UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
MANCA MARINČIČ
Literarna veda in biblioterapija
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
MANCA MARINČIČ
Literarna veda in biblioterapija
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Igor Žunkovič Univerzitetni študijski program
druge stopnje: Primerjalna književnost in literarna teorija
Ljubljana, 2021
2
3 Zahvala
Za pomoč, nasvete in navodila se zahvaljujem svojemu mentorju doc. dr. Igorju Žunkoviču.
Zahvaljujem se vsem svojim profesoricam in profesorjem. Vaše znanje mi je v brezmejni navdih.
Zahvaljujem se svojima staršema, Mirjani in Ivanu, za brezpogojno podporo, bratu Gašperju, sestri Urški, dedku Ivanu, babici Katici, dedku Vinku in babici Tereziji. Družina je temelj vseh otroških sanj. Hvala, da ste omogočili moje.
Hvala teti Slavici in stricu Janezu, da je bil njun dom v Ljubljani včasih tudi moj.
Zahvaljujem se Marjani, Aristelu, Marku, Mihu, Brigiti, Zvonetu, Katji, Klemnu, Janu, Gregu, Anji in Marinki. Hvala, da ste še dodatno pomnožili družinsko ljubezen.
Zahvalo namenjam tudi svojim prijateljem. Staši, Nini in vsem ostalim, ki ste že od otroštva del moje druge družine. Hvala, da ste mojo mladost napolnili z doživetji, zaradi katerih se mi je bo v veselje spominjati.
Hvala Mojci za lektoriranje magistrskega dela in Marini za prevod izvlečka.
4
5 Izvleček
Literarna veda in biblioterapija
Poznamo različne definicije biblioterapije. Biblioterapija je terapevtski proces, pri katerem biblioterapevt s pomočjo izbrane literature (ali drugega medija) posamezniku ali skupini pomaga pri reševanju različnih duševnih stisk ali resnejših življenjskih težav, obenem pa je lahko tudi svetovanje, ki zdravim osebam pomaga pri njihovem razvoju in reševanju manjših težav. Merila za to, kdo lahko izvaja biblioterapijo, so različna in v veliki meri odvisna od konkretnih težav, s katerimi se spopadajo njeni udeleženci. Gre za kompleksen proces, ki zahteva biblioterapevte z znanjem z več različnih področij (bibliotekarstva, psihologije, pedagogike, literarne vede idr.). Magistrsko delo najprej predstavi osnovne značilnosti biblioterapije (kako poteka biblioterapevtski proces, kdaj in kje izvajamo biblioterapijo, katere vrste biblioterapije poznamo ipd.). V nadaljevanju se posveti branju na splošno, zgodovini branja, dojemanju branja danes, branju v digitalni dobi in različnim motnjam branja. V osrednjem delu se magistrsko delo osredotoči na pomen literarne vede za biblioterapijo. V sklopu tega dela so predstavljena področja literarne vede ali področja, katerih del je tudi literarna veda, ki so pomembna za izvajanje biblioterapije. To so recepcijska estetika, estetika učinkovanja, terapija s poezijo, psihonaratologija, narativna empatija in nevrobiologija branja.
Biblioterapija se v Sloveniji redko izvaja in tudi malo raziskuje. Predvsem na področju literarne vede skoraj ni zaslediti raziskav tega procesa. Magistrsko delo pojasni, zakaj je literarna veda pomembna za izvajanje biblioterapije, hkrati pa želi vzpodbuditi raziskovanje biblioterapije znotraj literarne vede v Sloveniji.
Ključne besede: biblioterapija, literarna veda, branje, recepcijska estetika, pripovedna empatija, psihonaratologija, nevrobiologija branja
6 Abstract
Literary Studies and Bibliotherapy
There are different definitions of bibliotherapy. Bibliotherapy is a therapeutic process in which a bibliotherapist helps an individual or a group of people solve various mental distress or serious life problems using selected literature (or other media). At the same time, it is also a consultancy, which helps healthy people to develop and solves minor problems. There are different criteria, which needs to be satisfied if a person wants to perform the bibliotherapy and largely depend on specific problems the participants deal with. It is a complex process, which requires bibliotherapists with the knowledge from different areas (librarianship, psychology, pedagogy, literary studies, etc.). Master’s thesis first presents the basic characteristics of bibliotherapy (how the bibliotherapeutic process takes place, when and where the bibliotherapy is performed, different types of bibliotherapy, etc.). Later it focuses on reading in general, the history of reading, the perception of reading today, reading in the digital age and various reading disorders. In the main part, master’s thesis focuses on the importance of literary studies for bibliotherapy. The thesis also presents the areas of literary studies or the areas of literary studies important for the performance of bibliotherapy. These are reception aesthetics, aesthetics of performance, poetry therapy, psychonarratology, narrative empathy and the neurobiology of reading. In Slovenia, bibliotherapy is rarely used and therefore not much researched. Especially in the field of literary studies, there is almost no research on this process. Master’s thesis explains why literary studies are important for the implementation of bibliotherapy. At the same time, it aims to encourage the research of bibliotherapy within the literary studies in Slovenia.
Key words: bibliotherapy, literary studies, reading, receptive aesthetics, narrative empathy, psychonarratology, neurobiology of reading
7
Kazalo
Uvod ... 8
Kaj je biblioterapija? ... 10
Začetki biblioterapije ... 12
Katere vrste biblioterapije poznamo? ... 15
Terapevtsko pisanje ... 16
Kdo izvaja biblioterapijo in kakšno je izobraževanje biblioterapevtov? ... 18
Kje, kdaj in pri katerih težavah uporabljamo biblioterapijo? ... 23
Potek biblioterapije ... 28
Izbira literature ... 33
Branje ... 38
Zgodovina branja ... 38
Dojemanje branja danes ... 43
Branje v digitalni dobi ... 45
Omogočanje branja bralcem z različnimi potrebami ... 47
Literarna veda in biblioterapija ... 49
Recepcijska estetika in estetika učinkovanja ... 50
Terapija s poezijo ... 56
Fikcija in nefikcija ... 57
Psihonaratologija ... 58
Empatija in pripovedna empatija ... 63
Nevrobiologija branja ... 67
Zakaj je literarna veda pomembna za biblioterapijo? ... 71
Zaključek ... 74
Literatura ... 78
8
Uvod
V magistrskem delu je predstavljen pomen literarne vede za izvajanje biblioterapije. Delo se začne z uvodnim teoretičnim poglavjem, v katerem je pojasnjena biblioterapija. Najprej so opisani zgodovinski začetki biblioterapije in ugotovitve, kdaj so v literaturi že zaznali njene terapevtske prvine. Potem so na kratko opisane različne vrste biblioterapije in nekaj osnovnih značilnosti terapevtskega pisanja. V nadaljevanju se posvetim izobraževanju biblioterapevtov in kočljivemu vprašanju o tem, kdo biblioterapijo lahko izvaja. Dotaknem se tudi (neobstoječega) izobraževanja biblioterapevtov v Sloveniji in predstavim svoj okvirni predlog izobraževalnega programa, ki bi omogočal usposabljanje biblioterapevtov. V naslednjem podpoglavju predstavim različne okoliščine, v katerih je izvajanje biblioterapije lahko koristno.
Opisan je postopek, po katerem naj bi izvajali biblioterapevtske procese. Ne gre za enotno formulo takega postopka, ampak za več sicer podobnih smernic, ki pa se med seboj v nekaterih korakih razlikujejo. Na koncu tega uvodnega poglavja je na kratko predstavljeno, kaj vse je pomembno, ko izbiramo literaturo za bibliterapijo. Izbiri literature se z vidika literarne vede podrobneje posvetim v tretjem, osrednjem poglavju Literarna veda in biblioterapija.
V drugem poglavju se posvetim branju. Najprej zgodovini branja, ki je fragmentarna in ne sovpada s politično zgodovino, zato v tem podpoglavju naštejem le nekaj pomembnih dogodkov, povezanih z branjem, in različnih pogledov na branje. Temu sledi predstavitev, kako branje dojemamo danes, na splošno in v slovenskem prostoru. V nadaljevanju je opisano, kako na branje danes vpliva digitalna tehnologija. Na koncu poglavja je predstavljeno, kako pomembno je, da branje omogočamo tudi bralcem s posebnimi potrebami in motnjami branja (npr. slepim in slabovidnim ter dislektikom), kar je zelo pomembno tudi pri izvajanju biblitoterapije.
V poglavju Literarna veda in biblioterapija je prikazana povezava literarne vede in biblioterapije. Poudarjena so področja literarne vede, ki so s svojim raziskovanjem in odkritji zelo pomembna za biblioterapijo. Začnem z recepcijsko estetiko Hansa Roberta Jaußa in estetiko učinkovanja Wolfganga Iserja, ki sta utemeljila tretjo metodološko paradigmo literarne vede, ki jo zaznamuje premestitev fokusa literarnovednega raziskovanja z avtorja in dela na bralca, kasneje tudi metodološki pluralizem. V naslednjem podpoglavju opišem terapijo s poezijo. Gre za področje, ki prav tako kot biblioterapija uspešno izkorišča terapevtske razsežnosti literature in ga lahko zato uporabimo kot zgled, navdih ali oporo pri načrtovanju biblioterapevtskih procesov. V nadaljevanju na kratko opišem, kako lahko fikcija in nefikcija
9
različno vplivata na bralce. V naslednjih treh podpoglavjih pa se bolj podrobno posvetim trem področjem raziskovanja, ki lahko po moji oceni največ doprinesejo k biblioterapiji. To so psihonaratologija, narativna empatija in nevrobiologija branja. Za vsa tri področja je značilna interdisciplinarnost, ki jim omogoča nove dimenzije raziskovanja in odkritja, ki z združevanjem dveh ali več širokih področij pojasnjujejo prej nedojemljive procese. Psihonaratologija, ki združuje raziskovalni področji naratologije in kognitivne psihologije (delno tudi jezikoslovja), s takim interdisciplinarnim pristopom raziskuje bralčevo recepcijo pripovedi, narativna empatija z združevanjem literarne vede, psihologije in drugih znanosti preučuje vpliv branja (pripovedi) na razvoj empatije pri bralcih, nevrobiologija branja pa z združevanjem področij nevroznanosti in literarne vede preučuje vpliv literature na možgane bralcev.
V zadnjem poglavju magistrskega dela se osredotočim na osrednje vprašanje tega dela: zakaj je literarna veda pomembna za biblioterapijo? V tem sklepnem poglavju povzamem, zakaj so predstavljena področja literarne vede in interdisciplinarna področja, katerih del je literarna veda, pomembna za izvajanje kvalitetnih biblioterapevtskih procesov.
Biblioterapija je v slovenskem prostoru manj prisotna. Izvajanje biblioterapije ponuja le nekaj usposobljenih posameznikov, sicer pa je ta v Sloveniji slabo razširjena in manj poznana.
Tudi v slovenskem akademskem prostoru je najti malo besedil, ki bi se ukvarjala z biblioterapijo. To so predvsem diplomske in magistrske naloge študentov s področij pedagogike in bibliotekarstva. Znotraj literarne vede v Sloveniji biblioterapije praktično ne zasledimo. Z magistrskim delom želim začeti oziroma vzpodbuditi raziskovanje biblioterapije znotraj literarne vede v Sloveniji. Pokazati želim, da je literarna veda zaradi svojega teoretičnega aparata pomembna za izvajanje biblioterapije. Poleg tega je cilj magistrskega dela vzpodbujanje samega izvajanja biblioterapevtskih procesov in razpravljanje o primernosti različnih strokovnjakov za pripravo in vodenje biblioterapije. Obenem želim k izvajanju biblioterapevtskih procesov vpodbuditi komparativiste in komparativistke, magistre in magistrice primerjalne književnosti in literarne teorije ter ostale strokovnjake s področja literarne vede oziroma jih glede na naravo določenega biblioterapevtskega procesa vzpodbuditi k povezovanju s strokovnjaki z drugih področij pri izvajanju biblioterapije. Ob vsem tem želim poudariti pomembnost ustreznega izobraževanja biblioterapevtov ne glede na to, s katerega področja ti prihajajo. Ker je biblioterapija izrazito interdisciplinarni proces, tudi izobraževanje biblioterapevtov zahteva interdisciplinarni pristop, ki se prilagaja predhodnemu znanju tistih, ki se izobražujejo za izvajanje biblioterapije.
Namen te magistrske naloge je ugotoviti, zakaj in v kolikšni meri je teoretični aparat literarne vede pomemben za izvajanje kvalitetnih biblioterapevtskih procesov. Moja raziskovalna
10
hipoteza pa je, da je literarna veda zaradi svojega teoretskega aparata in raziskovalnih pristopov pomembna za izvajanje kvalitetnih biblioterapevtskih procesov.
Kaj je biblioterapija?
Biblioterapija s pomočjo literature pomaga posamezniku ali skupini pri reševanju osebnih težav in duševnih stisk. Če je uspešna, lahko pri sodelujočih privede do čustvenega ozdravljenja in posledično do osebnostne rasti. Ker uporaba zgodb ponuja določeno distanco, je biblioterapija primerna za vživljanje otrok in mladostnikov v kočljive situacije, ki jih v življenju ne bi mogli varno doživeti, so pa pomembne za njihov razvoj (Heath et al. 564).
Beseda biblioterapija ima v današnjem pomenu začetke v klinični praksi. Danes jo še vedno v večini uporabljajo psihoterapevti in ostali zdravniki z ustrezno dodatno izobrazbo. Obstaja dilema, ali bi biblioterapijo obravnavali kot del knjižničarske ali medicinske stroke. Uporablja se predvsem v medicini in psihoterapiji, ker pa se proces izvaja s pomočjo književnega gradiva in jo izvajajo tudi knjižničarji, se postavlja vprašanje, če so ti dejansko primerni za izvajanje biblioterapije ali pa lahko pri njej sodelujejo zgolj kot svetovalci (Bagarić 57).
John T. Pardeck je poleg biblioterapije kot klinične prakse spodbujal tudi biblioterapijo, ki jo izvajajo starši ali učitelji, čeprav za to niso strokovno usposobljeni. Ti naj bi bili po njegovem mnenju primerni za uporabo tehnik biblioterapije pri otrocih za lajšanje pogostejših problemov, kot so na primer ločitev, alkoholizem, obvladovanje jeze, strah, selitev idr. (Heath et al. 564).
Biblioterapijo lahko uporabimo tudi zgolj kot način za pridobivanje uvida v določen del življenja ali osebnosti, ki bi ga lahko spremenili. Bralci s pomočjo biblioterapije odkrijejo načine in prijeme, ki jim lahko pomagajo pri osebnostni rasti. Zaradi svoje subtilnosti je biblioterapija primerna za učitelje, ki lahko otroke poleg spopadanja z duševnimi stiskami naučijo tudi samostojne uporabe literature in bogatijo njihov besedni zaklad (Zabukovec, Biblioterapija 24).
Zmotno je misliti, da se lahko biblioterapije poslužujejo samo tisti, ki se soočajo s takšnimi in drugačnimi stiskami in pri spopadanju z njimi potrebujejo pomoč. Prav tako naj bi se po načelih humanističnih psihoterapij (sem spada tudi biblioterapija) z njeno pomočjo omogočala osebnostna rast tudi tistim, ki ne rešujejo posebnih težav in pri tem potrebujejo pomoč. Če poenostavim: biblioterapijo lahko koristi vsak, ne glede na trenutno fizično in duševno stanje (Lah 45).
11
Tatjana Reščič Rihar in Jože Urbanija v svoji knjigi Biblioterapija podata naslednjo definicijo: »Biblioterapija je program dejavnosti, ki temeljijo na interaktivnih procesih med mediji in ljudmi. Mediji pomenijo knjižno in neknjižno gradivo, ki ga ljudje, vključeni v te procese, uporabljajo s pomočjo posrednika« (11). Tako splošna definicija nam daje možnost za razumevanje biblioterapije na bistveno širši ravni. Na ta način lahko razumemo biblioterapijo v vseh njenih razsežnostih.
Taka definicija nam obenem omogoča prilagoditev biblioterapije sebi in sodelujočim tako, da bo ta najbolj uspešna. Biblioterapija je opredeljena kot »program dejavnosti« (Reščič Rihar in Urbanija 11) ali kot »procesi« (Prav tam), njeni izvajalci so definirani zgolj kot »posredniki«
(Prav tam) in niso omejeni z nobenim drugim pogojem. Mediji so lahko »knjižno in neknjižno gradivo« (Prav tam), s čimer biblioterapije tudi ne omejujemo zgolj na uporabo knjig.
Nenazadnje pa so uporabniki biblioterapije oziroma tisti, ki v njej sodelujejo, opredeljeni samo kot ljudje. Povedano drugače: biblioterapija je lahko izvedena s pomočjo zelo različnih procesov, z uporabo knjig ali pa tudi drugih vrst medijev. Njeni izvajalci so lahko glede na situacijo različni, v njej lahko sodeluje vsak, ne glede na njegovo ali njeno trenutno psihično in fizično stanje (Prav tam).
S tem vsekakor ne želim poudariti, da je vseeno, kdo izvaja biblioterapijo, v kakšnem procesu in s katerim medijem jo izvaja ter kdo pri njej sodeluje. Poudariti želim, da so njene razsežnosti široke ter zelo splošne in uporabne v različnih situacijah. Po drugi strani pa je zelo pomembno, da je za vsako konkretno situacijo proces biblioterapije posebej prilagojen.
Glede termina biblioterapija je bilo veliko polemik. Razpravljalo se je o njegovi ustreznosti in iskalo primernejše izraze. Nekatere je motila predpona »biblio«, ki bi jo lahko zamenjali s predpono »knjižni«, drugi pa so se obregnili ob uporabo besede terapija, ki so jo želeli zamenjati z besedami svetovanje, usmerjanje ali diagnostika. Michael Shiryon je na primer trdil, da z zamenjavo predpon »biblio« in »knjižni« nič ne dosežemo, saj sta besedi biblioterapija in
»knjižna terapija« sopomenki (Reščič Rihar in Urbanija 11). Pojem biblioterapija se je bolj zakoreninil v ameriškem prostoru, medtem ko se pojem bralna terapija pogosteje uporablja v evropskem in anglosaškem okolju (Zabukovec, Biblioterapija 25).
Vlasta Zabukovec trdi, da je izvajanje biblioterapije mogoče zgolj v terapevtskem okolju, pojem za poimenovanje pogovora o knjigi pa bi morali iskati v procesu svetovanja. To je, ko osebe ne zdravimo, ampak pogovor opravljamo z zdravo osebo zgolj z namenom njenega razvoja. Moderatorja, ki usmerja bralca z željo po njegovem razvoju, bi namesto z besedo terapevt morali poimenovati z izrazom svetovalec, celoten proces pa »bibliosvetovanje«
(Zabukovec, Biblioterapija 26).
12
Podoben pojem so uporabili na Univerzi v Illinoisu, ko so želeli usposobiti knjižničarje za svetovanje študentom. Za to so uporabljali termin »svetovalno knjižničarstvo« (Reščič Rihar in Urbanija 11). »[K]njižničarji z nadpovprečnimi osebnostnimi lastnostmi in poklicnimi uspehi, so se usposobili za poučevanje in vodenje skupinskih pogovorov« (11–12).
Pomembno je, da se pri uporabi biblioterapije zavedamo, da to ni psihoterapija. Lahko se sicer uporablja kot njen sestavni del, sama po sebi pa ni terapija. Biblioterapija sama zase ne zdravi, lahko pa se s svojimi zmožnostmi razsvetljevanja in vzpodbujanja spoznanja, razbijanjem predsodkov in poglabljanja vase, pri tem uporablja kot podporni element (Reščič Rihar in Urbanija 12).
Biblioterapija je lahko skupinska (več bralcev) ali individualna (»vodenje posameznega bralca«). V prvi vrsti je biblioterapija del področij bibliotekarstva in psihologije, z njo pa se srečujejo in jo uporabljajo tudi učitelji pri vzgojnoizobraževalnih procesih. Udeleženci biblioterapije so lahko poleg duševno motenih tudi zdravi ljudje. Vsem biblioterapevtskim procesom je skupno, da morajo potekati po terapevtskem načrtu, vse ostalo branje, ki se takega načrta ne drži, ne moremo obravnavati kot biblioterapijo (Reščič Rihar in Urbanija 11).
Začetki biblioterapije
Čeprav je biblioterapija razmeroma nov pojem, prvi ga je uporabil Samuel McChord Crothers leta 1916 (Reščič Rihar in Urbanija 10), lahko zametke biblioterapije najdemo že v zelo starih besedilih. Med drugim tudi v Bibliji, pri Platonu oziroma Sokratu in pri Aristotelu.
Biblija je v judovsko-krščanski tradiciji izrazito povezana s terapijo, čeprav pojma »terapija«
kot takega v njej ne zasledimo. V Svetem pismu najdemo veliko besedil, ki bi jih lahko z vidika biblioterapije označili za vzpodbudne. Taka so poročila o Jezusu, Nova zaveza, ki osmišlja življenja nižjih družbenih slojev, in Jobova knjiga, ki lahko predstavlja primer pomoči za tiste, ki se spopadajo z boleznijo ali težko usodo (Reščič Rihar in Urbanija 21).
V četrtem in petem poglavju Jobove knjige Elifaz v svojem prvem govoru govori o zlu in božji pravičnosti. Naslov pred osmim verzom se glasi »Rešitev je pri Bogu« (Sveto pismo 541).
V tem naslovu lahko razberemo jasno poudarjeno sporočilo oziroma napotek vsem, ki so se tako kot Job znašli v težki življenjski situaciji. Od sedemnajstega verza naprej Efaz niza
»Tolažilne obljube«:
17Glej, srečen človek, ki ga Bog opominja, ne zavračaj vzgoje Mogočnega!
13
18On ranjuje in obvezuje, udarja in njegove roke ozdravljajo.
19Iz šestih nadlog te bo rešil, v sedmi te ne bo zadelo nič hudega.
20Ob lakoti te bo rešil smrti, v boju izpod oblasti meča.
21Pred šibo jezika boš obvarovan, ne boš se bal, da bi prišlo opustošenje. (Sveto pismo 542)
Gre za enega od mest, kjer opazimo »terapevtsko« razsežnost Biblije. Ta vernike tolaži z obljubami o božji pomoči. Tegobe in trpljenje so označeni kot božji opomin, ki človeka vzgajajo. Tisti, ki to vzgojo prejme, pa je srečen človek in Bog ga bo rešil.
Sokratove besede je v svojih delih predstavil Platon. Bil je prvi, ki je skozi njegova usta opozarjal na zdravstvena tveganja in nevarnosti, ki jih prinaša razširjanje pismenosti. Sokrat pisanje poimenuje z metaforo pharmakon, kar v grščini pomeni »droga«. S tem je formiral paradoks in trdil, da lahko branje obenem predstavlja strup in zdravilo. Sokrat je svaril, da lahko zapis kroži po svetu in tako pride v roke zelo različnim bralcem. Ti lahko njegovo sporočilo razumejo in jim je zato v pomoč, lahko pa jih to zaradi nerazumevanja zmede in celo zavede.
Če z bralcem nimamo stika, pa nanj ne moremo vplivati. »Opozarjal [je], da zapisane ideje rade dobijo svoje samostojno življenje« (Furedi 13).
Platon se ukvarja z vplivom literature na bralca. Že takrat se je zavedal, da ima lahko branje pozitiven ali pa tudi negativen vpliv. Opozarjal je predvsem na neizobražene bralce, ki so lahko zaradi nerazumevanja grožnja sebi, drugim in predvsem družbenemu redu.
Platon svari pred kvarnim učinkom tragedije in komedije tudi v deseti knjigi Države. O pesništvu (606a) zapiše naslednje:
Če pomisliš, prvič, da pesniki nasičujejo in razveseljujejo tisti del duše, ki ga tedaj, ko nas zadenejo lastne nesreče, na silo zadržujemo, čeprav je lačen joka in tega, da bi se do sitega najadikoval,196 saj je pač po naravi takšen, da želi te reči – in da, drugič, tedaj tisto, kar je v nas po naravi najboljše, popušča v pozornosti do tega žalujočega (dela), ker niti z mislijo <lógos> niti z navado ni bilo zadovoljivo vzgojeno (Platon 1240).
Podobno v nadaljevanju (606 c) razmišlja tudi o komediji:
In ali ne velja enak razmislek tudi <lógos> o smešnem? Če v komedijskem posnemanju ali zasebno poslušaš šale, ki jih sam ne bi nikoli zbijal,200 ker bi tebe samega bilo sram, in pri tem zelo uživaš ter jih ne sovražiš kot nekaj pokvarjenega, delaš enako kot prej pri sočutju! Temu, kar si z mišljenjem <lógos> zadrževal v sebi, če je hotelo zbijati šale, ker si se bal, da boš veljal za burkeža,201 tedaj popustiš – toda ostaja ti prikrito, da te bo tedaj, če tu storiš nekaj objestno mladeniškega, večkrat zaneslo tudi v tem, kar je lastno tebi – tako da boš postal ustvarjalec komedij (Platon 1240).
14
Zametke biblioterapije je moč najti tudi pri Aristotelu. Katarzo oz. očiščenje Aristotel omenja že v Politiki (1341b), kjer naznanja njeno podrobnejšo obravnavo v Poetiki: »Trdimo pa, da se je treba z glasbo ukvarjati ne zaradi ene koristi […], ampak zaradi več koristi, in sicer zaradi vzgoje in zaradi očiščenja – kaj imam v mislih, ko pravim očiščenje, zdaj govorimo na splošno, natančneje pa bomo o tem spregovorili v razpravi o pesništvu« (Aristoteles, Politika 691).
V Poetiki ne najdemo podrobnejše obravnave tega pojma. Katarza je omenjena zgolj na enem mestu, in sicer v znameniti definiciji tragedije (1449b): »Tragedija je potemtakem posnemanje nekega resnega in zaokroženega dejanja primernega obsega v olepšani besedi (in sicer v posameznih delih z različnimi olepšavami), na dejaven in ne na pripoveden način, ki doseže s tem, da zbuja sočutje ([…], éleos) in grozo ([…], phobos), očiščenje ([…], kátharsis) takšnih občutij« (Aristoteles, Poetika 81).
Izraze v drugem delu te Aristotelove definicije zelo težko prevajamo. Med njimi najtežje prevedemo ravno »katarzo« (kátharsis). V slovenščini zanjo uporabljamo izraz »očiščenje«. Na žalost nam Aristotel tega pojma ni razložil, ampak ga je kvečjemu nakazal. Predvideva se, da je katarzo Aristotel bolj podrobno razložil v drugi knjigi Poetike, ki pa ni ohranjena. Zaradi pomanjkanja Aristotelove razlage je zato mnogo raziskovalcev prispevalo svojo razlago tega pojma (Gantar 38–40).
Jakob Bernays je utemeljil medicinsko razlago katarze. Ta definicija je deležna veliko podpore. V grškem zdravilstvu beseda kátharsis poimenuje »postopek, ki izloča iz telesa odvečne in škodljive snovi« (Gantar 44). Za očiščenje so grški zdravilci uporabljali ekstazo, ki jo lahko prenesemo tudi na doživljanje umetnine. Ko se nas ta resnično dotakne, so prisotni tudi fiziološki znaki (povečan srčni utrip, neenakomerno dihanje, jok idr.). Taka ekstaza pri tistemu, ki umetnino doživi, privede do očiščenja (Gantar 44–45).
S pojmom katarze se je ukvarjal tudi Josip Stritar. Katarzo je razlagal kot »olajšanje in izpraznjenje, kot ozdravljenje neke žalosti in otožnosti« (Gantar 46). Manara Valgimili je katarzo pojasnjeval z njenega spoznavnega vidika. Trdil je, da gledalec skupaj z igralcem na odru prehodi težko pot, ki na koncu privede »do končnega olajšanja in sprostitve, ko mu zasije spoznanje v vsej svoji resničnosti« (Gantar 47).
15
Katere vrste biblioterapije poznamo?
V literaturi zasledimo različne delitve biblioterapije. Eleanor Brown jo deli na »biblioterapijo kot znanost« in »biblioterapij[o] kot praks[o]« (Reščič Rihar in Urbanija 14). Druga delitev razlikuje med »eksplicitno« in »implicitno« biblioterapijo (Prav tam). Arleen Haynes uporabi izraza »biblioterapij[a]« in kliničn[a] biblioterapij[a], Pauline Opler pa predlaga delitev na
»preventivno«, »razvojno«, »klinično« in »diagnostično« biblioterapijo (Prav tam).
Reščič Rihar in Urbanija biblioterapijo razdelita na tri najosnovnejše vrste: institucionalno, klinično in razvojno. Kot nam pove že samo ime, institucionalna biblioterapija pomeni odnos med pacientom in terapevtom v institucionalnem okolju oziroma bolnišnici. Ta oblika biblioterapije se danes ne izvaja več. Gre predvsem za branje besedil, ki obravnavajo duševno zdravje, praviloma pa se uporablja kot prostočasna dejavnost. S pacientom ima stik samo zdravnik, knjižničar pa mu pri tem svetuje (15–16).
Klinična biblioterapija se podobno kot institucionalna izvaja v ustanovi ali neki vrsti skupnosti. V tem primeru knjižničar sodeluje z zdravnikom, terapijo pa pogosto izvajata skupaj.
Biblioterapijo lahko izvaja tudi biblioterapevt - knjižničar sam, pri čemer mu zdravnik samo svetuje (lahko tudi drugi ustrezni zdravstveni delavec). Izvedba je odvisna od vsakega posameznega udeleženca biblioterapije oziroma varovanca in od nekaterih drugih dejavnikov (npr. okolja, v katerem izvajamo biblioterapijo). Cilj izvajanja klinične biblioterapije je običajno sprememba bolnikovega obnašanja, izvaja pa se s pacienti, ki imajo čustvene in vedenjske motnje. Sodelovanje tudi ni nujno prostovoljno. Pri tej vrsti biblioterapije se najpogosteje uporablja leposlovje, primerna pa je lahko različna literatura. Najbolj učinkovito je sodelovanje strokovnjakov z različnih področij, ki se med seboj dopolnjujejo. Tako za institucionalno kot tudi za klinično biblioterapijo so pomembne knjižnice, ki so del bolnišnic, v katerih se izvaja biblioterapija (Reščič Rihar in Urbanija 16).
Če biblioterapijo vpletemo v osnovno zdravstveno oskrbo, je ta lahko zelo koristna kot terapevtski pripomoček pri zdravljenju ljudi s težavami z duševnim zdravjem, saj se večina ljudi s takimi težavami zdravi samo na primarnem nivoju zdravstvene oskrbe. V klinični biblioterapiji se pogosto uporablja kognitivno-vedenjska terapija (KVT). KVT težav ne more odpraviti, lahko pa pomaga pri spreminjanju našega odnosa do njih. KVT se je že izkazal za uspešnega pri spopadanju s problemi, kot so depresija, motnje hranjenja, anksioznost, posttravmatska stresna motnja, odvisnost od drog. Ta vrsta terapije si prizadeva spremeniti pacientovo mišljenje in obnašanje, ki neposredno vplivata na njegovo počutje. Na pacientovo
16
obnašanje (vedenje) in razmišljanje (kognitivno) lahko vplivamo s spreminjanjem obnašanja in pogovorom (Canty 8).
V zadnjem času imajo pacienti veliko možnosti, da sami raziščejo svoje zdravstveno stanje.
To jim omogoča, da tudi sami sodelujejo pri določanju in odločanju glede zdravljenja duševnih motenj. Vse več raziskav potrjuje uspešnost klinične biblioterapije. Potrjujejo na primer pozitivne vplive branja na možgane in uspešnost uporabe knjig pri zdravljenju vedenjskih motenj in depresije. Vse našteto so razlogi za širjenje uporabe klinične biblioterapije v zadnjem času (Canty 9).
Razvojna biblioterapija se od institucionalne in klinične biblioterapije razlikuje predvsem v tem, da se ukvarja z duševno zdravimi posamezniki. Cilj izvajanja razvojne biblioterapije je ohranjanje duševnega zdravja pa tudi samorealizacija in normalni razvoj (telesni in osebnostni).
Ta vrsta biblioterapije na zahteva aktivnega sodelovanja zdravnika. Izvaja jo lahko bibliotekar ali kdo s področja socialnih poklicev (Canty 17). Tu bi dodala tudi komparativistke in komparativiste ter druge strokovnjake s področja literarne vede, saj imajo ti podobna in prav tako ustrezna znanja za izvajanje biblioterapevtskih procesov. Vsi, ki se lotijo izvajanja biblioterapije, potrebujejo tudi določena specifična znanja o biblioterapevtskih procesih.
Bibliotekarji, tisti, s področja socialnih poklicev ter komparativistke, komparativisti in drugi strokovnjaki s področja literarne vede lahko ta znanja pridobijo naknadno, ko se odločijo, da bodo začeli izvajati razvojno biblioterapijo.
Razvojna biblioterapija se v veliki meri izvaja v vzgojno-izobraževalnem procesu, pri čemer je pomembno ustrezno izvajanje glede na »časovnico« človeškega življenja (od otroštva do starosti). Razvojno biblioterapijo lahko uporabimo v kateremkoli življenjskem obdobju, pomembno je samo, da jo temu ustrezno prilagodimo. Uporabljamo jo v različnih življenjskih situacijah in stiskah (npr. smrt ali ločitev). V vzgojno-izobraževalnem procesu tovrstno biblioterapijo izvajata učitelj ali knjižničar, v knjižnicah in različnih društvih pa je to naloga knjižničarja. »Vsem trem vrstam je skupen pogovor o prebranih knjigah in knjižnih gradivih, ki se danes vse bolj povezuje z ustvarjalnim pisanjem« (Prav tam).
Terapevtsko pisanje
Po končanem procesu biblioterapije je priporočljivo vpeljati še dodatne aktivnosti, ki lahko dodatno izboljšajo izid biblioterapije oziroma njen učinek. Nekatere izmed teh aktivnosti so na primer pisanje nove zgodbe po podobnih motivih, pisanje dnevnika, risanje, pisanje novega
17
(spremenjenega) zaključka prebrani zgodbi, dramatično branje dela zgodbe, igranje vlog idr.
Naštete aktivnosti lahko izboljšajo občutek zaključenosti procesa in pomagajo pri ponotranjanju naučenega. Take aktivnosti je smiselno izbrati samo, če te pomagajo udeleženim pri iskanju zaključkov, povezanih s prebrano literaturo, če se preko njih lažje in boljše povežejo s prebranim in če aktivnost dodatno vzpodbudi čustveno rast oziroma pripomore k zdravljenju udeleženega (Heath et al. 569).
Zdravniki in terapevti se že dolgo zavedajo terapevtskih učinkov pisanja (oziroma njegovega katarzičnega učinka). Zdravnik Benjamin Rush je na primer ugotovil, da pisanje pomaga pri zmanjšanju napetosti, zato je svojim pacientom že v 18. stoletju predlagal, da si zapisujejo simptome, ki jih občutijo. Tako je pridobil tudi pomembne podatke o njihovem zdravstvenem stanju. Jasmina Pogačnik skriptoterapijo v navezavi na biblioterapijo definira kot »premišljeno uporabo pisanja, zasnovanega za povečanje terapevtskega izida« (57) Navaja različne oblike skriptoterapije (del smo jih že našteli): uporaba delovnih zvezkov za vodeno pisanje, pisanje pisem, dnevnika ali pesmi, pisanje zgodb, spominov ali avtobiografije (Prav tam).
Pisanje povzetkov biblioterapije je običajno njena zadnja faza. Pisanje naj bi pomembno vplivalo na pomnjenje občutkov in misli, ki jih v sodelujočih vzbudi nek proces, tudi biblioterapija. Te lahko dodatno utrdimo še z razgovorom, ki sledi pisanju. Nekateri določeno misel razumejo celo samo, če jo tudi zapišejo. Ubesedenje neizrečenega večinoma pripelje do pomiritve in olajšanja. Res pa je, da je izražanje misli v pisni obliki pogosto težavna naloga, ki terja vajo in vztrajnost (Reščič Rihar in Urbanija 46).
Smiselno je, da ob pisanju razvijamo varovančeve ustvarjalne sposobnosti. Pri pisanju jih opozarjamo, da morajo svojo kritiko vedno argumentirati, spodbujamo njihovo samostojnost, razvijamo empatijo in jih učimo improvizacije. Koristno je, če pri pisanju na obravnavano besedilo (literaturo) pogledamo z drugega zornega kota. K izboljšanju pisne ustvarjalnosti (tudi izražanja) pripomorejo razširjanje besedišča, izboljšanje občega znanja, osvajanje tehnik pomnjenja in pozitivna vzpodbuda pri pisanju (Rihar Reščič in Urbanija 47).
Skozi vaje varovanec preživlja vse faze ustvarjalnega procesa: preparacijo (definira problem), inkubacijo (faza zorenja ali izbiranja najbolj izvirne rešitve), fazo iluminacije ali uvida, fazo, ko izvirne rešitve, ki potrebujejo več časa, ubesedimo, in faza verifikacije, ko varovanec preverja in izbira med različnimi možn[i]mi rešitvami.
Ustvarjalni proces ni premočrten in ne poteka linearno, ampak z vmesnimi zastoji, domnevami in izboljšavami (Prav tam).
18
Ob terapevtskem pisanju je smiselno omeniti še samoterapevtsko literaturo oziroma samoterapevtske avtorje. Ti opisujejo svojo težko življenjsko izkušnjo (tudi težavo ali slabost) z namenom, da se s tem »zdravijo« in obenem bralcem omogočijo vpogled v situacijo. Ti si lahko z opisanim tudi pomagajo, če se v podobnem položaju znajdejo sami. Ob pisanju take literature se avtor in bralec resocializirata (avtor, se na nov (drugačen) način prilagaja svoji situaciji, bralci pa spoznavajo, da imajo tudi drugi ljudje podobne težave kot oni, in izoblikujejo odgovore na vprašanja, s katerimi se srečujejo v življenju), zato ima ta literatura tudi socializacijsko funkcijo. Ti avtorji opisujejo različne življenjske situacije. Npr.: nasilje, različne bolezni, alkoholizem ali odvisnost od drog, smrt, izgubo službe idr. O takih izkušnjah lahko pišejo tudi avtorji, ki so izkušnjo doživeli zgolj posredno (npr. družinski člani teh oseb). Eden izmed (maloštevilnih) slovenskih avtorjev, ki se deklarirajo za samoterapevtske avtorje, je na primer Branko Gradišnik (Pogačnik 56). Primer samoterapevtske literature je tudi roman Belo se pere na devetdeset avtorice Bronje Žakelj.
Kdo izvaja biblioterapijo in kakšno je izobraževanje biblioterapevtov?
Glede vprašanja, kdo je primeren za izvajanje biblioterapije, so mnenja zelo deljenja. Proces biblioterapije izvajajo različno usposobljeni izvajalci, ki večinoma prihajajo iz poklicev, katerih glavna naloga je pomoč ljudem. To so socialni delavci, učitelji, svetovalni delavci, medicinske sestre, ki delajo z duševno bolnimi pacienti, in knjižničarji (Pehrsson in McMillen 49).
Primernost posameznega izvajalca je v veliki meri odvisna tudi od tega, katero vrsto biblioterapije bo izvajal.
Napačno izveden del procesa, na primer izbira napačne literature za izvajanje biblioterapije, ima lahko zelo neugodne in neetične posledice. Vpliva lahko na udeleženca/e biblioterapije, škodi lahko klinični instituciji, v sklopu katere se biblioterapija izvaja, in nenazadnje lahko škoduje tudi izvajalcu biblioterapije (Pehrsson in McMillen 52). Zelo pomembno je, da ima ta, ki biblioterapijo izvaja, za to potrebna znanja in izkušnje.
Pehrsson in McMillen pišeta o izobraževanju terapevtov za izvajanje biblioterapije.
Zagovarjata, da mora biti izobraževanje o kateremkoli specifičnem terapevtskem posredovanju del splošnega izobraževanja terapevtov, v sklopu katerega študenti pridobijo osnovna teoretična terapevtska znanja. Študenti se v njunem primeru o biblioterapiji izobražujejo znotraj posebnega modula. V sklopu tega se učijo o začetkih in zgodovini biblioterapije, o poteku biblioterapevtskega procesa, možnih načinih uporabe, njegovih učinkih ter možnih zapletih in
19
etičnih vprašanjih, ki ga zadevajo. Pehrsson in McMillen izobraževalnemu procesu dodata še razlago in učenje svojega Biblioterapevtskega ocenjevalnega modela1, ki sta ga skupaj z drugimi avtorji skonstruirali s pomočjo obsežnega pridobivanja raznovrstnih podatkov o biblioterapevtskem procesu. Ta služi kot model za informirano izbiro ustrezne literature (knjige) za izvedbo biblioterapevtskega procesa (53–55). K njunemu Biblioterapevtskemu ocenjevalnemu modelu se bom vrnila v poglavju Izbira besedila.
Heath in ostali avtorji raziskujejo uporabo literature v terapevtske namene, bolj specifično literature za otroke. Ugotavljajo, kako lahko ta literatura otrokom pomaga, da rastejo in se učijo, kako se uspešno spoprijemati s težavami. V sklopu raziskave se ukvarjajo tudi z vprašanjem, kdo je primeren za izvajanje biblioterapije. Pri tem poudarjajo, da je ustrezno izobraževanje biblioterapevtov osrednjega pomena. Predvsem pa je pomembna pravilna izbira literature oz.
knjige za izvajanje biblioterapije. Specifično pri biblioterapiji za otroke izpostavijo, da morajo izvajalci take biblioterapije dobro poznati psihopatologijo, spremembe, do katerih pride med odraščanjem, razvoj otroka in probleme, s katerimi se v določenem času srečujejo otroci (565–
566).
Iz njihovega primera je razvidno, da je izobraževanje biblioterapevtov močno pogojeno z naravo biblioterapije, ki jo bodo izvajali. Predvsem se razlikujejo težave, ki jih biblioterapija naslavlja, in resnost teh težav (lahko gre na primer za običajne razvojne težave ali za resnejše klinične težave). S tem je pogojena usposobljenost biblioterapevta. Na splošno lahko biblioterapijo uporabljajo različni strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Glede na resnost in vrsto težave pa tudi izvajalci z drugih področij, ki imajo za določeno biblioterapevtsko situacijo zadostno znanje in spretnosti (Heath et al. 566).
Učitelj lahko na primer v šoli s pomočjo zgodb otroke uči različnih življenjskih spretnosti, za kar je ustrezno usposobljen. Na tak način se lahko z otroki pogovarja o različnih težavah in jih uči, kako se lahko z njimi spoprijemajo. Primeri težav, ki jih lahko učitelj pri takem delu naslavlja, so naslednji: sprejemanje drugačnih, ohranjanje prijateljstev, učenje spretnosti za reševanje problemov, učenje socialnih spretnosti ter odpravljanje nadlegovanja in ustrahovanja.
Za reševanje resnejših kliničnih težav otrok pa učitelj ni dovolj usposobljen. V takem primeru se mora z otrokom ukvarjati strokovnjak s področja duševnega zdravja, pri tem pa lahko uporabi tudi biblioterapijo. Primeri težav otrok, pri katerih je potrebna intervencija takega strokovnjaka so: samomorilnost, spolne zlorabe, reaktivna motnja navezanosti in posttravmatska stresna motnja (Prav tam).
1 Bibliotherapy evaluation tool
20
Vlasta Zabukovec se glede vprašanja ustrezne usposobljenosti biblioterapevtov osredotoči na knjižničarje. Trdi, da knjižničarji v knjižnicah in šolah ne morejo izvajati biblioterapije, ker je ta kot vrsta terapije (pri čemer izhaja iz definicije psihoterapije, ki predvideva, da psihoterapevti zdravijo bolezenska stanja in duševne motnje) mogoča zgolj v kliničnem okolju.
Za proces, ki ga izvajajo knjižničarji, zato predlaga izraz svetovanje. Svetovalec za razliko od terapevta zgolj predlaga možne odgovore na vprašanja in dileme, s katerimi se srečuje udeleženec biblioterapije. Ta potem po lastni presoji izbere tiste, ki mu najbolj ustrezajo (Biblioterapija 25–26).
Zabukovec poudarja, da je razlika predvsem v tem, da je v nasprotju s terapijo, pri kateri je v ospredju zdravljenje, pri biblioterapiji osrednjega pomena razvoj. Ne gre za zdravljenje bolezenskega stanja, ampak za razvoj v zdravem delu svetovančeve osebnosti. Knjižničar svetovanja izvaja za duševno zdrave udeležence, saj za delo z duševno bolnimi osebami ni usposobljen. Te značilnosti so ključne za to, da se lahko biblioterapija izvaja tudi zgolj preventivno. Zabukovec besedi biblioterapija in svetovanje združi in tako ustvari termin
»bibliosvetovanje«, ki ga predlaga kot ustreznejšo zamenjavo za termin biblioterapija.
Bibliosvetovanje bi po njenem mnenju z dodatnim izobraževanjem lahko izvajali tudi knjižničarji (Biblioterapija 26).
Reščič Rihar in Urbanija se ne ukvarjata toliko z ustreznostjo posameznega poklica za izvajanje biblioterapije, ampak bolj na splošno z izobraževanjem biblioterapevtov, v sklopu tega pa se osredotočita na osebnostne lastnosti, ki naj bi jih imel biblioterapevt. Poudarjata tudi, da biblioterapija združuje več strok, iz katerih se je razvila in zaradi take razvejenosti zahteva tudi izrazito interdisciplinarno izobraževanje biblioterapevtov, ki bi po njunem mnenju moralo združevati ugotovitve s področij psihologije, literature, knjižničarstva in svetovanja (68).
V nadaljevanju se osredotočita na tri raziskovalce, Margaret Kinney, Louisa Rongioneja in Lucy Fairbanks, ki so ugotavljali, katere lastnosti naj bi imel biblioterapevt. Kinney poudarja, da mora imeti biblioterapevt močen (stabilen) značaj, obvladati mora delo z ljudmi, imeti mora določene osebnostne lastnosti, skrbeti mora za svoje fizično zdravje in biti čustveno stabilna oseba. Poleg teh lastnosti Kinney poudarja še dobro poznavanje procesa biblioterapije, usposobljenost za izbiro ustrezne literature za biblioterapijo, ki je prilagojena posameznemu bralcu in njegovim potrebam, zmožnost ukrepanja, ko situacija to zahteva, zmožnost avtonomnega odločanja ter sposobnost in željo po stalnem učenju in izpolnjevanju (Prav tam).
Rongione našteva podobne lastnosti. Poleg že omenjenih doda še senzitivnost, komunikativnost, zmožnost poslušanja drugih, potrpežljivost, fleksibilnost idr. Kinney in Rongione menita, da bi idealni biblioterapevt združeval psihoterapevta (ali zdravstvenega
21
delavca) in knjižničarja. Fairbansk se po mnenju Reščič Rihar in Urbanije zadeve loti bolj realistično. Ugotavlja, da naj bi bil biblioterapevt zmožen razbrati verbalne in neverbalne znake, kar sicer po eni strani je osebnostna lastnost posameznika, po drugi strani pa se lahko teh spretnosti do neke mere tudi naučimo. Poleg tega poudari senzitivnost kot pomembno lastnost biblioterapevta (Prav tam).
Rihar Reščič in Urbanija naštejeta še nekatere lastnosti, ki naj bi jih imel biblioterapevt, npr.
prepričanost vase na podlagi znanja in izkušenj, spoštovanje in sprejemanje mnenja drugih, razumevanje težav drugih, zelo pomembna lastnost biblioterapevta pa je tudi empatija. V nadaljevanju se poleg osebnostnih lastnosti usmerita tudi k ustreznosti posameznih strokovnih usposobljenosti oseb, ki izvajajo biblioterapijo. Dileme in rešitve v zvezi s tem celostno povzameta v spodnjem odstavku:
Biblioterapijo izvajajo knjižničarji, zdravniki, psihoterapevti, psihologi, socialni delavci in pedagogi, vsi pa menijo, da je uporaba literature v terapevtske namene njihova domena. Knjižničarji so prepričani, da je biblioterapevt lahko knjižničar s posebnimi znanji s področja psihologije, lahko pa tudi psiholog z znanjem knjižničarstva. Obe mnenji sta pravilni, če ima biblioterapevt tudi potrebne osebnostne lastnosti in znanje o literaturi. Najuspešnejši izvajalci biblioterapije so bili timi, sestavljeni iz psihologa, psihiatra, knjižničarja, poklicnega terapevta, socialnega delavca in pedagoga, kar spet dokazuje, da biblioterapija zahteva interdisciplinaren pristop in da so uspešni biblioterapevti tisti, ki združujejo znanja iz naštetih področij (Rihar Reščič in Urbanija 69).
Oseb, ki bi se poklicno ukvarjale z biblioterapijo, na svetovni ravni primanjkuje in po nekaterih mnenjih bi morala biti biblioterapevtova osebnostna predispozicija pomembnejša od njegove strokovne izobrazbe (Prav tam). Resnica je verjetno nekje vmes. Biblioterapija je proces, ki zahteva veliko specifičnega znanja in odgovornosti. Odgovornost v tem primeru pomeni tudi, da se izvajanja biblioterapije lotimo zgolj z ustreznim znanjem, s katerim bomo sodelujočim pri biblioterapiji v čim večji meri koristili, jim po drugi strani ne bomo škodovali in bomo proces izvedli strokovno in etično. Ker pa se nekaterih stvari težko naučimo, so vsekakor pomembne tudi osebnostne lastnosti biblioterapevta, ki služijo kot neke vrste predispozicija, kateri pridružimo ustrezno strokovno znanje.
Reščič Rihar in Urbanija v nadaljevanju naštejeta določene programe izobraževanja biblioterapevtov. Večino naštetih so izvajali (nekatere še) v ZDA, bolj podrobno pa opišeta tudi nemški izobraževalni program, ki ga izvaja Deutsche Gesellschaft für Poesie und Bibliotherapie. Taka izobraževanja se v večini izvajajo za bibliotekarje, izobraževanje v
22
Nemčiji pa je namenjeno tudi socialnim poklicem. Glavna področja izobraževanja so psihologija, psihiatrija in literatura (tudi retorika in skupinska dinamika) (69–71).
»V Sloveniji podiplomskega usposabljanja za biblioterapijo nimamo« (Reščič Rihar in Urbanija 70). V času, ko se vedno bolj zavedamo pomena duševnega zdravja in v sklopu tega tudi terapevtske vloge literature (za slednje so zaslužna predvsem nova odkritja znanosti, ki so pogosto posledica povezovanja več različnih raziskovalnih področij, tak primer je psihonaratologija, ki povezuje raziskovalni področji psihologije in literarne vede), je potreba po izobraževanju ustreznega kadra, ki bi izvajal dejavnosti, ki se zaradi teh odkritij pospešeno oblikujejo in ljudje po njih povprašujejo, vedno večja. Pomembnost duševnega zdravja je v času epidemije covid-19, ko ima vedno več ljudi zaradi nastale situacije težave z duševnim zdravjem ali pa so se znašli v takšni ali drugačni stiski, še toliko bolj poudarjena. Taka dejavnost je tudi biblioterapija, za njeno izvajanje pa potrebujemo ustrezno usposobljene biblioterapevte.
Da bi te zagotovili, potrebujemo ustrezno izobraževanje in primeren kader, ki bi to izobraževanje izvajal. Tudi razmišljanje o ustanavljanju podiplomskega študija za biblioterapijo v Sloveniji bi bilo iz tega razloga vsekakor na mestu.
Kot sem že ugotavljala, je način izobraževanja biblioterapevtov odvisen predvsem od narave biblioterapevtskih procesov, ki jih bodo biblioterapevti izvajali. Z vpeljavo podiplomskega študija bi se odzvali na zaznane potrebe po izvajanju biblioterapije in posledično več biblioterapevtih v Sloveniji, poleg tega pa bi s tem sledili svetovnim trendom. Z ustreznim podiplomskim študijem bi lahko pokrili širše področje biblioterapije in z njim izobrazili biblioterapevte, ki bi bili usposobljeni za vodenje različnih vrst biblioterapije.
Biblioterapevtski proces je najuspešnejši, če je zastavljen interdisciplinarno in so pri njem uporabljena znanja z različnih področij. Idealno bi bilo, da bi osebe z različnimi poklici in predhodno izobrazbo znotraj podiplomskega študija biblioterapije združevali v time. Tako bi združili njihovo znanje in dosegli kvalitetnejši proces za sodelujoče. Temu bi lahko prilagodili tudi razpisana mesta za podiplomski študij, in sicer tako da bi z vpisanimi študenti glede na njihovo dodiplomsko izobrazbo sestavljali »idealne« time za izvajanje biblioterapevtskega procesa. V tak tim bi na primer združili psihologa, socialnega delavca, komparativista in bibliotekarja. Pod pogojem, da bi vsi študenti študij uspešno zaključili, bi bila ena taka skupina usposobljena, da z interdisciplinarnim znanjem pristopi k izvajanju biblioterapije. Bolj optimalna bi bila seveda prej omenjena strategija izobraževanja biblioterapevtov, ki bi bili usposobljeni za izvajanje različnih vrst biblioterapije.
Pri izvajanju biblioterapije lahko pomembno vlogo igrajo tudi komparativisti in komparativistke. Literatura je eno izmed ključnih področij, ki sestavljajo biblioterapevtski
23
proces. Komparativisti bi tak tim dopolnjevali s pridobljenimi znanji s področja literarnih ved, s tem pa bi najbolj prispevali k izbiri literature za biblioterapevtski proces, ki je zanj ključna. K biblioterapevtskem procesu bi prispevali tudi z literarno interpretacijo, s katero ugotavljamo, kako se izraža neka tema, kako jo razumemo v svojem življenju ipd., ter z literarno analizo.
Menim, da so lahko komparativisti z dodatnim usposabljanjem tako kot učitelji in bibliotekarji primerni tudi za individualno izvajanje določenih biblioterapevtskih procesov: v primerih, ko se ti izvajajo za duševno zdrave sodelujoče kot metoda duševne rasti in razvoja ter pomoč pri spopadanju z vsakodnevnimi stiskami.
Kje, kdaj in pri katerih težavah uporabljamo biblioterapijo?
Biblioterapija se uporablja v različnih okoljih, situacijah in življenjskih obdobjih ter ob različnih težavah in stiskah. Izvaja se v psihiatričnih in splošnih bolnišnicah, v šolah, domovih za ostarele, zaporih in drugih popravnih ustanovah. Biblioterapija se je najprej začela izvajati v bolnišnicah, bolj specifično v bolnišnicah, kjer so zdravili vojne veterane. Te so zdravili različno glede na resnost njihovih težav in časa, ki so ga preživeli v bolnišnici. Pacientom, ki so imeli resnejše kronične bolezni, so s pomočjo biblioterapije skušali omogočiti boljši uvid v njihove težave, naslavljali so tudi spopadanje s smrtjo in samosprejemanje. Pri pacientih (veteranih), ki so v teh bolnišnicah preživeli manj časa in niso imeli resnejših težav, pa so biblioterapijo uporabili z namenom izobraževanja, vpeljavo branja kot razvedrila in konkretizacije notranjih občutkov (Eich 16).
Biblioterapija se za različne namene uporablja tudi v drugih bolnišnicah, kjer opažajo koristne učinke skupinskega branja. Ob tem imajo sodelujoči možnost videti, s kakšnimi težavami se srečujejo ostali člani skupine in kako te težave rešujejo. Z biblioterapijo v bolnišnicah sodelujočim omogočijo poglobljeno razmišljanje o sebi, tovrstno skupinsko branje pa je zelo koristno tudi za duševno in gibalno ovirane osebe. Pardeck meni, da lahko sodelovanje pri skupinski biblioterapiji izboljša samozavest sodelujočih, izboljša njihovo učenje, jih opremi z mehanizmi za spopadanje s težavami, jim omogoči, da se izrazijo in izboljšajo svojo komunikacijo (Prav tam).
Biblioterapija se v bolnišnicah uporablja tudi za pomoč otrokom. Ti lahko z branjem knjig, ki opisujejo delo medicinskih sester in zdravnikov, bolje razumejo svojo lastno situacijo.
Biblioterapija jim tako pomaga pri spopadanju s strahovi, ki so posledica bivanja v bolnišničnem okolju, ali pa jim pomaga, če se počutijo zapuščene (Eich 16–17).
24
Poleg splošnih bolnišnic biblioterapijo uporabljajo tudi psihiatrične bolnišnice. V tem okolju je izrazito poudarjena ustrezna izbira literature za izvajanje biblioterapije. Napačna literatura bi namreč lahko negativno vplivala na bralca, ki se spopada z določeno duševno motnjo ali boleznijo. Iz tega razloga so določene knjige neprimerne za okolje psihiatričnih bolnišnic.
Biblioterapijo tovrstne bolnišnice uporabljajo za rekreativno branje ali za to, da z njo bralcem omogočijo poglobljeno razmišljanje. Tako kot v drugih bolnišničnih okoljih so tudi v psihiatričnih koristne skupinske biblioterapije. Te so izrazito ugodne za paciente, ki so odtujeni ali se spopadajo z depresijo in apatijo (Eich 17).
McKenna, Hevey in Martin ugotavljajo, da je biblioterapija uporabna tudi že v sklopu primarne zdravstvene dejavnosti. Pomembno je poudariti, da se večina bolnikov z blagimi ali zmernimi duševnimi boleznimi zdravi na nivoju primarne zdravstvene dejavnosti. Razloga za to sta v prvi vrsti pomanjkanje terapevtov in visoki stroški terapij za bolnike z duševnimi boleznimi. Pri takih pacientih je lahko tudi v primarni zdravstveni dejavnosti zelo uporabna biblioterapija (avtorji predlagajo predvsem biblioterapijo po principu kognitivno-vedenjske terapije) (497–498).
Različne raziskave, ki jih avtorji navajajo v svojem članku, kažejo, da ima biblioterapija v primarni zdravstveni dejavnosti zaznaven pozitiven učinek na bolnike z duševnimi boleznimi, ki čakajo na ustrezno psihološko zdravljenje. Pri določenem delu takih pacientov (po raziskavi, ki jo navajajo pri 20% pacientov) biblioterapija celo odpravi potrebo po nadaljnjem zdravljenju.
Razlogov, zaradi katerih je v tem primeru smiselno uporabiti biblioterapijo, je poleg omenjenega še več. Med drugimi: nizki stroški izvajanja, zmožnost obravnavanja večjega števila pacientov in malo možnih negativnih učinkov. Avtorji članka sicer navajajo tudi raziskovalne ugotovitve Davida C. Mohra, ki izpostavlja, da lahko biblioterapija privede do izrazitega poslabšanja stanja, a temu ob rob postavijo rezultate raziskave, ki ugotavlja, da je stopnja pogostosti takih primerov veliko nižja od tiste, ki jo navaja Mohr. Avtorji poudarjajo, da ni ustreznih empiričnih dokazov, ki bi potrdili, da bi lahko imeli biblioterapijo za posebej nevarno obliko zdravljenja (McKenna, Hevey in Martin 499).
Biblioterapijo lahko uporabljamo tudi v domovih za ostarele. Ker imajo starejši pogosto težave z vidom, jim je potrebno literaturo za biblioterapijo v teh primerih tudi prebrati. To pomeni, da se med branjem starejši družijo z osebo, ki jim izbrano literaturo bere, in so zato tudi manj osamljeni. Eich navaja vir, ki pravi, da bi bila za starejše za branje najboljše izbrati knjige o oddaljenih krajih, zgodovinske knjige (predvsem o lokalni zgodovini) in religiozno literaturo. Glede na vir ustrezno literaturo razlikuje tudi po spolu in trdi, da ženske rajši berejo trivialno ljubezensko literaturo, moški pa vesterne (Eich 18).
25
Ob tem bi želela dodati, da se mi zdi razlikovanje ustreznosti izbrane literature za biblioterapijo po spolu neprimerno. Ne glede na spol ali tudi spolno usmerjenost ima vsak posameznik drugačna zanimanja, želje in bralne predispozicije, zato moramo literaturo individualno prilagoditi. Razdeljevanje po spolu poleg tega, da je diskriminatorno, torej tudi ni smiselno. Pri biblioterapiji se ne glede na situacijo zavzemam za individualizirani pristop.
Literaturo moramo individualizirano izbrati glede na to, s kakšnimi težavami se posameznik, ki pri biblioterapiji sodeluje, spopada. Ko izbiramo literaturo in izvajamo biblioterapijo, se torej ne osredotočamo na biološke oziroma telesne predispozicije posameznika, ampak na samo težavo, ki jo želi sodelujoči pri biblioterapiji nasloviti. Izjema so ljudje z različnimi motnjami branja, ki jim biblioterapevtski proces temu primerno praktično (ne vsebinsko) prilagodimo. Na temo izvajanja biblioterapije v domovih za ostarele bi dodala še to, da lahko na osamljenost starejših v domovih za ostarele pozitivno vpliva tudi izvajanje skupinske biblioterapije.
Poleg kliničnih ustanov se je biblioterapija razvijala tudi v knjižnicah. Od 19. stoletja naprej postaja knjižničarstvo vedno bolj pomembno (tudi za študente in znanstvenike). Za uporabnike knjižnic je med drugim pomembna referenčna dejavnost knjižnic, ki se je postopoma razvila iz pomoči bralcem. Ta je od leta 1900 naprej normalni sestavni del vseh knjižnic. V ZDA je svetovalna dejavnost v začetku 20. stoletja postala pomemben sestavni del knjižnic. Pri tem velja omeniti javno knjižnico v Milwaukeeju, ki se ji je izrazito posvečala, in Univerzo v Chicagu, kjer so leta 1945 vpeljali neke vrste biblioterapijo. Profesorica knjižničarstva Margaret Monroe biblioterapijo obravnava vzporedno z usmerjenim branjem. K temu pa pridruži tudi referenčno službo (Reščič Rihar in Urbanija 24). »Vsi trije zadovoljujejo potrebe po informacijah, učenju in svetovanju oziroma usmerjanju. […] Biblioterapija pomeni torej dolgoročno strategijo delovanja knjižnice na terapevtskem področju« (Prav tam).
Vlasta Zabukovec v članku »Biblioterapija v knjižnici« opisuje izkušnje slovenskih knjižničarjev z biblioterapijo. Jeseni leta 2017 je izvedla raziskavo, v katero je vključila 48 knjižničarjev z različno dolgo delovno dobo. Z raziskavo, ki jo predstavi v članku, je ugotovila, da je dobra četrtina anketiranih knjižničarjev v biblioterapiji že sodelovala, deset odstotkov vprašanih pa je biblioterapijo tudi že vodilo. Zanimali so jo tudi njihovi načrti glede izvajanja biblioterapije v prihodnosti. Biblioterapijo namerava izvajati nekaj manj kot četrtina vprašanih, slaba polovica jih v tistem trenutku o tem še ni bila odločenih. Zabukovec na koncu poudari še, da biblioterapija, ki so jo vodili ali v njej sodelovali anketirani knjižničarji, ni bila prava biblioterapija, ampak bolj neke vrste pogovor o knjigi, v nekaterih primerih tudi vodeni pogovor o prebranem. Anketirani knjižničarji se zavedajo, da bi za izvajanje biblioterapije potrebovali dodatno izobraževanje. Zabukovec pa poudarja, da je predhodno sodelovanje v biblioterapiji
26
nujno za nadaljnje izobraževanje bodočega biblioterapevta. Ugotavlja tudi, da knjižničarji nekatere dele biblioterapevtskega procesa delno in na različne načine že vključujejo v svoje delo (27–33).
V zborniku Čudežnost besed: bibliopreventiva, ki je izšel ob mednarodni konferenci o biblioterapiji oziroma bibliopreventivi je na koncu zbornika zbranih nekaj primerov dobre prakse vključevanja biblioterapije oziroma bibliopreventive v delo knjižničarjev in pedagogov v Sloveniji. V sklopu tega odseka Mirjam Štih opiše uvajanje bibliopreventive v Knjižnici Domžale. Bibliopreventivo so tam izvajali v sklopu mednarodnega projekta. Štih je na temo nasilja z učenci sedmih razredov izvajala »tematske pogovore o knjigah« (63), ki so jih pred pogovorom prebrali. Pri vsaki posamezni temi je k sodelovanju povabila strokovnjaka s področja, o katerem so govorili (Prav tam).
Biblioterapija se je preko šolskih knjižnic in svetovalne službe začela izvajati in se že dalj časa izvaja tudi v šolah in drugih izobraževalnih ustanovah. V takem okolju bi bilo smiselno izvajanje razvojne biblioterapije, ki je namenjena duševno zdravim osebam, ki potrebujejo določeno pomoč, lahko pa se izvaja zgolj z namenom osebne rasti ali kot preventiva za ohranjanje duševnega zdravja (Lah 44–45).
Klemen Lah raziskuje (biblio)terapevtski proces med poukom književnosti. Ob tem poudarja, da so taki procesi med branjem literarnega besedila neizbežni. Obravnavanje teh besedil zgolj s kognitivnim pristopom pa vodi v nereflektirano branje, ki bralcu ne omogoča stika z realnim svetom (v ti. bovarizem). Poudarja, da ne gre za to, da se odločimo, če bodo terapevtski procesi del pouka književnosti. Odločitev ni v tem, če jih bomo vključili, ampak če jim bomo prepoznali in zavestno izvajali. Iz tega izhaja, da mora biti izobraževanje o (biblio)terapevtskih procesih del študija književnosti. Opozori tudi, da z nepoznavanjem teh procesov tvegamo, da bodo potekali nenadzorovano in tako nekontrolirano vplivali na udeležence pri pouku književnosti. Iz njegovih ugotovitev lahko izpeljemo, da so taki procesi prisotni pri vsakem branju umetniškega besedila, torej tudi v šolski knjižnici in svetovalnem delu, če ta branje vključita v svoje delovanje. To pomeni, da bi bilo tako izobraževanje nujni sestavni del (dodatnega) izobraževanja za vse poklice, ki v svojem delu za nekoga izvajajo kakršnokoli branje umetniških besedil (45–48).
Zabukovec tudi za šolsko okolje predlaga uporabo izraza bibliosvetovanje. Predlaga, da se literatura v šoli uporablja za »spodbujanje čustvenega, vedenjskega, kognitivnega in socialnega razvoja« (Kako 11).
27
Če skušamo bibliosvetovanje definirati z vidika branja, je to tisto branje, kjer je v ospredju učenčev čustven in spoznavni odziv na prebrano, z namenom, da vzbudimo transfer na učenčevo lastno situacijo; kajti čustvena reakcija na izbrano besedilo je učenčev najosnovnejši odziv, ki iz lastnega notranjega in tudi objektivnega sveta doprinese k interpretacji prebranega (Prav tam).
Pri izvajanju biblioterapije (oziroma bibliosvetovanja) si želimo, da se učenec nauči čustvovanja in ga z našo pomočjo tudi bolj razume, da mu z njim pomagamo pri osebnostni rasti ali pa ga učimo soočanja s problemi in njihovega konstruktivnega reševanja.
Bibliosvetovanje lahko v šolskem okolju izvajamo individualno ali skupinsko, vsak proces pa prilagodimo posamezni situaciji (Prav tam).
V zborniku Čudežnost besed: bibliopreventiva je opisan tudi primer dobre prakse v Vrtcu Domžale, kjer se že več let poudarjeno ukvarjajo tudi s književno vzgojo. Sabina Hribar (avtorica prispevka) je najprej v vrtcu izvajala dejavnost, v okviru katere je otrokom brala in pripovedovala otroško literaturo. Kasneje se je s sodelavkami dogovorila, da bodo v vrtcu začele izvajati bibliopreventivo (65). V sklopu te so se lotile naslednjih problemskih tematik:
»ljubezen, smrt, istospolnost, spolnost, drugačnost, ločitev staršev, hendikep, romi, duševno zdravje, spoštovan in vreden otrok« (Prav tam).
Branje se kot del terapevtskega procesa uporablja tudi pri delu z zaporniki. Željka Bagarić v svojem doktorskem delu Model sodelovanja narodnih knjižnic in zaporniškega sistema v Republiki Hrvaški2 opisuje uporabo terapevtskih učinkov vodenega branja v zaporih. Za uporabo izraza vodeno branje namesto biblioterapije se je odločila predvsem zato, da bi se izognila terminološki zmedi, ki se drži tega termina (57). V delu raziskuje uporabo terapevtskih učinkov branja na zapornike in opiše svoj program vodenega branja, ki ga je v raziskovalne namene izvedla z zaporniki v Turpolju. Program uvaja vodeno branje v prosti čas zapornikov z namenom, da bi to doprineslo k njihovemu intelektualnemu razvoju, jim prineslo nove estetske izkušnje ali zgolj izboljšalo in utrdilo njihove bralne navade. Poleg zapolnjevanja prostega časa je cilj programa izboljšanje življenja zapornikov po prestani zaporni kazni. Program se je izvajal 12 tednov, v obliki dvournih tedenskih sestankov, predvsem v obliki diskusij in delavnic, povezanih z razdeljenimi književnimi deli (71–74). V delu Bagarićeva omeni tudi več primerov dobre prakse iz zaporniškega sistema ZDA. Med drugim: »Organizacij[o] Books through Bars (BTB)« (48), projekt »Prison library project (PLP)« (48) in program »Choose Freedom Read:
Book talks Behind Bars« (48). Poleg projektov, ki jih izvajajo z zaporniki, v ZDA razvijajo tudi
2 V izvirniku: Model suradnje narodnih knjižnica i zatvorskog sustava u Republici Hrvatskoj.
28
projekte preventive, pri katerih knjige in branje uporabljajo za pomoč družinam zapornikov (47–50).
Pri izvajanju biblioterapije v zaporih in drugih popravnih ustanovah moramo biti pozorni na določene posebnosti takega okolja. Zaporniki oziroma tisti, ki bivajo v takih institucijah, se večinoma izogibajo skupinskemu pogovoru s terapevtom, saj se bojijo, da bi si s svojimi izjavami škodovali pri nadaljnjem postopku prestajanja kazni oziroma odvzema prostosti. Poleg tega moramo v takih okoliščinah poskrbeti tudi za varnost tistih, ki bodo biblioterapijo izvajali, saj takrat varnostniki niso prisotni. V popravnih institucijah je težava za izvajanje biblioterapije tudi pomanjkanje ustrezne literature. Med drugim zato, ker določenih knjig iz varnostnih in drugih razlogov v teh institucijah ne smejo ponujati v branje (Eich 17).
Upravniki zaporov kljub možnim težavam običajno zagovarjajo izvajanje biblioterapije, saj se z njo zapornikom pomaga pri rehabilitaciji. Zaporniki imajo dovolj časa za branje in ostale dele biblioterapevtskega procesa, ki se je v takem okolju pokazal za koristnega predvsem pri ponovnem vzpostavljanju socializacije in preprečevanju sovražnega vedenja. Biblioterapija je uporabna tudi v popravnih domovih za mladoletne prestopnike. Tem za začetek koristi že ustrezno spoznavanje branja, saj večina pred tem te možnosti ni imela (Eich 17–18).
Iz opisanega je razvidno, da je biblioterapija uporabna in koristna v različnih okoljih, starostnih obdobjih in pri različnih težavah. Razlog za to je prilagodljivost biblioterapevtskega procesa, ki je lahko (in mora biti) individualno prilagojen konkretnemu primeru, torej posameznemu sodelujočemu in težavam, s katerimi se ta srečuje, okolju, življenjskemu obdobju in morebitnim ostalim individualnim posebnostim določenega primera. Ravno ta splošna univerzalnost in prilagodljivost biblioterapije je eden izmed glavnih razlogov za smiselnost njene splošne uporabe ter njenega vpeljevanja v različne institucije, kontekste in okolja. To pomeni, da je smiselno tudi formiranje ustreznih izobraževalnih programov za biblioterapevte in institucionalnih programov biblioterapije v šolah, knjižnicah, bolnišnicah, zdravstvenih domovih, zaporih, vrtcih in nenazadnje tudi v podjetjih.
Potek biblioterapije
Najprej je predstavljen predlagan potek priprave izvajalca/ev na izvajanje biblioterapije. Pred izvajanjem biblioterapije se moramo za začetek seznaniti s sodelujočim/i. Za vsakega izmed njih moramo ugotoviti, kakšne so njegove potrebe. To lahko storimo na več različnih načinov.
Če bomo biblioterapijo izvajali z otrokom, lahko potrebne informacije dobimo iz različnih
29
šolskih dokumentov, pa tudi iz njegovega urnika, kjer smo lahko pozorni na njegove (individualne) interesne dejavnosti. Pomagamo si lahko z njihovimi pisnimi izdelki (dnevniki, avtobiografije). V veliko pomoč pa nam bodo pogovori z otrokom oziroma odraslimi, ki zanj kakorkoli skrbijo (Eich 22).
Dodala bi še, da lahko ta postopek z individualnimi prilagoditvami prenesemo tudi na odrasle sodelujoče. Tudi pri njih smo pozorni na njihove urnike oziroma na potek običajnega dne, na službo, ki jo opravljajo, in na popoldanske dejavnosti, ki so lahko tudi v tem primeru globlji/boljši pokazatelj posameznikovih osebnih interesov. Prav tako si lahko pomagamo z njihovimi pisnimi izdelki, ki na kakršen koli način odražajo njihovo osebnost in življenje. Tudi v tem primeru pa je izrednega pomena pogovor s sodelujočim in njegovimi bližnjimi. V obeh primerih velja, kot zapiše Eich, da si lahko iz teh informacij ustvarimo predhodno mnenje o osebnosti sodelujočega, njegovih zanimanjih pa tudi o njegovih slabsotih in prednostih (Prav tam).
Drugi del postopka izvajalčeve priprave je iskanje ustrezne literature za sodelujoče, na podlagi ugotovitev iz prvega dela. Ta del postopka je zelo zapleten in pomemben (podrobneje bo obravnavan v nadaljevanju). Literatura mora biti v prvi vrsti kvalitetna in na sploh primerna za biblioterapijo. Poleg tega ni dovolj, da zgolj izberemo knjigo, ki govori o isti težavi, s katero se srečuje udeleženec biblioterapije. Literatura mora specifično odstirati stališče, s katerega sodelujoči gleda na obravnavano temo (Prav tam).
V tretjem delu priprav določimo »tehnične« pogoje biblioterapevtskega procesa, ki ga pripravljamo. To so čas in kraj izvajanja, konkreten prostor oz. okolje izvajanja. Določiti moramo tudi aktivnosti, s katerimi bomo sodelujoče pripravili na proces, in aktivnosti, ki bodo biblioterapevtskemu procesu sledile. Tem pogojem moramo prilagoditi tudi literaturo, oz.
moramo pogoje prilagoditi že izbrani literaturi. Na primer če vemo, da je izbrana knjiga/besedilo daljša/e, moramo proces temu prilagoditi in ga razdeliti na več delov. Ob tem pa moramo biti pozorni, da je izbrana knjiga/besedilo sploh primerna/o, da jo/ga obravnavamo ločeno po delih, ne da s tem onemogočimo procese, ki jih želimo z delom v sodelujočih izzvati (Eich 23).
V zadnjem, četrtem delu pripravimo vse gradivo, ki smo se ga odločili uporabiti. To so izbrana literatura oz. knjiga (če bo sodelujočih več, moramo pripraviti ustrezno število izvodov) in gradivo oziroma pripomočki, ki jih bomo potrebovali za aktivnosti pred in po biblioterapiji.
Tudi teh pripravimo v zadostni količini (Prav tam).
Različni viri navajajo nekoliko različne stopnje, skozi katere gre oseba, ki sodeluje pri biblioterapevtskem procesu. Predstavila bom prvo najuniverzalnejšo delitev Caroline Shrodes
