UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Ajda Kočar
DILEME O UPORABI PREVEZE UDA V PRVI POMOČI
diplomsko delo
DILEMMAS ON THE USE OF TOURNIQUET IN FIRST AID
diploma work
Mentor: viš. pred. Robert Sotler Somentor: Urban Mesec
Recenzent: doc. dr. Damjan Slabe
Ljubljana, 2022
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju viš. pred. Robertu Sotlerju in somentorju Urbanu Mescu za strokovno pomoč, vodenje in potrpežljivost. Hvala tudi recenzentu doc. dr. Damjanu Slabetu.
Predvsem se zahvaljujem svojima staršema Poloni in Boštjanu, bratcu Jerneju ter vsem ostalim bližnjim, ki so mi stali ob strani ob težkih trenutkih in me spodbujali na moji študijski poti.
Hvala tudi sošolkam in zelo dobrim prijateljicam Evi, Kaji in Katji, s katerimi smo skupaj preživele mnogo lepih in nepozabnih trenutkov med študijskimi klopmi in izven njih. Hvala, ker so bila zaradi vas študijska leta veliko zabavnejša.
IZVLEČEK
Uvod: Dajanje prve pomoči je moralna in pravna dolžnost vsakega prebivalca, slednja mora biti nudena celostno, kar pomeni, da je treba poskrbeti tako za fiziološke kot za psihološke potrebe poškodovane osebe. Kri je življenjsko pomembna tekočina za vsakega izmed nas.
Nepravočasno oskrbljene krvavitve spadajo med enega poglavitnih vzrokov za smrt v zunajbolnišničnem okolju. Eden od pomembnih ukrepov pri zaustavljanju hudih krvavitev iz okončin je tudi pravočasna in pravilna namestitev preveze uda. Namen: Ugotoviti želimo, pri katerih poškodbah naj laik namesti prevezo uda in v katerih primerih to ni potrebno ter kakšen je pravilen postopek namestitve preveze uda v prvi pomoči. Metode dela: Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Slednje vsebuje pregled strokovne in znanstvene literature. Izbrana literatura je v slovenskem in angleškem jeziku.
Vire smo pridobili prek portala DiKUL in v podatkovnih bazah PubMed, ScienceDirect, CINAHL in Cochrane Library. Za iskanje slovenske literature smo uporabili COBISS+.
Rezultati: Laiki smejo namestiti prevezo uda, kadar krvavitve niso zmožni zaustaviti z direktnim pritiskom na rano, ki se nahaja na udu ali kadar je prisotnih več krvavitev hkrati.
Prevezo uda smejo namestiti nad mesto poškodbe, pri tem naj se izognejo namestitvi čez sklep okončine. Prevezo morajo laiki fiksirati na mestu in z vzvodom povzročiti tako močan pritisk, da se prekine krvavitev. Preveze naj ne prekrivajo. Zabeleži naj se čas namestitve.
Po uspešno zaustavljeni krvavitvi morajo zagotoviti čim hitrejšo ustrezno medicinsko pomoč. Razprava in zaključek: Vsak laik mora prepoznati zunanjo krvavitev in jo nemudoma zaustaviti, saj lahko slednja privede do šoka ali smrti. Krvavitve iz ran na okončinah spadajo med najbolj pogoste vzroke smrti v civilnem okolju, ki jih je možno preprečiti. Preveza uda pri masovnih nesrečah predstavlja enega ključih dejavnikov za pravočasno zaustavitev krvavitve in posledično preživetje. Vsaka oseba bi morala znati poškodovanca oskrbeti ter mu v čim krajšem možnem času priskrbeti strokovno zdravniško pomoč. Pri tem mora laik poskrbeti za varnost sebe in poškodovanca. Ob tem vseeno ostaja dilema, ali neusposobljen laik zna prepoznati, kdaj je treba postaviti preživetje poškodovanca pred preživetje uda.
Ključne besede: amputacije, hude krvavitve, laiki
ABSTRACT
Introduction: First aid is a moral and legal duty of every resident. Care must be holistic. It is necessary to attend to both the physiological and psychological needs of the injured person. Blood is a vital fluid for each of us. Bleeding that is not stopped on time is one of the leading causes of death outside of the hospital. One of the important measures in stopping severe bleeding from the extremities is also the timely and correct placement of a tourniquet.
Purpose: To find out in which injuries a tourniquet should be used and in which cases it is not necessary, as well as the proper procedure for applying a tourniquet in first aid. Methods:
We used a descriptive working method. The paper contains a review of the literature. The selected literature is in Slovenian and English. Resources were obtained from DiKUL portal, PubMed, ScienceDirect, CINAHL and Cochrane Library databases. For searching the Slovenian literature, we used COBISS+. Results: A layperson must install a tourniquet when they are not capable to stop the bleeding by applying direct pressure to the wound or when multiple bleeds are present at the same time. A tourniquet should be placed above the wound, avoiding placement over the limb joint. It must be fixed in place by the laity, and the lever must exert such severe pressure as to stop the bleeding. A tourniquet must not be covered.
The time of placement needs to be written. After successful cessation of bleeding, they must provide appropriate medical assistance as soon as possible. Discussion and Conclusion:
Every layperson must know how to recognize external bleeding and stop it immediately, as it can lead to shock or even death. Bleeding from wounds on the extremities is one of the most common causes of preventable death in civilian settings. The use of a tourniquet in mass casualty incidents is one of the key factors in stopping bleeding on time and survival.
Everyone should know how to stop severe bleeding and get professional medical help as soon as possible. They should be able to take care of their safety and the safety of others.
However, the dilemma remains whether an untrained layperson can recognize when it is necessary to put the survival of the injured before the survival of the limb.
Keywords: amputations, severe bleeding, layperson
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Obtočila ... 2
1.2 Kri ... 2
1.3 Krvavitve ... 3
1.4 Arterijske poškodbe ... 4
1.5 Obsežne krvavitve ... 5
1.6 Reakcijski mehanizem telesa ... 5
1.7 Načini zaustavitve zunanjih krvavitev ... 6
2 NAMEN ... 7
3 METODE DELA ... 8
4 REZULTATI ... 9
4.1 Kdaj je treba poiskati zdravniško pomoč ... 9
4.2 Pristop k poškodovancu ... 9
4.3 Nadaljnja oskrba krvavitve po prvih ukrepih ... 11
4.4 Hipovolemični šok ... 11
4.5 Preveza uda ... 12
4.6 Tipi preveze uda ... 13
4.6.1 Preveza s trikotno ruto ... 13
4.6.2 Tovarniške preveze uda ... 13
4.7 Indikacije za uporabo preveze ... 14
4.8 Časovna opredelitev namestitve preveze ... 14
4.9 Možni zapleti po namestitvi preveze ... 15
4.10 Odstranitev preveze v bolnišničnem okolju ... 16
4.11 Veriga preživetja pri hudih krvavitvah ... 17
4.12 Travmatska amputacija ... 17
4.12.1 Oskrba pri amputacijah ... 18
5 RAZPRAVA ... 19 6 ZAKLJUČEK ... 22 7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 24
KAZALO TABEL
Tabela 1: Normalne vrednosti dihanja ... 11
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
CAT DRABC
Combat Application Tourniquet
danger, response, airway, breathing, circulation EMT
IFRC
Emergency and Military Tourniquet
International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies ITLS
TCCC
International Trauma Life Support Tactical Combat Casualty Care
VODDO varnost, odzivnost, dihalna pot, dihanje, obtok
1
1 UVOD
Prva pomoč je moralna dolžnost vsakega prebivalca. Po opredelitvi IFRC (International Federation of Red Cross and Crescent Societies) (2016) pomeni prva pomoč takojšnje nudenje pomoči poškodovani ali oboleli osebi do prihoda ekipe nujne medicinske pomoči.
Pomoč, ki jo zagotavljamo poškodovancu, mora biti celostna, kar pomeni, da se je treba osredotočiti na fizično in tudi psihično stanje pacienta, ki ga je povzročila travmatična izkušnja.
Kri predstavlja življenjsko pomembno tekočino za vsakega izmed nas. Sestavljena je iz krvnih celic (45 %) in plazme (55 %). Po odraslem človeškem telesu kroži približno pet litrov krvi, katere glavne naloge so obramba organizma, prenos snovi in razporeditev toplote po celotnem telesu. Hemoragijo ali krvavitev lahko definiramo kot izgubo krvi iz obtočil.
Slednje lahko razdelimo glede na vzrok, ki je lahko poškodba ali bolezen. Glede na izvor ločimo arterijsko, vensko in kapilarno krvavitev, glede na mesto krvavitve pa notranjo in zunanjo (Ahčan, Špan, 2007).
Poškodbe žil in posledično krvavitve so ene izmed najbolj pogostih urgentnih stanj.
Mehanizem poškodbe je tesno povezan s krajem in časom nastanka, saj se s časom spreminja tudi način oskrbe poškodbe, tako lahko poškodba hitro preide iz preproste v kompleksno.
Med poškodbe, ki zahtevajo večjo pozornost, sodijo travme ven in arterij, saj lahko prepozna oskrba vodi do prizadetosti ali celo smrti poškodovane osebe (Liu et al., 2019).
Tako laik kot zdravstveni delavec morata znati prepoznati, ali gre za arterijsko, vensko ali kapilarno krvavitev, saj sta le tako zmožna določitve ustreznega načina zaustavljanja krvavitve. Smernice ITLS (International Trauma Life Support) (2016) navajajo, da je najučinkovitejši in najhitrejši način zaustavitve krvavitve neposredni pritisk na rano.
Med smrtno nevarne štejemo predvsem zunanje krvavitve iz predelov, kot so vrat, pazduha in dimlje, saj tam velike arterije zapuščajo telo. Pri obsežnih krvavitvah lahko nastopi šok, ki lahko vodi v smrt poškodovanca, kadar slednji ni deležen pravočasne ter ustrezne pomoč.
(Ahčan, Špan, 2006).
Šok je splošni izraz, s katerim lahko opišemo stanje v človeškem telesu, pri katerem je močno zmanjšan pretok krvi do organov in tkiv. Glede na vzrok, ki privede do navedenega stanja, poznamo različne vrste šokov: kardiogeni, obstruktivni, hipovolemični ter
2
distribucijski šok. Obsežne krvavitve privedejo do hipovolemičnega oziroma hemoragičnega šoka (IFRC, 2016).
1.1 Obtočila
Obtočila so sestavljena iz srca in mreže krvnih žil, ki meri več kot 150.000 kilometrov. Po njih kri kroži in se premika od srca do telesnih tkiv ter organov in spet nazaj proti srcu (Ahčan, Špan, 2007). Glavna naloga srčne mišice je potiskanje krvi po telesu. Mrežno krvnih žil razdelimo na vene (dovodnice), arterije (odvodnice) in kapilare (lasnice). V srcu nastajajo tudi električni signali, ki uravnavajo srčni utrip. Vsak srčni utrip sestavljajo tri faze:
• diastola ali raztezanje je faza, med katero kri stopi v srce;
• preddvorna sistola ali krčenje preddvorov je faza, med katero preddvora iztisneta kri v prekata;
• prekatna sistola ali krčenje prekatov je faza, med katero vstopi kri iz prekatov v žile.
Kri, nasičena s kisikom (oksigenirana), priteče v levi preddvor skozi pljučne vene, kri, ki vsebuje malo kisika (deoksigenirana), pa se iz tkiv po venah vrne v desni preddvor.
Med preddvorno sistolo preide kri iz preddvora v prekate. Levi prekat ima debelo steno in potisne kri v aorto, od koder potuje po vsem telesu. Desni pa potisne kri v pljučno arterijo, ki vodi v pljuča, kjer se kri obogati s kisikom (Krevel, 2015).
1.2 Kri
Kri je sestavljena iz:
• eritrocitov ali rdečih krvnih celic, ki spadajo med najštevilčnejše celice v krvi.
Tvorijo se v kostnem mozgu in njihova življenjska doba je štiri mesce. Nimajo jedra in vsebujejo hemoglobin, ki nase veže kisik in ga iz pljuč prenaša k telesnim celicam, ki ga porabijo za celično dihanje;
• levkocitov ali belih krvnih celic, ki jim lahko pravimo tudi gibljiva obrambna sila, ki se lahko prerinejo iz žil v okolna tkiva in nas tako varujejo pred kužnimi klicami (bakterijami, virusi in glivami) ter pred telesnimi celicami, ki se začnejo obnašati nenormalno in se brez nadzora razmnožujejo po telesu;
3
• trombocitov ali krvnih ploščic, ki so življenjsko pomemben člen pri nastajanju krvnega strdka, ki zamaši in zaustavi krvavitev ali pa tudi razpoke v poškodovanih žilah ter tako preprečijo izkrvavitev;
• plazme, ki vsrka v krvni obtok vsa hranila iz črevesja. Sestavljena je pretežno iz vode in beljakovin, v njej se nahajajo tudi hormoni, ki jih izločijo endokrine žleze in v tračnih celicah sprožijo spremembo delovanja telesa (Ahčan, Špan, 2006).
1.3 Krvavitve
Krvavitev nastane, kadar na telo deluje zunanja sila, ki poškoduje krvne žile. Kot posledica nastanejo vidne rane, iz katerih odteka kri. Posledica delovanja zunanje sile pa so lahko tudi nevidne krvavitve v mišičju, prsnem košu in trebušni votlini (Keggenhoff, 2007).
Glede na vzrok ločimo:
• poškodbene krvavitve, ki nastanejo takrat, kadar je prisoten mehanizem poškodbe, kar pomeni, da je vzrok za poškodbo žile (popolnoma ali delno pretrgane, raztrgane, prerezane) poškodba, kot je ureznina, raztrganina, usekanina, udarnina ali pa zaprti in odprti zlom kosti;
• bolezenske krvavitve so lahko posledica bolezni krvi (hemofilija), bolezenskih procesov v bližini krvi (vraščanje tumorjev, vnetni procesi) ali bolezenskih procesov v žilni steni (anevrizme) (Ahčan, Špan, 2007).
Glede na izvor krvavitve ločimo:
• arterijske krvavitve, za katere je značilno, da so posledica poškodbe ali prekinitve žilne stene arterije. Kri izteka iz žile sunkovito, v curku in običajno v ritmu srčnega utripa. Je svetlo rdeče barve, kar je posledica nasičenosti s kisikom. Količina izgubljene krvi je približno šestkrat večja kot pri krvavitvi iz vene (Ahčan, Špan, 2007);
• venske krvavitve so posledica poškodbe ven. V primerjavi s krvavitvijo iz arterije kri pri venski krvavitvi izteka počasneje in enakomerno, ker je tlak v venah manjši od tistega v arterijah. Zaradi manjše količine kisika v venski krvi je ta bolj temno rdeča
4
(Ahčan, Špan, 2007). Čeprav venske poškodbe niso tako nevarne kot arterijske, lahko poškodbe velikih ven ustvarijo kritično klinično sliko (Čander, 2003);
• kapilarne krvavitve so prisotne pri vsaki rani. Zanje je značilno mezenje krvi. Tudi če se zdi, da kri iz rane sprva teče hitro, je izgubljena količina krvi majhna. Kadar top udarec privede do poškodb podkožnih kapilar, kri prične iztekati v okolna tkiva, kar je mogoče opaziti kot modrico, ki je sprva zaradi prisotnega hemoglobina rdeča in se nato počasi spreminja v rjavo (Ahčan, Špan, 2007).
Glede na lokalizacijo ločimo:
• zunanje krvavitve, ki so vedno vidne. Kri izteka iz telesa ali iz telesnih odprtin navzven (usta, nos, nožnica, mehur);
• notranje krvavitve, ki so skrite krvavitve, zanje je značilno iztekanje krvi v telesne votline, organe ali pa v okolno tkivo poškodovane žile. Lahko so posledica bolezenskih procesov na organih, največkrat so posledica topih poškodb pri avtomobilskih nesrečah ali zlomov kosti (Ahčan, Špan, 2007) .
Tudi zaprti zlomi povzročijo poškodbe ožilja, kar lahko privede do večjih izgub krvi v tkiva in votline. Tako lahko oseba pri zlomu stegnenice izgubi 1–2,5 litra krvi, pri zlomu medenice pa 1–4 litre krvi. Kadar govorimo o odprtih zlomih, se lahko izguba krvi poveča od dva do trikrat (Čander, 2003).
1.4 Arterijske poškodbe
Poškodbe arterij razdelimo glede na mehanizem nastanka poškodbe. Ločimo:
• neposredne poškodbe, ki jih razdelimo na ostre (vreznine, vbodnine in strelne poškodbe) in tope (udarnine, kompresije in zvine);
• med posredne poškodbe štejemo arterijske spazme, čezmerni nateg žile in deceleracije (Čander, 2003).
Zaradi lastnosti, ki jih ima arterijska stena, se pojavita dve patofiziološki razliki:
5
• popolno pretrganje arterije privede do skrčenja krožnega mišičnega plašča na prekinjenih koncih, nato se konca usločita v okoliško tkivo. Takšna krvavitev se običajno zaustavi sama, nastali trombus pa se distalno od poškodbe veča;
• kadar je arterija le delno poškodovana, krčenje še bolj poveča odprtino v žilni steni.
Kadar se kri izliva navzven, lahko poškodovanec zelo hitro izkrvavi, pri izlivanju v okoliška tkiva pa nastane hematom, ki se veča in pulzira (Čander, 2003).
1.5 Obsežne krvavitve
Hitro in učinkovito obvladovanje hudih krvavitev je ključnega pomena za preživetje in nadaljnje uspešno okrevanje poškodovanega. O obsežni krvavitvi lahko govorimo takrat, kadar je ni mogoče zaustaviti z neposrednim pritiskom na rano. Kadar se poškodba nahaja na udu, je potrebna takojšna namestitev preveze uda (Seitz, Copeland, 2016).
Obsežno krvavitev lahko definiramo kot:
• izguba celotne prostornine krvi v 24 urah;
• zguba 50 % prostornine krvi v treh urah;
• krvavitev več kot 150 ml/minuto;
• krvavitev več kot 1,5 ml/kg telesne teže več kot 20 minut (Ahčan, Špan, 2007).
Količina krvi, ki jo človek lahko izgubi, ne da bi bilo življenjsko ogrožajoče, je glede na primere in okoliščine različna. Zdrava mlada oseba lahko izgubi dva do tri litre krvi, medtem ko je pri slabokrvnih, bolnih in izčrpanih ljudeh lahko usodna že izguba enega samega litra krvi. Otroci imajo večjo prostornino krvi glede na kilogram telesne teže (70–80 ml/kg), vendar je v primerjavi z odraslimi celoten volumen majhen, zato je že manjša izguba krvi zelo pomembna. Zaradi izvrstnega in hitrega prilagajanja otroškega srčno-žilnega sistema se ta dobro odzove na začetno izgubo krvi, kar privede do nenadne in pozne pojavnosti nizkega krvnega tlaka (Ahčan, Špan, 2007).
1.6 Reakcijski mehanizem telesa
Po pojavu krvavitve pri poškodovancu opazimo reakcijske mehanizme, ki prispevajo k zaustavitvi krvavitve:
6
• mišična stena žile se skrči in s tem zmanjša premer žile;
• na ranjenih robovih žile se sproščajo snovi, ki vodijo v nastanek krvnega strdka.
Krvne ploščice se zberejo pri rani in se sprimejo med seboj tako, da naredijo čep;
• v plazmi je raztopljena snov fibrinogen (predstopnja fibrina, glikoprotein iz treh parov kovalentno povezanih polipeptidnih verig). Iz plazme, poškodovanih celic in sprejetih krvnih ploščic se sprostijo snovi (koagulacijski faktorji), ki fibrinogen spremenijo v lastna fibrinska vlakna, ki lovijo celice in oblikujejo strdek goste krvi, ki se na zunanji površini posuši, da nastane krasta (Ahčan, Špan, 2007).
1.7 Načini zaustavitve zunanjih krvavitev
Glede na intenziteto se razlikujejo tudi načine, s katerimi lahko oseba poškodovancu zaustavi krvavitev. V prvi pomoči se uporablja:
• neposredni pritisk na rano: to storimo tako, da na krvavečo rano pritisnemo s sterilnim povojem, čisto krpo, kosom oblačila ali pa s prsti. Tak neposredni pritisk je najbolj učinkovit način zaustavljanja krvavitve, razen pri poškodbi telesa (Ahčan, Špan, 2007). Pri nekaterih hujših krvavitvah, kot je krvavitev iz vratu, je to pogosto edina izvedljiva metoda, saj take krvavitve s kakšno drugo metodo ni možno oskrbeti (Čander, 2003);
• kompresijska obveza je obveza, ki močno pritiska na rano in mesto krvavitve, z njeno pomočjo lahko ustavljamo vse krvavitve na glavi, trupu in udih. Obvezo je treba po namestitvi preveriti vsakih 5–10 minut, saj lahko z njo povzročimo hujše obtočne motnje (Ahčan, Špan, 2007). Obvezo napravimo tako, da na rano položimo sterilno gazo, ki je lahko blazinica prvega povoja, naredimo en zavoj, nato pa na mestu krvavitve izvedemo pritisk z manjšim povojem ali katerim drugim predmetom, katerega trdno fiksiramo in povijemo, da ustvarimo pritisk, ki stisne žilo in s tem ustavi močno krvavitev (Čander, 2003);
• preveza uda: namestiti jo je treba, kadar hude krvavitve ne moremo zaustaviti z nobenim drugim postopkom, zlasti pri amputacijah (Ahčan, Špan, 2007).
7
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je prikazati laično prvo pomoč pri ustavljanju hudih krvavitev s pomočjo preveze uda in prikazati različna strokovna mnenja glede nameščanja prevez uda.
Opredelili bomo pristop laika do poškodovanca, kako prepoznati hudo krvavitev, kakšni so ukrepi in kdaj je treba namestiti obvezo uda ter kako to pravilno storiti.
Za namen dosega ciljev smo oblikovali dve raziskovalni vprašanji:
RV 1: Pri katerih poškodbah naj laik namesti prevezo uda?
RV 2: Kakšen je pravilen postopek namestitve preveze v prvi pomoči?
8
3 METODE DELA
Za izdelavo diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Delo vsebuje pregled strokovne in znanstvene literature. Izbrana literatura je v slovenskem in angleškem jeziku, objavljena v časovnem obdobju med letoma 2011 in 2021. Iskanje virov je potekalo prek portala DiKUL v podatkovnih bazah PubMed, ScienceDirect, CINAHL in Cochrane Library. Za iskanje slovenske literature je bil uporabljen COBISS+. Iskanje literature je potekalo med decembrom 2020 in marcem 2021. Pregledani članki so morali ustrezati temi.
Izključena je bila literatura, ki ni bila v celoti dostopna, starejša od 10 let in dvojniki.
Uporabljen je bil tudi zbornik ter štiri enote ustrezne knjižne literature, ki so starejše od 10 let. Za iskanje so bile uporabljene ključne besede: prva pomoč (angl. first aid), preveza uda (angl. tourniquet), hude krvavitve (angl. severe bleeding), laiki (angl. layperson), predbolnišnična oskrba (angl. pre hospital care), poškodbe okončin (angl. extremity trauma).
9
4 REZULTATI
161. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001) določa odgovornost zaradi opustitve nudenja prve pomoči in navaja: »Kdor brez nevarnosti zase ne pomaga nekomu, čigar življenje ali zdravje je očitno ogroženo, odgovarja za škodo, ki iz tega nastane, če bi jo glede na okoliščine primera moral predvideti. Če to terja pravičnost, lahko sodišče takšno osebo oprosti povrnitve škode.« Iz tega je razvidno, da je prva pomoč splošna dolžnost vsakega posameznika (Keggenhoff, 2007).
4.1 Kdaj je treba poiskati zdravniško pomoč
Oseba mora poiskati zdravniško pomoč, kadar:
• ne zmore samostojno zaustaviti krvavitve;
• sluti na notranjo krvavitev ali razvoj šoka pri poškodovancu;
• je rana tako obsežna, da potrebuje kirurško oskrbo, ali če je rana umazana in se tujkov ne da odstraniti z vodo in milom;
• se po oskrbi rane razvijejo znaki okužbe, kot so: bolečina, rdečina z oteklino okoli rane, gnojenje rane, zatečene področne bezgavke in povišana telesna temperatura;
• je rana posledica človeškega ali živalskega ugriza;
• oseba ni zaščitena s cepivom proti okužbi s tetanusom, ki po ustreznem cepljenju traja pet do deset let (Ahčan, Špan, 2007).
4.2 Pristop k poškodovancu
Ob pristopu k poškodovani osebi je pomembno, da vedno sledimo določenemu vrstnemu redu (algoritmu), saj nam ta omogoča, da ničesar ne pozabimo ter ukrepamo hitro in odločno.
Začetni pristop vsebuje pet točk, ki se glasijo VODDO (angl. DRABC–danger, response, airway, breathing, circulation).
1. VARNOST 2. ODZIVNOST 3. DIHALNA POT 4. DIHANJE
10 5. OBTOK
Varnost je ključnega pomena, saj poškodovanemu ne moremo pomagati, če se tudi sami poškodujemo. Na vsakem koraku moramo biti pozorni na varnost poškodovanca in vseh navzočih opazovalcev. Treba si je vzeti čas ter si natančno in dosledno ogledati prizorišče in tako izključiti možne navzoče nevarnosti, kot so ogenj, plini, nevarnost okužbe, eksplozije, promet, nestabilne strukture in podobno. Splošno pravilo pravi, da se poškodovanca ne premika, razen v primeru, če mu grozi nevarnost, ki je ne moremo odpraviti. Premik poškodovanca je lahko zahtevno opravilo, ki ga je bolje prepustiti ustrezno izurjenim in opremljenim osebam (Vlahovič, 2007).
Odzivnost: na začetku vsakega pregleda je treba najprej ugotoviti, ali gre za življenjsko ogrožajoče stanje ali pa za srčni zastoj. Tako lahko prizadetega uvrstimo v eno od dveh skupin:
1. oseba je neodzivna in je lahko v srčnem zastoju;
2. oseba je odzivna in njeno stanje ni tako resno.
Prizadeti, ki se ne odziva, je v hudi nevarnosti in potrebuje pomoč reševalcev, ki jo lahko zagotovimo s klicem na 112, zato zakričimo na pomoč in si tako priskrbimo dodatno pomoč oseb v bližini (Vlahovič, 2007).
Dihalna pot: pred pričetkom ugotavljanja, ali oseba diha, je pomembno, da se sprosti dihalna pot. To lahko storimo tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado (Vlahovič, 2007).
Dihanje: šele po uspešni sprostitvi dihalne poti lahko ugotovimo, če poškodovanec ustrezno in učinkovito diha. Slednje storimo tako, da poskušamo slišati in začutiti sapo na obrazu ter z opazovanjem dviganja prsnega koša. Prizadeti, ki sami zadovoljivo dihajo, niso v srčnem zastoju in ne potrebujejo oživljanja. Zadovoljivo dihanje ocenimo tako, da preštejmo število vdihov na minuto in opazujemo, ali prizadeti uporablja pomožno dihalno mišičje oz. ali je dihanje za prizadetega naporno. Pomembno je tudi, da ob vsem tem opazujemo barvo kože in sluznic (Vlahovič, 2007).
11 NORMALNA
VREDNOST ODSTOPANJA
ODRASLA OSEBA 10–20 vdih./min. <8 in >24
MAJHEN OTROK 15–30 vdih./min. <15 in >35
DOJENČEK 25–50 vdih./min. <25 in >60
Tabela 1: Normalne vrednosti dihanja (Campbell et al., 2016).
Obtok: kadar ocenjujemo obtok, iščemo zunanjo krvavitev in znake šoka. Če je vidna zunanja krvavitev, jo je treba takoj zaustaviti. Tako si obtok v algoritmu izbori prednost pred dihanjem. Dobro usposobljeni zdravstveni delavci preverijo, ali je pulz v zapestju tipen (iščemo a. radialis), saj če ga ni možno zatipati, pomeni, da je sistolni krvni tlak nižji od 80 mmHg, kar lahko nakazuje stanje šoka (Vlahovič, 2007).
4.3 Nadaljnja oskrba krvavitve po prvih ukrepih
Med čakanjem prihoda nujne medicinske pomoči je treba:
• poškodovanca namestiti v udoben položaj in poklicati 112;
• razrahljati tesna oblačila, saj s tem omogočimo lažje dihanje poškodovancu;
• pokriti poškodovanca, da preprečimo podhladitev;
• opazovati obvezo in stopnjo zavesti pacienta ter njegove vitalne znake;
• poskrbeti, da poškodovanec ne zaužije hrane ter pijače;
• če poškodovanec izgubi zavest, je potrebno sprostiti dihalno pot in preveriti dihanje (Malić et al., 2019).
4.4 Hipovolemični šok
Hipovolemični šok je vrsta šoka, za katero je značilen zmanjšan pretok krvi zaradi zmanjšanega volumna krvi. Vzrok je lahko izguba krvi zaradi zunanje ali notranje krvavitve (to imenujemo tudi hemoragični šok) ali pa do zmanjšanega volumna krvi pride zaradi velike izgube vode iz telesa – dehidracija (Ploj, Kovač, 2007).
12 Znaki šoka so:
• hladna, bleda, potna koža;
• šibek pulz, ki ni tipen v zapestju;
• povečan srčni utrip (nad 100 utripov/minuto);
• prizadeti lahko pospešeno diha;
• odgovarja kratko, ne kaže zanimanja za okolico;
• je zmeden, lahko so prisotne tudi druge motnje zavesti (Ploj, Kovač, 2007).
Kadar oseba začne kazati znake šoka, je potrebna takojšna strokovna pomoč, do njihovega prihoda je naloga laika, da sam zaustavi krvavitev, imobilizira poškodovani ud, poškodovanca pokrije z odejo, ga miri in spodbuja (Ahčan, Špan, 2007).
4.5 Preveza uda
Prevezo uda se uporabi le v primerih, ko zunanja krvavitev ogroža življenje in je ne moremo zaustaviti z nobenim drugim postopkom, zlasti pri amputacijah ali pa pri nepopolnih amputacijah uda z obsežnimi zdrobljenimi zlomi in sočasnimi obsežnimi ranami mehkih tkiv. Preveza na mestu pritiska okvari kožo, mišice in živce ter povzroča hude bolečine. Če je nameščena predolgo, lahko povzroči odmrtje uda. Z njo prekinemo pretok od mesta preveze navzdol, zato je potrebna čimprejšnja bolnišnična oskrba (Ahčan, Špan, 2007).
Pravilen postopek namestitve preveze:
1. prepoznati je treba hudo krvavitev iz okončin, ki jo je povzročila amputacija, delna amputacija ali raztrganina;
2. če rana ni življenjsko ogrožajoča, vendar krvavitve ni mogoče ustaviti z neposrednim pritiskom na rano, je namestitev preveze ključna;
3. prevezo namestimo nad mesto poškodbe, pri tem se izogibamo namestitvi čez sklep okončine;
4. prevezo fiksiramo na mestu in z vzvodom povzročimo pritisk;
5. prevezo zategujemo do prenehanja krvavitve;
6. vzvod preveze zavarujemo tako, da se ne odvije;
7. zapišemo čas namestitve;
8. preveze ne pokrivamo;
13
9. redno opazujemo mesto preveze in možnost pojava krvavitev, po potrebi povečamo pritisk na prevezo (Seitz, Copeland, 2016).
4.6 Tipi preveze uda
Popolna preveza mora ustvariti celostno zaporo prizadetih arterij, biti mora enostavna za uporabo, lahka, kompaktna in trdna. Širina traku mora biti zadostna, da premaga odpornost mehkih tkiv na pritisk (Seitz, Copeland, 2016). V zunajbolnišničnem okolju običajno ud prevežemo s sredstvom, kot je pas, trak ali guma. Ne sme pa se uporabiti ozkega traku ali vrvice, saj se le vtisne v tkivo in tako poškoduje tkivo (Čander, 2003).
4.6.1 Preveza s trikotno ruto
Kadar imamo pri roki komplet prve pomoči, lahko uporabimo trikotno ruto, ki jo namestimo okoli uda in jo zložimo v trak s širino vsaj petih centimetrov. Namestimo jo na mesto, ki se nahaja nekaj centimetrov nad rano in kostjo, kjer tkivo ni poškodovano. Prevezo z vrtenjem predmeta, ki je podoben palici, počasi zategujemo (Malić et al., 2019).
Če nameščena preveza ni uspešno zaustavila krvavitve kljub dodatnemu zategovanju, lahko namestimo dodatno obvezno med prvo nameščeno obvezo in srcem (Auerbach, 2016).
Pri trikotni ruti ločimo daljšo stranico ali osnovnico, krajši stranici, vrh in krajca. Da krvavitev uspešno zaustavimo, je ruto treba pravilno zložiti v širok trak (Kobilšek, Fink, 2017).
4.6.2 Tovarniške preveze uda
Na trgu lahko najdemo mnogo komercialnih že predpripravljenih prevez, ki so enostavne za uporabo. Na trgu predvsem prevladujeta CAT (The combat Application Tourniquet®) in EMT (The Emergency and Military Tourniquet®). Razlikujeta se po načinu ustvarjanja pritiska. Pri CAT ustvarimo pritisk s pomočjo krožnega vodila, medtem ko je EMT pnevmatična preveza in pritisk ustvarimo tako, da manšeto napolnimo z zrakom (Seitz, Copeland, 2016).
14
Kot njen nadomestek lahko uporabimo tudi pnevmatski koprimeter, ki ga uporabimo tako, da manšeto namestimo nad mesto krvavitve in jo napihnemo toliko, da se krvavitev zaustavi (običajno se napihne 70 mmHg več od izmerjene vrednosti sistoličnega tlaka) (Kobilšek, Fink, 2017).
4.7 Indikacije za uporabo preveze
Prevezo v prvi pomoči lahko uporabimo, kadar je izpolnjen eden od slednjih pogojev:
• krvavitve ne uspemo ustaviti z neposrednim pritiskom na rano;
• krvavitev je posledica amputacije;
• krvavitve so prisotne na različnih predelih telesa;
• kadar smo sami in oseba potrebuje oskrbo dihalne poti;
• kadar je oseba obstreljena;
• kadar gre za masovno nesrečo in je treba oskrbeti veliko krvavitev v kratkem času (Stewart et al., 2015).
4.8 Časovna opredelitev namestitve preveze
Preveze se nikoli ne sme prekrivati, mora biti vidna in ne smemo je pustiti nameščene dlje, kot je potrebno, zato ker smo nanjo pozabili. Cilj je čim hitrejša odstranitev (Auerbach, 2015). V primeru, da poškodovanec ne kaže znakov šoka, krvavitev ni posledica amputacije uda in imamo nadzor nad rano, lahko pričnemo popuščati prevezo (TCCC – Tactical Combat Casualty Care, 2020). Po popustitvi poskušamo zaustaviti krvavitev z neposrednim pritiskom na rano. Če je slednji uspešen, preveze ne zategujemo ponovno (Auerbach, 2015).
Preveza naj ne bi bila nameščena več kot eno uro. Če se po odtegnitvi krvavitev ni zaustavila, je prevezo uda potrebno ponovno zategniti. Tveganje za pojavnost zapletov se s časom namestitve poveča. Če mora biti preveza nameščena dlje časa, da lahko rešimo življenje, postavimo preživetje poškodovanca pred preživetje uda (American College of Surgeons, 2018). Na vidno mesto je potrebno zabeležiti čas namestitve, odtegnitve in ponovne zategnitve (TCCC, 2020).
15
4.9 Možni zapleti po namestitvi preveze
Možnosti za zaplet se pojavijo pri vsaki namestitvi preveze, pojavnost le-teh pa je odvisna od pritiska, ki ga preveza izvaja na ud, in časovne dolžine namestitve (tourniquets.org, 2021).
Aplikacija preveze lahko privede do:
• poškodbe živčevja, ki je najstarejši znan zaplet. Poškodba živčevja je lahko le začasna (reverzibilna) ali pa trajna (ireverzibilna). Znaki, po katerih jih lahko prepoznamo, so nezmožnost zaznavanja bolečine, toplote, mraza ali pritiska in nezmožnost premika okončine ali mišice na ukaz;
• ponamestitveni sindrom lahko prepoznamo po zatekanju uda, ki se pojavi po odstranitvi preveze po končani oskrbi okončine. Zatekanje povzroči nenadna velika količina vrnjene krvi v ud (hiperemija). Za razliko od poškodbe živčevja sama preveza ni vzrok za nastanek zatekanja, vendar je posledica kompresije in ishemije v tkivu, ki sta se nahajali pod nameščeno prevezo;
• utesnitveni sindrom se pojavi, kadar se izvaja notranji in zunanji pritisk na omejeni prostor, kar povzroči zatekanje uda. Do utesnitve pride med dvema mišičnima membranama. Prvi simptom, ki nakazuje navedeni sidrom, je huda bolečina, ki je ne moremo olajšati z narkotiki. Opazi se tudi slabše tipen ali odsoten pulz uda, omrtvičenje, šibkejšo mišično moč in v nekaterih primerih tudi trajno paralizo uda.
Preprečimo ga lahko tako, da je preveza nameščena čim krajši čas;
• poškodba kože in podkožnih tkiv nastane zaradi pritiska, ki ga preveza izvede na ud.
Poškodbo lahko prepoznamo po nastanku petehije ali modrice na koži pod nameščeno prevezo;
• nekroza se pojavi kot gangrensko uničenje uda in je rezultat dalj časa trajajoče ishemije;
• bolečina je najbolj pogost zaplet. Zanjo sta značilni hipertenzija in topa bolečina, ki se širi po celotnem udu. Občutek pritiska se nato lahko spremeni v občutek otrplosti in paralize ter v nekaterih primerih lahko privede do popolne paralize. Čez čas se razvije huda boleča senzacija distalno od namestitve preveze. Popustitev preveze povzroči drugačno bolečino, ki je povezana s ponovnim vračanjem krvi v okončino.
Slednjo opisujejo kot enako ali celo hujšo od bolečine, ki je bila prisotna tik pred popustitvijo preveze (tourniquets.org, 2021).
16
4.10 Odstranitev preveze v bolnišničnem okolju
Najbolj varna in zanesljiva odstranitev preveze poteka v bolnišničnem okolju, kjer je na voljo takojšna oskrba s strani zdravstvenih delavcev. Smernice za varno odstranitev preveze so sestavljene iz petih ključnih korakov:
1. treba je določiti, koliko časa je bila preveza nameščena: če čas namestitve preveze ni znan, se orientiramo po času prihoda reševalne ekipe na prizorišče. Če je bila preveza nameščena več kot 90 minut, je potreben takojšen transport v operacijsko dvorano, saj ni zaželeno, da je preveza nameščena več kot 120 minut, saj tako lahko zmanjšamo možnost za ishemično poškodbo tkiva;
2. sledi ocena prisotnosti kontraindikacije za odstranitev preveze: med kontraindikacije za takojšno odstranitev uvrščamo travmatske amputacije, pri katerih je preveza nameščena neposredno nad mestom poškodbe. Kadar pacientu grozi hemoragični šok ali kardiopulmonalni zastoj, je odstranitev preveze del sekundarne oskrbe. Ne odstranjujemo je tudi, kadar nimamo popolnega nadzora nad krvavitvijo;
3. priprava na odstranitev preveze: ko so odstranjene vse kontraindikacije, lahko nadaljujemo z odstranitvijo preveze. Pred pričetkom je treba pripraviti dodatno prevezo v primeru potrebe po ponovni namestitvi, homeostatske gaze in drug obvezni material. Ključnega pomena sta tudi monitor za nadzor življenjskih funkcij in reanimacijska zdravila, ki naj bodo na dosegu roke;
4. popustitev preveze: prevezo počasi popuščamo. Če pri tem zaznamo ogrožajočo krvavitev, nad katero nimamo nadzora, prevezo nazaj zatisnemo. Kadar je krvavitev po popustitvi možno nadzorovati, pričnemo izvajati takojšni pritisk na rano in jo oskrbimo s kompresijsko obvezo, če pa ta ni uspešna pri zaustavitvi, prevezo ponovno zategnemo;
5. stalni nadzor pacienta in vitalnih funkcij s pomočjo monitorja: po uspešni zaustavitvi krvavitve s pomočjo drugih sredstev je potreben stalen nadzor pacienta zaradi možnosti pojava ponovne krvavitve in ocene prekrvavljenosti ter živčevja poškodovanega uda. Višji kot je pacientov krvni tlak, manjša je možnost za ponovno krvavitev. Popuščene preveze naj bodo za vsak primer še zmeraj v bližini, če bi bila potrebna ponovna namestitev (Levy et al., 2020).
17
4.11 Veriga preživetja pri hudih krvavitvah
Verigo preživetja sestavljajo štirje členi:
1. Prepreči in se pripravi: laik naj se nauči zaustavljanja krvavitev iz lahko dostopnih virov, kot so povoji, oblačila ali rute.
2. Zgodnja prepoznava krvavitve: takoj ko laik opazi kri iztekati iz rane, mora ukrepati hitro, kot je le mogoče, saj se lahko tudi na pogled ne ogrožajoča krvavitev sprevrne v usodno, če se ne zaustavi dovolj zgodaj.
3. Prvi koraki prve pomoči:
− laik lahko poskrbi za lastno varnost, da prosi poškodovano osebo, če je le-ta tega zmožna, da ustavi lastno krvavitev s pritiskom na rano; če to ni mogoče, naj pritisk izvede sam;
− poškodovano osebo se poleže;
− sledi naj klic na 112;
− na rano naj namesti kompresijsko obvezo, v primeru pronicanja krvi čez prevezo naj na že obstoječo prevezo namesti novi sloj, na katerega se izvede večji pritisk. V primeru, da tudi to ne zadostuje, lahko laik namesti prevezo uda;
− pri hudih krvavitvah je prisotna nevarnost razvoja šoka, zato je pomembno, da poškodovanca poležemo in ga pokrijemo ter s tem preprečimo izgubo toplote.
4. Nadaljnja oskrba: huda krvavitev je življenjsko ogrožajoče stanje, zato mora laik poškodovancu zagotoviti čim hitrejšo nujno medicinsko pomoč, kar lahko stori s klicem na 112 (Global First Aid Reference Centre, 2020).
4.12 Travmatska amputacija
Travmatska amputacija je najtežja oblika odprte poškodbe uda. Slednje delimo na:
• popolne amputacije, kjer so popolnoma prekinjena vsa tkiva med amputiranim delom in telesom;
• nepopolne amputacije so tiste, kjer se del telesa prek kateregakoli tkiva (kože, žil, živcev, kit) drži telesa;
18
• o giljotinski amputaciji govorimo takrat, ko je poškodba povzročena z ostrim predmetom ter so robovi rane gladki in ravni;
• konkvasacijska amputacija nastane, kadar je poškodba povzročena s strojem, pri katerem delujejo različne sile v različne smeri, kar privede do večjega področja okvare v različnih ravneh. Kost je navadno zdrobljena;
• avulzijska amputacija je redka in se zgodi, ko sila vleka izpuli ud od telesa. V takem primeru je tkivo prekinjeno na različnih ravneh, področje poškodbe pa je veliko (Ahčan, 2007).
4.12.1 Oskrba pri amputacijah
1. Pri pristopu k poškodovani osebi najprej poskrbimo za VODDO.
2. Najprej oskrbimo rano, šele potem amputirani del.
3. Na močno krvavečo rano namestimo kompresijsko prevezo oziroma izvedemo neposredni pritisk na rano prek obveze. Če slednje ne zaustavi krvavitve, namestimo obvezo uda.
4. Pokličemo 112.
5. Ko je krvavitev zaustavljena, opazujemo odzivnost in dihanje.
6. Odtrgani del zavijemo v čisto gazo ali tkanino, nato vse skupaj položimo v neprepustno vrečko in zavežemo.
7. V drugo vrečko nalijemo hladno vodo, lahko dodamo tudi led, in jo zavežemo.
8. Obe vrečki skupaj položimo v tretjo vrečko in jo označimo s podatki o poškodovancu in kateri del telesa se nahaja v vrečki (npr. tretji prst leve roke).
9. Zabeležimo tudi uro poškodbe.
10. Ud ustrezno imobiliziramo.
11. Odtrgani del se nikoli ne sme neposredno dotikati ledu ali vode.
12. Če vrečk ali ledu nimamo, lahko odtrgani del zavijemo tudi v sterilno gazo, povoj ali pa celo trikotno ruto (Malić et al., 2019).
V primeru amputacije zelo blizu uda, kjer ni prostora za namestitev preveze, je edina možnost zaustavljanja krvavitve s pritiskom velike žile ob kost v dimljah in pazduhi, saj s tem dosežemo začasno prekinitev obtoka na poškodovanem udu (Malić et al., 2019).
19
5 RAZPRAVA
Vsak laik mora prepoznati zunanjo krvavitev in jo nemudoma zaustaviti. Če tega ne storimo, lahko privede do šoka ali celo smrti zaradi izkrvavitve. Vse, kar potrebujemo za ustavitev krvavitve, se nahaja v kompletu za prvo pomoč, ki se mora nahajati v vsakem motornem vozilu, na delovnem mestu in vseh javno dostopnih prostorih, vključno s trikotno ruto, ki jo uporabimo za izdelavo preveze uda. Med oskrbo je treba poklicati številko 112 za čim hitrejši prihod službe nujne medicinske pomoči na kraj nezgode (Malić et al., 2019).
Krvavitve iz ran, ki se nahajajo na okončinah, štejemo med najbolj pogoste vzroke smrti v vojaškem in civilnem okolju, ki se jih da preprečiti. Improvizacija predstavlja velik ter pomemben del zagotavljanja prve pomoči, kljub temu pa lahko sedaj na trgu najdemo že veliko komercialnih prevez, s katerimi lahko učinkovito zaustavimo hude krvavitve. Z razvojem prevez je padlo tudi število žrtev, kadar so bile le-te nameščene pravočasno (Baruch et al., 2017).
Preveza uda pri masovnih nesrečah predstavlja enega ključih dejavnikov za pravočasno zaustavitev krvavitve in posledično preživetje. King in sodelavci (2015) so raziskali uporabo preveze med žrtvami bombnega napada, ki se je zgodil leta 2013 na bostonskem maratonu.
Takrat je od 243 poškodovanih bilo v 24 urah v bolnišnico pripeljanih 152 pacientov, od tega je imelo 66 poškodovanih travmo vsaj ene okončine. Štiri osebe so imele poškodovano le roko, 56 oseb je imelo poškodovano nogo in štiri osebe so imele združeno poškodbo zgornjega in spodnjega uda. Od 66 poškodovancev jih je bilo 29, poškodovanih na kraju dogodka, razglašenih za izkrvavljene. Vse skupaj je bilo nameščenih 27 prevez uda.
Poškodovancev s travmatsko amputacijo je bilo 17, od tega je bila preveza nameščena 16 poškodovancem, od 12 poškodovancev s hudo krvavitvijo iz spodnjega uda pa je bila preveza nameščena le petim. Nameščena je bila tudi šestim poškodovancem z obsežno poškodbo mehkega tkiva na nogi. Nobena od nameščenih prevez ni bila narejena s strani komercialnega proizvajalca, vse so bile improvizirane. Nihče od oskrbljenih ni izgubil življenja. Vsi prvi posredovalci tudi v laičnih krogih bi morali biti izurjeni za ustavitev hudih krvavitev.
V Združenih državah Amerike se je prav zato razvila organizacija Stop the Bleed (zaustavimo krvavitev). Njen glavni cilj je izuriti laično prebivalstvo za uspešno ustavitev krvavitve. Portela (2020) se je skupaj s sodelavci odločil, da bo raziskal, katera tovarniška
20
preveza bi bila najbolj zanesljiva in enostavna za namestitev. V študijo je bilo vključenih 176 sodelujočih, ki so bili starejši od 18 let in niso bili deležni predhodnega izobraževanja s področja zaustavljanja krvavitev, ter tistih, ki niso opravljali dela prvega posredovalca, vojaka, zdravstvenega delavca v roku 10 let. Rezultati so pokazali, da je laik brez predhodnega znanja ne glede na starost in izobrazbo zmožen namestiti prevezo pravočasno, vendar pa preveze skoraj polovico časa niso bile nameščene učinkovito. Povprečna učinkovitost vseh nameščenih prevez je bila 50-odstotna, ne glede na to, katera preveza je bila nameščena, v 18 % pa je bila le delno učinkovito nameščena. Ostalih 32 % sodelujočih je prevezo namestilo popolnoma neučinkovito. Podobno raziskavo so predhodno izvedli Ross (2018) in sodelavci, ki so ravno tako prišli do zaključka, da je potreba po dodatnem izobraževanju populacije o zaustavljanju krvavitev še velika, in šele takrat, ko bo osveščenost dovolj velika, bo množična uporaba tovarniških prevez imela smisel.
Raziskave so pokazale, da je laik sposoben uspešno namestiti prevezo le po enournem tečaju, vendar le 54,5 % usposobljenih obdrži pridobljene veščine tudi po treh do devetih mesecih, kar nakazuje na stalno potrebo po izobraževanju in obnavljanju že pridobljenega znanja o nameščanju preveze uda in ostalih tehnikah zaustavljanja krvavitev (Goralnick et al., 2018).
Iz virov lahko razberemo, da je za laika pri zaustavljanju krvavitev ključnega pomena znanje, saj ravno tako kot Malić in sodelavci (2019) tudi Ahčan in Špan (2007) navajata, da je najprej treba znati prepoznati krvavitev, če jo želimo uspešno zaustaviti. Laik bi moral znati prepoznati hudo krvavitev, jo oskrbeti, pri tem pa zaščititi tudi sebe in poškodovanega ter priskrbeti nadaljnjo nujno medicinsko pomoč s klicem na 112. Pri vsem tem pa mora ostati zbran in miren.
Ob vsakem klicu na 112 je treba povedati, kdo kliče, kaj se je zgodilo, kraj nezgode, čas nezgode, koliko je ponesrečencev in kdo so, kakšne so poškodbe, ali so prisotne nevarnosti, treba je tudi pustiti telefonsko številko, da v primeru prekinitve klica oz. v primeru, da se ponesrečenec nahaja na težje dostopnem terenu, dispečer ali operater lahko pokličeta nazaj za nadaljnje napotke. Če se oseba nahaja na nepoznanem kraju, se je treba orientirati s pomočjo prepoznavnih mest (Malić et al., 2019).
Laik lahko namesti prevezo uda, kadar je krvavitev tako huda, da je ni mogoče zaustaviti z neposrednim pritiskom na mesto krvavitve oz. to ni možno, saj poškodovanec krvavi iz različnih predelov telesa. Namestitev je sprejemljiva tudi, kadar je v nezgodi udeleženih več
21
poškodovancev s prisotno krvavitvijo, ki se je ne da zaustaviti drugače kot z neposrednim pritiskom. Prevezo se lahko uporabi tudi v posebnih okoliščinah, kot so oddaljene ali težje dostopne lokacije, katastrofe in vojne razmere (IFRC, 2016).
Laik se mora tudi zavedati, da je pravilna namestitev preveze za poškodovanega izredno boleč postopek, zato se le-ta lahko nanj burno odzove in si prevezo poskuša samostojno odstraniti. Če se laik slednjega zaveda, lahko poškodovano osebo psihično pripravi na postopek nameščanja preveze in si tako zagotovi tudi lastno varnost (Global First Aid Reference Centre, 2020).
22
6 ZAKLJUČEK
Hude neobvladljive krvavitve so eden od glavnih razlogov za smrt poškodovancev v zunajbolnišničnem okolju. Ne glede na vzrok in mehanizem poškodbe, ki sta povzročila krvavitev, je cilj vedno enak, in sicer v čim krajšem času zaustaviti krvavitev, da prizadeta oseba ne bo izgubila prevelike količine krvi, in pri tem znati zaščititi tudi sebe.
Kadar je pri poškodovani osebi prisotna tako huda krvavitev, da je ni mogoče zaustaviti z neposrednim pritiskom na mesto krvavitve, ali pa je prisotnih več krvavitev, ki jih ni mogoče obvladovati, mora laik brez pomisleka namestiti prevezo uda in mu ni treba skrbeti za kasnejše posledice, saj je s tem dejanjem nekomu rešil življenje.
Kljub stresni situaciji, pred katero je laik postavljen, mora med oskrbo ali po končani oskrbi poklicati 112, saj bo le tako lahko poškodovani osebi zagotovil ustrezno nadaljnjo pomoč s prihodom nujne medicinske pomoči na kraj dogodka in ostalih služb, ki so ključnega pomena v dani situaciji, ki bodo poskrbele za varen transport bolnika do najbližje zdravstvene ustanove, v trenutku negotovosti pa ga bo lahko dispečerska služba vodila skozi postopek pravilne oskrbe in s tem olajšala delo ter mu nudila podporo.
Glavni namen diplomskega dela je bil izpostaviti dileme namestitve preveze uda med laiki, prikazati prvo pomoč pri ustavljanju hudih krvavitev s pomočjo obveze uda in različna strokovna mnenja glede nameščanja prevez uda. Na podlagi pregleda literature smo v poglavju razprava ugotovili, da se stroka v primerjavi s preteklostjo vedno bolj zavzema za izobraževanje laikov s področja hudih krvavitev in posledično tudi o pravilnem nameščanju preveze uda. Prizadevajo si tudi za množično uporabo tovarniških prevez ne le v bolnišničnem, vojaškem okolju in pri gasilcih, ampak tudi v civilnem okolju med laiki, vendar raziskave nakazujejo na premajhno izobraženost populacije za njihovo varno in dosledno uporabo, saj enkratni tečaj, ki ga opravi večina laikov pred pričetkom opravljanja vozniškega izpita, ni dovolj. Znanje je treba obnavljati, nadgrajevati in pri tem uriti veščine in učne spretnosti, saj so raziskave pokazale, da so prevezo uspešno namestili tisti laiki, ki so bili deležni predhodnega prikaza v živo.
V poglavju rezultati nam je uspelo odgovoriti na obe zastavljeni raziskovalni vprašanji, vendar pa je na tem področju potrebnih še veliko dodatnih raziskav in izboljšav. Zanimivo bi bilo videti raziskavo s področja uporabe vsakdanjih predmetov in kako so učinkoviti pri ustavljanju hudih krvavitev, kot je improvizirana preveza uda. Na mlajšo populacijo je treba
23
tudi razširiti program izobraževanja o krvavitvah in kako jih zaustaviti, saj so le-ti željni znanja in upajo na boljšo prihodnost. Nikoli ne vemo, kdaj bomo ravno mi tisti, ki bomo potrebovali pomoč neznanca na cesti, ali pa bomo lahko s svojim znanjem in pridobljenimi veščinami nekomu od svojih bližnjih ali pa neznancu na cesti rešili življenje ter s tem izpolnili svojo državljansko dolžnost.
24
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Ahčan UG (2007). Rane. In: Ahčan UG, ed. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri.
1. izd. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 385–6.
Ahčan UG, Špan M (2007). Krvavitev. In: Ahčan UG, ed. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. 1. izd. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 98–110.
American College of Surgeons, Committee on Trauma (2018). Mišično skeletne poškodbe.
In: Merrick C eds. Advanced trauma life support. 10th ed. Združene države Amerike, 151.
Auerbach P (2015). Bleeding. In: Medicine for the outdoors: The essential guide to first aid and medical emergencies. 6. izd. Združene države Amerike: Elsevier, 49–77.
Baruch NE, Kragh JF, Berg AL et al. (2017). Confidence-Competence mismatch and reasons for failure of non-medical tourniquet users. Prehosp Emerg Care 21(1):39–45. doi:
10.1080/10903127.2016.1209261.
Campbell JE, Stevens JT, Charpentier L, Charpentier A (2016). Trauma assessment and management. In: Campbell JE, Alson RL, eds. International trauma life support for emergency care providers. 8th ed. Združene države Amerike: Pearson, 36.
Čander D (2003). Zaustavljanje krvavitve na terenu. In: Kersnik J, ed. Poškodbe v osnovnem zdravstvu: zbornik predavanj. III. spominsko srečanje dr. Janija Kokalja, Kranjska Gora, 10. do 12. april 2003. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, 41–6.
Global First Aid Reference Centre (2020). Severe bleeding In: International first aid, resuscitation, and education guidelines 2020. Dostopno na
https://www.globalfirstaidcentre.org/severe-bleeding/?pdf=19375 < 25.5.2021>.
Goralnick E, Chaudhary MA, McCarty JC et al. (2018). Effectiveness of instructional interventions for hemorrhage control readiness for laypersons in the public access and tourniquet training study: A randomized clinical trial. JAMA Surg 153(9): 791–9. doi:
10.1001/jamasurg.2018.1099.
25
IFRC -International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies (2016).
International first aid and resuscitation guidelines 2016. Geneva. Dostopno na:
https://www.ifrc.org/sites/default/files/2021-06/First-Aid-2016-Guidelines_EN.pdf <20. 4.
2021>.
Keggenhoff F (2007). Prva pomoč–pomagam prvi. 1.izd., 2.natis Ljubljana: Prešernova družba, 15–26.
King DR, Larentzakis A, Ramly EP, Collaborative BT (2015). Tourniquet use at the Boston marathon bombing: Lost in translation. J Trauma Acute Care Surg 78(3): 594–9.
doi: 10.1097/ta.0000000000000561.
Kobilšek PV, Fink A (2017). Prva pomoč in nujna medicinska pomoč: učbenik za modul Zdravstvena nega v izobraževalnem programu Zdravstvena nega za vsebinski sklop Prva pomoč in nujna medicinska pomoč. 1. izd. Ljubljana: Grafenauer, 56; 58; 105–8; 209.
Krevel B (2015). Rane in krvavitve. In: Mohun J, ed. Prva pomoč celostni vodnik za pomoč poškodovancem in bolnikom v nujnih stanjih 1.izd. Ljubljana: Mladinska knjiga, 108–15.
Levy JM, Pasley J, Remick KN et al. (2020). Removal of the prehospital tourniquet in the emergency department. J Emerg Med 60(1): 98–102. doi:
10.1016/j.jemermed.2020.10.018.
Liu JL, Li JY, Jiang P et al. (2020). Literature review of peripheral vascular trauma: Is the era of intervention coming? Chin J Traumatol 23(1): 5– 9. doi:
10.1016/j.cjtee.2019.11.003.
Malić Ž, Kramar J, Velikonja P et al. (2019). Osnove prve pomoči: priročnik za usposabljanje kandidatov za voznike motornih vozil. 1. izd. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 70–3; 184.
Portela RC, Taylor SE, Sherrill CS et al. (2020). Application of different commercial tourniquets by laypersons: Would public-access tourniquets work without training? Acad Emerg Med 27(4): 276–82. doi: 10.1111/acem.13857.
26
Ross EM, Mapp JG, Redman TT, Brown DJ, Kharod CU, Wampler DA (2018). The tourniquet gap: A pilot study of the intuitive placement of three tourniquet types by laypersons. J Emerg Med 54(3): 307–14. doi: 10.1016/j.jemermed.2017.09.011.
Seitz SR, Copeland DL (2016). Extremity trauma skills. In: Campbell JE, Alson RL, eds.
International trauma life support for emergency care providers. 8th ed. Združene države Amerike: Pearson, 289–303.
Stewart SK, Duchesne JC, Khan MA (2015). Improvised tourniquets: Obsolete or obligatory? J Trauma Acute Care Surg 78(1): 178– 83 . doi:
10.1097/ta.0000000000000485.
TCCC-Tactical Combat Casualty Care (2020). Tactical combat casualty care guidelines 2020. Dostopno na: https://learning-media.allogy.com/api/v1/pdf/9e7beef5-e713-472f- 9eb3-1f7f0fdf33a3/contents <20.4.2021>.
Tourniquets.org (2021). Tourniquet safety: Mechanisms and prevention of injuries.
Dostopno na: https://tourniquets.org/tourniquet-injuries-mechanisms-and- prevention/#Nerve%20injury <20.4.2021>.
Vlahovič D (2007). Pristop k poškodovancu ali nenadno obolelemu. In: Ahčan UG, ed.
Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. 1. izd. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 22–
30.
