Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za slovenistiko
Jana Kepic
Mladinska realistična proza Dese Muck: teme, junaki, zgodbene stalnice
Diplomsko delo
Mentor red. prof. dr. Igor Saksida
IZVLEČEK
Mladinska knjiţevnost je enakovredna knjiţevnosti za odrasle, saj vključuje vse zvrsti in oblike, ki jih najdemo v literaturi za odrasle. Gre za sklop umetnostnih besedil, ki so namenjena mlajšim bralcem, vendar to še ne pomeni, da ne zanimajo tudi odraslih. Je zvrst umetniškega ustvarjanja s posebno zgradbo, snovjo in temami, ki nastaja na podlagi tega, da se odrasli avtor „vţivlja“ v otroštvo.
Pojem realistična proza pomeni, da imajo knjiţevna dela, ki jih označuje ta termin, verjetnostno oz. realistično motivacijo. V realističnem delu časovni preskok ni mogoč, menjava knjiţevnega prostora mora biti izpeljana v mejah mogočega, osebe niso tipizirane, temveč imajo označene individualne lastnosti.
Desa Muck velja za eno izmed najbolj branih in cenjenih mladinskih pisateljic. Leta 1988 je dobila literarno nagrado za mladinsko radijsko igro Kdo je ubil zmaja, leta 1992 pa za mladinsko radijsko igro Radijski škrat Lojze. Leta 1998 je za knjigo Lažniva Suzi prejela nagrado večernica za najboljše slovensko mladinsko literarno delo v letu 1997, leta 2002 pa Levstikovo nagrado za zbirko Anica, za katero je prejela tudi častno plaketo IBBY. Piše tudi prozo in dramatiko za odrasle, dramatiko za najstnike in filmske scenarije za otroke in odrasle.
Ključne besede: mladinska knjiţevnost, realistična proza, Desa Muck, literarna oseba, motiv, tema.
ZUSAMMENFASSUNG
Jugendliteratur ist der Literatur für Erwachsene gleichwertig, da sie alle Gattungen und Formen beinhaltet, die auch in der Literatur für Erwachsene unterschieden werden. Sie richtet sich nur primär an jüngere Leser. Als spezielle Form des schriftstellerischen Schaffens mit ihrem besonderem Aufbau, ihren Stoffen und Themen wird die Jugendliteratur durch die ausgeprägte Fähigkeit der Autoren gekennzeichnet, sich in die Welt der Kinder hineinzuversetzen.
Unter realistischer Prosa versteht man Literatur mit glaubwürdigem bzw. realistischer Motivation. Zeitliche Sprünge werden vermieden, die Wechsel der Handlungsräume erfolgen im Rahmen des Möglichen und Personen sind weniger typisiert als vielmehr mit individuellen charakteristischen Eigenschaften dargestellt.
Desa Muck zählt zu den am meisten gelesenen und geschätzten Jugend- Schriftstellerinnen. Sie hat 1988 für das Jugendradiospiel Kdo je ubil zmaja (Übers. des Verf.: Wer hat den Drachen ermordet) und 1992 für das Jugendradiospiel Radijski škrat Lojze (Übers. des Verf.: Radio-Kobold Lojze) einen Literaturpreis erhalten. Ihr Buch Lažniva Suzi (Übers. des Verf.: Die verlogene Suzi) wurde 1998 mit dem Preis večernica für das beste slowenische Jugendliteraturwerk des Jahres 1997 ausgezeichnet.
Für die Sammlung Anica wurde ihr 2002 der Levstikova nagrada-Preis verliehen. Anica wurde zudem auch in die IBBY-Ehrenliste aufgenommen. Desa Muck schreibt auβerdem auch Prosa und Dramen für Erwachsene, Dramen für Jugendliche sowie Filmdrehbücher für Kinder und Erwachsene.
Schlüsselwörter: Jugendliteratur, realistische Prosa, Desa Muck, literarische Person, Motiv, Thema.
KAZALO
1 UVOD ... 5
2 MLADINSKA KNJIŢEVNOST... 7
3 SODOBNA SLOVENSKA MLADINSKA PRO ZA ... 9
4 REALISTIČNA MLADINSKA PROZA ... 10
5 MLADINSKI ROMAN ... 14
5.1 Ţanri slovenskega mladinskega realističnega romana ... 15
6 ZABAVNA O Z. TRIVIALNA LITERATURA ... 16
7 DEK LIŠKA LITERATURA ... 18
8 BRALNI RAZVOJ ... 18
9 KOMIČNA PERSPEKTIVA ... 21
10 KNJIŢNA ILUSTRACIJA ... 21
11 MOTIV, TEMA, LITERARN A OSEBA ... 22
11.1 Motiv ... 22
11.2 Tema... 23
11.3 Literarna oseba ... 24
12 DESA MUCK ... 25
12.1 Biografija ... 25
12.2 Bibliografija mladinskih del ... 26
13 ANALIZA BESEDIL ... 28
13.1 Realistične pripovedi... 28
13.1.1 Anica in materinski dan (2001)... 29
13.1.2 Anica in grozoviteţ (2001) ... 32
13.1.3 Anica in zajček (2001) ... 34
13.1.4 Anica in športni dan (2002) ... 36
13.1.5 Anica in Jakob (2002) ... 38
13.1.6 Anica in velike skrbi (2003) ... 40
13.1.7 Anica in počitnice (2004)... 42
13.1.8 Anica in velika skrivnost (2004) ... 44
13.1.9 Anica in prva ljubezen (2005)... 46
13.1.10 Anica in skrivnostna maska (2007)... 48
13.2 Realistični romani ... 51
13.2.1 Pod milim nebom (1993) ... 51
13.2.2 Hči lune (1995) ... 53
13.2.3 Laţniva Suzi (1997) ... 55
13.2.4 Sama doma (2001) ... 57
13.3 Literarno-informativna realistična literatura ... 58
13.3.1 Blazno resno o seksu: knjiga namigov za najstnike (1993) ... 58
13.3.2 Blazno resno popolni: knjiga namigov za najstniški bonton, uporaben tudi v našem osončju (1995) ... 60
13.3.3 Blazno resno zadeti (1996) ... 63
13.3.4 Blazno resno slavni (1998) ... 66
13.3.5 Blazno resno o šoli (2000) ... 68
14 SKLEP ... 71
15 VIRI ... 76
16 LITERATURA... 77
1 UVOD
Mladinska knjiţevnost igra ključno vlogo pri razvijanju bralnega interesa in bralne kulture pri mladih bralcih. Razvijanje bralne kulture se začne ţe v rosni, cicibanski dobi. Takrat malčki uţivajo v poslušanju preprostih zgodbic in pravljic. Z vstopom v šolo jih začnejo privlačevati povesti, postavljene v resnični čas, začinjene z napeto zgodbo in z eksotičnim dogajalnim prostorom. V času pubertete so mladostnikom blizu predvsem realistična dela s čustveno poudarjenimi vsebinami in z junaki, s katerimi se lahko identificirajo. Če mladinski knjiţevnosti uspe privabiti in navdušiti mlade bralce, pripomore k oblikovanju pozitivnega odnosa do branja. Ravno s pozitivnim odnosom do branja mladi razširjajo svoj bralni interes in začnejo posegati tudi po zahtevnejši literaturi. Ob tem bogatijo svoj miselni, čustveni in duhovni svet.
Ker Desa Muck velja za eno izmed najbolj branih mladinskih pisateljic, sem se odločila, da se bom v svojem diplomskem delu posvetila njeni realistični pripovedni prozi.
Diplomsko delo bo sestavljeno iz dveh delov. V prvem bom opredelila pojme mladinska knjiţevnost, mladinska proza, mladinska realistična proza in mladinski roman ter navedla ţanre slovenskega mladinskega realističnega romana. V nadaljevanju bom označila literarno osebo, motiv in temo, trivialno in dekliško literaturo, komično perspektivo in knjiţevno ilustracijo. Nekaj besed bom namenila tudi bralnemu razvoju otrok. V drugem delu bom analizirala realistično pripovedno prozo Dese Muck.
Posebna pozornost bo namenjena literarnim osebam, temam in motivom. Ugotovitve bom strnila v sklepnem delu diplomskega dela.
V pričujočem diplomskem delu bom uporabila naslednje metode dela:
a) branje leposlovnih del;
b) študij strokovne literature;
c) analiza in interpretacija prebranih literarnih besedil;
č) komparacija in sinteza spoznanj.
Pred začetkom dela sem postavila naslednji hipotezi, ki ju bom v nadaljevanju skušala potrditi oz. ovreči:
a) osrednja literarna oseba v pripovedni prozi Dese Muck je sodoben mestni otrok, največkrat najstnica;
b) prevladujeta ljubezenska motivika in tematika odraščanja, pogoste so tudi t. i.
tabujske teme.
Z realistično mladinsko pripovedno prozo so se pri nas največ ukvarjali Dragica Haramija, Marjana Kobe in Igor Saksida.
Dragica Haramija (2006: 285–93) ločuje med krajšo in daljšo realistično prozo. Med krajše prozne vrste uvršča spominsko, doţivljajsko in detektivsko zgodbo, med daljše pa realistično pripoved ali povest in mladinski roman.
Marjana Kobe je v Pogledih na mladinsko književnost (1987: 165–79) predstavila tri modele realistične proze:
– model literarnega besedila, v katerem je glavni literarni lik otrok v obdobju od najzgodnejšega otroštva do osmega, devetega leta starosti;
– model literarnega besedila, ki je namenjen bralcem med desetim in dvanajstim oz.
štirinajstim letom starosti;
– model, v katerega se uvrščajo obseţnejša besedila, namenjena bralcem med petnajstim in osemnajstim letom starosti.
Igor Saksida (2001: 426) mladinsko realistično prozo deli na:
– pripoved s človeškimi osebami;
– ţivalsko zgodbo;
– avtobiografsko pripoved;
– zabavno oz. trivialno pripoved.
2 MLADINSKA KNJIŢEVNOST
Mladinska knjiţevnost je knjiţevnost posebnega tipa; njena posebnost je predvsem specifičen bralec. (Saksida 1994: 42) „Mladinska literatura je literatura za nedoraslega bralca.“ (Saksida po Zorn 1994: 46)
Mala literarna teorija (Kmecl 1996: 305) opredeljuje otroško/mladinsko literaturo kot
„posebn[o] knjiţevnost za posebnega (otroškega) bralca: to pomeni, da so vse njene prvine prilagojene sprejemnim zmogljivostim in zanimanju mladega, otroškega bralca“.
„Mladinska knjiţevnost je knjiţevnost za mladega bralca, ki ga kot naslovnika upošteva avtor, ko besedilo ustvarja; je knjiţevnost, ki jo je ţe na prvi pogled mogoče prepoznati po značilni podobi knjige ter drugih okoliščin objave (npr. v posebnih zbirkah); je knjiţevnost, v kateri so opaznejše nekatere vsebinske prvine (npr. otroška kot glavna knjiţevna oseba v sodobni pravljici, najstniška pustolovska pripoved, izrazita jezikovna igra (npr. v izštevanki), dvodimenzionalnost besedilne stvarnosti v sodobni pravljični igri ipd. – čeprav bi skorajda te značilnosti lahko zasledili tudi v besedilih za odrasle);
in je knjiţevnost, ki jo je mogoče – kot vsako drugo vrsto umetniškega sporočanja – presojati le na podlagi meril umetniškosti in inovativnosti v okviru njenega razvoja; a ne glede na povezanost avtorja, besedila in bralca pri opredeljevanju mladinske knjiţevnosti brţkone drţi, da nastaja in obstaja predvsem za bralca posebne vrste.“
(Saksida 2009: 9‒10)
Mladinska knjiţevnost je enakovredna knjiţevnosti za odrasle, saj vključuje vse zvrsti in oblike, ki jih najdemo v literaturi za odrasle. Gre za sklop umetnostnih besedil, ki so namenjena mlajšim bralcem, vendar to še ne pomeni, da ne zanimajo tudi odraslih. Je zvrst umetniškega ustvarjanja s posebno zgradbo, snovjo in temami, ki nastaja na podlagi tega, da se odrasli avtor „vţivlja“ v otroštvo.
Nastalo je več avtopoetik, v katerih avtorji ubesedujejo različna pojmovanja ustvarjanja mladinske knjiţevnosti:
a) pisati mladinsko knjiţevnost pomeni pisati knjiţevnost nasploh;
b) pisati mladinsko knjiţevnost pomeni „vţivljati“ oz. vračati se v otroštvo;
c) mladinska knjiţevnost je dialog z otroštvom, nastaja iz potrebe odraslega po komunikaciji z otroštvom;
č) mladinska knjiţevnost se povezuje s knjiţevnostjo za odrasle;
d) osrednja značilnost mladinskih del so humor, zvočnost, igrivost, (otroška) izkušnja in čudenje, hkrati pa je v njih zaznati tudi t. i. tabujske teme;
e) mladinska knjiţevnost je zanimiva za otroka in odraslega. (Saksida 2001: 405‒06)
Mladinska knjiţevnost vključuje več vrst del:
a) dela, ki so napisana posebej za mladino (Grega in Jakob);
b) dela, ki so v procesu recepcije postala mladinska, prvotno pa so bila namenjena odraslemu bralcu (Martin Krpan);
c) priredbe in predelave del (Robinson Crusoe). (Prav tam, 405)
Vprašanje je, kje postaviti mejo mladinski knjiţevnosti, kdaj torej le-ta prehaja v knjiţevnost za odrasle. Forstnerič postavlja starostno mejo osemnajst let, pri čemer se zaveda, da je trdnost te meje vprašljiva, saj so meje med posameznimi obdobji zgolj orientacijske in relativne. (Saksida 1994: 44‒45)
Mladinsko knjiţevnost kot zbirni pojem za vsa besedila, namenjena bralcu, ki ni starejši od osemnajst let, Igor Saksida deli v dve podskupini: to sta otroška knjiţevnost (namenjena otrokom do petega razreda) in mladinska knjiţevnost v oţjem pomenu (namenjena bralcem v puberteti). Razlikovanje med obema podskupinama je zahtevno, ker se socialno izkustvo bralca prve in druge v procesu odraščanja zbliţujeta, vendar ne sovpadeta. To potrjuje avtorjeva zavest o razlikah med njegovim in bralčevim socialnim izkustvom (modelom resničnosti), ki se lahko kaţe tudi v teţnjah po vplivanju na bralca (moralizem, pedagogizacija knjiţevnosti). Razdelitev na podskupini dodatno utemeljujejo razlike, ki so vidne znotraj besedil, npr. v dolţini besedila, vlogi ilustracij,
Če povzamemo: mladinska knjiţevnost je knjiţevnost posebnega tipa. Njena posebnost je v tem, da je njen naslovnik otrok oz. mladostnik. Najkakovostnejša nagovarja tudi odraslega bralca, zato lahko trdimo, da je naslovniško univerzalna. Oblikovne in vsebinske značilnosti (motivi, teme, ţanri) ločujejo mladinsko knjiţevnost od nemladinske. Besedila so enostavna, bistra, pregledna, berljiva, kratka in jasna, vedno z neko moralno in humano ţeljo, potrebo in idealom, da jih lahko uvrščamo v mladinsko knjiţevnost. Za obdobje do dvanajstega leta otrokove starosti so značilna fantastična, humorna in igriva besedila, ki temeljijo na naivnosti otroške psihe. Za mladinski roman, ki ga uvrščamo v obdobje adolescence in mladostništva, so značilni pustolovska vsebina, zanimiva in domišljijska zgodba, preprosta pripoved ter deklice in dečki kot glavne osebe. Bistvo mladinske knjiţevnosti je umetniškost. Izhaja iz avtorjevega doţivljanja otroštva (avtor se „vţivlja“ v otroštvo). Prevladuje komunikacija med odraslim in otrokom. Tako se mladinska knjiţevnost povezuje s knjiţevnostjo za odrasle.
3 SODOBNA SLOVENSKA MLADINSKA PROZA
Mladinsko pripovedništvo je med ostalimi zvrstmi brez dvoma najbolj kompleksno, ne le po številu besedil, ampak tudi po raznolikosti vrst. Danes se v teoretičnih opredelitvah pojavlja razmejitev med t. i. iracionalno prozo oz. „pravljicami“ in resničnostno prozo oz. „realističnimi“ zgodbami. Na podlagi teoretičnih izhodišč slovenske in širše evropske literarnovedne tradicije je mogoče med iracionalno oz.
neresničnostno prozo uvrstiti:
a) klasično (umetno) pravljico in povedko (Joţe Snoj: Jutro sveta (1991));
b) ţivalsko pravljico (Svetlana Makarovič: Veveriček posebne sorte (1994));
c) nesmiselnico (Lilijana Praprotnik Zupančič: Zgodbe in nezgodbe (1993));
č) sodobno pravljico in fantastično pripoved (Feri Lainšček: Velecirkus Argo (1996)).
Med realistično oz. resničnostno prozo pa:
a) pripoved s človeškimi osebami (Desa Muck: Lažniva Suzi (1997));
b) ţivalsko zgodbo (Branko Hofman: Ringo potepuh (1990));
c) avtobiografsko pripoved (Franjo Frančič: Otroštvo (1995));
č) zabavno oz. trivialno pripoved (Bogdan Novak: zbirka Zvesti prijatelji). (Saksida 2001: 426)
4 REALISTIČNA MLADINSKA PROZA
Janko Kos v Literarni teoriji (2001: 139) pojem proze razloţi takole: „[I]z lat. Prorsa oratio (naravni, goli, neolepšani ali nevezani govor), torej tisto, kar je brez poetične lepote in vrednosti. To pomeni, da proza predstavlja besedilo, ki se od vezane besede – poezije razlikuje po tem, da ni pisana v verzih in je ritmično svobodna.“
Predstavniki t. i. klasične realistične pripovedi so France Bevk, Tone Seliškar in Preţihov Voranc. Do razcveta realistične pripovedi pride po drugi svetovni vojni z naslednjimi avtorji: Anton Ingolič, Pavle Zidar, Ivo Zorman in Branka Jurca.
Nadaljevali so Polonca Kovač, Slavko Pregl in Feri Lainšček, ki so vnašali prvine urbanega prostora in časa. V devetdesetih letih v mladinsko realistično prozo vstopi otrok, mladostnik, ki ni idealiziran, prevladovati začne individualni, ne več kolektivni junak, ki je bil značilen za sedemdeseta in osemdeseta leta. Značilni avtorji so Desa Muck, Primoţ Suhodolčan, Bogdan Novak in Janja Vidmar. (Blaţić 2003: 664)
Resničnostna pripoved se tudi slogovno spreminja, saj je v petdesetih in šestdesetih letih letih zanjo značilen knjiţni jezik, kasneje pa sleng. (Saksida 2001: 445)
Pojem realistična proza pomeni, da „imajo knjiţevna dela, ki jih označuje ta termin, večinoma verjetnostno ali realistično motivacijo“. Nadalje pravi, da v realističnem delu časovni preskok ni mogoč (razen, če je to posebej označeno), menjava knjiţevnega prostora mora biti izpeljana v mejah mogočega, osebe niso tipizirane, temveč imajo označene individualne lastnosti. (Haramija 2000: 29)
a) Kratka realistična proza:
‒ Spominska kratka zgodba. Praviloma ima prvoosebnega vsevednega pripovedovalca, ki opisuje časovno in prostorsko bolj ali manj odmaknjene dogodke. Avtor se spominja svojega otroštva, preţivetega v idiličnem ruralnem okolju. Zgodba je podana iz perspektive odraslega in govori o otroku, ki je glavni literarni lik, o njegovih prijateljih, starših in vrednotah. Spomini na otroštvo zajemajo vse od smešnih situacij do ţalosti in razočaranja. Primer: Tone Partljič: Hotel sem prijeti sonce (1981).
‒ Doţivljajska zgodba. Od spominske se loči predvsem po karakterizaciji literarnih likov, ki je v tovrstni zgodbi glede na knjiţevni prostor (urbano okolje) in pripovedno pespektivo (opazovanje sodobnega otroka) največkrat posredna (Slavko Pregl:
Priročnik za klatenje (1977)).
‒ Detektivska kratka zgodba. Za tovrstno mladinsko literaturo velja, da se bistveno bolj nagiba k pustolovščini kot pa k trdi detektivski zgodbi (vohunska, policijska, gangsterska zgodba). Detektivske zgodbe se ne začnejo z resničnim zločinom, ampak z drobnimi krajami, s pobalinščinami, s skrivanjem ipd. Detektivi se poglobijo v primere in jih hitro razrešijo, ne podcenjujejo še tako malenkostnega primera, zato jih ljudje spoštujejo. Njihovo delo poteka v domačem kraju (šola, bliţnje okolje), preiskavo pa jim skoraj vedno naloţijo stranski knjiţevni liki (someščani, učitelj). Primer mladinske kratke detektivske zgodbe je pripoved Gorana Gluvića Detektiv Zdravc (2004).
b) Daljša realistična proza:
‒ Realistična pripoved (povest). Pripoved ali povest je srednje dolgo besedilo, ki se ne razlikuje bistveno od romana ali od dolge novele, zato je nadomestek za te zvrsti ali njihova manj dovršena različica. V novejši knjiţevnosti se izraz povest uporablja zlasti za nekatera mladinska pripovedna dela. (Haramija po Kos 2006: 288) Med tovrstna besedila lahko uvrstimo serijo Anica (2001‒07) pisateljice Dese Muck.
‒ Realistični roman. Med mladinske realistične romane bi smeli šteti dolga prozna besedila z epsko notranjo formo (kar ustreza Kosovim formalnim določilom romana), ki posegajo v ţivljenja najstnikov. Mladinski roman je tista forma, po kateri posegajo mladostniki v zadnji triadi osnovne šole in v srednji šoli, saj šele v četrtem obdobju bralnega razvoja, tj. v obdobju abstraktne inteligence (od dvanajstega do šestnajstega/sedemnajstega leta), njihov psihični razvoj in količina izkušenj doseţejo nivo zmoţnosti razumevanja daljših in zapletenejših knjiţevnih del. Mladinski roman
ima dokaj natančno opisan glavni literarni lik, ki je teţaven pubertetnik, knjiţevni prostor in čas sta natančno določljiva, besedila pa so deloma večplastna, ker mladi bralec sprejema predvsem (zanimivo) zgodbo. Pripovedovalec je prvoosebni, tj. glavni literarni lik, ki je obenem tudi naslovni lik mladinskega romana, in pripoveduje o svojem ţivljenju, kar ustreza teţnji romana tematizirati zasebno. Snovno-motivno se kaţe mladinski roman na Slovenskem v štirih ţanrih, opozoriti pa je treba, da je tudi v mladinski knjiţevnosti prisoten ţanrski sinkretizem, kot ga za nemladinski sodobni roman utemeljuje Alojzija Zupan Sosič. Primer mladinskega realističnega romana je Lažniva Suzi (1997) Dese Muck.
Marjana Kobe v Pogledih na mladinsko književnost (1987: 165‒79) upošteva leposlovje, ki je v knjiţni obliki izšlo na Slovenskem med leti 1970 in 1985, opira pa se na teoretična izhodišča švedskega raziskovalca Göeteja Klingberga, ki mladinsko knjiţevnost deli na iracionalno in realistično. V območje realistične mladinske proze uvršča besedila, v katerih je tekstualna resničnost izkustveno preverljiva. Pojem
„realizem“ razume kot hotenje piscev, da bi čim bolj avtentično uprizarjali vsakdanjo resničnost otrok in mladine v njihovem realnem okolju. Realizma v mladinski knjiţevnosti torej ne smemo zamenjevati z oznako za določeno dobo v literarnozgodovinskem smislu.
Mladinsko leposlovje razdeli v tri modele proznih besedil:
a) V prvi model uvršča besedila, v katerih je glavni literarni lik otrok od najzgodnejšega otroštva do nekako osmega, devetega leta starosti. Pisci se osredotočijo na tipične izseke iz vsakdanjega ţivljenja sodobnega mestnega otroka. Prizorišče dogajanja je varen druţinski krog pa tudi širše druţbeno okolje: dvorišče, igrišče, vrtec, šola, počitniško okolje. Pripoved praviloma poteka kronološko linearno v obliki kratkih nizajočih zgodb, ki so vsaka zase zaključena (bralna) enota, v celoto pa jih povezuje glavni otroški literarni lik, ki se pogosto pojavi ţe v naslovu knjige. Osrednji otroški literarni lik je najpogosteje opazovan z vidika odraslega. Pripovedovalec je ponavadi druţinski član, ki je v vlogi stranskega lika tudi sam vključen v dogajanje, ter komentira otrokove akcije v okolju in reakcije nanj. Prvoosebno pripoved glavnega lika srečamo
redko. Bralec teh pripovedi je vsaj za kakšno leto starejši od literarnega junaka in tudi bolj izkušen.
b) Naslednjo kategorijo pripovedi nekateri imenujejo „knjige za fante“ in „knjige za dekleta“. Gre za besedila, ki kot sprejemnike predvidevajo bralce med desetim in dvanajstim oz. štirinajstim letom in tematizirajo vsakdanjost sodobne mestne mladine iz višjih razredov osnovne šole. Glavni literarni lik je posameznik, dva prijatelja oz. dve prijateljici ali prijateljska druščina, ki se zbira okrog izrazitejše osrednje osebe.
Odraščajoči otrok oz. mladostnik se trga iz druţinskih vezi in postopoma odkriva svet, v katerem se potrjuje. V besedilih s kolektivnim literarnim likom gre praviloma za dinamične odnose med člani, ki se skušajo potrditi sami pred seboj in hkrati uveljaviti v druščini in pred svetom odraslih. Še bolj dinamično pa se v vseh različicah tega modela, torej tudi v tekstih z eno samo ali dvema glavnima osebama, vzpostavlja odnos mladih s svetom odraslih, ki je lahko naklonjeno razumevajoč ali pa se razvije v prenapetosti in nesporazume. Znotraj tega modela razlikujemo dva tipa pripovedi.
‒ Prvi tip predstavljajo besedila, ki upovedujejo neproblematično, vedro stran šolske in obšolske vsakdanjosti. Odrasli so ljubeznivi in razumevajoči, mladi protagonisti pa se ločujejo od sveta odraslih po svoji nekonvencionalni drţi, ki jo podprejo z uporabo slenga. Neproblematičnost se stopnjuje v tekstih, ki uprizarjajo počitniške dogodivščine.
Dogajanje se iz urbanega okolja preseli na deţelo, kjer se v mešanih počitniških druščinah medsebojno potrjujejo in kjer se rojevajo prvi erotični vzgibi. V teh besedilih prevladuje tretjeosebna pripoved z menjavanjem avktorialnega in personalnega pripovednega poloţaja.
‒ V tekste drugega tipa uvršča pripovedi, v katerih se odnosi med mladimi in odraslimi zaostrijo v kritične krizne situacije. Konflikt s svetom odraslih se praviloma udejanja na dveh ravneh: mladi – šola/zavod in mladi – starši. Značilna je prvoosebna pripoved glavnega literarnega lika, ki omogoča izrazito subjektiven pogled na dogajanje in individualiziran način pripovedovanja, ki ga vzpostavlja tudi raba pogovornega jezika in slenga. Tako jezik glavnih literarnih likov ţe sam po sebi izraţa njihov odnos do sveta, saj nalašč kršijo norme knjiţnega jezika in vztrajajo pri pogovornosti urbane mladostne govorice – ta je torej oporečništvo glede na svet odraslih. Konflikti pa se dogajajo tudi v odraščajočih otrocih samih kot posledica njihovega telesnega in čustvenega zorenja ter iskanja samega sebe in svojega mesta v svetu. Najbolj izrazito se tovrstni konflikti kaţejo v liku „outsiderja“ – samotnega posebneţa.
c) V tretji model realistične proze so uvrščena obseţnejša besedila, v katerih glavni literarni lik iz sodobnega mestnega okolja, predvsem mladostnice, prerašča svoje osnovnošolsko obdobje in vstopa v svet odraslih ali pa je v ta svet „vrţen“ in ga kot dozorevajoči mladostnik med petnajstim in osemnajstim letom odkriva ter samotno išče svojo lastno podobo v njem. Prevladuje prvoosebna pripoved glavnega lika v pogovornem jeziku in slengu, ki sta znak mladostnikove svobode, njegov pravi jaz.
Trenja med svetom mladih in svetom odraslih so zaostrena. Določneje je tematizirana mladostnikova stiska v samem sebi. Poudarjeno je socialno in čustveno, ljubezensko zorenje. Pogosta dogajalna shema je izstop glavnega lika, največkrat mladostnice, iz vrstniške druščine zaradi ljubezenskega srečanja – odkrivanje partnerja in prve erotične izkušnje – boleča streznitev in nova stopnja zrelosti glavnega mladostniškega lika.
Najpogosteje obravnavani problemi so spolnost, nezaţelena nosečnost in abortus, iztirjenost, prestopništvo, mamila in alkoholizem. Vzporedno z zahtevnostjo snovi se pisci lotevajo tudi zapletenejših pripovednih postopkov: opuščajo kronološko linearnost s sekanjem časovnih perspektiv, z naglim menjavanjem pripovednih poloţajev, z retrospektivo, z rabo notranjega monologa in polpremega govora. V ustvarjalnih postopkih se torej pribliţujejo zahtevnosti pisanja „za odrasle“.
5 MLADINSKI ROMAN
Dragica Haramija (2003: 171‒72) ugotavlja, da v slovenskem prostoru še nimamo celostne teorije o knjiţevnih zvrsteh, vrstah in ţanrih v mladinski knjiţevnosti, a se v literarnoteoretičnih razpravah o mladinski knjiţevnosti vseeno uporablja termin mladinski roman. V svojem prispevku navaja definicijo mladinskega romana, ki jo najdemo v Lexikonu der Kinder- und Jugendliteratur: „Roman je običajna označba za veliko pripovedno obliko v prozi. Praviloma prikazuje prepletena zunanja dejanja ter opisuje notranja stanja in razvoje, ki predstavljajo kot individualne usode subjektivno projekcijo pogojev resničnosti. Širina prikazovanja, predvsem pa zahteve po bralčevi sposobnosti recepcije, so vodile k temu, da se je termin roman na področju otroške in mladinske knjiţevnosti uveljavljal le v zelo skromni meri.“
5.1 Žanri slovenskega mladinskega realističnega romana
Ţanre slovenskega realističnega romana razdeli na avanturistični mladinski roman, ljubezenski mladinski roman, socialno-psihološki mladinski roman in roman „v kavbojkah“ ali jeans roman. (Prav tam, 175‒79)
a) Avanturistični mladinski roman. V središču je avantura, v katero se podajo glavni literarni liki. Scenična perspektiva omogoča preglednost in jasnost dogajanja, ki je pogosto slikano bipolarno, pri čemer so lastnosti glavnega literarnega lika izrazito pozitivne, lastnosti drugih knjiţevnih oseb pa izrazito negativne. Najpomembnejši element zgodbe je teţek problem, ki se izteče v srečen konec. Med avanturistične romane sodi roman Dese Muck Pod milim nebom (1993).
b) Ljubezenski mladinski roman. V središču dogajanja je najpogosteje najstnica, redkeje najstnik, ki skozi notranje monologe in svoja dejanja prikazuje prvo ljubezen. Le-ta je s stališča glavnega literarnega lika večna, prava in edina, ko pa zveza dveh mladih zaljubljencev razpade, so posledice za tistega, ki je bolj zaljubljen oz. si ţeli nadaljevanje razmerja, skoraj katastrofične. Primer ljubezenskega mladinskega romana je delo Bogdana Novaka Ninina pesnika dva (1995).
c) Socialno-psihološki mladinski roman. Gre za različne teme, ki so v šestdesetih letih dvajsetega stoletja doţivele detabuizacijo: spolnost, zmotljivost, grde navade odraslih, nasilje. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je sledil drugi val detabuizacije tem, kot so: aids, anoreksija, bulimija, psihične bolezni, rak, homoseksualnost, lezbičnost, spolna zloraba, incest, posilstvo, samomor, smrt, brezposelnost, brezdomstvo, narkomanija, rasizem, neonacizem, ekološke katastrofe ... V ta tip mladinskega romana uvrščamo roman Marjane Moškrič Ledene magnolije (2002).
č) Roman v „kavbojkah“ ali jeans roman. Ulrich Plenzdorf v romanu Novo trpljenje mladega W. umešča jeans generacijo v zadnjih petdeset let, kot mladostnike s specifičnim pogledom na svet, uporniške, z zanimanjem za (rock) glasbo in skorajda kot upornike brez razloga. V tem tipu mladinskega romana je glavni literarni lik deček, ki se ne znajde v sodobnem svetu, predvsem pa ne prepoznava in ne sprejema svoje vloge v njem. Mladostnik je nenehno v sporu z odraslimi, šola mu je odvečna obveznost, glavni ţivljenjski cilji so zabava, eksperimentiranje z drogami in alkoholom, prve
spolne izkušnje, ţivljenjski stil neodgovornost. Med tovrstne romane sodijo Leteči mački (1997) Dima Zupana.
6 ZABAVNA OZ. TRIVIALNA LITERATURA
Trivialna knjiţevnost se je razvila s pojavom mnoţičnega bralca po uvedbi obveznega šolstva v drugi polovici osemnajstega stoletja. K njenemu širjenju so prispevale tudi nove tiskarske tehnike, ki so pocenile knjigo, naraščanje števila mestnega prebivalstva in z njim povezana uveljavitev meščanskega načina ţivljenja, ki je omogočal več časa za branje (ES, 1999: 345).
Miran Hladnik (1983: 8) navaja in razloţi več uporabljanih izrazov za trivialno literaturo: kič (estetsko razvrednotena literatura (19. stoletja)), šund (plaţa) (estetsko in moralno razvrednotena literatura), popularna literatura (funkcionalno razvrednotena in mnoţično razširjena literatura), poljudna literatura (estetsko razvrednotena mnoţično razširjena literatura), kolportaţa (prava trivialna literatura) (estetsko in funkcionalno razvrednotena mnoţično razširjena literatura).
Trivialna literatura zadovoljuje človeško potrebo po zabavi. V njenem temelju so tri vrste vznemirljivosti: radovednost, napetost in ljubezenska razneţenost. Velik del sodobne teorije ima trivialno literaturo za sredstvo manipulacije, pri čemer naj bi bil manipulant vladajoči razred, predmet manipulacije pa mnoţica. (Prav tam, 21)
Namen mladinske literature je ugajati mladostnikom, jih zabavati in potešiti njihovo radovednost. V besedilih je opazna eksplicitna vzgojna teţnja. Prevladujoča ţanra sta ljubezenski in pustolovski roman. Hladnik pravi, da se zgodovina trivialne literature začne ravno z mladinskimi knjigami. (Prav tam, 74)
Trivialna mladinska knjiţevnost je podobna ostali trivialni knjiţevnosti, saj je, npr.
posebne ideologije kot ozadja besedila primerljiva z nemladinsko. Hkrati pa se mladinska trivialna knjiţevnost loči od ostale trivialne knjiţevnosti po naslednjih lastnostih: otrok kot nosilec dogajanja, odsotnost nekaterih ţanrov (erotični roman), posebnosti recepcije (otrokova identifikacija z odraslim in odraščanje). Trivialna mladinska knjiţevnost se od nemladinske razlikuje tudi po svoji vlogi v bralnem razvoju. (Saksida 1994: 212)
Osrednja značilnost trivialne literature izhaja iz razmerja med motiviko in tematiko:
bogata motivika v trivialnem besedilu ni tematsko nadgrajena, tako ostaja besedilo predvsem na ravni snovno-materialnih sestavin, tematika pa je prekomerno zoţena in predvidljiva. (Prav tam, 220)
Formalne značilnosti, ki uvrščajo mladinska besedila v trivialno knjiţevnost, so:
platnice z ilustracijo, vezano na pomembnejši dogodek v besedilu, isti tip črk (avtor/naslov/zbirka), nepopoln povzetek zgodbe in namig na zanimivost dogodivščine na hrbtni strani knjige. Potek dogajanja, osebe, prostor in čas so oblikovani na podlagi razvidnega klišeja. Dogajanje je razdeljeno na štiri loke:
‒ uvod,
‒ prva omemba za pustolovščino pomembnega kraja,
‒ prve pustolovščine, povezane s skrivnostnim krajem,
‒ razrešitev skrivnosti in (srečen) konec.
Osebe se delijo na aktivne (otroci in odrasli = nasprotniki) in pasivne (ostali). Glavne osebe so otroci (eden od njih je vedno „vodja“ skupine), označuje jih neustrašnost, iznajdljivost in premetenost. Otroške stranske osebe so jim karakterno neenakovredne.
Aktivne odrasle osebe so praviloma kriminalci (prevaranti, tatovi, tihotapci), določa jih grobost in okrutnost. Ostale osebe za dogajanje niso bistvene. Kraj in čas pripovedi sta praviloma eksotična. Pustolovščine se godijo med počitnicami, ko otroci nimajo obveznosti v šoli. (Prav tam, 222‒29)
7 DEKLIŠKA LITERATURA
Zametki dekliške literature segajo v leto 1744, ko je z Newberyjevo izdajo A Little Pretty Pocket Book prišla do izraza teţnja po naslavljanju otroških bralcev različno po spolu. V tej izdaji še ne gre za vsebinsko prerazdelitev tematskih sklopov med dekliškimi in deškimi bralci niti za posledično cepitev ţanrsko zastavljenih konceptov ubesedovanja in pribliţevanja druţbenega videnja stvarnosti dekliškemu in deškemu občinstvu; to je prinesel šele razmah kolonizacije in razcvet industrializacije v naslednjem stoletju. K nam je pojav dekliške literature prinesla in počasi vkoreninila novejša prevedena anglosaksonska otroška knjiţevnost. (Burcar 2002: 22)
Maja Šimaga (2003: 39) je po Deborah O’ Keffe analizirala spremembe v reprezentacijah literarnih junakinj dekliške literature. Dekliški liki naj bi se iz pasivnih, odvisnih in krhkih deklet devetnajstega stoletja spremenili v aktivne, samozavestne in samoiniciativne sodobne junakinje. Še vedno pa najdemo v popularnih serijah stare stereotipe o dekliški muhavosti, flirtavosti, bojazljivosti in neumnosti.
Konec dvajsetega stoletja prinese junakinje, ki so postavljene v realistične situacije in ne podlegajo stereotipom o krhki deklici, potrebni nadzora in podpore. Te junakinje so večplastne, ne odrekajo se svojemu jazu, verjamejo vase in v svoje vrednote, ne bojijo se upirati druţbenemu redu. Po eni strani je to rezultat sprememb v druţbeni vlogi ţenske, po drugi pa posledica vdora tabujskih tem in ţanrskih mešanic v mladinsko literaturo, kar omogoča ubesedovanje vseh aspektov odraščanja sodobne mladine. (Prav tam, 42)
8 BRALNI RAZVOJ
Metka Kordigel Aberšek je v članku Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev (1990–91) predstavila posamezne faze bralnega razvoja. Termin bralni razvoj uporablja kot analogijo na emocionalni, socialni in kognitivni razvoj. Poudarila je, da je otrokov
bralni razvoj odvisen od njegove osebnostne zrelosti in socialnega okolja, v katerem odrašča. Tako nekateri otroci ta razvoj prehitevajo, nekateri pa za njim zaostajajo.
Fazo bralnega razvoja otrok med devetim in enajstim oz. dvanajstim letom starosti (po Charlotte Bühler) imenuje Robinzonova doba. V tej dobi otrok sega po knjigah, ki upovedujejo resnične dogodke, potopisih, pustolovskih zgodbah in zgodbah iz šolskega okolja, v katerih nastopajo osebe z junaškim značajem, pametne, praktične in iznajdljive.
Za otroke, stare deset/enajst let, je značilno, da so do okolice izredno kritični, vendar pa večina še vedno naivno verjame temu, kar je zapisano v knjigah. Knjige, po katerih posega, so polne napetih dogodkov, tako da jih otrok kar „poţira“ in o prebranem le malo razmišlja.
Večina v tem času bere zato, ker si ţeli nabrati novih informacij, pa tudi zato, ker si ţeli skrajšati čas in se sprostiti po napornem vsakdanjiku. K branju jih vodi tudi ţelja po tem, da bi čim prej odrasli, saj biti odrasel zanje pomeni biti svoboden, neomejen v svetu dogodivščin in pustolovščin.
Bralec te starosti najraje posega po pustolovskih zgodbah, v katerih je osrednja oseba junak, ki vedno doseţe svoj cilj. Z njim se poistoveti, literarna oseba mu vliva upanje, da bo tudi sam v realnem svetu uspešen.
Okoli dvanajstega leta poseţe po stripu za odrasle. Značilno za strip je, da v njem nastopa bister in fizično močan junak, ki premaga vse zlobneţe in zločince.
Mladostniki, ki so pred stripom malo brali, se ga še dolgo ne naveličajo, ko pa se ga, poseţejo po trivialni literaturi. Del mladostnikov, večinoma tisti, katerim so v otroštvu starši veliko brali in so kasneje tudi sami radi brali, pa se čez določen čas spet vrne k mladinski literaturi. Knjige, ki ga pritegnejo, prebere tudi večkrat.
V tem obdobju posega tudi po mladinskih časopisih in bogato ilustriranih enciklopedijah, zanimajo ga knjige o ţivljenju v prejšnjih časih, o tujih kulturah, o osvajanju vesolja, v roke vzame poljudne izdaje iz sveta tehnike in znanosti, zanj je zanimiva tudi t. i. umetniškopoučna proza.
Naslednja faza bralnega razvoja otrok med dvanajstim in petnajstim letom je junaška doba. To obdobje bralnega razvoja sovpada z razvojnim obdobjem pubertete. V tem obdobju mladostnik veliko razmišlja o moralnih problemih. Njegov odnos do avtoritet se spremeni: če se je še pred kratkim z učitelji in s starši povsem identificiral, sedaj odklanja vsak njihov nasvet in vsako skrb, ki jo izrazijo. Močan vpliv nanj imajo vrstniki. Vzore išče med športniki in glasbeniki.
V puberteti mladostnik išče svojo identiteto: išče samega sebe, svoj lastni jaz in pravo pot v ţivljenju. Razmišlja o svojih čustvih, hotenjih in mislih. Do sebe je zelo kritičen, s svojim videzom je pogosto nezadovoljen. V občutenju samega sebe je labilen: včasih je s seboj in s svojim ţivljenjem zadovoljen, včasih pa se mu zdi, da ne bo zmogel naprej.
V tem obdobju bere dela, ki tematizirajo problem posameznika v druţbi, njegov spopad z druţbo in prvo ljubezensko čustvo. Odpirati se mu začne literatura za odrasle. Usode literarnih oseb intenzivno podoţivlja in jih primerja s svojimi doţivetji. Ni nujno, da se s knjiţevnimi osebami identificira, do njih se zna kritično distancirati.
V tem obdobju mladi bralec bere dnevno časopisje in revije, vendar le posamezne razdelke, posega tudi po strokovnih besedilih sicer omejenih predmetnih področij.
To je čas, ko se formirajo posebne skupine bralcev:
a) tisti, ki ne berejo;
b) tisti, ki berejo le trivialno oz. manj zahtevno literaturo;
c) tisti, ki posegajo po zahtevnejši literaturi.
9 KOMIČNA PERSPEKTIVA
Matjaţ Kmecl v članku Tragično in komično v mladinski književnosti (1997) pravi, da najsplošnejše in najrazumljivejše pa tudi najpreprostejše razumevanje komičnega temelji na recepcijskem razpoloţenju, ki ga branje povzroči v bralcu. To je sproščeno, zabavno, lahko celo naduto, privoščljivo in samozavestno.
Dragica Haramija (1997) pa opozarja, da različni literarni teoretiki ločujejo med humorjem in komiko. Pri nas se izraza uporabljata skoraj sinonimno, poleg njiju se uporablja tudi izraz smešnost. Avtorica iz različnih definicij komičnosti izpelje nekaj skupnih ugotovitev, na osnovi le-teh pa novo definicijo komike, ki upošteva tudi posebnosti mladinske knjiţevnosti: „Komično je tisto, kar zbuja smeh zaradi neskladja med videzom in resnico, to neskladje pa se kaţe ob nepričakovanih dogodkih, jezikovnih deviacijah, nenaravnem vedenju literarnega lika, v nasprotju opisanega in resničnosti ter v pretiravanju.“ (Prav tam, 82)
Dojemanje komičnega v mladinski knjiţevnosti je odvisno od bralčeve starosti in okoliščin, kot so: realni čas, splošni kulturni nivo druţbe in socialni status bralca. V nadaljevanju pravi, da humor v mladinski knjiţevnosti pogosto izvira iz pisateljevega načina izraţanja, iz opisovanja literarnih likov in dogodkov. Pisatelj zbuja smeh na različne načine: s pregovori, s presenečenji, z neverjetnostmi, s hiperboličnimi slikami, z naivnostjo, s komentarji in še čim.
10 KNJIŢNA ILUSTRACIJA
Pojem knjiţna ilustracija pomeni umetniški okras knjige s slikami, ki dopolnjujejo besedilo. V nasprotju z risanimi in s slikanimi podobami v iluminiranih rokopisih (miniaturno oz. knjiţno slikarstvo) so se z izumom tiska sredi petnajstega stoletja kot predloge za ilustracije začele uporabljati grafične tehnike, najprej lesorez, zlasti od sedemnajstega stoletja dalje bakrorez in v devetnajstem stoletju litografija, v dvajsetem stoletju pa so iznajdbe novih tiskarskih postopkov in materialov omogočile kvaliteten
prenos različnih risarskih in slikarskih tehnik na papir (monotipija, gvaš, akvarel, olje).
Poleg verskih knjig, zlasti Biblije, so od renesanse in baroka dalje ilustrirali tudi posvetna leposlovna in znanstvena dela, od devetnajstega stoletja se razvijata revijalna in časopisna ilustracija, v dvajsetem stoletju še posebej otroška in mladinska knjiţna ilustracija. (ES, 1991: 148)
Ilustracije v knjigi so posebna likovna zvrst. Ustvarjajo jih knjiţni ilustratorji. Pojem pomeni sleherno likovno upodobitev, ki nazorno dopolnjuje besedilo. Gre za obliko sporočanja, kjer je v ospredju vizualna podoba. Bistvo ilustracije je v povezanosti z vsebino knjige in razlaga vsebine z ilustracijami. Pomembno je, da ilustrator s svojimi ilustracijami ne zatre ideje literarnega dela. Ilustracija se s knjiţevnim besedilom dopolnjuje, kljub temu ohranita besedilo in ilustracija vsak svojo umetniško vrednost, skupaj pa dajeta celoto. (Pregl Kobe 1998: 5‒6)
Za mladega bralca je ilustracija pogosto prvi stik z umetnostjo, zato je nujno, da je kvalitetna.
11 MOTIV, TEMA, LITERARNA OSEBA
11.1 Motiv
„Izraz za motiv v literarnem delu prihaja iz latinskega glagola „movêre“ in prvotno pomeni gibajoče se, gibalo, nagib ali tudi gibajočo silo.“ (Kos 1996: 80)
Motivi so vsebinske enote v besedni umetnosti, sestavljene večidel iz snovno- materialnih prvin, ki se povezujejo med seboj v večje predmetne sklope. Motivi so lahko predmeti, liki, situacije, osebe, dogodki. Bistvena značilnost motiva je ta, da se lahko isti lik ali situacija ponavlja v spremenjeni podobi iz dela v delo.
Medtem ko snov začutimo kot posplošenost, zaţivijo motivi v predstavi oprijemljivo, določno, enkratno, tudi dinamično, kot gibanje. „Motiv je torej del snovi, oblikovan v poseben, značilen, človeško pomenljiv in ponovljiv poloţaj [...].“ (Kmecl 1996: 156)
Motiv je lahko zelo droben, lahko pa zajame celoten tekst. V krajših besedilih (lirske pesmi, kratke zgodbe, novele, črtice ...) je pogosto en sam, v daljših besedilih (epi, drame, daljše novele in romani) pa je motivov ponavadi več.
Razlikujemo med osrednjim (glavnim) motivom, tj. tistim motivom, ki je najpomembnejši za razumevanje besedila, in stranskimi, manj pomembnimi motivi.
Pogosto se namesto izraza motiv uporablja izraz zgodbena stalnica.
11.2 Tema
„Izraz prihaja iz grškega glagola „títhemi“, prvotno je pomenil torej to, kar je
„postavljeno“. V širšem smislu označuje še danes tisto, kar je postavljeno pred pišočega kot njegova naloga ali „predmet“, o katerem naj piše.“ (Kos 1996: 83)
Tema se tvori preteţno iz idejno-racionalnih in afektivno-emocionalnih elementov, zato je v primerjavi z motivom bolj „idejna“, „idealna“, „duhovna“, abstraktna. Ker jo sestavljata dve vrsti prvin, so teme različne. Kadar prevladujejo idejno-racionalne sestavine, ki so med seboj povezane, govorimo o ideji. Kadar se v temo zdruţijo idejno- racionalne in afektivno-emocionalne prvine, ki niso zgoščene v jasen nauk, gre za problem, perspektivo na vrsto ţivljenjskih vprašanj. Če temo sestavljajo predvsem afektivno-emocionalni elementi, govorimo o temi kot o nečem iracionalnem. Pojavljajo se tudi atematska besedila, ta ne vsebujejo nobene idejno-čustvene enote. Tema tovrstnih besedil je zanikanje teme.
V krajših tekstih, zlasti lirskih, je tema praviloma ena sama. V obseţnejših besedilih (epi, romani ...) je mogoča kombinacija dveh ali več tem. V tem primeru se posamezne teme zdruţujejo v skupno nadtemo.
Pogosto se pojavlja termin „osrednja“, „poglavitna“ tema. Ta predstavlja snov, ki je tehtnejša od drugih snovi v tekstu; gre za snov, ki je nosilec miselnega sporočila in je zato idejno opredeljena. (Kmecl 1996: 158‒160)
Sodobna mladinska knjiţevnost se od tradicionalne mladinske knjiţevnosti razlikuje tudi v tem, da je v moderni knjiţevnosti prisotnih več tem, medtem ko v tradicionalni prevladuje ena sama. Osrednje teme sodobnih realističnih besedil so odraščanje in t. i.
tabujske teme (smrt, spolnost, alkoholizem ...), pogosta je motivika prijateljstva, ljubezni, ljubosumja, pustolovščine, kriminala, nasilja, bega od doma ...
11.3 Literarna oseba
Literarne/knjiţevne osebe pogosto imenujemo junaki. Gre za mehaničen prenos iz klasicistične poetike, po kateri je bil lahko osrednja knjiţevna oseba le boljši človek, heroj, mitični junak iz davne preteklosti, pri starih Grkih pogosto potomec zveze med boţjim in človeškim bitjem. Literarne osebe današnje knjiţevnosti pa so zvečine daleč od junaštva.
Matjaţ Kmecl (1996: 209) definira literarno osebo kot „oseb[o], ki jo kot ţivo govorno ustvari pisatelj“.
Razlikuje med glavnimi in stranskimi knjiţevnimi osebami. Glavne osebe so tiste, ki so tehtnejše za besedilo, stranske pa nas zanimajo le toliko, kolikor vplivajo na ţivljenje in delovanje glavnih oseb.
Ločuje tudi „pozitivne“ od „negativnih“ oseb. „Negativne“ so tiste, katerih vedenje je v nasprotju z moralnimi normami (izdajalsko, nasilno, zahrbtno ...). Te niso
„identifikacijski objekti“, saj se bralec z njimi ne enači, ampak „navija“ za „pozitivne“
osebe.
V sodobni realistični prozi srečamo vrsto junakov, ki niso moralno nadpovprečni, pa se bralec kljub temu identificira z njimi, saj delujejo prepričljivo in simpatično, kljub temu da imajo vrsto negativnih lastnosti.
Da bi bralec med posameznimi osebami razločeval, je treba knjiţevne osebe označiti oz.
karakterizirati. Karakterizacija je opredeljevanje knjiţevnih oseb glede na njihove posebnosti, v oţjem pomenu glede na njihov značaj. Vsaka knjiţevna oseba ni značajsko razvidna, zlasti če je to stranska oseba, če ni psihološko motivirana ...
Pri neposredni karakterizaciji pisatelj navede oz. opiše lastnosti knjiţevnih oseb. Pri posredni karakterizaciji pa lahko bralec iz besedila razbere značaj in si tako sam ustvari vtis o knjiţevnih osebah.
12 DESA MUCK
12.1 Biografija
Desa Muck se je rodila 29. avgusta 1955 v Ljubljani. Po nedokončani srednji šoli se je zaposlila kot varuška predšolskih otrok z motnjami v razvoju. Po letu 1982 je začela nastopati v reklamah, filmih in televizijskih oddajah. Napisala je okrog sto ljubezenskih zgodb za Anteno, sodelovala je s Pisanim listom, bila je urednica najstniške revije Firbec. Ima status svobodne umetnice. Leta 1988 je dobila literarno nagrado za mladinsko radijsko igro Kdo je ubil zmaja, leta 1992 pa za mladinsko radijsko igro Radijski škrat Lojze. Leta 1998 je za knjigo Lažniva Suzi prejela nagrado večernica za najboljše slovensko mladinsko literarno delo v letu 1997, leta 2002 pa Levstikovo
nagrado za zbirko Anica, za katero je prejela tudi častno plaketo IBBY. Piše tudi prozo in dramatiko za odrasle, dramatiko za najstnike in filmske scenarije za otroke in odrasle.
Večkrat je bil ponatisnjen učbenik Prvi koraki v ekologijo, ki ga je napisala v soavtorstvu z Mojco Furlan. Mladinska dela Dese Muck so prevedena v hrvaški in nemški jezik. Odlomek iz dela Blazno resno zadeti je uvrščen v angleško antologijo iz leta 2004 (ponatis 2007) z naslovom Tales Growing Up into Secrets (Seriously Stoned), odlomek iz dela Lažniva Suzi pa v hrvaško antologijo sodobne slovenske mladinske knjiţevnosti z naslovom Priče izrasle u tajne (2006). Leta 2007 je izšla dvojezična knjiga (besedilo v slovenščini in angleščini) Kokoš velikanka/The giant hen.
12.2 Bibliografija mladinskih del
1993
Pod milim nebom. Celovec: Mohorjeva zaloţba (Zbirka Pingvin; 1). Ponatisa: Celovec:
Mohorjeva zaloţba, 1996; Ljubljana: Intelego, 2005.
Blazno resno o seksu: knjiga namigov za najstnike. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ponatisa: Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994, 1998.
1995
Blazno resno popolni: knjiga namigov za najstniški bonton, uporabna tudi v našem osončju. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hči lune. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Knjigoţer). Ponatisa: Ljubljana:
Mladinska knjiga, 2001, 2005.
1996
Blazno resno zadeti. Ljubljana: Mladinska knjiga. Avtor dodatnega besedila: Borut Koţuh. Ponatis: Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.
Kremplin. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva zaloţba. Ponatis: Ljubljana: DZS, 2005.
1997
Lažniva Suzi. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Knjigoţer). Ponatisa: Ljubljana:
1998
Fonton: priročnik telefoniranja za mularijo. Ljubljana: Telekom.
Blazno resno slavni. Ljubljana: Mladinska knjiga.
2000
Blazno resno o šoli. Ljubljana: Mladinska knjiga.
2001
Anica in materinski dan. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis:
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
Anica in grozovitež. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis:
Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Domače branje Knjiga pred nosom), 2008.
Anica in zajček. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Leta 2005 je bil pri Mladinski knjigi izdan tudi istoimenski zvočni CD, pripoveduje Desa Muck.
Čudež v operi. Ljubljana: Rokus. Ilustracije: Rajko Blaško.
Sama doma. Ljubljana: Mladinska knjiga (Knjiţnica Sinjega galeba; 307).
2002
Anica in Jakob. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis: Ljubljana:
Mladinska knjiga, 2005. Leta 2006 je bil posnet istoimenski zvočni CD, pripoveduje Desa Muck.
Anica in športni dan. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis:
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.
Kakšne barve je svet. Celovec: Mohorjeva zaloţba. Ilustrirala Branka Schwarz.
2003
Anica in velike skrbi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis:
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
2004
Anica in počitnice. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis:
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Leta 2006 je bil posnet istoimenski zvočni CD, pripoveduje Desa Muck.
Anica in velika skrivnost. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis:
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Leta 2005 je bil posnet istoimenski zvočni CD, pripoveduje Desa Muck.
2005
Anica in prva ljubezen. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis:
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.
2007
Anica in skrivnostna maska. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustrirala Ana Košir. Ponatis:
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
Kokoš velikanka/The giant hen. Ljubljana: Sodobnost International (Zbirka Spominčice/Forget-me-nots). Ilustrirala Polona Kunaver Ličen in David Ličen.
13 ANALIZA BESEDIL
13.1 Realistične pripovedi
Med realistične pripovedi (povesti) sodi serija besedil, znana pod naslovom Anica. Po Igorju Saksidi jo lahko uvrstimo med pripovedi s človeškimi osebami, po Marjani Kobe pa jo uvrščamo v prvi model, tj. model literarnih besedil, v katerih je glavni literarni lik otrok v obdobju od najzgodnejšega otroštva do osmega/devetega leta starosti.
Gre za tip ilustriranih knjig, oblikovno prilagojenih bralcem v začetnem bralnem obdobju (prvo triletje osnovne šole), saj je izbrana velika, razločna pisava, ilustracije so barvne, na posamezni strani pa je največ sedemnajst vrstic besedila. Avtorica ilustracij v celotni seriji je Ana Košir, ki je v likovnem delu knjig ustvarila prepoznaven lik Anice in drugih knjiţevnih oseb. Serija je začela izhajati leta 2001, izdanih je bilo deset knjig.
Vsaka od pripovedi je zaključena zgodba. V akciji Moja najljubša knjiga je bila izbrana za tisto zbirko knjig, ki je med mladimi bralci najbolj priljubljena.
V pripovedih natančneje spoznamo druţino Pivnik, ki ţivi v Mlekarski ulici 9. Poleg Anice jo sestavljajo mama, oče in sestra Mojca. Spoznamo tudi Aničino babico, prijatelja Jakoba in njegovo druţino (očeta in babico, mame nima več) ter Aničini prijateljici Helenco in Metko. Spoznamo teto Mici in strica Marjana, sestrične Vero, Neţo in Renatko ter staro mamo, ki ţivijo na kmetiji. Tam Anica med počitnicami preţivi nekaj dni in spozna Blaţa, v katerega se zaljubi. V eni od pripovedi spoznamo Aničino sošolko Marico, v drugi nasilnega Brenclja. Poleg njih v pripovedih nastopajo še policista, učiteljica, veterinar, hčeri mamine prijateljice Sabine Katja in Maša, zdravnik, Maričina mama in bratje, prodajalka in sosed Franci, ki pa so predstavljeni le beţno.
Glavni literarni liki, ki se pojavljajo skozi vsa dela, so: Anica, njena starša, sestra Mojca, Jakob ter njegov oče in njegova babica. Ti so precej natančno opisani, predvsem glavna junakinja, ki je dobrosrčna, iskrena deklica, ki svojih prijateljev nikoli ne pusti na cedilu.
Pisateljica je v pripovedih o Anici obravnavala resničnostne situacije, v kakršnih se mladi bralci pogosto znajdejo: od prve zaljubljenosti do spopadanja s strahom, z ţalostjo, z nasiljem ... Opisuje predvsem odnose med Anico in Mojco, Anico in mamo ter Anico in Jakobom. Preko pogovorov med Anico in njeno mamo je predstavljeno pozitivno ravnanje v določenih situacijah. Na prvo mesto avtorica postavlja iskrenost, resnico in zaupanje. Mogoče je trditi, da je celotna serija vzgojna.
13.1.1 Anica in materinski dan (2001)
Prvo delo iz serije o Anici najprej natančneje predstavi knjiţevne like, nato se razvije naslovna tema.
Nekaj dni pred materinskim dnem so se v Aničinem razredu pogovarjali o mamah.
Učiteljica je učencem razloţila, zakaj praznujemo materinski dan. Anica je začutila, da je mama nekaj najpomembnejšega na svetu. Ko je učiteljica rekla, da bodo za ta praznik
priredili proslavo in izdelali darila, se je vznemirila. Pomislila je, da broška ni dovolj bogato darilo za njeno mamo in da si zasluţi kaj boljšega, npr. kristalne kozarce, ki jih je Anica ţe nekaj časa občudovala v bliţnji samopostreţni trgovini.
Ko sta se z Jakobom vračala iz šole, je ţelela spregovoriti o materinskem dnevu, a se je spomnila, da je Jakobu mama umrla, zato je bila tiho. Navsezadnje je to temo odprl Jakob, ko je dejal, da bo njihov razred delal vazice. On bo svojo podaril babici.
Govorila sta o tem, da si mame zasluţijo lepša darila, kot so tista, ki jih otroci izdelajo sami, in da se spodobi, da daš mami za materinski dan kaj draţjega, da pospraviš stanovanje in da skuhaš kosilo. Anica je imela premalo denarja, zato ji je Jakob ponudil svoje prihranke in pomoč.
Doma je opazovala mamo pri delu in ji ponujala pomoč, vendar mama njene pomoči ni sprejela. Anici se je zdela prava junakinja. Ko je opazovala očeta, ki je dremal na kavču in čakal na kosilo, je pomislila, da je dobro, da ona ne bo nikoli oče. Pomislila je tudi na to, da ga bo prosila za denar za mamino darilo, a je čakala na pravi trenutek.
Mojca se je pohvalila, da bo mami kupila srebrn obesek. Anica je postala ţalostna, saj ni imela denarja. Trdno se je odločila, da ga bo dobila. Po kosilu je zanj prosila očeta.
Dal ji je tisočaka in predlagal, naj mami kupi roţe. Ker je imela mama ţe veliko roţ, se Anici niso zdele primerno darilo. Od očeta je poskušala dobiti še več denarja, vendar zaman. Popoldne je na obisk prišla babica. Anici je po krajšem prepričevanju tudi od nje uspelo dobiti tisočaka.
Naslednji dan sta šla z Jakobom v trgovino po kristalne kozarce, a sta kmalu ugotovila, da imata zanje premalo denarja, zato sta kupila en kristalni kozarec, parfum in čokolado. Odhitela sta domov. Anica je skrila parfum in čokolado pod blazino, kozarec pa med plišaste igrače. Zvečer je zadovoljna zaspala.
Zjutraj, ko se je zbudila, je začutila, da je nekaj narobe. Vsa soba je smrdela po gnilih
leţala na njej. Na steţaj je odprla balkonska vrata in z odejo prekrila madeţ na postelji.
Zatem je v sobo vstopila mama. Bila je presenečena, ker je Anica ţe vstala. Zaznala je smrad, pomislila na sosedov kompost in odšla iz sobe. Anici je šlo na jok, vendar se je tolaţila z mislijo, da bo mami podarila najlepši kozarec na svetu.
Anica in Jakob sta hitela iz šole, saj sta imela le malo časa, preden se bo Aničina druţina vrnila domov. Anica je prinesla kristalni kozarec, da ga bo zavila v papir z boţičnim motivom, vendar se Jakobu to ni zdelo primerno. Predlagal je, da ga odnese v cvetličarno, kjer ga bodo zavili tako, kot se spodobi. Medtem je Anica skuhala juho. Pri vratih je pozvonilo. Bil je Jakob z raztrganimi hlačami in rdečimi očmi. Opravičil se je Anici, ker je razbil kozarec, ko je hitel, da bi bil čim prej nazaj. Potolaţila ga je, da ji ostane še darilo, ki ga je izdelala v šoli, kosilo in pospravljeno stanovanje.
Ko je mama vstopila skozi vrata, je vprašala, kaj tako lepo diši. Anica je navdušeno povedala, da je za materinski dan skuhala kosilo. Mama je opazila tudi, da je stanovanje pospravljeno. Tega je bila zares vesela. Tudi oče jo je pohvalil in poboţal. Mojca se je počutila odrinjeno. Povedala je, da je v šoli dobila petico, da sta tudi njo pohvalila.
Ko so sedli k mizi, je Anica začela prinašati jedi. Juha je bila pregosta, krompir pretrd, piščanec premalo pečen. Mama jo je potolaţila in razloţila, kako se jedi pravilno pripravijo. Ker nikoli ni dovolila, da bi ji Anica pomagala pri kuhanju, se je Anica lahko učila le od daleč. Starša sta pohvalila grah, a je bil iz pločevinke. Vsi so se začeli smejati. Anici je bilo hudo pri srcu. Mama se ji je opravičila in rekla, da ţe dolgo ni bila tako vesela. To jo je pomirilo. Prinesla je še sladoled, ki je bil ţe stopljen, a so ga kljub temu pojedli.
Nato so odšli v šolo na proslavo. Po nastopu je Anica mami podarila darilo, ki ga je izdelala zanjo. Oče je vse povabil v gostilno na večerjo. Tam sta starša pripovedovala zgodbe o Mojčinem in Aničinem rojstvu in otroštvu.
Ko je mama zvečer prišla k Anici ugasnit luč, je rekla, da so darila, ki jih izdelamo sami, lepša in veliko več vredna kot kupljena. Anici se je to zdelo čudno. Odločila se je, da bo o parfumu, čokoladi in kozarcu zaenkrat raje molčala.
13.1.2 Anica in grozovitež (2001)
Besedilo tematizira strah, ko otrok prvič ostane sam doma, nič manj pomemben pa ni niti motiv sestrske ljubezni oz. izkazovanja te ljubezni.
Veliko ljudi pravi, da sta si Anica in Mojca podobni, sami pa ne najdeta nobene podobnosti. Za Mojco Anica ne najde niti ene dobre značajske lastnosti, zdi se ji zoprna, skopa, jezikava in laţniva.
Nekega dne je bila Aničina druţina na obisku pri mamini prijateljici Sabini. Tedaj je Anica doţivela nekaj, kar jo je pretreslo. Sabinini hčeri Maša in Katja se zelo dobro razumeta, imata se radi in to tudi pokaţeta. Anica je bila prepričana, da jo Mojca sovraţi, ker ni nikoli tako ljubezniva z njo, kot je Katja z Mašo. Mama ji je rekla, da je tako zato, ker Mojca od njenega rojstva naprej ni več edinka.
Čez nekaj dni je mama dobila vstopnici za koncert. Zdelo se ji je, da sta hčerki ţe dovolj odrasli, da lahko nekaj ur preţivita sami doma. Skuhala jima je večerjo, pripravila piţami, ju opozorila na to, kaj smeta in česa ne, napisala jima je tudi telefonske številke babice, reševalcev, policistov in gasilcev.
Ko sta starša odšla, je Mojca izkoristila priloţnost in brala ljubezenski roman. Anica se je zavedala, da lahko počne, kar hoče, ne da bi kogar koli vprašala za dovoljenje. Ta občutek jo je prestrašil, počutila se je osamljeno, zato je poklicala babico. Babica se je razburila, ker sta ju starša pustila sami doma. V tistem trenutku je vstopila Mojca, vzela telefonsko slušalko Anici iz rok in babico na hitro odslovila. Poleg nje se je Anica spet počutila varno. Mojca je vzela lonec z večerjo in ga izpraznila v stranišče, prinesla
sladoled in stekla v sobo po čips in videokaseto. Anici je obljubila, da bosta noro uţivali. Ko ji je povedala, da bosta gledali grozljivko, je imela Anica slabo vest, saj jima je mama posebej naročila, katere filme lahko gledata in katerih ne smeta, čeprav si je po drugi strani silno ţelela ogledati grozljivko.
Anico je ţe na začetku filma postalo strah, zatisnila si je oči in pri tem umazala preprogo s sladoledom in čipsom. Mojca se je razburila, saj bosta mama in oče takoj vedela, da sta jedli sladoled. Ko se je Anica odpravila po sesalnik, jo je spet postalo strah. Vrnila se je k Mojci v dnevno sobo, mašila si je ušesa in gledala na vrt. Zunaj je opazila senco. Bliskalo se je in grmelo, nato je zmanjkalo elektrike. Tedaj se je prestrašila tudi Mojca. Stisnili sta se druga k drugi in molčali. Anica ji je povedala, da je videla senco, a ji Mojca ni verjela. Nato se je vrnila elektrika. Mojca se je odpravila pred televizor. Zunaj je nekaj zaropotalo. Ugasnili sta televizor in luči po stanovanju, zlezli pod mizo in obsedeli. Čez čas sta se začeli prepričevati, da sta se najbrţ zmotili.
Nato je pozvonilo. Odplazili sta se do vhodnih vrat. Anica je skozi odprtino za pisma videla ogromnega moškega. Bil je ves v črnem. Otrpnili sta. Ko sta slišali korake, ki so se oddaljevali, je Anica Mojci opisala grozoviteţa. Govorili sta o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo, ker sta ju starša pustila sami doma. Tedaj sta zaslišali papagajevo vreščanje. Tako zelo sta se prestrašili, da sta poklicali policijo. Povedali sta, da sta sami doma in da poskuša nekdo vdreti v hišo. Po navodilu policista, naj se skrijeta v najbolj varen prostor in mirujeta, sta se zavlekli v kot za straniščno školjko in se objeli. V strahu, da ne bosta preţiveli noči, sta si izpovedali ljubezen in si obljubili, da ne bosta več tako zoprni druga do druge, če preţivita.
Ko sta prišla policista, sta rekli, da sumita, da je vlomilec umoril papagaja in da se še vedno skriva v hiši. Policista sta preiskala hišo in pojasnila, da ni nihče vlomil. Tedaj sta vstopila zaskrbljena starša. Povedali so jima, kaj se je zgodilo. Ko je policijski avto odpeljal, je zazvonil telefon. Anica se je oglasila in na drugi strani zaslišala babičin glas.
Ta ji je povedala, da ju je prišla pogledat, ko je zmanjkalo elektrike. Anica jo je povprašala o maski, ki naj bi jo nosila, babica pa je rekla, da je nosila le staro deţno pelerino s kapuco. Na dan so prišli sladoled, čips in grozljivka. Deklici sta morali počistiti preprogo. Medtem sta se z mamo pogovarjali o tem, da zaupanja ne smemo
izkoristiti. Mama je bila ţalostna, saj je od Mojce, ki je starejša, pričakovala več odgovornosti. Anica jo je zagovarjala, Mojca pa ji je bila za to hvaleţna.
Ko je Anica udobno leţala v svoji postelji, je plišastim igračam obljubila, da jih bo čuvala, kot je Mojca njo, in zaspala.
13.1.3 Anica in zajček (2001)
V tem delu se Desa Muck dotakne občutljive teme smrti. Ker otroci smrt teţko razumejo, prikaţe smrt hišnega ljubljenčka, ta pa Anici pomaga razumeti človeško smrt.
Anica si je zelo ţelela zajčka. Ţe večkrat je prosila mamo, naj ji ga kupi, a je mama menila, da je z njim veliko dela pa še hrana veliko stane, zato ji ga ni kupila. Nekega dne pa jo je Anici le uspelo prepričati, vendar je morala obljubiti, da bo sama skrbela zanj, mu čistila kletko in dajala hrano. Mojca se je ponudila, da ji bo pomagala, a je Anica njeno pomoč zavrnila, saj se je bala, da bo potem trdila, da je njen. Tega pa ni ţelela, saj ona Mojčine papige niti pogledati ni smela.
Trgovina, v katero so šli, je bila majhna. Imeli so malo ţivali, med njimi le enega zajčka. Ta se je zdel Anici najlepši na svetu. Kupili so zajčka, kletko, nekaj hrane in ţaganje. Anica mu je doma pripravila vse potrebno. Izbrala mu je tudi ime. Ker je bil puhast, ga je poimenovala Puhi. Ko jo je Mojca prosila, če ga lahko pestuje, se je počutila izredno pomembno. Poklicala je tudi Jakoba, da ga je prišel pogledat.
Odkar je imela Puhija, se ji je ţivljenje zdelo veliko lepše. Zjutraj je laţje vstajala in tudi v šoli ji je čas hitreje minil. Rada je skrbela zanj. Vedno jo je čakal tako, da se je s tačkama naslonil na ograjo kletke. Nekega dne pa je leţal na boku in se ni zmenil zanjo.
Mama je menila, da je zbolel. Anico je poslala v šolo in ji obljubila, da ga bodo popoldne peljali k veterinarju, če ne bo bolje.
