ROKODELSKIH POMOČNIKOV OB

JUBILEJNI

ZBORNIK

KATOLIŠKEGA DRUŠTVA

ROKODELSKIH POMOČNIKOV OB

PETINSEDEMDESETLETNICI

1930

LJUBLJANA

JUBILEJNI

ZBORNIK

KATOLIŠKEGA DRUŠTVA

ROKODELSKIH POMOČNIKOV OB

PETINSEDEMDESETLETNICI

1930

LJUBLJANA

IZDAL ODBOR KATOLIŠKEGA DRUŠTVA RO­

KODELSKIH POMOČNIKOV: ALOJZIJ STROJ,

PREDSEDNIK, DR.ALOJZIJ ZUPAN, PODPRED­

SEDNIK. UČITELJSKI ZBOR: PROFESORJI:

MARKO BAJUK, DR. JOŽA LOVRENČIČ, DR. VA­

LENTIN ROŽIČ. ODBORNIKI: JERNEJ KOPAČ,

FRANC PAVLIN, IVAN PENGOV, ANTON RO-

JINA, IVAN SREBOT, MIRKO MARTINČIČ,

RUDOLF VRANČIČ. AVGUST VERTAČNIK, STA­

ROSTA, FRANC GAJETA, PODSTAROSTA, RADO

GANONI, KAREL GARBAJS, ALOJZIJ HROVA­

TIČ, RUDOLF KRAŠEVEC, JANKO NOVAK,

LUDOVIK PEČAR, IVAN VIDA, JOSIP BRIŠKI,

HUBERT ZEVNIKAR,

UREDIL ALOJZIJ STROJ.

TISKALA »JUGOSLOVANSKA TISKARNA«.

1855

1930

LJUBLJANSKEMU KATOLIŠKEMU DRUŠTVU ROKODELSKIH POMOČNIKOV

OB

PETDESETLETNICI

Dr. J. Ev. Krek.

Detece v zibki spava pokojno, mehko povito v bele plenice;

mamica skrbna, v misli vtopljena, gleda mu v lice.

»Oj, kam bi dela, reva, te sinko, ko bi ne bili zibke stesali, in za plenice in za povoje platna natkali?

Davno pred nama dobri rodovi, pridni in umni tod so živeli;

mislili zate, delali zate, zate skrbeli.«

Tvoja beseda, mamica skrbna, slavne povesti nam razodeva.

Z zemlje vesoljne njena resnica glasno odmeva.

Zemlji v osrčju tajne se skrivajo, dragi zakladi, spavajo v nji:

demanti črni, rude, dragulji — Kdo jih zbudi?

Roka človeška iz sna jih je dvignila, jih presadila v beli je dan.

Smeje se zemlja njih lepotičju, čudi zemljan.

V vednih porodih zemljice matere bitje za bitjem klije in vre.

V njih so zaprti viri življenja.

Kdo jih odpre?

Roka človeška ključ je tajinstveni, ž njim je odklenjen zemlje nam vrt:

našim potrebam, našim uteham ž njim je odprt.

V kolu nebeškem zvezdice rajajo, polne so bajnih božjih stvari.

Roke človeške, da jih obseže, roke pa ni!...

T

Roka človeška, pesem ti pojemo, kličemo slavo.

Bog nam podaril, ti pa ozaljšala si nam naravo.

Koča lesena s streho te slamnato hvali vesela;

grad se ponosni sveti iz marmorja tvojega dela.

Srajca hodnična, raševna jopica delo je tvoje;

svila in žamet, usnje in volne kroj slavo ti poje.

Mesta mogočna, njihov blesteči soj ti si rodila.

Tvojih junakov bistri um, krepka dlan jih je vodila.

Bivali moški, čvrsti, nevstrašeni, carstva so deca.

Danes pa sin jim tiho, pozabljeno žalostno ječa:

9

»Slavnih očetov, vaših dobrotnikov mi smo sinovi!

Nas ne poznate več? Naši samo so še mrzli grobovi.«

Z megle življenja kvišku se dvigajo roke človeške.

Trdega dela žulji ognojeni so jim beležke.

V megli življenja ljudstvo v sebičnosti nanje pozablja.

V zlati pohoti njene junake zdaj kruto izrablja.

Žulji krvavi, dela ste trdega razglasovavci;

priče ste svete lepše bodočnosti oznanjevavci!

Dokler kaj žarkov zlato bo solnce zemljici hčerki v krilo trosilo, roki človeški in rokodelcem v čast bo svetilo.

DR. JANEZ EVANGELIST KREK IN

KATOLIŠKO DRUŠTVO ROKODELSKIH POMOČNIKOV

Dr. Joža Lovrenčič

N

ljenje tako zelo razvito, na ljudi, ki niso prepričani o veliki važnosti Katoliških društev rokodelskih pomočnikov, dasi menijo, da so sodobni in da socialno čutijo. Znamenje časa, ki ne vidi vrednosti v tihem, požrtvovalnem in smo- trenem delu, marveč ga omami samo še bobneča reklama z vsemogočimi gesli, ki naj bi takoj preobrazila svet.

N

Dr. Kreka mislimo.

D

nika, marveč tudi za rokodelski in obrtni stan vobče in tako za ves narod.

11

K

zirati delavstvo, je zapisal 1. 1895 v svojem »Socialnem načrtu delavskih stanov« o obrtnem stanu: »Stan malih sa­

mostojnih obrtnikov je po svoji zgodovini zelo zaslužen, po svojem bistvu nujno potreben za urejeno državo.« V orga­

nizaciji je videl Krek rešitev posameznih stanov in tako tudi obrtnega stanu. Ogroženo stanje malega obrtnika in rokodelca je hotel rešiti z organizacijo in zato je svetoval in zahteval, naj se osnujejo primerna društva, kakor moj­

strska, katoliška društva rokodelskih po­

močnikov in katoliška mladeniška društva.

(»Slovenec«, 1895, št. 235.) Ako bi katoliška društva roko­

delskih pomočnikov ne bila važna, bi jih pač Krek v svojem

»Socialnem načrtu« ne priporočal!

■tTLjubljani je tedaj naše društvo v svojem domu prazno-

▼ valo že 40 letnico obstoja in Krek je znal ceniti njegovo delo ter si je želel zato čim več takih društev na našem ozemlju. Prav tedaj pa se je na Krekovo pobudo, ko je zahajal v Rokodelski dom, s pomočjo tedanjega kateheta pri Uršulinkah Alojzija Stroja osnovalo »Katoliško mladeniško društvo« za vajence, katerega je bil Krek posebno vesel. Tudi klic po mojstrskih društvih ni bil zaman. Leta 1901 se je osnovalo Mojstrsko društvo v Mariboru, 1. 1908 pa v Ljub­

ljani in člani so spoznali, kako prav je imel Krek, ko jim je svetoval, naj se organizirajo.

D

davanji ob raznih prilikah. Njegov nastop je vnemal in bodril in učil vajence in pomočnike in oni, ki so ga poslušali, se še vedno z veseljem spominjajo njegove šegave in resne besede, ki je bila kleno zrno in je pognala dober sad.

I'

T

smehniti le on, in preden smo pričakovali, nas je rešil iz zadrege: prinesel nam je novo igro — svojo igro. Tako je naše društvo dalo povod, da nam je Krek napisal lepe ljudske igre »Pravica se je izkazala«, »Občinski tepček«, »Vedeže- valka«, ki so pozneje izšle v »Zbirki ljudskih iger«, »Cigan čarovnik« pa v Izbranih spisih, II. 1.

P

čanje, katero nas bodri ter nam vzbuja pogum ob letošnjem jubileju:

»Dokler kaj žarkov zlato bo solnce zemljici hčerki v krilo trosilo, roki človeški in rokodelcem v čast bo svetilo!...«

P

močnikov!«

V

13

SEDEMDESETLETNICA NAJSTAREJŠEGA

SLOVENSKEGA ROKODELSKEGA

DRUŠTVA

Govoril narodni poslanec univ.prof. ing.Dušan Sernec ob jubilejnem slavju ljubljanskega »Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov«

dne 28. junija 1925.

B

vom si Vas usojam, cenjeni zborovalci, pred vsem po­

zdravljati. Vaše društvo je nepolitično. Vaš kulturni pro­

gram, življenjsko svetovno naziranje, ki ga gojite v društvu, nas veže in spaja ožje, kot bi to mogle storiti katerekoli politične vezi. Usojam si tedaj društvu k izredni proslavi njegove sedemdesetletnice iskreno čestitati, želeč, da bi mi­

lostljivi Bog tudi v bodoče obilno blagoslovil društveno de­

lovanje.

B

kov Adolf Kolping — v svoji mladosti sam čevljarski po­

močnik, pozneje duhovnik, ki je 2. aprila 1849 v Kolinu na Nemškem skupno s sedmimi rokodelskimi pomočniki usta­

novil prvo katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. Kmalu je bilo 200 članov, ob Kolpingovi smrti (4. decembra 1865) je bilo že 400 društev in članov se je štelo na tisoče, in danes je v raznih deželah preko 1300 društev z nad 200.000 rednimi in izrednimi člani.

P

delskimi pomočniki? Ozrimo se kratko nazaj v sredino

Ban dravske banovine ing. Dušan Sernee.

15

19. stoletja. Srednjeveški cehi in gremiji, ki so svojčas urav­

navali razmerje med mojstri, pomočniki in vajenci, so bili izgubili tekom časa vso veljavo. Obrtni stan ni imel nobene veljave v človeški družbi, njegovo stanje je bilo v socialnem, gmotnem in duševnem oziru zelo žalostno. O kakem strokov­

nem pouku obrtnega naraščaja ni bilo niti govora. Strokovno slabo podkovan in v splošnem neizobražen rokodelec ni mogel upati, da bi kedaj dosegel kot mojster boljše socialno stanje.

Takratni mojstri pa tudi svojih pomočnikov in vajencev niso več sprejemali v krog svoje družine, kakor prej, niso jim nudili domačega ognjišča, očetovske skrbi in materinske lju­

bezni. Brez temeljitega, strokovnega pouka, brez nadaljne splošne izobrazbe, brez duševnega življenjskega vodila so tavali rokodelski pomočniki v svojih mladostnih, skušnjav polnih letih okrog, in večinoma utonili v blatu posvetnega življenja. To so bile na kratko razmere, ko je prej omenjenih sedem rokodelskih pomočnikov naprosilo stolnega vikarja Kolpinga, naj jih vodi po težki in nevarni poti življenja.

Kolping se je tej prošnji odzval, z njimi ustanovil društvo in mu dal časten naslov katoliško društvo rokodelskih pomočnikov.

T jubljana ni bila zadnja v razvoju tega mogočnega gi- JLj banja med rokodelskimi pomočniki v Srednji Evropi.

Kmalu po Kolinu, že 29. aprila 1855 so se združili pomočniki tudi v Ljubljani in naprosili častitega profesorja ljubljan­

skega bogoslovnega učilišča dr. Leona Vončino, da bi pred­

sedoval njihovemu društvu in ga vodil. Prve svoje prostore je zavzelo društvo v tako zvanem Knežjem dvorcu v Go­

sposki ulici. Po vzorcu Kolpingovih društev je tudi ljubljan­

sko društvo nudilo svojim članom vedno domače ognjišče in zabavo, strokovno in splošno izobrazbo ter v njih utrdilo

temelj vsega, življenjsko podlago, ki jo dajejo človeku večne krščansko-katoliške resnice. Mnogo požrtvovalnih krščanskih mož, srednješolski profesorji in ljudskošolski učitelji so kot strokovni učitelji pomagali dr. Vončini pri njegovem ple­

menitem delu. Socialno visoko stoječi gospodje so nesebično gmotno in moralno podpirali društvo.

D

valo muzam, gojilo petje, gledališče, godbo — Rokodelski dom je matica slovenske Talije —, skrbelo za splošni pouk v naravoslovju, računstvu itd., zlasti v risanju, in podajalo svojim članom v njim primerni obliki nauke sv. katoliške Cerkve. Leta 1871 si je društvo ustanovilo lastno bolniško blagajno.

P

Pod njim si je društvo sezidalo s pomočjo blagih dobrotnikov leta 1887 svoj lastni Rokodelski dom v Komenskega ulici 12.

Poleg normalnega, vedno bolj procvitajočega razvoja dru­

štva je iz dobe društvenega predsedništva gospoda Janeza Gnjezde zlasti to omeniti, da se je društvo spopolnilo z ustanovitvijo katoliškega mladeniškega društva, ki zbira pod svoje okrilje obrtne in trgovske vajence in katerega razvoj je zlasti pospeševal naš nepozabni dr. Janez Evangelist Krek.

Od tedaj prihaja večina naraščaja iz katoliškega mladeni­

škega društva v katoliško društvo rokodelskih pomočnikov.

P

1?

Stroja — ki je vreden drug požrtvovalnih in zaslužnih prednikov. Pod njegovim predsedovanjem se društvo ni le obdržalo na pridobljeni višini, temveč je vsestransko časov­

nim razmeram primerno napredovalo. V dokaz navajam obrtno razstavo, ki jo je društvo priredilo v Mestnem domu v Ljubljani od 6. do 20. avgusta 1905. Udeležilo se je je 33 mojstrov in 23 pomočnikov. Ta razstava domačih obrtnih izdelkov je bila združena z razstavo motorjev in strojev, porabnih v malem obrtu. Prva taka razstava v večjem obsegu v Ljubljani — prvi ljubljanski obrtniški sejem je to bil.

Zadnja leta je društvo opetovano prirejalo strokovne tečaje za obrtno knjigovodstvo, za strokovno risanje. Posebni strokovni tečaji so se vršili za mizarsko, knjigoveško, čev­

ljarsko in krojaško obrt.

O

noma pozdravljati starosto gospoda Avgusta Žabkarja.

P

teklosti smatram za svojo dolžnost, da se poklonimo spominu pokojnih društvenih predsednikov, rednih in izred­

nih društvenih članov, društvenih dobrotnikov in požrtvo­

valnih učiteljev. Milostljivi Bog naj jim da večni mir — čast in slava jim!

rp em kratkim retrospektivnim stavkom naj sledi za hip

A pogled v bodočnost. Društvo nosi časten naslov »kato­

liško«. S to besedo ni označena le vesoljnost v okrilju svete katoliške Cerkve, ki edina more duševno človeku v vsakem

Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič.

19

oziru nadomeščati to, kar rabi individualno sleherni po božji previdnosti in človeški potrebi, po božjem pravu in človeški pravici za svoje vsakdanje življenje — in česar ga je ne­

mila usoda njegovih življenjskih razmer oropala. Ne — s priimkom katoliško se implicite označi tudi »življenje«, ki se rodi, raste, cvete, dozoreva v sad, ki daje zopet seme za novo življenje. Organizacija, ki nosi ta častni naslov, se ne ustvarja umetno od zgoraj, se ne drži v svojem razvoju suženjsko svojih pravil — mrtvih črk —, ne pada v mrtvilo, ko je prvotni cilj, ki si ga je stavila, kolikor toliko dosežen,

— ne — ona vzklije sama po božji milosti iz življenjskih razmer svoje dobe, raste pod krščanske ljubezni polno oskrbo svete katoliške Cerkve, ostane vselej prilagodena telesnim in duševnim potrebam svojega časa in ko so njeni sadovi v relativno čim večji množini dozoreli, jih vsaja sama kot najboljše seme za n o v o rast, ki jo rabi novi čas.

K

ševnem oziru.

A

strija med svoje proizvode in jih prevzema zmeraj še več, Tam v teh tovarnah najdemo danes razmere, ki so slične onim, s katerimi se je Kolpingovo delo tako uspešno borilo.

Strokovno izobraženo tovarniško delavstvo ni nič drugega kot iz obrtne delavnice v industrijo presajeno rokodelstvo.

Niso v splošnem slabše, mogoče včasih le nekoliko eno­

stransko izučeni tovarniški ključavničarji, mizarji, ko­

vači itd., kot pa obrtni. Živijo pa ti rokodelski pomočniki, če jih smem tudi tako imenovati, v izdatno slabših življenjskih razmerah kot pomočništvo, zaposleno v obrti. Oglej si delo ključavničarja, ki stoji dan za dnem pri svojem stroju v tovarni in neprestano daje stroju hrano v obliki materijala, da jo predelava — priznati boš moral, da je človek tukaj ponižan v zgolj mehaničen stroj. Stroj, ki mu streže človek, ima v svojem mehanizmu še več znakov človeškega razuma na sebi kot njegov strežaj, ki se sme kretati le avtomatično, enakomerno uro za uro, dan za dnem, leto za letom, ne da bi si smel pri tem svojem delu dovoliti najmanjše človeške razumne misli — kaj še kakega čustvovanja. V začetku bo mladenič z neskončnim hrepenenjem pričakoval odrešilni tovarniški žvižg, ki mu naznanja dnevni konec njegovega suženjstva — a sčasom mu mora duh in duša otopeti in ni čuda, če postane materijalist, ki neumrjočo dušo sploh zanika, ker ne vidi nikjer pri svojem delu ne znaka kake duše in jo končno tudi v sebi več ne najde. Če se nazivlja našo dobo mehanizirano, so ravno razmere, v katerih živijo ti ljudje, sicer le delni in bistveni znak, ki opravičujejo ta naslov.

<yakaj občudujemo lepoto stare skrinje, okove hišnih ali Zj cerkvenih vrat, posamezne dele starodavne narodne noše?

Z lahkoto bi imenoval za vsak rokodelski stan poseben pri­

mer. Vzrok je ta, ker najdemo v vsakem posameznem kosu del duše onega, ki ga je izdelal in sestavljal s svojimi rokami.

Vsaj od časa do časa ima še dandanes rokodelski pomočnik 21

v katerikoli obrti priložnost, se poprijeti kakega dela z vso vnemo, z vso svojo dušo in ustvariti izdelek, ki nosi njegov lastni, osebni pečat, na katerega je ponosen, ga vzljubi z neke vrste očetovsko ljubeznijo in se le težko loči od njega. Mladi društveni člani vprašajte svoje mojstre! Vsak je to v svojem življenju opetovano doživel! V tovarni rokodelec tega nikdar ne more, nikdar ne sme.

I

vreden drug obrtnega rokodelskega pomočnika. Tudi ta ima potrebo večje izobrazbe, ki mu jo more nuditi društvo, da v še večji meri nego pomočnik rabi duševno razvedrilo in negovanje vsega, kar je dobrega in lepega v njem, da ne usahne, kot mora vsaka rast brez hrane. Iz obrtnega stanu je vzklilo to društvo, obrtni pomočniki in mojstri ste po­

stavili ta dom za se in za svoj naraščaj. A kakor je marsikak bivši redni član tega društva postal v poznejšem življenju iz mojstra tovarnar, tako bi bilo razmeram naše dobe pri­

merno, da se te vezi, ki spajajo obrt in industrijo, še tesnejše vežejo in da pritegne kat. društvo rokodelskih pomočnikov v še večji meri kot do sedaj v krog svojih članov le tem enakovredno, strokovno izobraženo tovarniško delavstvo. V tem pravcu bi bilo nemara iskati bodoči razvoj društva.

I

ADOLF KOLPING USTANOVITELJ KATOLIŠKIH DRUŠTEV ROKODELSKIH POMOČNIKOV

D

nostim in nevarnostim so bili izpostavljeni mladi fantje na potovanju. Daleč je ta čas, ker kmalu bo minulo sto let, odkar je ta stan organiziran zunaj v svetu in tudi pri nas. Orga­

nizacija rokodelskih pomočnikov je najstarejša socialna organizacija in radi svojega smotrenega in uspešnega dela zasluži, da jo pobliže spoznamo in jo bomo znali ceniti. Zani­

manje za organizacijo rokodelskih pomočnikov je toliko bolj potrebno, ker se poklicani krogi trudijo, da bi njen usta­

novitelj Adolf Kolping bil proglašen od sv. Cerkve za bla­

ženega in da bi rokodelski stan iz svoje srede dobil svetnika.

B

cembra 1813 rodil ubožnim in pobožnim staršem Adolf Kolping. Dovršivši ljudsko šolo, bi rad dalje študiral, a starši niso zmogli tolikih stroškov in bolehni deček se je moral hočeš nočeš posvetiti rokodelstvu — čevljarstvu, in je potem kot pomočnik šel na potovanje.

T

25

Adolf Kolping

vlada med njimi. Bolelo ga je vse to in dasi je bil že odrastel, je sklenil postati duhovnik, da bi se mogel za­

vzeti za rokodelske pomočnike in skrbeti za njih dušni in telesni blagor.

Tako je potem čez dan delal — ponoči se pa učil. Prevelikega napora ni vzdržal, obolel je in se vrnil 1.1836 v Kerpen. Ko se je opomogel, ga je domači duhovnik učil latinščine in že leta 1841 je z odliko dovršil gimna­

zijo v Kolinu ter nato študiral bogo­

slovje v Monakovem in v Bonnu. Leta 1844 je bil v semenišču v Kolinu. Naslednje leto je bil po­

svečen in je nastopil prvo službo v Elberfeldu. Tu je začel zbirati vajence in pomočnike, a želel si je večjega mesta, večjega delokroga. Iz Elberfelda je prišel v Kolin in tu je začel svoje življenjsko delo.

eta 1849 je ustanovil Kolping v šoli sv. Kolumbana Kolinsko katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. Pro­

gram društva je bil: iz vajencev in pomočnikov vzgojiti dobre katoličane, dobre mojstre, dobre državljane. Iz tega gorčičnega zrna je vzrastlo kmalu mogočno drevo zdrave organizacije; 1. 1855 je štela že 150 društev s 130.000 člani, ki so bili sami mladi rokodelci (prim. »Zgodnja Danica« 1855, str. 79). Vsa ta društva je ustanovil Kolping sam in jim je bil oče, voditelj. Šele 1. 1858 se je ustanovila Zveza kat. rokodelskih društev, kateri je bil izvoljen Kolping za vrhovnega predsednika. Odkod ta uspeh? »Kdor vodi društvo, mu ne sme posvetiti samo svojih telesnih in duševnih moči — srce mu mora dati; z resnično

ljubeznijo se mora oprijeti stvari in jo vneto izvrševati.

Kdor hoče koga pridobiti — mora zastaviti srce; ljubezen je vir avtoritete, avtoriteta korenini v ljubezni! Dejanska ljubezen celi vse rane!« Tako je mislil Kolping, tako je delal in si pridobil enako mislečih sotrudnikov v duhovnikih, ki so po pravilih predsedniki vsakega društva, in šlo je. V društvu so se zbirali kot okrog družinskega ognjišča, kjer so dobili versko oporo, strokovno in splošno izobrazbo, družabnost, medsebojno pomoč, spodbudo in pošteno zabavo. Rokodelci niso bili več »danes tukaj, jutri tam« — v vsakem društvu so našli

— dom. Kolping ni šel na razredni boj — blažil je socialno zlo in vzgajal, oznanjajoč, da je vsak poklic od Boga in da se ga je treba z ljubeznijo oprijeti, se v njem izpopolnjevati in ga z ljubeznijo vršiti; tako je potem vsak zadovoljen s seboj in v družini in je dober katoličan, dober mojster in dober državljan.

K

mačila med vsemi evropskimi narodi — danes je tudi v Ameriki — in je mirno zatisnil oči 4. decembra 1865 in šel po plačilo k Očetu, kateremu je z očetovsko ljubeznijo ohranil duše tisoč in tisoč pomočnikov, ki bi sicer morda zašli in se izgubili. Danes blagoslavljajo spomin »velikega prijatelja božjega in prijatelja človeških duš« (Pij XI.).

K

nostnih mej — koristiti je hotel vsemu človeštvu in zato je potoval iz kraja v kraj, iz dežele v deželo, ustanavljal kat. društva rokodelskih pomočnikov in povsod budil in bodril k dejanski krščanski ljubezni, ki edina more obnoviti in osrečiti svet. L. 1856 dne 4. maja ob obletnici ustanovitve ljubljanskega kat. društva rokodelskih pomočnikov — je

25

prišel Kolping tudi v Ljubljano in blagoslovil v uršulinski cerkvi društveno zastavo, popoldne pa govoril društvenikom v križanski dvorani.

se Kolpingovo delo in vsi njegovi govori in njegovi

▼ mnogobrojni spisi pričajo, kako je živel samo za obnovo krščanskega življenja, ki naj osreči človeštvo. Kolping je bil mož molitve, dela, krščanske ljubezni do bližnjega in zaupanja v Boga.

P

delskih društvih, ki so razširjena vsepovsod, in po njih v stotisočih katoliških družin. O, da bi postal veliki apostol mladine in katoliških družin vsem mladini prijatelj in pri- prošnjik in pomočnik vsem, ki vodijo mladino! Zato molimo v vseh zadevah, da bi nas Bog uslišal po priprošnji svojega služabnika Adolfa Kolpinga in nam pomagal.

DR. LEON VONČINA USTANOVITELJ

KATOLIŠKEGA DRUŠTVA ROKODELSKIH POMOČNIKOV

V LJUBLJANI

M

cene sadove po petdesetih ali sto letih. Meti take od­

lične osebnosti pa moramo prištevati profesorja bogoslovja dr. Leona Vončino. V sveto dolžnost si štejemo, da si ob petinsedemdesetletnem jubileju našega Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov s hvaležnostjo pokličemo v spomin mnogovrstne njegove zasluge, ki si jih je pridobil z neumor­

nim delom za naš narod in še posebej za rokodelski in obrtni stan, kateremu je pripomogel do prve organizacije na naših tleh.

R

Bogoslovne študije je nadaljeval še štiri leta na Dunaju, kjer je dosegel 1. 1853 čast doktorja bogoslovja. Že leta 1854 je bil imenovan za profesorja cerkvene zgodovine in cer­

kvenega prava na bogoslovnem učilišču v Ljubljani. Oba važna predmeta je razlagal bogoslovcem s posebno vnemo.

Pri zgodovini, ki je učiteljica življenja, je zlasti obširno govoril o velikih možeh novejšega časa, zaslužnih za raz-

27

Dr. Leon Vončina

širjanje in utrditev božjega kralje­

stva na zemlji. O apostolskem misijo­

narju škofu Frideriku Baragu je spisal prvo in doslej najpopolnejšo slovensko biografijo, ki jo je izdala Družba sv. Mohorja 1.1869 — v dru­

gem natisu 1.1896. Skupaj z dr. Če­

baškom, L. Jeranom, Ant. Lesarjem in J. Marnom je izdal 1.1863 »Zlati vek« ali »Spomenico na čast sv. Mo­

horju in Fortunatu, sv. Nikolaju in sv. Cirilu in Metodu«. V tem obšir­

nem, prvem slov. znanstvenem zbor­

niku (vel. 8°, str. 294) je pač najpomenljivejši Vončinov spis:

Razkolništvo vzhodne cerkve v svojem začetku, razvitku in današnjem stanju. (Str. 74—144.) Sodeloval je tudi pri reviji

»Archiv fiir Kirchenrecht«. Da bi pospeševal domovinsko vedo, je vstopil v »Zgodovinsko društvo«, v katerem je bil dalj časa marljiv odbornik. Dr. Vončino navaja slovenska slovstvena zgodovina tudi med ustanovitelji Slovenske Ma­

tice; v tem društvu je bil član že prvega začasnega odbora, udeleževal se je takoj prvih sej opravilnega odseka in v stalnem odboru je bil prvi podpredsednik in je vodil razen več odborovih sej tudi prvi in četrti občni zbor.

la ser jeva »Zgodovina slovenskega slovstva« šteje dr. Von­

čino med odlične učitelje bogoslovnih učilišč (III, str. 59), poudarja pa tudi, da si je pridobil izrednih zaslug kot vodja rokodelske družbe v Ljubljani (III, str. 116). Socialno in gmotno stanje obrtnega stanu je bilo prav v sredi devetnaj­

stega stoletja pri nas kakor tudi drugod zelo žalostno. Nek­

danji cehi in zbori (gremiji), ki so poprej uravnavali raz-

nierje med mojstri, pomočniki in vajenci in ki so varovali pravice obrtnikov, so izgubili vso veljavo, novih organizacij za obrtni stan pa ni bilo. V resnici, vsak delavec ali roko­

delec je »sam šel skoz’ življenja zmede«. Tedaj je Leon Von­

čina mladim rokodelcem ponudil svojo pomoč pri delu za njihovo organizacijo. Kot splošno omikanemu možu, posebej še kot profesorju cerkvene zgodovine je bilo znano več na­

činov, katere so priporočali razni tedanji organizatorji za rešitev delavskega vprašanja. Dr. Vončina se je odločil za način, katerega je razširjal Adolf Kolping. Kolpingova organizacija je bila zamišljena kot družba mladih rokodelcev;

tovaren je bilo v onem času malo in zato je bilo tudi le malo rokodelstva neveščih delavcev. Združeni mladi roko­

delci naj se vsestransko izobrazijo, da bodo v svoji obrti dobro izučeni, da bodo ljubili svoj poklic in da bodo jasni in edini v namenih in sredstvih, kako dvigniti rokodelski stan. Ker jim ni pomagala država, da bi se vsestransko izobrazili, jim je po Kolpingovem zgledu dr. Vončina tudi v Ljubljani zbral strokovnjake, ki so posvetili svoje moči izobrazbi ljudstva. Učili so se računstva, zemljepisja, nara­

voslovja, jezikov, zlasti pa risanja. Kakor poroča Danica iz leta 1855 (str. 177), so bili prvi učitelji v ljubljanskem roko­

delskem društvu realčni ravnatelj Mihael Peternel, profesorji Ant. Globočnik, Ant. Lesar, Joahiin Oblak in Rajmund Pirker, učitelja Fr. Centrih in Mih. Putre, najmarljivejši pa dr. Leon Vončina sam. Tako je bila ustanovljena v Ljubljani prava Ljudska akademija, kakor so v drugih krajih imenovali ureditev rokodelske družbe. Če danes pregledamo imena članov, ki so bili za časa dr. Vončinovega vodstva sprejeti v rokodelsko društvo, bomo dobili med njimi ustanovitelje najbolj znanih in solidnih rokodelskih in obrtnih podjetij

29

v Ljubljani in po deželi. Zato je dr. Vončinova zasluga za ustanovitev in ureditev društva rokodelskih pomočnikov ne­

precenljiva.

T) a društvo ni nudilo samo strokovne izobrazbe, ampak I tudi vsestransko omiko. Kakor Kolping je tudi dr. Von­

čina postavil stavbo rokodelske družbe na trdne temelje krščanstva. Saj je zibelka vse prave omike stala vedno v senci oltarja. Omika dobiva svoj živež in svoje življenje od krščanstva. Ona ni služabnica, ampak hči krščanstva.

Dr. Vončina je s posebno vnemo govoril članom rokodel­

skega društva o večno lepih resnicah sv. vere, in člani sami in vsi, ki so se jim v teku let pridružili, so ostali verni sinovi svete Cerkve, kar so izpričali z udeležbo pri skupnih sv. ob­

hajilih in pri procesiji na dan sv. Rešnjega Telesa. Dr. Von­

činov življenjepisec mu šteje v posebno zaslugo, da je vzdrževal družbo stanovitno do konca katoliško (Marn, Je- zičnik, XVII. L, str. 78).

D

PROF. JANEZ GNJEZDA GRADITELJ

ROKODELSKEGA DOMA

M

delskih pomočnikov je pritegnil predsednik dr. Leon Vončina tudi agilnega, za vse dobro vnetega alojzijeviškega prefekta in kateheta Janeza Gnjezda, ki je postal pozneje predsednik društva in mu zgradil lasten dom ter mu tako zagotovil neoviran razvoj. Janez Gnjezda se je rodil 11. maja 1838 v Idriji uglednim staršem, ki so imeli trgovino.

Prvi pouk je užival v rodnem mestu, kjer je obiskoval rudarsko ljudsko šolo, nato so ga starši poslali v Ljubljano in bil je v drugem latinskem razredu sprejet v Alojzijevišče, kjer je ostal do konca gimnazijskih študij. Leta 1856 je maturiral in vstopil nato v bogoslovje, ki ga je dovršil 1860.

Ker je bil premlad, to leto ni bil posvečen. Naslednje leto je prebil kot prefekt v Alojzijevišču, bil dne 28. julija 1861 posvečen v mašnika in je 11. avgusta pel slovesno novo mašo doma v Idriji. Ko je bil v jeseni istega leta spet ime­

novan za prefekta v Alojzijevišče, pač ni mislil, da bo nad dvajset let ostal v zavodu vodnik in svetovalec gimnazijski mladini.

T

hovnika tudi delu v Kat. društvu rokodelskih pomoč­

nikov. Dr. Vončina je poznal neumorno Gnjezdovo delavnost, pa ga je navdušil za rokodelsko mladino, ki je bila tako potrebna požrtvovalne ljubezni, skrbi in pouka. Že za življenja dr. Vončina je bil Gnjezda med najbolj vnetimi

51

Prof. Janez Gnjezda

delavci v Katoliškem društvu roko­

delskih pomočnikov, ko pa je Von­

čina umrl, je 1874 prevzel predsed- ništvo in poslej z vso neumornostjo skrbel za društvo in ga vodil.

društvo je bilo sprejetih do 1.

1874 nič manj nego 1098 članov, ki so imeli svoje društvene prostore v Knežjem dvorcu. Od leta do leta se je število množilo. Društveno de­

lovanje je bilo vedno bolj živahno, kar se je pokazalo zlasti ob 25 let­

nici, ki so jo praznovali v Čitalnici 1. 1880, in predsednik Gnjezda je začel misliti, kako bi zgradil društvu lasten dom, v katerem bi društvo lahke neovirano vršilo svojo vzgojno nalogo in še izdatnejše kot dotlej skrbelo za rokodelske pomočnike.

vnemo, ki je bila le njemu lastna, je iskal sredstev iii prijateljev dobrotnikov in ni miroval, dokler ni uresničil svojega načrta. Leta 1887, 28. avgusta, je bil z veliko slo­

vesnostjo blagoslovljen v sedanji Komenskega ulici št. 12 Rokodelski dom ob navzočnosti škofa dr. J. Missia, dežel nega predsednika A. Winklerja, mestnega župana Grasellija in še mnogo drugih odličnih osebnosti, ki so vsi od kraja poudarjali pri slavnostnem banketu veliki pomen Katoli škega društva rokodelskih pomočnikov.

jeseni 1882 je postal Gnjezda katehet na mestnih Ijud skih šolah, 1. 1886 pa profesor verouka na ljubljanski višji realki, kjer je učil vse do 1. 1903. Bolehen je bil en<

leto v pokoju ter je 10. septembra 1904 boguvdano umrl

Pokopali so ga pri Sv. Krištofu poleg prvega predsednika Kat. društva rokodelskih pomočnikov dr. Leona Vončina.

D

našal v svoje ljubljansko društvo vedno novega ognja, tako da je pri vsem delu upošteval sodobne potrebe in naloge ter ohranil društvo življensko zdravo in močno.

tt hvaležnosti se spominjajoč njegovega požrtvovalnega V dela za društvo in v društvu, moramo omeniti, da je, poleg tega dela in svojega poklica, bil otl ustanovitve »Ceci- lijnega društva« 1877 do 1. 1896 njegov tajnik in nato do smrti predsednik, obenem pa urejeval »Cerkveni glasbenik«

polnih 27 let. V orglarski šoli pa je učil še liturgijo in cerkvenoglasbeno zgodovino.

N

3

DELO V DRUŠTVU

T

terem znanju.«

Tj rav tako je mislil Kolping, ko je v svojih Katoliških -T društvih rokodelskih pomočnikov hotel vzgojiti dobre mojstre. Delo svojega poklica vzljubiti in se mu ves in z veseljem posvetiti ter postati kvalitetni delavec, ki v svoji stroki zmore vse do popolnosti — na to gre vzgoja rokodel­

skega naraščaja v naših društvih od vsega početka dalje.

K

bujajoče vplival tudi na okolico in jo moralno dvigal ter tako opravljal plemenito socialno misijo.

z^lovek je primoran delati. Kar pa moramo, to nam na-

^>vadno ne budi posebnega veselja. Z nekako mržnjo, odporom se lotimo slehernega posla, ki ga moramo prisiljeni vršiti. Odtod ob dolžnosti dela ono nezadovoljstvo, ki je vir tolikim žalostnim in neredko usodnim pojavom v življenju posameznika in družbe. Prošlost in sedanjost še posebej nam priča o tem.

K

nost blagoslov za oni narod in pokrajino, kjer vršijo svoje vzgojno delo. Temelječa na verski osnovi — »Vera in

({eio — to je zlato dno rokodelstva,« je rekel Kolping — vzdržijo mladino na moralni višini, učeč jo spoštovati božjo in svetno avtoriteto ter ljubiti svoj poklic kot od Boga določeno delo.

T

denič v tem pogledu na jasnem in vzljubi delo — je nadaljna splošna in strokovna izobrazba primeroma lahka, ker v njem se pojavi istočasno odločna volja, doseči vse kar je mogoče v lastni stroki. Ne plaši se več truda in napora, z vnemo se loti vsega, o čemei’ ve, da mu pomore do po­

polnosti. Društvo mu postane nujna potreba, ko vidi, kako mu omogoča izpopolniti se, in mu nudi vsa sredstva v dosego ciljev, ki si jih je postavil v vnemi za svoj poklic.

q redi prošlega stoletja, ko se je ustanovilo naše društvo, O je bil rokodelski vajenec in pomočnik prepuščen še samemu sebi. Šolstva, zlasti strokovnega šolstva, tedaj še nismo imeli in vajencu in pomočniku so manjkali vsi pogoji, da bi mogel s svojo obrtjo tako vspevati in se v njej izpopol­

niti, kakor bi se rad. Nič čudnega tedaj, če se je rokodelski naraščaj s tako ljubeznijo oklenil dr. Leona Vončina in njegovega društva, v katerem je dobil pravi pojem o delu in svojem poklicu ter možnost splošne in strokovne izobrazbe.

R

nikov je bil še poseben, kar je nasprotnike jezilo, da so

s* 35

skušali vriniti kakega volka med ovčice, a dr. Vončina je vse uredil, da je v družbi ostala prava edinost in ljubezen.«

rpe besede govorijo pač dovolj, kako so v društvu od vsega A početka skrbeli za verskonravno življenje članov, obenem pa tudi za njihovo splošno in strokovno izobrazbo. Na občnem zboru 23. aprila 1856, ko je poročal predsednik dr. Vončina o društvenem življenju prvega leta, beremo, da je bil pouk živahen, da so člani po izberi poslušali razne predmete, tako zemljepis, prirodopis, risanje, računstvo, geometrijo, razne jezike in spisje, kar so učili tedaj profesorji in učitelji, ki

smo jih zgoraj navedli v življenjepisu dr. Vončina.

O

stvo ali načelstvo. V zmislu društvenih pravil obstoji na­

čelstvo iz članov, ki jih društveniki volijo, med njimi so starosta, podstarosta in reditelji (odborniki), in iz članov, ki deloma ne pripadajo rokodelskemu stanu in hočejo samo požrtvovalno delovati za korist rednih članov in obrtnega stanu sploh; to so predsednik, podpredsednik, učitelji v društvu in odlični pospeševatelji družbenih koristi, zlasti rokodelski mojstri.

T)rvi podpredsednik je bil prof. Anton Lesar. On je A zlasti s svojimi spisi v Zgodnji Danici, kakor tudi s svojim požrtvovalnim delovanjem v društvu krepko podpi­

ral predsednika prof. dr. Leona Vončina. Za njim je bil pod­

predsednik poznejši predsednik Janez Gnjezda. Ko pa je postal Janez Gnjezda predsednik, je imel krepko oporo v podpredsedniku Antonu K r ž i č u, tedanjem uršulin- skem katehetu, pozneje profesorju na državnem učiteljišču.

Od leta 1895 do 1964 je bil društveni podpredsednik Aloj­

zij Stroj.

P

jemo čevljarja Karola Hinterlechnerja, mizarja Ivana Dogana, knjigoveza Ivana Bonača, klju­

čavničarja Jakoba Martinčiča, ključavničarja brata Josipa in Ivana Rebeka in knjigoveza Antona 11 e r š i č a.

Polani so imeli že prvo leto lepo društveno knjižnico, ki v j(‘ štela 400 knjig, dalje zbirko raznih učil in še strokovno in drugo časopisje. Da bi se privadili člani varčnosti, so že koj spočetka na predlog grofa Hohenwarta osnovali v društvu nekako hranilnico — čebelico. Nič manj nego 149 pomočnikov je bilo že prvo leto deležnih vzgoje v društvu, kar pomeni za ono dobo naravnost veliko kulturno delo v prid našega naroda. V označeni smeri se je izobraže­

valno in strokovno delo v društvu od leta do leta vedno bolj intenzivno gojilo z vpoštevanjem vseh novih pridobitev in potreb in se je zlasti razvilo in še bolj sistematično poglobilo, ko je prišlo društvo v svoj Rokodelski dom.

K

katerega podjetja, ki je danes ponos ne samo lastnika sa­

mega, temveč tudi našega obrtnega stanu, ako bi ne bilo v Ljubljani Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov. Pa naj govorijo sami v kratkih obrisih, sestavljenih po razgo­

voru z njimi, ali pa v pismih, v katerih so nam dali podatke za naš »Jubilejni zbornik«!

37

AVGUST ŽABKAR, ključavničar — industrijalee.

R

čavničarstva se je izučil v Novem me­

stu. Kot pomočnik je prišel v Ljublja­

no. Tu je vstopil v Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov, kjer je dobil priliko za vsestransko izobrazbo. Sam je rad pripovedoval, kako ga je tedanji društvenipodpredsednik Janez Gnjezda učil računstvain nemščine. Zlasti pase je pridno poprijel poukav risanju pod vodstvom društvenegačlana in učitelja inženerja Ivana Czermaka. Da si izpo- Avgust Žabkar polni svojo izobrazbo, je odpotoval v tujino. Kot član Kat.društva rokod.pomočnikov je lahko potoval, kerje bilv vseh društvih gostoljubno sprejet. Kotpopotni pomočnik

se ni samo praktično vežbal v ključavničarstvu, ampak si je tudi kupoval razne strokovne knjige. Leta 1889. je ustanovil lastno delavnico v Ljubljani v Frelihovi hiši na Dunajski cesti. Pri­

četkom je imel le dva vajenca, S pridnostjo in sposobnostjo pa je tako napredoval, da je leta 1899 razširil svoj obrat v lastno tovar­ niško podjetje na Dunajski cesti, kjer je spočetka zaposloval 50 de­

lavcev. Podjetje je raslo in čez 10 let dajalo kruha že150 delavcem.

Podjetje je izdelovalo zlastiželezne konstrukcije, ki so šle daleč po svetu: v Rusijo, Egipt, Italijo, v balkanske države in drugam.

V njegovi tovarni so zgradili železne konstrukcije skoro vseh ljubljanskh cerkva: podjetnik sani je montiral križe na njih; tudi oder ljubljanske opere je njegovo delo; njegovo podjetje je postalo tako eno največjih industrijskih podjetij; razvoj Ljubljane je v tesni zvezi z njegovim imenom. Po potresu je namreč njegovo pod­

jetje zgradilo novo Ljubljano: vsa v njegovo stroko spadajoča dela so Ljubljančani naročali v njegovi tovarni. Žabkarjeva tovarna je izgotovila prvi tovorni avtomobil in prva pričela izdelovati bencinske motorje.

N

nega gospodarstva. Skrbel je za to, da ne zaostane za časom; po­ šiljal je svoje inženerjev tujino, kjer so se seznanili z najmodernej­

šimi izumi. — Žabkar jebil mnogolet predsednik Strojnih tovaren in livaren, ki jih je dvignil do veleindustrijskega podjetja. Vsa Ljubljana ga je spoštovala; Nj. Vel. kralj Aleksander ga je od­

likoval z redom sv. Save. Umrl je 17. aprila 1930 v svoji vili na Dunajski cesti v starosti 75 let. Z njim je naša industrija izgubila enega prvih svojih pionirjev. Blizu 100 članov rokodelskega društva ga je spremilo na Zadnji žalnipoti.

ALOJZIJ JENKO, ustanovitelj pekarne.

R

Posvetil' se je pekovski obrti in kot mlad pomočnik pešprepotoval Avstrijo preko Gradca do Dunaja, kjer je bil dalje časa zaposlen v cvetoči in sloveči dunajski pekovski obrti. Zatem je zopet vzelv roke popotno palico injo usmeril proti Italiji. V Vidmu in v Veroni je izvrševal samostojno obrt. Vojna leta 1866 ga je prisilila, da se je vrnil v domovino. Dobil je službo poslo­

vodje v znani Schreyevi pekarni, kmalu pa se je osamosvojil in otvoril pekarno na Dunajski cesti, pozneje pa na sedanji Gospo­ svetski cesti. Takoj ob svojem prihodu v Ljubljano je postal član Kat. društva rokodelskih pomočnikov, se pridno udeleževal dru­ štvenega življenja in mu ostal zvest in delaven član do svoje smrti leta 1912. — Bil je tudi soustanovitelj Kmetske posojilnice na Dunajski cesti leta 1881 in je deloval pri zavodu kot aktiven kontrolor do smrti. Leta 1893 je prevzel obrt sin, ki jo je po sve­ tovni vojni moderniziral v veliko, znano parno pekarno, oprem­

ljeno z vsemi najmodernejšimi pridobitvami na polju moderne, higienične peke kruha. Točasno vodito obrt Viljem Bizjak, lastnik tovarne keksov v Zagrebu.

59

MIHAEL MIHELIČ, šeetarski mojster.

Mihael Mihelič

M

nikov. Od vstopa v društvo pa do svoje smrti je bil zvest in vzoren član Kol- pingove organizacije. Ustanovil je svojo lastno obrt, ki je bila v vsakem oziru na višku. Izučil je mnogo vajencev, ki so radi ostajali pri njem kot pomoč­

niki. Mnogi izmed njih so pozneje usta­ novili svojo obrt. Bil je zelo spoštovan v društvu kakor sploh v vseh obrtnih krogih. Umrl je dne 12. decembra 1917.

Lovro Češnovar

LOVRO ČEŠNOVAR, medičar in gostilničar.

R

čarja. Dne 8.oktobra 1873je bil sprejet v Kat. društvo rokodelskih pomočnikov. Da se izpopolni v svoji stroki, je potoval v razne kraje. Pozneje je začelgostilničar­

sko obrt v znani gostilni »Pri starem ti- šlerju« v Kolodvorski ulici štev. 33.Radi skrbnega vodstva in vzorne postrežbe je postala gostilna priljubljena domačinom in tujcem. Lovro Češnovar je umrl dne 26. julija 1905. Pokojnik je bil zelo vnet član društva ves čas do svoje smrti.

Društvo mu je bilo tako pri srcu, da je celo nasmrtni postelji naročil soprogi, naj bo kumica novi dru­ štveni zastavi, ki je bila kmalu po njegovi smrti blagoslovljena.

Jakob Martinčič

JAKOB MARTINČIČ,

ustanovitelj ključavničarskega podjetja.

ojen je bil leta 1849 v Jezbinah, žup­ nija Sv. Jurij podKumom. Kot klju­

čavničarski pomočnik pri Ahčinu je bil sprejet 3. novembra 1867 v društvo. Tu se je ves čas pridno udeleževal izobra­

ževalnega dela. Ko je doslužil vojaško dobo, je prišel takoj med svoje tovariše v društvo. Da se vsestransko izpopolni, je prepotoval mnoga industrijska mesta in si s tem pridobil praktičnega znanja innovih vidikov za razcvitdomače obrti.

Leta 1879 je v Ljubljani ustanovil in postavil lastno ključavničarsko delav­

nico in jo izpopolnil do najuglednejše tvrdke ne samo v Ljubljani, temveč tudi v vsej državi. Skoro je ni hiše, vsaj pomembnejše, v Ljubljani in širom Slovenije, kjer ni Martinčič sodeloval. Umrl je7. junija1920.

IVAN BONAČ,

ustanovitelj knjigoveškega podjetja,

van Bonač je bil rojen v Ljubljani 3. julija 1846. Po dovršeni ljudski šoli in dveh razredih gimnazije se je učil knjigoveštva pri znanem mojstru Šverljugi. Kot pomočnik je vstopil dne 4.no­ vembra1866v Kat. društvo rokodelskihpomočnikov, kjer seje jako agilno udejstvoval v društvenemživljenju. Svoje strokovno znanje je izpopolnil s potovanji na Dunaj in v Nemčijo. Ko se je vrnil iz tujine, je bil zopet jako delaven član v društvu. S pomočjo imo- vine, ki je bila shranjena v društvu, je leta 1883 pričeli samostojno obrt. Svojo delavnico je kmalu opremil z modernimi stroji. Poleg knjigoveštva je privzel tudi kartonažno delo. Leta 1906 je zgradil veliko kartonažno tovarno. Otvoril je tudi trgovino s papirjem in šolskimi potrebščinami ter jo pozneje razširil v veletrgovino. Za slovensko knjigoveško umetnost ima velike zasluge. Oskrbel je po risbahpriznanih umetnikov izvirne platnice mnogim knjigam, n. pr.

Jurčičevim spisom. Umrl je 4. julija leta 1920.

41