UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Kristina Hosta
IZBIRA SLUŠNEGA PRIPOMOČKA PRI TEŽKO NAGLUŠNEM OTROKU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Kristina Hosta
IZBIRA SLUŠNEGA PRIPOMOČKA PRI TEŽKO NAGLUŠNEM OTROKU
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Stanislav Košir Somentorica: asist. dr. Damjana Kogovšek
Ljubljana, 2017
I Zahvala
Uspeh je ...
Pogosto se smejati in mnogo ljubiti.
Pridobiti si spoštovanje razumnih ljudi in zaupanje otrok.
Občudovati lepoto.
Najti v drugih najboljše.
Podariti se.
Zapustiti svet nekoliko boljši.
Igrati in smejati se z navdušenjem.
Vedeti, da je vsaj eno srce lažje utripalo, ker si živel.
To pomeni uspeti!
(Baden Powell)
Ob zaključku svojega študija v sebi čutim obilo hvaležnosti za to prehojeno pot.
Zahvaljujem se dr. Stanislavu Koširju ter dr. Damjani Kogovšek za strokovno mentorstvo pri magistrskem delu in tekom mojega študija.
Hvala staršem težko naglušnih otrok za sodelovanje in pomoč pri izvedbi raziskave.
Hvala prijateljicam Tini, Niki, Anji, Nataliji ter sošolkam Sari, Ani, Maji in Larisi za lajšanje študijskih naporov ob prijetnih skupnih klepetih s kavami. Naj jih bo še veliko.
Hvala sodelavkama in prijateljicama Renati ter Klari za vse strokovne usmeritve pri mojih študijskih zaključkih in poklicnih začetkih.
Največja zahvala gre moji družini. Hvala ati, mami, Jan, Lina in mama za vse spodbude in podporo tekom študija. Hvala za vse možnosti, ki sem jih z vami in zaradi vas imela.
Nenazadnje pa hvala tebi, ljubi mož … Za vse, kar si in kar sva.
II POVZETEK
Raziskava je bila izvedena v času prvega leta zaposlitve v vlogi mobilne učiteljice za dodatno strokovno pomoč. Ker je bilo na delovnem mestu opaziti, da je izbira slušnega pripomočka ob enaki stopnji izgube sluha med seboj različna, je raziskava temeljila na tem problemu.
Namen magistrskega dela je bil ugotoviti informiranost in izkušnje štirih staršev za izbiro slušnega pripomočka pri težko naglušnem otroku. V raziskavi je bila uporabljena kvalitativna metoda spraševanja v obliki polstrukturiranega intervjuja z lastno udeležbo.
Dobljeni rezultati so pokazali, da se izguba sluha v zgodnjem otroštvu odraža pri govorno-jezikovnem razvoju. Naglušen otrok lahko dobro funkcionira tako z zunanjimi slušnimi aparati kot tudi s polževim vsadkom. Ključni sta zgodnja diagnostika in rehabilitacija s slušnim pripomočkom. Rezultati kažejo, da je končni izbor slušnega pripomočka pri otroku odločitev staršev. Pri tej odločitvi je vprašanim staršem pomagalo znanje iz prebrane strokovne literature, najbolj pa jih je usmerjal strokovni tim. S strani staršev prihaja poudarek, da morajo biti enakovredni člani strokovnega tima. Ali je izbrani slušni pripomoček za otroka primeren, so starši ugotavljali s pomočjo stalnega spremljanja otrokovega govorno-jezikovnega razvoja.
KLJUČNE BESEDE
Dodelitev, slušni aparat, polžev vsadek, otrok, starši
III ABSTRACT
The research, presented in this thesis, was carried out during my first year as a mobile speech and language therapist. The study itself was based on the following problem:
when faced with the same level of hearing loss, the hearing aids are differently chosen and this was indeed observed in my working place.
The purpose of this masters' degree was to research how informed and experienced are the four chosen parents when selecting a hearing aid for their children with a severe hearing impairement. A qualitative method of questioning in the form of a semi- structured interview with private participation was used in the study.
The results show that the loss of hearing in early childhood is reflected in the speech and language development. A child whose hearing is impaired, can hear better with an external hearing aid as well as with a cochlear implant. An early diagnose of the condition and the rehabilitation of the hearing aid is of key importance in such a situation. The results reveal that it is indeed the parents who ultimately choose the hearing aid for their child. When making this selection, the mothers and fathers, who participated in this research, helped themselves with some technical literature. A professional team directed them as well. The parents themselves said it is vital for them to be able to feel like an equal part of this team. To decide, whether the hearing aid is suitable, the mothers and fathers monitored the speech and language development of their child.
KEY WORDS:
Allocation, hearing aid, cochlear implant, child, parents
IV VSEBINA
1 UVOD ... 1
1.1 SLUH... 2
1.1.1 ZGRADBA IN DELOVANJE UŠESA ... 2
1.1.2 ZAZNAVA ZVOKA ... 2
1.1.3 POSLUŠANJE ... 3
1.1.4 VPLIV IZGUBE SLUHA NA RAZVOJ GLUHEGA IN NAGLUŠNEGA OTROKA ... 3
1.1.5 OKVARE SLUHA ... 4
1.2 POMEN ZGODNJEGA ODKRIVANJA NAGLUŠNOSTI IN GLUHOTE ... 8
1.2.1 PRESEJALNI TEST OKVARE SLUHA PRI NOVOROJENČKIH ... 9
1.3 SLUŠNI APARATI ... 9
1.3.1 ZUNANJI SLUŠNI APARATI ... 10
1.3.2 KIRURŠKO ZDRAVLJENJE NAGLUŠNOSTI ... 11
1.3.3 POLŽEV VSADEK ... 11
1.3.4 KOSTNO VSIDRANI SLUŠNI PRIPOMOČEK BAHA ... 13
1.4 CILJI UPORABE SLUŠNEGA APARATA ... 13
1.4.1 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA USPEŠNOST PRIVAJANJA OTROKA NA SLUŠNI APARAT ... 13
1.4.2 OBOJESTRANSKA UPORABA SLUŠNIH APARATOV ... 13
1.4.3 PREDNOSTI IN SLABOSTI PRI ZUNANJIH TER NOTRANJIH SLUŠNIH APARATIH ... 14
1.5 STROKOVNI TIM ... 15
1.6 POSTOPEK DODELITVE IN NASTAVITVE SLUŠNEGA PRIPOMOČKA PRI OTROKU ... 15
1.6.1 PRAVICA DO MEDICINSKIH PRIPOMOČKOV ... 17
1.6.2 DODATNE MOŽNOSTI UPORABE SLUŠNIH TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV ... 18
1.6.3 NADSTANDARDNI SLUŠNI PRIPOMOČEK ... 18
1.7 TRAJNOSTNA DOBA ZA SLUŠNE APARATE ... 19
1.8 POMEN ZGODNJE UPORABE ZUNANJIH ALI NOTRANJIH SLUŠNIH APARATOV ... 19
1.8.1 NOŠENJE SLUŠNIH APARATOV PRI MAJHNIH OTROCIH ... 20
1.9 SODELOVANJE S STARŠI ... 20
2 CILJ RAZISKOVANJA ... 21
2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 21
3 METODOLOGIJA ... 22
3.1 VZOREC ... 22
V
3.2 NAČIN PRIDOBIVANJA PODATKOV ... 23
3.3 OPIS INŠTUMENTARIJA ... 24
3.4 OBDELAVA PODATKOV ... 24
4 REZULTATI Z INTERPRETACIJO ... 25
4.1 KDO JE NUDIL INFORMACIJE O SLUŠNEM PRIPOMOČKU ... 25
4.2 INFORMACIJE O VRSTAH SLUŠNIH PRIPOMOČKOV, NJIHOVI CENI, VZDRŽEVANJU, PRIMERNOSTI IN KORISTI TER MNENJE O KAKOVOSTI INFORMACIJ ... 26
4.3 ČAS OD IZBIRE DO PREJEMA SLUŠNEGA PRIPOMOČKA ... 29
4.4 PREIZKUS RAZLIČNIH SLUŠNIH APARATOV ... 30
4.5 KONČNA ODLOČITEV ZA IZBRANI SLUŠNI PRIPOMOČEK ... 31
4.6 ZADOVOLJSTVO IN OVIRE TEKOM POSTOPKA ... 32
4.7 ARGUMENTI ZA IZBRANI SLUŠNI PRIPOMOČEK ... 33
4.8 IZPOLNJEVANJE PRIČAKOVANJ O SLUŠNIH APARATIH ... 34
4.9 MISEL ZA STARŠE S PODOBNO IZKUŠNJO ... 36
5 ZAKLJUČEK ... 37
6 VIRI IN LITERATURA ... 41
7 PRILOGE ... 44
VI KAZALO TABEL
Tabela 1: Osnovni podatki intervjuvanih oseb ... 22
Tabela 2: Osnovni podatki težko naglušnih otrok ... 23
Tabela 3: Informacije pred pridobitvijo slušnega pripomočka ... 25
Tabela 4: Iskanje informacij ... 26
Tabela 5: Prejete informacije ... 27
Tabela 6: Predstavitev možnosti zunanjih slušnih aparatov in polževega vsadka 28 Tabela 7: Predstavljena korist izbranega slušnega pripomočka ... 28
Tabela 8: Kakovost informacij... 29
Tabela 9: Čas pridobitve slušnega aparata ... 29
Tabela 10: Preizkus različnih zunanjih slušnih aparatov ... 30
Tabela 11: Čigava je bila odločitev za izbrani slušni aparat ... 31
Tabela 12: Razlogi za izbiro slušnega aparata ... 31
Tabela 13: Ovire tekom postopka ... 32
Tabela 14: Zadovoljstvo staršev ... 33
Tabela 15: Argumenti za izbrani slušni pripomoček ... 34
Tabela 16: Pričakovanja staršev ob izbiri slušnega pripomočka ... 35
Tabela 17: Izpolnjevanje pričakovanj ... 35
1
1 UVOD
Zdrav sluh je osnova za razvoj poslušanja, govora in jezika (Hernja idr., 2010). V razvoju poslušanja je še posebej pomembno obdobje od rojstva do šestega meseca otrokove starosti ter celotno obdobje do otrokovega vstopa v šolo. Okvara sluha v otroški dobi ima bistveno drugačen pomen kot okvara sluha, nastala v obdobju, ko se je jezik že zgradil in utrdil. Razvoj gluhega in naglušnega otroka poteka po enakih zakonitostih kot razvoj slišečega otroka, vendar izguba sluha pomembno vpliva na razvoj govora, jezika in komunikacije ter na otrokov celostni razvoj (Slušni aparati Audio BM, b.d.). V slovenskih porodnišnicah že prve dni po rojstvu izvajajo presejalni test slušnega sevanja ušes, ki pripomore k zgodnjemu odkrivanju okvar sluha pri novorojenčkih. Namen zgodnjega odkrivanja obojestranskih naglušnosti in gluhote pri otrocih je omogočiti čim hitrejši in kakovostnejši govorno-jezikovni razvoj s pomočjo sodobnih slušnih pripomočkov (Božič, 2013a).
Okvaro sluha delimo na lažjo, zmerno, težjo in težko naglušnost ter gluhoto. O naglušnosti govorimo takrat, ko je oseba še sposobna zaznati zvoke in človeški govor, ko pa tega ne zmore več, govorimo o gluhoti (Hernja idr., 2010).
Če se ugotovi potrebo po slušnem aparatu pri otroku, se glede na ureditev v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja in protokolu za zagotavljanje slušnih aparatov opravi protokol diagnostike. Opravi ga tim pod vodstvom zdravnika specialista otorinolaringologije (v nadaljevanju ORL). V primeru naglušnosti pri otroku tim pomaga staršem pri izbiri slušnega aparata. Med možnostmi izbire je poleg zunanjega slušnega aparata tudi operativno vgrajen slušni aparat, imenovan polžev vsadek. Ta izbira pride v poštev le, če je ohranjen slušni živec. Poleg teh dveh možnosti pa je na voljo tudi kostno usidrani slušni pripomoček (Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, 2003).
V smislu učinkovitosti tako zunanjih slušnih aparatov kot tudi polževih vsadkov ostajajo velike individualne razlike med uporabniki. Tako je pogosto za izbiro med zunanjim in notranjim aparatom ključen nivo izgube in delež izgubljenih visokih frekvenc. Ker niso vsi slušni pripomočki primerni za vse vrste naglušnosti, starši pri izbiri slušnega pripomočka za svojega težko naglušnega otroka nimajo povsem svobodne izbire. Pri izbiri jim pomaga primernost slušnih pripomočkov ter nabor njihovih prednosti in slabosti. Informiranje staršev s strani strokovnega tima je bistvenega pomena.
Ker trdnih eksperimentalnih meja ni, je odločitev s strani staršev težka, odvisna pa je od interpretacije strokovnjakov (Košir, 2011). V celotnem postopku izbire in pridobitve ustreznega slušnega pripomočka pri težko naglušnem otroku so starši enakovredni del strokovnega tima. Pri sodelovanju s starši moramo poznati njihove cilje in njihove zmožnosti za sodelovanje (Hernja idr., 2010). Starši morajo biti informirani, ozaveščeni in predvsem motivirani (Hrabar, 1994).
2
1.1 SLUH
Sluh je posebna sposobnost človeškega ušesa, da iz vrste vibracij, ki nas obdajajo, izloči nekatere, ki jih zazna kot zvok (Božič, 2013a). Sluh je eden najpomembnejših zaznavnih mehanizmov in pomembno vpliva na celostni govorno-jezikovni razvoj posameznika. Je osnova za razvoj poslušanja, govora in jezika (Hernja idr., 2010).
Prav zato je potrebno morebitno okvaro sluha odkriti čim bolj zgodaj. Le po mnogo zaznanih zvočnih dražljajih lahko pride do razumevanja govora in posledično jezika.
Pot razvoja poslušanja in govora otrok, ki imajo motnjo sluha, sledi vsem splošnim učnim in življenjskim pogojem ostalih otrok. Zavedati se moramo, da se jezikovni razvoj ne začne z besedo, temveč s poslušanjem (Božič, 2013a).
1.1.1 ZGRADBA IN DELOVANJE UŠESA
Za razumevanje sluha in z njim povezanimi okvarami je potrebno vsaj osnovno znanje anatomije ušesa. Človeško uho je parni organ za zaznavo zvoka in uravnavanje ravnotežja. Sestavljeno je iz zunanjega, srednjega in notranjega ušesa.
Zunanje uho tvorita uhelj in zunanji sluhovod, ki sta prekrita s kožo. Srednje uho sestavljajo votlina srednjega ušesa in kostne odprtine v senčnični kosti, tri slušne koščice ter Evstahijeva troblja. Srednje uho proti zunanjemu sluhovodu omejuje bobnič. Vsi prostori srednjega ušesa in tri slušne koščice so pokriti s sluznico. V votlini zdravega srednjega ušesa je zrak, ki omogoča najmanjši upor bobniča in koščicam pri prevajanju zvočnih valov iz okolice na tekočino notranjega ušesa.
Notranje uho sestavljata kožni polžek in labirint, ki ležita v tesno prilegajočih kostnih kanalčkih, ki so zapolnjeni s sterilno tekočino, ki je po sestavi in nastanku zelo podobna možganski tekočini. V teh kanalčkih ležijo zaznavne celice – dlačnice, ki s svojimi živčnimi odrastki tvorijo živec za sluh in ravnotežje (Battelino, 2007).
Po slušnem živcu se zvočni dražljaj prenese v slušno središče v možganski skorji, imenovano Wernickejevo središče, kjer je glas na podlagi že znanih shranjenih vtisov prepoznan (Omerza, 1964).
1.1.2 ZAZNAVA ZVOKA
Za kakovostno zaznavo zvoka mora delovati celotno uho. Stopnje slušnega dojemanja so štiri. Zunanje in srednje uho skrbita za prenos in ojačenje valovanje zraka, ki nastane zaradi zvoka. To valovanje se prenese na tekočino v notranjem ušesu. Ko se valovanje zraka prenese na tekočino notranjega ušesa, se vzdražijo zaznavne celice, ki se imenujejo dlačnice. Vzdražene dlačnice po slušnem živcu pošiljajo podatke o zvočni zaznavi v ustrezna področja možganske skorje, kjer povzročajo slušno zaznavo (Battelino, 2013). Tu se zvočni dražljaj zavestno obdela (Kastelic, 2013).
Človekov slušni sistem je občutljiv v območju od 20 do 20 000 Hz. Območje med 500 in 4000 Hz je pomembno za zaznavo in razumevanje govora (Hernja idr., 2010).
Izgube sluha se lahko pojavijo pri osebah, ki imajo lahko ohranjeno razmeroma dobro nizko- in srednje-frekvenčno zaznavo, le-ta pa je onemogočena pri visokih frekvencah.
3
Osebe, ki imajo izgubo sluha na frekvencah, ki so potrebne za zaznavanje govora, to je od najmanj 500 do 4000 Hz, pa se soočajo z večjimi težavami na področju poslušanja, saj ne morejo ali le s težavo sledijo pogovoru z drugo osebo (Souza, 2009).
Naš govor običajno zajema omenjeno frekvenčno območje. Jakost govornega sporazumevanja se nahaja med 20 dB (šepet) do 60 oziroma 70 dB (glasen govor) (Weiss, 1994).
Ljudje ne zmoremo slišati vseh zvokov. Zelo visoki in zelo nizki toni so zunaj našega praga sluha. Prav tako ne zmoremo poslušati preglasnih zvokov zaradi praga bolečine, ki je na okoli 120 dB (Hernja idr., 2010).
1.1.3 POSLUŠANJE
Poslušanje je zahteven kognitiven proces, preko katerega se otrok uči prepoznavati in razumeti zvočne signale. Je osnova za razvoj besednega jezika. V razvoju poslušanja je predvsem pomembno obdobje od rojstva do šestega meseca otrokove starosti ter celotno obdobje do otrokovega vstopa v šolo. Okvara sluha v otroški dobi ima bistveno drugačen pomen kot okvara sluha, nastala v obdobju, ko se je jezik že zgradil in utrdil (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
Poslušanje z obema ušesoma, stereofonija, je, logično, boljše kot poslušanje samo z enim ušesom. Pri obojestranskem poslušanju se sešteva glasnost.1 Tako se zvok, ki ga sprejemata obe ušesi, sliši za 3–5 dB glasneje kot tisti, ki ga sprejema le eno uho (Geczy, 2007).
Poleg tega pa sta koristna učinka obojestranskega poslušanja tudi odklanjanje akustične sence glave (od izvora zvoka oddaljeno uho sliši zvok, oslabljen za 10–
16 dB nad 1500 Hz) in zmanjševanje vpliva hrupa (prav tam).
1.1.4 VPLIV IZGUBE SLUHA NA RAZVOJ GLUHEGA IN NAGLUŠNEGA OTROKA
Razvoj gluhega in naglušnega otroka poteka po enakih zakonitostih kot razvoj slišečega otroka, vendar izguba sluha pomembno vpliva na razvoj govora, jezika in komunikacije. Izguba sluha vpliva na otrokov celostni razvoj, saj je poslušanje kognitiven proces, ki podpira mišljenje, to pa je povezano tudi s spoznavnim, socialnim in osebnostnim področjem. Če otrok ne sliši, je prikrajšan za spontano učenje besednega jezika. Izguba sluha tako posledično otroku otežuje vključitev v skupnost slišečih otrok in vpliva na tempo razvoja ostalih področij. Vsa ta drugačnost pa ni posledica slabših kognitivnih sposobnosti ali nezmožnosti, saj ima naglušen otrok enake potenciale kot slišeči vrstniki (Slušni aparati Audio BM, b.d.).
Razvoj govora poteka spontano, saj otrok posnema to, kar sliši. Če otrok sliši in ima dobro razvite intelektualne sposobnosti, se lahko ustrezno nauči verbalnega maternega jezika, ga uporablja, imitira in z njim ustvarja. Če otrok ne sliši, je
1 Glasnost oziroma jakost zvoka se meri v decibelih, ki označujejo glasnost zvoka glede na referenčno vrednost 0 dB. Človeški glasovi se nahajajo v območju med 20 dB in 50 dB (Štanta, 2013).
4
prikrajšan za to spontano učenje. Vsaka tudi najmanjša izguba sluha v zgodnjem otroštvu se lahko odraža pri govorno-jezikovnem razvoju (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.). Otrok z izgubo sluha zaradi pomanjkanja ustreznih zvočnih dražljajev ne more optimalno razviti besedne govorice, kar pa povzroči primanjkljaj v splošnem razvoju, ki se ga ne da povsem nadoknaditi (Omerza, 1964).
Zavedati se moramo, da mlajši uporabniki potrebujejo veliko manj časa kot starejši, da osvojijo razumevanje govora. Razlog za to je preprost. V mladosti so možgani bistveno bolj učljivi kot pozneje (Štanta, 2013).
V slovenskih porodnišnicah že prve dni po rojstvu izvajajo presejalni test slušnega sevanja ušes, ki pripomore k zgodnjemu odkrivanju okvar sluha pri novorojenčkih.
Namen zgodnjega odkrivanja obojestranskih naglušnosti in gluhote pri otrocih je omogočiti čim hitrejši in kakovostnejši govorno-jezikovni razvoj s pomočjo sodobnih zunanjih slušnih aparatov ali z vstavitvijo polževih vsadkov ob sodelovanju staršev z različnimi terapevti, ki pripomorejo k uspešni habilitaciji in rehabilitaciji otrok z motnjami sluha (Božič, 2013a).
1.1.5 OKVARE SLUHA
Pri opisovanju okvare sluha se opiramo na tri kategorije: vrsto izgube sluha, stopnjo izgube sluha in obliko izgube sluha. Pri otrocih je še posebej pomembno, da izgubo sluha odkrijemo čim prej in jo tudi začnemo zdraviti. Vsaka izguba sluha namreč vpliva na otrokov razvoj in učenje. Tudi pri odraslem izguba sluha močno vpliva na njegovo kakovost življenja (ASHA, b.d.).
Mesta in mehanizmi ter vzroki okvare sluha so številni. Sodobni diagnostični postopki omogočajo, da jih zgodaj odkrijemo in prepoznavamo. Kljub razmahu sodobnih diagnostičnih postopkov za odkrivanje okvare sluha, boljšemu razumevanju patoloških mehanizmov, ki vodijo do okvare, in pogostejšemu prepoznavanju dejavnikov okvare ostaja vzrok okvare sluha v eni četrtini izgub sluha še vedno nepojasnjen (Kladnik Stabej, 2013).
1.1.5.1 STOPNJE IZGUBE SLUHA
Izguba sluha je posledica zmanjšane občutljivosti slušnega sistema. Posamezniki z izgubo sluha so opredeljeni kot gluhi in naglušni, opredelitev izgube sluha pa je odvisna od vrste in obsega okvare (ASHA, b.d.).
Večina človeškega govora zavzema območje med 200 in 8000 Hz, najobčutljivejše pa so frekvence med 1000 in 3500 Hz (Ozbič, 2012). Izgubo sluha delimo na pet stopenj: lažjo, zmerno, težjo in težko naglušnost ter gluhoto. Pojem »naglušnost«
zajema raznoliko skupino okvar sluha – od lažje do težke izgube sluha (Hernja idr., 2010). Takrat je oseba še sposobna zaznati zvoke in človeški govor. Naglušnost namreč pomeni, da oseba s to zaznavno motnjo sliši zvok pri večji jakosti, ki je določena kot normalen prag zaznave zvoka (Battelino, 2007). Ta zvok je drugačen od zvoka, ki ga sliši oseba z zdravim sluhom. Ko pa tega ne zmore več, govorimo o gluhoti.
5
Klasifikacij za delitev izgube sluha je več. Spodaj zapisana je delitev izgube sluha po avstralski modifikaciji desete revizije Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10-AM ali MKB-10).
Naglušna oseba je s surdološkega stališča tista, ki ima bolje razvit slušni organ funkcionalen, vendar razpon reakcije na akustični dražljaj sega od 21 dB do 90 dB.
Naglušne osebe le delno razvijejo oralno glasovni govor, z uporabo ostankov sluha ali s pomočjo slušnih aparatov (Radovančić, 1995). Z zdravim ušesom slišimo govor z razdalje 6 m, osebe z zmerno naglušnostjo slišijo z razdalje 4 do 1 m, težko naglušni pa manj kot 1 m daleč. Gluhi ne slišijo govora niti direktno ob ušesu (Levec, 1994).
Lažja naglušnost
Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (v nadaljevanju MKB-10) jo opredeljuje kot izgubo sluha od 26 do 40 dB na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz. Otrok ima težjo ali težko izgubo sluha na enem ušesu ter lažjo ali je brez izgube na drugem ušesu. Lahko ima tudi lažjo obojestransko izgubo sluha. Pri otroku z lažjo naglušnostjo je lahko prizadeto sporazumevanje in poslušanje govora (Hernja idr., 2010). Otrok z lažjo naglušnostjo govor sliši v razdalji do 8 metrov (Štanta, 2013).
Zmerna naglušnost
MKB-10 jo opredeljuje kot izgubo sluha od 41 do 55 dB na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz. Otrok ima lahko obojestransko zmerno izgubo sluha, popolno izgubo sluha na enem ušesu, lažjo izgubo ali je brez izgube na drugem oziroma ima težko izgubo sluha na enem ušesu in zmerno, lažjo ali nima izgube na drugem ušesu.
Otrok z zmerno naglušnostjo ima lahko težave na področju sporazumevanja, poslušanja govora ali poslušanja nasploh. Lahko ima težave tudi na področju vedenja in pri pridobivanju znanja (Hernja idr., 2010). Otrok sliši govor v razdalji do 5 metrov (Štanta, 2013).
Težja naglušnost
MKB-10 jo opredeljuje kot izgubo sluha od 56 do 70 dB na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz. Otrok ima težjo obojestransko izgubo sluha ali težko izgubo sluha na enem ušesu in težjo izgubo sluha na drugem ušesu. Pri otroku se pojavljajo težave, kot so prizadeto sporazumevanje, nerazumevanje govora in težave pri poslušanju govora. Hkrati ima lahko težave tudi na področju vedenja in pridobivanja znanja.
Otrok s težjo izgubo sluha je prav tako oviran v orientaciji in pri vključevanju v družbo (Hernja idr., 2010). Govor sliši v razdalji do 1 metra (Štanta, 2013).
Težka naglušnost
MKB-10 jo opredeljuje kot izgubo sluha od 71 do 90 dB na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz. Otrok ima popolno izgubo sluha na enem ušesu in težko izgubo sluha na drugem ušesu oziroma težko obojestransko izgubo sluha. Pri težki naglušnosti je prisotna prizadetost sporazumevanja, predvsem razumevanja in poslušanja govora. Pogosto se pojavljajo tudi težave na področju vedenja, prilagajanja vedenja
6
okoliščinam in težave pri pridobivanju znanja (Hernja idr., 2010). Otrok sliši govor samo neposredno na uho (Štanta, 2013).
Gluhota
MKB-10 gluhoto opredeljuje kot izgubo sluha več kot 91 dB na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz. Otrok z najtežjo izgubo sluha ni sposoben slišati in razumeti govora, tudi če je ojačan. Ne loči dveh jakosti zvoka ali dveh frekvenc. Otrok človeškega govora niti z zunanjim slušnim aparatom ne more v celoti sprejemati.
Pri gluhem otroku so prisotne prizadetost sporazumevanja, razumevanja in poslušanja govora ter ostalih zvokov. Pogosto se sočasno pojavljajo težave na področju vedenja, orientacije v času in prostoru, prilagajanja vedenja okoliščinam in težave pri pridobivanju znanja. Gluh otrok je oviran v orientaciji, telesno je odvisenod drugih in potrebuje pomoč pri vključevanju v družbo (Hernja idr., 2010).
V nekaterih virih se pojavlja tudi pojem klinična ali totalna gluhota. Oseba s tako izgubo sluha ne reagira na prav noben zvočni dražljaj (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
1.1.5.2 VRSTE NAGLUŠNOSTI
Glede na čas nastanka ločimo prelingvalno in postlingvalno izgubo sluha. V skupino prelingvalno naglušnih ali gluhih oseb spadajo osebe, ki so izgubile sluh takoj ob rojstvu ali najpozneje do tretjega leta starosti. Med postlingvalno naglušne ali gluhe osebe sodijo vse pozneje oglušele osebe, ki so pred tem spontano in s poslušanjem usvojile besedno sporazumevanje. Njihovo glasovno in jezikovno izražanje je po navadi brez večjih težav. Osebe s postlingvalno naglušnostjo ali gluhoto so na psihološkem, zaznavnem, socialnem in komunikacijskem področju bližje slišečim osebam kot pa osebe s prelingvalno izgubo sluha (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
Kljub vsem napredkom znanosti in tehnologije obstaja kar nekaj neznank o ušesu, zato za vsako naglušnost ne moremo z gotovostjo vedeti pravega vzroka. Vsekakor je najpomembnejša določitev vrste naglušnosti ta, da spoznamo, kje okvara nastopi oziroma kje je slušna pot motena ali celo prekinjena (Kranjc, 1994).
Naglušnost je najpogosteje deljena na prevodno, zaznavno, centralno, funkcionalno in mešano.
Prevodna naglušnost
Anatomsko gledano je vzrok prevodne ali konduktivne naglušnosti na prevodnem delu slušnega organa, ki se nahaja od ušesne školjke do polža. Motnja je v tem primeru v zunanjem ali srednjem ušesu in preprečuje zvoku, da bi dosegel živec, ki se nahaja v notranjem ušesu (Radovančić, 1995). Zvočni valovi slabo prenašajo v notranje uho zaradi motenj v sluhovodu, bobniču, slušnih koščicah, ovalnemu ali okroglemu okencu.
Pri čisti prevodni naglušnosti ni okvare v notranjem ušesu ali na slušnem živcu (Kranjc, 1994). Motnja se največkrat izrazi kot blaga ali zmerna stopnja naglušnosti, kjer slušni prag običajno ne preseže intenzitete 65 dB. To vrsto izgube sluha največkrat zdravijo
7
z zdravili ali s kirurškim posegom. Tudi uporaba slušnega aparata je pri tej vrsti izgube sluha uspešna (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
Zaznavna naglušnost
Pojem »senzorinevralna naglušnost« dobro razloži obe možnosti izgube sluha.
»Senzorna« kot izguba sluha zaradi bolezni notranjega ušesa ter »nevralna« kot posledica okvare živčne poti (slušnega živca ali živčnih končičev po čutnimi celicami).
Včasih je težava naglušnosti le na enem od teh dveh področij. Takrat je potrebno senzorno in nevralno naglušnost ločiti. Izguba sluha pa lahko nastane istočasno na obeh področjih. Takrat jo imenujemo senzorinevralna oziroma zaznavna naglušnost (Kranjc, 1994). Sem spadajo vse stopnje izgube sluha. Rehabilitacija poslušanja in govora zahteva uporabo elektroakustične tehnike. Zaradi okvar čutnic prihaja do popačenja zvoka, zato je lahko govor kljub ustreznemu ojačenju slabše razumljiv.
Novejši slušni aparati, ki niso zgolj ojačevalci zvoka, zagotavljajo boljše rezultate pri razumevanju govora (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
Centralna naglušnost
Pri omenjeni naglušnosti je vzrok nekje centralno in ne na periferiji slušne poti. Pri taki izgubi sluha ni problem v znižanem pragu slišanosti tonov, temveč v nesposobnosti interpretiranja slišanega (Kranjc, 1994).
Funkcionalna naglušnost
To je precej pogosta motnja, ki pa brez določljivih vzrokov na slušnih poteh povzroči, da se oseba ne odzove na slušni dražljaj. Pogosto je vzrok v motnji sluha emocionalen ali psihološki (prav tam).
Mešana naglušnost
Pri mešani oziroma kombinirani naglušnosti pa sta istočasno prisotni prevodna in zaznavna okvara sluha (Kladnik Stabej, 2013). Gre za kombinacijo prevodne in zaznavne izgube sluha na istem ušesu. Lažje rehabilitirane so tiste, kjer gre za večji poudarek na prevodni naglušnosti. Slednjo je namreč lažje zdraviti, predvsem operativno (prav tam).
1.1.5.3 VZROKI IZGUBE SLUHA
Za posamezno vrsto naglušnosti Kranjc (1994) navaja več vzrokov:
Prevodna naglušnost
- Vidne obstrukcije v zunanjem sluhovodu (kongenitalna aplasia, stenoza sluhovoda, Treacher-Collinsov sindrom, ceruminalni čep, tekočina v sluhovodu, vnetje sluhovoda, tujki sluhovoda …).
- Vidni vzroki na bobniču (meningitis, perforacija bobniča, ohlapnost bobniča …).
8
- Vzroki v srednjem ušesu in komunikacijah (sprememba pritiska v srednjem ušesu, kri v srednjem ušesu, akutna in kronična vnetja srednjega ušesa, karcinom in drugi tumorji, alergije, posledice rentgenskega obsevanja …).
- Posledice operacij ušesa
- Vzroki z navidezno normalnim bobničem in srednjim ušesom (prirojene napake slušne verige, otoskleroza, povečana žrelnica …).
Zaznavna naglušnost
Vzroki za postopno senzorinevralno izgubljanje sluha (starostna naglušnost, profesionalna naglušnost, efekti prevelike glasnosti slušnega aparata, vnetje slušnega živca …).
- Vzroki za nenadne obojestranske senzorinevralne izgube sluha (meningitis, infekcije, otoksična zdravila, multipla skleroza …).
- Vzroki za nenadno enostransko senzorinevralno izgubo sluha (mumps, poškodba glave in akustične travme, virusne infekcije, posledica splošne anastezije …).
- Vzroki za prirojene senzorinevralne izgube sluha (dedni vzroki, virusi …).
Kombinirane izgube sluha so posledice kombinacij vzrokov prevodnih in senzorinevralnih naglušnosti. Pogosto je vzrok za naglušnost neznan oziroma nedoločljiv.
1.2 POMEN ZGODNJEGA ODKRIVANJA NAGLUŠNOSTI IN GLUHOTE
Namen zgodnjega odkrivanja naglušnosti in gluhote pri otrocih je omogočiti čim hitrejši in kakovostnejši govorno-jezikovni razvoj s pomočjo sodobnih zunanjih slušnih aparatov ali z vsaditvijo polževih vsadkov (Božič, 2013a). Proces privajanja na poslušanje lahko traja kar nekaj časa, zato zgodnje odkritje izgube sluha omogoči čim hitrejši predpis slušnega aparata, dobra natančna nastavitev slušnega aparata in redna uporaba le-tega pa čim boljši govorno-jezikovni razvoj (Božič, 2013b).
Takoj po rojstvu se s pomočjo subjektivnih in objektivnih metod poskuša kar se da hitro in zanesljivo določiti stanje sluha. S pomočjo slušnega aparata želimo otroku omogočiti primerno slišnost in razumljivost govora, dobro slišanost šibkih zvokov, zanesljivo slišanost tudi oddaljenih in nepričakovanih zvokov okolja, primerno slušno samokontrolo in izboljšano komunikacijo v različnih situacijah (Božič, 2013b).
9
Če se pri otroku ali odraslem ugotovi izguba sluha, prvotni anamnezi sledijo preiskave, kot so: otoskopija, akumetrični testi (kvalitativni z glasbenimi vilicami in kvantitativni s šepetom in glasnim govorom), pražna tonska avdiometrija (ADG), impedansmetrija, meritev praga neugodja in govorna avdiometrija (številčni test, enozložne besede, večzložne besede, stavki). Kadar se z omenjenimi preiskavami ugotovi trajna okvara sluha, kjer ni možnosti za medikamentozno ali operativno zdravljenje, se predpiše slušni aparat, ki je lahko zunanji ali notranji (Geczy, 2007).
1.2.1 PRESEJALNI TEST OKVARE SLUHA PRI NOVOROJENČKIH
Zgodnja diagnostika izgube sluha je bistvenega pomena za uspešno in čim hitrejšo rehabilitacijo otrok. Omogoča jim pravočasen in čim manj moten razvoj besednega govora in jezika. Prav zato ima univerzalni presejalni test na okvaro sluha pri novorojenčkih, ki ga izvajajo v vseh porodnišnicah v Sloveniji, tako velik pomen (Geczy, 2007).
Presejalni test novorojenčkov na sluh, kjer uporabljajo Test akustičnega merjenja ušesa, angleško imenovan TOAE (angl. Transitory Otoacustic Auditory Emissions), je uveljavljena metoda za zgodnje odkrivanje motenj sluha, ki jo v vseh slovenskih porodnišnicah opravljajo od leta 2006. Pogostost pojavljanja obojestranskih okvar sluha v Sloveniji je približno pri enem otroku na 1000 rojstev. Zgodnja obravnava v avdiovestibulološkem centru sledi zgodaj, običajno že po prvem mesecu rojstva in poleg otorinolaringološkega pregleda vključuje tudi ostale subjektivne in objektivne preiskave sluha (Božič, 2013a).
1.3 SLUŠNI APARATI
Okvara sluha je pogosto stanje, ki se ga ne da izboljšati ali pozdraviti. Zato pa se mu je potrebno prilagoditi. Izguba sluha celostno vpliva na posameznika, zato je uporaba ustreznega slušnega aparata zagotovo dobra pomoč in rešitev za boljše zaznavanje in sporazumevanje, naglušnim otrokom pa pomaga tudi pri procesu razvoja govora in poslušanja. Slušni aparat ne more nadomestiti normalnega sluha, lahko pa bistveno izboljša sposobnost slušnega razlikovanja in razumevanja govora. Slušni aparat mora ustrezati stopnji in vrsti naglušnosti (Božič, 2013b).
Pomembno je, da slušni aparat daje takšen zvok, ki bo prijeten za poslušanje in uporabnika ne moti pri njegovem vsakdanu (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
V zadnjem desetletju je napredna digitalna tehnologija tudi na področju slušnih aparatov naredila velik korak naprej. Uporabniku z izgubo sluha tako skuša omogočiti čim bolj udoben način poslušanja sočasno z dobrim razumevanjem in primernim ojačenjem tudi izrazito šibkih zvokov.
Kot kažejo raziskave, je za razvoj govora bolje, če je slušni aparat pri majhnem otroku nastavljen nelinearno, saj to omogoča, da slušni aparat prinese in spotoma ojača veliko zvokov tudi iz daljave. To bi odrasle pogosto zmotilo, majhni otroci pa so zaradi plastičnosti živčevja to sposobni sprejemati in koristno uporabiti.
Dandanes že osnovni standardni aparati ojačujejo nelinearno, zato najprej predpišemo osnovne, pri naslednjih določitvah slušnega aparata pa tudi nadstandardne slušne aparate s še veliko večjimi možnostmi prilagajanja različnim
10
situacijam. Redna uporaba slušnih aparatov pri otrocih pomembno pozitivno vpliva na razvoj govorno-jezikovnih sposobnosti, na kognitivne ter socialno čustvene sposobnosti (povzeto po Božič, 2013b).
Znanost dandanes omogoča slušno zaznavo gluhim in izboljšanje sluha naglušnim ne glede na vrsto in težo slušne motnje. Če torej zdravljenje z zdravili ali klasičnimi kirurškimi posegi ne izboljša sluha, pridejo v poštev različni slušni pripomočki (Zabret, Battelino, 2014).
1.3.1 ZUNANJI SLUŠNI APARATI
Zunanji slušni aparati so miniaturni ojačevalci zvoka ter hkrati filtri, ki nekatere frekvence ojačajo bolj, druge manj ali pa jih celo odstranijo (Košir, 2011). Njihova naloga je ojačenje zvokov tako, da uporabniku omogočijo ponovno zaznavanje in razumevanje govora ter ostalih zvokov.
Vsi zunanji slušni aparati so sestavljeni iz enakih osnovnih delov. Prvi del slušnega aparata sestavlja mikrofon. Njegova naloga je, da zvočni signal sprejme in ga pretvori v električnega. Informacijo nato prevzame mikroprocesor, ki deluje kot filtrski sistem in usklajuje delovanje pripomočka. Sledi ojačevalnik, ki tihe zvoke ojači bolj kot glasne. Slušalka, ki se nahaja v olivi, električni signal spremeni nazaj v zvočnega. Informacija potuje direktno v sluhovod uporabnika in se ne sliši v okolico. Kot izvor električne energije je potrebna baterija (Geczy, 2007).
Oblika zunanjega slušnega aparata je lahko žepna, zauheljna, vušesna, sluhovodna in slušni aparat, vgrajen v ročajih očal (prav tam).
Kdaj je zunanji slušni aparat ustrezna izbira
Zunanji slušni aparat se otroku predpiše takrat, ko se izboljšanje sluha ne da doseči niti z zdravili niti z operativnim posegom (takrat, ko je izguba sluha trajna in na ta način nepopravljiva), ali pa se za operativni poseg starši ne odločijo (Božič, 2013b).
Zunanji slušni aparati so primerni za otroka, ki ima zaznavno ali kombinirano naglušnost, niso pa primerni za otroke s prevodno naglušnostjo (katere značilnost je slab prenos zvočnega valovanja skozi uho) (Geczy, 2007). Eden izmed kriterijev za dodelitev slušnega aparata je tudi izguba sluha v tonskem pražnem avdiogramu 30 dB v vsaj dveh govornih frekvencah. Pri odraslih uporabnikih je ključna pripravljenost bolnika uporabljati slušni aparat (Božič, 2013b).
Kdaj zunanji slušni aparat ni ustrezna izbira
Zunanjega slušnega aparata se otroku ne predpiše, kadar je izguba sluha premajhna ali prevelika, pod kar štejemo gluhost brez ostankov sluha. Zunanji slušni aparati niso smiselni, kadar je kljub njihovi uporabi razumevanje govora slabo. Otrokom, ki imajo pogosto ušesna vnetja, odsvetujejo uporabo zunanjih slušnih aparatov. Razlog, da se zunanjega slušnega aparata ne predpiše, pa je pri odraslih ljudeh pogosto nezavedanje samega problema (Božič, 2013b).
11
1.3.2 KIRURŠKO ZDRAVLJENJE NAGLUŠNOSTI
Lajšanje naglušnosti je poleg uporabe zunanjih slušnih aparatov možno tudi kirurško. Večinoma kirurško zdravimo le prevodne naglušnosti, in sicer z operativno korekcijo prirojenih anomalij sluhovoda in votline srednjega ušesa, z zaporo raztrganin bobniča in s ponovno vzpostavitvijo funkcionalne verige slušnih koščic (vključno z menjavo propadlih ali zakostenelih koščic) (Battelino, 2007).
Včasih je bilo kirurško zdravljenje naglušnosti možno le pri prevodni izgubi sluha.
Sedaj je z razvojem polževih vsadkov in vibracijskih slušnih aparatov možno tudi kirurško zdravljenje zaznavne in mešane izgube sluha (Battelino, 2007).
1.3.3 POLŽEV VSADEK
Polžev vsadek omogoča tudi gluhim in težko naglušnim osebam zaznavo zvoka.
Sicer je ta zaznava zvoka drugačna, vendar jim omogoča polno in kakovostno življenje. Polžev vsadek signale zvoka dovede neposredno do slušnega živca, zato je primeren za tiste okvare sluha, kjer je vzrok gluhote okvara v notranjem ušesu, t.
j. polžu (Kastelic, 2013).
Glavni namen polževega vsadka je vzpostaviti zvočno pot, ki bo omogočala sprejem zvokov okolja po slušni poti. Primeren je za ljudi, ki jim zunanji slušni aparat ne more posredovati zadovoljivih govornih informacij, imajo okvarjenega polža, višje ležeča slušna pot pa je dobro delujoča (prav tam). Polžev vsadek nadomesti nedelujoč polžek, saj namesto njega opravi prenos zvoka v električni signal, ostala slušna pot pa mora biti dobro delujoča (Zabret in Battelino, 2014).
V Sloveniji je možna izbira med tremi priznanimi proizvajalci polževih vsadkov, in sicer: Cochlear, Med-El in Advanced Bionics (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
Polžev vsadek je sestavljeniz zunanjega in notranjega dela. Zunanji del polževega vsadka sestavljajo slušalka, v kateri je mikrofon, govorni procesor in oddajnik, ki je z magnetom pritrjen na sprejemnik. Notranji del je sestavljen iz sprejemnika in elektrode. Sprejemnik se vgradi v temporalno kost za uhelj. Iz sprejemnika izhaja elektroda, ki je vstavljena skozi odprtino v bazalnem zavoju polža v skalo timpani v dolžini približno 25 mm (Gros, 2007).
Sistem polževega vsadka spremeni vsakodnevne zvoke v kodirane električne impulze, saj nadomesti prvi dve fazi poslušanja in neposredno dovede električni dražljaj v slušniživec. Mikrofon ujame zvoke okolja, ki se spremenijo v električne impulze in nato prenesejo do govornega procesorja. Ta jih analizira in digitalizira v kodirane signale, ki se nato prevajajo do oddajnika. Oddajnik pošlje signal preko kože s pomočjo radijskih valov do sprejemnika, kjer se ponovno spremenijo v električni signal. Ta električni signal se potem pošlje v elektrodo in šibki električni impulzi stimulirajo živčne končiče. Električni signal se po živčni slušni poti prevede do možganske skorje. Možgani te dražljaje prepoznajo kot zvok, ki se od mikrofona naprej prenese v nekaj mikrosekundah na več dražilnih kanalih hkrati, tako da uporabnik sliši zvoke skoraj sočasno, ko se zgodijo (Kastelic, 2013).
12
1.3.3.1 KANDIDATI ZA VSTAVITEV POLŽEVEGA VSADKA
Odločitev za polžev vsadek temelji na treh dejavnikih: pacient mora biti fizično primeren za vsaditev; korist komunikacije s polževim vsadkom mora biti večja kot z zunanjimi slušnimi aparati in pacient mora imeti potrebno psihološko in družinsko podporo za operacijo in življenje po njej (ASHA, 2004; povzeto po Souza, 2009).
Izbira kandidatov za vstavitev polževega vsadka zahteva multidisciplinarno obravnavo strokovnega tima. Po natančni presoji vseh informacij, ki so na voljo, se odločijo, ali je vstavitev polževega vsadka smiselna. Strokovni tim presodi, kakšna so lahko pričakovanja o uspehu in koristi od vstavljenega pripomočka (Gros, 2007).
Polževi vsadki so primerni za otroke z zaznavno oziroma kombinirano naglušnostjo, kjer gre za okvaro v notranjem ušesu.
Pred načrtovano vstavitvijo polževega vsadka je potrebno ugotoviti, ali je slušna pot od ganglijskih celic slušnega živca do centralnega živčevja ohranjena. To lahko z več kot 90 % zanesljivostjo potrdimo z metodo električnega draženja na promontoriju. Slušni živec ni nujno vedno v celoti ohranjen, vendar metoda ugotovi, ali je ohranjenih dovolj živčnih niti za potreben prenos električnih dražljajev. Pri vsakem kandidatu za polžev vsadek je potrebno opraviti računalniško tomografijo senčnične kosti. S to metodo strokovnjaki ugotovijo morebitne anatomske ali bolezenske spremembe v polžu, ki bi onemogočale vstavitev polževega vsadka.
Včasih je potrebno tudi slikanje z magnetno resonanco, s katero se prikažejo strukture mehkih tkiv (Gros, 2007).
Pri otrocih, ki so kandidati za vstavitev polževega vsadka, je potrebno izključiti vse aktivne bolezenske procese, predvsem aktivne bolezni srednjega ušesa. Vsaka bolezen namreč lahko negativno vpliva na uspeh vsaditve (Gros, 2007).
Prednost pri vsaditvi polževega vsadka imajo otroci s prirojeno okvaro sluha, ki so stari dve leti ali manj, ter odrasli, ki imajo pridobljeno motnjo in že normalno razvito govorno funkcijo. Namenjen je tistim gluhim osebam in osebam z nepopravljivo okvaro notranjega ušesa (Zabret in Battelino, 2014).
1.3.3.2 REHABILITACIJA OSEBE S POLŽEVIM VSADKOM
Rehabilitacija je manj zahtevna pri osebah, ki so pred vstavitvijo polževega vsadka že slišali, kot pa pri tistih, ki so gluhi od rojstva. Program rehabilitacije otrok s polževim vsadkom vsebuje slušno in govorno učenje s pomočjo slušnih zaznav, ki jih daje polžev vsadek (Gros, 2007).
Priporočeno je, da naj bi polžev vsadek vstavili otroku v starosti enega do dveh let.
Vpliv čim bolj zgodnje implantacije polževega vsadka se kaže predvsem na področju komunikacijskih veščin. Kot kaže študija, je pri otrocih, ki so bili operirani pred 3.
letom starosti, prisoten bistveno hitrejši razvoj jezika kot pri otrocih, operiranih pri 5 letih (Kirk idr., 2002).
Pri otrocih, pri katerih je bil polžev vsadek vstavljen pred starostjo dveh let, pa se kaže tudi boljši rezultat govornega razumevanja (Gros, 2007).
13
1.3.4 KOSTNO VSIDRANI SLUŠNI PRIPOMOČEK BAHA
Kostno vsidrani slušni pripomoček BAHA je primeren za otroke s prevodno oziroma kombinirano naglušnostjo. Uporabnikov BAHA je v Sloveniji malo. Prednosti pripomočka BAHA so, da oseba lahko opravi magnetno resonanco, saj je nosilec narejen iz titanija. Pri majhnih otrocih lahko zvočni procesor pritrdimo na trak ter ga namestimo okrog glave. Otrok ga lahko tako preizkusi oziroma uporablja pred operativnim posegom. Slabosti kostno usidranih slušnih pripomočkov so operativni poseg, ki prinese določeno mero tveganja. Navajanje na slušni pripomoček BAHA traja kar nekaj časa, saj oseba čuti nelagodnost zaradi stalnega pritiska na kožo.
Slabost je tudi skromnejša kakovost zvoka (Kastelic, 2013).
1.4 CILJI UPORABE SLUŠNEGA APARATA
Z odločitvijo za slušni aparat skušajo starši svojemu otroku z izgubo sluha omogočiti predvsem naravno učenje besednega govora in s tem pomembno olajšati njegovo vsakdanje življenje. S pomočjo slušnega aparata otrok zaznava naravne zvoke okolja. Otrok lahko optimalno komunicira s slišečimi ljudmi okrog sebe. Z uporabo slušnega aparata ima otrok omogočeno izboljšanje govorne razumljivosti in udobja poslušanja tudi v hrupnem okolju.
Slušni aparat omogoči, da otrok čim bolj dojema tudi lasten glas. Lokatorji zvoka omogočajo dobro osredotočanje na zvoke z vseh strani. Starejšim otrokom in odraslim pa je poleg ohranjanja besednega jezika in boljše komunikacije pomembna funkcija slušnega aparata tudi možnost uporabe dodatkov npr. za telefoniranje ali poslušanje televizije (Božič, 2013b).
1.4.1 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA USPEŠNOST PRIVAJANJA OTROKA NA SLUŠNI APARAT
Ali bo uporaba slušnega aparata za otroka ustrezna, je odvisno od dejavnikov, kot so vrsta in stopnja izgube sluha, otrokova starost, otrokova slušna starost, pravilna izbira slušnega aparata, število slušnih aparatov, ki jih otrok hkrati uporablja, dodatne težave otroka, podpora okolice, kakovost slušnega aparata (Božič, 2013b).
Na uspešno privajanje na slušni aparat dodatno vplivajo tudi primerno rokovanje, ustrezna individualna nastavitev ter svetovanje strokovnega tima v zvezi s slušnim aparatom. Veliko vlogo igrajo vaje, ki jih otrok z izgubo sluha opravlja pri surdopedagogu ali drugemu strokovnjaku.
Med omenjene vaje štejemo vaje poslušanja v različnih okoljih in situacijah, vaje odgledovanja ter motiviranje otroka in njegovih staršev za redno uporabo slušnega aparata. Napredek strokovnjaki redno spremljajo s pomočjo govornih testov in govorne avdiometrije (Božič, 2013b).
1.4.2 OBOJESTRANSKA UPORABA SLUŠNIH APARATOV
Poslušanje z obema ušesoma je vsekakor boljše kot poslušanje samo z enim ušesom. Zato je pri obojestranski izgubi sluha tudi obojestranska uporaba slušnih
14
aparatov dobrodošla. Če je le-ta možna in se starši zanjo odločijo, ima obojestranska ojačitev kar nekaj prednosti. Sama ojačitev zvoka je manjša kot pri enostranski uporabi slušnega aparata (Božič, 2013b). To velja tako za zunanje slušne aparate kot kombinacijo zunanjega in notranjega slušnega aparata.
Obojestranska ojačitev notranjih slušnih aparatov pa je redka. Dva polževa vsadka namreč ne pomenita dvojno boljšega sluha, vendar pa nedvomno povečata tveganje za dvojno operacijo (Battelino, 2010).
Prednosti obojestranske uporabe slušnih aparatov, ki jih naštevajo strokovnjaki, so izboljšanje razumevanja v hrupu in lažja lokalizacija izvora zvoka. Zvok, ki ga oseba sliši, je bolj naraven, lažje je selektivno poslušanje enega sogovornika v skupini in kot prednost poudarjajo tudi to, da se oseba v celoti bolje orientira v prostoru (Geczy, 2007).
Če se starši odločijo za ojačitev samo na enem ušesu, po navadi izberemo boljše uho (Geczy, 2007).
1.4.3 PREDNOSTI IN SLABOSTI PRI ZUNANJIH TER NOTRANJIH SLUŠNIH APARATOIH
V smislu učinkovitosti tako zunanjih slušnih aparatov kot tudi polževih vsadkov ostajajo velike individualne razlike med uporabniki (Rhoades, 2000).
Ena izmed prednosti zunanjih slušnih aparatov je ta, da otrok lahko preizkusi različne modele slušnih aparatov in starši med seboj primerjajo učinkovitost le-teh.
Morebitne novosti in izboljšave slušnih aparatov, ki so na voljo, lahko otrok enostavno preizkusi. Dodatni stroški zunanjih slušnih aparatov so minimalni.
Prednost zunanjih slušnih aparatov je tudi izboljšano poslušanje nizkih frekvenc.
Ključna prednost pa je zagotovo ta, da za uporabo zunanjih slušnih aparatov ni potreben operativni poseg. Med slabosti zunanjih slušnih aparatov štejemo omejeno poslušanje visokih frekvenc ter občasno odmevanje in zamujanje zvokov, ki jih otrok sliši (Rhoades, 2000).
Prednosti polževih vsadkov so, da ni vključenih oliv, ki lahko povzročajo draženje sluhovoda; izboljšano je zaznavanje visokih frekvenc; poslušanje z razdalje je boljše kot pri zunanjih slušnih aparatih; ter dejstvo, da otrok s polževim vsadkom največkrat prejme boljše povratne informacije, kar pomaga pri izboljšanju kakovosti lastnega glasu (Rhoades, 2000).
Da odločitev za polžev vsadek le ni tako preprosta, potrjuje dejstvo, da operativni poseg s seboj prinaša določeno mero tveganja (tveganje za okužbo, neuspelo operacijo ali celo dodatne zaplete, kot je npr. delna paraliza obraza). Z operativno vstavitvijo slušnega pripomočka je otrok omejen pri določenih športih, npr. pri skupinskih športih, kjer je možnost udarca v glavo, ali pri potapljanju (zaradi izpostavitve prevelikemu pritisku). Osebo s polževim vsadkom je prepovedano slikati z magnetno resonanco zaradi vstavljenega magneta. Za razliko od zunanjih slušnih aparatov, katerih preizkus novosti in izboljšav je dokaj preprost, pa pri polževih vsadkih učinka le-teh ne vidimo takoj. Verjetno je zaradi razvoja in rasti glave, tehnološkega napredka, morebitne okvare ali poškodbe pričakovati tudi vsaj eno ali celo dve ponovni operaciji v obdobju življenja (Košir, 2011). Nekaj praktičnih
15
slabosti so npr. te, da je napravo treba letno reprogramirati in da so dodatni stroški za baterije, ki naj bi imele bistveno krajšo življenjsko dobo od tistih za zunanje slušne aparate, kar visoki (Rhoades, 2000). Uporabniki imajo nad polževim vsadkom manjši nadzor, saj se del trajno vsadi v zaušesno kost (Healthy Hearing, 2012).
V smislu učinkovitosti tako zunanjih slušnih aparatov kot tudi polževih vsadkov ostajajo velike individualne razlike med uporabniki. Tako je pogosto za izbiro med zunanjim in notranjim aparatom ključen nivo izgube in delež izgubljenih visokih frekvenc. Izbira slušnega aparata za poslušalca s težko izgubo sluha je zahtevna. Ti poslušalci potrebujejo vso pomoč, ki jo lahko dobijo (Souza, 2009). Trdnih eksperimentalnih meja ni, zato je odločitev s strani staršev težka, odvisna pa je od interpretacije strokovnjakov (Košir, 2011). Pri celotnem postopku izbire in pridobitve ustreznega slušnega pripomočka pri težko naglušnem otroku so starši enakovredni del strokovnega tima.
Pri sodelovanju s starši moramo poznati njihove cilje in njihove zmožnosti za sodelovanje (Hernja idr., 2010). Starši pa morajo biti informirani, ozaveščeni in predvsem motivirani (Hrabar, 1994).
1.5 STROKOVNI TIM
Pri izbiri slušnega pripomočka za svojega težko naglušnega otroka starši nimajo povsem svobodne izbire. Ta trditev se nanaša na to, da niso vsi slušni pripomočki primerni za vse vrste naglušnosti. Zato je informiranje staršev s strani strokovnega tima bistvenega pomena.
Skupino strokovnjakov, ki so vključeni v strokovni tim za rehabilitacijo izgube sluha, sestavljajo avdiolog, otokirurg, nevrofiziolog, rentgenolog, foniater, psiholog in surdopedagog (Gros, 2007).
1.6 POSTOPEK DODELITVE IN NASTAVITVE SLUŠNEGA PRIPOMOČKA PRI OTROKU
V Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisano, do je do slušnega aparata upravičena naglušna zavarovana oseba do 20. leta starosti, če ji slušni aparat omogoči pomembno boljši razvoj besednega govora, razumevanje in sporazumevanje. Zavarovana oseba je upravičena do slušnega aparata le, če ga tudi uporablja. (Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, 2003). Če se zazna potrebo po slušnem aparatu pri otroku, se glede na ureditev v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja in protokolu za zagotavljanje slušnih aparatov opravi protokol diagnostike. Opravi ga tim pod vodstvom zdravnika specialista otorinolaringologije (v nadaljevanju ORL). V primeru naglušnosti pri otroku tim pomaga staršem pri izbiri slušnega aparata. Dolžan je izbrati med standardnimi zunanjimi slušnimi aparati iz seznama tipov slušnim aparatov brez doplačila pri vsaj dveh dobaviteljih, ki imajo z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije sklenjeno pogodbo o dobavi slušnih aparatov. Za končnega dobavitelja se odločijo starši (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
Nastavitev aparata in navajanje na uporabo opravi surdopedagog ali slušni akustik.
Vaje s slušnim aparatom se lahko izvajajo v otorinolaringološki ambulanti ali v
16
ustreznem zavodu ali centru za usposabljanje oseb z izgubo sluha, izvaja pa jih lahko slušni akustik ali surdopedagog. Slušni trening, vaje odgledovanja, svetovanje za prilagoditev okolja ter svetovanje družini izvaja surdopedagog.
Celoten strokovni tim staršem poda ustrezna pisna in ustna navodila za vaje poslušanja in rokovanja s slušnim aparatom v domačem okolju (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
Ko starši izberejo prvi slušni aparat, se najprej izdela individualni slušni vložek, t. j.
olivo, ki jo pri dojenčkih do prvega leta starosti pogosto menjamo (na 3–4 mesece) zaradi hitre rasti. Dobra tesnitev olive vpliva na kakovost poslušanja in onemogoča akustični povratni vpliv ali neprijetno piskanje aparata (akustični povratni vpliv se še posebej hitro pojavi pri težjih naglušnostih, kjer slušni aparat potrebuje večje ojačenje) (Božič, 2013b). Dobavitelj slušnih aparatov na podlagi naročilnice za izdajo olive in testnega slušnega aparata zaračuna olivo za slušni aparat. Izdajo in vrednost olive zapiše v on-line sistem. Če je predpisan v-ušesni slušni aparat in se starši odločijo za testiranje več tipov aparatov, lahko za testiranje otrok uporabi za- ušesne slušne aparate. Po opravljenem testiranju, ki traja približno tri mesece, in ugotovitvi upravičenosti do slušnega aparata pooblaščeni zdravnik predpiše izdajo slušnega aparata na naročilnico, dobavitelj pa vnese izdajo in vrednost slušnega aparata (Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, 2003). Starši se lahko odločijo tudi za nadstandardni slušni aparat, ki ga dobavitelj izda na naročilnico za tehnične pripomočke samo na njihovo zahtevo. Zahtevo za nadstandardni slušni aparat starši podajo s pisno izjavo, da soglašajo z doplačilom razlike med pogodbeno ceno slušnega aparata in prodajno ceno nadstandardnega slušnega aparata ter deležem stroškov za nadomestne dele in vzdrževanje slušnega aparata (Posluh za sluh, b.d.). Prve slušne aparate lahko otrok preizkusi že, ko je star 4 tedne (Hearing Aids for Children, b.d.).
Med možnostmi izbire je poleg zunanjega slušnega aparata, ki se predpiše največkrat ob ugotovljeni zaznavni izgubi sluha, tudi operativno vgrajen slušni aparat, imenovan polžev vsadek. Ta izbira pride v poštev le, če je ohranjen slušni živec. Ugotovljeno gluhoto se tako zadnjih dvajset let lahko vsaj delno premosti z vsaditvijo polžkovega vsadka v notranje uho (Battelino, 2007). Poleg teh dveh možnosti pa je na voljo tudi kostno usidrani slušni pripomoček (v nadaljevanju BAHA). Med manj znanimi pa so vibracijski vsadek za srednje uho, imenovan tudi Vibrant, ter vsadek v možgansko deblo, imenovan ABI (Kastelic, 2013).
Pri dojenčkih je posebna nastavitev načina delovanja mikrofona. Priporoča se namreč neusmerjeno sprejemanje zvoka, saj se otrok manj premika, veliko leži in težje kontrolira gibe glave. Z rastjo in večjo mobilnostjo pa je lahko delovanje mikrofonov tudi samodejno in bolj usmerjeno (enakomeren sprejem celega spektra frekvenc ali pa se usmeri le na določen del frekvenc). Otroku lahko tudi onemogočimo nehoteno regulacijo glasnosti in izklopimo tudi ostale akustične programske možnosti (npr. uporaba telefonske tuljavice), ki jih trenutno še ne potrebuje (Božič, 2013b).
Ob vseh teh možnostih se staršem svetuje, da zaupajo mnenju strokovnega tima.
Na podlagi preiskav zdravniki specialisti ORL svetujejo najboljše rešitve. Vendar pa končno odločitev podajo starši. (Slušni aparati Audio BM, b.d.). Ko gre za težje in
17
težke naglušnosti, pogosto nastopi upravičena dilema, ali je zunanji slušni aparat še vedno najprimernejša rešitev.
1.6.1 PRAVICA DO MEDICINSKIH PRIPOMOČKOV
V Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju piše, da so medicinski pripomočki opredeljeni kot tista sredstva, ki so potrebna za zdravljenje ali medicinsko rehabilitacijo. Pravico do medicinskih pripomočkov določata Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Na osnovi teh predpisov Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotavlja zavarovanim osebam uresničevanje pravic do medicinskih pripomočkov v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Natančneje so vrste pripomočkov ter bolezni in zdravstvena stanja zavarovanih oseb, pri katerih jim je zagotovljen posamezni medicinski pripomoček, s pooblastili, postopki za uveljavljanje pravic in cenovnimi standardi in pogodbenimi cenami opredeljeni v Seznamu s šifrantom, medicinskimi kriteriji, pooblastili, postopki in cenovnimi standardi (ZZVZZ, 2006).
Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v celoti (100 %) in brez doplačil pri celoviti obravnavi z zdravljenjem in rehabilitacijo popolne ali zelo težke okvare sluha po Mednarodni klasifikaciji okvar, invalidnosti in oviranosti Svetovne zdravstvene organizacije (ZZZS, 2012).
Medicinski pripomočki iz obveznega zdravstvenega zavarovanja so tudi pripomočki za sluh in govor.
1.6.1.1 PRAVICA DO MEDICINSKIH PRIPOMOČKOV ZA SLUH IN GOVOR 85. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja določa, da ima zavarovana oseba pravico do slušnega aparata za eno ali obe ušesi, če gre za enostransko ali obojestransko izgubo sluha, ki je z zdravljenjem ni mogoče izboljšati, in če je s tonsko ali govorno preiskavo sluha (avdiometrijo) in testiranjem ugotovljeno, da je s slušnim aparatom mogoče doseči zadovoljiv rehabilitacijski učinek.
V drugem odstavku člena je zapisano, do je do slušnega aparata upravičena naglušna zavarovana oseba do 20. leta starosti, če ji digitalni slušni aparat2 omogoči pomembno boljši razvoj govora, razumevanje in sporazumevanje od standardnega slušnega aparata.
Zavarovana oseba je upravičena do slušnega aparata le, če ga tudi uporablja. Po prejemu testnega slušnega aparata in po opravljenih vajah za uporabo aparata se mora zavarovana oseba v treh mesecih oglasiti pri dobavitelju, ki preveri, ali je zavarovana oseba uporabljala slušni aparat. Po opravljenih vajah za uporabo aparata in ugotovitvi, da ga zavarovana oseba uporablja, izda napotni zdravnik
2 Izraz »digitalni« je še iz časov, ko so se digitalni slušni aparati pojavili in so po kakovosti bistveno izstopali od analognih slušnih aparatov. V sedanjem času so že prav vsi slušni aparati 100 % digitalni, niso pa vsi enako tehnološko izpopolnjeni. Zgolj ojačanje zvoka (kot je bilo mogoče v analognih slušnih aparatih) marsikomu ni pomagalo na poti k boljši komunikaciji (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
18
naročilnico. Če zavarovana oseba slušnega aparata ne uporablja, ga je dolžna vrniti dobavitelju, ki v tem primeru od zavoda ne more zahtevati plačila za slušni aparat ali druge stroške.
Nadalje je navedeno, da je zavarovana oseba, ki ima vgrajen polžev vsadek, upravičena do zamenjave zunanjih delov polževega vsadka, to so mikrofon, govorni procesor, oddajnik in vrvice. Zavarovana oseba, ki ima vgrajen kostno usidrani slušni pripomoček, je upravičena do zamenjave njegovega zunanjega dela (procesorja) (POZZ, 2003).
V 87. členu je navedeno, da imajo šoloobvezni otroci do dopolnjenega 15. leta starosti z motnjami sluha, ki se šolajo v redni šoli, pravico do aparata za boljše sporazumevanje, t. i. FM-sistem (Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, 2003).
1.6.2 DODATNE MOŽNOSTI UPORABE SLUŠNIH TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV
Ena izmed dodatnih možnosti je uporaba frekvenčno moduliranega radijskega sistema ali krajše FM-sistema, ki je dodatni pripomoček pri uporabnikih zauheljnih in vušesnih slušnih aparatov s telefonsko tuljavico ter uporabnikih polževih vsadkov. Je brezžični aparat za boljše sporazumevanje, ki dodatno zmanjšuje negativni vpliv razdalje, hrupa in odmeva v prostoru ter je dober dodatek slušnemu aparatu, saj še tako dober slušni aparat ni povsem primerljiv normalnemu sluhu.
FM-sistem omogoča neposreden prenos zvoka preko mikrofona od oddajne do sprejemne enote, in sicer tako, da ta pride do poslušalca brez motečih elementov, kot so šumi, piski in poki (ZDGNS, 2013).
Pri nas lahko predpišemo FM-sistem otrokom, ki so že vpisani v redno devetletko, na stroške Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije na vsakih 5 let do dopolnjenega 15. leta starosti (Božič, 2013b).
Tuji avtorji poročajo o pomembnosti uporabe FM-sistema zaradi izrazito zahtevnih, hrupnih okolij že v vrtcih, saj le kombinacija slušnih aparatov in FM-sistema lahko omogoči stabilno in kakovostno poslušanje. Obstaja tudi Team teaching FM-sistem, ki omogoča nemoteno navezo dveh vzgojiteljev in naglušnega otroka kot optimalno rešitev v neugodnih slušnih pogojih (Božič, 2013b).
1.6.3 NADSTANDARDNI SLUŠNI PRIPOMOČEK
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zavarovanim osebam zagotavlja medicinske pripomočke v okviru cenovnega standarda brez dodatnih neposrednih doplačil. Doplačilo je potrebno v primerih, ko zavarovana oseba izrecno zahteva nadstandardni pripomoček in ga pogodbeni dobavitelj ZZZS lahko zagotovi. Tako tudi za otroka, ki še ni dopolnil 20 let, obstaja možnost izbire zahtevnejšega slušnega aparata. Strokovni tim staršem svetuje najprimernejšo izbiro. V primeru odločitve za zahtevnejši slušni aparat zdravnik specialist otorinolaringolog na naročilnico vpiše ustrezno šifro z nazivom »Digitalni slušni aparat za otroke do 20.
leta starosti« in izda t. i. »Predlog imenovanemu zdravniku«. Zavarovalnica prizna višji cenovni standard z Odločbo imenovanega zdravnika ZZZS. S prejeto odločbo
19
in naročilnico starši obiščejo dobavitelja, ki ga izberejo sami, in plačajo ustrezni delež stroškov za nadomestne dele in vzdrževanje (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
Doplačilo do polne vrednosti storitev, torej do višine cenovnega standarda, je potrebno tudi v primerih, ko zavarovana oseba nima sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za kritje doplačila do polne vrednosti storitev (ZZZS, 2012).
1.7 TRAJNOSTNA DOBA ZA SLUŠNE APARATE
Trajnostna doba slušnega aparata je obdobje, pred iztekom katerega zavarovanec (v tem primeru otrok) ni upravičen do novega pripomočka v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja (Štanta, 2013). Po preteku trajnostne dobe je otrok upravičen do novega slušnega aparata.
Ker pa se majhen otrok hitro razvija in s tem nastajajo tudi anatomske in funkcionalne spremembe, lahko postane pripomoček še pred iztekom trajnostne dobe neuporaben. Če pri otroku pride do takšnih anatomskih ali funkcionalnih sprememb, da bi posledično predelava slušnega aparata presegla več kot polovico vrednosti novega slušnega aparata, ima pravico do novega slušnega aparata tudi pred iztekom trajnostne dobe (Posluh za sluh, b.d.).
Trajnostna doba je glede na starost otroka različno dolga, določa pa jo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za otroke do dopolnjenega 6. leta starosti je trajnostna doba 2 leti, od 6. do dopolnjenega 15. leta starosti pa 3 leta (Štanta, 2013). Ne glede na starost otroka pa je trajnostna doba za zahtevnejši slušni aparat 5 let (Slušni aparati Audio BM, b.d.).
Za pridobitev novega slušnega aparata je potrebna ponovitev postopka pridobitve slušnega aparata. Predlog za nov pripomoček pred iztekom trajnostne dobe poda pooblaščeni zdravnik, o upravičenosti pa odloči imenovani zdravnik (Posluh za sluh, b.d.).
Trajnostna doba za FM-sisteme je 5 let (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
1.8 POMEN ZGODNJE UPORABE ZUNANJIH ALI NOTRANJIH SLUŠNIH APARATOV
Za zgodnjo rehabilitacijo naglušnosti oziroma gluhote je ključna zgodnja diagnostika.
Zgodnja uporaba slušnega aparata ima velik pomen in vpliva na celotno otrokovo funkcioniranje. Prej ko otrok začne uporabljati slušni aparat oziroma bolje rečeno kvaliteten sluh, krajši je čas, ko je otrok za zvočne dražljaje prikrajšan. Da bi dosegli čim boljše rezultate s slušnim aparatom, se morajo starši srečati z avdiologom oz. s strokovnim timom. Strokovni tim staršem razloži osnovne informacije o slušnem aparatu, njegovem delovanju, upravljanju, skrbi zanj. Predstaviti pa mora tudi dejstva, kaj lahko starši od slušnega pripomočka pričakujejo. Ključ do dobrega govorno- jezikovnega razvoja je pravilno delovanje, hkrati pa tudi dosledna uporaba slušnega
20
aparata (Hearing Aids for Children, b.d.). In ravno to je ključnega pomena – čim daljši predšolski slušno-govorni trening, ki naj poteka v obliki igre in naj bo otroku blizu. Prej ko ima otrok možnost kakovostnega poslušanja, manjše obremenitve bo imel v šoli. K temu pripomore tudi boljša govorna sposobnost in razumevanje ob vstopu v šolo.
Velikega pomena pa je tudi lažje soočanje s problemom naglušnosti oziroma gluhote, saj s slušnim aparatom ta problem do neke mere tudi omilimo (Slušni aparati Audio BM, Unitron in Sonic, b.d.).
1.8.1 NOŠENJE SLUŠNIH APARATOV PRI MAJHNIH OTROCIH
Zelo pomembno je, da naglušen otrok slušne pripomočke nosi vsak dan, po čim več ur. Otrok, ki jih nosi dosledno, se bo nanje prej navadil in jih tudi sprejel za koristne in nepogrešljive. Starši se pogosto soočajo s težavo, kako otroku dopovedati, da mora nositi slušne aparate. Tudi odrasli uporabniki slušnih aparatov se srečujejo s težavami pri navajanju na slušne aparate, saj so slednji sprva moteči tujek v ušesih. V nadaljevanju je zbranih nekaj predlogov, kako lahko otroku približamo slušne aparate.
Slušne aparate otroku dajemo postopoma. Najprej za kratek čas tekom zabavnih dejavnosti, npr. med njemu ljubo igro. Nato podaljšujemo čas, dokler otrok ne nosi slušnih aparatov cel čas, ko je buden. Pri majhnih otrocih je ključ do uspeha doslednost, nekoliko starejše otroke pa lahko motivira tudi zunanja podoba slušnega aparata, npr. barva zunanjega ohišja (povzeto po Hearing Aids for Children, b.d.).
1.9 SODELOVANJE S STARŠI
Z zgodnjim odkrivanjem okvar sluha in zgodnjo dodelitvijo slušnih aparatov ter napotitvijo v surdopedagoško obravnavo se je spremenil tudi pristop obravnave. Ne gre več toliko za rehabilitacijsko delo z otrokom, ki je še dojenček ali malček, pač pa za usposabljanje staršev za spodbujanje razvoja poslušanja in govora v vsakdanjih situacijah.
Starši so od vsega začetka vključeni in usposobljeni za rehabilitacijo otroka, naučeni so usmerjenega opazovanja otroka in njegovih odzivov na zvoke. Poznajo otrokove zmožnosti na področju poslušanja in govora ter njegov tempo napredka.
Hkrati so starši najbolj motivirani, da njihov otrok napreduje, razvije poslušanje in govor, da se v vrtcu in šoli dobro počuti, da je sprejet med vrstnike in da usvaja znanja in spretnosti. Za to so pripravljeni narediti veliko, potrebujejo pa vodenje in usmerjanje strokovnih delavcev (Hernja idr., 2010).
Starši so enakovredni del strokovnega tima in so vključeni tako v oblikovanje kot izvajanje individualiziranega programa. Šele ob tesnem sodelovanju staršev s strokovnim timom pripomoremo k uspešni habilitaciji in rehabilitaciji naglušnih in gluhih otrok (Božič, 2013a). Seveda vsi starši ne bodo imeli enakih ciljev, prav tako ne bodo vsi enako zmožni nuditi otroku pomoč in podporo. Pri sodelovanju s starši moramo poznati njihove cilje in njihove zmožnosti za sodelovanje (Hernja idr., 2010). Vsekakor pa morajo biti starši informirani, ozaveščeni in motivirani (Hrabar, 1994). Kakovostno in redno sodelovanje s starši je pri vsakem sodelovanju pomembno. Odnosu med starši in strokovnjaki vedno namenimo posebno pozornost, saj bo otrokovo počutje zrcalilo kakovost tega odnosa in zadovoljstvo z njim (Hernja idr., 2010).
