnih stereotipov. Kot »dobre« voditelje v večini primerov smatramo moške, saj so bolj primerni in bolj kvalificirani za opravljanje tovrstnega dela (Yukl⁶, 1998 in Oakley⁷, 2000, v Stelter, 2002).

Takšen odnos do žensk lahko pripelje do tega, da ženske uporabijo bolj »moški« stil vodenja.

To lahko pogosto privede do tega, da ženske ne pridejo na vodilna mesta (Gardiner in

6 Yukl, G. (1998). Leadership in Organizations (4th ed.). Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall.

7 Oakley, J. G. (2000). Gender-based barriers to senior management positions: understanding the scarcity of female CEO's. Journal of Business Ethics, 27, 321-334.

(11)

11

Tiggemann, 1999⁸, v Stelter, 2002). Syvensky in Madden⁹ (1996, prav tam) prav tako menita, da tudi če ima ženska vse kvalitete in sposobnosti za biti vodja določene organizacije, ima pogosto težave te svoje sposobnosti pokazati in se mora zato vesti bolj strogo, kar zna imeti negativne posledice za njeno delovno mesto. Ženske imajo večje težave, tako fizične kot psihične, saj morajo vedno znova dokazovati svojo vrednost. To se najbolj pogosto vidi v okoljih, kjer so dominantni moški. Raziskave kažejo, da se moški v okoljih, kjer dominirajo ženske, ne srečajo s takšnimi težavami.

Po mnenju nekaterih raziskovalcev obstajajo majhne razlike med stili vodenja moških in žensk.

Ženske naj bi se bolj osredotočale na osebno razmerje z zaposlenimi, moški pa se bolj osredotočajo na izvrševanje nalog. Ženske prav tako uveljavljajo bolj demokratični stil vodenja, medtem ko je moški stil vodenja bolj avtokratski. Druge raziskave kažejo, da je za ženske bolj značilen transformacijski stil vodenja, kar pomeni, da je za ženske bolj značilno sodelovanje, karizma, hvaljenje podrejenih in negovalno vedenje (Stelter, 2002). Nekateri takšnemu stilu pravijo tudi karizmatično vodenje, saj imajo ženske bolj negovalni odnos do zaposlenih in so prav tako sposobne razumeti potrebe zaposlenih ter vrednotiti njihove dosežke (Conger in Kanungo¹⁰, 1987, in Bass¹¹, 1985, v Groves, 2005). Ženski stil vodenja je bolj transformacijski v tradicionalnih, kot tudi v ne-tradicionalnih organizacijah. To interaktivno vodenje žensk lahko pomeni, da so organizacije bolj odprte za sodelovanje in zaposleni ne čutijo nobene hierarhije.

Pri ženskem stilu vodenja najdemo razlike tudi v načinu odločanja. Do takšnega stila vodenja pride, ker se ženske, za razliko od moških, v procesu socializacije naučijo bolj sodelovati z drugimi (Stelter, 2002). Riggio¹² (1986, prav tam) ugotavlja, da so ženske bolj spretne pri razumevanju verbalne kot tudi neverbalne komunikacije. Po njegovem mnenju, lahko ženske bolj prepoznajo čustva glede na obnašanje posameznika. Za moške pa je bolj značilno transakcijsko vodenje.

8 Gardiner, M. in Tiggemann, M. (1999). Gender differences in leadership style, job stress, and mental health in male- and female-dominated industries. Journal of Occupational and Organizational Psychology, 72(3), 301-316.

9 Syvensky. J. M. in Madden, J. L. (1996). Effects of gender and sex type on perceived leadership abilities. Journal of Group Psychotherapy, 49(2), 76-88.

10 Conger, J. A. in Kanungo, R. N. (1987). Toward a behavioral theory of charismatic leadership in organizational settings. Academy of Management Review, 12: 637-647

11 Bass, B. M. (1985). Leadership and performance beyond expectations. New York: The Free Press.

12 Riggio, R. E. (1986). Assessment of basic social skills. Journal of Personality and Social Psychology, 51: 649- 660.

(12)

12

Cantor in Bernay¹³ (v Boatwright in Forrest, 2000) verjameta, da ženske voditeljice lahko odgovorijo na stereotipe z zatiranjem normativnega obnašanja spolov ali z vedenjem podobnim moškim. S takim vedenjem naj bi se ženske povzpele na višje položaje v organizaciji.

Eagly in Carli (2003) govorita o tem, da mora v post industrijski družbi obstajati večje sodelovanje med vodji in njihovimi sledilci. Zato navajata, da imajo ženske veliko prednost pri vodenju, saj stil vodenja žensk temelji na sodelovanju, medtem ko je za moški stil vodenja bolj značilen ukazovalni odnos ter odnos prikazovanja moči.

3.3 Zaupanje v institucije

Zaupanje pomeni imeti pozitivno predstavo o dejanjih posameznika ali organizacije. Zaupanje v vlado predstavlja zaupanje državljanov v dejanja vlade, ki dela to, kar je prav in pošteno (Easton¹⁴ 1965, v OECD, 2013). Zaupanje v institucije je pomembno, saj tem institucijam daje legitimnost in prav tako skrbi za družbeno kohezijo. V kolikor je zaupanje visoko, lahko politične institucije sprejemajo ali izvajajo določene javne politike. Z zaupanjem v institucije se poveča samozavest tujih investitorjev in strank (OECD, 2019).

Haček in Bačlija (2012) govorita o tem, da se institucije pojavljajo kot posredniki zaupanja med državljani, saj ni mogoče zaupati vsakemu državljanu posebej, pri tem pa morajo državljani upoštevati določena pravila in norme. Državljani, ki živijo v demokratičnih družbah, zaupajo v le-to kot najvišjo stopnjo zavarovanja drugih oblik zaupanja v tej družbi (prav tam).

Medsebojno zaupanje ustvarja tudi zaupanje v institucije. To zaupanje temelji na dveh parametrih, in sicer na resnici in pravici. Ta dva parametra sta lahko uporabljena pasivno ali aktivno (Haček in Zajc, 2006).

Izhajajoč iz predpostavke, da se zaupanje v institucije ustvarja z medsebojnim zaupanjem posameznikov, lahko govorimo o dveh vrstah zaupanja v institucije. Prvič lahko zaupamo vsakemu javnemu uslužbencu posebej, da bo v skladu s pravili opravljal svoje delo. Tako naj bi javni uslužbenci zagotovili zaupanje v institucije. Drugič lahko zaupamo v obliko strukture institucije ali vodilnim v instituciji, da bodo v skladu s pravili opravljali svoje delo. V današnjem času nobena od zgoraj opisanih vrst zaupanja ne pride v poštev, kajti trenutno je v javni upravi veliko zaposlenih uslužbencev in ne moremo vsakemu zaupati. Pri drugi vrsti

13 Cantor, D.W. in Bernay, T. (1992). Women in power: The secrets of leadership. New York: Houghton Mifllin.

14 Easton, D. (1965). A Systems Analysis of Political Life, John Wiley, New York.

(13)

13

zaupanja je težava v tem, da ljudje ne poznajo narave dela vseh upravnih in političnih struktur ter posledic njihovega dela (Haček in Zajc, 2006).

Zaupanje v institucije je pomembno tam, kjer je zahtevano sodelovanje. Sodelovanje je potrebno med vlado in ostalimi institucijami ter med institucijami (tudi vlada) in državljani (Six¹⁵, 2003, v Sahin in Taspinar, 2015). Ljudje zaupajo ali ne zaupajo vladi na različni ravni.

Delovanje vlade, sprejemanje določenih javnih politik in delovanje političnih akterjev so pogosto razlogi, zakaj ljudje (ne)zaupajo vladi (Hardin¹⁶, 2001, prav tam). Zaupanje v vlado je opredeljeno kot temelj, na katerem leži legitimnost in trajnost političnega sistema. Zaupanje je poleg socialne kohezije pomembno tudi za blaginjo, saj vpliva na vladanje političnih institucij.

Visoka stopnja zaupanja v vlado povečuje učinkovitost in uspešnost vladnih operacij (Fukuyama¹⁷, 1995, v OECD, 2013).

Zaupanje v vlado je večplasten, kompleksen in dvoumen koncept. Legitimnost političnih akterjev in institucij temelji na zaupanju. V neposredni demokraciji državljani dajejo mandat določenim političnim akterjem, saj verjamejo, da bodo narodni izbranci dobro opravili svoje delo (Warren, 1999). Ljudje imajo lahko ideološke razloge, da zaupajo vladi, saj verjamejo v doseganje skupnih družbenih ciljev (March in Olsen¹⁸, 1989, prav tam).

Na širši ravni zaupanje v vlado temelji na dveh komponentah. Prva komponenta je družbeno zaupanje, ki predstavlja zaupanje državljanov v njihovo družbo. Druga komponenta je politično zaupanje, v katerem je vključeno ocenjevanje delovanja vlade in političnih institucij s strani državljanov. Politično zaupanje vključuje zaupanje na makro ravni, ki je razpršeno in temelji na sistemu, ter zaupanje na ravni institucij (Putnam¹⁹, 2000, v OECD, 2013).

Pričakovanja državljanov so ključna za zaupanje v vlado. Ko postajajo državljani vse bolj izobraženi, se njihova pričakovanja do vlade višajo. V kolikor se pričakovanja državljanov povečajo v večji meri, kot bi se povečali dosežki vlade, začne zaupanje v izvršilno telo upadati (Dalton²⁰, 2005, v OECD, 2013). Državljani zaupajo v vlado ne glede na to, ali imajo negativne

15 Six, F. (2003). The Trust Process in Organizations: Empirical Studies of the Determinants and the Process of Trust Development, (str. 196-223). Cheltenham: Edward Elgar.

16 Hardin, R. (2001). Trust in society. Russell Sage Foundation.

17 Fukuyama, F. (1995). Trust: the Social Virtues and the Creation of Prosperity, Free Press, New York.

18 March, J. G. in Olsen, J. P. (1989). Rediscovering Institutions: The Organizational Basis of Politics. New York:

The Free Press.

19 Putnam, R. (2000). Bowling Alone: The Collapse and Revival of American Community, Simon and Schuster, New York

20 Dalton, R. J. (2005). The social transformation of Trust in Government: zv. 15. International Review of Sociology (str. 133-154).

(14)

14

ali pozitivne izkušnje s politikami vlade. Negativne izkušnje državljanov imajo lahko večji vpliv na njih kot pozitivne izkušnje. Tako lahko vlada izboljša svoje javne politike in poveča zaupanje vanjo (Kampen²¹ in drugi, 2006, prav tam).

3.4 Zakaj je zaupanje v vlado pomembno?

Osnovna raven zaupanja v vlado je pomembna za efektivno delovanje vladnih institucij. Kot pomembne elemente zaupanja v vlado štejemo vladavino prava, izvajanje javnih politik in infrastrukturne politike. Po mnenju nekaterih avtorjev je zaupanje v vlado pomembno tudi za gospodarsko rast. Zaupanje v vlado prav tako vpliva na obnašanje posameznikov in na njihov odnos do javnih politik. Takšen odnos ima lahko negativne kot tudi pozitivne posledice.

Negativne posledice so kratkoročne, kar pomeni, da se lahko zgodi, da ima neka javna politika na kratek rok negativno posledico na družbo, gledano na dolgi rok pa so te posledice pozitivne.

Zaupanje torej pomaga vladi uresničiti svoje cilje na dolgi rok. V družbah, kjer je zaupanje majhno, prebivalci zahtevajo takojšnje rezultate. Zaupanje v vlado bi lahko izboljšalo skladnost s pravili in predpisi ter zmanjšalo stroške izvršbe. Prav tako zaupanje v vlado pomaga pri večjem zadovoljstvu državljanov z ekonomskimi politikami. Zaupanje v vlado na primer zmanjša verjetnost, da bi državljani zaznali tveganje, ki je povezano z ekonomskimi politikami.

Tako medsebojno zaupanje bi po mnenju nekaterih avtorjev povečalo gospodarsko rast v državi (OECD, 2013).

Zaupanje v vlado lahko postane kritično v kriznih situacijah, kot so naravne nesreče, gospodarska kriza ali vojaški spopadi. Zaradi tega gre zaupanje v vlado kot proces lahko v nasprotne smeri. Četudi zaupanje traja dolgo časa, se lahko hitro izgubi. Ni dovolj samo razpravljati o vplivu zaupanja v vlado na uspešnost vlade, gospodarstvo in družbo, potrebno je tudi opisati, kaj bi se lahko zgodilo, če obstaja vse večje nezaupanje v vladi. To bi lahko privedlo do tega, da bi državljani (in podjetja) manj spoštovali zakon ali ne bi plačevali davkov.

To bi lahko povečalo stroške za vlado, kar bi povzročilo zmanjšanje učinkovitosti ali zmanjšanje prihodkov. Zmanjšanje zaupanja v vlado bi lahko otežilo tudi privabljanje in ohranjanje delavcev za delo v vladnih institucijah (OECD, 2013).

21 Kampen, J. K., S. V. De Walle in Bouckaert, G. (2006). Assessing the relation between satisfaction with public service delivery and trust in government: The impact of the predisposition of citizens toward government on evaluations of its performance: zv. 29(4). Public Performance and Management Review (str. 387-404).

(15)

15

3.5 Ženske in politika

V zadnjih dveh desetletjih se je število žensk v politiki drastično povečalo, čeprav je v nekaterih državah je še vedno premalo žensk, ki zasedajo vodilne položaje. Haque²² (2003, v Echle in Sarmah, 2020) pravi, da lahko pomanjkanje žensk na vodilnih položajih povzroči pomanjkanje demokracije in pomanjkanje legitimnosti vlade. Neimenovanje žensk na vodilne položaje lahko prav tako privede do zavračanja njihovega potenciala, saj so v današnjem času ženske bolj izobražene.

V današnjem času lahko najdemo veliko število reform, ki pripomorejo k temu, da bi se število žensk v politiki povečalo. Ena izmed glavnih reform je uvedba spolnih kvot, ki ženskam zagotavlja določeno število mest v političnih institucijah. Kvote lahko razdelimo na tri skupine, in sicer:

1. Rezervirana mesta, 2. Strankarske kvote in 3. Zakonodajne kvote.

Prvo skupino kvot – rezervirana mesta – najdemo v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu. Za to skupino kvot je značilno, da imajo ženske ločene volilne imenike, prav tako imajo tudi posebne volilne okraje. Ta skupina kvot se razlikuje od drugih dveh po tem, da zagotavlja predstavništvo žensk, ostali dve skupini pa zagotavljata le določen odstotek kandidatk in ni nujno, da so izvoljene. Strankarske kvote so ene izmed najbolj razširjenih in lahko obstajajo poleg ostalih kvot. Strankarske kvote obstajajo v nekaterih strankah, ki si želijo ženskam omogočiti vstop v politične institucije. Zadnja skupina kvot je podobna strankarskim kvotam in deluje na takšen način, da vsem strankam omogoča kandidirati določen odstotek žensk. Zagovorniki spolnih kvot pravijo, da so kvote rešitev za to, da bi ženske prišle na politične funkcije. Prav tako pravijo, da so izkušnje žensk potrebne v političnem življenju in so ukrepi glede kvot le začasni, dokler ne premagamo demokratičnega primanjkljaja. Nasprotniki spolnih kvot trdijo, da so kvote v nasprotju z načelom enakopravnosti, saj v večji meri zanemarjajo moške. Prav tako naj bi kvote bile nedemokratične, saj volivcem ne omogočajo glasovati za kandidata, ki ga želijo, ampak morajo glasovati za žensko. Tako naj bi slabši, nekvalificirani kandidati dobili prednost.

Implementacija spolnih kvot se razlikuje od države do države, saj nanje vplivajo politična

22 1. Haque, M. (2003). Citizen Participation in Governance through Representation: Issue of Gender in East Asia.

International Journal of Public Administration 26(5). (str. 569-90).

(16)

16

klima, demokracija v državi, zgodovina države itn., vseeno pa uvedba spolnih kvot ostaja ena izmed najbolj kontroverznih javnih politik (Bačlija, 2013).

Večanje deleža žensk lahko najdemo tudi v evropskih institucijah. Po prvih evropskih volitvah leta 1979 je delež izvoljenih žensk v Evropskem parlamentu znašal 16,6 odstotkov, delež izvoljenih žensk leta 2019 pa je znašal 41 odstotkov. Ta delež je do sedaj nekoliko vpadel in znaša okoli 28 odstotkov, vendar je še zmeraj dokaj velik. Delež žensk se je prav tako povečal v Evropski komisiji. Po zadnjih volitvah smo v Komisiji imeli prvo žensko predsednico, Ursulo von der Leyen, ki se je na začetku mandata zavzemala za večje število žensk med komisarji.

Tako smo leta 2019 imeli 12 žensk od 27 komisarjev, kar predstavlja najvišji delež žensk v Evropski komisiji. Na nacionalni in lokalni ravni v državah članicah EU je prav tako viden napredek, ko govorimo o enakosti spolov. Vendar so razlike še zmeraj vidne glede na vodilne položaje, ki jih zasedejo ženske. Tako ženske dobijo le kulturno-socialne položaje, kot so zdravstvo, izobraževanje ali kulturno ministrstvo, medtem ko moški v večini primerov dobijo zunanje zadeve, notranje zadeve, pravosodje in mednarodni odnosi (Evropski parlament, 2021).

Obstaja nekaj razlogov, zakaj je potrebno imeti enako politično predstavništvo med obema spoloma. Da bi dosegli cilje spolnih kvot, moramo preusmeriti pozornost na dve vrsti predstavništva, in sicer deskriptivno in substantivno. Po deskriptivnem predstavništvu je pomembno, da so ženske na vodilnih položajih, saj s tem lahko institucije dosežejo legitimnost in hkrati ženske postanejo vzornice. Nekatere raziskave kažejo, da v državah članicah EU deskriptivno predstavništvo zmanjšuje razliko med spoloma v politični participaciji.

Substantivno predstavništvo se osredotoča na učinke, ki jih lahko dosežemo z večjim predstavništvom žensk in domneva, da bodo interesi žensk ustrezno zastopani, v kolikor imamo več ženskih predstavnic (Evropski parlament, 2021).

Organizacija združenih narodov je predstavila pet argumentov, zakaj je potrebno imeti več žensk v politiki. Kot prvi argument navajajo argument pravičnosti, saj ženske predstavljajo okoli polovico celotnega prebivalstva in zato morajo biti zastopane z enakim deležem v političnih institucijah. Drugi argument temelji na izkušnjah, saj imajo ženske različne izkušnje kot moški in te izkušnje lahko pripomorejo k oblikovanju boljših javnih politik. Tretji argument je argument interesov in zato moramo imeti ženske predstavnice, da bi bile zastopani še njihovi interesi. Četrti je argument kritične mase, ki govori o tem, da ženske lahko izražajo solidarnost, ko so njihovi interesi doseženi. Peti je simbolični model, ki govori o tem, da bi se ženske bolj vključevale v politiko, če bi imele politične vzornice. Zadnji je argument demokratičnosti, s

(17)

17

katerim se lahko doseže enak delež predstavnikov obeh spolov in posledično tudi večja demokracija. Na drugi strani OECD poudarja, da ima podpiranje žensk v politiki lahko dobre beneficije za družbo. Vključevanje žensk ima lahko tradicionalne beneficije, ki enako vključujejo ženske v proces demokracije. Nato imamo strankarske beneficije, ki strankam pomaga vključiti različne ideje in poglede za doseganje strankarskih ciljev. Prav tako imamo lahko beneficije za družbo, ker se ženske lahko osredotočijo na javnopolitične probleme, ki zatirajo ženski spol (Evropski parlament, 2021).

Obstaja tudi nekaj ovir, ki preprečujejo večjo politično participacijo žensk. Te ovire so lahko strukturne ali družbene, torej jih najdemo v različnih kulturni, političnih ali gospodarskih okoljih. Najprej lahko najdemo ovire, ki blokirajo »dobavo« kandidatk v politiko. To pomeni, da ženske nimajo enakega dostopa do ključnih političnih virov, prav tako živijo in delajo v kulturah, kjer so moški dominantni in imajo drugačne družinske obveznosti. V takih okoljih lahko najdemo tudi nasilje nad ženskami, ki so že v politiki ali se borijo za vstop vanjo. Drugič se težava pojavi v tem, da je premajhno »povpraševanje« za ženske. Ta težava se najbolj vidi v državah, kjer so zaprte liste in volivci pogosto glasujejo za stranko in ne za kandidate. Politične stranke v tem primeru favorizirajo moške kandidate. V državah, kjer so odprte liste, je stanje povsem drugačno, saj lahko volivci volijo določenega kandidata. Tretja ovira je institucionalna ovira, ker v državah, kjer je proporcionalno predstavništvo uveljavljeno, lahko pride do tega, da se favorizirajo le ženske (Evropski parlament, 2021).

Enakopravnost spolov v javnih institucijah je pomembno, da določene javne politike veljajo in predstavljajo interese tako za moške kot za ženske. Vendar ne glede na napredek, ki smo ga dosegli v zadnjem obdobju, ženske še zmeraj niso zastopane v enakem številu kot moških, ko pride do sprejemanja javnopolitičnega problema. Ženske so prav tako manj zastopane v javni upravi na splošno. To je posledica tega, da pogoji za delo bolj ustrezajo moškim (nadure, nepredviden spored dela, družinske obveznosti). V mnogih državah najdemo pozitivno diskriminacijo, ker se ženske bolj izpostavlja kot moške, zato kvote še zmeraj ostajajo vprašljiv ukrep, ali res pomagajo ženskam priti na določene politične oziroma vodilne položaje (OECD, 2014).

(18)

18

4 ANALITIČNI DEL

4.1 Delež žensk v nacionalnih vladah

V tabeli 4.1 je prikazan delež žensk v vseh državah članicah EU od leta 2010 do leta 2020. V zadnjem stolpcu so narisane krivulje, ki nam prikažejo trend skozi leta za vsako državo. Delež žensk v nacionalnih vladah se razlikuje od države do države.

Tabela 4.1: Delež žensk v nacionalnih vladah v državah članicah EU od leta 2010 do leta 2020 Leto

Država 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 Trendna črta Avstrija 38,9 33,3 33,3 33,3 31,3 31,3 25,0 26,7 37,5 50,0 52,9

Belgija 22,7 23,8 31,6 31,6 22,2 27,8 22,2 22,2 22,2 30,8 50,0 Bolgarija 33,3 35,2 38,0 33,9 30,9 27,0 36,1 37,0 39,2 38,8 40,0 Ciper 16,7 25,0 33,3 8,3 8,3 8,3 8,3 8,3 16,7 16,7 25,0 Češka 0,0 6,3 12,5 6,7 17,6 17,6 17,6 11,8 26,7 26,7 28,6 Danska 47,4 39,1 43,5 45,5 30,0 29,4 29,4 40,9 40,9 31,6 35,0 Estonija 7,7 7,7 7,7 7,7 42,9 13,3 13,3 26,7 26,7 13,3 13,3 Finska 51,6 43,8 46,9 53,1 53,6 33,3 35,3 33,3 38,1 57,6 54,5 Francija 34,2 26,5 48,7 47,4 47,1 48,5 47,4 50,0 48,6 48,6 51,2 Grčija 20,4 9,8 4,0 8,0 8,0 15,2 17,4 16,3 25,5 9,8 11,3 Hrvaška 15,8 10,5 13,6 19,0 19,0 14,3 19,0 28,6 23,8 19,0 27,8 Irska 16,7 20,0 16,7 13,3 20,0 20,0 24,2 20,6 20,6 20,6 25,7 Italija 19,4 21,9 13,0 24,2 27,1 26,3 25,4 28,1 16,7 33,8 33,8 Latvija 26,3 28,6 30,8 28,0 24,0 25,9 21,4 22,2 25,9 28,6 25,9 Litva 19,6 17,3 13,7 18,3 20,4 21,3 24,1 26,4 25,5 32,8 33,3 Luksemburg 26,7 26,7 26,7 26,7 27,8 27,8 22,2 22,2 22,2 29,4 29,4 Madžarska 0,0 0,0 9,1 10,0 0,0 0,0 0,0 0,0 7,1 14,3 20,0 Malta 15,4 14,3 15,4 8,7 8,7 8,7 13,0 12,0 12,0 8,7 7,7 Nemčija 28,3 28,3 28,3 27,3 42,9 40,8 40,8 42,2 39,2 40,8 41,2 Nizozemska 35,7 20,0 35,0 40,0 40,0 35,0 35,0 41,7 41,7 43,5 48,0 Poljska 18,1 20,2 26,3 27,7 29,6 29,1 17,6 18,9 17,0 15,1 20,4 Portugalska 18,2 16,7 14,3 14,3 14,3 33,9 32,2 32,8 36,1 35,7 38,6 Romunija 11,8 16,7 19,0 21,4 20,0 35,0 36,4 21,4 33,3 17,6 16,7 Slovaška 14,8 16,7 8,6 8,3 5,6 8,1 17,1 22,0 25,0 22,5 22,0 Slovenija 35,7 26,7 18,4 29,3 40,5 46,2 50,0 43,4 35,2 35,2 25,9 Španija 35,7 32,6 26,3 26,3 34,2 26,3 25,7 31,6 51,2 50,0 46,9 Švedska 45,8 50,0 54,2 54,2 50,0 50,0 50,0 52,2 52,2 52,2 52,2 Povprečje 24,3 22,9 24,8 24,9 26,5 25,9 26,2 27,4 29,9 30,5 32,5

Vir podatkov: Eurostat, 2021

(19)

19

Države, ki so imele v izvršilnem organu konsistentno visok delež žensk, so Danska, Švedska, Finska, Francija, Nemčija in Bolgarija. Vsa leta je Španija imela v vladi visok odstotek žensk, ki je padel pod povprečje le leta 2016. Podobno je tudi na Nizozemskem, kjer je bil delež žensk v vladi vsa leta visok, le leta 2011 je padel pod povprečje. Prav tako je v Avstriji leta 2016 odstotek žensk v vladi upadel in leta 2018 zopet presegel povprečje. Skozi vsa leta so imele Grčija, Slovaška, Irska, Češka, Malta in Madžarska nizek odstotek ministric. V madžarski vladi v letih 2010, 2011, 2014, 2015, 2016 in 2017 pravzaprav ni bilo nobene ženske, nato pa se je odstotek žensk vsako naslednje leto zviševal. V češki vladi leta 2010 prav tako ni bilo žensk, nato pa je začel odstotek žensk počasi naraščati. Podobno je tudi v Litvi, saj skozi leta odstotek žensk počasi narašča. Portugalska je imela odstotek žensk v vladi pod povprečjem do leta 2015, nato pa se je delež žensk zvišal in presegel povprečje.

(20)

20

4.2 Zaupanje v vlado

V tabeli 4.2 je prikazan delež zaupanja v vlado v državah članicah EU za posamezno leto. V zadnjem stolpcu so narisane trendne črte za vsako državo posebej.

Tabela 4.2: Delež zaupanja v nacionalno vlado držav članic EU od leta 2010 do leta 2020 Leto

Država 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 Trendna črta

Avstrija 54 46 48 50 50 33 40 46 55 50 59

Belgija 22 34 44 48 33 39 41 47 49 35 30

Bolgarija 43 38 28 20 19 23 22 29 22 28 19

Ciper 43 29 21 26 23 16 32 35 32 29 44

Češka 32 15 13 16 30 29 28 22 28 40 40

Danska 50 42 44 40 50 47 46 55 52 63 78

Estonija 53 49 43 38 51 43 37 57 54 43 46

Finska 49 56 57 50 47 49 58 56 53 56 63

Francija 25 21 44 14 17 19 17 34 26 24 25

Grčija 25 8 6 10 11 16 9 11 14 26 35

Hrvaška 13 9 27 16 16 25 26 15 19 15 24

Irska 21 22 24 17 23 26 40 45 41 42 51

Italija 25 12 11 10 18 16 15 17 28 25 29

Latvija 13 19 17 21 28 23 32 27 31 28 32

Litva 13 18 15 20 32 32 29 33 28 32 38

Luksemburg 66 68 68 51 51 60 66 68 62 68 73 Madžarska 40 26 21 37 33 33 35 48 48 48 46

Malta 33 27 31 48 56 51 52 51 63 51 58

Nemčija 32 32 39 38 48 38 51 54 54 50 61 Nizozemska 47 45 43 37 52 52 59 65 63 59 74

Poljska 28 28 20 19 26 20 26 29 33 34 34

Portugalska 20 24 17 15 17 15 39 51 43 46 52

Romunija 12 10 27 16 26 23 29 21 23 30 34

Slovaška 38 21 43 29 27 33 32 28 32 25 29 Slovenija 27 12 22 10 13 16 17 17 23 31 25 Španija 20 16 13 9 11 14 20 22 19 21 25 Švedska 57 61 58 57 54 55 56 66 60 56 62

Vir podatkov: Eurobarometer, 2021

(21)

21

Luksemburg in Švedska sta edini državi, kjer je vsako leto več kot 50 odstotkov državljanov zaupalo v vlado. Skoraj vsa leta je najvišjo stopnjo zaupanja dosegla vlada Luksemburga. Dokaj visoko stopnjo zaupanja so uživale tudi vlade Nizozemske, Danske, Avstrije in Finske, nasprotno pa je bilo v Španiji, Sloveniji, Italiji, Grčiji in na Hrvaškem, kjer je bilo zaupanje vsa leta nizko. Zaupanje v izvršilni organ je počasi naraščalo na Portugalskem, Irskem in v Nemčiji.

Najnižji delež zaupanja je imela grška vlada leta 2012, danska vlada pa je dosegla najvišji delež zaupanja leta 2020.

4.3 Korelacija med deležem žensk v nacionalnih vladah in zaupanjem v vlado

Svet Evrope je leta 2003 postavil cilj, da v kateremkoli organu odločanja v politiki, odstotek žensk kot tudi moških ne sme pasti pod 40 odstotkov (Directorate General of Human Rights Council of Europe, 2003). Ta cilj je bil dosežen le pri majhnem številu držav, zato sem se odločila, da bom za visok delež žensk v nacionalnih vladah vzela države, kjer je odstotek žensk višji od določenega povprečja vseh držav članic za posamezno leto. Svet Evrope v svojih raziskavah za določanje visoke stopnje zaupanja vzame skupno povprečje vseh let in vseh držav, zato sem to naredila tudi sama. Povprečje je prišlo 35 odstotkov, a ker se mi zdi ta odstotek prenizek, sem se odločila, da postavim mejo pri 40 odstotkih.

Za lažjo ponazoritev so v nadaljevanju izrisani grafi, ki nam prikazujejo razmerje med deležem žensk v nacionalnih vladah držav članic EU in zaupanjem državljanov v vlado. V grafih modra barva ponazarja delež žensk v vladi posamezne države in oranžna barva ponazarja zaupanje v le-to. Države si sledijo od najvišjega do najnižjega deleža žensk v vladi. Črtkana črta postavlja mejo med državami, ki imajo v nacionalnih vladah delež žensk pod povprečjem in državami, ki povprečje presegajo.

(22)

22

Slika 4.1: Delež žensk in zaupanje v vlado 2010

Vir podatkov: Eurobarometer, 2021; Eurostat, 2021

V letu 2010 je imelo prvih pet držav z največjim deležem žensk tudi visoko zaupanje v vlado (glej sliko 4.1). Te države so bile Finska, Danska, Švedska, Avstrija in Nizozemska. Visok delež žensk in visoko zaupanje v vlado sta imeli tudi Bolgarija in Luksemburg. Slednji je imel najvišje zaupanje v vlado, in sicer kar 66 odstotkov. Države, ki so imele visok delež žensk v vladi in nizko stopnjo zaupanja v vlado, so bile Slovenija, Španija, Francija, Nemčija in Latvija.

Slednja je imela, od vseh naštetih držav z visokim deležem žensk v vladi, najnižji delež zaupanja v vlado. Države, ki v vladi niso imele ženske predstavnice, sta bili, kot že rečeno v poglavju 4.1, Češka in Madžarska. Razlika med tema državama je vidna v deležu zaupanja v vlado. Državljani Madžarske so v vlado zaupali bolj kot državljani Češke. Ciper in Estonija sta bili, poleg Madžarske, edini državi, kjer je bil delež žensk v vladah nizek, a zaupanje v vlado visoko. V vlado Estonije je pravzaprav zaupalo kar več kot polovica prebivalcev. Ostale države članice EU so imele nizko zaupanje v vlado, v kateri je bil tudi majhen delež žensk.

0 10 20 30 40 50 60 70

Finska Danska Švedska Avstrija Nizozemska Slovenija Španija Francija Bolgarija Nemčija Luksemburg Latvija Belgija Grčija Litva Italija Portugalska Poljska Ciper Irska Hrvaška Malta Slovaška Romunija Estonija Češka Madžarska

2010

Delež žensk v vladah Zaupanje v vlado

(23)

23

Leto 2011 se od leta 2010 ni razlikovalo v veliki meri. Na sliki 4.2 lahko vidimo, da so v prvih treh državah, v katerih je bil delež žensk najvišji, državljani zaupali v nacionalno vlado. To so bile Švedska, Finska in Danska. Poleg že naštetih držav sta bili tudi Avstrija in Luksemburg državi, kjer je bilo zaupanje v vlado visoko in prav tako je bil tudi delež žensk v vladah visok.

Državljani Luksemburga so, od vseh držav, ki so imele visok delež žensk v vladah, najbolj zaupali v vlado. V vlade, v katerih je bil delež žensk visok, so najmanj zaupali državljani Bolgarije, Španije, Latvije, Nemčije, Slovenije, Francije, Cipra in Belgije. Slovenci so od vseh držav, ki so imele visok delež žensk v vladi, najmanj zaupali izvršilnemu organu. Prebivalci Estonije so tudi tega leta najbolj zaupali vladi, v kateri je bil delež žensk nizek. Nizek delež žensk je imela tudi vlada Nizozemske, a je v vlado zaupalo 45 odstotkov prebivalcev.

Madžarska tudi v letu 2011 ni imela nobene ženske v izvršilnem organu in v to vlado je zaupal nizek odstotek ljudi. V ostale vlade držav članic EU, v katerih je bil delež žensk nizek, je tudi zaupanje bilo nizko. V vlado so najmanj zaupali Grki.

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Švedska Finska Danska Bolgarija Avstrija Španija Latvija Nemčija Luksemburg Slovenija Francija Ciper Belgija Italija Poljska Irska Nizozemska Litva Portugalska Romunija Slovaška Malta Hrvaška Grčija Estonija Češka Madžarska

2011

(24)

24

Prve štiri države (glej sliko 4.3), ki so imele v letu 2012 najvišji delež žensk v vladah, so bile Švedska, Francija, Finska in Danska. V vlade teh štirih držav so tudi državljani precej zaupali.

Poleg že naštetih držav so v vlade, v katerih je bilo procentualno veliko žensk, najbolj zaupali tudi državljani Nizozemske, Avstrije, Belgije in Luksemburga. Luksemburška vlada je že tretje leto zapored bila deležna največjega zaupanja. Zaupalo ji je kar 68 odstotkov državljanov. V vlade, kljub visokemu deležu žensk, pa niso najbolj zaupali v Bolgariji, na Cipru, v Latviji, v Nemčiji, na Poljskem in v Španiji. Španija je od vseh držav članic EU, ki so imele od povprečja več predstavnic ženskega spola v vladah, imela najmanjši delež zaupanja v le-to. Kljub temu da sta Slovaška in Estonija bili med državami z najnižjim deležem žensk v vladi, so državljani izvršilnemu organu precej zaupali. Malo manj zaupljivi so bili Romuni, Slovenci, Irci, Maltežani, Portugalci, Litovci, Hrvati, Italijani, Čehi, Madžari in Grki.

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Švedska Francija Finska Danska Bolgarija Nizozemska Avstrija Ciper Belgija Latvija Nemčija Luksemburg Poljska Španija Romunija Slovenija Irska Malta Portugalska Litva Hrvaška Italija Češka Madžarska Slovaška Estonija Grčija

2012

(25)

25

Država, ki je imela v vladi, od vseh držav članic EU v letu 2013, največji delež žensk, in katere državljani so najbolj zaupali vladi, je bila Švedska. V vlade z visokim deležem žensk so zaupali tudi državljani Luksemburga, Belgije, Avstrije, Danske in Finske. Četudi v vladah število žensk ni presegalo povprečja, jim v večji meri niso zaupali državljani Francije, Nizozemske, Bolgarije, Slovenije, Latvije, Poljske in Španije. Španija je bila pravzaprav država z najnižjim deležem zaupanja v vlado od vseh držav članic EU. Med vsemi državami članicami EU, ki so imele nizek delež žensk v vladi, je imela Malta najvišji delež zaupanja v vlado. Državljani ostalih držav članic EU (Italija, Romunija, Hrvaška, Litva, Portugalska, Irska, Madžarska, Ciper, Slovaška, Grčija, Estonija in Češka), ki so imele nizek delež žensk v vladah, so vanje zaupali manj. Iz slike 4.4 lahko torej razberemo, da je bilo v državah, kjer je bil delež žensk manjši od povprečja, zaupanje v vlade načeloma manjše kot v državah, kjer je bil delež žensk v vladah nad povprečjem.

0 10 20 30 40 50 60

Švedska Finska Francija Danska Nizozemska Bolgarija Avstrija Belgija Slovenija Latvija Poljska Nemčija Luksemburg Španija Italija Romunija Hrvaška Litva Portugalska Irska Madžarska Malta Ciper Slovaška Grčija Estonija Češka

2013

(26)

26

Glede na povprečje, ki je v letu 2014 znašalo 26,5 odstotka, so imele Finska, Švedska, Francija, Estonija, Nemčija, Slovenija, Nizozemska, Španija, Avstrija, Bolgarija, Danska, Poljska, Luksemburg in Italija v vladah visok delež žensk, a zaupanje vanje ni bilo povsod enako.

Države, katere državljani, ki so vladi v povprečju zaupali manj kot ostale države članice, so bile Francija, Slovenija, Španija, Bolgarija, Poljska in Italija. Največ zaupanja so bile deležne vlade Finske, Švedske, Estonije, Nemčije, Nizozemske, Avstrije, Danske in Luksemburga. Španija je tudi to leto bila država z najnižjim deležem zaupanja v vlado, vendar je poleg Španije tudi Grčija imela najnižji delež zaupanja v vlado. Obe sta imeli 11-odstoten delež zaupanja. Kot lahko vidimo na sliki 4.5, je bila razlika med njima vidna v deležu žensk v vladi. V grški vladi je bil namreč odstotek žensk manjši od povprečja. Države z manjšim odstotkom žensk v vladah so bile tudi Latvija, Belgija, Litva, Irska, Romunija, Hrvaška, Češka, Portugalska, Malta, Ciper, Slovaška in Madžarska. Od vseh naštetih držav z nizkim deležem žensk v vladah je bila Malta zopet edina država, ki je imela visok delež zaupanja v vlado.

0 10 20 30 40 50 60

Finska Švedska Francija Estonija Nemčija Slovenija Nizozemska Španija Avstrija Bolgarija Danska Poljska Luksemburg Italija Latvija Belgija Litva Irska Romunija Hrvaška Češka Portugalska Malta Ciper Grčija Slovaška Madžarska

2014

(27)

27

Tudi leta 2015 je država z največjim deležem žensk v vladi bila Švedska. V njihovo vlado je zaupala natanko polovica prebivalstva. Največ zaupanja je bila deležna vlada Luksemburga, ki je imela v tem letu prav tako visok delež žensk v vladi. Vanjo je zaupalo kar 60 odstotkov prebivalstva. V vlade, v katerih je bil odstotek žensk nadpovprečen, je poleg Luksemburžanov in Švedov največ zaupalo prebivalstvo Nizozemske, Finske in Danske. Najmanj zaupanja so bile deležne vlade Francije, Slovenije, Nemčije, Romunije, Portugalske, Avstrije, Poljske, Belgije, Bolgarije, Italije, Španije in Latvije. Tudi v letu 2015 je bila Španska vlada deležna najnižjega zaupanja med vsemi državami članicami EU, četudi je delež ministric presegalo povprečje. Med državami, ki so imele nizek delež žensk v vladah, imata le Malta in Estonija največji delež zaupanja v vlado. Ostale države članice EU, ki so imele nizek odstotek žensk v vladah, so imele manjši delež zaupanja v svojo nacionalno vlado. Kot prikazuje slika 4.6, na Madžarskem leta 2015 ženske ministrice ni bilo.

0 10 20 30 40 50 60 70

Švedska Francija Slovenija Nemčija Nizozemska Romunija Portugalska Finska Avstrija Danska Poljska Belgija Luksemburg Bolgarija Italija Španija Latvija Litva Irska Češka Grčija Hrvaška Estonija Malta Ciper Slovaška Madžarska

2015

(28)

28

Slika 4.7 nam prikazuje drugačno stanje kot predhodne slike. Slovenska in švedska vlada sta v letu 2016 imeli 50 odstotkov ministric in 50 odstotkov ministrov. Švedska vlada je tudi leta 2011, 2014 in 2015 imela natanko 50 odstotkov ministric, leta 2012 in 2013 pa je v vladi bilo celo več kot polovica žensk. Švedska vlada ne le, da je imela najvišji delež žensk, uživala je tudi največje zaupanje državljanov. Kljub visokemu deležu žensk je v slovensko vlado zaupalo zelo malo državljanov. Podobno stanje je bilo tudi v Franciji, Romuniji, Bolgariji in na Portugalskem, kjer je bil delež žensk v vladah visok, a zaupanje vanje nizko. Slovenija in Francija sta imeli med vsemi državami, kjer so vlade imele visok delež žensk, najnižje zaupanje v le-to. Poleg Švedske je veliko zaupanje državljanov uživala tudi vlada Nemčije, Finske, Nizozemske in Danske. Tako kot leta 2015, je tudi leta 2016 bila vlada Luksemburga deležna največjega zaupanja, le da je razlika vidna v odstotku ministric. Leta 2016 je delež žensk padel pod povprečje. Nizek delež žensk v vladi so imele tudi Avstrija, Irska, Belgija ter Malta in so prav tako kot Luksemburg imele visoko zaupanje v vlado. Madžarska vlada ostaja že tretje leto zapored brez ministric. V vlado so od vseh držav članic EU najmanj zaupali Grki.

0 10 20 30 40 50 60 70

Slovenija Švedska Francija Nemčija Romunija Bolgarija Finska Nizozemska Portugalska Danska Španija Italija Avstrija Irska Litva Belgija Luksemburg Latvija Hrvaška Češka Poljska Grčija Slovaška Estonija Malta Ciper Madžarska