H S istorica lovenica
S tudia H istorica S lovenica
Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review
letnik 17 (2017), št. 1
ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU
Izdajatelj / Published by
ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/
HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/
ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board
dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Jože Mlinarič, dr. Jurij Perovšek,
dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Dragan Potočnik, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria), dr. Zinka Zorko
Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš
Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenija
telefon / Phone: 00386 2 229 36 58 fax / Fax: 00386 2 229 36 25 e-pošta / e-mail: darko.fris@um.si Glavni urednik / Chief Editor
dr. Mateja Matjašič Friš
Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.
Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.
The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles.
No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source.
Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d.
SI 56041730001421147 Prevajanje / Translation: David Hazemali, Uroš Turnšek Lektoriranje / Language-editing Ana Šela, Nastja Stropnik Navršnik,
Natalija Posavec, Nastja Spasković Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Knjižni studio d.o.o.
Oblikovanje in računalniški prelom /
Design and Computer Typesetting: Knjižni studio d.o.o.
Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o.
http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si
Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'.
Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (H).
Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'.
This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (H).
H S istorica lovenica
Ka za lo / Con tents
Jubilej / Anniversary
ANDREJA VALIČ ZVER: Dr. Tamara Griesser-Pečar –
ob življenjskem jubileju ...11
Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says
SAMO SKRALOVNIK in MAKSIMILIJAN MATJAŽ: Izziv revščine v
nekaterih mezopotamskih zakonikih in Svetem pismu ...19 The Issue of Poverty in Selected Mesopotamian Codes and the Bible
TONE RAVNIKAR: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju...47 The Fight for the Church of Mother of God in Velenje in the 16th Century) ŠTEFAN ČOK: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev
(1873–1897) ...65 Ivan Nabergoj, the "never to be" Mayor of the Slovenes in Trieste
(1873–1897)
SIMON MALMENVALL: "Župan Odese Grigorij Grigorjevič Marazli
(1878–1895) kot mestni graditelj in mecen ...87 The Mayor of Odessa Grigoriy Grigoryevich Maraslis
(1878–1895) as a City Builder and Cultural Patron
TAMARA GRIESSER-PEČAR: Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910) ...97 The Mayor of Vienna Karl Lueger (1897–1910)
IGOR IVAŠKOVIĆ: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev
v obdobju 1912–1913 ...111 The Yugoslav Visions among Slovenians Trieste in the
Period 1912–1913
ADNAN JAHIĆ: Between Loyalty and Pragmatism: The Mayor of Tuzla
Hafiz Osman Vilović in the Years of the Great War (1914–1918) ...141
H S S
tudia
istorica lovenica
DAVID HAZEMALI: The Battle of Galicia: The Disintegration of the Austro-Hungarian Land Forces on the Eastern Front in the First World War, With Special Emphasis on the
Role of the Graz's III Corps and Slovenian Soldiers ...161 Bitka za Galicijo: dezintegracija avstro-ogrske kopenske vojske
na vzhodni fronti v prvi svetovni vojni s posebnim poudarkom na vlogi graškega III. korpusa in slovenskih vojakov
BORIS MLAKAR: Naši podestaji. Prispevek k zgodovini slovenskih
županov v času fašizma na Primorskem ...197 Our Podestà. A Contribution to the History of Slovenian Mayors
in the Time of Fascism in the Slovenian Littoral
KLEMEN KOCJANČIČ: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt
Konrada Heidenreicha ... 217
"First general captured by us": Capture and Death of Konrad Heidenreich
JANKO PRUNK: Idejni in praktični vzori slovenske komunistične
revolucije 1941–1945 ... 237 Preliminary and Practical Pxamples of the Slovenian Communist
Revolution 1941–1945
GORAZD BAJC in URŠKA LAMPE: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških dokumentov glede nasilja ob
koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini ...247 Critical Analysis of the Use of Anglo-American Sources Regarding
the Violence in Venezia Giulia at the End of World War II MITJA FERENC: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage
in možnost raziskav. "Načelo naj velja, da morajo biti
grobovi izdajalcev pozabljeni." ... 289 The Year 1945 and Concealed Mass Graves: Legal Bases
and the Possibility for Research. "The principle should be that graves of traitors must be forgotten."
H S istorica lovenica
DAMJAN PRELOVŠEK: Jože Plečnik. Umetnost v novih razmerah ...315 Jože Plečnik. Art in new Circumstances
DRAGO UNUK: Slovene National Minorities and Emigrants in
Grammar School Geography and History Syllabi ... 329 Names in the City Public Space: Urbanonymes of Maribor
GJOKO NIKOLOVSKI: Panonska in makedonska teorija o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine na
prelomu iz 18. v 19. stoletje skozi prizmo genetolingvistike...359 Pannonian and Macedonian Theory on the Linguistic Basis
of the Old Church Slavonic at the Turn of the 18th to the 19th Century through the Prism of Genetolinguistics INES VORŠIČ: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih
obrazil v sodobni zgodovini slovenskega jezika ... 379 Productivity of Slovene Feminine Suffixes in Recent Time
KLEMENTINA JURANČIČ PETEK: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques in Investigating L1 Dialect Interference
in the Pronunciation of English in Slovenia ...399 Uporaba tehnik umetnih nevronski mrež (ANN) v raziskovanju
vpliva narečij materinščine na izgovorjavo angleščine v Sloveniji
Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts
... 421Uredniška navodila avtorjem / Editor's
Instructions to Authors
... 433H S istorica lovenica
Jubilej /
Anniversary
Dr. Tamara Griesser-Pečar – ob življenjskem jubileju
Zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar sodi med izjemno priznane in uvelja- vljene slovenske kot tudi avstrijske zgodovinarje, predvsem je izjemna pozna- valka cerkvene zgodovine na Slovenskem ter slovenske novejše zgodovine med drugo svetovno vojno in po njej. Je avtorica več znanstvenih monografij v slovenskem in številnih drugih jezikih, svojo strokovno usposobljenost pa dokazuje tudi s številnimi objavami v domačih in tujih revijah ter z aktivno udeležbo na znanstvenih srečanjih. Znanstveno delo dr. Tamare Griesser- -Pečar je izjemno tehtno in uživa ugled ne samo v Sloveniji, temveč tudi dru- god po Evropi in svetu. Njene monografije so izjemno pomembne in spadajo v sam vrh historiografskih dosežkov. Potrebno je poudariti, da raziskovalno delo dr. Tamare Griesser-Pečar temelji predvsem na uporabi arhivskega gradiva in različnih vrst virov, hkrati pa se zaveda pomena dosedanjih študij oziroma lite- rature. Poleg tega se dr. Pečar-Griesserjeva odlikuje z izjemno delavnostjo in predanostjo.
Strokovna dejavnost dr. Tamare Griesser-Pečar je izjemno široka in sega na različna območja, od objavljanja monografij, razprav, znanstvene kritike, pre- davanj na znanstvenih simpozijih in strokovnih posvetih do članstva v različ- nih strokovnih komisijah. Izjemno pomembno je, da je pri svojem delu aktivna tudi na pedagoškem področju, od koder prenaša svoje znanje na mlajše gene- racije.
Dr. Tamara Griesser-Pečar, ki je v letu 2017 praznovala svoj življenjski jubilej, je bila rojena 18. marca 1947 v Ljubljani očetu Francu in materi Pavli Pečar, roj.
Letonja. Šolala se je v Ljubljani, Portorožu in Kopru, kjer je bil oče prvi direktor tovarne Tomos v Kopru. Po poskusu atentata tajne politične policije na očeta
je družina Pečar oktobra 1962 zapustila Slovenijo. Tamara Pečar je nadaljevala šolanje v New Yorku in na Dunaju. Po maturi na dunajski srednji šoli American International School je sprva študirala na American college v Parizu, nato pa zgo- dovino in anglistiko na Dunaju. Leta 1973 je na Dunaju pri prof. dr. Richardu Plaschki uspešno zagovarjala disertacijo Die Stellung der slowenischen Lande- sregierung zum Land Kärnten 1918–1920 (Stališče slovenske deželne vlade do Koroške 1918–1920). Po končanem študiju se je poročila s publicistom in novinarjem dr. Hermannom Griesserjem. Z družino je živela v Langenfeldu pri Düsseldorfu, v Düsseldorfü, Münchenu in Hamelnu. Sedaj skupaj s soprogom prebiva na Dunaju, njene poti pa zelo pogosto vodijo v Slovenijo in Nemčijo, kjer živi eden od sinov z družino. Dr. Pečar-Griesserjeva je namreč ne le vrhun- ska znanstvenica, pač pa tudi srčna in predana soproga, mati in babica.
Svojo poklicno pot je začela leta 1974 kot profesorica angleščine, zgo- dovine in politologije v Düsseldorfu. Od septembra 1975 do junija 1980 je delovala kot docentka za angleščino na ljudski univerzi v Langenfeldu. Vsesko- zi je v časopisih Rheinischer Merkur in Die Welt redno objavljala recenzije zgo- dovinskih del in knjig za otroke ter ocene televizijskih oddaj.
Kot zgodovinarka se je na svoji znanstveno-raziskovalni poti v številnih obravnavah, člankih in analizah ukvarjala predvsem z razpadom avstro-ogrske monarhije in raziskovanjem slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno in po njej. Njena osrednja raziskovalna pozornost v zadnjih letih je usmerjena v zgodovino katoliške cerkve od leta 1941 do 1990. Dr. Pečar-Griesserjeva je avtorica vrste znanstvenih monografij. Leta 1985 je pri Gustav Lübbe Verlag izšla monografija Zita. Die Wahrheit über Evropas letzte Kaiserin (Zita. Resnica o zadnji evropski cesarici). Monografija je doživela skupno 12 izdaj, med dru- gim tudi v japonščini, češčini in italijanščini. Pri Almathea Verlag na Dunaju je leta 1988 izšla njena monografija Die Mission Sixtus. Österreichs Friedens- versuch im Ersten Welíkrieg (Misija Sixtus. Avstrijski mirovni poskus med prvo svetovno vojno). Med pomembna dela dr. Pečar-Griesserjeve zagotovo sodi tudi ekspertiza o škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki jo je pripravila za general- nega javnega tožilca dr. Antona Drobniča. Na temelju ekspertize je leta 1996 v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Francetom M. Dolinarjem napisala znan- stveno monografijo Rožmanov proces, ki je izšla pri založbi Družina. Leta 1997 je pri Mohorjevi družbi izšla njena monografija Stanislav Lenič, Življenjepis iz zapora.
Leta 2003 je pri Böhlau Verlag na Dunaju izšlo njeno odmevno delo Das zerrissene Volk, Slowenien 1941–1946. Okkupation, Kollaboration, Bürger- krieg, Revolution. Monografija je leta 2004 izšla tudi v Sloveniji pri založbi Mla- dinska knjiga pod naslovom Razdvojeni narod, Slovenija 1941−1945. To je celovita zgodovinska študija druge svetovne vojne na Slovenskem. Leta 2006 je pri založbi Družina dr. Pečar-Griesserjeva objavila monografijo Cerkev na
zatožni klopi. Sodni procesi, administrativne kazni, posegi "ljudske oblasti" v Sloveniji od 1943 do 1960. Leta 2009 je sodelovala pri pripravi publikacije Med sodbo sodišča in sodbo vesti: dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu. Leta 2001 je pri založbi Böhlau Verlag izšla knjiga z naslovom Mari- bor/Marburg an der Drau, eine kleine Stadtgeschichte.
Dr. Tamara Griesser-Pečar aktivno sodeluje tudi v različnih znanstveno-ra- ziskovalnih projektih. Bila je članica projektne skupine, ki je v okviru Evropske znanstvene fundacije izvajala raziskovalni projekt z naslovom Vpliv nacistične in fašistične vladavine v Evropi (The Impact of National Socialist and Fascist Rule on Europe). Kot rezultat raziskovalnega projekta je leta 2007 v dveh zvezkih izšla publikacija z naslovom Religion under Siege, v kateri je objavila prispevek Staat und Kirche in Slowenien 1941–1950. Vse od ustanovitve Študijskega cen- tra za narodno spravo je sodelavka v njegovih različnih projektih in programih.
Od leta 2009 do leta 2016 je vodila raziskovalni program Nasilje komunistične- ga totalitarizma v Sloveniji 1941–1990, ki ga je sofinancirala ARRS. Sodelavci v
Doc. dr. Tamara Griesser-Pečar (Arhiv Študijskega centra za narodno pravo)
programu so raziskovali kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih je zagrešili komunistični totalitarizem v Sloveniji v 20. stoletju. Dr. Pečar-Gries- serjeva je od leta 2016 dalje vodja raziskovalnega programa Zgodovinsko prav- na ocena kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na Slovenskem v 20.
stoletju.
Dr. Pečar-Griesserjeva sodeluje tudi pri pripravi in postavitvi razstav, s katerimi dognanja zgodovinske stroke predstavlja širši javnosti. Leta 1998 je sodelovala pri pripravi in organizaciji razstave z naslovom Temna stran meseca, Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1991. Za istoimenski zbor- nik je pripravila prispevek z naslovom Procesi proti duhovnikom in redovni- štvu po maju 1945. Leta 2007 je pripravila odmevno razstavo z naslovom Boj proti veri in cerkvi, ki je bila postavljena na ogled v številnih krajih v Sloveniji in zamejstvu. Leta 2012 je sodelovala pri pripravi razstave Vroče sledi hladne vojne ter prispevka za istoimensko publikacijo.
Redno sodeluje na mednarodnih in domačih simpozijih, konferencah in posvetih, kjer predstavlja svoje raziskovalno delo in prinaša nov pogled na slovensko zgodovinopisje. Med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije je aprila 2008 sodelovala na javni tribuni v Bruslju z naslovom Crimes Committed by Totalitarian Regimes ter za zbornik z istim naslovom pripravila prispevek The Roman Catholic Church in Slovenia under three totalitarian regi- mes. Redno je gost Društva slovenskih izobražencev v Trstu, predava pa tudi drugod po Sloveniji in Evropi ter sodeluje pri televizijskih oddajah in okroglih mizah.
Leta 2004 ji je papež Janez Pavel II. podelil odlikovanje Pro Ecclesia et Pon- tifice. Leta 2006 ji je dunajski Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo (Insti- tut für den Donauraum und Mitteleuropa) podelil nagrado Anton Gindely, ki se podeljuje za pomembne dosežke na področju kulture in zgodovinopisja ter za spodbujanje jezikovne, nacionalne in verske različnosti v regiji. Nagrado je prejela za znanstveno monografijo Razdvojeni narod, Slovenija 1941−1945 (Das zerrissene Volk, Slowenien 1941–1946). Bila je tudi članica avstrijsko- slovenske zgodovinske komisije, kamor so jo imenovali Avstrijci.
Dr. Tamara Griesser-Pečar je med leti 1999 do 2002 delovala kot asistent- ka pri katedri za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani. Septem- bra 2007 je bila na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru izvoljena v naziv docentke za predmetno področje sodobne zgodovine. Predava na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in na Filozofski fakulteti v Mari- boru.
Dr. Tamara Griesser-Pečar je ne samo odlična znanstvenica, temveč s svojim delom povezuje znanstveno sodelovanje Slovenije in Avstrije. S tem je aktivno pripomogla tudi k večji prepoznavnosti Slovenije in slovenskega zgodovino-
pisja v Avstriji in v svetu. Ob njenem jubileju ji iskreno voščimo in od srca želimo še mnogo uspehov!
Andreja Valič Zver
Dr., direktorica Center za narodno spravo Tivolska 42, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: andreja.valic@gmail.com
H S istorica lovenica
Članki in razprave /
Papers and Essays
UDK 27-23:34(091)(358) 1.01 Izvirni znanstveni članek
Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih zakonikih in Svetem pismu
Samo Skralovnik
Dr., docent Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta Poljanska cesta 4, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: samo.skralovnik@teof.uni-lj.si
Maksimilijan Matjaž
Dr., izredni profesor Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta Poljanska cesta 4, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: maksimilijan.matjaz@teof.uni-lj.si
Izvleček:
Ob primerjavi pravnega vidika – odnosa do revnih – v obravnavanih mezopotamskih zakonikih in Svetemu pismu se izkaže, da se razumevanje vprašanja revščine ne izčrpa na podlagi rezultatov, pridobljenih ob primerjavi pravnih določil. Primerjava v ozadju razkriva širše vprašanje, katerega le eden izmed mnogih vidikov je tudi družbeni izziv revščine. Primerjava odstira različnost koncepta dojemanja boga in družbe na eni in drugi strani kot temeljni vzrok drugačnega odnosa do revščine.
Ključne besede:
revščina, Ur-Namujev zakonik, Lipit-Ištarjev zakonik, zakonik mesta Ešnune, Hamurabijev zakonik, Mezopotamija, Peteroknjižje, Sveto pismo, primerjalna študija
Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije
Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 19–46, 55 cit.
Jezik: angleški (izvleček slovenski in angleški, povzetek slovenski)
0 Uvod
V kulturah starega Vzhoda v toku rodovitnega polmeseca že v razmeroma zgodnjih obdobjih srečamo prve poskuse oblikovanja družbenih in pravnih standardov človeškega in družbenega vedenja s t. i. zbirkami zakonov.1 Danes najstarejši ohranjeni zakonik, Ur-Namujev, je bil spisan okoli leta 2100 pr. Kr., medtem ko je najslavnejši, Hamurabijev zakonik dobra tri stoletja mlajši. V ta časovni okvir (ok. 2100–1750 pr. Kr.), s katerim zamejujemo mezopotamski del študije, sodita še (vsaj) dva zakonika, Lipit-Ištarjev zakonik ter zakonik mesta Ešnune (oz. Bilalamov zakonik).
Z vidika preučevanja revščine je pomenljivo, da je od samega začetka ohra- njene pravne zgodovine, od napisov o Urukaginovih2 reformah (23. stol. pr. Kr.) preko Ur-Namujevega prologa pa vse do Hamurabijevega prologa in epiloga, skrb za varstvo in zaščito nemočnih pred izkoriščanjem izpostavljena kot ena temeljnih lastnosti vladarjev. Tako že najzgodnejši zakonodajalec, Ur-Namu, v epilogu zagotavlja, da "človeka enega šekla", tj. reveža, ne bo prepustil bogatašu,
"človeku ene mine". Podobno Hamurabi v prologu zapiše, da bo po naročilu boga Marduka s svojim zakonikom zagotavljal pravičnost in blagostanje ... V epilogu beremo:
/.../ svoje dragocene določbe sem dal zapisati na svojo stelo /…/, da mogočni ne bi prikrajševali šibkih, (zato da bi) sirote in vdove vedele za pravično pot /…/
Kdor koli bo prikrajšan v sporni zadevi, naj pride /…/ in naj mu zapisano na steli preberejo na glas, tako da bo lahko slišal /…/ in mu bo stela razkrila zadevo; (tako) naj zadevo preuči, si pomiri srce (in me hvali) /…/3
Vendar sledi presenečenje, saj so strokovnjaki pokazali na dihotomijo med epilogi in prologi na eni strani in zakonodajo na drugi. Zakonodaja, ki je od versko in zgodovinsko obarvanih epilogov in prologov strogo ločena, do reve- ža nikoli ne izpostavi neposrednega odnosa, prav tako bi zaman iskali določbe,
1 Janez Marolt, "Primerjava med Hamurabijevim zakonikom, Pentatevhom / Peteroknjižjem in zako- nikom XII plošč," Časopis za zgodovino in narodopisje 69, št. 2 (1998): str. 209–245 (dalje: Marolt,
"Primerjava").
2 Urukagina velja za prvega zgodovinsko znanega reformatorja. Njegova zapuščina je prvo besedilo, ki razen o zmagah, porazih in gradnji svetišč poroča tudi o boju proti nepravični družbeni razdelitvi dobrin ipd. Njegove reforme poznamo samo po zgodovinskih poročilih, ki so jih leta 1878 izkopali v Lagašu. Žal ničesar ne vemo o tem, v kakšni obliki je uvajal nove predpise. Urukagina sam poudarja, da je skušal varovati vdove in sirote. Preprečiti je želel, da bi mogel mogočni drugemu odvzeti njegovo hišo ali osla brez plačila v srebru.
3 Besedilo je prevedla izr. prof. dr. Katja Škrubej, predstojnica katedre za pravno zgodovino Pravne fakultete UL, po delu Marthe T. Roth Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor.
ki bi govorile o njihovih pravicah.4 Norman Lohfink z ozirom na Hamurabijevo zagotovilo slikovito ponazori:
Predpostavimo, da 'prikrajšan v sporni zadevi', sirota ali vdova, upošteva Hamu- rabijev nasvet, obišče Mardukov tempelj (v Babiloniji, kjer je stala stela, op. a.) in prebere 282 členov njegovega zakonika. V zakonih ne bi našel niti ene omembe reveža ali zatiranega. Ali bi to 'pomirilo njegovo srce'? V Hamurabijevem zakon- iku ni moč najti socialne zakonodaje. Prav tako je ni moč najti v Ur-Namujevem zakoniku, niti v zakoniku Lipit-Ištarja, niti v nobeni drugi zbirki zakonov v Mezo- potamiji.5
Socialna načela, predstavljena v epilogih in prologih, so "predpisi" brez prav- nih sankcij in posledično brez možnosti oz. z zelo omejeno možnostjo uporabe v dejanskem življenju. Implikacija ideje zaščite revežev v pravnem korpusu antič- ne Mezopotamije de facto nima ustrezne rešitve. Zaradi tega razloga se bomo v prispevku osredotočili na zakone, ki o tematiki revščine spregovorijo posredno, npr. v okviru urejanja odnosa med upnikom in dolžnikom, ki ga v nekaterih pri- merih gotovo lahko razumemo kot posledico (določene oblike) revščine.
Precej mlajše biblično pravo v Peteroknjižju, s katerim na drugi strani zamejujemo časovni obseg študije, sicer večinoma sledi vzorcu ostalih bližnje- vzhodnih pravnih zbirk, vendar s to razliko, da je pravo neločljivo vtkano v zgo- dovinski kontekst Izraela. Ta verska razsežnost bistveno določa naravo pravnih določil in odnose med posamezniki v skupnosti in nas opozarja, da se razume- vanje in odnos do vprašanja revščine ne izčrpa na podlagi rezultatov, pridoblje- nih ob primerjavi pravnih določil, temveč v ozadju odstira različnost koncepta dojemanja boga in družbe tako na eni kot na drugi strani. Ob vsebinski primer- javi odnosa do revežev namreč zadenemo ob mnogo širšo problematiko. Eden izmed mnogih njenih izrazov je tudi odnos do revežev.
V prvem delu prispevka bo predstavljen "mezopotamski del", tj. odnos, ki ga do revežev (posredno) vzpostavijo omenjeni mezopotamski zakoniki (Ur- -Namujev, Lipit-Ištarjev, zakonik mesta Ešnune in Hamurabijev zakonik). Pre- gled bo časovno zamejen z obdobjem starobabilonske države, ki svoj vrhunec doseže z vladanjem znamenitega zakonodajalca Hamurabija. V drugem delu bo predstavljen "biblični del", tj. odnos do revežev v Svetem pismu, s poudarkom na Peteroknjižju in novozaveznih spisih.
4 Prim. Norbert Lohfink, "Poverty in the Laws of the Ancient Near East and of the Bible," Theological Studies 52 (1991): str. 34–50 (dalje: Lohfink, "Poverty"); Léon Epsztein, Social Justice in the Ancient Near East and the People of the Bible (Paris, 1986), str. 16 (dalje: Epsztein, Social Justice); Shalom M.
Paul, Studies in the Book of the Covenant in the Light of Cuneiform and Biblical Law (Leiden, 1970), str.
20–21 (dalje: Paul, Studies in the Book of the Covenant).
5 Lohfink, "Poverty", 37.
1 Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih zakonikih 1.1 Ur-Namujev zakonik
Ur-Namujev zakonik, ki je bil spisan okoli leta 2100 pr. Kr., velja danes za naj- starejši ohranjeni zakonik. Po splošno sprejetem mnenju je avtor zakonika Ur-Namu (2112–2095 pr. Kr) ustanovitelj sumerske tretje urske dinastije.6 V zakoniku najdemo pravne predpise, formulirane v obliki pogojnih stavkov (t. i.
kazuistično pravo). Od zakonika so ohranjeni le prolog ter okoli 30 členov, od katerih jih je nekaj ohranjenih samo fragmentarno.
Najprej si oglejmo prolog, ki ga lahko razdelimo na tri dele: teološkega, zgodovinskega in etičnega.7 V prvem delu Ur-Namu svojo oblast legitimira z izvorom od boga Nuna, mestnega božanstva v Uru. V zgodovinskem delu govo- ri o svojih vojaških uspehih, v zadnjem o notranjih reformah. Kljub dejstvu, da je zadnji del najbolj poškodovan, so iz besedila jasno razvidne zelo slabe gospo- darske in družbene razmere ob Ur-Namujevem nastopu. Opisane reforme tako obsegajo odpravo različnih zlorab, zaščito rečnega prometa po Evfratu in kopenskih poti ter standardizacijo mer in uteži. Na koncu zadnjega dela epiloga kralj opiše še družbene posledice svojih reform: "Povzročil sem, da so prenehale sovražnosti, nasilje in kriki k pravičnosti. V deželi sem vzpostavil pravičnost."8
Z vidika preučevanja odnosa zakonika do revščine je pomembna predvsem Ur-Namujeva predhodna pojasnitev: "Sirote nisem prepustil bogatemu. Vdove nisem prepustil močnemu. Človeka enega šekla9 nisem prepustil človeku ene mine." Poleg kategorij vdove in sirote se prvič pojavi t. i. mož enega šekla. Na starem Bližnjem vzhodu niso poznali denarja v današnjem pomenu, ceno so določali s težo kovine – šekel tako pomeni težo srebra, natančneje 8,4 grama te kovine. Šekel je bil dobro poznan tudi v Svetem pismu,10 kjer v 1 Mz 37,28 beremo, da so bratje Jožefa prodali midjánskim trgovcem za 20 šeklov, kar je bila cenilna vrednost za mladeniča (3 Mz 27,5); suženj je bil vreden 30 šeklov
6 Martha Roth, Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor (Atlanta, 1995), str. 13 (dalje: Roth, Law Collections from Mesopotamia).
7 Viktor Korošec, "O razvoju države in prava pri Sumercih," Zbornik znanstvenih razprav 27 (1958): str.
109 (dalje: Korošec, "O razvoju države in prava pri Sumercih").
8 Besedilo mezopotamskih zakonikov so prevod (dr. Katje Škrubej) dela Marthe Roth Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor, v katerem so zbrani prevodi vseh omenjenih zakonikov, ob hkra- tnem sumerskem ali akadskem originalu v transliteraciji. V prevodu so v okroglem oklepaju besede, ki jih dodaja, da je prevod lažje razumljiv. Z oglatim oklepajem so označeni (restavrirane) besede in stavki, ki so v izvirnem besedilu zaradi zunanjih poškodb nečitljive. V ostrem oklepaju so besede, ki so v babilonskem besedilu pri prepisovanju pomotoma izpadle. Tri pike pa ali označujejo besedilo, ki ga ni bilo mogoče prevesti, ali vrzel v besedilu.
9 1 šekel = 8,4 g srebra; 1 mina = 60 šeklov = 500 g srebra.
10 Šekel je v Izraelu tehtal 11,4 grama.
(2 Mz 21,32). Ko je v oblegani Samariji nastopila lakota, se je vrednost četrtine peharja čebule11 povzpela na 5 šeklov, cena oslovske glave pa kar na 80 (2 Kr 6,25). En šekel torej predstavlja neznatno, nepomembno vrednost, mož enega šekla pa reveža. Povedano z drugimi besedami, v Ur-Namujevem epilogu opa- zimo bistveno novost, prvič v ohranjeni pravni zgodovini se (poleg kategorije vdove in sirote) pojavi tudi revež.12
Vendar ob prebiranju pravnega dela zakonika, tj. zakonov brez prologa, sledi presenečenje, pravni besednjak13 moža enega šekla ne pozna.14 Na podlagi zakonov ni mogoče rekonstruirati družbe, v kateri bi obstajali revni. Naspro- tno, zakonik ščiti interese višjih slojev.15 Na vprašanje, zakaj v prologu omenjeni mož enega šekla v zakonih ni omenjen, lahko navedemo dva (dopolnjujoča se) odgovora. Prvič se je potrebno zavedati, da gre pri prologu bolj kot za zgodo- vinski prikaz v sodobnem smislu za prikaz kralja kot idealnega vladarja v skladu z že oblikovano tradicijo in normativi idealnega vladanja. Kot omenjeno, je že od napisov o Urukaginovih reformah naprej (23. stol. pr. Kr.) skrb za varstvo in zaščito šibkih predstavljena kot ena temeljnih lastnosti vladarjev. Gre za takrat skoraj stereotipne nazive, za mitološki formular z zgodovinskimi referencami, s katerim Ur-Namu sebe legitimira kot vzornega vladarja in si zagotavlja konti- nuiteto s prejšnjimi vladarji.16
Sigmund Mowinckel ugotavlja, da med t. i. kraljevimi inskripcijami, po zgledu katerih so oblikovani prologi in epilogi zakonikov, in različnimi himna- mi bogovom obstaja tako velika podobnost v obliki, slogu in vsebini, da bi brez omembe kraljevega imena težko določili, ali so bili posvečeni bogu ali človeku.
Zaradi tega razloga epilogu (teološkemu in etičnemu delu) ne priznava zgodo- vinske vrednosti.17 Tudi Viktor Korošec ugotavlja podobno:
Poleg zakonikov so za naše vprašanje zanimiva tudi poročila nekaterih mezo- potamskih vladarjev, ki pripovedujejo, da so za njihove vlade bile osnovne življenjske potrebščine naprodaj po izredno nizkih cenah; s tem hočejo doka- zati, da je bilo takrat v njihovi deželi veliko blagostanje /…/ vendar zgodovinarji – zaradi večkratnih razlik in odstopanj od ostalih cen – močno dvomijo, da bi tako
11 Oz. četrtine nekakšne preproste jedi, pripravljene iz čebule in/ali goloba.
12 Korošec, "O razvoju države in prava pri Sumercih," 110.
13 Sumerščina pozna več izrazov: revež, revščina: ukur, uku; revež; dolžnik: lú-níñ-nu-tuku; revščina:
nam-ùkur/úku (-r)).
14 Lohfink, "Poverty", 37.
15 Prav tam, 34; Russ Versteeg, Early Mesopotamian Law (Durham, 2000), str. 22–24 (dalje: Versteeg, Early Mesopotamian Law).
16 Epsztein, Social Justice, 135.
17 Paul, Studies in the Book of the Covenant, 21.
nizke cene kdaj zares veljale.18
Čeprav omenjena poročila vladarjev niso popolnoma primerljiva z obrav- navanim epilogom, lahko utemeljeno dvomimo v resničnost vseh Ur-Namuje- vih trditev iz prologa in epiloga. To hkrati ne pomeni, da so izjave brez vsakr- šne zgodovinske vrednosti. Hkrati je potrebno ločiti med mitološkim delom in zgodovinskimi referencami (tj. navedbami vladarjevih uspehov in dosežkov).
Kot drugič je potrebno ohraniti v mislih gospodarsko stanje, ki je vlada- lo pred nastopom Ur-Namuja. Omenjene reforme (odprava različnih zlorab, zaščita rečnega in kopenskega prometa ter poenotenje mer in uteži) so prine- sle bistvene novosti; npr. nekaznovano in nekontrolirano izkoriščanje je posta- lo zakonsko kaznivo. V takšnem kontekstu spremenjenih razmer je potrebno trditev iz prologa razumeti. Nasproti razmeram, ki so vladale prej, so reforme, ki so bile izpeljane, v znatni meri spremenile in izboljšale predhodno stanje.19 Vendar to ne pomeni hkrati tudi socialnega čuta za reveža v smislu določb, ki bi zagovarjale njihove pravice.
V danes ohranjenih členih, je edini, ki posredno ponuja nekaj informacij o socialno šibkih, § 24. Ta se glasi: " […] bo kot nadomestilo dal sužnjo. Če nima sužnje, bo dal 10 šeklov srebra, če nima srebra, ne bo dal ničesar." Težava je, da je prvi del stavka uničen, prav tako tudi predhodni člen. Pomen § 24 tako ni popolnoma jasen. Če spada v kontekst § 18–22, kjer je govora o povračilih za telesne poškodbe, bi ga lahko razlagali v smislu poškodbe sužnja oz. nadome- stilu zanj. Vendar se strokovnjaki zaradi podobnosti s členom iz Lipit-Ištarjeve- ga zakonika nagibajo k domnevi, da § 24 obravnava odgovornost za sprejem pobeglega sužnja. Besede "če nima srebra, ne bo dal ničesar" je mogoče razume- ti kot socialni namig, vendar zaradi slabe ohranjenosti člena in drugih nejasno- sti ne moremo skleniti ničesar določenega.
1.2 Lipit-Ištarjev zakonik
Zakonik, ki ga pripisujejo Lipit-Ištarju (1934–1924 pr. Kr.), vladarju mestne
18 Viktor Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik: nekaj pravnih pripomb (Ljubljana, 1953), str. 39–40 (dalje: Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik).
19 Korošec na primeru odnosa do vdov jasno pokaže na nasprotje med vsebino zakonika in prologom, ki poudarja skrb in varstvo omenjene skupine prebivalstva. Ur-Nammujev zakonik očitno kaže, da je bila vdova v Uru družbeno, gospodarsko in pravno vidno zapostavljena (§ 10–11 UZ). § 10 npr.
govori o odslovljeni ženi, ki je bila ob svoji možitvi že vdova. V takšnem primeru mora mož plačati le pol mine srebra, medtem ko je cena za ženo, ki ni bila vdova, enkrat višja (ena mina). Takšno zaposta- vljanje je presenetljivo, ker napisi že od omenjenih Urukaginovih reformah naprej izpostavljajo skrb za varstvo in zaščito vdov pred izkoriščanjem (Viktor Korošec, "Novi fragmenti sumerskega prava iz Ura," Zbornik znanstvenih razprav 32 (1966): str. 162–164).
države v Isinu, nastale po propadu sumerske države v Uru, se začenja s prolo- gom, ki mu sledijo pravne določbe, konča pa se ponovno z obširnim epilogom.
Od zakonskih določb je po številu vrstic ohranjena ena tretjina, vendar je od ohranjenega besedila uporabna in razumljiva le polovica, kar skrči poznano vsebino zakonika na eno šestino celote. To je okoli 50 členov, od katerih jih je nekaj ohranjenih le fragmentarno. Podobno kot Ur-Namujev zakonik tudi Lipit-Ištarjev ne vsebuje (socialnih) določb o revežih.20 Tudi vloga epiloga in prologa je z našega zornega kota manj pomembna, saj ne omenja "moža enega šekla". V njima beremo stereotipni prikaz Lipit-Ištarja, ki je z zakonikom vzpo- stavil pravičnost, odpravil krike k pravičnosti, izkoreninil sovraštvo ...21
Od ohranjenih členov je omembe vreden § 18, ki omenja zemljiškega lastnika, ki je zaradi dajatev (davkov) zemljišče zapustil. Člen določa, da v koli- kor kdo drug vzame opuščeno zemljišče v svojo posest in izpolnjuje ustrezne obveznosti (dajatve), ga (pobegli) lastnik po treh letih ne more več pregnati.
§ 19 LZ22 se začenja z istimi besedami kakor § 18 LZ, vendar nje gova nadaljnja vsebina ni ohranjena. Hamurabi predpisuje enake pravne posledice glede t. i.
zemlje ilku, ki je bila fevdalna last vladarja (npr. § 30, prim. 36–39, 41, 71, 181).
Kadar njen uživalec ni izpolnjeval svojih obveznosti (plačeval davkov, opravljal vojaške službe) in je zapustil posestvo, je zakon novemu skrbniku, ki je prevzel obveznosti iz naslova zemljišča, po treh letih izpolnjevanja obveznosti podelil status novega "lastnika". Na podlagi podobnosti členov (§ 18 LZ in § 30 HZ) strokovnjaki sklepajo, da je pri § 18 LZ podobno šlo za fevdalno (vladarjevo) posest in z njo povezane obveznosti najemnika (dajatve), ki jih ta ni plače- val. Na žalost razlog opustitve plačevanja dajatev ni podan oz. pojasnjen. Od možnih razlogov je potrebno dopustiti tudi možnost nezmožnosti plačila in s tem namig na socialno stanje.
1.3 Zakonik mesta Ešnune
Zakonik mesta Ešnune je nastal ok. 1770 pr. Kr. Nekateri strokovnjaki ga pri-
20 Prim. Lohfink, "Poverty", 37; Epsztein, Social Justice, 16; Paul, Studies in the Book of the Covenant, 21.
21 "At that time, the gods An and Enlil called Lipit-Ishtar to the princeship of the land - Lipit-Ishtar, the wise shepherd, whose name has been pronounced by the god Nunamnir - in order to establish justice in the land, to eliminate cries for justice, to eradicate enmity and armed vio lence, to bring well-being to the lands of Sumer and Akkad." in epiloga "In accordance with the true word of the god Utu, I made the lands of Sumer and Akkad hold fair judicial procedure. In accordance with the utterance of the god Enlil, I, Lipit Ishtar, son of Enlil, eradicated enmity and violence. I made weep ing, lamentation, shouts for justice, and suits taboo. I made right and truth shine forth, and I brought well-being to the lands of Sumer and Akkad." (prevod: Roth, Law Collections from Mesopotamia, 25)
22 Uporabljene kratice za zakonike: UZ = Ur-Namujev, LZ = Lipit-Ištarjev, EZ = zakonik mesta Ešnune, HZ = Hammurabijev.
pisujejo vladarju Bilalami. V tem primeru bi morali zakonik datirati dve sto- letji prej, saj je Bilalama vladal okoli leta 1980 pr. Kr. Za uvodno formulacijo v sumerskem jeziku – prologa in epiloga zakonik ne vsebuje – se nahaja 60 določb, ki so vse v akadskem jeziku.
V zakoniku se prvič pojavijo členi, ki obravnavajo posojila. Institucija ode- ruštva, ki si jo bomo v naslednjih vrsticah ogledali, je največkrat ugonobila prav tiste, ki so se k njej zatekli zaradi stiske. O obrestih beremo v § 18–21. Predpi- sana obrestna mera je 36 zrn srebra oz. 20-odstotna obrestna mera za srebro in ena tretjina na glávnico žita oz. 33,3-odstotna obrestna mera za žito. Hamura- bijev zakonik v § 88 predpisuje enake pogoje kakor Lipit-Ištarjev (20 % za sre- bro in 33,3 % za žito). Tudi obširna zbirka sumerskih in akadskih pogodbenih izrazov in klavzul iz mesta Nipur iz časa isinske dinastije razlikuje med posojili srebra in žita. Za denarna posojila navaja 20 % obresti, za posojilo žita pa 20 % in 33,3 % obresti.23
Drugače beremo v § 19 EZ, ki ga Viktor Korošec razlaga kot primer brez- obrestnega posojila: "Človek, ki dá (=posodi) za enako, si bo dal vrniti na ske- dnju" (§ 19 EZ (A II, 8–9; B I, 21–22)). Dolžnik je v členu zavezan, da vrne upni- ku enako stvar ali enako količino stvari, kakor jo je prejel od njega. Predmet ni podrobneje definiran, pomeni pa dobesedno "za njemu (tj. posojenemu predmetu) enako(vredno)". Na brezobrestno posojilo namiguje tudi omemba skednja. Prav iz izpolnitve na skednju strokovnjaki sklepajo, da je bil predmet posojilne pogodbe žito. Brezobrestna posojila v Mezo potamiji niso bila redka, v mestu Nipur so imeli za brezobrestno posojilo kar dvoje izrazov. O brezobrest- nem posojilu pričajo tudi številne listine iz stare babilonske dobe. V listinah večkrat najdemo še podatek, da mora dolžnik izpol niti svojo obveznost na upnikovem skednju. Takšna posojila so bila pretežno brezobrestna. Iz Hamu- rabijeve dobe je ohranjenih 13 takšnih listin oz. posojilnih pogodb, le ena med vsemi pa omenja obresti. V drugih obresti ali niso omenjene ali pa je določeno, da obresti ni.24
Glede na navedeno lahko domnevamo, da § 19 EZ ureja brezobrestno posojilo. Vendar E. Szlechter omenja možnost, da bi obresti lahko bile zahte- vane tudi vnaprej in tako ostale v določbi neomenjene.25 Temu v prid govori dejstvo, da je § 19 EZ umeščen med člene, ki uzakonjajo obrestno mero. Če § 19 EZ predpisuje brezobrestno posojilo, se mora nanašati na posebne okolišči- ne, morda na posojilo za hrano. S pridržkom smemo zaključiti, da je glede na takratno splošno prakso povsem verjetno, da § 19 EZ govori o brezobrestnem posojilu, hkrati pa moramo zaradi slabe ohranjenosti, nepoznane terminologi-
23 Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik, 50.
24 Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik, 51.
25 Reuven Yaron, The Laws of Eshnunna (Jerusalem, 1988), str. 236.
je in predvsem nejasnih okoliščin dopuščati tudi možnost, da je člen moč inter- pretirati v drugačni luči.
Neposredno za določbami o obrestih in posojilih zakonik v členih § 22–24 razkrije upnikovo pravico, da svoj dolg izterja s silo. Iz členov sicer ne izvemo, zaradi kakšnih okoliščin je posameznik prišel v denarno stisko in zakaj izposo- jene vsote ni mogel povrniti, zato bi le težko sklepali, da je šlo za reveže, gotovo pa je predpis zadeval populacijo, ki je bila v nestabilnem gmotnem položaju.
Za konec si bomo ogledali še § 39: "Če je človek v denarni stiski za srebro (pro)dal svojo hišo, (tedaj velja): kadar bo kupec zopet prodajal (hišo), (jo) bo lastnik hiše odkupil [ali pa: kadar bo kupec dal (= plačal) kupnino, bo lastnik hiše odšel (iz nje)]." Vsebina člena je sporna, ker je nejasno, v katerem smislu jo je treba razumeti. V prvem primeru sme "človek v denarni stiski" odkupiti svojo prodano hišo, kadar jo bo novi lastnik prodajal.26 Po drugi razlagi mora člo- vek, ki je v gospodarski stiski prodal svojo hišo, to izprazniti šele, ko od kupca prejme celotno kupnino. Podobno določilo najdemo tudi v Justinijanovem kodeksu. Kljub temu, da je mnenje v strokovnem svetu deljeno, določba daje slutiti, da gre za posebno pravico oz. zaščito populacije, ki je v šibkem gmotnem položaju.
1.4 Hamurabijev zakonik
Zakonik, ki ga je izdal babilonski kralj Hamurabi, je bil napisan v t. i. starobabi- lonskem obdobju (1850–1532 pr. Kr), ko se je začela uveljavljati prva babilon- ska dinastija, ki je dosegla svoj vrhunec prav z nastopom Hamurabija (1792–
1750 pr. Kr.). Najpomembnejše Hamurabijevo delo je zbirka zakonov, vklesa- nih na dioritno stelo.27 Zakonik je napisan v klinopisu, v klasični babilonščini.
Podobno kot Lipit-Ištarjev in Ur-namujev zakonik Hamurabijev uvršča pravne predpise za prolog in pred epilog. Zakonik obsega 282 členov, od katerih so členi 66–100 neberljivi.
Čeprav se je Hamurabi opiral na akadsko-semitsko izročilo, je hkrati ohra- njal sumerski miselni svet in se pred stavljal kot pobožen graditelj templjev in varuh slabotnih.28 To pomeni, da je v epilogu in prologu predstavljen v skladu z že oblikovano tradicijo in normativi idealnega vladarja. Vendar socialna načela, predstavljena v epilogu in prologu, v pravnem delu zakonika nimajo ustrezne
26 Prav tam, 232–234.
27 Marolt, "Primerjava", 217–218.
28 O kraljevih napisih prim. Nicholas Postgate, Early Mesopotamia: Society and Economy at the Dawn of History (London; New York, 2007), str. 241. O vrednotah, ki so v zakonikih zastopane, prim. Versteeg, Early Mesopotamian Law, 22–24, 29–30, 40–41.
(pravne) podlage. Vseeno velja, da je od omenjenih zbirk Hamurabijev zako- nik daleč najbolj razvejan in kompleksen. Tako v § 88–97 poleg višine obre- stne mere (za srebro 20 %, za žito 33,3 %), kot novost določa kazen za višanje obrestne mere oz. spreminjanje utežne mere ("izgubi vse, kar je dal"), tj. sank- cije zoper upnika, ki bi obrestno mero utegnil spreminjati (višati) (§ 90 in 94).
Dodatno uzakoni možnost, da se srebro lahko povrne v žitu – s 33 odstotno obrestno mero (§ 89). Če kdo ni imel niti žita niti srebra, je lahko dolg povrnil s premično lastnino (§ 96). Dolžnik, ki je bil lastnik polja, je imel možnost, da je tega lahko dal v zakup (v obdelano) upniku; s pridelki/žetvijo je odplačal dolg (ter v primeru neobdelanega polja tudi obresti in stroške obdelave) (§ 49; 50 in 66). Obdelovalec je v primeru, da polje ni obrodilo zaradi različnih narav- nih vzrokov (poplave, suše ipd.), imel kot olajšavo podaljšanje izpolnitvenega roka (§ 48 HZ). Končno je dolg lahko poplačal tako, da se je dolžnik ali prodal v suženjstvo ali zastavil svojega bližnjega sorodnika. Takšno suženjstvo je bilo za svobodne osebe omejeno na tri leta (§ 117).29 Če je upnik brez strinjanja in vednosti dolžnika odtujil žito ali odpeljal svojca (v suženjstvo) kot odplačilo za dolg, je izgubil vso posojeno vsoto oz. količino, hkrati pa je moral tudi povrniti odtujeno (§ 113–114).
Opisani zakoni so prav gotovo v določeni meri preprečili nenadzorovano in samovoljno izkoriščanje šibkih, vendar je po drugi strani jasno, da je zakonik skrbno varoval interese bogatih. Denimo pri urejanju lastninske pravice v pri- meru živine. Po Hamurabijevem zakoniku je bil najemnik živine lastniku odgo- voren za najeto živino in je moral povrniti lastniku vso izgubo, če je bila živini prizadejana škoda (smrt, poškodba očesa, rogov, repa ali nozdrvi). To potrjuje dejstvo, da so imeli posamezniki v svojih rokah velike črede in da so oddajali živino v najem (revnejšim). Zakonodajalec je varoval tudi koristi bogatih trgov- cev. Po § 101 je vsakdo, ki si je izposodil denar pri (vele)trgovcu, moral vrniti dvakratni izposojeni znesek, in to tudi takrat, ko ni imel dobička. Razvoj trgovi- ne in oderuštva, opazen v dobi razcveta babilonskega kra ljestva, je tako pripo- mogel k nadaljnji socialni diferenciaciji znotraj skupnosti.30
1.5 Odnos mezopotamskih zakonikov do revščine – sklep
Obravnavani mezopotamski zakoniki v zakonih do revščine vzpostavljajo le posreden odnos preko prologov in epilogov in določb, ki se ukvarjajo z revšči-
29 Medtem zastavljenega sužnja ni bilo mogoče več zahtevati nazaj (§ 118 HZ). Izjema je bil primer, ko je bila sužnja tudi mati dolžnikovih otrok. V tem primeru je dolžnik lahko sužnjo proti plačilu rešil (§
119 HZ).
30 Marolt, "Primerjava", 220.
no posredno (zakoniki uporabljajo besedne zveze "človek v denarni stiski",
"nima ničesar dati", "če je človeka dolg pripeljal v stisko"). Nobeden od obrav- navanih zakonikov v svojem pravnem jedru revščine ne omeni, kar ni posledica slabega besednega zaklada, saj sumerščina in akadščina poznata več različnih besed za opis reveža in njegovega stanja31 – to končno potrjujejo stereotipno spisani prologi in epilogi – temveč posledica premišljene politike, ki je v prvi vrsti ščitila interese bogatih. Socialna načela, predstavljena v epilogih in prolo- gih, so "predpisi" brez pravnih sankcij, zato ideja zaščite revežev v pravnem kor- pusu antične Mezopotamije nima ustrezne pravne rešitve. V okvir raziskave so zato prišli vsi tisti, ki so zaradi različnih razlogov prišli v odvisnost od upnikov.
Ur-Nammujev in Lipit-Ištarjev zakonik ne dajeta skoraj nobene (posre- dne) informacije o odnosu do revščine. Člen § 24 UZ zaradi druge tematike, zelo slabe ohranjenosti in posledično kopice neodgovorjenih vprašanj ne kori- sti preveč. Komaj kaj več bi lahko zapisali za Lipit-Ištarjev zakonik. Zanj velja izjema, da v uvodu oz. zaključku revež ni omenjen, zato je le-ta za našo raz- pravo še manj pomemben. Tudi med določbami ne najdemo nobene posredne ali neposredne omembe šibkih členov družbe. Temu se približa § 18 LZ pod pogojem, da ga interpretiramo v smislu obdavčene vladarjeve zemlje, ki je dana kot plačilo posamezniku za neimenovano službo. V tem primeru bi člen lahko razumeli kot namig na gmotno stanje lastnika, ki je zaradi (prevelikih) davkov na posest slednjo zapustil.
Medtem ko Ur-Namu in Lipit-Ištar v svoj (ohranjenih) členih ne omenjata zakonov, ki bi govorili o obrestni meri, Hamurabi to tematiko natančno obdela.
Še prej so določbe o obrestih omenjene v zakoniku mesta Ešnune. Te znašajo za srebro 20 %, za žito pa 33 %. Enake obrestne mere predpiše Hamurabijev zakonik s to razliko, da upnika, ki bi obrestno oz. utežno mero utegnil spre- minjati, kaznuje. Prepoveduje tudi, da bi upnik brez dovoljenja posegal po žitu svojega dolžnika (§ 113). Zakonik mesta Ešnune v § 22–24 kot najznačilnejšo posledico neizpolnitve dolgov obravnava upnikovo pravico, da odpelje kate- rega od dolž nikovih ljudi k sebi v zapor, medtem ko neupravičeno poseganje po dolžnikovih ljudeh kaznuje. Na drugi strani Hamurabi za "človeka v denarni stiski" predvidi več manevrskega prostora: če nima srebra, lahko odplača enako vrednost v žitu (§ 89 HZ), v zakup odda polje (§ 49, 66), upniku preda svojo premično lastnino (§ 96) ali proda sorodnika oz. sužnja (§ 117–119).
Med drugimi določbami, ki se zavzemajo za šibkega, lahko nadalje izposta- vimo, da Hamurabijev zakonik v primeru naravne katastrofe dolžniku podaljša
31 Podobno tudi hebrejščina. V jeziku, ki sicer ne slovi po bogatem besednem zakladu, najdemo za opis revščine številne pridevnike, samostalnike in glagole – glej razpravo Relativna in absolutna revščina v hebrejščini, v klasični in v novozavezni grščini (Samo Skralovnik, "Relativna in absolutna revščina v hebrejščini, v klasični in v novozavezni grščini," Bogoslovni vestnik 75, št. 1 (2015): str. 81sl.)
izpolnitveni rok (§ 47–48), v primeru prodaje oz. samo prodaje pa suženjstvo oz. prisilno delo omejuje na tri leta (§ 117). Velik socialni čut pokaže tudi § 20 EZ, pod pogojem, da ga umevamo v smislu brezobrestnega posojila (za prehra- no). Ta člen je gotovo imel namen preprečevati okoriščanje bogatih upnikov na račun stiske (lakote).
2 Izziv revščine v Peteroknjižju
2.1 Peteroknjižje – zakonik in verska knjiga
Ena od najvidnejših lastnosti Peteroknjižja v razmerju do mezopotamskih zakonikov je prepletanje zakonov z zgodovinsko pripovedjo. Zakoni niso ločeni ali nanizani v sistematičnem zaporedju na enem mestu, temveč sledijo kontekstu zgodovine izvoljenega ljudstva iz verskih nagibov.32 Peteroknjižje je tako verska knjiga in zakonik obenem. Verska razsežnost bistveno določa nara- vo pravil judovskega prava in odnose med posamezniki v judovski skupnosti.
Za razumevanje judovskega prava je potrebno izpostaviti tudi posebnost judo- vstva, monoteizem. Ta ni pomemben zgolj z verskega vidika, temveč zaradi drugačnih vrednot, ki jih zastopa (npr. človek je bil po bibličnem prepričanju ustvarjen bo božji podobi) in iz katerih izhajajo nekatere neodtujljive pravice.
Pet Mojzesovih knjig tako ni zgolj zakonik obveznosti in prepovedi, temveč hkrati verska knjiga temeljnih vrednot na določeni razvojni stopnji.
Biblično pravo se oblikovno in vsebinsko večinoma zgleduje po vzorcu starejših bližnjevzhodnih pravnih zbirk, čeprav poleg že omenjene kazuistične oblike pozna različne pravne oblike oz. formulacije zakonov (npr. t. i. apodik- tično pravo, ki se pojavlja v splošnejših zapovedih in prepovedih).
2.2 Odnos Peteroknjižja do revežev
V odnosu do obravnavanih mezopotamskih zakonikov je pomenljivo, da se Peteroknjižje v svojem narativnem delu, tj. v zgodovinski in teološki pripovedi brez zakonodaje, tematike revščine ne dotika. Revščino obravnava izključno v pravnem delu, kar je v diametralnim nasprotju s prikazom v mezopotamskih zakonikih. Zaradi tega razloga so nekateri strokovnjaki izrazili mnenje, da se
32 "/…/ religious message of the Book of Genesis comes to us not in the form of literal history, but thro- ugh the medium of poetic legendary narratives, reflecting the beliefs and ideals by which the spiritual life of Israel was sustained at an early stage of its development."(John Skinner, A Critical and Exegetical Commentary on Genesis (Edinburgh, 1980), str. ix.)
določbe v praksi niso izvajale (prim. Neh 5) oz. da jih je potrebno razumeti kot izraz kasnejše pravne refleksije nekega stanja in časa. Michael Fishbane podaja primer določb o jemanju obresti, ki so takšne, kot so zapisane danes, izraz spa- janja in kasnejšega redakcijskega dodajanja v smislu harmonizacije in prilaga- janja konkretnim zgodovinskim razmeram.33
Zaradi omenjene posebnosti Peteroknjižja, v katerem se zakonodaja, zgo- dovina in religija med seboj prepletajo (pet Mojzesovih knjig je kljub omenje- ni lastnosti perzijska oblast potrdila kot državni zakon za Jude), zadenemo ob sistematičnem urejanju zakonov na nemajhno težavo. Peteroknjižje bolj sledi teološkim vzgibom in se ne trudi podajati zakonodaje sistematično. Temu so botrovale tudi okoliščine nastanka, tj. različni avtorji in dolg čas med nastan- kom posameznih delov in končno redakcijo. Kljub temu najdemo tri mesta, kjer so zakoni zgoščeni. Gre za Knjigo zaveze (2 Mz 20,19–23,33), Svetostno postavo (3 Mz 17–26) ter Devteronomij oz. Devteronomijski zakonik (5 Mz 12–28). Vsake izmed petih knjig Postave ne bova obravnavala ločeno, kakor smo obravnavali vsakega med mezopotamskimi zakoniki, ampak bova zakone predstavila po vsebinskih sklopih (posojila, obresti …), ne glede na to, v katerem pravnem sklopu se nahajajo.
2.2.1 O posojilih na obresti
Različni zakoni o obrestih so raztreseni po celotnem Peteroknjižju. Ogledali si bomo tiste v Knjigi zaveze (2 Mz 20,19–23,33), kjer beremo: "Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti!" (2 Mz 22,24). Na tem mestu ter tudi na drugih mestih (prim. 3 Mz 25,35-37) se na prvi pogled zdi, da je računanje obresti prepovedano v primeru posojila revežem. Določilo je v Devteronomiju mogoče razumeti v širšem smi- slu za vse člane izvoljenega ljudstva: "Ne jemlji obresti od svojega brata" (prim.
5 Mz 23,20-21). Tako ali drugače, obresti so bile prepovedane, pa naj je šlo za
"obresti za denar, obresti za hrano, obresti za kakršno koli reč, ki se posoja na obresti!" (5 Mz 23,20). Obresti pa niso bile prepovedane za tujce: "Tujcu smeš posojati na obresti, bratu pa ne" (5 Mz 23,21), in sicer brez zakonsko določene višine obrestne mere.
Če Postava prepoveduje jemanje obresti ("bratu"), dovoljuje zastavo, tj.
vrsto posojila, pri katerem je dolžnik neko stvar založil, kot zagotovilo, da bo posojeno vsoto oz. količino povrnil. Ob tem je prepovedano jemanje v zastavo predmetov življenjskega pomena: plašča (obleke) in mlinskega kamna. Plašč
33 Michael Fishbane, Biblical Interpretation in Ancient Israel (Oxford, 1985), str. 174–177.
je bilo moč zastaviti le pod določenimi pogoji: "Če vzameš v zastavo plašč svo- jega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda! Kajti to je njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo kožo. V čem naj sicer spi?" (2 Mz 22,25-26; 5 Mz 24,12-13.) Zadržati plašč dlje kot do sončnega zahoda oz. do konca delovnih ur je bilo pre- povedano, saj je plašč predstavljal eksistenčni minimum, ki je omogočal preži- vetje. To je bilo preprosto ogrinjalo, ki je podnevi služilo kot oblačilo, ponoči kot pokrivalo. Drug primer prepoveduje zastavo ročnega mlina: "Ne jemlji v zastavo ročnega mlina ali njegovega zgornjega kamna; kajti življenje bi vzel v zastavo" (5 Mz 24,6). Ročni mlin je bila priprava, s katero je bilo moč pripraviti osnovno hrano (vsakdanji kruh) za preživetje in življenje. Vzeti takšen pred- met v zastavo je bilo enako kakor vzeti življenje, saj brez njega, enako kakor je veljalo za plašč, ni bilo mogoče (pre)živeti. Če je bil torej dolžnik v takšnem pomanjkanju, da bi za dolg moral zastaviti kakšen za življenje nujno potreben predmet (ročni mlin, plašč), ker česa drugega ni premogel, mu ta stvar ni smela biti (trajno) odvzeta oz. zastavljena. Upnik zastave hkrati ni smel terjati s silo (5 Mz 24,10-11), kar spominja na podobne člene v mezopotamskih zakonikih.34
2.2.1.1 Sobotno in sveto leto
Vsako sedmo leto, tj. sobotno leto, je moral upnik svoj dolg odpustiti: "Ob koncu sedmih let narêdi odpust! Odpust pa je v temle: roka vsakega upnika, ki je kaj posodil bližnjemu, naj dolg odpusti; naj ne terja svojega bližnjega in brata, kajti odpust je razglašen za GOSPODA" (5 Mz 15,1-3.) Beseda "odpusti" ni mišljena dobesedno, tj. v smislu popolnega odpisa dolga. Odpust je najverjetneje mišljen v smislu odloga plačila – dolžnik je bil v času sobotnega leta opravičen vračila svojega dolga (vračilo dolga je bilo prestavljeno za eno leto, tj. na sobotno leto se ga od njega ni terjalo). Ob tem ponovno naletimo na že omenjena dvojna merila: "Tujca (v sobotnem letu; op. a.) smeš terjati …" (5 Mz 15,3).
Če za sobotno leto beseda "odpust" pomeni le preložitev roka odplačila dolga, je bila v jubilejnem oz. svetem letu osvoboditev mišljena dobesedno.
Sveto leto je močno vplivalo na spremembo lastniških odnosov zemlje in ljudi:
"To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbi- ni" (3 Mz 25,10). V ozadju določil sobotnega leta je določilo iz 3 Mz 25,23-24:
"Zemlje ne smete prodajati za zmeraj, kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in gosta- či pri meni. /…/ Dovoljujte ponovni odkup zemlje!" V primeru, da je posame- znik obubožal in je za preživetje moral prodati del svoje zemlje, je imel njegov
34 Brin Gershon, Studies in Biblical Law: From the Hebrew Bible to the Dead Sea Scrolls (Sheffield, 1994), str. 82–85 (dalje: Gershon, Studies in Biblical Law).
sorodnik pravico in dolžnost, da je to zemljo odkupil (3 Mz 25,25). Če ta ni imel nikogar, ki bi njegovo zemljo odkupil, sam pa si je čez določen čas opomogel, je lahko zemljo odkupil sam. V drugih primerih je zemlja ostala v lasti kupca do jubilejnega leta. Takrat je bila zemlja vrnjena prvemu lastniku (3 Mz 25,28).
V ozadju teh zapovedi je teologija božje obljube. Bog, ki je lastnik vse zemlje, je obljubljeno deželo dal v posest Izraelcem, ti pa so si jo razkosali – od plemen do zadnjega posameznika. Tudi v primeru, da je bila zemlja zaradi revščine pro- dana, to ni spremenilo božje obljube. Zemlja je morala biti vrnjena tistemu, ki mu jo je določil Bog. Edino izjemo Postava naredi, kadar je šlo za prodano hišo znotraj mesta, ki ima obzidje. Ta je lahko bila odkupljena v roku enega leta. Če je v tem času pravi lastnik ni odkupil, je ostala za vedno v lasti novega lastnika, prosta ni bili niti v jubilejnem letu (3 Mz 25,29-31). Omenjena izjema ni veljala za levitska mesta, za levite35 (3 Mz 25,32-34). Razen na spremembe v lastništvu nepremičnin je jubilejno leto vplivalo tudi na osvoboditev sužnjev.
2.2.2 O hebrejskih sužnjih (revežih)
Suženjstvo je (bila) institucija z dolgo zgodovino, ki so jo Izraelci prevzeli od okoliških ljudstev. S tem ko ga Postava ni prepovedala, ga je dovoljevala.
Suženjstvo pa v Izraelu ni bilo enako za vse, saj je obstajala velika razlika med sužnjem "bratom" (hebrejskim sužnjem) in sužnjem "tujih narodov".36 Prvo obliko suženjstva je Postava omejevala na dobo šestih let: "sedmo leto pa naj brez odškodnine odide v prostost" (2 Mz 21,2), druga oblika časovno ni bila omejena. Hebrejski suženj po preteku šestih let ni odšel v svobodo praznih rok, ampak je bil materialno preskrbljen za nov začetek (5 Mz 15,13-14). Enaki pogoji so veljali tudi za ženo – v primeru, da se je posameznik v suženjstvo pro- dal skupaj z ženo (2 Mz 21,3).
Če je bil posameznik v času, ko je vstopil v suženjstvo, neporočen oz. mu je žena umrla, mu je gospodar lahko izmed svojih suženj dal ženo (sužnjo). Ven- dar so žena in otroci, ki jih je žena (sužnja) rodila, ostali last gospodarja (2 Mz 21,4). To določilo je, kakor trdi Brin Gershon, imelo za posledico, da je mnogo Hebrejcev ostalo v suženjstvu oz. v sedmem letu niso odšli, saj so jih vezale nove družinske vezi. Nekateri strokovnjaki vidijo v tem določilu varovalko, ki
35 Leviti so bili rod duhovnikov, ki izhaja iz Jakobovega sina Levija. Pri Sinaju so mu izročili skrb za bogo- služje (4 Mz 1,50). Ker je Jahve njihova dediščina, po osvojitvi dežele niso dobili svojega rodovnega ozemlja, zato pa desetino in levitska mesta (4 Mz 18,20-32; Joz 21).
36 Ljudje, ki niso bili izraelskega porekla, vojni ujetniki, sužnji, kupljeni za denar od okoliških ljudstev, rojeni sužnji, obubožani tujci, tujci, ki so zagrešili hude zločine ...
je suženjstvo podaljševala za nedoločen čas (2 Mz 21,5-6).37
Vendar to ni edino mogoče razumevanje. Hebrejska oblika suženjstva je veljala za zelo milo in humano. Izraelec, ki se je prodal v suženjstvo zaradi revščine, ni smel biti obravnavan kot pravi suženj. Bil je neke vrste najemnik, ki je služil, nikakor pa ni opravljal suženjskega dela (prim. 3 Mz 25,39-40).
Prav tako je bilo prepovedano nasilje nad njim (3 Mz 25,43.46). Enako kakor za gospodarja je tudi za sužnja veljala sobotna zapoved počitka (5 Mz 5,14;
2 Mz 20,10).38 Mnogim obubožanim posameznikom, ki so se zaradi popolne ekonomske bede morali prodati v suženjstvo, je nov družbeni položaj prine- sel dostojnejše življenje, zagotovo pa obleko, streho in hrano. Določen krog strokovnjakov razlaga obred prebadanja ušes (trajno suženjstvo) kot posledico dobrega odnosa, ki sta ga gospodar in suženj v času suženjstva vzpostavila.
2.2.3 Obredna zakonodaja
V tem sklopu si bomo ogledali določbe, ki pretežno zadevajo versko-obredno vsebino in jih zato z mezopotamskimi zakoniki ni moč vzporejati. Odseva- jo zelo pomemben vidik odnosa do revežev. Vsa določila so zapisana v Tretji Mojzesovi knjigi, ki poleg zakonodaje pokriva tudi "obredno zakonodajo", npr.
predpise o daritvah (3 Mz 1,1–7,38), obredni čistosti in očiščevanju (11,1–
16,34), o odkupu od zaobljub (27,1-34).
Prva enota nas seznani z različnimi predpisi o daritvah (3 Mz 1,1–7,38). V četrtem poglavju spregovori o daritvah za greh. Daritve so se razlikovale glede na to, kdo se je pregrešil: maziljeni duhovnik prinese "v daritev za greh mla- dega neoporečnega junca", Izraelova skupnost "daruje mladega junca, knez pa
"pripelje kot svoj dar kozla, neoporečnega samca". Če se je pregrešil kdo izmed ljudstva, "pripelje kot svoj dar kozo, neoporečno samico" ali "jagnje, tj. neopo- rečno samico". Za nas je bolj pomembno naslednje, peto poglavje, ki spregovori o revežih, tj. tistih, ki prej opisane daritve niso premogli. Preberemo lahko:
Če pa kdo ne more kupiti ovce, naj prinese GOSPODU kot spravni dar za svoj greh grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritev.
/…/ Tako naj duhovnik zanj opravi spravo zaradi greha, ki ga je storil, in mu bo odpuščeno. (3 Mz 5,7-10.)
37 Gershon, Studies in Biblical Law, 23.
38 Sužnji drugih narodov naštetih privilegijev niso imeli. Bili so sužnji, lastnina: "Kar pa zadeva tvojega sužnja in tvojo sužnjo, ki ju moraš imeti, kupujte sužnje izmed narodov, ki so okoli vas! Smete jih kupovati tudi izmed otrok gostačev, ki bivajo pri vas, in iz njihovih rodbin, ki so pri vas, ki so se rodili v vaši deželi, in naj bodo vaša lastnina. Morete jih zapustiti svojim otrokom za vami, da postanejo nji- hova dedna last; smete jih imeti kot sužnje za vselej." (3 Mz 25,44-46.)
Postava reveža torej ne prikrajša, temveč zniža predpisano daritev. Slednje celo dvakrat:
Če pa ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov, naj prinese kot dar za svoj greh desetinko škafa bele moke kot daritev za greh … /…/ Tako naj duhovnik zanj opra- vi spravo zaradi greha, ki ga je storil v kakšni taki zadevi, in mu bo odpuščeno. (3 Mz 5,11-13.)
Prvo znižanje jasno pokaže, da je bila predpisana daritev za povprečnega Izraelca več, kot si je lahko privoščil.39 Rabi Abaham Ibn Ezra je drugo zniža- nje, desetinko škafa bele moke, razlagal kot količino hrane, ki zadostuje enemu človeku za en dan. Zakon je razumel kot maksimalno prilagoditev "razmeram"
(revščini), da je bila izvedljiva celo za najrevnejše sloje družbe.40 Daritve, ki so razvrščene glede na blagostanje posameznika, z dvema znižanjema, zajamejo celotno družbo brez izjeme. V ozadju tiči ideja, da je moralo biti očiščenje dose- gljivo vsem. V tem smislu bogatin s svojim bogastvom ni zmogel storiti ničesar več in revež v svoji bedi nič manj.
Podobno skrb za revne lahko opazimo tudi v sklopu, ki nosi naslov "obre- dna čistost in očiščevanje" (3 Mz 11,1–16,34). Za nas sta zanimiva primera, ki govorita o očiščenju porodnice (3 Mz 12,1-8) in o gobavosti (3 Mz 13,1–14,57).
Hebrejci so zaradi posebnega odnosa do življenja, krvi in greha imeli ženo, ki je rodila bodisi dečka ali deklico, za določen čas za nečisto (3 Mz 12,2-5). Ko so se dnevi očiščevanja iztekli, je duhovniku pripeljala "enoletno jagnje za žgalno in golobčka ali grlico za daritev za greh" (3 Mz 12,6). Vrstica 8 nam ponovno spre- govori o revnih: "Če pa ne zmore ovce, naj vzame dve grlici ali dva golobčka:
enega za žgalno in drugega za daritev za greh; duhovnik naj zanjo opravi spravo in bo čista" (3 Mz 12,8). Izjema je ponovno predvidena za revne. Določilo je bilo gotovo pogosto uporabljeno, saj si običajna družina za vsakega otroka ni zmogla privoščiti enoletnega jagnjeta ter golobčka oz. grlice. To potrjuje primer Marije, Jezusove matere, ki je zanj darovala "kakor je rečeno v Gospodovi posta- vi: dve grlici ali dva golobčka" (Lk 2,24), tj. po ceni za revne. Pomenljivo je, da evangelist Luka to znižano daritev omenja kot običajno daritev, ne znižano, kar kaže na to, da se je v praksi na splošno uporabljala znižana daritev.
Gobavost (3 Mz 13,1–14,57) je označevala različne vrste kožnih bolezni.
Gobavec je v svojem bolezenskem stanju veljal za nečistega, zato je moral biti tudi v primeru, da je bil ozdravljen gobavosti, obredno očiščen. Daritev, ki jo je
39 Gershon, Studies in Biblical Law, 79–81.
40 Prav tam, 79.
