PRIMERJAVA SPODNJE IN ZGORNJE ZGRADBE IDRIJSKEGA RUDIŠCA
Ivan Mlakar Z 8 slikami in 1 tabelo
Uvod
Konec leta 1964 je obiskal idrijski rudnik znani sovjetski geolog V. I. Smirnov in zapisal tole: Videl sem mnogo rudišč v raznih delih sveta in med njimi nekatera zelo zapletena. Toda odkrito priznam, da rudišča s tako komplicirano zgradbo, kot je v Idriji, še nisem videl;
nedvomno spada v strukturnem pogledu med najbolj komplicirana endogena rudišča na svetu (1965, 85).
Zato ne preseneča, da geološka zgradba idrijskega rudišča še vedno ni zadovoljivo pojasnjena, čeprav so se z njo ukvarjali že mnogi razisko- valci in čeprav pridobivajo živo srebro v Idriji že skoraj 500 let.
Eden najvažnejših nerešenih strukturnih problemov je brez dvoma medsebojno razmerje spodnjega in zgornjega dela rudišča. Zaradi številnih napačnih stratigrafskih uvrstitev v jami starejši raziskovalci niso poznali tega problema. Šele z odkritjem permskih plasti in z razčlenitvijo spodnje- triadnih skladov smo lahko ugotovili, da imata spodnji in zgornji del rudišča različno zgradbo (Mlakar, 1957, 1959). Zgornji del rudišča sestavljajo predvsem wengenske kamenine in anizični dolomit, medtem ko grade njegov spodnji del gornjepaleozojske plasti ter spodnjetriadni skladi. Plasti spodnje zgradbe vpadajo strmo proti severovzhodu, njihovo stratigrafsko zaporedje od severnega kontakta proti jugu pa je pravilno.
Vprašanje, kdaj in na kakšen način je prišla »zgornja zgradba« rudišča na »spodnjo«, je ostalo odprto (Mlakar, 1959, 172).
V naslednjih letih je Berce reševal obenem z drugimi vprašanji tudi problem spodnje in zgornje zgradbe idrijskega rudišča (Berce, 1960, 1962 a, 1963 b). Ugotovil je, da na bolj ali manj strmih paleozojskih in spodnjetriadnih plasteh spodnje zgradbe rudišča leži wengenska serija kamenin zgornje zgradbe rudišča. Konglomerat prekriva psevdoziljski skrilavec, a na njem leže na višjih obzorjih kasijanske in celo karnijske plasti (Berce, 1962 a, 13). Skratka, predladinske kamenine rudišča so slabe nagubana podlaga, večkrat prelomljena in prekrita z wengenskimi plastmi (1963, 148).
Z geoloških prerezov idrijskega rudišča (Berce, 1960, sl. 2; 1962 a, sl. 4; 1963 b, sl. 3), vidimo, da si je Berce razlagal stik spodnje in zgornje zgradbe rudišča kot tektonsko-erozijsko diskordanco.
87
S to interpretacijo je le na prvi pogled lepo rešil obravnavani problem.
S skrbno obdelavo rezultatov jamskih sledilnih del in vrtanja smo zbrali mnogo podatkov, ki ne govore v prid njegovi razlagi.
V naslednjih poglavjih bomo ta zanimivi strukturni problem osvetlili na podlagi novih ugotovitev.
Razvoj langobardskih plasti v idrijskem rudišču
Ključ za rešitev vprašanja o odnosu med spodnjo in zgornjo zgradbo idrijskega rudišča je razčlenitev langobardskih skladov v jami. V starejši literaturi so opisali te plasti Lipold (1874), Kossmat (1898, 1899, 1911) in Kr o pač (1912).
Lipold (1874, 450) ni dal podatkov o medsebojnem razmerju wengenskih plasti v rudišču, kamor je prištel tuf in laporni skrilavec z roženci, skrilavec skonca in apneni konglomerat. Mnogo pozornosti pa je posvetil razvoju enako starih skladov na površini.
Kossmat (1899, 15 do 17) je opazil, da skrilavec skonca prehaja v dolomitno brečo in celo v konglomerat anizične starosti. Plasti skonca je imel za lokalno tvorbo, ki ne zavzema določenega stratigrafskega ho- rizonta (Kossmat, 1898, 94). Med wengenske sklade v jami je uvrstil tudi porfiritni tuf in skrilavec z roženci (1911, 345).
Kropač (1912, 17, 19) je ugotovil, da je skrilavec skonca baza wengenskih plasti. O tufu je menil, da je identičen s peščenjakom skonca (1912, 17). Wengenskega konglomerata v rudišču ni našel (1912, 19). Važna pa je njegova ugotovitev, da je tuf v jami krovnina plasti skonca (1912, 17).
V novejši literaturi najdemo nekaj novih podatkov o langobardskih plasteh v idrijskem rudišču. Berce (1958, 10—12, 24) je opisal skrilavec in peščenjak skonca ter tuf in trdil, da so wengenske plasti v jami ne- koliko drugače razvite kot na površini, saj v jami skoraj ni konglomerata niti breče. Dve leti kasneje (1960, fig. 2) je prvič omenil med wengen- skimi plastmi v idrijskem rudišču psevdoziljski skrilavec. Tako je označil navadno le spodnji del črnega glinastega skrilavca, ki se v obliki klina zajeda v triadne plasti rudišča. Vsi starejši raziskovalci so ga uvrščali med karbonske sklade. Berce (1962 a, 13) je ugotovil tudi, da wengenski konglomerat prehaja ponekod v dolomit enake starosti in opozoril še na psevdogrodenski in psevdoziljski peščenjak (1962 a, 15).
Med langobardske plasti v jami so torej dosedanji raziskovalci uvrstili prav različne kamenine, niso pa rešili njihovega medsebojnega razmerja.
Iz jame je doslej premalo fosilnih ostankov, da bi mogli te plasti stratigrafsko razčleniti. Zato podajamo le njihov litološki in petrografski opis ter obravnavamo predvsem njihovo medsebojno lego.
Podlaga langobardskih skladov v idrijskem rudišču je sivo zeleni peščenjak. Petrografsko sestavo te kamenine kažejo zbruski št. 10, 11, 14, 19, 20, 83, 361 ter 375 z drugega medobzorja in drugega ter četrtega obzorja (Berce, 1953). Osnova kamenine je drobnozrnat kremen, v ka- terem so pogostna večja zrna dolomita. Kalcedon je pogosten in cesto nastopa v lepo razvitih zrnih ali v obliki žilic. V nekaterih zb ruskih naj- 88
demo vlaknat ali lasast mineral, ki je najbrž kaolinit (zbruski št. 14, 20 in 375). Vezivo je kremenovo, redkeje karbonatno.
Te, po našem mnenju bazalne tvorbe langobardskih skladov v idrij- skem rudišču so leta 1963 raziskali tudi na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Strmoletova je pregledala tri vzorce iz različnih delov rudišča in ugotovila naslednje:
Vzorec št. 5 s tretjega obzorja (tik slepega jaška Leitner) je rjavkasto siva drobnozrnata kamenina, zelo trda z neravnim lomom. S solno kislino ne reagira. Vsebuje redke bele žilice in 2 cm veliko gnezdo pirita.
Pod mikroskopom vidimo zelo drobna zrna kremena in kalcedona v še bolj drobnozrnati osnovi istih mineralov, ki zavzema približno 15 °/o površine zbruska. Zrnca dosežejo velikost do 0,02 mm. Kot drugotni mi- nerali nastopajo kristalizirani pirit (10°/o), manjše krpe karbonata, ver- jetno drobnozrnatega dolomita (5%) in zelo redka zrna kremena s pre- merom do 0,25 mm. Žilice, debele 1 mm do 2 mm, sestavljata pretežno kristalizirani dolomit in roženec.
Vzorec št. 6, prav tako s tretjega obzorja (tik ob slepem jašku Bončina), je svetlo siva do temno siva kompaktna kamenina z belimi do 0,5 cm dolgimi lisami. Zelo bogat je z drobnozrnatim piritom. Lomi se ostrorobo, nepravilno, s solno kislino ne reagira.
Osnovna masa sestoji, kot pri prejšnjem vzorcu, iz zrn kremena in kalcedona; razlikuje se le po tem, da je več neprekristaljene mase, ki vsebuje tudi nekaj zelo drobnozrnatega sericita. Karbonatov ni, pač pa so številne slabo zaobljene sekrecije drobnozrnatega kremena in kalcedona, ki sestavljajo nehomogeno strukturo. Te sekrecije so velike 1 mm do 3 mm.
Med seboj se razlikujejo po tem, da vsebujejo več kalcedona, ali več kremenovih zrn. Pirita je okrog 20 °/o in to v posameznih lepo kristalizi- ranih zrnih in tudi v večjih masah. Kot alotigen mineral nastopa še cirkon;
njegova zrna so velika 0,05 mm.
Vzorec št. 7 s četrtega obzorja (180 m južno od sipke Auersberg 2, pri poligonski točki 4243), je temno siva zelo drobnozrnata kamenina z rahlo zelenkastim odtenkom in po gladkih odlomnih ploskvah z mastnim sijajem. Opazimo slabo izraženo nepravilno plastovitost s svetlo sivimi in temno sivimi pasovi. Reakcija s solno kislino je negativna. Drobnozrnata masa je sorazmerno homogena. Zrnca s premerom do 0,05 mm so povečini kremenova, manj je kalcedonovih. Nekatera od teh zrnc bi bila morda lahko glinenčeva, vendar so predrobna, da bi jih lahko določili. Veziva, ki je skoraj izključno sericit, pomešan delno z glinenimi in organskimi snovmi, je sorazmerno veliko (okrog 4 °/o). Karbonatov v vezivu ni, kre- menova zrna pa so redka in velika 0,1 mm do 0,2 mm. Vezivo vsebuje tudi 1 °/o do 2 °/o pirita.
Vsi trije vzorci predstavljajo izrazito kisle usedline, sestavljene pred- vsem iz kremena in kalcedona. Vsebujejo sorazmerno veliko pirita, ki je neenakomerno razporejen po vsem zbrusku.
Na bazalnem kremenovem peščenjaku leži dolomitni konglomerat.
Kontakt med njima je oster. Večji del navadno dobro zaobljenih prod- nikov ima premer 1 cm do 4 cm. Vezivo je drobnopeščeno ali dolomitno.
89
Največji in najpogostnejši so prodniki rumenkasto sivega dolomita; do- sežejo celo 20 cm v premeru. Manj je kosov temno sivega zrnatega dolo- mita, medtem ko so prodniki temnega apnenca zelo redki. Konglomerat je masiven, le tu in tam vsebuje tanke pole drobnozrnatega, drobljivega sivo zelenega peščenjaka z večjimi dolomitnimi prodniki. Po barvi in se- stavi prodnikov v konglomeratu sklepamo, da so iz anizičnih in zgornje- skitskih kamenin.
Konglomerat postopno prehaja v drobnozrnati peščenjak z apnenim vezivom in s sledovi rastlinskih ostankov. Z naraščanjem apnene kompo- nente prehajajo te plasti v temno sivi gosti apnenec, ki je v glavnem masiven, le tu in tam vsebuje tanke skrilave vložke.
Opisane kamenine petrografsko niso raziskane.
Na apnencu ležita črni glinasti skrilavec antracitnega sijaja ter drobno- zrnati peščenjak. S solno kislino le tu in tam slabo reagirata in vsebujeta rastlinske ostanke.
Lipold je našel v teh skladih na tretjem, petem in šestem obzorju pomembno floro (1874, 455), ki jo je določil S t u r. Črni glinasti skrilavec in peščenjak so imenovali kot plasti skonca, po lokaciji, ki jo je Lipold (1874, Taf. IX) označil kot »S konza graben« (okrog 0,5 km severovzhodno od jaška Delo, ki so ga takrat imenovali »Josefi Schacht«), kjer so ti skladi lepo razgaljeni.
V zbruskih kamenin skonca z drugega, tretjega in četrtega obzorja (Berce, 1953, zbruski št. 15, 48, 68, 69, 70) opazujemo drobna karbo- natna in kremenova zrna, vezana z amorfno organsko snovjo. Dolomitna in kremenova zrna so velika okrog 0,001 mm. V nekaterih zbruskih na- stopa sljuda, v drugih je ni. Kalcedonova zrna so redka. Skrilavost je jasno izražena. Glinencev v teh zbruskih ni.
Med plastmi skonca doslej nismo našli vložkov belega apnenca, ki ga omenja Berce (1953, 10; 1958, 11). Plasti skonca prekrivata sivkasto zeleni navadno drobnozrnati tuf in tufit, ki vsebujeta pole sivih in črnih rožencev in sta vedno lepo plastovita; posamezne plasti so debele 2 do 10 cm.
Te kamenine so mikroskopsko raziskane s prvega, drugega, šestega in sedmega obzorja (Berce, 1953, zbruski št. 1, 25, 413, 177). Njihova osnova je iz drobnih kremenovih in karbonatnih zrn. Karbonati zapolnju- jejo nekdanje razpoke in votlinice ali pa nastopajo kot zrna. Večja zrna so kremen ali glinenci, ki so navadno sveži in dobro ohranjeni. Pogosto opazujemo prereze radiolarij in kristale pirita. Brez karbonatnih zrn je le zbrusek št. 25.
V nivoju Antonijevega rova smo ugotovili, da na tufu in tufitu leži mlečno beli cordevolski dolomit.
Sl. 1. Korelacija langobardskih plasti v idrijskem rudišču in njegovi okolici:
a temno sivi apneni peščenjak, b rdeči in rumenkasti apneni peščenjak Fig. 1. Correlation of Langobardian strata in Idrija ore deposit and adjacent areas. a dark gray calcareous sandstone, b red and yellovish calcareous sandstone 90
ANISIANORSC y T H I A NSTRATA LANGOBARDSKE PLASTI
LANGOBARD STRATA
CORDEVOLSKE PLASTI CORDEVOL STRATA 5- 30m
o<
6 n O °
°o O o iV) 0J5 5-15
<-7 10-60 50-90 O O
-n 15
<45
40-70
</0\
5-30 30 30
15
:-:7o°oo o/§ o u0oA :'i.=
'd0oO°h\lVool%
o /0 I/ o
/0-20 - 20-70 25-50
"20-40 1-10 1-7
-O
Rudišče Idrija Idrija ore deposil Talnina-Delo Footwal-Delo
Rudišče Idrija Idrija ore deposil Talnina-Borba Footwal-Borba
Rudišče Idrija Idrija ore deposil Južni blok Southern block
Rudišče Idrija Idrija ore deposil Severni blok Northern block
Zavratec, Kurja vas Urbanovec, Gore
Tičnica Poljančev hrib
Slanice ,Govekarjev vrh Kolišče, Potok
5-30m
V zaporedju langobardskih plasti v različnih območjih rudišča po- samezni litološki členi manjkajo, kar kaže, da so se sedimentacijski pogoji hitro spreminjali. Razvoj teh skladov v posameznih območjih rudišča kaže slika 1.
Na območju rudišča jame Delo, ki ga rudarji že od nekdaj imenujejo
»Talnina«, predstavljata langobardske plasti skoraj izključno tuf in tufit.
Ležita na zgomjeskitskih in anizičnih kameninah. Le tu in tam smo pod njima z vrtanjem našli do 4 metre debele plasti skrilavca skonca z lečami temnega apnenca (vrtini 9/X-62, 13/X-62), vendar debeline tufskih ka- menin na tem območju ne moremo podati.
Na območju rudišča jame Borba, ki ga rudarji že od nekdaj imenujejo
»Talnina«, leži navadno na zgomjeskitskih plasteh sivkasto zeleni bazalni peščenjak in včasih konglomerat. Plast peščenjaka je debela največ 0,5 metra, a konglomerata 5 do 15 metrov. Na konglomeratu leži tanka pola apnenega peščenjaka, ki ga prekriva temno sivi jedrnati apnenec, debel ponekod 6 metrov. Tu in tam apnenec ni bil odložen. Na apnencu oziroma konglomeratu leži skrilavec skonca, debel do 10 metrov, nad njim pa sledita tuf in tufit.
Kot južni blok smo označili langobardske sklade ob južni strani osrednjega »karbonskega jezika«, severni blok pa sestavljajo langobard- ske in anizične plasti na severni strani tega pasu (sl. 2, 3, 4 in 5).
V južnem bloku je v podlagi langobardskih plasti, ki leže inverzno, sivkasto zeleni peščenjak, debel do 7 metrov. Nad njim sledi konglomerat, katerega debelina niha od 10 do 40 metrov. Na njem leži temno sivi apneni peščenjak, ki je v tem bloku najlepše razvit in debel ponekod celo 5 metrov. Tu in tam peščenjak preide v temen apnenec. Na peščenjaku oziroma apnencu leži skrilavec skonca, debel do 15 metrov in prekrit s sivkasto zelenim tufom in tufitom, debelim 50 do 80 m.
Tudi v severnem bloku je podlaga langobardskih plasti sivkasto zeleni peščenjak, debel ponekod celo 10 metrov, a navadno precej tanjši. Na njem leži konglomerat, ki je najdebelejši, saj doseže ponekod celo 70 metrov.
Prekriva ga skrilavec skonca brez vložkov apnenčevega peščenjaka in apnenca. Tudi plasti skonca so na tem območju najbolj razvite; njihova debelina doseže 40 metrov. Prevladuje peščenjak skonca, in to predvsem v zgornjih delih teh skladov. V krovnini teh plasti smo ponekod našli zelen tuf.
Razčlenjevanje langobardskih skladov v idrijskem rudišču često otežkoča zapletena tektonska zgradba. V’ dokaz pravilnosti naših ugoto- vitev bomo primerjali razvoj teh skladov v jami z razvojem enako starih plasti v okolici Idrije (sl. 1, stratigrafske lestvice 5 do 7). Podatke smo zbrali pri geološkem kartiranju strukture tretjega in delno četrtega nariva v pasu od srednje Kanomlje in Nikove do Rovt. Dopolnili smo jih z ugoto- vitvami številnih globokih vrtin v okolici Idrije, vrtanih od leta 1959 dalje.
Na območju Gor sta v podlagi langobardskih skladov skrilavec in peščenjak skonca z nekaj apnene primesi (Zaspana grapa, Brusovše).
Plasti so debele okrog 15 metrov in leže na anizičnem dolomitu (sl. 5).
V teh skladih so starejši raziskovalci našli pomembno floro (L i p o 1 d , 92
1874; Kossmat, 1910, 1911). Plasti skonca prekrivata dolomitni in nato pisani konglomerat. Klastične kamenine langobardske starosti so na območju Gor izredno debele, kar smo ugotovili z globokim vrtanjem.
V vrtini V-21/63 znaša njihova debelina 324 metrov, v vrtini V-25/64 pa celo 417 metrov pri vpadu okrog 15° proti jugozahodu.
Na konglomeratu, ki je predvsem iz prodnikov skitskih kamenin, ležita ponekod apneni skrilavec in peščenjak, nekoliko podobna groden- skim plastem. Sledita črni glinasti skrilavec in rumenkasto rjavi peščenjak z nekaj apnene primesi, ki ju ne moremo razlikovati od podobnih sedimentov pod konglomeratom. Najlepše sta razgaljena na območju Urbanovec—Lešetnica in na Kovačevem rovtu v okolici Vončine. Tu ju je opazil že Lipold (184, 442) in označil kot plasti skonca. Njihova debelina znaša 10 m do 20 m. Na njih leži svetlo sivi apnenec, debel okrog 50 metrov in prekrit s tufom in tufitom z roženci. Cordevolske plasti pa so že erodirane.
Skoraj enak razvoj langobardskih skladov najdemo tudi na območju Kurje vasi in Rovt prav tako v strukturi četrtega nariva. Na konglome- ratu, odloženem neposredno na anizičnem dolomitu, ležita rdeči apneni skrilavec in peščenjak. Berce ju je označil kot psevdogrodenske plasti (1962 b, 158). Prekriva ju črni apneni skrilavec z vložki peščenjaka in konglomerata. Skladi so debeli okrog 70 metrov (podatki vrtine R-5/62).
Na njih sledi apneni konglomerat v debelini okrog 30 metrov, nato pa sivi gosti apnenec, debel do 40 metrov. Enak položaj zavzema apneni konglomerat tudi na območju Urbanovca, kjer doseže le nekaj metrov debeline. Langobardska serija plasti se konča s tufom in tufitom z roženci.
Cordevolske plasti pa so že odnesene.
Na Tičnici in Poljančevem hribu je v krovnini idrijskega rudišča v četrtem narivu bazalna plast langobardske podstopnje sivi konglomerat (sl. 1, 6 lestvica). Na njem leže nekaj metrov debele leče sivega apnenca.
Najmlajši langobardski usedlini sta zopet tuf in tufit s polami rožencev.
Prekriva ju mlečno beli cordevolski dolomit.
Na Govekarjevem vrhu in na vzhodnem delu grebena Slanic navadno ni konglomerata in apnenca; langobardske plasti predstavljajo le gomo- lj asti apnenec ter tuf in tufski lapor z roženci.
Enak razvoj teh skladov najdemo tudi v strukturi tretjega nariva med dolino Zale in Rovtami.
Čeprav so prikazani profili langobardskih plasti na območju Idrije med seboj precej, oddaljeni in pripadajo različnim tektonskim enotam (tretjemu in četrtemu narivu) in čeprav povsod niso razviti vsi lango- bardski litološki členi, je razmerje med njimi povsod isto.
Kjer so v jami odloženi vsi langobardski litološki členi, je v njihovi podlagi sivkasto zeleni peščenjak (sl. 1 stratigrafske lestvice 2 do 4). Na- sprotno pa sta ugotovila že Lipold (1874, 441) in K r o p a č (1912, 16);
da sestavljata talnino wengenskih plasti na južnem pobočju Gor skrilavec in peščenjak skonca. Problem bazalnih sedimentov langobardskih plasti pojasnjuje vrtina Č-2/64 na severnem obrobju konglomeratnega pasu, širokega okrog 1,5 km, ki se vleče v smeri vzhod—zahod od Idrije proti Rovtam. Vrtina je locirana na langobardskem konglomeratu v bližini 93
kontakta z anizičnim dolomitom v grapi Črna, 750 metrov v zračni črti zahodno od vasi Zgornji Zavratec.
Do globine 36,8 metra smo prevrtali konglomerat iz sivih do temno sivih dolomitnih prodnikov s peščenim vezivom. Prodniki dosežejo celo 10 cm v premeru. Sledi temno sivi skrilavi peščenjak, enak plastem skonca.
Od 40,6 m do 55,5 m smo našli konglomerat iz sivih do temno sivih dolomitnih prodnikov in z dolomitnim vezivom, pod njim pa rdeči, ne- koliko skrilavi sivi kremenov peščenjak z mnogo drobnih piritnih zrn.
Te plasti leže na sivem drobnozrnatem dolomitu anizične starosti. Dolomit je po razpokah obarvan rožnato; kontakt s peščenjakom je v globini 71,6 metra. Sivi peščenjak je makroskopsko povsem enak peščenjaku v idrijskem rudišču v podlagi konglomerata.
Na enem in istem kraju torej najdemo v bazi konglomerata tako plasti skonca kakor tudi sivi oziroma rdeči peščenjak; vmes je le tanjša konglomeratna cona. Samo rdeči peščenjak smo ugotovili v podlagi kon- glomerata zahodno od Idrije na območju Zgornje Idrijce pri Podobniku.
Zato lahko upravičeno trdimo, da so plasti skonca v podlagi konglomerata na južni strani konglomeratnega pasu Gore-—Rovte ekvivalent sivega in rdečega peščenjaka, ki se pokažeta v bazi konglomerata na severni strani tega pasu, kakor tudi sivo zelenega bazalnega peščenjaka v idrijskem rudišču.
Potemtakem skrilavca in peščenjaka v jami, kjer ležita nedvomno na konglomeratu in ju prekrivata tuf in tufit z roženci, ne moremo istovetiti s plastmi skonca v Zaspani grapi, ki so pod konglomeratom.
Plastem skonca v jami ustrezata na površju nekoliko apneni skrilavec in peščenjak, ki ležita na konglomeratu v bližini Vončine, Urbanovca in na območju Rovt.
Skrilavec in peščenjak nad konglomeratom (Vončina, Urbanovec) kažeta povečano stopnjo radioaktivnosti, podobno kot plasti skonca v jami.
Nasprotno pa so litološko enake kamenine v bazi konglomerata (Zaspana grapa, Brusovše) povsem jalove.
Z lokalno oznako plasti skonca so torej starejši raziskovalci označili dva litološko enaka horizonta, ki imata v razvoju langobardskih skladov različno lego. Da zadržimo vrednost starejše literature, bomo sklade ozna- čevali kot zgornji in spodnji horizont skonca. V idrijskem rudišču je razvit samo zgornji horizont skonca, medtem ko je sivo zeleni bazalni peščenjak ekvivalent spodnjega horizonta skonca; na območju Gor pa najdemo oba stratigrafska člena.
Zgornji peščeno-skrilavi horizont skonca prekriva na območju Gor sivi apnenec, kakršen leži v »Talnini« jame Borba pod njim. V južnem bloku je apnenec slabo razvit in leži med skrilavcem in peščenjakom, v profilih 1 in 4 (sl. 1) pa ga nismo mogli ugotoviti. Zaradi pogostnega menjavanja lege apnenca v peščeno-skrilavem horizontu moramo imeti te litološke člene za stratigrafsko enoto.
Langobardska serija skladov se na idrijskem prostoru vedno konča s tufom in tufitom z roženci. Nasprotno pa je Berce (1962 b, sl. 2) uvrstil langobardske tufske kamenine precej niže, celo pod psevdoziljski in psevdogrodenski horizont. Le okrog 500 m severovzhodno od Rovt smo 94
doslej našli nekaj metrov debelo plast tufa v zgornjem horizontu skonca.
Lepe podatke nudita vrtini V-24/63-64 in V-28/64 na območju Urbanovca ter vrtini R-4/62 in R-5/62 v Rovtah. Povsod ležita skrilavec in peščenjak neposredno na konglomeratu, brez vmesnega tufskega horizonta. Vrtina R-7/64 v Kurji vasi pri Rovtah dokazuje, da ležita langobardski tuf in tufit šele na sivem plastovitem močno silificiranem apnencu.
»Psevdoziljske« in »psevdogrodenske« plasti v jami
V literaturi o idrijskem rudišču je psevdoziljski skrilavec prvič omenil Berce (1960, 66). Dve leti kasneje (1962 a, 15) je opozoril še na psevdoziljski in psevdogrodenski peščenjak. Tako je imenoval posamezne langobardske stratigrafske člene, ki so litološko podobni karbonskim oziroma grodenskim plastem.
Kot psevdoziljski skrilavec je označil črni glinasti skrilavec, ki se zajeda v zgradbo rudišča v obliki klina in je s treh strani obdan z lango- bardskimi sedimenti (1960, sl. 2; 1962 a, sl. 4; 1963 b. sl. 3). Starejši razisko- valci so mu pripisovali karbonsko starost, v zadnjih treh desetletjih pa so ga vzporejali s hochwipfelskimi skladi v Posavskih gubah. Berce je uvrstil med te plasti celo karbonski skrilavec v vsej bližnji okolici Idrije (1962 a, sl. 2).
Kot psevdoziljski peščenjak je označil Berce (1962 a, sl. 4) sivi kremenov peščenjak na višjih obzorjih v severnem bloku. Danes uvrščamo ta peščenjak v sosijsko stopnjo permskega sistema, ki je na idrijskem razvita v grodenski faciji. Na istem profilu je prikazal kot psevdoziljski peščenjak bazalni langobardski peščenjak v južnem bloku.
Domneva, da črni glinasti skrilavec v idrijskem rudišču ni karbonski temveč triadni, ni nova. Do tega sklepa je prišel že Hofer (I( o s s m a t, 1899, 271) in pri tem podobno primerjal karbonske plasti s skrilavcem skonca. K o s s m a t (1899, 272) je to domnevo ostro zavrnil in se pri tem skliceval predvsem na litološke razlike med enimi in drugimi kameninami.
Karbonsko starost črnega glinastega skrilavca na območju Idrije je ugotovil L i p o 1 d (1857, 1874) z brahiopodama Productus latissimus Sow. in Productus giganteus Mart. ter rastlinskimi ostanki. S t u r je v njih spoznal Calamites suckovoii Brgt., Dictyopteris brongnarti Gutb.
in Sagenaria sp. V istih skladih je našel še Pecten sp.
Berce (1962 a, 13) je našel med Smukom in Čukom ter južno od Poljanca v nekdanjem karbonskem skrilavcu rastlinske ostanke, ki kažejo na ladinsko starost teh kamenin. Enake ostanke naj bi bili našli starejši raziskovalci tudi v samem rudišču, a so jih uvrstili med plasti skonca
—- torej v wengen. Podatkov o določitvi rastlinskih ostankov s Tičnice Berce ni navedel.
Tudi v rudišču Idrija smo pred nekaj leti na drugem medobzorju našli v sljudnatem peščenjaku, vloženem med skrilavce, nedoločljive ostanke rastlin.
Langobardska starost črnega glinastega skrilavca osrednjega skrilavega pasu paleontološko torej ni dokazana. Primerjajmo zato petrografsko se- stavo starostno problematičnega karbonskega skrilavca v osrednjem jeziku 95
zgornjih obzorij rudišča s sestavo enakih kamenin na območju severnega kontakta. Tu je skrilavec v stiku z grodenskimi ter zgornjepermskimi plastmi, zato tudi Berce ni dvomil o njegovi paleozojski starosti.
Zbrusek št. 61 (drugo obzorje, pred slepim jaškom Smidt) kaže na- slednjo sestavo (Berce, 1953): V prsteni osnovi leže drobna zrnca kremena, velikosti do 0,1 mm. Sljuda je zelo drobnozrnata in jo komaj opazimo. Kremenova zrnca so zaobljena in enakomerno razvrščena. Tu in tam najdemo zrna kalcedona. Vezivo je drobnozrnato kremenovo ali debelozrnato karbonatno.
Zbrusek št. 357 (prvo obzorje, pri slepem jašku Florjan) je drobno- zrnati kremenov peščenjak z večjimi mandlji prav tako drobnozrnatega kremena. V njih in ob njih nastopa debelozrnat karbonat. Kalcedon je pogosten in zapolnjuje nekdanje razpoke.
Iz spodnje zgradbe rudišča imamo le zbrusek št. 201 (deveto obzorje, pri slepem jašku Poš). Zrnca kremena so zaobljena in enako velika. Vezivo je drobnozrnato kremenovo in karbonatno. Zbrusek vsebuje tudi nekaj optično dvoosnih mineralov.
Kot se glinasti skrilavec in peščenjak iz spodnje in zgornje zgradbe rudišča makroskopsko med seboj ne razlikujeta, tudi v zbruskih, ki jih imamo na razpolago, ne moremo ugotoviti bistvenih razlik v njuni sestavi.
Predvsem pa v zbruskih št. 61 in 357 ni glinencev, ki bi kazali na lango- bardsko starost.
Petrografske raziskave teh kamenin je Strmoletova v letu 1963 dopolnila še s sedimentno petrografsko analizo.
Medtem ko vsebujeta vzorca št. 1 in 2 težke minerale starostno pro- blematičnega skrilavca v osrednjem jeziku, sta vzorca št. 3 in 4 brez dvoma iz skrilavca paleozojske starosti.
Pogostnost težkih mineralov, izraženo v odstotkih, kaže 1. tabela.
Med vzorci št. 1 in 2 ter 3 in 4 v združbah težkih mineralov ni bistve- nih razlik, čeprav je po množini pirita, korunda, staurolita in limonita prvi vzorec podoben drugemu, a tretji četrtemu.
Velika podobnost v sestavi vseh štirih vzorcev je toliko bolj očitna, če jih primerjamo z vzorcema št. 5 in 6. Vzorec št. 5 kaže združbo težkih mineralov v kompaktnem temno sivem glinastem skrilavcu, zelo podob- nem karbonskemu. Vzeli smo ga nad vasjo Poče severno od Cerkna.
Kamenine so dokazane kot langobardske (Berce, 1959, 22, 23). V pri- merjavi s štirimi vzorci iz rudišča Idrija vsebuje ta skrilavec več magnetita in levkoksena, poleg tega pa epidot in zoisit. Po mnenju Strmoletove ti minerali kažejo, da je skrilavec nastal iz materiala metamorfnih ka- menin.
Vzorec z oznako Kurja vas je iz temno sivega skrilavca s svetlika- jočo se površino zaradi drobno razpršenega pirita. S solno kislino ka- menina burno reagira. Je del jedra vrtine R 5/62 iz globine 25 metrov, kjer je temno sivi apneni skrilavec, debel okrog 70 metrov, vložen med langobardski konglomerat. Je edini sediment med langobardskimi plastmi na tem območju, ki bi ga litološko lahko primerjali s karbonskim skri- lavcem. Vendar le-ta predstavlja zgornji horizont skonca.
96
2. s L-Fig. 2
GEOLOŠKA KARTA 2. MEDOBZORJA
GEOLOGIC MAP OF THE 2nd SUBLEVEL
100 m
Legenda na 3. sliki - Explanation in fig.3
Slepi Blind
20 20 40 60 80
-
JAŠEK INZAGH/
/NZAGH/ SHAFT
o v « » .
o TD
o u L • c • •
• ' ° ° OV '
v-. O o
0 O 0
o ^ o o
- o • • •
0 • o O °
iAA & c
•O
• /
vr >
*. . X . Slepi jašek
Blind shaft AU9USt
A
X S e v e r n i \ b l o k - N o r c h e r n ' b l o c k
spx^ ^ o\ O o \ b y/«o • *o«
O V,p Vo ° °\o /
r.rOV ° 0 ^ O O I U . O c
• • • •
■ • • • A, r
• . vo a
'Hfc c ■ .
' N
—
. O
■*Hu, \
• P\
X
r X
- Hi,'
\
%
;ase/r H*
4
6 wu
s/>art Kropac nizicm dolomit
nisian dolomite
\ Ut,
1°
VZ/AO ° ° • • • Ha '0Slepi jašek st.
5 -
£(/7)d s/)a/t A/r :
X r o °
g V* o
o o
> A o O o O
v/ ,>
V X JAŠEK DELO
DELO SHAFT
\ v o
O O
P /.o o /
o O \
R* /g A-
J u znj_y<J) lok /-Sopthern b l o c k
(j ***
<o O : • «
.O
* 9)
v ::
A o o
<cV^
o O o O
\ A, wvVKw
R vVvVvl\
<o
<0 wt4vu
<b/ ‘o -C. 'V U'
GEOLOGIJA 10
r
3.sl- Fig.3
JAŠEK BORBA
=-t>. j rečna naplavina j Fluviatile sediment Z7T} lapor in peščenjak
-^r. i Mari and sandslone sivi apnenec
J Grey limestone temno sivi apnenec _ Dark grey limestone
' sivi plastoviti dolomit J Grey strati f ied dolomite i lapor in peščenjak
Mari and sandslone BORBA SHAFT
50 Vrtina . \~v
„ 6/62
\ Bore hole
-
X V- X
XX J
11112 . / . o
-f • • XI .O 0.0 X K
'X er Uj HOLOCEN
HOLOCENE
k Xv=-- •
W\N o«
"t
.'••t • • * o
EOCEN EOCENE Vv a *x •
Lu Uj sS^P' jeišeir^JjT
AŠEK INZAGHl\~& °jj?
u //nd s/)0
1 \\v ZGORNJA KREDA
UPR CRETACEOUS is.
INZAGHI
x.\K • / /rA /yX/\. *C\ \ % S.
cS ll
SPODNJA KREDA L0W. CRETACEOUS ec £
»N. X
\ < Uj
iTMf.
\\\ •f-
blok ' X V^XXxX gy °. ?. £^5y^Kgir^£orf/>er\ .Moc/r * \\v tX f? ° o °V-TxIl? °VX’
3. • KO • to /o • • »o ° \\ . . • V IVa. Jx
/°. *. * .0 /.o .*o .o Y\. /'.v
NK*0 • • JJužni ‘blok Xx\*/
NORIŠKA STOPNJA NORIC STAGE
W O O
X\\\ /
C~Z . • \Stepi jašek KARNIJSKA STOPNJA
KARNIAN STAGE 5<
Mave X of/nd shaft
'i s/Southern block o 0 0 O
--v *<D
O g c
r?r K "X \"X \ v W 9
X XV -V X.
f č Ut SC- X\X
X
.v > "-
JAŠEK DELO r.\ r
\-U I •
^ssgie^VsSc.
m 2
o DELO SHAFT
N X XXX.
* „ • O X -c
/x
XX/x
• * • • X • .V /
^ X' X
V' • • 0/0
WT '/£ [ \\Xx X"
P Vl\
Ss X' X
' p V^TV-V
• • • X^a\V\- xX\X''*"*X; ‘ •/\V
\ f v V w-L. / * \
^ vfl {v • *.^x S i r v >/ ?^±^V\>\v
'X /x j 3^ -vj ± ‘ v * *
_ ' \ 'X
N
►-.•X
L
.V x
\x N
F w • -t
: x x._ • v
\ \
iek X\XXX-
Slepi 1°
\
Filipič "V.
BI shaft
5/ep/ jašek
\ v Blinci shaft
\ /// V-
v . N
XX//
< nv.>:
X v. \ V
\
< w • v. \ V-
'V/ ‘A \\v *.
M*1
\ lllh \
v
\ \
\ \ s
• • \
x
\ /
<tN/> ~
t/.< s 1 u n
Illjl u i \
>v
GEOLOŠKA KARTA 6. OBZORJA
GEOLOGIC MAP OF THE 6th LEVEL
50 100 150 200 m
LEGENDA H GEOLOŠKIM KARTAM IN PROFILOM SL. 1. DO 8.
EXPLANATION TO GEOLOGIC MAPS AND SECTIONS FIGS 1. TO 8.
Pekel
~3 Uj S u>
u. ^ o ^ U- V)
KORDEVOLSKE PLASTI CO RDE VOL STR ATA
črni apnenec z rožena Black limestone with cherts //
IT) V)
•O ^ ^ 3C 5e - V) * i -
" -~ Q Q ^
«4
svetlo sivi zrnati dolomit Light grey granular dolomite
sivo zeleni tuf z rozenci v vav* ! grey green tuff with cherts
črni skrilavec in peščenjak Black shale and sandslone a
LANGOBARDSKE PLASTI r LANGOBARD STRAT A
P o
ANIZIČNA STOPNJA
ANISIAN STAGE Yr a.
i o Uj U. «,
■<t T
KAMPILSKE PLASTI J ČAMP!L S TRATA r
^ S SEISERSKE PLASTI L J ^ SE I SER STRATA l/) tT
ZGORNJI PERM : R PERM I AN GRODENSKE PLASTI C S _ ^ UPPER PERMIAN Uj Ct Z
O. a GRODEN STRATA KARBON ALI PERM
CARBONIFEROUS OR PERM!AN
sivi apnenec Grey limestone sivi konglomerat Grey conglomerate
sivo zeleni kremenov peščenjak Grey green quartz sandstone svetlo sivi dolomit
Light grey dolomite
|-1- i — temno sivi laporni apnenec Dark grey marly limestone
sivi zrnati dolomit Grey granular dolomite
apneno sljudnati skrilavec, peščenjak in ool/tni apnenec Calcareous micaceous shale, sandslone and oblitic limestone peščeno sljudnati dolomit Sandy micaceous dolomite
črni in sivi plastoviti dolomit Black and grey stratlfied dolomite sivi kremenov peščenjak
Grey guartz sandstone Črni glineni skrilavec
^ Black clay shale m
ugotovljena geološka meja Proved geologic boundary domnevna geološka meja Supposed geologic boundary ugotovtjeni prelom
Proved fautt domnevni prelom Supposed fault
ugotovljena narivna ploskev Proved thrust plane domnevna narivna ploskev Supposed thrust plane diskordanca
Unconformity
smer in vpad plasti — Strike and dip o f strala -j- 0°-30°y£ 300-60°/yC 60°-90°,jgr 900
• •• •• * cinabaritna mineralizacija . *. • t Mineralization with cinnabar
samorodno Sivo srebro Nalive mercury
CBb jašek, slepi jašek, rov Shaft 1 blind shaft , odit
1,11, lll/l, Hl/2, IV-krovne strukture -Nappe structures
GEOLOGIJA 10
Mineralna sestava tega vzorca je izredno enostavna. Devetindevetdeset odstotkov težkih mineralov pripada neprozornim mineralom, od tega 74 %>
piritu. Po nekaterih oblikah sodeč, je verjetno sekundarnega — organo- genega izvora. Nadalje najdemo 21 %> limonita in 4 °/o magnetita. Manj od 1 °/o vseh preštetih zrn težkih mineralov pripada epidotu in cirkonu.
Take sestave enega vzorca po mnenju Strmoletove ne smemo imeti za poprečno na tistem območju; lahko je popolnoma lokalnega po- mena. Zanimiva je ugotovitev, da glede na langobardsko starost teh dveh vzorcev ni nobenega minerala, značilnega za obdobje vulkanskega de- lovanja.
Po rezultatih petrografskih in sedimentoloških raziskav lahko upra- vičeno trdimo, da je osrednji, to je starostno problematični skrilavec v idrijskem rudišču enake sestave in enake starosti kot skrilavec na ob- TEŽKI MINERALI V VZORCIH SKRILAVCEV IZ IDRIJSKEGA RUDIŠCA
IN NJEGOVE OKOLICE V %
1. tabela
Minerali
Vzorec 1 II. med- obzorje Pri sl. j.
Kropač
Vzorec 2 obzorje IV.
Pri sl. j.
Joško
Vzorec 3 obzorje IX.
Pri jašku Borba
Vzorec 4 obzorje X.
Pri sl. j.
Plaminek
Vzorec 5 Cerkno
Poče
Vzorec 6 Kurja Vrtina vas
R 5/62 Cinabarit
Pirit Korund Magnetit Leukoksen Anataz Rutil Staurolit Epidot Zoisit Granat Cirkon Diopsid Rogovača Barit Biotit Limonit Skrilavci
1 50 13 4 2
<1 3
2 1 1
<1 9 11
17 44 9 2 1 2
2
<1 5 11,5
22 67 4
<1 1 0,5 1
<1
<1 1,5
<1 2
69 3 1 5 3 1,5
<1
3 1<
1,5
<1 4 3
15 15 21 15 1 2 2 5 2 1 5
74 4
<1
<1
21 Število pre-
štetih zrn 325 305 432 380 220 217
7 — Geologija 10 97
močju severnega kontakta spodnjega dela rudišča. Paleozojska starost teh kamenin pa je z njihovo stratigrafsko lego jasno podana.
O paleozojski starosti obeh skrilavcev ni več nobenega dvoma, vendar pa karbonska starost teh plasti paleontološko ni zanesljivo dokazana.
Ramovš domneva, da določitev obeh brahiopodov, na podlagi katerih je L i p o 1 d ugotovil karbonsko starost teh skladov, ni zanesljiva (1956, 23). Tudi rastlinski ostanki lahko kažejo po njegovem mnenju na manjšo starost.
Kasneje Ramovš (1965) trdi, da je vsaj del »hochwipfelskih skla- dov« v Posavskih gubah iz trogkofelske stopnje. Domneva pa, da so vse ali vsaj večji del »hochwipfelskih plasti« Posavskih gub permske starosti, in sicer pretežno iz trogkofelske stopnje.
Teh ugotovitev na idrijskem prostoru, ki predstavlja zahodni del Posavskih gub (L i m a n o v s k y, 1910), doslej paleontološko nismo mogli potrditi. V prid tej domnevi govori le konkordanca med »karbonskimi«
in grodenskimi plastmi. Lahko jo opazujemo na več krajih v idrijskem rudišču.
Tako leži na drugem obzorju, 70 m severno od slepega jaška Brus, drobnozrnat rumenkasto siv grodenski peščenjak na črnem glinastem skrilavcu. Kontakt je oster, in neporušen ter med enimi in drugimi ka- meninami ne moremo ugotoviti kotne diskordance.
Dokler permske starosti nekdanjih karbonskih hochwipfelskih skladov na idrijskem prostoru ne dokažemo tudi paleontološko, jih bomo označevali le kot gornjepaleozojski glinasti skrilavec z vložki sljudnatega peščenjaka.
Kot psevdogrodenske sklade je Berce na geološki karti ozemlja Gradišče—Kotlina, jugovzhodno od Rovt (1963 b, sl. 2) označil rdeči pe- ščenjak. Nahajamo ga v tretjem narivu, kjer leži na langobardskem konglomeratu. V stratigrafski lestvici (1962 b) ima pravilno lego. Toda značilne apnene komponente, ki ga loči od grodenskih kamenin, med litološkimi karakteristikami tega peščenjaka ni omenil.
V idrijskem rudišču je Berce med psevdogrodenske sklade uvrstil sivi kremenov peščenjak na višjih obzorjih ob severnem kontaktu (1962 a, sl. 4). Kasneje je prištel mednje celo del skrilavca in peščenjaka skonca ter bazalni langobardski peščenjak v južnem bloku (1963 b, sl. 3).
Sivi kremenov peščenjak na višjih obzorjih tik ob gornjepaleozojskem skrilavcu severnega kontakta (sl. 2, 4 in 5) se od grodenskega peščenjaka spodnje zgradbe rudišča litološko ne razlikuje. To dokazujejo zbruski št. 5, 49, 67 ter 368 z zgornjih obzorij rudišča in zbruski št. 204, 213, 214 ter 215 s spodnjih jamskih obzorij (Berce, 1953). Grodenska starost kremenovega peščenjaka v spodnjih delih rudišča je nesporna, saj se skladi stikajo s paleontološko dokazanimi zgornjepermskimi plastmi (Mlakar, 1959, 168).
Prva in druga kamenina sta kremenov peščenjak. Vezivo je drobno- zrnato kremenovo in karbonatno. Kalcedona je malo, sljuda nastopa le izjemno, glinencev pa sploh ni.
Permsko starost sivega kremenovega peščenjaka v zgornjih obzorjih rudišča dokazuje poleg tega tudi njegov stik s črnim zgornjepermskim dolomitom na tretjem obzorju severno od slepega jaška Jalovina.
98
Po mineralni sestavi spominja na grodenske sklade le langobardski bazalni peščenjak. Razlikuje se od njih po zelenkastem odtenku, pasoviti teksturi ter večji količini kalcedona, ki ga je v grodenskih plasteh le malo. V grodenskem peščenjaku je zatem več sljude, a langobardski ba- zalni peščenjak vsebuje ponekod kaolinit (Berce, 1953, zbruski št. 14, 20, 375) ter do 1 cm debele pole roženca (drugo obzorje, 55 m vzhodno od jaška Inzaghi).
2e doslej zbrani podatki dokazujejo, da so v zgornjih nivojih rudišča tudi mladopaleozojske plasti in ne samo kamenine srednjetriadne starosti, kot je ugotovil Berce. Svojo trditev bomo v naslednjih poglavjih pod- krepili še s strukturnimi dokazi.
Naš namen ni zavračati ali dokazovati upravičenost imen psevdoziljski in psevdogrodenski skladi za posamezne langobardske litološke člene na vsem idrijskem območju. Zadovoljimo se z ugotovitvijo, da ti imeni zaradi sestava in lege plasti v idrijskem rudišču ne ustrezata za sklade, ki jih je Berce tako imenoval. Kot psevdoziljske plasti bi v jami lahko imenovali kvečjemu apnenec, peščenjak in skrilavec zgornjega horizonta skonca.
Lega idrijskega rudišča v krovni zgradbi idrijsko-žirovskega ozemlja Pri razčlenjevanju idrijske narivne zgradbe (Mlakar, 1959 in 1964) smo posamezne narivne enote označili kot »luske«. Raziskovanja v zadnjih letih pa so pokazala, da oznaka »luska« ne ustreza tipu narivnih defor- macij na idrijskem prostoru. Povsod ne najdemo za luske značilnega ponavljanja zaporedja plasti, ki so premaknjene za več kilometrov, in narivne ploskve vpadajo zelo položno proti severu ali severovzhodu. Zato je bolj primerno, da govorimo o narivih, ali celo o pokrovih.
Na območju Veharš, Zavratca in Podklanca, okrog 7,5 km vzhodno od Idrije, smo v profilu sever—jug z globokimi vrtinami Ci-64, C2-64 in C,,-65 dokazali nariv gomjepaleozojskih ter spodnjetriadnih plasti na zgornjetriadni dolomit v dolžini 5 km. Narivna ploskev vpada le pod kotom 11° proti severu.
Geološki prerez idrijskega rudišča (sl. 5), izdelan po podatkih rudar- skih del in vrtin, dokazuje narive v dolžini več kot 1500 m; vpadni kot narivnih ploskev znaša navadno manj kot 20° proti severovzhodu. Ce upoštevamo še lego zgornjetriadnega dolomita na spodnjekrednem apnencu v podaljšku tega profila proti jugozahodu na območju Pšenka, Pevca, Čekovnika in Fežnarja, je nariv zgornjetriadnih plasti na krednem apnencu dolg vsaj 6 km. Narivna ploskev je v tem delu skoraj horizon- talna.
Okrog 3 km severozahodno od Idrije, na območju Rošpove grape, Rejca in Nikove, smo v profilu severovzhod—jugozahod z geološkim kar- tiranjem in vrtinami 1/50, 2/51 ter 3/52 dokazali lego triadnih kamenin na krednem apnencu v dolžini treh kilometrov. Narivna ploskev vpada ponekod celo proti jugozahodu, a navadno pod kotom 12° proti severo- vzhodu.
99
Ob predpostavki, da imajo tektonska okna eocenskega fliša v dolini Idrijce in Nikove ter izdanki fliša v Kanomlji v Bratuševi grapi in grapi za Belim potokom več ali manj sklenjeno zvezo pod mezozojskimi skladi Trnovskega gozda s flišem Vipavske doline, znaša dolžina nariva četrte
»luske« vsaj 18 km. Narivna ploskev je blago sinklinalno upognjena.
Čeprav te domneve še nismo potrdili z vrtinami, so na idrijskem območju že dokazani narivi v dolžini 3 km do 6 km. Ce upoštevamo raz- pored dobljenih podatkov v prostoru, se ta dolžina poveča na 8 km do 10 km. Ker so narivne ploskve horizontalne ali položno nagnjene proti severu, severovzhodu in jugozahodu, narivnih enot ne bomo več označevali kot luske, temveč kot prvi, drugi, tretji in četrti pokrov.
Naj večje dimenzije doseže brez dvoma četrti pokrov, na manjši po- vršini pa je ugotovljena struktura drugega pokrova. Tretji pokrov smo v prečnih profilih dokazali še vedno v širini štirih kilometrov in se proti severovzhodu izklinja. O razsežnosti prvega pokrova imamo zbranih pre- malo podatkov.
V krovni zgradbi idrijsko-žirovskega ozemlja je idrijsko rudišče v strukturi tretjega pokrova (Mlakar, 1964). V podlagi rudišča so z jamskimi vrtinami našli spodnjekredni apnenec prvega pokrova. Na njem leži drugi pokrov, ki je precej stanjšan, če ga primerjamo s podatki iz širše idrijske okolice (sl. 5). Vrtine 27/VII, 2/XIII, 3/XIV, 4/XIV, 4/XV in 5'XV so našle zgornjetriadni dolomit in na njem pisani karnijski pe- ščenjak. Z rudarskimi deli smo to strukturo dosegli na višini Antonijevega rova in v jugovzhodnem delu rudišča.
Prek tretjega pokrova so narinjeni skladi četrtega pokrova, ki ga sestavljajo v glavnem spodnjetriadne in srednjetriadne plasti v normalni superpoziciji.
Tretji pokrov, za katerega je skoraj povsod značilno inverzno zapo- redje plasti, je sestavljen iz dveh delov.
Prvi del tretjega pokrova grade črni gornjepaleozojski glinasti skri- lavec, grodenski peščenjak, zgomjepermski dolomit in spodnjeskitske plasti (sl. 5). Skladi leže vedno inverzno, a tu in tam so posamezni strati- grafski členi iztisnjeni. Strukturo III/l smo raziskali z omenjenimi vrti- nami v jami. Debela je poprečno 65 m, a vsi stratigrafski členi so v pri- merjavi z razmerami drugod precej stanjšani.
Z živim srebrom orudene plasti sestavljajo drugi del tretjega pokrova.
V tej strukturi, ki jo bomo natančneje opisali, razlikujemo spodnjo in zgornjo zgradbo.
Idrijsko rudišče je del krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja.
V talnini in krovnini ga omejujeta narivni ploskvi prvega dela tretjega pokrova in četrtega pokrova. S severovzhoda in jugozahoda pa ga odrežejo močni dinarsko usmerjeni prelomi.
Spodnja zgradba idrijskega rudišča
Zgradbo spodnjega dela jame lahko razdelimo po stratigrafskih in strukturnih značilnostih v dve območji. Kot »Severni kontakt« označu- jemo cono ob gornjepaleozojskem glinastem skrilavcu, ki omejuje rudišče
100
s severovzhoda. »Talnina« pa obsega širše, slabše raziskano območje vzdolž strukture prvega dela tretjega pokrova.
Na območju severnega kontakta leže skladi subvertikalno, tu in tam inverzno, a njihovo stratigrafsko zaporedje proti jugozahodu je pravilno.
V krovnini je gomjepaleozojski glinasti skrilavec, pod njim pa sledita grodenski peščenjak in zgornjepermski dolomit (sl. 3, 4 in 5).
Osrednje območje spodnjega dela rudišča grade spodnjeskitski pe- ščenoljudnati dolomit ter apnenosljudnati skrilavec in peščenjak z lečami oolitnega apnenca. Serija gornjepaleozojskih in spodnjetriadnih skladov se vleče v dinarski smeri ter seže nekako do višin sedmega in šestega obzorja. Na območju jaška Delo dosežejo te plasti celo drugi horizont.
Na severovzhodu to strukturo poševno odreže idrijska prelomnica.
Nakazuje jo nekaj deset metrov široka cona zmečkanega gornjepaleozoj- skega glinastega skrilavca ter tu in tam grodenskega peščenjaka. Na tak način so med slepim jaškom Urban in jaškom Delo odsekane grodenske plasti ter del zgornjepermskega dolomita (sl. 3).
Proti jugovzhodu se struktura osrednjega dela jame razteza do moč- nega prečnega preloma, ki ima smer severovzhod—jugozahod in vpada pod kotom okrog 40° proti jugovzhodu. Starejši raziskovalci so ga označili s črko »O«. Ob njem se je jugovzhodni blok premaknil za okrog 150 me- trov proti severovzhodu (sl. 6). Prelom »O« je starejši od idrijskega pre- loma. Zato na območju slepega jaška Pekel ob severnem kontaktu manj- kajo vsi gomjepaleozojski stratigrafski členi ter velik del spodnjeskitskega dolomita (sl. 3 in 6).
Južno in jugozahodno od jaška Inzaghi je na območju »Talnine« do- kazana sinklinalna zgradba. Severovzhodno krilo sinklinale sestavljata spodnjeskitski apnenosljudnati skrilavec in peščenjak z lečami oolitnega apnenca. Isti stratigrafski horizont predstavlja tudi njeno južno krilo.
Javlja se v obliki ozkega, ponekod nagubanega pasu vzdolž prvega dela tretjega pokrova. V jedru sinklinale je zgornj eskitski dolomit. Na njem leže diskordantno langobardske plasti bazalnega peščenjaka, konglomerata, apnenca, skrilavca skonca in tufskih kamenin (sl. 3, 4 in 5).
Severovzhodno krilo sinklinale je strmo nagnjeno proti severovzhodu, jugozahodno krilo pa zelo položno vpada v isto smer. Guba je prevrnjena in osna ravnina je nagnjena pod kotom okrog 60° proti severovzhodu, os sinklinale pa pod kotom 6° proti jugovzhodu.
Na območju »Talnine« južno od jaška Delo sta v jedru iste sinklinale ohranjena še zgornjeskitski laporni apnenec ter tu in tam anizični dolomit.
V jugovzhodnem bloku preloma »O« vpada serija spodnjetriadnih kamenin pod kotom okrog 55° proti jugozahodu. Zaporedje skladov se konča z langobardskimi tufi in tufiti, ki leže diskordantno na zgornj e- skitskih plasteh (sl. 3 in 6).
Poleg preloma »O« in srednjetriadnih tektonsko erozijskih diskordanc je sorazmerno enostavno zgradbo spodnjega dela idrijskega rudišča de- formiralo več močnih dinarskih prelomov. Javljajo se predvsem na območju severnega kontakta in v osrednjem delu jame ter sekajo staro- terciarno krovno zgradbo. Uvrščamo jih v sistem deformacij, ki je nastal istočasno z idrijskim prelomom.
101
Zgornja zgradba idrijskega rudišča
Že starejši raziskovalci so opazili nekatere razlike v geološki sestavi zgornjega in spodnjega dela jame. Ugotovili so predvsem, da je v spodnjih delih rudišča znatno manj plasti skonca kot v zgornjih jamskih obzorjih (Kossmat, 1899,275,279; Pil z, 1915, 1084). Vsem dolomitom v krov- nim in talnini teh skladov so pripisovali anizično starost. Zato ni bilo po- trebno ločiti obeh delov jame s prelomom.
Lego plasti skonca v severozahodnem delu rudišča so dobro poznali in označevali posamezne pasove teh skladov kot ležišča A, B, C in D (Kossmat, 1899, 273; Kropač, 1912, 32). Nastanek breče in kon- glomerata pod karbonskim pokrovom pa so tolmačili s tektonskimi procesi (Kropač, 1912, 30; Pilz, 1915, 1061).
Pri razčlenjevanju geološke zgradbe zgornjega dela idrijskega rudišča smo posamezne strukturne enote označili kot južni blok, severni blok in območje »Talnine«.
V južnem bloku, ki zajema langobardske sklade ob južni strani osrednjega jezika skrilavca, najdemo tuf in tufit, plasti skonca, konglo- merat in bazalni peščenjak. Celotna serija skladov vpada pod kotom okrog 40° proti severovzhodu (sl. 2, 3, 4 in 5). Nad tretjim oziroma četrtim obzorjem sta v talnini teh plasti tuf in tufit z roženci. Stik s plastmi skonca je normalen, kar lahko opazujemo v območju odkopnih polj Kropač, Ziljska in Turniš.
Na višini Antonijevega rova je mlečno beli cordevolski dolomit pod tufskimi kameninami. Zato lahko trdimo, da leže langobardske plasti v tem bloku inverzno. V krovnini plasti skonca, ki ustrezajo po Kossmatu in K r o p a č u ležišču A, sta še konglomerat in končno bazalni peščenjak kot naj starejši langobardski stratigrafski člen.
Med gornjepaleozojskim skrilavcem in bazalnim peščenjakom smo na več krajih ugotovili ozke cone oziroma bloke rumenkasto sivega dolomita.
Tako lego dolomita najdemo na drugem medobzorju pri slepem jašku št. 9 (sl. 2), vzhodno od slepega jaška št. 5 na drugem obzorju in pri sipki Janko na tretjem obzorju. Večji blok dolomita z območja slepega jaška št. 5 kaže sl. 5.
V južnem bloku leži skrilavec skonca pod nivojem tretjega oziroma četrtega obzorja na spodnjeskitskem apnenosljunatem skrilavcu in pe- ščenjaku z lečami oolitnega apnenca (sl. 3, 4 in 5). Plasti skonca v idrij- skem rudišču niso bazalna tvorba langobardskih skladov; v inverznem zaporedju skladov leže visoko v profilu langobardskih plasti. Zato stika s spodnjeskitskimi skladi na tem območju ne moremo imeti za tektonsko erozijsko diskordanco, kot je menil Berce (1960, sl. 2, 1962 a, sl. 4, 1963 b, sl. 3).
Da je ta stik tektonski, kaže tudi nekaj decimetrov debela črna glina, nastala iz zgnetenega skrilavca skonca. Ob prelomu najdemo končno še ohranjene leče tufskih kamenin kot najmlajšega langobardskega strati- grafskega člena, in sicer v konkordantnem zaporedju s plastmi skonca.
Nenavadno lego tufa z roženci med skrilavcem skonca ležišča A in spodnje- skitskimi plastmi na sedmem obzorju v območju jaška Inzaghi je opazil 102
že Pilz (1915, 1064). Tufske kamenine v enaki legi pri slepem jašku Bajt na četrtem obzorju kaže profil B (sl. 5).
Inverzna lega langobardskih skladov v južnem bloku nas dovede še do drugega važnega sklepa. Glinasti skrilavec v krovnini langobardskega bazalnega peščenjaka ne more biti v normalnem stiku s konglomeratom oziroma bazalnim peščenjakom. Slednjega je Berce označil kot psevdo- ziljski peščenjak (1962 a, sl. 4), a drugod kot psevdogrodenski peščenjak (1963 b, si. 3), glinasti skrilavec nad njim pa je povsod uvrstil med psevdoziljski skrilavec. V drugih delih rudišča, kakor tudi na vsem idrijskem območju, ne poznamo glinastega skrilavca pod bazalnim pešče- njakom (sl. 1). Četudi zanemarimo dolomitne bloke med langobardskim bazalnim peščenjakom in mladopaleozojskim glinastim skrilavcem, ne moremo pritrditi Bercetovi interpretaciji tega dela jame.
Četrta in peta slika kažeta, da je struktura severnega bloka v bistvu polegla sinklinala. Na profilu A je sinklinalna zgradba v spodnjem delu precej deformirana, v drugem prerezu pa je dobro ohranjena. V jedru sinklinale so plasti skonca. Pod njimi sledita langobardski konglomerat in peščenjak. Langobardske plasti leže v tem območju na svetlo sivem gostem dolomitu z rumenkastim odtenkom. Na območju jaška Inzaghi se dolomit javlja nad nivojem četrtega obzorja v obliki dolgega ozkega pasu.
Jugovzhodno od tod pa ga najdemo na večji površini (sl. 2, 3 in 5).
Berce je trdil, da konglomerat preide včasih v wengenski dolomit (1962 a, 13). Na geoloških profilih skozi idrijsko rudišče je označil prav te kamenine kot wengenski dolomit (1962 a, sl. 4; 1963 b, sl. 3).
Dokazali smo, da je naj starejši langobardski stratigrafski člen v idrij- skem rudišču sivkasto zeleni bazalni peščenjak. Ker izvira večji del prod- nikov v konglomeratu prav iz svetlo sivega dolomita z rumenkastim odtenkom, je dolomit lahko le predlangobardske starosti. V jugovzhodnem delu rudišča najdemo enake kamenine na temno sivem zgornjeskitskem lapornem apnencu (sl. 3 in 6). Tudi na območju severnega bloka je po- nekod v podlagi tega dolomita še ohranjem temno sivi laporni apnenec zgornjeskitske starosti (sl. 3, 4 in 5). Dolomitu zato upravičeno pripisujemo anizično starost. Brečasta struktura dolomita, ki jo tu in tam opazujemo, ni nastala pri sedimentaciji, temveč pri kasnejših tektonskih procesih.
Plasti skonca v jedru sinklinale je Berce označil kot psevdo- grodenski peščenjak (1963 b, sl. 3) in drugod kot psevdoziljski peščenjak (1962 a, sl. 4). 2e K r o p a č je spoznal, da spadajo te kamenine v horizont skonca. Imenoval jih je ležišče B in jih povezoval z enakimi kameninami v južnem bloku (K r o p a č , 1912, 32). Stik plasti skonca oziroma psevdo- grodenskega peščenjaka z osrednjim jezikom skrilavca je Berce raz- lagal kot pravilno lego psevdogrodenskih skladov pod psevdoziljskim skri- lavcem (1963 b, sl. 3).
Po zbranih podatkih o razvoju langobardskih plasti, podanih na prvi sliki, lahko pričakujemo v jedru sinklinale še langobardske tufske kame- nine. S sledilnimi deli ob severni strani osrednjega jezika skrilavca smo jih doslej res dokazali na tretjem obzorju pri starem jašku Petri, nato v sledilnem hodniku št. 58 okrog 200 m severozahodno od tod in končno 103
še na četrtem obzorju ob slepem jašku Jalovina; povsod so konkordantne s plastmi skonca.
Na kontaktu s »psevdoziljskim skrilavcem« smo torej dokazali sivkasto zeleni tuf in tufite z roženci kot najmlajši langobardski stratgrafski člen.
Zato tudi na tem območju ne more obveljati Bercetova razlaga s psevdoziljskim skrilavcem v krovnini konglomerata in »peščenjaka«.
V zgornjem krilu polegle sinklinale nad nivojem drugega medobzorja se stika langobardski bazalni peščenjak z grodenskimi plastmi ali pa z mladopaleozojskim glinastim skrilavcem (sl. 2, 4 in 5). V nivoju drugega medobzorja se na območju prerezov A in B vrine med langobardski bazalni peščenjak in grodenski peščenjak klin anizičnega dolomita. Na sliki 5 se blok anizičnega dolomita podaljša in seže celo pod nivo sedmega obzorja ter se izklini za gornjepaleozojskimi plastmi spodnjega dela rudišča. Na območju prereza A najdemo v enaki legi langobardski kon- glomerat. Lego srednjetriadnih kamenin za gornjepaleozojskimi plastmi označujemo kot »položaj Karoli«, po starih izredno bogatih odkopih (Mlakar, 1959, 172).
Kremenov peščenjak pod gornjepaleozojskim glinastim skrilavcem je Berce imenoval kot psevdogrodenske plasti (1962 a, sl. 4; 1963 b, sl. 3).
Pokazali smo, da se petrografska sestava kremenovega peščenjaka ne razlikuje od sestave grodenskega peščenjaka z območja severnega kontakta spodnjega dela rudišča. Na tretjem obzorju v območju slepega jaška Jalovina je poleg tega sivi kremenov peščenjak konkordanten s črnim zgornjepermskim dolomitom, kar dokazuje njegovo permsko starost. Če- prav se na primer na drugem medobzorju na precejšnji dolžini stikata grodenski in srednjetriadni peščenjak, ju po petrografskih značilnostih zlahka ločimo. Ponekod peščenjak dele še ozke cone anizičnega dolomita (sl. 2, 85 m vzhodno od jaška Inzaghi).
V »Talnini« jame Borba leže na zgornjeskitskem dolomitu langobard- ske plasti; bazalna tvorba je navadno konglomerat. V primerjavi z raz- merami v drugih delih rudišča so spodnji stratigrafski členi langobardske serije precej stanjšani (sl. 1). Stik med zgornjo in spodnjo strukturno etažo je navadno v nivoju med četrtim in šestim obzorjem in je položno nagnjen proti jugozahodu (sl. 3, 4 in 5).
Za območje »Talnine« so značilni močni, skoraj horizontalni prelomi.
Grupirajo se nekako v višini četrtega obzorja kot medplastovni prelomi;
starejši raziskovalci jih niso opazili. Sledovi drsenja na prelomnih plo- skvah kažejo v glavnem smer sever—jug. Zaradi premikov ob tem sistemu prelomov leži na četrtem obzorju v območju profila B zgornjeskitski dolomit na langobardskem apnencu (sl. 5). Podobne razmere smo ugotovili v odkopnem polju Maver, kjer je zgornjeskitski dolomit porinjen prek skrilavca skonca. Na območju odkopnih polj Filipič, Maver in Bizjak smo večkrat našli horizontalne prelome v bližini skrilavca skonca s tufi. Del tufov je zato konkordanten s plastmi skonca v »Talnini«. Večji del tufskih kamenin z roženci nad nivojem četrtega obzorja pa se nahaja nad temi prelomi in pripada pravzaprav južnemu bloku (sl. 4 in 5). Nastanek pre- lomov tega tipa bomo razložili kasneje.
104
Že starejši raziskovalci so iskali zvezo med plastmi skonca v različnih območjih zgornjega dela idrijskega rudišča. Kossmat je problem rešil z luskanjem teh skladov (1899, 277). Peščenjak skonca v severnem bloku pa je K r o p a č istil s tufi z območja »Talnine«. Zato je vse pasove skri- lavca skonca povezal v močno nagubano enoto (Kropač, 1912, 32).
Primerjajmo po geološki karti drugega medobzorja ter po prerezih A in B geološko zgradbo severnega in južnega bloka (sl. 2, 4 in 5). V obeh omejuje langobardske plasti s severovzhoda gornjepaleozojski glinasti skrilavec. V severnem bloku leži pod njim grodenski peščenjak v obliki ozkega dolgega pasu. Sivi kremenov peščenjak grodenske starosti v enaki legi smo našli ponekod tudi v južnem bloku. Tako poznamo leče teh kamenin pod glinastim skrilavcem pri slepem jašku št. 5 na drugem ob- zorju, pri slepem jašku Janko na tretjem obzorju in na četrtem obzorju v območju sipke Jereb. Grodenske sklade v taki legi kaže slika 5.
Med grodenskim in bazalnim langobardskim peščenjakom nahajamo v severnem bloku anizični dolomit. Na leče svetlo sivega dolomita med gornjepaleozojskim skrilavcem in bazalnim peščenjakom v južnem bloku pa smo že opozorili. Proti jugozahodu najdemo v obeh blokih še konglo- merat, plasti skonca in končno tufske kamenine z roženci. V severnem bloku se tuf in tufit javljata kot neznatne krpe, v južnem bloku pa gradita široko območje na jugozahodu. V južnem bloku se torej zaporedje plasti severnega bloka ponovi.
Severni blok Northern block
Tal ni na Foofwa
Sl. 7. Položaj strukturnih enot v idrijskem rudišču Fig. 7. Position of the structure units in the Idrija ore deposit
V zgornjem krilu polegle gube severnega bloka se nad nivojem drugega medobzorja grodenski peščenjak in anizični dolomit močno stanj- šata ali celo izklinjata. Prav to pa je značilnost za južno obrobje osred- njega jezika skrilavca na območju južnega bloka (sl. 5). Zato upravičeno trdimo, da je struktura južnega bloka podaljšek zgornjega krila polegle sinklinale severnega bloka (sl. 7). S tem smo obenem dokazali anizično starost dolomitnih leč pod gornjepaleozojskim skrilavcem oziroma groden- skim peščenjakom južnega bloka.
105
V spodnjem krilu polegle sinklinale severnega bloka se na območju profilov A in B (sl. 4 in 5) stanjša celotna serija langobardskih plasti;
to pa je značilnost razvoja langobardskih skladov na območju »Talnine«.
Zato menimo, da so langobardske plasti »Talnine« podaljšek enako starih kamenin spodnjega krila polegle sinklinale v severnem bloku (sl. 7).
Vse langobardske plasti v zgornjih delih rudišča na območju severnega in južnega bloka ter v »Talnini« so del polegle sinklinale; medsebojno zvezo so prekinili tektonski procesi.
Stik gornjepaleozojskega glinastega skrilavca s srednjetriadnimi ka- meninami zgornjih delov rudišča so dosedanji raziskovalci različno razla- gali. L i p o 1 d je menil, da je bil karbonski skrilavec kupolasto iztisnjen.
Pri tem so se triadne plasti delno prevrnile in končno se je paleozojski skrilavec narinil prek triadnih skladov (1874, 450). Stik teh plasti je torej razlagal kot narivno ploskev. Do istega sklepa je prišel tudi K o s s m a t (1911, 347). Tem ugotovitvam se je pridružil še Pilz (1915, 1060, 1063).
K r o p a č u , ki je tolmačil geološko zgradbo idrijskega rudišča kot trojno prevrnjeno gubo, taka razlaga ni bila potrebna (1912); v karbonskem po- krovu idrijskega rudišča je videl jedro druge gube. Langobardski bazalni peščenjak v južnem bloku in grodenske plasti v severnem bloku je tol- mačil kot pravilno lego nekoliko stanjšanih werfenskih skladov v spod- njem krilu polegle gube (1912, sl. 19). Na enak način je reševal ta problem tudi Limanovsky (1910, 141). V novejšem času se nagibata k tej interpretaciji še D. Di Colbertaldo in S. Slavi k. Njuni shematski geološki profili na četrti sliki (1961, 10) so v bistvu tipični Kropačevi profili, dopolnjeni le z novimi stratigrafskimi podatki.
Berce je leta 1958 razlagal geološko zgradbo idrijskega rudišča z narivi oziroma z luskanjem. Stik karbonskih in triadnih kamenin je imel za narivno ploskev (1958, 23). Kasneje je menil, da je glinasti skri- lavec v krovnini rudišča, ki je doslej veljal za karbonskega, dejansko srednjetriadne starosti (Berce, 1960, 1962 a, 1963 b). Stik teh skladov s triadnimi plastmi rudišča pa je razlagal kot konkordantno lego psevdo- ziljskega skrilavca na langobardskih kameninah (1962 a, 13).
V talnini in krovnini gornjepaleozojskega glinastega skrilavca, kot pokrova idrijskega rudišča, ne najdemo istih stratigrafskih horizontov (sl. 4 in 5). Zato interpretacija z gubo odpade. Prav tako smo dokazali, da ne more obveljati Bercetova razlaga s psevdoziljskimi plastmi na langobardskem peščenjaku in konglomeratu. Stik gornjepaleozojskih in srednjetriadnih kamenin moramo zato drugače tolmačiti.
Grodenski peščenjak leži v zgornjih obzorjih rudišča pod gornje- paleozojskim glinastim skrilavcem (sl. 4 in 5). Zato lahko trdimo, da imajo paleozojske kamenine v krovnini idrijskega rudišča inverzno stratigrafsko lego, značilno za strukturo tretjega pokrova. Na 100 km2 ozemlja med Srednjo Kanomljo in Rovtami, ki smo ga natančno pregledali v zadnjih letih, nikjer nismo mogli v četrtem pokrovu najti inverzne stratigrafske lege skladov. To dokazujejo tudi podatki iz številnih vrtin.
Zato spodnje meje stika paleozojskih in triadnih kamenin v zgornjih nivojih rudišča ne moremo imeti za narivno ploskev med tretjim in če- trtim pokrovom, temveč za deformacijo v tretjem pokrovu samem.
106
V nivoju Antonijevega rova se gornjepaleozojski glinasti skrilavec na precejšnji površini stika s cordevolskim apnencem in dolomitom ter z langobardskim tufom (sl. 4 in 5). Nad prvim obzorjem leže gornjepaleo- zojske plasti na skrilavcu skonca in na konglomeratu. Na območju med prvim in četrtim ali šestim obzorjem pa se te plasti na veliki površini stikajo z langobardskim bazalnim peščenjakom. Med enimi in drugimi kameninami najdemo še tu in tam leče anizičnega dolomita in grodenskega peščenjaka.
Na tretjem obzorju, tik ob sipki Bončina, je stik gornjepaleozojskega skrilavca z langobardskim peščenjakom najlepše viden. Preseneča ne- navadna zlepljenost tega kontakta. Med enimi in drugimi kameninami ne najdemo porušene cone oziroma zdrobljenih kamenin, ki npr. v »Tal- nim« označujejo stik triadnih kamenin z gornjepaleozojskim skrilavcem strukture III/l. Zato je govoril Berce o prehodu wengenskega kon- glomerata v psevdoziljski skrilavec prav na tem območju (Berce, 1962 a, 13). Ta odnos kamenin je bil eden izmed dokazov za srednje- triadno starost osrednjega jezika skrilavca.
Pokazali smo, da glinasti skrilavec osrednjega skrilavega pasu ni srednjetriadne, temveč gornjepaleozojske starosti. Zato nam nenavadna zlepljenost tega stika vsiljuje misel, da leži langobardski bazalni peščenjak v tem delu rudišča diskordantno na gornjepaleozojskem glinastem skri- lavcu. Toda v tem primeru moramo računati z deformacijami tangencial- nega tipa v srednji triadi. Pred odložitvijo langobardskih skladov naj bi privedle v stik anizični dolomit in gornjepaleozojski glinasti skrilavec na veliki površini. Osamljene leče anizičnega dolomita na območju južnega bloka bi v tem primeru razlagali kot erozijske ostanke nekdaj sklenje- nega dolomitnega pokrova. Srednjetriadno tektoniko na območju idrij- skega rudišča karakterizirajo radialni premiki blokov, kot bomo videli kasneje. Zato tega stika ne moremo tolmačiti kot srednjetriadno tekton- sko erozijsko diskordanco.
V severnem bloku naletimo na podobne razmere pri opazovanju stika grodenskega peščenjaka in anizičnega dolomita, npr. na drugem obzorju v prečnikih severno od slepega jaška Šinkovec, kakor tudi na tretjem obzorju pri slepem jašku Leitner. Ob stiku teh kamenin na videz ni prelomne cone. Le svetlo sivi dolomit ima v bližini kontakta tu in tam brečasto strukturo. Vezivo je dolomitno in skoraj črno zaradi organske snovi.
Zanimive podatke nudijo zbruski št. 369, 376, 379 in 380 z drugega medobzorja in z drugega obzorja. Predstavljajo anizični dolomit, ki se jav- lja kot ozek pas med langobardskim in grodenskim peščenjakom (sl. 4).
Berce ga je označil kot zdrobljen, naknadno zlepljen dolomit in poudaril njegovo rekristalizacijo (Berce, 1953, 16, 17).
Gornjepaleozojske kamenine ter langobardski in anizični skladi so torej v zgornjih delih rudišča v kontaktni coni sekundarno dobro zlepljeni.
Ta značilnost pride toliko bolj do izraza, če primerjamo stopnjo poruše- nosti tega kontakta z zdrobljenimi kameninami ob enako pomembnih staroterciarnih narivnih ploskvah. Zato lahko ta stik tolmačimo le kot staro tektonsko črto.
107
Langobardske in anizične plasti v severnem bloku loči od spodnje- triadnih in paleozojskih skladov spodnje zgradbe rudišča cona skitskih kamenin. Tu in tam je zdrobljena cona teh skladov debela le nekaj cen- timetrov, a drugod se plasti javljajo v večji debelini.
Na območju, ki ga zajema profil B (sl. 5), so v taki legi spodnje- skitski skrilavec z lečami oolitnega apnenca, zgornjeskitski dolomit in del zgornjeskitskega lapornega apnenca. Cona položno pada proti jugo- zahodu, plasti se na območju tretjega obzorja upognejo in v odkopih Karoli najdemo spodnjeskitski skrilavec na gornjepaleozojskih skladih.
Severozahodno od tod se na območju profila A (sl. 4) vmesna cona močno odebeli, kar vidimo tudi na geološki karti šestega obzorja (sl. 3).
Skladi povsod leže v normalni stratigrafski legi. Vmesna cona je zgoraj in spodaj omejena z močnima prelomoma.
V podlagi južnega bloka smo v kontaktni coni med plastmi skonca in spodnjeskitskim skrilavcem doslej že na več mestih našli vtisnjene bloke zgornjeskitskega lapornega apnenca in zgornjeskitskega dolomita.
Kamenine po legi ustrezajo vmesni coni v podlagi severnega bloka. Na geološki karti šestega obzorja najdemo leče teh kamenin od 120 m do 150 m južno in jugovzhodno od jaška Inzaghi (sl. 3).
Langobardske in anizične plasti severnega in južnega bloka ter skit- ski skladi vmesne cone so pravzaprav tuja geološka struktura, ki pre- kriva sklade spodnje zgradbe rudišča (sl. 3, 4 in 5). Ce upoštevamo zapo- redje skladov v spodnji zgradbi rudišča, bi morale vse te plasti ležati daleč na območju »Talnine«.
V strukturi drugega dela tretjega pokrova se torej javljajo deforma- cije, ki kažejo videz, da so nastale pri premikanju dela skladov od jugo- zahoda proti severovzhodu.
Za take premike najdemo dokaze tudi v drugih delih rudišča. V nivoju prvega obzorja leže med gomjepaleozojskim glinastim skrilavcem mlečno beli cordevolski dolomit, langobardski tuf ter tu in tam še skrilavec skonca. Skladi so v normalnem stratigrafskem zaporedju in imajo obliko leče (sl. 4 in 5). Spodnje dele te leče, na območju vzhodno od slepega jaška št. 9 kaže v horizontalnem prerezu slika 2.
Cordevolske plasti v tem delu rudišča torej ne leže konkordantno na psevdoziljskem skrilavcu, kot je menil Berce (1962 a, 13). Take interpretacije ne dovoljujejo že zbrani podatki o razvoju langobardskih plasti v idrijskem rudišču.
Na območju prvega in drugega obzorja so torej langobardske in cordevolske plasti, značilne za geološko zgradbo »Talnine«, porinjene daleč proti severovzhodu.
Jugovzhodno od jaška Delo je serija skitskih in langobardskih plasti premaknjena ob prelomu »O« za okrog 150 m proti severovzhodu (sl. 6).
V krovni zgradbi idrijskega rudišča in okolice, ki je nastala pod vplivom tangencialnih sil, usmerjenih s severa in severovzhoda, so se v strukturi drugega dela tretjega pokrova posamezni bloki gibali prav v obratni smeri. Zato sklepamo, da so ti premiki nastali pri drugačni usmeritvi sil, torej v drugi tektonski fazi.
108
