UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika
Posebne razvojne in učne težave
Mariša Pirnat
PRILAGODITVE ZA GIBALNO OVIRANE UČENCE V OKVIRU POHODNIŠTVA V OSNOVNI ŠOLI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika
Posebne razvojne in učne težave
Mariša Pirnat
PRILAGODITVE ZA GIBALNO OVIRANE UČENCE V OKVIRU POHODNIŠTVA V OSNOVNI ŠOLI
ADAPTATIONS AROUND HIKING TRIPS FOR PHYSICALLY CHALLENGED PRIMARY SCHOOL STUDENTS
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Tjaša Filipčič
Ljubljana, 2021
IZJAVA O AVTORSTVU
Izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Prilagoditve za gibalno ovirane učence v okviru pohodništva v osnovni šoli (angl. Adaptations around hiking trips for physically challenged primary school students) napisano pod mentorstvom izr. prof. dr. Tjaše Filipčič, moje avtorsko delo.
ZAHVALA
Hvala mentorici dr. Tjaši Filipčič za posvečen čas, vodenje in strokovno usmerjanje pri pisanju magistrskega dela.
Hvala vsem, ki so v raziskavi sodelovali.
Hvala družini in prijateljem, ki ste me spodbujali in mi stali ob strani.
Hvala.
POVZETEK
Gibanje je ena izmed osnovnih človekovih potreb. Pomembno vpliva na otrokov celostni razvoj, saj krepi tako telesno, kot duševno zdravje posameznika. Zaradi bogatega gorskega sveta je v Sloveniji ena izmed najbolj razširjenih gibalnih dejavnosti pohodništvo. Tako je pohodništvo tudi del obveznega učnega načrta za osnovno šolo. Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo omogoča v redne osnovne šole vključitev tudi učencev z gibalno oviranostjo. Da so pri tem uspešni, so potrebne številne prilagoditve, ki so odvisne od stopnje in vrste oviranosti. Še posebej se njihova oviranost kaže pri predmetu šport, saj je gibalni primanjkljaj njihova primarna težava. Pohodništvo se v šoli realizira na športnih dneh. Športni dan pa je obvezen za vse učence. Lahko je zabaven in sproščujoč prav za vse, če ga le znamo ustrezno prilagoditi in zanj učence motivirati.
Z magistrskim delom smo želeli dobiti vpogled v to, kako različni učitelji na izbranih osnovnih šolah po Sloveniji prilagajajo športne dni pohodništva, ko je v skupini učenec z gibalno oviranostjo. Opravili smo intervjuje s štirimi strokovnimi delavci, znotraj katerih smo raziskali proces načrtovanja in izpeljave športnih dni pohodništva, težav in izzivov, s katerimi se soočajo strokovni delavci. Intervju smo opravili tudi z dvema učencema z gibalno oviranostjo, da bi dobili vpogled v njuno doživljanje ter njune želje na pohodu.
Ugotovili smo, da so na vseh štirih šolah strokovni delavci gibalno oviranega učenca vključili v športni dan pohodništva. Vsi na pohod vzamejo spremljevalca ter prilagodijo čas pohoda, kjer se upošteva, da bo gibalno oviran učenec za traso porabil več časa. Ponekod je prilagoditev ta, da je gibalno ovirano učenko na vrhu poti pričakal avto, ki ji je nudil prevoz nazaj do šole.
Glavna razlika pri načrtovanju pohoda, ko je vanj vključen učenec z gibalno oviranostjo, je ta, da načrtujejo več časa za določeno pot in priskrbijo osebo, ki bo gibalno oviranega učenca spremljala na pohodu. Strahovi in izzivi strokovnih delavcev pri vključevanju učenca z gibalno oviranostjo na pohod so različni: izbira primerne poti, saj le ta posledično vpliva na to, kako bo gibalno oviran učenec sledil skupini, varnost učencev in časovna primernost poti glede na njihovo gibalno sposobnost, ter ravnovesje med učenčevimi zmožnostmi, užitkom ter željami.
Ugotovili smo tudi, da je doživljanje pohodništva učencev z gibalno oviranostjo različno.
Noben izmed njiju se pohoda pretirani ne veseli. Učencu, ki hodi samostojno, se pohod zdi zelo naporen, zato predlaga lažjo, bolj ravninsko pot, učenki, ki za gibanje uporablja invalidski voziček, pa pohod ne predstavlja fizičnega napora in si zelo želi vključenosti. Najbolj se na pohodu veselita druženja s prijatelji.
Ključne besede: gibalno ovirani, pohodništvo, športni dan, prilagoditve
ADAPTATIONS AROUND HIKING TRIPS FOR PHYSICALLY CHALLENGED PRIMARY SCHOOL STUDENTS
ABSTRACT
Movement is one of the basic human needs. It significantly affects the child's overall development, as it strengthens both the physical and mental health of the individual. Due to the rich mountain world, hiking is one of the most widespread physical activities in Slovenia. Thus, hiking is also a part of the compulsory curriculum for primary school. The program with adapted implementation and additional professional assistance enables the inclusion of physically challenged students in regular primary schools. To be successful in this, a number of adjustments are required, depending on the degree and type of disability. In particular, their disability is reflected in the subject of sport, as movement deficits are their primary problem.
In school, hiking is realized through sports days, which are mandatory for all students. It can be fun and relaxing for everyone, as long as we know how to adapt it properly and motivate students for it.
With the master's thesis, we wanted to get an insight into how different teachers at selected primary schools in Slovenia adapt sports hiking days, when there is a physically challenged student in the group. We conducted interviews with four teachers, within which we explored the process of planning and conducting sports hiking days, together with the problems and the challenges teachers are faced with when doing so. We also conducted an interview with two physically challenged students to gain insight into their experience and their desires on the hike.
We found out that in all four schools, teachers include a physically challenged student in a sports hiking day. Everyone takes a companion for the student on the hike and adjusts the time of the hike, taking into account that a physically challenged student will spend more time on the route. In some places, the adjustment is that a physically challenged student was met at the top of the road by a car that provided her with transport back to school. The main difference in planning a hike, when a student with a disability is involved, is that they plan more time for a particular route and provide a person to accompany the disabled student on the hike. The fears and challenges of teachers in involving a physically challenged student in a hike are different:
the choice of a suitable route, as it consequently affects how a physically challenged student will follow the group, the safety of students and the timeliness of the route based on students’
abilities, pleasure and desires. We also found out that physically challenged students’
experiences of hiking are different. Neither of them is overjoyed by the hike. For a student who walks independently, the hike seems very strenuous, so he suggests an easier, more gently sloping path, while for a student who uses a wheelchair, the hike does not present physical effort, that’s why she wants to be included. When they go on a hike, they are looking forward to hanging out with their friends the most.
Key words: physically challenged, hiking, sports day, adjustments
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 1
2. TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 GIBALNO OVIRANI ... 2
2.1.1 ZNAČILNOSTI IN STOPNJE ... 2
2.1.2 CEREBRALNA PARALIZA ... 4
2.1.3 POMEN GIBANJA ZA GIBALNO OVIRANE ... 4
2.2 GIBALNO OVIRANI V INTEGRACIJI IN INKLUZIJI ... 5
2.3 GIBALNO OVIRANI V PROGRAMU S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN DODATNO STROKOVNO POMOČJO ... 6
2.3.1 PRILAGODITVE V ŠOLI... 7
2.3.2 SODELOVANJE MED SPECIALNO REHABILITACIJSKIMI PEDAGOGI IN ŠPORTNIMI PEDAGOGI ... 9
2.3.3 ŠPORTNA VZGOJA ... 10
2.3.4 PRILAGODITVE GIBALNO OVIRANIH PRI ŠPORTU ... 11
2.3.5 VLOGA SPREMLJEVALCA GIBALNO OVIRANEGA UČENCA ... 13
2.3.6 POHODNIŠKE VSEBINE ... 14
2.4 ŠPORTNI DNEVI ... 19
2.4.1 STOPNJE ŠPORTNEGA DNE ... 20
2.4.2 NEVARNOSTI NA ŠPORTNIH DNEH ... 22
2.4.3 TEŽAVE PRI IZPELJAVI POHODNIŠTVA V ŠOLI ... 24
2.5 POHODNIŠTVO ... 25
2.5.1 TERMINOLOŠKE OSNOVE ... 25
2.5.2 POHODNIŠTVO V SLOVENIJI ... 26
2.5.3 POHODNIŠTVO ZA OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI ... 26
2.5.4 PRILAGODITVE PRI POHODNIŠTVU ... 28
3. EMPIRIČNI DEL ... 29
3.1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 29
3.2 CILJI RAZISKAVE ... 29
3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 29
3.4 RAZISKOVALNA METODA ... 29
3.5 VZOREC ... 30
3.6 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 30
3.7 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ... 30
3.8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 31
3.9. ANALIZA INTERVJUJEV ... 31
3.9.1 VKLJUČENOST UČENCA ... 31
3.9.2 PRILAGODITVE UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO NA ŠPORTNIH DNEH POHODNIŠTVA ... 32
3.9.3 ORGANIZACIJA POHODA ... 38
3.9.4 IZZIVI PRI VKLJUČEVANJU UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO V ŠPORTNE DNI POHODNIŠTVA ... 40
3.9.5 DOŽIVLJANJE POHODNIŠTVA UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO ... 45
3.9.6 PRILAGODITVE, KI SI JIH UČENEC Z GIBALNO OVIRANOSTJO ŽELI NA POHODU ... 46
4 SKLEP ... 49
5 VIRI IN LITERATURA ... 51
6 PRILOGE ... 55
6.1 VPRAŠALNIK ZA UČITELJE ... 55
6.2 VPRAŠALNIK ZA UČENCE ... 56
6.3 INTERVJU Z UČITELJICO 1 ... 57
6.4 INTERVJU Z UČITELJICO 2 ... 59
6.5 INTERVJU Z UČITELJICO 3 ... 61
6.6. INTERVJU Z UČITELJICO 4 ... 64
6.7 INTERVJU Z UČENCEM ... 67
6.8 INTERVJU Z UČENKO ... 68
KAZALO TABEL
TABELA 1:VKLJUČENOST UČENCA ... 31 TABELA 2: PRILAGODITVE UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO NA ŠPORTNIH
DNEH POHODNIŠTVA - POZNAVANJE UČENCA ... 32 TABELA 3: PRILAGODITVE UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO NA ŠPORTNIH
DNEH POHODNIŠTVA – PRILAGODITVE NA ŠPORTNEM DNEVU ... 34 TABELA 4: PRILAGODITVE UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO NA ŠPORTNIH
DNEH POHODNIŠTVA – SPREMLJEVALEC ... 36 TABELA 5: PRILAGODITVE UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO NA ŠPORTNIH
DNEH POHODNIŠTVA – CILJI ... 37 TABELA 6: ORGANIZACIJA POHODA ... 38 TABELA 7: IZZIVI PRI VKLJUČEVANJU UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO V
ŠPORTNE DNI POHODNIŠTVA - NAČRTOVANJE POHODA ... 40 TABELA 8: IZZIVI PRI VKLJUČEVANJU UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO V
ŠPORTNE DNI POHODNIŠTVA - IZVEDBA POHODA ... 41 TABELA 9: IZZIVI PRI VKLJUČEVANJU UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO V
ŠPORTNE DNI POHODNIŠTVA - NEGATIVNE IZKUŠNJE IN SKRBI ... 43 TABELA 10: DOŽIVLJANJE POHODNIŠTVA UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO 45 TABELA 11: PRILAGODITVE, KI SI JIH UČENEC Z GIBALNO OVIRANOSTJO ŽELI
NA POHODU ... 46
1
1. UVOD
Gibanje je dejavnost, ki je del vsakega bitja že od samega začetka. Preko gibanja raziskujemo, se učimo, sproščamo in družimo. Ima pomembno vlogo pri celostnem razvoju, saj ima pozitivne učinke na telesno, kot tudi socialno noto posameznika (Filipčič, 2016). Katero gibalno dejavnost bo posameznik izbral, je odvisno od različnih dejavnikov, kot so dosedanje izkušnje, možnosti, ki jih ponuja okolje, njegov interes, ipd. Gotovo pa je ena najbolj enostavnih in dostopnih gibalnih dejavnosti hoja. Hoja je ena izmed osnovnih oblik človeškega gibanja.
Dostopna je vsem in vsi se lahko z njo ukvarjamo. Hojo na daljše relacije in višje točke pa lahko definiramo kot pohodništvo. Pohodništvo je oblika hoje, kjer je od naše tehnike hoje bolj pomembno to, kje hodimo. Pomembno je opazovanje razgibane pokrajine, osupljivih razgledov in razgibanega sveta (Slavič idr., 2013). Pohodništvo je v Sloveniji zelo priljubljeno, saj je Slovenija razgibana dežela, poleg tega pa so gore tudi del naše kulture, saj je Triglav upodobljen tudi v slovenskem grbu (Kristan, 1993).
Posledično je pohodništvo tudi obvezni del učnega načrta v osnovnošolskem programu.
Poznamo različne programe vzgoje in izobraževanja, v našem magistrskem delu pa smo se posvetili osnovnošolskemu programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (v nadaljevanju DSP). V ta program se lahko vključijo tudi učenci z gibalno oviranostjo (v nadaljevanju GO). Za doseganje minimalnih standardov znanja se jim lahko prilagodi organizacija, preverjanje in ocenjevanje znanja, napredovanje in časovna razporeditev pouka, poleg tega pa jim je dodeljena DSP (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011).
Osebe z GO imajo prirojeno ali pridobljeno telesno okvaro, ki se kaže pri hoji, uporabi rok ter izvajanju drugih gibalnih dejavnosti (Peljhan, 2004). Imajo potrebe, ki so povsem enake potrebam njihovih vrstnikov, zaradi oviranosti pri gibanju pa imajo še dodatne lastne posebne potrebe. Težave na gibalnem področju vplivajo tudi na druge podsisteme bio-psiho-socialnega statusa posameznika (Čigon idr., 2011) Učenci s težavami na področju gibanja zaradi razvojnih značilnosti potrebujejo drugačen, individualiziran pristop. Potrebujejo sebi prilagojene metode dela, uporabo pripomočkov, razumevanje in medsebojno pomoč, prilagoditve časa ter interdisciplinarno obravnavo (Filipčič, 2012).
Pohodništvo v šoli realiziramo s športnimi dnevi, ki so obvezni za vse učence. Učenci z GO naj bodo prav tako vključeni, saj jim razgled in druženje z vrstniki predstavljata nepozabno doživetje (Filipčič in Groleger Sršen, 2011). Na izletih GO učencu ponudimo različne prilagoditve, odvisne od njegove stopnje in vrste primanjkljajev (Lamovec idr., 2016).
Ker področje pohodništva na osnovni šoli (v nadaljevanju OŠ) v programu s prilagojenim izvajanjem in DSP za učence z GO še ni raziskano, smo to raziskovali v empiričnem delu. Za raziskovanje smo uporabili polstrukturirane intervjuje, ki smo jih opravili s štirimi učitelji in dvema učencema z GO. Vprašanja za učitelje so se nanašala na vključenost učenca z GO na pohod, prilagoditve, ki jih ima na pohodu, organizacijo športnega dni pohodništva ter izzive pri vključevanju GO učenca na pohod. Vprašanja za učenca pa so se nanašala na doživljanje pohoda. Z rezultati smo želeli pridobiti kar se da celostni vpogled v to problematiko.
2
2. TEORETIČNI DEL
2.1 GIBALNO OVIRANI
2.1.1 ZNAČILNOSTI IN STOPNJE
Zavod republike Slovenije za šolstvo GO osebe uvršča med učence s posebnimi potrebami (v nadaljevanju PP). Opredeljuje jih kot otroke z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja, ki imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja.
Posledica tega so težave pri vključevanju v dejavnosti ter sodelovanju (Logar idr., 2015).
Ločimo jih glede na stopnjo njihove GO in jih delimo v 4 kategorije:
- Lažje gibalno ovirani
Sem uvrščamo učence, ki imajo težave na področju gibanja, ki se kažejo kot nekoliko zmanjšane zmožnosti. Hodijo samostojno, tudi v nezaprtih prostorih, lahko imajo težave pri teku ali daljši hoji po neravnem terenu, pri gibanju v skupini oseb. Lahko imajo slabo ravnotežje in težave pri koordinaciji gibanja. Samostojni so pri vseh opravilih, z izjemo tistih, ki zahtevajo dobro spretnost rok. Lahko se pojavijo lažje motnje pri zaznavanju in občutenju dražljajev in senzomotorični integraciji. Te učenci niso povsem neodvisni od pripomočkov za gibanje, lahko potrebujejo manjše prilagoditve pri izvedbi naloge ali prilagoditve okolja, v katerem se dejavnost izvaja. Tako pri šolskem delu kot pri športu ne potrebujejo fizične pomoči, le pri nekaterih oblikah dela so potrebne prilagoditve programa in pripomočki (npr. stol, miza, prilagojena pisala, orodje, informacijsko-komunikacijska tehnologija).
- Zmerno gibalno ovirani
V to skupino spadajo učenci, ki imajo težave na področju gibanja, ki se kažejo kot zmerno zmanjšane zmožnosti gibanja. Samostojno hodijo znotraj zaprtih prostorov ali na krajše razdalje, pogosto pa za to potrebujejo pripomočke za gibanje (npr. posebne čevlje, ortoze, bergle). Težave imajo pri hoji po neravnem terenu ter stopnicah, kjer so počasnejši, zato potrebujejo nadzor ali oporo, ki se je lahko oprimejo. Pri hoji na srednje in večje razdalje lahko uporabljajo prilagojeno kolo, voziček za transport ali ročni pogon in pomoč druge osebe. Pomoč druge osebe potrebujejo tudi za vstop v stavbe, pri prehajanju med prostori, pri hoji po stopnicah ter pri nošenju šolske torbe. Njihova spretnost rok je lahko deloma zmanjšana ali pa je zaradi okvare, delne ali popoldne odsotnosti ene roke, funkcionalna le druga roka. Kažejo se lahko zmerne motnje zaznavanja in občutenja dražljajev ter senzomotorične integracije. Nadzor ali pomoč potrebujejo pri zahtevnejših dnevnih opravilih, pri nekaterih dejavnostih pa potrebujejo prilagoditev okolja ali pripomočke za izvedbo dejavnosti. Pri izvajanju šolskega dela ter urah športa občasno potrebujejo pomoč druge osebe, prilagoditev programa ter pripomočke za delo (npr. stol, miza, prilagojena pisala, orodje, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo).
- Težje gibalno ovirani
Otroci imajo zelo zmanjšane zmožnosti gibanja. Lahko stojijo na nogah ali s pomočjo pripomočkov hodijo na kratke razdalje, a hoja ni funkcionalna. Pomagajo si z ortozami ter hoduljami. Težave se lahko kažejo tudi kot motnja orientacije, kar jim onemogoča samostojno gibanje med prostori. Za večji del gibanja, tako v zaprtih kot v odprtih prostorih potrebujejo
3
voziček na ročni pogon, elektromotorni voziček ali prilagojeno kolo. Ob tem potrebujejo nadzor ali pomoč druge osebe. Po stopnicah ne morejo hoditi. Imajo zelo zmanjšano spretnost ene ali obeh rok, kar pomembno ovira izvedbo grobih in finih gibalnih spretnosti rok, zato so večinoma odvisni od fizične pomoči druge osebe. Lahko imajo težje motnje v zaznavanju in občutenju dražljajev ter senzomotorične integracije. Pri dnevnih opravilih potrebujejo stalen oz. delni nadzor druge osebe. Pri izvajanju šolskega dela ter urah športa večino časa potrebujejo pomoč druge osebe, prilagoditev programa ter pripomočke za delo (npr. stol, miza, prilagojena pisala, orodje, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo).
- Težko gibalno ovirani
Otroci imajo težave na področju gibanja do te mere, da imajo povsem zmanjšane zmožnosti gibanja, ki povzročajo popolno funkcionalno odvisnost. Samostojno gibanje zanje ni mogoče, uporabljajo elektromotorični voziček. Njihovo gibanje rok je redko funkcionalno. Lahko imajo zelo hude motnje v zaznavanju in občutenju dražljajev, v orientaciji in senzomotorični integraciji. Pr vseh dnevnih opravilih, šolskem delu in športu potrebujejo fizično pomoč druge osebe, prilagoditve pri izvedbi naloge ali okolja ter pripomočke za izvedbo (sonda, gastroma pri hranjenju, individualno izdelan sedež, prilagojena miza, prilagojena informacijsko- komunikacijska tehnologija) (Logar idr., 2015).
GO otroci imajo prirojeno ali pridobljeno telesno okvaro, ki se kaže pri hoji, uporabi rok ter izvajanju drugih gibalnih dejavnosti (Peljhan, 2004). Imajo potrebe, ki so povsem enake potrebam njihovih vrstnikov, zaradi oviranosti pa imajo še dodatne lastne potrebe. Posledica motenega gibalnega razvoja so upočasnjen oz. moten celostni razvoj otroka. Primarno se težave kažejo na motoričnem področju, pridružujejo pa se tudi učne in druge težave. Težave se kažejo na področju: vidne in slušne percepcije, orientacije (na telesu, v prostoru, času), govora (artikulacija, besedni zaklad, pojmi, razumevanje), spomina, pozornosti, koncentracije, motivacije, vztrajnosti, čustvenega in psihosomatskega razvoja (Čigon idr.,2011).
Preko gibanja otrok spoznava sebe in okolico, zato je potreba po gibanju njegova primarna potreba. Bistveno je, da so koraki v otrokovem telesnem razvoju postopni. Pri otroku, ki je GO, pa je ta potek moten. Njegove čutno-gibalne izkušnje so zakasnele in jih v celoti pridobiva na drugačen način. Ker se manj giblje in svojega telesa ne zaznava v celoti, težko razvije kontrolo glave in telesa, prenos težišča v center ter s tem varne položaje. Posledica neustreznega delovanja živčnega sistema pa je motena senzorna integracija, kar vpliva na slabše razvite sposobnosti koncentracije, organizacije, samokontrole, samospoštovanja, samozaupanja, šolskega učenja, abstraktnega mišljenja in specializacije obeh strani telesa in možganov (Čigon idr., 2011). Motorični in kognitivni razvoj sta med seboj zelo povezana in odvisna drug od drugega. Že pri dojenčku je motorični odgovor pokazatelj normalnega delovanja živčnega sistema. Motorični odgovor kaže kognitivni napredek, pri tem pa je zelo pomembna senzorna integracija (Čigon idr., 2011).
Poznamo več različnih vzrokov za GO (stanja, bolezni, obolenja ali posledice poškodb). Najbolj pogosti vzroki so cerebralna paraliza, spina bifida, mišična in živčno mišična obolenja, multipla skleroza, stanja po poškodbi glave ali hrbtenice, kronične bolezni in obolenja (Bregant in Jones, 2020).
4 2.1.2 CEREBRALNA PARALIZA
Cerebralna paraliza (v nadaljevanju CP) je nenapredujoča razvojna motnja v delovanju možganov. Med razvojem, zorenjem živčevja in tudi telesnim staranjem se pogosto spreminja in kaže kot skupina težav pri gibanju in telesni drži. Nastane kot posledica poškodbe ali motnje osrednjega živčevja, ki se je zgodila zelo zgodaj v razvoju. Kaže se kot zmanjšanje zmožnosti delovanja na področju drže in gibanja, zaznav (vid, sluh, tip, propriocepcija), hranjenja, govora, vedenja in spoznavnih funkcij. Težave so odvisne od tega, kdaj v razvoju je okvara nastala in kateri del možganov je okvarjen, kako velik je obseg okvare, so pridružene še kakšne druge težave ali genetske motnje. Na podlagi tega se otroci s CP med seboj zelo razlikujejo, saj so pri nekaterih težave komaj opazne, se jih opazi npr. zgolj pri teku, medtem ko se pri določenih težave kažejo kot težka tetraplegija. Ker na pojavnost težav ne vplivajo zgolj vrojeni oz.
pridobljeni dejavniki, temveč tudi okolje, podpora družine, javnih instituciji, dostopnost do terapij in zdravljenja, umeščenost v širše okolje, vključenost v vzgojno-izobraževalne ustanove, ipd., osebe s CP vedno obravnavamo individualno, vsak od njih je edinstven in poseben (Bregant in Jones, 2020).
Glavne težave, ki jih imajo osebe s CP na področju gibanja so:
1. Motnje mišičnega tonusa, ki je lahko:
- povišan (hipertonija ali otrdelost mišic, ki lahko napreduje v splošno otrdelost mehkih tkiv in kasneje v otrdelost sklepov, kar opazimo, kot kontrakture)
- znižan (hipotonija ali ohlapnost mišic, ki jo opazimo takoj po okvari, a se nato spremeni v hipertonijo)
- spremenljiv (s pridruženimi spremembami položaja udov)
2. Motnje gibov; gre za nehotene gibe, ki so lahko fini in komaj opazni, plesoči, ali eksplozivni gibi velikih amplitud.
CP se poleg težav na področju gibanja in drže lahko pridružujejo tudi druge težave. Kakšne te težave bodo, je odvisno od dela možganov, ki je okvarjen. Pridružene so lahko motnje kognicije, nevrološke motnje, psihiatrične motnje, težave z vidom, sluhom in požiranjem ter težave zaznavanja (Bregant in Jones, 2020).
2.1.3 POMEN GIBANJA ZA GIBALNO OVIRANE
Gibanje je ena izmed osnovnih človekovih potreb. Pomembno vpliva na otrokov celostni razvoj, saj krepi tako telesno kot duševno zdravje posameznika. Z zgodnjo in redno gibalno dejavnostjo tako skrbimo za skladno razvitost telesa, pravilno držo, razvoj fine in grobe motorike ter zdrav način življenja. Gibanje predstavlja razbremenitev, sprostitev, sočasno pa omogoča še oblikovanje pristnega, čustvenega, spoštljivega ter kulturnega odnosa do narave in okolja (Filipčič, 2016).
Tako kot polno čuteči otroci tudi otroci s PP za zdrav razvoj in dobro počutje oz. blagostanje potrebujejo gibanje. Če jim to pravico do gibanje odvzamemo, postanejo nemirni, razdražljivi in težje vodljivi. Pomanjkanje gibanja lahko kaže posledice na telesnem, gibalnem, socialnem, čustvenem, vedenjskem in kognitivnem področju, saj ima centralno živčni sistem nadzor tako nad gibalnimi kot nad kognitivnimi sposobnostmi (Peljhan, 2006).
5
Športna dejavnost je ključna, da posameznik ostane fizično ter psihično zdrav, in predstavlja sestavni del kakovostnega življenja sodobnega človeka. Enako velja za GO osebe. A podatki Svetovne zdravstvene organizacije vseeno kažejo, da so invalidi v primerjavi z neinvalidi, fizično precej manj aktivni. To je lahko posledica številnih ovir, na katere lahko naletijo pri športnem udejstvovanju. Ne gre le za ovire, ki se nanašajo na dostopnost. Ker so invalidi zelo heterogena skupina ljudi, ki se soočajo tudi z emocionalnimi ter psihičnimi težavami, stereotipnimi prepričanji in predsodki, ki na žalost še vedno veljajo v svetu v povezavi z invalidi, imajo še druge pomisleke o športni dejavnosti. Ne glede na to pa številne raziskave pričajo, da gibalna dejavnost prinaša kar nekaj pozitivnih učinkov tako na fizično kot tudi na psihično zdravje vseh ljudi, ne glede na to, kakšno je njihovo psiho-fizično stanje. Raziskovalci ugotavljajo, da ima ukvarjanje s športom pozitiven vpliv na to, kako je posameznik zadovoljen z lastnim življenjem in na lastno psihično blagostanje. Posamezniki, ki so športno aktivni, se lažje soočajo z različnim stresnimi dogodki, doživljajo več pozitivnih emociji, sama športna vključenost pa posameznika preventivno zavaruje tudi pred psihičnimi boleznimi, kot sta depresija in anksioznost. Ob zavedanju vseh pozitivnih učinkov športa na invalide je zelo pomembno, da le-te za šport motiviramo. Pri tem je potrebno upoštevati raznolikosti in specifike posameznih vrst med njimi, saj to narekuje, kateri šport je zanje možen, primeren in v katero gibalno dejavnost se bodo lahko vključili. Ob motiviranju invalidov za šport je pomembno, da jih seznanimo s številnimi pozitivnimi učinki, ki jih lahko ima šport na njihovo zdravje in zadovoljstvo z življenjem. Ob svetovanju, motiviranju in usmerjanju naj bo v ospredju vrednosti sistem vrednot posameznika. Ta nam je v pomoč pri razumevanju njegovega načina razmišljanja. Tistim, ki je pomembno druženje, jih bomo usmerili v ekipne športe, druge, ki so jim bolj pomembni lastni cilji oz. dosežki, pa bolj v individualne športe (Gabršček, 2018).
Gibalno dejavnost torej potrebujemo vsi in vsem bi morala biti dostopna. Tako tudi slepi, gluhi, dolgotrajno bolni, osebe z motnjo v duševnem razvoju, GO osebe, idr. potrebujejo oporo, vodstvo, pomoč, družbo. Žal to ni nekaj samoumevnega, kot je npr. pomoč dojenčkom, malčkom in otrokom. Ker nam osebe s PP niso znane, si izoblikujemo predsodke, postane nas strah, zato se raje odmaknemo in ne naredimo ničesar. Stigma, nepoznavanje, predsodki in strah so velikokrat oblikovalci zidu, ki nam onemogoča, da bi videli osebo, ki je pred nami. Vidimo namreč bolezen, primanjkljaj, invalidnost in nezmožnost (Nowakk in Čič, 2018).
2.2 GIBALNO OVIRANI V INTEGRACIJI IN INKLUZIJI
Temelj inkluzivne vzgoje je pravica vseh otrok do ustrezne in učinkovite vzgoje in izobraževanja na nediskriminatorni ravni (Peklaj, 2016). Inkluzija pomeni čim večjo vključenost in sodelovanje učencev v rednem izobraževanju in odstranjevanje tistih ovir, ki otežujejo pot do pridobivanja znanja ter učenja (Grah idr., 2017). Inkluzija bo uspešnejša, če bo pomoč učencem s PP kar se da zgodnja in prilagojena, sočasno pa dovolj intenzivna in čim manj opazna (Kavkler, 2011).
Inkluzija ali vključevanje v športne dejavnosti pomeni, sodelovanje vseh otrok v dejavnost ob ustrezni pomoči (Vute, 1999). Na ta način dobijo priložnost tveganja, izbire, delanja napak, samostojnosti in užitka v vseh ugodnostih gibalne dejavnosti. V središču inkluzivne šolske politike so zagotavljanje enakih možnosti, uspešno napredovanje, enakopravno sodelovanje vseh vpletenih in družbena pravičnost (Grah idr., 2017). Ključno je ustvariti učno okolje, ki
6
omogoča vsem učencem razvijanje lastnih zmožnosti. Inkluzivno učno okolje mora biti fizično, didaktično, socialno in kurikularno učno okolje, ki upošteva individualne potrebe vsakega posameznika, razvija njegova močna področja in pridobivanje kakovostnega znanja oz.
kompetenc za uspešno življenje (Grah idr., 2017). Seveda pa je to v praksi dokaj težko uresničiti. Vključujoča šola namreč ne pomeni zgolj okolja, ki je varno ter spodbudno za učence, temveč tudi za strokovne delavce na šoli. Pogosto se pri učiteljih in strokovnih delavcih pojavljajo skrbi, če bodo uspešni pri nudenju ustrezne strokovne podpore učencem z najrazličnejšimi, večkrat tudi s kombiniranimi posebnimi potrebami. Ob tem jih skrbi, da bodo učencu škodovali, posledično pa predlagajo, naj bo tak učenec oproščen sodelovanja pri urah športne vzgoje ali neocenjen. To ni sprejemljivo in je v nasprotju glavnega namena tega predmeta (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Zaradi procesov integracije in inkluzije v Sloveniji se v zadnjih letih kaže upad v številu otrok s PP, ki obiskujejo OŠ s prilagojenim programom in narašča število tistih, ki obiskujejo redne OŠ. Tisti otroci, ki potrebujejo veliko mero pomoči in prilagoditev pri vzgoji in izobraževanju, so še vedno usmerjeni v prilagojene programe OŠ, večina otrok pa se usmerja v redni program vzgoje in izobraževanja. Torej mora biti tudi večinski šolski sistem ustrezno prilagojen in usposobljen, da lahko ustrezno izobražuje otroke s PP (Opara idr., 2010). Integracija v šolo prinaša velike spremembe, saj zahteva tesno sodelovanje med strokovnjaki, ki delajo z otrokom ter starši. Ima vpliv na kakovost življenja vseh oseb, ki vstopajo v šolo, na otroka, starše, učitelje ter druge strokovne delavce. Da bi otrokom s PP omogočili dobro počutje znotraj skupine vrstnikov ter jim omogočili doseganje zastavljenih ciljev, mora biti pedagoški proces prilagojen glede na sposobnosti, interese, težave ter motnje vsakega posameznika. Vsi otroci z GO potrebujejo procesno ter timsko obravnavo (Opara idr., 2010).
2.3 GIBALNO OVIRANI V PROGRAMU S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN DODATNO STROKOVNO POMOČJO
Ker zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) GO osebe opredeljuje kot eno izmed skupin oseb s PP, se te lahko šolajo v različnih programih vzgoje in izobraževanja, odvisno od vrste in stopenj primanjkljaja. Lahko so usmerjeni v naslednje programe:
- vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in DSP,
- prilagojen program vzgoje in izobraževanja z enakovrednim izobrazbenim standardom, - prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom za
otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju,
- posebni program vzgoje in izobraževanja za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in drugih posebnih programih (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011).
V Sloveniji programe za GO otroke izvajata dva večja specializirana zavoda, CIRIUS Vipava ter CIRIUS Kamnik. CIRIUS Vipava vključuje otroke z motnjo v duševnem razvoju, ki imajo pridruženo GO in izvaja prilagojeni program za predšolske otroke, posebni program vzgoje in izobraževanja, vzgojni program in prilagojeni izobraževalni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom. CIRIUS Kamnik izvaja prilagojeni program osnovne šole z enakovrednim in z nižjim izobrazbenim standardom, posebne programe, vzgojne programe ter
7
prilagojene programe srednješolskega poklicnega in strokovnega izobraževanja. Poleg teh dveh specializiranih zavodov pa te programe izvajajo tudi drugi javni zavodi po Sloveniji (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011).
V magistrskem delu se bomo osredotočili na GO, ki se šolajo v rednih OŠ, torej so usmerjeni v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in DSP.
36. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) pravi, da je vzgojno- izobraževalni ali v nekaterih primerih socialnovarstveni zavod prisiljeni najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe za otroka z GO izdelati individualizirani program.
Z individualiziranim programom dela se določijo:
- cilji in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih, - strategije vključevanja otroka s PP v skupino,
- potrebne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja, doseganju standardov in napredovanju,
- uporaba prilagojene in pomožne izobraževalne tehnologije, - izvajanje fizične pomoči,
- prehajanje med programi ter potrebne prilagoditve pri organizaciji, - časovna razporeditev pouka,
- veščine za čim večjo samostojnost v življenju (prilagoditvene spretnosti) in načrt vključitve v zaposlitev (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011).
GO učenci imajo različne težave, pri nekaterih so te komaj opazne, drugi pa za gibanje uporabljajo različne pripomočke. 10. člen Zakona o usmerjanju otrok s PP (2011) pravi, da se težje in težko GO, ki so usmerjeni v programe za predšolske otroke in izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in DSP, lahko za izvajanje fizične pomoči v času izvajanja vzgojno- izobraževalnega dela dodeli stalni ali začasni spremljevalec (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011). Ta otroku nudi fizično pomoč pri organizaciji dela, pomoč pri pisanju ter premikanju. GO učenci se morajo glede na svoje zmožnosti, vključiti v vse dejavnosti, ki se dogajajo na šoli. Pomembno je, da se vključijo tudi pri športni vzgoji. Za uspešno vključitev GO otroka pa mora ustanova, v katero je ta otrok vključen, zagotoviti: varen prihod v šolo in premikanje po šoli (parkirna mesta, klančine, dvigalo), prilagojene sanitarije;
premišljeno oblikovan urnik in določene učilnice, ki so v enem nadstropju ali blizu dvigala (Brumen idr., 2020).
2.3.1 PRILAGODITVE V ŠOLI
Učencem, ki so usmerjeni v program s prilagojenim izvajanjem in DSP, se za doseganje minimalnih standardov znanja lahko prilagodi organizacija, preverjanje, ocenjevanje znanja, napredovanje in časovna razporeditev pouka, poleg tega pa jim je dodeljena dodatna strokovna pomoč. Organizirana je kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, motenj in ovir, svetovalna storitev ali učna pomoč, specifike pa so zapisane v individualnem programu (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011).
8
Prilagoditve za GO v rednem programu OŠ prilagojeno izvajanje in DSP so navedena v uradnem dokumentu Navodila za izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in DSP za devetletno OŠ. Prilagaja se tako organizacija kot izvajanje pouka (Ahčin idr., 2003).
Prostor
Da bi zagotovili ustrezen šolski prostor za GO učenca, mora biti šola dostopna brez arhitektonskih ovir ter zagotavljati parkirni prostor za invalide. Učilnica, hodniki ter drugi šolski prostori morajo zagotavljati prosto gibanje učenca. Prilagojene morajo biti tudi sanitarije, garderobe prostor za individualno obravnavo, dostopi do učilnic, knjižnice, telovadnice, jedilnice, igrišča in drugih šolskih prostorov. Zagotovljen mora biti prehod med nadstropij oz.
organiziran pouk tako, da se vse odvija v enem nadstropju. Delovni prostor učenca (miza, stol) mora biti prilagojen glede na njegove bio-psihofizične potrebe (Ahčin idr., 2003).
Didaktični pripomočki in oprema
Da se GO učenec uspešno uči in napreduje pri tem potrebuje ustrezne didaktične pripomočke in materiale (grafoskop, prilagojen računalnik, diaprojektor, multimedijska sredstva, komunikator,…). Poskrbeti je potrebno za ustrezno tablo, osvetlitev, delovne zvezke, zvezke in učne liste (didaktični materiali, ki omogočajo učenje po različnih senzoričnih poteh) (Ahčin idr., 2003).
Strokovni delavci
Ravnatelj je zadolžen za organizacijo primernih kadrovskih in materialnih pogojev, oblikovati mora strokovno skupino, ki izdela in spremlja individualiziran program za GO učenca.
Svetovalni delavci so del te skupine. Pomembno je njihovo sodelovanje z učitelji in starši ter zagovarjanje celostnega pristopa obravnave GO učenca. Učitelj pa mora poskrbeti za lastno strokovno usposobljenost ter prilagodljivost in kreativnost pri zagotavljanju pogojev, ki jih GO učenec pri pouku potrebuje. Strokovni delavci so odgovorni tudi za ustvarjanje ustrezne klime, da se GO počuti sprejeto in varno s strani sošolcev, staršev drugih otrok in ostalih delavcev na šoli (Ahčin idr., 2003).
Organizacija časa
Znotraj individualiziranega programa se za GO učenca določi časovno organizacijo dela, ki je orientirana na njegov razvoj, tempo učenja in možnosti za doseganja zastavljenih ciljev. Ker zaradi učenčevih psihofizičnih značilnosti le ta lahko porabi več časa za pisanje, branje, preverjanje in ocenjevanje znanja, je potrebna časovna prilagoditev in organizacija pouka, ki mu ustreza. V individualiziranem programu se določi tudi izvajanje DSP, ki se lahko organizira v razredu ali izven razreda v času pouka (Ahčin idr., 2003).
Poučevanje in učenje
Pomembno je, da se GO učenca vključi v vse šolske aktivnosti (šolo v naravi, izlete, športne dni, kulturne dneve,…) in se znotraj teh ustvari prilagoditve, ki jih učenec za aktivno vključitev potrebuje. V učilnici se učencu dodeli prostor, ki mu ustreza, pri tem se pazi na njegov položaj sedenja in uporabe pripomočkov ter se sledi napotkom terapevta. Pri poučevanju in učenju
9
upoštevamo močna področja učenca, njegove psihofizične sposobnosti in sposobnosti aktivnega sodelovanja (Ahčin idr., 2003).
Preverjanje in ocenjevanje znanja
Tudi načini preverjanja in ocenjevanja znanja se lahko prilagodijo glede na ovire, ki jih ima GO učenec. Pri tem se je treba zavedati, da je pogoj za napredovanje v naslednji razred doseganje minimalnih standardov znanja pri vseh šolskih predmetih. Pri načrtovanju učnega procesa je potrebno upoštevati še posebnosti učenca, njegov tempo dela ter ustvariti individualizacijo ter diferenciacijo. Pri preverjanju in ocenjevanju znanja se osredotočimo na učenčeva močna področja (npr. več ustnega ocenjevanja), podaljšamo čas za pisanje (lahko omogočimo kratke prekinitve) ter zmanjšamo št. istega tipa nalog. Načini morajo biti opisani v individualiziranem programu (Ahčin idr., 2003).
2.3.2 SODELOVANJE MED SPECIALNO REHABILITACIJSKIMI PEDAGOGI IN ŠPORTNIMI PEDAGOGI
Za ustvarjanje inkluzivnega šolskega okolja je pomembno ustrezno razpolaganje z razpoložljivimi strokovnimi in materialnimi viri, podpora učitelju, učiteljev čas za poučevanje ter timsko delo (Pijl in Meijer, 2007). Učitelju bo v razredu lažje sprejeti GO učenca, če bo imel možnost timskega dela, torej pomoč pri skupnem soustvarjanju rešitev, materialno in strokovno podporo ter možnost izobraževanja s področja PP. Del tima je običajno tudi specialno rehabilitacijski pedagog, ki si z učiteljem lahko izmenjuje znanja, strategije, gradiva, ideje, metode idr., kar omogoča, da sta pri poučevanju učencev s PP čim bolj uspešna (Kavkler, 2011).
Ker učitelji niso pripravljeni na poučevanje učencev s PP, saj nimajo dovolj potrebnih znanj in veščin, je sodelovanje med njima zelo pomembno. Učitelj naj bi imel znanja s področja splošnih strategij dobre poučevalne prakse, specialno rehabilitacijski pedagog pa znanje s področja izvajanja specifičnih prilagoditev (Kavkler, 2011).
Timsko sodelovanje je opredeljeno kot način interakcije med vsaj dvema enakopravnima osebama, ki se prostovoljno vključujeta v skupno odločanje za doseganje skupnega cilja. Pri tem je zelo pomembno sodelovanje ene z drugo. Vsak član sodelovalnega tima ima svojo vlogo in sledi skupnemu cilju, ki ga člani dosežejo z delitvijo odgovornosti ter ob doprinosu znanja s svojega področja. Odnosi znotraj sodelovalnega tima temeljijo na zaupanju ter spoštovanju (Friend, 2008).
Timsko delo razdelimo na tri etape: timsko načrtovanje, izvajanje in evalvacija (Polak, 2007).
Za uspešno sodelovanje je odgovoren vsak posameznik z doprinosom svojih osebnih prepričanj. Zelo pomembne so komunikacijske spretnosti, še zlasti, kadar imajo osebe, ki sodelujejo, različno mnenje oz. pogled na stvari. V tem primeru je pomembno, da se sogovornika natančno poslušata, skušata pri poročanju o učencih čim bolj objektivno opisati situacijo, brez sodb o tem, kaj naj bi določeno vedenje pomenilo. Za pridobitev informacij, ki so za posameznika pomembne pri doseganju skupnega cilja, si lahko pomagamo s postavljanjem vprašanj, ki nam bodo to omogočila. Pri tvorjenju vprašanj moramo paziti, da le- ta niso sugestivna. Ko komuniciramo s pedagoškimi delavci drugih profilov, moramo razumljivo uporabljati strokovne izraze, saj jih vsi ne poznajo ali ne razumejo enako kot sporočevalec (Friend, 2008).
10
Za učence s PP, ki so usmerjeni v program s prilagojenim izvajanjem in DSP, je pri poučevanju ključno timsko sodelovanje, ki jim omogoča uspešno napredovanje na vseh področjih. Učitelji in specialno rehabilitacijski pedagog lahko med seboj sodelujejo na različne načine in v različnem obsegu–priložnostno, neformalno, redno ali sistematično (Pulec Lah in Košir, 2015). Športni pedagogi in specialni in rehabilitacijski pedagog so del strokovnega tima, ki pripravlja in izvaja izvirni delovni projekt pomoči (Magajna idr., 2008) ter individualni program za učenca s PP (Havaj in Polak, 2014).
Med formalne oblike sodelovanja uvrščamo timsko poučevanje, ki zajema timsko načrtovanje, izvajanje in evalviranje. Znotraj timskega poučevanja pa štejemo različne oblike sodelovanja med učitelji: timsko delo učiteljev, posvetovanje in sodelovalno poučevanje. Posvetovanje pomeni proces medsebojnega pomaganja pedagogov pri reševanju problema, ki se navezuje na neko tretjo osebo ali situacijo. Kompleksnost problema vpliva na trajanje posvetovanja.
Posvetovanja se največkrat poslužujemo kadar imamo učence, ki imajo fizične ali senzorne okvare, saj takrat učitelj potrebuje usmerjanje pri prilagajanju pouka kot tudi pri uporabi prilagojenih pripomočkov (Friend, 2008).
Najbolj pogosto je timsko delo usmerjeno v fazo izvajanja pomoči in podpore znotraj dejavnosti, ki se izvajajo v razredu. Timsko poučevanje predstavlja tudi dobro poučevalno prakso. Pri tem ima specialno rehabilitacijski pedagog največkrat podporno vlogo, npr. nudi pomoč, alternativno poučuje manjše skupine, ali opazuje posameznika ali manjšo skupino, manj pogosto pa prevzame vodilno vlogo. Tako učitelj kot specialni in rehabilitacijski pedagog si ob sodelovanju izmenjujeta znanje in izkušnje ter tako pripomoreta k iskanju in izvajanju rešitev za zadovoljevanje raznolikih potreb učencev s PP. Učitelji prinašajo svoja znanja o zahtevah učnega načrta, standardih znanja ter učnih ciljih, specialno rehabilitacijski pedagog pa doprinese specifične strategije pomoči in podpore ter načrtovanje za posameznega učenca.
Sodelovanje med njima mora potekati na vseh fazah od prepoznavanja in ocenjevanja otrokovega funkcioniranja, do načrtovanja, izvajanja in vrednotenja individualiziranega programa podpore in pomoči. Pri tem je pomembno, da je specialno rehabilitacijski pedagog aktivno vključen pri načrtovanju ter izvajanju ciljev individualiziranega programa v vsakodnevnem učnem procesu v razredu. Njegova naloga je tudi, da olajša izvajanje strategij, priporočil ter prilagoditev in ima pregled nad vplivom le teh na učne in socialne dosežke učencev pri pouku znotraj razreda (Pulec Lah in Košir, 2015).
2.3.3 ŠPORTNA VZGOJA
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport med obvezne predmete OŠ programa vključuje predmet športna vzgoja. V okviru tega predmeta učni načrt namenja 105 ur letno predmetu športna vzgoja za otroke od 1. do 6. razreda, 70 ur 7. in 8. razredom ter 64 ur 9. razredu. V vsakem šolskem letu je znotraj teh ur vštetih še pet športnih dni. Zaradi razvojnih značilnosti učencev je program vsebinsko, organizacijsko in metodično razdeljen v tri šolska obdobja (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
11
Učitelj mora slediti številnim izhodiščem, ki so zapisani v učnem načrtu. Za boljše razumevanje problematike tega magistrskega dela pa so posebej pomembna naslednja izhodišča (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011):
• športna vzgoja je sredstvo celostnega razvoja otroka in mladostnika,
• spoštuje načelo enakih možnosti za vse učence in upošteva njihovo različnost in drugačnost,
• pedagoški proces vodi tako, da bo vsak učenec uspešen in motiviran,
• učno ciljna naravnanost učnega načrta dopušča določeno stopnjo avtonomije šole in učitelja, a hkrati zahteva prevzem strokovne odgovornosti za ustrezno izbiro vsebin, učnih metod in oblik ter organizacijskih pristopov,
• načrtno spremlja in vrednoti učenčev razvoj in dosežke ter ga spodbuja k redni športni dejavnosti,
• posebno skrb naj nameni nadarjenim za šport in učencem s PP.
Učenci se ob športnem udejstvovanju počutijo prijetno, psihično sproščeno, osmislijo ter bolje razumejo šport, če le primerno izberemo vsebino, učne metode in oblike dela ter individualno postavimo dosegljiv cilj. To jim omogoča, da si oblikujejo stališča in vrednostni odnos do športa kot kulturne sestavine človekovega življenja in hkrati enega najbolj pomembnih dejavnikov zdravega življenjskega stila (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
2.3.4 PRILAGODITVE GIBALNO OVIRANIH PRI ŠPORTU
Športna vzgoja je predmet, kjer venomer razvijamo znanja, sposobnosti in si v odnosih z drugimi oblikujemo lastno osebnost. Učitelj mora k temu stremeti in tako premišljeno izbirati cilje, vsebine in metode dela, da skozi proces, ustrezno razvija bio-psiho-socialno strukturo učenca, še posebej tistega, ki je GO. Ob prilagojenem pristopu tem učencem omogočimo, da se pri športu sprostijo ter zmanjšajo negativne učinke sodobnega življenja (Filipčič in Groleger Sršen, 2011).
Učenci s težavami na področju gibanja zaradi razvojnih značilnosti potrebujejo drugačen, individualiziran pristop. Potrebujejo sebi prilagojene metode dela, uporabo pripomočkov, razumevanje in medsebojno pomoč, prilagoditve časa ter interdisciplinarno obravnavo, v kateri sodelujejo učitelj športne vzgoje, šolska svetovalna služba, zdravstvene ustanove, fizioterapevt, delovni terapevt ter starši (Filipčič, 2012). Največja napaka, ki bi jo lahko naredili je ta, da bi GO učenca izključili oz. mu opravičili ure športne vzgoje, saj bi ga tako prikrajšali za pridobivanje pozitivnih izkušenj na področju gibanja, ki mu tudi kasneje v odraslem obdobju omogočajo vključevanje v športne dejavnosti, poleg tega pa mu ob napornih obravnavah, ki jih doživlja pri fizioterapiji in delovni terapiji, športna vzgoja predstavlja vir sprostitev pri gibanju (Peljhan, 2012).
Pri različnih nalogah športne vzgoje je za ustrezno vključitev GO učenca pomembno, da mu le- te prilagodimo glede na njegove zmožnosti (Lamovec in drugi, 2016). Prilagodimo lahko športne pripomočke (npr. lažje in večje žoge, nižje mreže, večje koše in gole) in zahtevne naloge (npr. pri ciljanju se postavijo bližje tarči, manjkrat ponovijo nalogo, ne upoštevajo omejitev igrišča, odstranimo časovne okvire za izvedbo naloge, tek nadomestijo s hojo) (Rhinehart Neas, b. d.). Prilagodimo lahko razdaljo, zmanjšamo čas izvedbe posamezne naloge, število ponovitev, ponudimo ustreznejši športni rekvizit. Pri izvedbi naloge mu lahko pomaga učitelj,
12
športni pedagog ali spremljevalec. Paziti moramo na ustreznost športnega prostora, ki mora biti varen in dostopen za invalidski voziček, dovolj velik in brez ovir ali drugih motečih dejavnikov.
Športno dejavnost, ki je lahko kontraindicirana, je bolje zamenjati z drugo aktivnostjo ali se o njej posvetovati s strokovnimi sodelavci in starši. Te učitelju tudi svetujejo glede uporabe individualnih medicinskih pripomočkov, prilagojene opreme in športnih rekvizitov, npr. žoge različnih velikosti, balon, prilagojeno kolo, ipd. Pri nalogah, ki so težje izvedljive, lahko otroku prepustimo, da se jih sprva loti kar sam. Ob tem ga spodbujamo in mu svetujemo, kako pravilno izvesti gibanje oz. nalogo (drža, prijem, izmet, lovljenje). Skozi osnovnošolsko obdobje je pomembno spremljati gibalni napredek otroka, pri tem pa strmeti k postopnemu podaljševanju otrokove aktivnosti glede na njegove gibalne zmožnosti. V kolikor imamo učenca z napredujočimi obolenji pa izvajanje posameznih nalog zmanjšujemo (Lamovec idr., 2016).
2.3.4.1 ORGANIZACIJSKE, IZOBRAŽEVALNE, SOCIALNE IN GIBALNE POSEBNE POTREBE PRI ŠPORT
GO učenci imajo zaradi specifike v razvoju pri športni vzgoji različne PP. Organizacijske PP se pojavijo predvsem pri prehajanju do telovadnice, igrišča, garderobe. Več časa potrebujejo za preoblačenje v športno opremo in hitreje se utrudijo, zato je smiselno, da predčasno končajo z gibalno dejavnostjo, ob tem pa se izognejo tudi gneči, ki se pojavi na hodniku in lahko lažje pridejo do razreda (Andrews, 2018).
Socialne PP se kažejo predvsem pri učencih, pri katerih se ob motnjah gibanja pojavijo še motnje vedenja, kot so hiperaktivnost, čustvena nestabilnost, motnje pozornosti, impulzivnost, nizka toleranca in nizko samozaupanje ter pomanjkanje motivacije (Lamovec, 2015).
Izobraževalne potrebe so najbolj pogoste pri učencih s CP in pri učencih s poškodbo glave, zaradi možnosti okvare nekaterih centrov v možganih. Pri učencih s CP se zaradi delno okvarjenega govora lahko kažejo težave pri komunikaciji. Težave se pojavijo tudi pri motnjah vida in vizualne zaznave (fiksacija pogleda, prepoznavanje znanih stvari, sestavljanje predmetov v procesu abstrakcije) ter vidno-motorične koordinacije. Zato je pomembno, da učencem s težavami pri gibanju omogočimo poučevanje, pri katerem aktiviramo več čutnih kanalov, za sprejemanje informaciji in izvajanje nalog omogočimo več časa ter le-te razdelimo na manjše korake (Lamovec, 2015).
Največ PP imajo gibalno ovirani učenci prav na področju gibanja, te pa se razlikujejo glede na obseg in vrsto. Učenci s CP imajo težave z obvladovanjem fine in grobe motorike, koordinacije giba, nadzorovanjem giba ter ravnotežja. Pojavljajo se jim tudi mišični krči, slabost, otopelost in počasni ali sunkoviti gibi, kar še dodatno vpliva na zmožnost gibanja (Lamovec, 2015).
Pomembno je, da učence, ki imajo težave na področju gibanja spodbujamo k temu, da pridobijo ter ohranjajo kvalitetnejše gibalne vzorce, vzpostavijo boljšo kontrolo trupa, zavirajo patološke gibalne vzorce, pridobivajo čutno-gibalne izkušnje z izvajanjem treninga vidno-motorične koordinacije ter koordinacije oko–roka. Prav tako je pomembno, da je izvajanje različnih dejavnosti načrtovano. Mednje moramo vključiti elemente glasbe, gibanja in govora, dejavnosti, ki spodbujajo senzomotorične in psihomotorične sposobnosti ter dejavnosti, ki ustvarjajo varno in spodbudno razpoloženje, kjer se učenec počuti sproščeno in varno (Karpljuk idr., 2013).
13
Razvijanje osnovnih gibov naj bo primarni cilj gibalnega učenja. Pozornost je potrebno nameniti izbiri ustreznega modela vključevanja učenca v aktivnosti, ki jih izvaja razred. Ob izbiri prilagoditev je potrebno upoštevati učenčeve specifične značilnosti (pogosto gre za kombinacijo različnih motenj), saj le z ustreznimi prilagoditvami omogočimo doseganje standardov, ki jih narekuje učni načrt, hkrati pa tudi učencu omogočimo, da je pri preverjanju in ocenjevanju uspešen. Prilagajajo se lahko okoliščine, kot so nižje ovire, uporaba mehkejših ali večjih žog in drugih pripomočkov, nalogo se razdeli na manjše korake ipd. (Ledinek, 2015).
Lamovec (2002) je v svoji raziskavi vključevanja otrok s PP pri pouku športne vzgoje v rednih osnovnih in srednjih šolah ugotovila, da je veliko otrok s težjimi telesnimi okvarami, ki so opravičeni športne vzgoje, še več kot v osnovnih je tega v srednjih šolah. Ti učenci slabše sodelujejo tudi na športnih dnevih, za kar je glavni vzrok težava pri organizaciji. Ob tem je pomemben podatek, da učenci, ki so vključeni v te dejavnosti, večinoma na njih radi sodelujejo.
Rezultati njene raziskave tudi kažejo, da športni pedagogi načeloma zagovarjajo integracijo, a ocenjujejo, da jim primanjkuje znanja ter so velikokrat prepuščeni kar sami sebi. Da bi se to izboljšalo, si želijo dodatnega strokovnega izobraževanja ter pomoč strokovnjakov, kot so zdravniki, defektologi in fizioterapevti.
Tudi Vute (1999) navaja, da se prepogosto pojavlja to, da je delo z GO v veliki meri odvisno zgolj od kreativnosti in dobre volje posameznikov, brez načrtnega in rednega sodelovanja športne stroke. Vključevanje otrok s PP v redne šole pa zahteva tudi temeljno znanje prilagojene športne dejavnosti. Razvijanje, ohranjanje psihomotoričnih sposobnosti in pridobivanje raznovrstnih športnih izkušenj je namreč zelo pomembno. Prilagojeno športno dejavnost bi lahko definirali kot vez med vzgojo in izobraževanjem ter vključevanjem v okolje. Glavni namen prilagojene športne dejavnosti je vključevanje vseh, ki so kakorkoli potrebni pedagoških, terapevtskih ali tehničnih prilagoditev. Vute (1999) športno dejavnost, ki je namenjena ljudem, ki potrebujejo posebno obravnavo, opredeljuje kot tako, da se prav vsak lahko ukvarja z njo in si tako obogati svoje življenje. Poleg tega predstavlja priložnost, da posameznik lahko tvega, izbira, dela napake, je samostojen ter uživa vse ugodnosti, ki jih prinaša redna gibalna dejavnost, bodisi zunaj šole ali v okviru šolske športne vzgoje. Glavno vlogo v njej pa prispevajo voditelji teh aktivnosti, npr. učitelj ali športni pedagog. Te morajo znati dejavnost prilagoditi in jo predstaviti na čim bolj ustvarjalen način (Vute, 1999).
2.3.5 VLOGA SPREMLJEVALCA GIBALNO OVIRANEGA UČENCA
Z vključevanjem otrok z GO v vrtce, večinske šole in srednje šole se je v Sloveniji odprlo novo področje zaposlovanja. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) določa, da se učencu z GO za nudenje fizične pomoči lahko dodeli spremljevalca. Spremljevalčeve naloge so vezane na učenca in nimajo pedagoškega značaja. Vrsta, vsebina in naloge pomoči bi morale biti spremljevalcu pojasnjeni že pred podpisom pogodbe o delovnem razmerju, kar omogoča, da preverijo svoje sposobnosti in ugotovijo, ali bodo delu kos. Pomoč, ki jo nudi spremljevalec učencu z GO, je lahko fizično naporna, zato mu pri npr. dvigovanju lahko pomaga tudi druga oseba. Pomembno je, da pri izvajanju pomoči spremljevalci upoštevajo potrebe in želje otroka, navodila staršev in strokovnih delavcev, področje dela in kompetence, znanje, iznajdljivost, čas, pripomočke, pravico do zasebnosti otroka, varstvo in varnost pri delu (Keršič, 2020).
14
V raziskavi je Lamovec (2002) ugotovila, da večina športnih pedagogov meni, da imajo spremljevalci GO učencev pomembno vlogo pri vključevanju teh pri športni vzgoji. Ob upoštevanju učiteljevih navodil ter sodelovanju s strokovnjaki z drugih področij pa jim prav tako nudijo razbremenitev. Poleg tega pa v raziskavi izpostavi tudi to, da so spremljevalci večkrat prepuščeni kar sami sebi, saj nimajo ustreznega znanja s področja prilagojene športne vzgoje.
Konkretne naloge spremljevalca za vse vzgojno-izobraževalne predmete, tudi športno vzgojo - niso zapisane, saj v skladu z njegovimi zadolžitvami teh ne smemo zamenjevati z učno pomočjo. V svoji raziskavi Novak (2016) ugotavlja, da so naloge, s katerimi spremljevalec lahko prispeva k uspešnejšemu vključevanju GO pri procesu športne vzgoje, naslednje:
- Učencu nudi pomoč pri preoblačenju v športno opremo in na ta način poskrbi, da ni prevelikega zamujanja na uro,
- učencu nudi pomoč pri uvodnem in končnem raztezanju. Ob tem upošteva navodila učitelja, staršev, delovnega terapevta ali fizioterapevta,
- skrbi za premikanje vozička in s tem učenca, ko ta sodeluje s sovrstniki in pri tem potrebuje proste roke, npr. pri delu v dvojicah ali skupini,
- kadar učenec ne sodeluje s sovrstniki, lahko spremljevalec dela z njim individualno po učiteljevih navodilih, nikakor pa sam ne načrtuje dela,
- ko učenec vstane z vozička oz. ga zapusti (če mu motnja to dopušča), mu nudi oporo in pomoč pri premikanju in lovljenju ravnotežja,
- v določenih dejavnostih mu nudi varovanje (npr. pri premagovanju ovir),
- ob ocenjevanju znanja lahko izjemoma opravi nalogo v skladu z navodili, ki mu jih poda učenec,
- na športnih dnevih lahko v primeru krajših pohodov vozi voziček in tako učencu omogoča prisotnost ter druženje s sovrstniki. Če učenec na pohodu uporablja tricikel, ga spremljevalec spremlja peš in sočasno opozarja na morebitne ovire in druge nevarnosti.
Spremljevalec se naj vključuje tako, da bo čim manj opazen. Nikoli naj ne opravlja nalog namesto učenca, temveč mu pri tem le nudi pomoč in tako olajša nalogo do te mere, da jo lahko učenec ne glede na njegovo oviranost opravi oz. pri tem sodeluje. Vsako delo, ki ga spremljevalec opravlja, naj bo opravljeno po nareku učenca, saj na ta način preprečujemo pasivnost učenca (Novak, 2016).
2.3.6 POHODNIŠKE VSEBINE
2.3.6.1 CILJI IN VSEBINE UČNEGA NAČRTA
Operativni cilji so razdeljeni po vzgojno-izobraževalnih obdobjih in se uresničujejo z različnimi vsebinami. Pozornost bomo namenili predvsem ciljem ter vsebinam, vezanih na pohodništvo.
Operativni cilji:
- Učenci izboljšujejo svojo gibalno učinkovitost tako, da izboljšujejo gibalne in funkcionalne sposobnosti ter primerjajo svojo gibalno učinkovitost glede na rast in razvoj.
15
- Posnemajo najrazličnejše predmete, živali, pojave in pojme v naravi.
- Preizkušajo svoje zmogljivosti ob obvladovanju svojega telesa.
- Učenci poznajo značilnost posameznih športov, posebno tistih, ki so povezani z našo preteklostjo (gorništvo in smučanje).
- Učenci poznajo prednosti primernega športnega oblačila in obutve v različnih pogojih.
- Učenci poznajo in upoštevajo pravila obnašanja ter osnovna načela varnosti v gorah.
- Učenci oblikujejo pozitivne vedenjske vzorce (vztrajnost, samozavest, medsebojno sodelovanje in pomoč, sprejemanje drugačnosti, naravovarstveno ozaveščanje).
- Učenci razumejo različnost v gibalni učinkovitosti posameznikov.
- Učenci razumejo pomen varovanja naravne in kulturne dediščine.
- Učenci izboljšujejo svojo gibalno učinkovitost tako, da so sposobni daljšega hodilnega napora, pri čemer premagajo višinsko razliko.
- Učenci razumejo vpliv redne športne vadbe in primerne prehrane na zdravje in dobro počutje.
- Učenci prepoznajo primerno prehrano ob nekaterih športnih dejavnostih, pomen nadomeščanja izgubljene tekočine vitaminov in mineralov.
- Učenci spoznajo možnosti vključevanja v športne dejavnosti v kraju bivanja.
- Učenci imajo odgovoren odnos do svojega zdravja.
- Učenci ob doživljanju večjih telesnih obremenitev spoštujejo vložen napor.
- Učenci spoznajo ekološka vprašanja, povezana s športnimi dejavnostmi (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Zaradi GO naj učenec ne bo oproščen športne vzgoje, temveč se mu prilagodi cilje glede na njegove sposobnosti. Zapisani morajo biti tudi v individualiziranem programu (Lamovec in Burja, 2020).
Praktične vsebine, vezane na pohodništvo v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju, narekujejo, da morajo vsako leto imeti najmanj dva pohoda. Eden od pohodov mora biti zahtevnejši glede na višine vzpetine in dolžine poti. V 3. razredu se pohodom doda še ekipni orientacijski pohod po označeni poti. Teoretične vsebine v 1., 2. in 3. razredu se nanašajo na pridobitev osnovnega pohodniškega znanja (obutev, oblačilo, nahrbtnik, pitje tekočine). V 1.
razredu še poznavanje značilnosti okolice, po kateri poteka pohod. V 2. in 3. razredu pa še poznavanje geografske, zgodovinske in naravoslovne značilnosti območja, po katerem poteka pohod. Učni načrt v prvem triletju zajema še dodatne vsebine, ki jih ponudijo šole, ki imajo pogoje za ustrezno izvajanje. Med dodatne vsebine spadata športna programa zlati sonček in ciciban planinec, v okviru katerega se organizirajo različni pohodi ter teoretično predstavi varnost pri različnih športih (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Praktične vsebine v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju narekujejo, da morajo v 4.
razredu opraviti dva pohoda na višjo razgledno vzpetino ter opraviti orientacijski pohod po označeni poti. V 5. in 6. razredu morajo prav tako opraviti po dva pohoda na višjo razgledno vzpetino, eden od teh pa mora biti zahtevnejši glede na premagano višinsko razliko. Teoretične vsebine, vezane na pohodništvo v drugem triletju, so po učnem načrtu enake za vse tri razrede (4., 5. in 6. razred). Nanašajo se na nevarnosti v gorah, varnost na pohodih, prvo pomoč pri
16
praskah, žuljih, pikih žuželk, zaščito pred insekti, vpliv hoje na organizem, varovanje narave, določitev strani neba s soncem in uro ter spoznavanje okolice ob zemljevidu. Učni načrt v drugem triletju zajema še dodatne vsebine, ki jih ponudijo šole, ki imajo pogoje za ustrezno izvajanje. Med dodatne vsebine spadata športna programa Krpan in Mladi planinec, v okviru katerega se organizirajo različni pohodi ter teoretično predstavi varnost pri različnih športih (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Praktične vsebine v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju narekujejo, da morajo v 7.
razredu opraviti najmanj en pohod na novo, bolj oddaljeno pohodniško točko. V 8. in 9. razredu pa morajo opraviti najmanj en zahtevnejši pohod ter se gibati v naravi po opisu in ob zemljevidu. Teoretične vsebine, vezane na pohodništvo v tretjem triletju, so po učnem načrtu enake za vse tri razrede (7., 8. in 9. razred). Nanašajo se na tempo hoje, nadomeščanje izgubljene tekočine in termoregulacijo, vpliv hoje na organizem, varovanje narave, skrb za ohranitev naravne in kulturne dediščine, varnost v gorah, nudenje prve pomoči pri praskah, ranah, žuljih, udarninah (oteklinah), pikih žuželk, zaščito pred insekti, ukrepanju ob nezgodi in orientaciji ob zemljevidu. Učni načrt v drugem triletju zajema še dodatne vsebine, ki pa niso neposredno vezane na pohodništvo (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
2.3.6.2 STANDARDI ZNANJA
Standard znanja pomeni stopnjo znanja, ki ga do konca posameznega vzgojno-izobraževalnega obdobja praviloma usvojijo vsi učenci. Opredeljeni so po vzgojno-izobraževalnih obdobjih in jih dopolnjujejo minimalni standardi znanja in sposobnosti, ki pomenijo pogoj za učenčevo napredovanje v višji razred. Ker so med učenci velika razlike v telesni zgradbi in gibalni učinkovitosti, se nekateri učijo več in hitreje ter so pri tem učinkovitejši. Zato mora učitelj sproti strokovno in utemeljeno diferencirati in individualizirati učni proces. Posebej se posvečamo učencem, ki imajo težave pri doseganju minimalnih standardov znanja. Gibalne naloge lahko izvajajo v prilagojenih pogojih ali ob pomoči. Priporoča se tudi prilagajanje doseganja minimalnih standardov znanja pri učencih s PP. Vključijo se lahko tudi v dopolnilni pouk (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Pri učenju in poučevanju učencev z GO moramo standarde znanje prilagoditi sposobnostim učenca, vse prilagoditve pa zapisati v individualizirani načrt. Ne bodimo prestrogi pri izvedbi tehnike, natančnosti ter številu ponovitev (Lamovec in Burja, 2020).
Spodaj navajamo minimalne standarde znanja, ki so vezani na pohodništvo in športne dneve.
Prvo vzgojno-izobraževalno obdobje: Učenec je sposoben hoditi tri ure z daljšimi postanki.
Pozna osnovno pohodniško opremo in pravila varne hoje (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Drugo vzgojno-izobraževalno obdobje: Učenec je sposoben hoditi tri ure z daljšimi postanki in pri tem premagati višinsko razliko vsaj 400 metrov. Pozna vpliv hoje na organizem, pravila varne hoje in prvo pomoč pri praskah, žuljih in pikih žuželk ter zaščito pred insekti. Ravna v skladu z načeli varovanja narave (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Tretje vzgojno-izobraževalno obdobje: Učenec je sposoben hoditi štiri ure z daljšimi postanki in pri tem premagati višinsko razliko vsaj 500 metrov. Upošteva pravila varne hoje. Giblje se
17
po označeni poti. Pozna nevarnosti v gorah in zna nuditi prvo pomoč pri lažjih poškodbah.
Pozna naravovarstvene probleme (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
2.3.6.3 DIDAKTIČNA PRIPOROČILA
Predmet - Športna vzgoja je obvezen za vse učence. Zdravnik presodi, če so učenci lahko skladno z določbami zakona oproščeni pri posameznih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela delno ali popolno, za krajše ali daljše časovno obdobje. V tem primeru športni pedagog posameznem učencu prilagodi učni proces skladno z zdravniškimi napotki (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Učiteljev letni delovni načrt ter njegove letne priprave izhajajo iz učnega načrta. Pri tem mora učitelj upoštevati posebnosti šole (materialne, kadrovske, geografske in podnebne razmere ter tradicija) in učencev, ki jih poučuje (njihov biološki razvoj in interesi). Učiteljeva izbira organizacijskih oblik dela temelji na zagotavljanju varnosti, motivacije ter učinkovitosti vseh učencev. Pri tem uporablja številna različna orodja in pripomočke, ki so prilagojeni učenčevi starosti. Za večjo nazornost, preglednost, zanimivost in učinkovitost pouka lahko uporabi tudi informacijsko-komunikacijske tehnologije, kot so računalnik, ustrezni računalniški programi, merilnik števila korakov, srčne frekvence, navigacijske naprave, fotoaparat, kamera, prenosni telefon itd. Ta so mu v pomoč pri lažjem in nazornejšem prikazu praktične dejavnosti, posledično pa je tudi znanje učencev hitrejše in kakovostnejše (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Učiteljeva dolžnost je spremljanje gibalne učinkovitosti in dejavnikov sodelovanja učencev. To mu nudi podlago za strokovno načrtovanje svojega dela ter samostojno določitev standardov znanja znotraj posameznega šolskega leta za svoje učence, ki pa morajo biti še vedno v okviru standardov, ki jih učni načrt predvidi za celo vzgojno-izobraževalno obdobje. Učitelj je upravičen do priprave individualnih standardov za tiste učence, ki imajo težave v gibalnem razvoju, imajo manj ustrezno morfološko strukturo, so imeli težjo gibalno poškodbo ali so kronično bolni (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Pri tem upošteva, da bo razkorak med učencem z GO in njegovimi vrstniki vsako leto šolanja večji, zato je pomembno, da vrstnike vzgajamo k strpnosti, sprejemanju drugačnosti in medsebojne pomoči (Lamovec in Burja, 2020).
Športna vzgoja je zaradi lastne specifičnosti najbolj dovzeten predmet, kjer se učenci lahko poškodujejo. Da učenec varno izvede gibalno nalogo, mora imeti razvite določene gibalne sposobnosti in si pridobiti tehnično znanje, poleg tega pa je ob tem pomembna tudi ustrezna opremljenost prostora in oprema vadečih. Najbolj pomembno je, da je učenec pri športni vzgoji varen. Skrb za varnost je v prvi vrsti odgovornost izvajalca športne vadbe, zato mora slednji poskrbeti za vse dejavnike, ki bi lahko ogrožali učence, v danih okoliščinah pa kar se da zmanjšati tveganje za poškodbe (Corbin, 2002). Tveganje za poškodbe, padce ali nesreče pa je pri športni vadbi še večje, kadar imamo v njih vključenega GO otroka. Posledično se moramo vnaprej bolje pripraviti, načrtovati in predvidevati, da zagotovimo razumno mero varnosti (Peljhan, 2012). GO otroci se pogosteje hitreje utrudijo, zato je potrebno gibalno dejavnost skrbno načrtovati. Ker utrujenosti sami pogosto niti ne zaznajo ali ne želijo priznati, da so utrujeni, mora športni pedagog paziti, da ne pride do preobremenjenosti. Poleg tega se je z neprimernimi aktivnostmi potrebno izogibati razvijanju patoloških gibalnih vzorcev, ki so pri teh otrocih zelo pogosti. Paziti je potrebno tudi, da GO otrok ob želji lovljenja vrstnikov, ne
