UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Neža Kričaj
Ženske v znanosti: Analiza konflikta med družinskim življenjem in znanstveno kariero
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Neža Kričaj
Mentorica: doc. dr. Marjeta Mencin-Čeplak
Ženske v znanosti: Analiza konflikta med družinskim življenjem in znanstveno kariero
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Iz srca hvala mentorici Metki za vso znanje, strokovno pomoč in potrpežljivost.
Hvala tudi domačim, predvsem mami za vzpodbudne besede.
In pa hvala Mariusu, ki mi je ves čas stal ob strani.
Ženske v znanosti: Analiza konflikta med družinskim življenjem in znanstveno kariero Ženske v znanosti so od druge polovice 20. stoletja na poti aktivnega vključevanja v primarno moško dominantno polje. Kljub večjemu deležu žensk v višjih izobraževalnih institucijah v Sloveniji v zadnjih desetletjih, pa ženske večinoma še vedno zasedajo manj ugledne in manj plačane položaje. Na karierni poti se znanstvenice v današnji družbi srečujejo z ovirami in izzivi, ki izvirajo delno iz tradicionalnega pogleda na žensko vlogo v družbi in iz ponotranjenja norm in pričakovanj, ki se udejanjajo skozi habitus. V pričujočem delu pobližje preučujem, kako materinstvo vpliva na znanstveno kariero žensk. Zanimajo me načini soočanja z izzivi žensk v znanstvenem polju, ki je še vedno androcentrično, in s hkratno željo po izpolnjevanju materinske vloge, ki je v današnji družbi še vedno pogosto obravnavana kot primarna vloga ženske. Dotaknem se neenakosti spolov v znanstvenih krogih, habitusa (Bourdieu) in nezavedne realizacije spolnih norm. Tu izhajam iz teze, da se družbena realnost konstituira s hkratnim udejstvovanjem in utelešenjem norm in pričakovanj. Skozi življenjske zgodbe, ki jih pripovedujejo znanstvenice, ugotavljam, da se v današnji družbi ženske v znanosti zavedajo svojega položaja, kljub temu pa poti in soočanja z izzivi ostajajo različne in izzivajo refleksije družbenih pričakovanj, ki vlogo ženske postavljajo hkrati v polja materinstva in kariernega življenja.
Ključne besede: ženske, znanstvena kariera, materinstvo, ovire.
Women in science: Analysis of the conflict between motherhood and scientific career Since the second half of the 20th century, women in science have been on the path of active inclusion in the primarily male-dominated field. Despite the higher percentage of women in higher educational institutions in Slovenia in recent decades, women still occupy mostly less prominent and lower paid positions. On their career path, women scientists in today's society face obstacles and challenges that stem in part from the traditional view of women's role in society and from the internalization of norms and expectations materialized through habitus.
In this paper, I examine more closely how motherhood affects women's academic careers. I am particularly interested in how women deal with the challenges in the scientific field, which is still androcentric, and at the same time the desire to fulfill the role of motherhood, which is still often seen as the primary role of women. I address gender inequality in the field of science, and explain it with Bourdieu’s concept of habitus and the unconscious realization of gender norms. I start from the thesis that social reality is constituted by the simultaneous, repetitive action and embodiment of norms and expectations. Through the conversations with Slovenian women in academia, I was interested in their experiences and perspectives. Through the stories told, I find that women in science are aware of their position in today's society, yet the paths and challenges remain different and provoke a reflection on the social expectations that women have in the areas of motherhood and career.
Key words: women, scientific career, motherhood, challenges.
5 Kazalo
1 Uvod ... 6
2 Spol in znanstveno okolje ... 8
2.1 Pripisan spol in strukture moči ... 8
2.2 Družbena re/produkcija hierarhije med spoloma ... 10
2.3 Razvoj znanosti kot moške ustanove ... 13
2.4 Zgodovina vstopanja žensk v znanstveno okolje ... 14
2.5 Ženske v znanosti v Sloveniji ... 16
3 Družbeno pogojene ovire na karierni poti znanstvenic ... 19
3.1 Ženske v moško središčnem polju ... 19
3.2 Ovire in prikrita diskriminacija ... 21
4 Znanstvenice in materinstvo ... 24
4.1 Dvojno delo in družinski simbolni kapital ... 24
4.2 Neoliberalizem in hiperprodukcija znanosti ... 29
5 Empirični del ... 31
5.1 Hipoteza in vsebinski načrt raziskave ... 31
5.2 Metodološki načrt raziskave ... 32
5.3 Vzorec raziskave ... 33
5.4 Zbiranje in obdelava podatkov... 35
5.5 Analiza in interpretacija intervjujev... 37
5.5.1 Začetki in odločitev za znanstveno kariero ... 37
5.5.2 Splošni izzivi in ovire na karierni poti žensk ... 39
5.5.3 Materinstvo, starševstvo in vpliv na kariero ... 42
5.5.4 Stališča glede zastopanja spolov v znanosti... 47
6 Diskusija ... 50
7 Sklep ... 55
8 Viri ... 57
Priloge ... 61
Priloga A ... 61
6 1 Uvod
“Neenakosti, ki so slabe, ne izvirajo iz dejstva, da različni ljudje počno različne stvari, ampak iz dejstva, da so različne naloge različno ovrednotene in s seboj nosijo različne količine prestiža in moči.” (Ruth Hubbard, 1988, str. 7)
Za raziskovanje položaja žensk v znanosti sem se navdušila med opravljanjem Erasmus+
praktičnega usposabljanja na Univerzi v Portu na Portugalskem, ki je vključevalo projekt She Though It. V petih mesecih sodelovanja na projektu, katerega glavni namen je bil povečati prepoznavnost znanstvenic v svetu in spodbuditi mlade ženske za znanstveno kariero, sem dobila uvid v samo zgodovino znanosti kot družbeni podsistem in položaj žensk v njej. Skozi preučevanje zgodovinskih virov in intervjujev z znanstvenicami, ki jih je opravila in zapisala avtorica Magdolna Hargittai (2015), se je moje zanimanje le poglobilo. Pisanje krajših prispevkov v obliki esejev in življenjepisov o znanstvenicah, ki so zaznamovale polje znanosti skozi zgodovino, me je pripeljalo do odločitve, da izpeljem raziskavo v obliki pol strukturiranih intervjujev z ženskami iz akademskih in znanstvenih krogov v Sloveniji, ki imajo izkušnjo z materinstvom oziroma si materinstva želijo. Pa naj bo to ženska, ki deluje v znanosti in ima enega, dva ali več otrok, mlada raziskovalka, ali pa ženska, ki je zavrnila pogodbo za projekt na doktorskem študiju, ker je vključevala pogoj, da v času projekta ne zanosi.
Ena izmed zgodb, s katerimi sem se seznanila v času praktičnega usposabljanja in mi je najbolj ostala v spominu, je zagotovo zgodba o grški študentki medicine Agnodice iz obdobja 300 let pred našim štetjem. V tistem času prisotnost žensk v takratni akademski sferi ni bila dovoljena in ni veljala za normalno. Agnodice se je zato preoblekla v moškega in se odpravila v Aleksandrijo z namenom, da bi s slavnim zdravnikom in anatomom Herophilusom študirala medicino in babištvo. Ko se je po opravljenem študiju vrnila v Atene, še vedno preoblečena v moškega, je vzpostavila uspešno prakso, namenjeno aristokratinjam. Ko je čez čas razkrila, da je pravzaprav ženska, je bila obsojena na smrt zaradi kršitve zakona. Aristokratinje so ji stopile v bran in pred sodnike ter protestirale in zagrozile, da bodo umrle z njo, če jo bodo usmrtili.
Organiziran odpor je deloval in od takrat dalje je bilo ženskam dovoljeno študirati in izvajati medicino, ampak zgolj za zdravljenje žensk. (Alic, 1986, str. 30) Ta primer iz klasične Grčije je zgolj eden izmed primerov iz zgodovine, ki priča o tem, da so ženske kljub želji po študiju
7
in raziskovanju bile prikrajšane za delovanje v akademski sferi in znanosti, in da so velikokrat prav te ženske naredile preboj in pomemben doprinos k znanosti.
Znanost je bila v zgodovini domena moških, kar se v realnosti odraža še danes, ko se v veliki meri srečujemo z adrocentrično naravnanim poljem delovanja. »Že stoletja bi izraz 'ženski znanstvenik' lahko bil obravnavan kot oksimoron – dve besedi, ki se pojavita skupaj in sta protislovni« (Hargittai, 2015, str. 1). Navkljub preboju žensk v znanost, ki se je zgodil šele od druge polovice 20. stoletja dalje, je znanost še danes v večini moška domena – je področje, kjer so ženske velikokrat diskriminirane ali pa zasedajo nižja in manj plačana delovna mesta.
V nalogi bom izhajala iz izhodiščne teze, da so ženske znanstvenice kljub napredku v zadnjih desetletjih še vedno izpostavljene številnim diskriminatornim praksam na svoji karierni poti.
Analizirala bom, s kakšnimi ovirami se znanstvenice zaradi materinstva soočajo na kariernem področju in v vsakdanjem življenju. V analizi bom v prvi vrsti izhajala iz koncepta simbolnih struktur nezavedne moške dominacije, ki vpliva na vstop žensk v sfere delovanja, ki so tradicionalno domena moških (Bourdieu, 1998; 2010), v našem primeru torej v znanost. Pri problematizaciji spolnih neenakosti bom izhajala iz Bourdiejevega koncepta habitusa in družbenih praks, ki nezavedno oblikujejo subjekte in vplivajo na identitetne procese.
Naloga vključuje teoretski in empirični del. V prvem delu obravnavam kategorijo spola kot kompleksni učinek družbenih pričakovanj in dispozicij, ki se realizirajo in reproducirajo v poljih delovanja. Izpostavim prehod žensk iz zasebne v javno sfero delovanja ter stalnice in spremembe, povezane z vlogo žensk in družbenim redom. V nadaljevanju skozi zgodovino vstopanja žensk v znanost in ovir, s katerimi so se soočale, predstavim kontekst, znotraj katerega lahko razumemo današnja globoko zasidrana družbena pričakovanja. Posebno poglavje posvetim materinstvu kot biološkemu in družbenemu dejavniku, ki prinaša dodatne izzive in prepreke za ženske na karierni poti. V empiričnem delu opišem vsebinski in metodološki vidik raziskave in analiziram rezultate. V zadnjem delu interpretiram rezultate raziskave in obravnavani problem v celoti.
8 2 Spol in znanstveno okolje
Ko govorimo o ženskah v znanosti, se moramo najprej osredotočiti na dve področji, in sicer področje spola ter področje znanstvenega okolja. V tem poglavju bom naprej predstavila družbeni spol (gender), ki je vsaki_emu posameznici_ku pripisan ob rojstvu in se nanaša na družbene, kulturne in pripisane psihološke razlike med moškimi in ženskami. Vključuje družbeno skonstruirane predstave o moškosti in ženskosti ter norme, vloge in pričakovanja, ki se prenašajo skozi procese socializacije in inkulturacije. Nadaljujem z razlago družbene reprodukcije hierarhije med spoloma skozi habitus, ki kot skupek ponotranjenih norm, vzorcev mišljenja in vedenja vpliva na realiziranje in reproduciranje obstoječega spolnega reda.
Osredotočim se na znanstveno okolje ter položaj žensk v njem skozi prizmo zgodovinskega razvoja tega polja delovanja, ter orišem vstop žensk v to polje. Na koncu tega poglavja razložim položaj žensk v znanosti v Sloveniji skozi vpogled v zgodovinsko prizadevanje za izboljšanje le tega.
2.1 Pripisan spol in strukture moči
Skozi zgodovino in tudi danes se pojavljajo različne definicije in konceptualizacije spola.
Sociološke razlage presegajo definicije spola na podlagi bioloških determinant in spol obravnavajo kot družbeni konstrukt. »Na posameznike in posameznice pripisani biološki spol učinkuje tako, da skladno z njim razvijejo tudi družbeni spol in spolno identiteto. Ta proces poteka tako, da se okolica do otrok obnaša skladno z ‘značilnostmi’ pripisanega spola« (Štular, 1998, str. 443). Sociološka defincija spola vključuje spolno identiteto, spolne vloge in spolni izraz, ki pa so družbeno in kulturno pripisane. Družbeno konstruiran spol (angl. gender) ima pomembno vlogo v vsakdanji percepciji in izvajanju vlog posameznic_kov.
Kot je ugotavljal že Woodward (1997, str. 29, v Mencin Čeplak in Tašner, 2009, str. 108)1, spolno razlikovanje doleti otroka še pred rojstvom, saj nosečnico na vsakem koraku spremlja vprašanje o spolu zarodka. Proces oblikovanja spolne identitete ne vključuje zgolj identificiranja otroka s pozicijo dečka oz. deklice, pač pa je to zgolj začetek dolge verige
1Woodward, K. (1997). Concepts of identity and difference, v Woodward K. (ed.), Identity and Difference.
SAGE, London, New Delhi, Thusand Oaks, 7-62.
9
označevanj in pričakovanj - členov ki se naključno spreminjajo in dodajajo ter so vrednostno obeleženi. Skozi opazovanje objektivnih in kognitivnih struktur neke družbe, lahko vidimo kakšen pomen je pripisan določenemu spolu. Povedano z drugimi besedami, »spol in spolna razlika kot socialno skonstruirana razlika (gender) je vpisana v socialna pričakovanja, telesa in govorico vsakdanjosti« (Rener, 1991, str. 5). Pričakovanja na zavedni in nezavedni ravni so v največji meri povezana s pripisanim spolom.
To je tudi izhodišče analize Pierra Bourdieuja v Moški dominaciji (2010), ko opisuje razvoj androcentričnega nezavednega v kabilski družbi. Avtor razlaga, da »čeprav so idealne okoliščine, ki jih je kabilska družba omogočala razvoju androcentričnega nezavednega, v glavnem izginile in moška dominacija ni več nekaj povsem samoumevnega, pa nekateri mehanizmi, ki so v osnovi te dominacije, še naprej delujejo« (Bourdieu, 2010, str. 65).
Mehanizmi, o katerih govori, so subtilne in implicitne dispozicije, ki jih družbeno okolje proizvaja in ustvarjajo spolno hierarhizirani svet. V tem delu Bourdieu razlikuje med ženskimi in moškimi dispozicijami znotraj družbenih struktur, ki se manifestirajo v vsakodnevnih praksah in delovanju. Ženske dispozicije, ki vključujejo vrline kot so podrejanje, prijaznost, predanost in ubogljivost, se na ženske prenašajo skozi družino in družbeni red in se skozi objektivna pričakovanja lahko tudi udejanjijo.
Družbeni red spolov se reproducira skozi različne družbene mehanizme in delovanje institucij.
Kot razlaga Bourdieu, so do nedavnega stalnost spolnega reda zagotavljale institucije kot so družina, cerkev in šola, katerih skupna točka je bila delovanje na nezavedne strukture. »Družina je nedvomno imela najpomembnejšo vlogo pri reproduciranju moške dominacije in videnja;
ravno v družini se namreč vsiljuje zgodnja izkušnja spolne delitve dela in oblikuje zakonita predstava o tej delitvi, ki jo zagotavlja pravo in je vpisana v jezik« (Bourdieu, 2010, str. 99).
Poleg družine, pa je tudi cerkev imela velik vpliv, saj je družbi vcepljala patriarhalnim vrednotam podrejeno družinsko moralo. Kot tretje pa Bourdieu navaja šolo kot posrednico patriarhalnega družbenega reda.
Da je spol kulturno in politično konstituiran, poudari tudi Butler in razlaga dalje, da je družbeni spol nesmiselno opredeliti kot kulturno razlago biološkega spola, saj je tudi biološki spol družbena kategorija. Družbeni spol po mnenju Butler ne sme biti zasnovan zgolj kot vgraviran kulturni pomen na vnaprej določenem spolu, ampak mora označevati tudi sam proizvodni aparat, s katerim se spoli vzpostavljajo. »Družbeni spol ni v kulturi, kot je spol v naravi«, pač pa je tudi diskurzivno sredstvo, s katerim se proizvajata in vzpostavljata ‘spolna narava’ ali
10
‘naravni biološki spol’ kot ’prediskurzivna’, predhodna kulturi in politično nevtralna (Butler, 2001, str. 19). Takole pojasnjuje tezo, da je spol vedno že družben:
Če ima družbeni spol kulturne pomene, ki jih predpostavlja spolno obeleženo telo, potem ne moremo reči, da družbeni spol izhaja iz biološkega spola na en sam način. Če razliko med biološkim in družbenim spolom pripeljemo do logičnega konca, nam pokaže radikalno diskontinuiteto med spolno obeleženimi telesi in kulturno konstruiranima družbenima spoloma./.../ Predpostavka o binarnem sistemu družbenega spola implicitno vzdržuje prepričanje, da družbeni spol posnema biološkega; tako je družbeni spol odsev biološkega ali je kako drugače omejen z biološkim spolom. Če konstruirani položaj družbenega spola teoriziramo kot radikalno neodvisnega od biološkega spola, sam družbeni spol postane prosto drseč izum: zato bi lahko moški in moškost označevala tudi žensko telo kot moško, ženska in ženskost pa moško telo tako kot žensko. (Butler 2001, str. 18)
Judith Butler družbeno konstituiranje spola pojasnjuje z družbenimi normami, ki proizvajajo in normalizirajo moškost in ženskost skupaj z vmesnimi oblikami hormonskih, kromosomskih, psihičnih in performativnih modusov. Heteronormativna matrica, katere ključni element je spolni binarizem, vzpostavlja zamejitve in razporeditve obnašanja, občutenja in samorazumevanja – šele skozi to se človeška bitja konstituirajo kot ospoljena bitja. Torej s tem, ko 'igramo' svoj spol, smo ta spol (oz. tega spola). Ali kot pravi Butler, oponašamo izvirnik, ki ga ni. (Butler 2001, str. 146-147)
2.2 Družbena re/produkcija hierarhije med spoloma
S pomočjo Bourdieujevega koncepta habitusa lahko pojasnimo, kako se družbene strukture spolnih moči nezavedno ustvarjajo in reproducirajo, ter na kakšen način posamezniki_ce, ki delujejo v skladu z lastnim habitusom, ustvarjajo to generativno strukturo. Podobno kot Foucault tudi Bourdieu trdi, da se družbene neenakosti ustvarjajo skozi subtilno vcepljanje odnosov moči na telesa in dispozicije posameznikov (McNay, 2000). Habitus kot sistem ponotranjenih norm, kot neskončno število vzorcev mišljenja, vedenja in izražanja vpliva na individualno nezavedno, hkrati pa se aktivno realizira v družbeni realnosti v različnih poljih delovanja. Habitus je tisto, kar omogoča, da se institucije pravzaprav v popolnosti realizirajo.
Hierarhična razmerja med spoloma so vpeta v telo (telesna drža, hexis), v telo se torej vcepljajo arbitrarna razmerja moči v obliki prevzete spolne identitete. Življenje skozi telesno držo, hexis2
2 hexis Bourdieu (2010) definira kot del habitusa. Pri telesni hexis gre pravzaprav za oboje, strogo fizično oblikovanost telesa in način, kako se ta nosi, drži, obnaša.
11
vodi do samoumevnih (v pomenu doxe3) načinov zaznavanja, ki reproducirajo ospoljenje vseh zaznanih razlik, t.j. interpretacije razlik v okviru spolnega dualizma. (McNay, 2000, str. 36- 37). Z drugimi besedami, gre za delovanje individuov, ki je prevzeto skozi mehanizme socializacije kot nekaj samoumevnega, ne pa kot zavestno in refleksivno dejanje.
Ideja habitusa vključuje tudi plast utelešenih izkušenj, ki jih pozameznik_ca ne zmore sam_a oblikovati oziroma konstruirati. Posameznik_ca je nagnjen_a ali usmerjen_a k vedenju na določen način zaradi dolgotrajne zasedbe neke družbene pozicije in aktivne prisotnosti celotne preteklosti, ki je vpeta v trajne in stabilne strukture habitusa. (McNay, 2000, str. 40-41) Kot pravi Bourdieu, se to ne zgodi zavestno, pač pa na pred- refleksni ravni. Na ta način potem telo deluje pod vzpostavljenim redom spolov. Kot pravi McNay (prav tam), lahko na tej točki Bourdieujev koncept habitusa primerjamo z materializacijo spolnih norm, o kateri govori Judith Butler. Za normo Butler pravi, da deluje znotraj družbenih praks kot implicitni standard normalizacije, in je lahko izrecna ali pa tudi ne. Kadar norma deluje kot načelo v družbi, običajno postane implicitna, težko in najbolj jasno prepoznana v učinkih, ki ji povzroča. Prav tako norma ne obstaja zunaj polja uporabe - norma sama se proizvaja pri nastajanju tega polja.
Norma se aktivno realizira v resničnost in je konstituirana kot norma samo zaradi svoje ponavljajoče se moči, da realizira resničnost (Butler, 2004, str. 41-52).
Habitus, ki se v določenem prostoru in kontekstu (polje) realizira skozi utelešeno dejavnost (praxis), je po Bourdieuju nekakšen praktični čut, ki izhaja iz prakse, iz izkušenj; z njim dojemamo, interpretiramo zunanje okolje in reagiramo nanj. Je hkrati pasiven in aktiven: po eni strani je nekakšna usedlina izkustev, vpisanih v telo, hkrati pa vsebuje sheme, ki omogočajo nove odzive.
Bourdieu razvije koncept polja (field) z namenom, da bi pojasnil, da se habitus odraža na različnih družbenih področjih. Polje opredeli kot omrežje objektivnih odnosov posameznikov med položaji, ki pa nastane iz razmerja med posamezno pozicijo in razporeditvijo določene vrste kapitala (McNay, 2000, str. 52). Znotraj posameznega polja se odvijata bitka za ohranjanje obstoječega reda in bitka za spremembe le tega.
Vpliv na spremembe in delovanje je po Bourdieuju močno povezan s tem, katere kapitale posamezniki_ce posedujejo in v kolikšni meri. Vrste kapitalov, kot jih v svoji teoriji definira Bourdieu (1986), so ekonomski, socialni, kulturni in simbolni kapital. (a) Ekonomski kapital
3 Doxo Bourdieu (2010) razlaga kot izkušnjo, s katero se naravni in družbeni svet kaže kot samoumeven.
12
določa dejstvo, da ga je mogoče takoj in neposredno pretvoriti v denar in institucionalizirati v obliki lastninske pravice. (b) Socialni kapital je sestavljen iz družbenih vezi in obveznosti, ki jih te prinašajo, in je v določenih pogojih konvertibilen v ekonomski kapital. Socialni kapital se lahko institucionalizira v obliki prestižnih naslovov oziroma družbenega statusa in je torej odvisen od velikosti in razvejanosti družbene mreže posameznika ter od količine kapitala, ki ga vsaka taka ‘povezava’ poseduje. O pomembnosti te vrste kapitala bomo govorili tudi kasneje, ko bomo govorili o akademskih omrežjih. (c) Kulturni kapital odraža vsakodnevne prakse posameznikov in obstaja bodisi v utelešenem, objektiviziranem ali institucionaliziranem stanju. V institucionalizirani obliki je to izobrazba. Kulturni kapital je mogoče pridobiti v različnem obsegu, odvisno od obdobja, družbe in družbenega sloja. (d) Simbolni kapital predstavlja prestiž in družbeni ugled in drugim kapitalom daje vrednost in veljavo. (Bourdieu, 1986) Tudi simbolni kapital bomo še omenili kasneje, ko se dotaknemo ženske ‘naravne’ vloge v zasebni sferi.
Vsi štirje kapitali so del reprodukcije družbenega reda in neenakosti, saj se prenašajo znotraj polja delovanja. Količina ekonomskega kapitala je skozi zgodovino in še danes neposredno vplivala na vključenost posameznikov_ic v izobraževalni sistem. Ekonomski kapital pa je po Bourdieuju izvorna oblika vseh ostalih treh oblik kapitala. V primeru žensk v znanosti nas zanima predvsem socialni kapital na mikro/mezzo ravni, ki pa se kaže v sposobnosti posameznika_ce, da se poveže z drugimi člani_cami v skupini, v gostoti omrežij ter v članstvu v različnih socialnih strukturah, ki imajo neposreden vpliv na posameznikov_cin položaj v znanstveni sferi. Zaloga socialnega kapitala v družbi in način, na katerega se le-ta uporablja, je v veliki meri odvisna od institucionalnega okvira ter delujočih mehanizmov kontrole v posameznih institucijah, v tem primeru od univerze. Institucije imajo moč vzdrževanja okolja, v katerem se sistem obstoječih moči reproducira. Skupine oziroma polje delovanja kot je znanstvena sfera, zaradi zgodovinskih predispozicij vsebujejo močnejša moška omrežja in strukture, ki spodbujajo reprodukcijo le-teh. Močna omrežja znotraj polja pa ustvarjajo negativen učinek na druge, vstopajoče subjekte, ki si želijo delovanja v tem polju. Vloga ženske v družbi ni vedno vključevala udejstvovanja zunaj zasebne sfere. Konstitucija spolov in struktura moči je neposredno vplivala na položaj žensk in njihove odločitve. O razvoju znanosti kot moške ustanove in vstopanju žensk v androcentrično polje delovanja bom govorila v naslednjih podpoglavjih.
13 2.3 Razvoj znanosti kot moške ustanove
‘Znanost' izhaja iz grške besede 'logos', ki je filozofski termin, ki v slovenščini pomeni razum, um in je velikokrat uporabljen v pomenu beseda, pojem oziroma razlaga, dokaz. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2021) znanost definira kot dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj. Znanost v ožjem smislu označuje organiziran sistem družbene vednosti, ki je nastajal skozi opazovanja procesov in pojavov v naravi in družbi preko racionalnih, znanstveno sprejemljivih metod (Simonić 1999, str. 19). Dandanes se znanost obravnava kot kompleksno dejavnost, ki vključuje raznolika združenja in znanstvene institucije, ki se ukvarjajo z metodičnim raziskovanjem in sistematičnim generiranjem in prenašanjem znanja.
Znanost kot polje delovanja je od nekdaj veljalo za moško področje, v katerem ni bilo prostora za ženske ali pa je bil ta prostor zanje ozko zamejen. Ženske so bile dolgo izločene iz javne sfere, gospodarstva, znanosti, ter potisnjene v domačo sfero, kjer so bile omejene na dejavnosti, povezane z družbeno in biološko reprodukcijo družbe. Kot navaja Bourdieu, je poglavitna sprememba, ki se je zgodila v družbi ta, da se moška dominacija ne pojavlja več kot nekaj samoumevnega, kar lahko pripišemo predvsem prizadevanjem feminističnih gibanj.
»Odpravljanje samoumevnosti prihaja skupaj z globokimi transformacijami, ki jih je doživel položaj žensk, zlasti v najbolj priviligiranih družbenih skupinah« (Bourdieu, 2010, str. 103).
Na področju izobraževanja in znanosti kot enega najpomembnejših faktorjev spreminjanja navaja povečan dostop žensk do visoke izobrazbe, ki je hkrati prinesel tudi 'transformacijo proizvodnih struktur' oziroma spremembo položaja žensk pri delitvi del. Kljub temu, da se je sčasoma, v dolgem procesu individuanih in kolektivnih bojev, ta prostor odprl tudi ženskam, pa je stališče, da je znanost moško področje, globoko zakoreninjeno še danes in vpliva na individualno delovanje in dojemanja spolov v znanosti. Ali, kot pravi Bourdieu, »vidne spremembe v usodah dejansko prikrivajo trajne značilnosti relativnih položajev« (prav tam, str. 105).
14
2.4 Zgodovina vstopanja žensk v znanstveno okolje
Ženske v znanosti obstajajo, odkar obstaja znanost. Kakšen pa je bil njihov položaj in vloga, pa je bilo neposredno povezano z vsakokratnim družbenim položajem žensk in s prevladujočim tipom odnosov med spoloma (Kirn, 2000, str. 219).
Ženski lik znanstvenice se pojavi že v 4. stoletju v Aleksandriji, s filozofinjo, matematičarko in astronominjo Hypathio. Tudi pozneje so bile ženske v akademskem svetu redke, vseeno pa se jih je nekaj zapisalo v evropsko zgodovino: Hildegard von Bingen (12. stol.), Olympia Morata in Tarquinia Molza (16. stol.), Margaret Cavendish ali 'Mad Madge' (17. stol.), Lady Mary Montagu (18. stol.), Caroline Lucretia Herschel (19.stol.) in druge. O večji pojavnosti žensk v polju znanosti lahko govorimo šele v drugi polovici 20. stoletja, potem ko se je Marie Curie poskrbela za prelom z Nobelovo nagrado za fiziko in kasneje tudi kemijo. (Alic, 1986) Omenjene znanstvenice so redke ženske, ki so jih v času njihovega znanstvenega delovanja sploh obravnavali kot znanstvenice: bile so bodisi sprejete v ekskluzivno moško elito ali pa so bile zaradi privilegiranega socialnega statusa bliže tem krogom. Te predstavljajo izjeme skozi dolga tisočletja in razvoj družb, saj je ženskam v splošnem udejstvovanje v znanosti v preteklosti nedosegljivo, oziroma celo prepovedano. Ali kot razlaga Margaret Alic v svojem delu Hypatia's Heritage (1986), je zgodovina znanosti vedno zgodovina izbrane skupine posameznikov, kar pa se tiče žensk, pa je še bolj selektivna. »Ženske v zgodovini znanosti se pojavijo zelo redko, če pa se, gre za privilegirane ženske, ki lahko pridobijo izobrazbo in si prizadevajo za znanstvene interese, čeprav so bile izključene iz izobraževalnih ustanov ter formalnih in neformalnih bratovščin moških znanstvenikov« (Alic, 1986, str. 2).
Razloge, zakaj je bilo ženskam skozi zgodovino prepovedano delovati v javni sferi, je moč najti v seksistični delitvi dela skozi zgodovino. »Delitev dela in osebnostnih lastnosti po spolu je bila strogo zamejena, utrjevana in nadzorovana tako, da je bila moškim dodeljena javna sfera in hierarhično višje mesto ter nadrejen položaj ne le v javni temveč tudi v zasebni sferi« (Jogan, 1998, str. 990). Še več: mnogi znani filozofi in misleci: Rousseau, Locke, Proudhon, Hegel, Hobbes, itd., so ženske obravnavali kot intelektualno manjvredne. Njihove razlage so vključevale predvsem argumente, ki so jih izpeljevali iz ženske anatomije oziroma njihove vloge v biološki reprodukciji: na osnovi tega so ženskam pripisovali prvo in edino nalogo v družbi: rojevanje otrok.
15
V 19. stoletju je veliko delujočih filozofov in znanstvenikov znanja željne ženske prepričevalo o razlogih za nesmiselnost njihovih želja, kar so utemeljevali s predsodki kot so: slabša razvitost ženskega telesa; nižje intelektualne zmogljivosti in nesposobnost za abstraktno mišljenje; škodljive posledice resnega študija za žensko zdravje in za njihove reproduktivne zmogljivosti, močnejša čustvenost žensk kot ovira za razvoj objektivnega in abstraktnega mišljenja (Jogan, 1998, str. 993). Kot navaja Mur (2008), je miselnost, ki je tedaj prevladovala, vključevala predvsem prepričanje o nekompetentnosti in naravi žensk, s čimer so upravičevali odsotnost žensk iz polja znanosti. Ideologija, ki ženske označuje kot 'naravne razmnoževalke rodu', moške pa kot prinašalce dobrin (Hubbard, 1988), je v veliki meri prispevala k prepričanju, da ženska sposobnost zanositve onemogoča fizično primerjavo z moškimi - te ideje so v 19. stoletju razvili beli, univerzitetno izobraženi moški višjega razreda. Ravno ta sloj je v tem času predstavljal večino deleža populacije v novih poklicih in profesijah, kot so porodništvo in ginekologija, biologija, psihologija, sociologija in antropologija (Hubbard, 1988, str. 9).
»V večini evropskih držav je minilo manj kot sto let od tedaj, ko so ženske dobile dovoljenje za vpis na univerze. Dovoljenje so jim dali moški, ki so v tedanjih zahodnih družbah veljali za fizično in mentalno sposobnejše in naravno predispozirane za znanstveno in akademsko delo«
(Zaviršek v Majerhold (ur.), 2001, str. 73). Dovoljenje za delovanje v akademski sferi so ženske ’dobile’ šele v drugi polovici 19. stoletja in kasneje: v Franciji leta 1862 (univerza ustanovljena leta 1257), v Veliki Britaniji leta 1876 (univerza ustanovljena leta v 12. stoletju), v Nemčiji leta 1908 (univerza ustanovljena leta 1338), itd. (Jogan, 2001, str. 83). Časovni razmik med ustanovitvijo prvih univerz in med dejanskim vstopom in vključevanjem žensk v univerze jasno kaže na prevladujočo patriarhalno tradicijo. Kljub pravnim in uradnim vključenjem žensk nekje do 20. stoletja, pa je primarna vloga žensk družbi še vedno bila osredotočena predvsem na zasebno, družinsko sfero.
Raziskovalci_ke danes poudarjajo, da bolj egalitarne politike vključevanja žensk in drugih marginaliziranih družbenih skupin v akademsko skupnost ter delo pozitivno vpliva ne zgolj na posameznike_ce, pač pa na celotno družbo. Kot piše Ule, to ni zgolj znamenje večje socialne pravičnosti, pač pa »pomeni tudi spoznavno korist za znanost. Bolj vključevalne in bolj egalitarne raziskovalne skupnosti so spoznavno uspešnejše, so bolj odprte in dosegajo manj pristranske, zato pa objektivnejše razlage in teorije« (Ule, 2012, str. 628).
16 2.5 Ženske v znanosti v Sloveniji
Omeniti moramo, da je bilo vprašanje šolanja deklic vse do konca 19. stoletja omejeno na osnovno izobraževanje (Gabrič, 2009, str. 32). Omejeno je bilo torej tudi prestopanje deklet iz takratnih ljudskih šol v nadaljnji šolski proces. »Ustanavljanja dekliških učiteljišč, dekliških meščanskih šol in dekliških licejev ne bi mogli šteti za izenačevanje pravice spolov pri srednje- šolskem šolanju, saj jim ni bil omogočen redni zaključek šole-matura kot vstopnica za univerzo, pa tudi ustanavljanje po spolih ločenih šol ni ravno spodbujalo enakopravnega odnosa spolov« (prav tam).
Če sežemo nazaj v čas Avstro-Ogrske, kjer je na takratnem slovenskem ozemlju delovala univerza, so se akademska vrata za ženske delno odprla šele leta 1897 (Goriup in Oblak, 2011, str. 26). Nekje od leta 1901 so se slovenske ženske lahko vpisovale na medicinsko fakulteto, od 1904 pa na farmacevtsko. Leta 1906 smo tako v Sloveniji dobili prvo žensko akademičarko, ki je diplomirala na filozofski fakulteti na univerzi v Gradcu – Marijo Wrigler Jezernik, rojeno leta 1879 v Novem mestu. »Ker je bilo pred prvo svetovno vojno že maturantk komaj za naštevanje v nekaj vrsticah, je jasno, da je iskanje diplomantk še toliko težavnejše«. (Gabrič, 2009, str. 33)
Šele na prelomu 19. v 20. stoletje so se smele prve posameznice vpisati na avstrijske univerze.
A tudi po tem, ko so smele pokukati v srednješolski razred, je za dekleta veljal drugače režim kot za fante. Dijakinja ptujske gimnazije se je spominjala, da so se morala dekleta (hospitantke) zbirati v posebnem prostoru, kamor jih je prišel iskat profesor pred uro in jih odpeljal v razred, kjer so sedele ločeno od fantov. Po končani uri jih je profesor peljal nazaj v ‘njihov’ prosto, kjer jih je pred naslednjo uro ‘pobral’ profesor tistega predmeta. (Gabrič, 2009, str. 32-33)
Prva Slovenska univerza, Univerza v Ljubljani, je bila ustanovljena dobri dve desetletji kasneje, leta 1919, in je bila ena izmed poznejših univerz v evropskem prostoru. V prvem letu delovanja je bilo v prvi semester vpisanih 763 študentov, od tega je bilo 736 moških in 24 žensk (Univerza v Ljubljani, 2009). Prva ženska, ki je doktorirala na univerzi v Ljubljani, je bila Ana Mayer in sicer na filozofski fakulteti. (Gabrič, 2009, str. 34-35) Ženskam je bilo tako omogočeno delovanje na vseh ravneh izobraževanja in vstopanje tudi v najvišje ravni izobrazbe. »Za razliko od stanja pred 1. svetovno vojno je vse bolj prevladovalo spolno
17
‘mešano’ šolstvo na vseh ravneh šolanja, delna spolna segregacija pa je ostajala kot dediščina minulih časov ali idejnih pogledov na različne potrebe v izobraževanju fantov in deklet.« (prav tam)
V letih, ki so sledila, se je delež žensk med redno vpisanimi študenti postopoma povečeval, v zadnjih desetletjih pa je delež žensk v Sloveniji, pa tudi drugje po svetu, primerljiv z deležem moških (Ule, 2013). Za trenutne razmere in položaj žensk v znanosti v Sloveniji so med drugimi zaslužne aktivistke in profesorice, ki so opozarjale na neenak položaj žensk v znanosti.
Ena prvih raziskav s tega področja je bila raziskava Položaj znanstvenic v Sloveniji (1996), ki jo je financiral Urad slovenske komisije za UNESCO, vodila pa jo je Maca Jogan. Ena ključnih ugotovitev te raziskave je bila, »da so najpomembnejše ovire za znanstvene kariere žensk prikrita diskriminacija, pomanjkanje podpore v delovnih organizacijah, negativni predsodki do žensk, preobremenitev z nepotrebnimi opravili, špartanski način življenje kot pogoj za enako delovno učinkovitost, preobremenitev z delom v gospodinjstvu in v družini ter nizka ozaveščenost glede možnih sprememb« (Jogan, 2004).
Maja leta 2001 je bila po zgledu Helsinške skupine ustanovljena Komisija za uveljavitev vloge žensk v znanosti v okviru Ministrstva za izobraževanje, znanosti in šport. V letih po ustanovitvi so se vrstile študije ki so na slovenski znanstveni populaciji preučevale razmerja spolov in dejavnike neenakosti.
Po podatkih Statističnega urada republike Slovenije ženske danes predstavljajo več kot polovico vseh diplomantk in skoraj polovico doktorandk. Samo na Univerzi v Ljubljani je na prvi in drugi stopnji študija približno 60 % žensk in 40 % moških, na tretji stopnji pa 53%
žensk in 47 % moških. (Univerza v Ljubljani, 2020) Nadvse indikativen za položaj žensk v znanosti pa je podatek, da se ta delež občutno zmanjša, ko gre za redno zaposlene na univerzah in raziskovalnih ustanovah. Med ženskami jih okoli 40 % doseže raven asistentke ali docentke, medtem ko le 20 % doktorandk pride do naziva redne profesorice (Hofman in drugi, 2017, str.
51). Torej takoj ko gremo po hierarhični lestvi navzgor, se delež žensk znižuje. Če si za primer pogledamo statistiko razmerja spolov na vodilnih položajih Univerze v Ljubljani, je le šest članic univerze od 26, kjer fakulteto vodijo ženske - dekanje. (prav tam) Sociologi_nje se v zadnjih letih intenzivno ukvarjajo z vprašanjem zakaj je temu tako.
18
Kot ugotavljajo Ule in druge v raziskavi Razlike v delovnih pogojih na univerzi in akademski sferi, v katero je bilo vključenih 1100 doktorjev in doktoric znanosti v Sloveniji, ima spolna pripadnost še vedno ključni vpliv na delovanje v znanosti oz. na možnosti na tem področju poklicnega delovanja. Akademska sfera je namreč še vedno izrazito domena moških, je sfera, kjer prevladuje ‘moška akademska kultura’ (Ule, 2012, str. 641). Taka kultura se koncentrira predvsem v neformalnih moških omrežjih, kjer se odvijajo pogovori o razdelitvi finančnih sredstev, o pozicijah moči in ugleda v znanosti. Ta omrežja so ženskam težko dostopna; v njih se ženske težko uveljavijo ne le zaradi nedostopnosti, pač pa ker so odmaknjena in pristranska do žensk. Kot pojasnjuje Ule, je zaradi nove pozornosti do položaja žensk v znanosti v zadnjem desetletju “vse redkeje opaziti odkrito vedenjsko izvajanje dominacije. Institucionalna dominacija se je premaknila v prikrite vidike moči, kjer učinkuje tako, da naturalizira razlikovanje ter utemelji hierarhične položaje v zdravem razumu, racionalnosti in v ‘stanju stvari', kot je npr. spolna zaznamovanost določenih položajev” (prav tam).
Več o moških omrežjih v znanosti, ki so za ženske nedostopna, bom govorila v naslednjem poglavju, ko govorim o znanstvenicah znotraj moško središčnega akademskega polja.
19
3 Družbeno pogojene ovire na karierni poti znanstvenic
3.1 Ženske v moško središčnem polju
Znanstvenice so se skozi zgodovino velikokrat soočale s mnogimi ovirami in oblikami diskriminacije in seksizmi. Seksistične delitve dela so ostale kljub večji prisotnosti žensk v javnih sferah. Kot navaja Jogan (1998), je za zadnja desetletja 20. stoletja bilo značilno, da so prevladovale »neuravnotežene družbene in kulturne določilnice vsakdanjega življenja«, kar je za ženske, ki so vstopale v novo polje, pomenilo dodatno breme. Z vstopom v netradicionalne vloge tradicionalna vloga žensk ni izginila. »Vstop žensk v javni prostor je namreč praviloma potekal po seštevalnem načelu (=tradicionalna + nova vloga), torej je šlo za pogojno vključevanje v javni prostor« (Jogan, 1998, str. 991). Povedano z drugimi besedami, ženske so bile dobrodošle v znanosti pod pogojem, da ne pozabijo opravljati svoje primarne vloge (biti mati, gospodinja, žena). Takšen model je še vedno samoumeven v organizaciji življenja žensk in je zato težko obvladljiv izziv za znanstvenice, ki se pri svojem delu in zunaj njega soočajo z različnimi oblikami seksizma. V svojem delu Seksizem v vsakdanjem življenju (2001, str. 1), sociologinja Jogan definira seksizem kot oznako za skupek prepričanj, stališč in vzorcev delovanj v vsakdanjem življenju, ki temeljijo na strogi segregaciji dejavnosti po spolu in dodeljujejo posameznikom_cam specifične neenake lastnosti glede na spol.
Prav nič presenetljivo ne more biti, če (in ko) v sodobnosti odkrivamo najrazličnejše izraze učinkov pretekle seksistične delitve dela, ki jih nedvomno ne moremo razumeti zgolj kot neke naključne ostanke. Delitev dela in osebnostnih lastnosti po spolu je bila namreč (v vseh sistemih vladavine, gospodovanja) strogo zamejena, utrjevana in nadzorovana tako, da je bila moškim dodeljena javna sfera in hierarhično višje mesto ter nadrejen položaj ne le v javni temveč tudi v zasebni sferi (Jogan, 1998, str. 990).
Tudi Bourdieu opozarja, da čeprav je povečan dostop deklet do srednje in višje izobrazbe pomembno spremenil položaj žensk in njihovo ‘usodo’, nas to ne sme zavesti v razmišljanje, da se je s tem ženskam odprla tudi pot do položajev oblasti in odgovornosti, sploh ko govorimo o področjih politike, financ in gospodarstva. Utelešena praksa se kljub spremembam v polju udejanja v habitusu, ki ima stabilno in strukturo, ki je ni moč spremeniti v kratkem času.
20
Eden od dejavnikov, ki zavirajo spremembe, so, kot smo že omenili, formalne in neformalne povezave v akademskem svetu. Bourdieu take neformalne povezave oziroma omrežja razlaga s konceptom socialnega kapitala, ki smo ga že pojasnili v prejšnjem poglavju. Kot pravi, socialne mreže niso dane, pač pa so rezultat strateških odločitev in naložb, ki so, individualno ali kolektivno, zavedno ali nezavedno, namenjene vzpostavljanju ali reprodukciji družbenih odnosov. Ravno ti odnosi pa so potem neposredno uporabljeni za doseganje kratkoročnih ali dolgoročnih ciljev posameznika ali skupine ljudi (Bourdieu, 1986).
Šadl (2009) ugotavlja, da so v Sloveniji prisotne dve vrsti neformalnih skupin. Prva vrsta so mreže, ki temeljijo na poklicnih interakcijah, pomembnih za poklicno akademsko kariero. Gre za trajne in stabilne mreže močnih socialnih vezi, v večini med starejšimi moškimi na višjih pozicijah. Kot pojav opisuje Husu (2001), gre za ‘omrežja starega fanta’ (angl. old boy’s networks), v katerih se moški kolegi med seboj spodbujajo in podpirajo. V ta omrežja so vgrajene skupine moči, katerih odločitve direktno vplivajo na akademski status in položaj akademika. Drugo vrsto pa Šadl imenuje ‘institucija v instituciji’ (2009, str. 1259). Takšne vezi so navadno kratkotrajne in se vzpostavijo glede na začasna sodelovanja in skupne projekte.
Obe vrsti neformalnih povezav, ne glede na to ali so vezi trajne ali ohlapne, so v akademskem svetu bolj značilni za moške kot ženske. Šadl ugotavlja (2009, str. 1260), da so ženske v svojem pristopu k mreženju manj strateške in manj predvidljive glede izkoriščanja svojih omrežij. To se v neoliberalnem kontekstu visokošolskega izobraževanja v Sloveniji kaže kot slabost, saj je tu strateška (upo)raba mreženja in virov ključnega pomena za uresničitev in napredovanje. Šadl v nadaljevanju tudi opozori, da če se bodo ženske držale svojega ne-strateškega pristopa k mreženju, bodo njihova dela in dosežki bolj verjetno ostali nevidni za (moški) akademski krog.
V kontekstu moških omrežij v znanosti velja opozoriti še na koncept ‘varovanja vrat’ (angl.
gatekeeping), ki se nanaša na prakso varovanje vrat pred vstopom žensk v moške kroge, kar jih pogosto postavlja v slabši položaj. O tem govori tudi Husu (2004, str. 70), ki pojasnjuje, da so ti ‘varnostniki’ v vlogi odločevalcev o tem kdo izključen iz elitnega kroga in posledično tudi prikrajšanj napredovanj in drugih nominacij.
21 3.2 Ovire in prikrita diskriminacija
Spolna diskriminacija je lahko posredna ali neposredna, prikrita ali odkrita. Ule (2013) v znanstvenih poklicih razlikuje med dvema oblikama diskriminacije, ki sta najpogosteje prisotni. Prva, materialna oblika, vključuje slabše možnosti v zaposlovanju, nižja plačila in neugodnejše delovne pogoje. Druga pa je prikrita oblika diskriminacije, ki se odraža v pristranskih postopkih za zaposlovanje, napredovanje in evalvacijo. Materialna oblika diskriminacije je precej očitna in tudi relativno lahko dokazljiva – dokazujejo jo tudi številne statistike o razlikah v plačah med spoloma (angl. gender gap pay) in neenakih politikah zaposlovanja. Ta oblika diskriminacije je pogosto obravnavana v kontekstu zakonov o enakih možnostih pri zaposlovanju, zato jo je laže prepoznati in nasloviti. Druga vrsta, torej prikrita oblika, se, tako kot že samo ime pove, izvaja subtilno, na prikrit način in jo je zaradi tega tudi težje nasloviti.
Kot sem omenila že prej, je skozi zgodovino veljalo prepričanje, da so ženske za delovanje v akademskem polju nesposobne oziroma manj sposobne od moških. »To prepričanje se je tiho in neopazno spojilo s številnimi metodološkimi praksami in pričakovanji o ‘dobri’ znanosti, ki še danes prevladujejo v znanstveni skupnosti« (Ule, 2013, str. 470). To pomeni, da je kvalitetno raziskovanje in udejstvovanje v akademski sferi na nezavedni ravni še vedno primarno povezano z moškimi. To prepričanje utrjuje spolne stereotipe in neutemeljena uvrščanja nekaterih smeri kot manj ali neprimernih za ženske ter spodbuja neenakopravno udeležb žensk v znanostih, kar pa ustvarja ovire na karierni poti znanstvenic. To se jasno kaže, če pogledamo na spolno strukturo zaposlenih v hierarhiji znanstvenih in raziskovalnih ustanov.
Ženske velikokrat zasedajo nižja delovna mesta in manj plačana delovna mesta. Kot ugotavlja Šadl, je nižja ovrednotenost zaslug žensk v primerjavi z zaslugami in intelektualnimi sposobnostmi moških formalni rezultat ravno prej obravnavane spolne hierarhije položajev.
»Odgovornost za nižje dosežke in akademski položaj je tako pripisana ženskam samim ali pa procesom zunaj akademskega okolja« (Šadl, 2006, str. 1). Kot kažejo raziskave v Sloveniji, so ženske v akademskih poklicih največkrat na mestu predavateljic, kjer se veliko ukvarjajo s študenti in poučevanjem, medtem ko so moški na bolj prestižnih, odločilnih in tudi bolje plačanih delovnih mestih (Ule in drugi, 2013, str. 9). Napredovanje žensk po hierarhični lestvici je torej oteženo zaradi globoko zasidranih prepričanj, da je dobra znanost tista, ki jo vodijo in usmerjajo moški, ter zaradi podcenjenosti pedagoškega dela.
22
V analizah kariernega napredovanje znanstvenic sta se globalno uveljavila dva koncepta:
učinek steklenih stropov (angl. glass ceiling affect) in učinek lepljivih tal (angl. sticky floor).
Pri učinku steklenih stropov gre za nevidne ovire, ki v obliki stereotipov in predsodkov onemogočajo napredovanje določenim skupinam (v našem primeru ženskam). Stekleni stropovi so trdno zagrajeni v strukturi organizacij in jih je težko ‘razbiti’ (Kanjuo Mrčela, 2000). Drugi fenomen pa je učinek lepljivih tal, ki ponazarja zadrževanje žensk ‘pri tleh’ - na nižjih in istih delovnih mestih skozi daljša obdobja ali celo za cel čas kariere. Učinek lepljivih tal se v Sloveniji kaže na prehodu iz statusa docentk v status izrednih in rednih profesoric (Ule, 2013, str. 473). Razlage za to sociologinje in sociologi vidijo v prikritih oblikah diskriminacije, kjer so kriteriji za napredovanje obrnjeni v prid moškim, ženske pa ostanejo ‘na tleh’.
Ženske v znanosti se torej srečujejo z mnogimi ovirami duhovnega in čisto materialnega značaja, ki negativno vplivajo na njihovo delovanje in napredovanje. Še posebej pa to velja za ženske, ki so tudi matere (Jogan, 1998, str. 997).
En izmed pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na napredovanje žensk na akademski ravni, je po mnenju nekaterih tudi pomanjkanje ženskih vzornic (Toren in Moore, 1998, str. 267-268).
Vloga vzornic ima po njihovem menju še posebej velik pomen na področjih delovanja, kjer je zgodovinsko prevladovalo androcentrično mišljenje in tradicionalna razporeditev spolnih vlog.
Ženske vzornice dajejo zgled in primer mlajšim, kaj vse je mogoče doseči in da so uspehi na teh področjih možni tudi za ženske. Seveda pa je ta dejavnik sam posledica že opisanih procesov in praks odkrite in prikrite diskriminacije, predsodkov in stereotipov.
Do podobnih ugotovitev so prišli sociologi, ko so v Sloveniji raziskovali pogoje za zaposlovanje in napredovanje žensk v akademskem polju. Raziskave so pokazale (Ule in drugi, 2012), da mlade ženske na karierni poti nimajo vzornic, s katerimi bi se lahko identificirale.
Kot pravi A. Kanjuo Mrčela, je v hierarhično višjih krogih manj nadrejenih žensk, ki bi lahko igrale vlogo vzornice (Kanjuo Mrčela, 1994, str. 77) in to je značilno tudi za akademsko okolje.
Nizko zastopanost žensk na višjih položajih je tako lahko ovira za vstop ali nadaljevanje žensk po karierni poti. Ta pojav se imenuje efekt diskriminacijske snežne kepe (Ule, 2013, str. 473), ki je močno opažen tudi na ravni držav Evropske Unije.
Še ena metafora, ki se pogosto pojavlja v povezavi z žensko podhranjenostjo v višjih krogih znanosti, so puščajoči kanali. Kot že samo ime pove, gre za odtekanje znanstvenic iz akademskega prostora. Pojav puščajočih kanalov se pojavi že v zgodnjih kariernih fazah, tj. v srednjih šolah oziroma na odločujočih kariernih razpotjih, ko se mladi odločajo o nadaljnjem
23
študiju. Kot pripoveduje Ule, “/.../ se dekletom pogosto odsvetuje študij naravoslovja in tehnike,/.../” (Ule, 2013, str. 474). Na ta način se deklice skozi prikrite oblike diskriminacije usmerja v, glede na spolni družbeni red pričakovane, smeri študija.
24 4 Znanstvenice in materinstvo
Ena izmed ključnih prelomnic na karierni poti znanstvenic in žensk nasploh je materinstvo.
Kot v zgodbah in biografijah znanstvenic opisuje Magdolna Hargittai (2015), so bile ženske na svoji življenjski poti še nedavno velikokrat postavljene pred izbiro ali-ali: ali družina ali kariera. Ne pa oboje. S kakšnimi izzivi se ženske soočajo danes? Ali imajo podporo in jih družba (partner, bližnji, institucije, kulturna pričakovanja in norme) nudi podporo pri odločitvah in na sami karierni poti? Je napredek v smislu mehanizmov za lažje vključevanje žensk v znanost dovoljšni, da omogoča ženskam z željo po znanstveni karieri in družini, da se udejanji v obeh sferah? Zdi se, da vprašanja v zvezi z materinstvom in kariero ostajajo velikokrat nenaslovljena in neodgovorjena.
4.1 Dvojno delo in družinski simbolni kapital
Znanstvenice, prav tako kot druge zaposlene ženske, opravljajo dvojno delo, torej akademsko oziroma znanstveno in družinsko delo. Kot ugotavljajo številne_i avtorice_ji, družinsko življenje popolnoma spremeni karierno pot žensk, na kariero moških pa, kot ugotavljajo študije, nima enakega učinka (William and Ceci, 2012). Medtem ko se je usoda ženske spremenila z vstopom v javno sfero, so ženske hkrati obdržale močno pozicijo tudi v zasebni sferi. Ženskam je bila torej nova vloga dodana oziroma vsiljena poleg že prej obstoječi,
‘naravni’ vlogi (Goriup in Oblak, 2011, str. 25). »Z vstopom na trg dela se ženske niso osvobodile bremena emocionalne odgovornosti, proces ženske individualizacije pa je zaradi tega postal samo še bolj kompleksen, saj je načelo ‘živeti lastno življenje’ v nenehnem konfliktu z imperativom ‘biti na razpolago za druge’« (Mencin Čeplak in Tašner, 2009, str.
108).
Kot razlaga Bourdieu (2010, str. 113), so ženske odgovorne za domače delo, katerega cilj je še vedno ohranjanje solidarnosti in integritete družina z vzdrževanjem sorodniških razmerij in družbenega kapitala nasploh. S skrbjo za družino, organizacijo družinskih srečanj, obrokov in drugih ceremonij, pravzaprav skrbijo za to da se sorodniške vezi in družabnost ohranjajo. To delo je samoumevno in zato manj opazno ali celo neopazno in neplačano. S tem ko ženske opravljajo domače, neplačano delo, prispevajo k reprodukciji simbolnega kapitala v družinskem polju.
25
Glede na to, da se ženskam pripisuje upravljanje z družinskim simbolnim kapitalom, je logično, da se obrača nanje tudi takrat, ko je treba to vlogo odigrati v podjetju, kjer jih skoraj vselej prosijo, da poskrbijo za dejavnosti, kot so prezentacija in reprezentacija, sprejemanje in gostoljubje in tudi priprava pomembnejših birokratskih obredov, ki podobno kot domači obredi pomagajo vzdrževati in povečati družbeni kapital razmerij in simbolni kapital podjetja (Bourdieu 2010, str. 117).
Bourdieu v svoji analizi kabilske družbe npr. razlaga dvojno merilo, ki govori o nesorazmerju vrednotenja t.i. moških in t.i. ženskih dejavnosti. »Poleg tega, da se moški ne more ponižati k določenim nalogam, družbeno označenim kot manjvrednim, so enake naloge lahko plemenite in težke, kadar jih delajo moški, ali nepomembne in nezaznavne, lahke in zanemarljive, ko jih izpolnjujejo ženske« (Bourdieu, 2010, str. 69). Če za primer vzamemo gospodinjska dela, so ta, kadar jih opravi ženska, lahko videna kot preprosta, nepomembna in samoumevna, ko pa jih opravi moški, pa so prepoznana kot pomembna in moški zaradi opravljanja teh del celo pridobijo na veljavi. To Bourdieu opisuje kot kabilsko načelo, ki pomeni, da so dela, ki jih opravljajo ženske, velikokrat nevidna in ne požanjejo posebnega aplavza, so neopazna. To pa sovpada s trditvijo, da so ženske še vedno velikokrat prikrajšane za priznanje, ki ustreza njihovemu dejanskemu delu. (Bourdieu, 2010, str. 71)
Z vstopom žensk na področje plačenega dela in v javno sfero, z gibanji za enakost spolov, ki jim deloma sledijo tudi deklarirana načela vladnih politik, je tudi spolna delitev dela v družini nenehno pod pritiski in tendencami sprememb. Večina raziskovalk_cev različnih disciplin in kultur trdi, da so današnji očetje bolj vpleteni v življenje svojih otrok kot očetje prejšnjih generacij. Kvalitativne in kvantitativne študije pa so pokazale na povečanje časa, namenjenega očetovstvu, pa tudi na bolj uravnoteženo zastopanost spolov pri nalogah otroškega varstva.
(O’Reilly, 2010, str. 391) Kar pa ne velja za gospodinjsko delo.
V zadnjih desetletjih mnoge raziskave kažejo da, ne glede na to ali so zaposlene ali ne, ženske opravijo bistveno več družinskega oziroma gospodinjskega dela kot moški. V tedenskem povprečju naj bi ženske, ki so zaposlene, doma opravile 30 ur gospodinjskega dela;
nezaposlene ženske pa 77 ur. Zaposleni moški so opravili v povprečju 12 ur družinskega oziroma gospodinjskega dela. Podatki iz leta 2000/2001 za Slovenijo kažejo, da ženske na teden opravijo 27,5 ur takšnega dela, moški pa malo manj kot 13 ur. (Rener, 2007, str. 128- 129) Rener pojasnjuje, da je družina je s tako imenovano ‘servisno funkcijo’ pravzaprav zasebni servis za zadovoljevanje vsakdanjih potreb posameznika in skupnosti. “Da pa bi bila servisna funkcija družine v sodobnem pomeni mogoča, nastane figura gospodinje kot osebe,
26
za katero se pričakuje, da upravlja z domom, da vodi domačo ekonomijo, da na zaseben način in v zasebnosti zadovoljuje življenjske potrebe družinskih članov oziroma skrbi za blaginjo
‘pomembnih drugih’”(prav tam).
Simptomatično je, da je (bila) gospodinjska funkcija ženske kot servisna funkcija (družine) vselej socialno prezrta in zamolčana in se je pokrivala z drugo zasebno in naturalizirano žensko identitetno shemo. Bržkone je prav ideologija materinstva ženske pripravila do tega, da so sprejele gospodinjsko vlogo (in marginalni položaj na trgu delovne sile) kot nekaj, kar pač sodi zraven, čeprav se je pokazalo, da prav gospodinjenje močno ovira ljubeznivo ukvarjanje z otroki, kar naj bi bila sicer najpomembnejša dejavnost žensk v družini. (Rener, 2007, str. 130)
V raziskavi med ženskami v znanosti v Sloveniji, kjer je sodelovalo 103 žensk, sta Goriup in Oblak ugotovili, da znanstvenice »kar 2,3 ure dnevno v povprečju porabijo za družinsko delo, kamor vključujemo delo z otroki in skrb ter nego za njih in partnerja, medtem ko za gospodinjska dela anketiranke porabijo v povprečju 1,9 ure na dan« (Goriup in Oblak, 2011, str. 31). Najmanj časa pa posameznice porabijo za svoj prosti čas (1,2 ure). Pričakovana je ugotovitev, da je količina gospodinjskega dela manjša takrat, ko so otroci že starejši in ne potrebujejo toliko časa in pozornosti matere. Sam obseg opravljenega domačega dela pa se niža z višanjem akademskega naziva, kar pomeni, da ženske z višjimi pozicijami v akademskem svetu temu namenijo manj časa kot pa tiste na nižjih pozicijah. Avtorici pojasnjujeta, da lahko to pripišemo temu, da imajo vključene anketiranke z nižjimi nazivi praviloma mlajše otroke v primerjavi s tistimi na višjih položajih. To potrjujejo tudi ugotovitve, da družinskemu delu najmanj časa posvetijo asistentke, saj so to velikorat mlajše ženske, ki še nimajo otrok.
Usklajevanje znanstvene kariere in družinskega dela ostaja aktualno sociološko vprašanje.
Družinsko delo vzame veliko časa in fizične, emocionalne moči, energije. Gre za delo, ki je v družbi nevidno, manj vredno in tudi velikokrat spregledano. Tradicionalna delitev dela in ukoreninjena stara pričakovanja, da bodo ženske skrbele za dom in družino, moški pa za preskrbljenost in udejstvovanje izven doma, neposredno vplivajo na zaposlovanje in kasneje tudi napredovanje žensk. Asimetrične delitve družinskega dela postavljajo ženske na področju znanosti v težji položaj kot moške, ter ovirajo njihove znanstvene kariere. (Goriup in Oblak, 2011)
27
Težave dvojne obremenjenosti naslavljajo individualna in kolektivna prizadevanja za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja – to besedno zvezo zaradi spolno zaznamovane delitve vlog praviloma povezujemo z ženskami. Eden od ukrepov, ki naj bi olajšal to usklajevanje, je tudi fleksibilnost delovnega časa, ki pa skriva, kot bomo videli, vrsto pasti.
Delo v akademski in znanstveni sferi običajno ni nujno vezano na delovni čas od devetih do petih (angl. nine to five). Raziskovalno oziroma akademsko delo se velikokrat deli na raziskovalni/laboratorijski del in pa na pedagoški del, kar je odvisno tudi od stopnje oziroma naziva znanstvenic in znanstvenikov. To pomeni, da je znanstveno delo lahko tudi fleksibilno, ker velikokrat ni vezano na pisarno in delovni čas, ampak na projekte, članke, recenzije in druge naloge, ki morajo biti opravljene do določenega roka.
Kljub temu, da lahko, vsaj v določenih primerih, fleksibilnost in neodvisnost vidimo kot prednost akademske kariere, je po drugi strani mentalno zelo zahtevna. (Šadl, 2006) Če pogledamo še globje, se pod bliščem fleksibilnosti in s tem povezanega dela na daljavo skrivajo marsikatere pasti. V današnji družbi, kjer so digitalne tehnologije že večini dosegljive, in ki omogočajo non-stop dosegljivost na vsakem koraku, je meja med svobodo in ‘ujetništvom’
tanka. V tem smislu »prekarizacija in fleksibilizacija dela, različni modusi dela, kot so skrajšan delovni čas, delo na domu in dela na daljavo, ideologija vsesplošne dosegljivosti ter sodobne tehnologije, ki omogočajo delo povsod in ob vsaki uri, postavljajo številne izzive tako pred ženske kot pred moške« (Hofman in drugi, 2017).
Znanstveno delo je intenzivno ter kognitivno, čustveno in prav tako časovno zahtevno delo, ki
»poteka pod nenehnim pritiskom norm znanstvenega vrednotenja in zahtev po znanstveni odličnosti« (Ule, 2012, str. 631). Raziskava Razlike v delovnih pogojih v znanosti v Sloveniji (2011) je pokazala, da so težave pri usklajevanju znanstvenega dela in družinskega življenja na tretjem mestu najbolj izraženih ovir po mnenju doktorjev in doktoric znanosti. Kot prvo oviro so sodelujoči izrazili »slabo nagrajevanje raziskovalnega dela ter finančne težave, ovire in nelojalnost sodelavcev« (prav tam, str. 368). Pri ženskah je bil delež odgovorov pri tem faktorju višji za 8,9 %.
Usklajevanje obojega torej zahteva dobro časovno organizacijo in celostni osebni vložek, na čustveni in mentalni ravni. Prav to pa je tudi pomembna predispozicija za uveljavljanje enakih možnosti spolov v družbi. “Problem usklajevanja zasebnih in poklicnih obveznosti se kaže pri porabi in delitvi časa, upoštevanju zasebnih potreb v poklicni sferi in pri usklajevanju potreb
28
zasebnega oziroma družinskega življenja s poklicnimi aktivnostmi žensk in moških.”
(Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2005-2013)
Ne glede na družinam prijazne politike in prakse, ki so na voljo tako moškim kot ženskam na univerzah, so ženske tiste, ki ostajajo člen s primarno odgovornostjo na področju skrbi in varstva otrok, in ki 'monopolizirajo' te funkcije. Kot je jasno tako moškim kot ženskam, na poznejše zagone v napredovalni lestvici močno vplivajo družinske obveznosti in skrb za otroke, prekinitev kariere (porodniški dopust) in delo s skrajšanim delovnim časom. (Ledwith in Manfredi, 2002) Ne bi smelo presenečati, da v družbi, kjer so ženske primarne skrbnice, številne ženske odidejo iz akademskega polja, se odločijo za skrajšan delovni čas ali si poiščejo alternativno kariero, ki jim omogoča več časa z družino. (Monosson, 2008)
Goriup in Oblak ugotavljata, da je ženskam v nasprotju z moškimi veliko “težje sprejeti kompromis med zasebnim in profesionalnim življenjem, če ji je na voljo vodilni položaj.
Prisotna je bojazen, da ji ne bo uspelo v poklicni karieri ter poleg tega še uskladiti obveznosti in dolžnosti v družini, kar od nje zahteva ‘institucija’ materinstva” (Goriup in Oblak, 2011, str.
27). To lahko vodi k temu, da ženske, tudi če imajo priložnost, raje ne sprejmejo dodatnih projektov, ki bi na dolgi rok pomenila napredovanje, saj na drugi strani nanje prežijo občutki slabe vesti in ‘prevare’, ker z družino ne bi preživele dovolj časa in družinske člane pustile same.
Kot poudarja Monosson (2008), kariero v znanosti in akademiji od drugih poklicev loči zahteva po opravljanju vsaj enega podoktorskega projekta. Tako je mnogo diplomantk in diplomantov doktorskega študija primorano opraviti vsaj eno tako mesto oziroma projekt, preden lahko napredujejo na bolj stalno zaposlitev. To je kritično predvsem, ko gre za ustvarjanje družine, saj to na nek način pomeni odlašanje s časom karierne stabilnosti.
Poseben izziv pri usklajevanju dela in družine se pojavlja pri znanstvenicah z majhnimi otroki.
V tem času se pričakuje, da se matere ne odločajo za konference, srečanja, potovanja in predavanja v tujini. Dejansko se znanstvenice z majhnimi otroki teže odločajo za sodelovanje na znanstvenih srečanjih v tujini. “Kongresi in posvetovanja so dobra priložnost za izmenjavo mnenj, formalne in neformalne pogovore, ki jih drugače ne moremo opraviti, navezovanje novih stikov, ki prinašajo sodelovanje pri projektih in posledično skupno objavljanje raziskovalnih rezultatov” (Mur, 2008, str. 81). Ravno potovanja in kongresi, sodelovanja in objave pa so potrebni za nabiranje točk, ki so pogoj za napredovanje, vključno s pridobivanjem višjih akademskih nazivov.
29
Tukaj je pomembno izpostaviti pomembnost podpore okolja, kar lahko razumemo v smislu podpore partnerja, ožje družine, kot tudi institucionalne podpore. Podpora se lahko realizira na več področjih (varstva, prehrane, čiščenja, itd.), vsa pa vključujejo opravila, ki so v kontekstu hierarhije spolnih vlog pripisujejo ženskam kot njihova ‘naravna’ vloga.
4.2 Neoliberalizem in hiperprodukcija znanosti
V zadnjih desetletjih je viden vdor neoliberalizma v znanstveno in raziskovalno delo. To se izrazito kaže v “vrednotenju znanstvenih rezultatov, v katerem vse bolj prevladujejo specifična merila učinkovitosti in uporabnosti” (Vendramin, 2014, str. 2).
Zanimivo je, da se akademska sfera polni z ženskami, tako s študentkami kot z akademskim osebjem v tistem trenutku, ko izgublja – ko se je pustila disciplinirati s pomočjo neoliberalnega diskurza, s pomočjo pojmov, kot so konkurenčnost, tekmovalnost, učinkovitost, uporabnost, itd. Ko je postala množična in podrejena tem neoliberalnim zahtevam, je izgubila poseben prostor ustvarjalnosti, posvečenosti, prestiža. (Ule, 2013, str.
10)
Organizacija znanstvenega polja se podreja principom neoliberalizma, kot so “zahteve po ekonomski učinkovitosti, konkurenčnosti, trženju znanja, tekmovalnosti. /.../ Množično visoko šolstvo in z njim povezani pritiski, kot so krčenje vladnih sredstev, privatizacija in naraščanje konkurenčnosti, namreč spreminjajo podobo in naravo akademskega dela” (Ule, 2012, str.
642). Kot ključne elemente teh sprememb Ule navaja zahteve po efektivnosti, konkurenčnosti in tekmovalnosti.
Skozi zgoraj omenjene principe uvaja nove normative v znanstveno in raziskovalno delo.
Formalna merila za doseganje znanstvene odličnosti se ne merijo več s kakovostjo znanstvenega dosežka, ampak so vedno bolj odvisna od števila objav v mednarodnih revijah z visokim ugledom, indeksom citiranosti in pridobljenimi finančnimi sredstvi. (Fakin Bajec in Sitar, 2017, str. 100) Pridobivanje sredstev za projekte je postal boj. “Vedno ostrejši pogoji za pridobivanje temeljnih nacionalnih projektov so sprožili hiperprodukcijo objav, pri čemer pa je vprašljiva njihova kakovost, izvirnost in trajnost” (prav tam).
30
Vsa ta konkurenčnost in pritiski pa po mnenju nekaterih avtoric_jev pripomorejo k zaostrovanju konflikta med zasebnim in poklicnim življenjem, ki ga izrazito občutijo prav ženske, ki morajo svojo kariero usklajevati z materinstvom. O’Reilly trdi, da so vzroki težjega usklajevanja ravno vse pogostejših pritiski za pridobivanje financiranih projektov, izvajanje in objavljanje raziskav in člankov, svetovanje študentom ter hkratno sestankovanje in izvajanje kreativnih učnih strategij (O’Reilly, 2010, str. 10).
31 5 Empirični del
V empiričnem delu bom najprej predstavila glavno hipotezo, metodološki potek opravljene raziskave in način zbiranja podatkov. V nadaljnjih podpoglavjih bom podrobneje opisala sam potek raziskave, vzorec in uporabljena raziskovalna vprašanja. Potem bom analizirala odgovore glede na prej postavljeni teoretski okvir in na koncu interpretirala pridobljene uvide, izkušnje in podatke.
5.1 Hipoteza in vsebinski načrt raziskave
Osnovna teza naloge je, da so znanstvenice, ki so hkrati tudi matere, dvojno obremenjene oziroma dodatno izpostavljene oviram na karierni poti in diskriminatornim praksam. Osrednji cilj empiričnega dela je bil skozi pogovore oziroma poglobljene intervjuje s posameznicami preveriti, s kakšnimi izzivi se soočajo, na kakšen način razrešujejo konflikte med delom in družinskim življenjem in na kakšen način si razlagajo spolne neenakosti v znanosti.
Najprej sem definirala štiri osnovne teme pogovora, skladno z metodološkim napotilom, da so tematike intervjuja široka vsebinska področja, ki jih raziskovalec_ka želi nasloviti in predebatirati z intervjuvancem, na osnovi tega pa sem oblikovala vprašanja za polstrukturiran intervju (gl. Banjac, 2020, str. 85).
Vsebinski načrt raziskave v grobem vključuje naslednje tematike:
1. Začetki, odločitev za poklic znanstvenice oz. raziskovalke in vzornice;
2. Izzivi in ovire na karierni poti;
3. Materinstvo, očetovstvo, vpliv na kariero;
4. Splošno mnenje – spol in znanost.
Na osnovi tega sem pripravila okvirna vprašanja in tako oblikovala strukturo poteka intervjujev. Je pa seveda vsak intervju vključeval tudi potrebna podvprašanja. Ker sem intervjuje izvajala skozi obdobje devetih mesecev, sem predvsem skozi začetne pogovore ugotovila, katera vprašanja je potrebno preoblikovati oziroma jih dopolniti s podvprašanji.
Skratka, ravnala sem, kot svetuje Banjac (2020, str. 86): »Če raziskovalec izvaja več
32
intervjujev z različnimi osebami o isti tematiki, potem lahko na podlagi prve izvedbe (in morebitnih naslednjih) ugotovi, ali kakšna vprašanja ne delujejo dobro oziroma so nerazumljiva. Po potrebi lahko nato revidira vodnik preden začne z izvedbo naslednjih intervjujev«.
5.2 Metodološki načrt raziskave
Metodološki okvir kvalitativne raziskave predstavljajo poglobljeni delno strukturirani intervjuji, ki sem jih opravila z desetimi ženskami. Za izvedbo kvalitativne raziskave oziroma delno strukturiranega intervjuja sem se odločila, ker menim, da tako pridobljeni podatki podajo zelo bogate informacije iz vsakodnevnega življenja posameznic. Kvalitativni intervju je ključno mesto za raziskovanje načinov, kako subjekti doživljajo in razumejo svoj svet.
Omogoča edinstven dostop do notranjega sveta subjektov, ki s svojimi besedami opisujejo svoje izkušnje, dejavnosti in mnenja. (Kvale, 2007, str. 9)
Materinstvo je intimno, zasebno področje življenja posameznic, s katerim imajo različne izkušnje, o njem imajo izoblikovana svoja stališča in mnenja, do katerih ni enostavno dostopati. Anketa in zaprt tipi vprašanj npr. ne omogoča uvida v specifične izkušnje, odločitve, stališča. V kvalitativnem raziskovanju pa je poudarek predvsem na poglobljenem razumevanju specifičnih primerov, kar omogoča razumevanje in vpogled v raziskovalni problem (Banjac, 2020, str. 84).
Bistvena značilnost delno strukturiranega intervjuja je, da ima raziskovalec sicer vnaprej pripravljena vprašanja, vendar ta služijo le kot okvir in orientacija pri izvedbi intervjuja (Banjac, 2020, str. 76-77). Tak intervju je usmerjen v vzpostavitev določenega odnosa skozi pogovor med izvajalcem in intervjuvancem. »Ravno skozi pogovor je omogočeno poglobljeno pridobivanje pogleda intervjuvance, dialog pa neposredno pomeni, da raziskovalec bolj fleksibilno usmerja pogovor glede na to, kaj intervjuvanca zanima in glede katere tematike lahko deli največ svojih izkušenj, predstav in mnenj« (prav tam). Tak pogovor je seveda izveden v kontekstu raziskovalnega vprašanja oziroma raziskovalne tematike. »Izvedba polstrukturiranega intervjuja je torej utemeljena v namenu raziskovalca, vendar po drugi strani
