UNIVERZA V LJUBLJANI
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
MAGISTRSKO DELO A
Naslov teoretičnega magistrskega dela:
PLASTI REALNOSTI
Naslov praktičnega magistrskega dela:
PLASTI REALNOSTI
Teodora Švet Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
MAGISTRSKO DELO A
Magistrski študijski program druge stopnje
Teoretično magistrsko delo:
PLASTI REALNOSTI
Praktično magistrsko delo:
PLASTI REALNOSTI
Mentorica teoretičnega dela: prof. dr. Uršula Berlot Pompe Mentor praktičnega dela: prof. mag. Žiga Kariž
Ime in priimek avtorice: Teodora Švet, dipl. slik. (UN) Študentka rednega študija
Vpisna številka: 42170152
Študijski program in smer: Slikarstvo, Slikarstvo
Ljubljana, september 2021
Naslov magistrskega dela: Plasti realnosti Title of the thesis: Layers of reality
slikarstvo painting
realnost reality
plastenje layering
percepcija perception
abstraktno slikarstvo Abstract painting
RGB svetloba RGB light
magistrsko delo MA thesis
UDK: 75(043.2)
Izvleček
V magistrski nalogi se bom ukvarjala s tematiko plastenja realnosti. Realnost je zelo subjektivna, večplastna in v znanosti težko razložljiva. Ob odkrivanju osnovnih gradnikov naše realnosti hitro naletimo na težave, saj se zaradi pomanjkanja informacij, možnosti opazovanja in omejenosti našega razumevanja resnici težko približamo. S podobnim problemom se soočamo tudi v vsakdanjem življenju, saj je naše subjektivno dojemanje realnosti v resnici izkrivljeno: svet, kakršnega vidimo, je le prefinjena halucinacija naših možganov, ki nam omogoča delovanje v svetu.
Izkrivljeno je tudi naše dojemanje samih sebe in drugih ljudi, saj je to nenehno odvisno od več dejavnikov, kot so pretekle izkušnje, trenutno počutje itd. V tem so razvidne izmuzljivost in večplastnost realnosti ter njene številne subjektivne interpretacije, ki jih bom raziskovala v teoretičnem delu svoje naloge. V praktičnem delu bom plasti realnosti prikazala s pomočjo barvne svetlobe, pri čemer bodo posamezne barve svetlobe razkrivale različne motive na sliki.
Vsi ves čas haluciniramo; le ko se med seboj strinjamo o naših halucinacijah, temu rečemo realnost.
Abstract
In my masters thesis I will work on the subject of layers of reality. Reality is very subjective, multilayered and hard to explain with science. When we dwelve into discovery of the fundamental particles of our reality, we get into trouble soon enough, for we lack information, observational possibility and our understanding is limited. Thus getting to the bottom of truth is tricky. We find problems with reality in our daily life aswell, for our subjective comprehension of reality is mangled;
the world as we see it is only a delicate hallucitnation of our brain that enables us to function.
Offcourse our perception of fellowmen is just as magled as is our self- perception, because it is based on past experiences, our current mood etc. All this points to reality being very elusive, layered and subjective. This is exactly what I will focus my research on, in hopes of coming closer to understanding rality. In the practical part I will attempt to show these layers of reality with the help of coloured light, where different colours will reveal different motives on the painting.
We are halucinating all the time, only that when we agree on our hallucinations we call it reality.
Kazalo
Uvod ... 8
Realnost in njeno plastenje ... 9
1. DEL ... 11
1. Znanstveno razumevanje realnosti ... 11
1.1 Relativizem ... 12
1.2 Kvantna mehanika ... 13
1.3 Kriterij realnosti ... 15
1.4 Filozofija znanosti ... 16
2. Filozofski pogled na realnost ... 18
2.1 Ontologija ... 18
2.2 Realizem ... 19
2.3 Idealizem ... 21
3. Realnost iz sociološkega vidika ... 23
3.1. Realnost vsakdanjega življenja ... 24
3.2 Institucionalna realnost ... 25
3.2 Socializacija ... 26
3.3 Oblikovanje prepričanj ... 27
4. Psihologija, realnost in podzavest ... 30
4.1 Subjektivne izkušnje realnosti ... 31
5. Fantastične teorije realnosti ... 33
2. DEL ... 37
6. Realnost v umetnosti ... 37
6.1 Percepcija... 37
6.2 Izvor umetniškega dela ... 40
6.3 Umetnost in iluzija ... 41
6.4 Večplastnost v slikarstvu ... 45
3. DEL ... 51
7. Uporaba svetlobnih iluzij v umetnosti ... 51
7.1 Umetnost svetlobe ... 52
7.2 Gibanje svetloba in prostor ... 52
4. DEL ... 61
8 Proces praktičnega dela ... 61
8.1 Večplastnost v sliki ... 61
8.2 Učinki svetlobe ... 63
8.3 Izbira motivov ... 66
8.4 Slikarsko-svetlobna postavitev ... 69
Zaključek ... 71
Literatura ... 72
Velika reprodukcija umetniških del ... 76
Seznam slikovnega gradiva ... 79
Uvod
V svojem magistrskem delu se bom ukvarjala s tematiko plastenja realnosti. Realnost je zelo subjektivna, večplastna in v znanosti težko razložljiva. Ob odkrivanju osnovnih gradnikov naše realnosti hitro naletimo na težave, saj se zaradi pomanjkanja informacij, možnosti opazovanja in omejenosti našega razumevanja resnici težko približamo. S podobnim problemom se soočamo tudi v vsakdanjem življenju, saj je naše subjektivno dojemanje realnosti v resnici izkrivljeno: svet, kakršnega vidimo, je le prefinjena halucinacija naših možganov, ki nam kroji lastno realnost in nam omogoča delovanje v svetu.1 Izkrivljeno je tudi naše dojemanje samih sebe in drugih ljudi, saj je to nenehno odvisno od več dejavnikov, kot so pretekle izkušnje, trenutno počutje itd.
V želji po boljšem razumevanju realnosti sveta sem preučila obravnave realnosti z vidika različnih ved. Poglavja v magistrski nalogi si sledijo od najbolj objektivne do najbolj subjektivne obravnave realnosti. Najprej se dotaknem znanstvene definicije realnosti, ki je preverljiva z izračuni, opazovanjem in raziskavami ter razlaga delovanje sveta. Preletim pomembne teorije, ki razlagajo realnost in opišem znanstveni kriterij realnosti. Nadaljujem s filozofskimi pojmovanji realnosti in pogledi različnih vej filozofije. Dalje se posvetim realnosti, kot jo opisuje sociološki vidik: realnost, kakršno oblikujejo družbe in institucije in je, četudi najbolj subjektivna, ljudem najbolj domača.
Posvetim se tudi subjektivnemu in objektivnemu dojemanju realnosti posameznika ter vplivu socializacije na oblikovanje identitete. Osvetlim dejavnike, ki botrujejo nastanku družbenih skupin, katerih subjektivno in objektivno dojemanje realnosti je v popolnem nasprotju z dojemanjem realnosti, značilnim za druge družbene skupine. Za konec se dotaknem še fantastičnih razlag naše realnosti.
V drugem delu sem se posvetila realnosti v umetnosti, kjer pišem o percepciji, nastanku
umetniškega dela ter povezavi med realnostjo in umetnostjo. Nadaljujem na tematiko plastenja v slikarstvu za prikazovanje različnih realnosti. Temu sledi tretji del, kjer pišem o umetnosti
1 Anil SETH, Your brain hallucinates your conscious reality, TED, april 2017, dostopno na
<https://www.ted.com/talks/anil_seth_your_brain_hallucinates_your_conscious_reality > (15. 6. 2021).
svetlobe, njeni uporabi, ter omenim nekaj avtorjev. Zaključim z opisom praktičnega dela, kjer se sama lotim plastenja v sliki, prikazovanja različnih realnosti ter uporabe svetlobe kot orodja za izpostavljanje različnih motivov v sliki.
Vsi ves čas haluciniramo; le ko se med seboj strinjamo o naših halucinacijah, temu rečemo
»realnost«.
Anil Seth
Realnost in njeno plastenje
Obstaja zelo veliko interpretacij realnosti in mnenj o tem, kaj je realno in kaj ni. Obstaja sicer objektivna znanstvena razlaga realnosti, a je ta mnogim nedostopna in nerazumljiva. Odgovori na vprašanja, kaj sestavlja realnost, nas vodijo do kvantne mehanike in mnogih kompleksnih teorij, toda dokončnih odgovorov zaenkrat še ne poznamo. Ta surova plast realnosti, čeprav fascinantna in pomembna, ni v ospredju družbenega življenja in se z njo ne srečujemo vsakodnevno. Za nas je torej pomembnejše, kaj je realno v naši družbi in naših življenjih, katere informacije so resnične in katere skušajo realnost izkrivljati z namenom zavajanja in ustvarjanja dobička. V družbeni realnosti na zmedo in nejasnosti naletimo še hitreje kot v znanosti. Resnici je praktično nemogoče priti do dna in razumeti plast realnosti, ki nas obdaja.
Vzrok za to gre iskati v naši prirojeni subjektivnosti, zaradi katere situacij ne vidimo objektivno.
Vsak posameznik si v življenju oblikuje svojo specifično percepcijo, pogojeno predvsem z odraščanjem in okoljem, skozi katero zaznava svet.2 Tako lahko več posameznikov opiše isto osebo, ki jo poznajo enako dobro, in vendar se bodo opisi bistveno razlikovali. Različnost zaznav se ne
2 Rajiv JHANGIANI in Hammond TARRY, Principles of social psychology, 1st international edition, Victoria, BCcampus, 26. 9. 2014, dostopno na <https://opentextbc.ca/socialpsychology/chapter/individual‒and‒cultural‒
differences‒in‒person‒perception/> (25. 8. 2021).
konča pri osebah, saj je osebna percepcija kot balon, iz katerega opazujemo svet. Lahko bi rekli, da je problem v percepciji in ne v sami realnosti. Pa vendar je realnost, v kateri živimo, za nas najbolj relevantna, najpomembnejša in najbolj realna. Živimo jo in to je naša realnost. Poznamo celotne družbe, ki so prepričane o obstoju boga, duhov narave ipd. in niso še nikoli slišale za obstoj gravitacije in bipolarne motnje. Če ljudje živijo življenje brez te realnosti, ali torej ne živijo v realnosti? Ali lahko kdo z gotovostjo trdi, da živi v pravi realnosti? Ne. Tovrstne družbe imajo svojo realnost, ki je zanje tako resnična, kot je za našo družbo gravitacija. Ko hodimo po mestih in se družimo z ljudmi, ne razmišljamo, kateri deli našega dojemanja so realna realnost in kateri le naša percepcija. Morda obstajajo posamezniki, ki stremijo h kar se da strogi objektivnosti, a jo je zaradi naših psihofizičnih pogojev nemogoče doseči.
Plasti realnosti počasi lupimo kot čebulo. Imamo realno realnost, ki prebiva v jedru čebule in nam je nedostopna, zatem sledijo znanstveno dokazana realnost, družbena realnost in naposled še posameznikova realnost. Lahko bi se zadovoljili s posameznikovo realnostjo kot najbolj zunanjo in najbolj subjektivno plastjo, a gremo lahko še dlje. Vsak človek ima dve polovici možganov in vsaka od njiju ima svojo realnost. Kar povzroči desna polovica, leva pojasni z najustreznejšo verzijo realnosti, čeprav je bil prvotni namen desne polovice morda drugačen. Torej je že v nas samih več verzij realnosti, do katerih ne moremo zavestno dostopati. Lahko gremo še dlje in ugotovimo, da smo pravzaprav skupek tisočerih bakterij in virusov, od katerih ima vsaka svoj cilj in svojo realnost, bakterije so sestavljene iz molekul, te iz atomov in ti iz kvarkov. S tem se vrnemo nazaj na znanstveno odkrivanje realnosti.
Trdimo lahko, da je realnost večplastna, kompleksna in da nam je njena objektivna narava v veliki meri nedostopna.
V principu gre za to, da se realnost plasti na podlagi našega zavedanja. Vsi »vemo«, da smo le majhen nepomemben prah v razsežnosti vesolja, vendar pa se tega le redko zavedamo. Podobno redko se zavedamo sestave svojega telesa in mehanizmov, ki nas ohranjajo pri življenju.
1. DEL
1. Znanstveno razumevanje realnosti
Človeštvo se je skozi zgodovino dokopalo do mnogih znanstvenih odkritij in teorij, ki pojasnjujejo strukturo realnosti. Če želimo svet razumeti bolj poglobljeno, se bomo do razumevanja prebili s pomočjo razuma in s študijem znanstvenih teorij, nikakor pa ne le s pomočjo zaznav, stališč ali celo zdrave pameti. Najboljše znanstvene teorije od zdrave pameti niso le resničnejše, pač pa so tudi bolj smiselne. Razumemo jih kot temelje za posamezna znanstvena področja, obenem pa tudi kot temelje za širšo razlago sveta. Najboljše razumevanje lahko dosežemo, če teorije obravnavamo skupaj in ne posamično, saj so med seboj neizpodbitno povezane.
David Deutsch meni, da je begajoče, da je razumevanje in oblikovanje racionalnega ter koherentnega pogleda na svet na podlagi naših najboljših in temeljnih teorij videti kot nekaj novega in kontroverznega. Kljub vsemu znanstvenemu napredku je v praksi, v vsakdanjem življenju doživljanje marsikdaj takšno. Eden glavnih razlogov za to je, da imajo te teorije, ko jih vzamemo resno, zelo kontraintuitivne implikacije.3
Potrebno je razumeti, da znanstvene teorije temeljijo na njihovi zmožnosti predvidevanja rezultatov ter na jasni in dokazljivi razlagi, zakaj do takšnih rezultatov pride. Znanstvene teorije torej razlagajo objekte in fenomene našega izkustva preko globlje realnosti, ki je ne doživljamo direktno. Zmožnost znanstvene teorije, da razloži doživeto in obstoječe, sicer ni njena najpomembnejša značilnost, pač pa je to zmožnost, da razlaga strukturo realnosti. Sposobnost raziskovanja in razlage strukture realnosti je hkrati tudi ena najdragocenejših lastnosti človeške misli.4
Za razumevanje strukture realnosti je nujno potrebno razumevanje teorij, ki jo razlagajo. Teorije, s katerimi operiramo danes in ki v znanosti veljajo za temeljne, so aplikativne na več različnih
3 David DEUTSCH, The fabric of reality, New York 1997, str. IX.
4 Prav tam, str. 2−3.
področij. Eno teorijo lahko uporabimo za razumevanje več aspektov realnosti. Cilj znanosti je torej priti do splošnih teorij, ki v skupaj z drugimi razložijo čim več aspektov naše realnosti.5 Ta hip v sodobni znanosti za najpomembnejši teoriji, na katerih sloni razlaga delovanja sveta, veljata splošna teorija relativnosti in kvantna teorija.
1.1 Relativizem
Teorija relativnosti je sprožila pravo relativistično revolucijo, saj je povsem preobrazila dotlej veljavne naravne zakone. Koncepti prostora, časa in realnosti, v katerih so se odražale intuitivne zaznave sveta, so bili porušeni. Teorija je razkrila, da sta prostor in čas del skupne celote in da s krivljenjem sodelujeta v kozmični evoluciji. Ko je bila teorija izpopolnjena, je bil čas tako prepleten s prostorom, da je o realnosti enega bilo nemogoče razmišljati ločeno od realnosti drugega.6
Teorija relativnosti predpostavlja, da so fizikalni zakoni za vse opazovalce iz njihovega zornega kota enaki relativno na druge, da je svetlobna hitrost vedno konstantna in da nobena snov ne more potovati hitreje od svetlobe. Če potujemo s hitrostjo blizu svetlobne hitrosti, se zgodi naslednje:
− dva dogodka sta lahko simultana za enega opazovalca, za drugega pa ne, če sta v relativnem gibanju (relativnost simultanosti);
− premikajoča se ura tiktaka počasneje; premikajoče se se stara počasneje kot stacionarni opazovalec in njegova ura (dilatacija časa);
− premikajoči se objekti so v smeri, v kateri se premikajo glede na opazovalca, izmerjeni krajši, kot bi bili izmerjeni v mirovanju (kontrakcija dolžine);
− masa gibajočega se objekta je večja od mase mirujočega objekta (relativna masa).7
Vse je relativno, tj. pri velikih hitrostih, pa vendar ta izraz uporabljamo tudi v vsakdanjem življenju.
Naša realnost, oblikovana skozi individualno percepcijo, je relativna glede na realnost drugih posameznikov − kot bi se vsi gibali relativno drug na drugega, nezmožni zaznati realnost, kot jo zaznavajo drugi.
5 Prav tam, str. 18.
6 Brian R. GREENE, The fabric of the cosmos, New York 2004, str. 39.
7 Prav tam, str. 45−50.
1.2 Kvantna mehanika
Kvantna mehanika je temeljna teorija, s katero lahko zelo dobro pojasnimo delovanje sveta na mikroskopskem nivoju, hkrati pa razkriva bizarnost našega sveta in kako malo realnosti zares razumemo. Teorija nam zastavlja tudi dve pomembni vprašanji, eno o interpretaciji in eno o razlagi.
Prvo vprašanje, ki ga zastavlja, je, kako interpretirati enačbe. Čeprav obstaja mnogo različnih interpretacij enačb kvantne mehanike, je vsaka od njih na svoj način problematična. Drugo, globlje in težje odgovorljivo, je vprašanje, zakaj je svet kvantno mehaničen oz. zakaj se obnaša po tako bizarnih zakonih.
V kvantni mehaniki za mikroskopske delce, kakršni so elektroni, veljajo naslednje zakonitosti:
− obenem se obnašajo kot delci in kot valovanje (delčnovalovna dualnost)
− drug na drugega lahko vplivajo z enormnih razdalj (kvantna prepletenost)
− obstajajo v različnih stanjih: na različnih lokacijah v različnih spinih naenkrat (kvantna superpozicija)
− definitivna stanja zavzamejo le, ko so izmerjeni (kolaps valovne funkcije)
− pred opravljenim merjenjem lahko zgolj z določeno verjetnostjo predvidimo, kje se bo delec v času merjenja nahajal (načelo nedoločnosti).8
»Tako v fiziki kot filozofiji je sprejeto in znano, da nam ni zares jasno, zakaj ima svet te karakteristike in posledično nam je tudi realnost sama še vedno uganka.«9
8 Marcus ARVAN, A unified explanation of quantum phenomena? The case for the peer‐to‐peer simulation hypothesis as an interdisciplinary research program, Philosophical Forum, 2014 dostopno na
<https://philpapers.org/rec/ARVAUE>(15. 6. 2021).
9 Prav tam.
Teoretski znanstveniki se že desetletja trudijo iznajti teorijo, ki bi združila relativistično teorijo in teorijo kvantne mehanike, ter se s tem približala teoriji vsega (a Theory of Everything) oz. Enotni teoriji, iskanju katere je Einstein neuspešno posvetil zadnja desetletja svojega življenja. Čeprav sta si teoriji med seboj zelo različni − ena opisuje ogromna vesoljska telesa, druga najmanjše znane delce −, sta obe potrebni za razumevanje črnih lukenj. V zadnjih letih se je pojavila obetajoča teorija, ki združuje prej omenjeni teoriji − Teorija superstrun. Ta predpostavlja 10 prostorskih dimenzij in eno časovno. Teorija namiguje na možnost obstoja več različnih dimenzij, ki se jih niti ne zavedamo, morda celotnih svetov v drugih dimenzijah, ki nam ostajajo skriti. Če teorija drži, je to še dodaten dokaz, da razumemo le majhen delček realnosti.10
Najboljše teorije niso te, ki se nanašajo na specifično velikost ali kompleksnost in so vezane na specifično hierarhijo napovedi, marveč tiste, ki vsebujejo najgloblje razlage. Struktura realnosti namreč ne vključuje le redukcionističnih sestavin, kot so prostor, čas in sestavni delci atoma, temveč tudi življenje, misel, računanje (computation) in vse drugo, na kar se te razlage nanašajo.
Štiri glavne teorije za razumevanje strukture realnosti so kvantna teorija, teorija evolucije (predvsem evolucija živih organizmov), epistemologija (teorija znanja) in teorija računanja (teorija opisuje, kaj računalniki lahko izračunajo in česa ne). Med vsemi štirimi so tako globoke in raznolike povezave, da je razumevanje ene od teorij nemogoče doseči, ne da bi obenem razumeli tudi druge. Razumevanje vseh štirih teorij nas ob trenutno veljavnem vedenju pripelje najbližje do razumevanja realnosti.11
10 GREENE 2004, op. 6, str. 16‒20.
11 DEUTSCH 1997, op. 3, str. 28‒29.
1.3 Kriterij realnosti
Religije in solipsizmu12 podobne filozofije imajo svoje razlage realnosti, v katerih zavračajo preproste, dokazljive in merljive rešitve ter ponujajo nadnaravne, zapletene in nedokazljive razlage, ki ustrezajo njihovim prepričanjem. Tovrstnih razlag, se z dokazi ne da ovreči, niti izločiti z eksperimenti.. Predvidevanje ali kakršnakoli trditev, ki se je ne da zagovarjati, je še vedno lahko resnična.
V duhu realizma smo venomer soočeni z odločanjem o realnosti entitet v različnih razlagah. Pri ugotavljanju, ali so določene entitete realne, moramo najti dobre razloge, na podlagi katerih potrdimo ali ovržemo obstoj teh entitet − potrebujemo torej kriterij za določanje realnosti entitete.
Resnične entitete se obnašajo na kompleksen in avtonomen način, kar je lahko dober kriterij realnosti. V realizmu in znanosti se v splošnem sprejemajo teorije, ki z nadvse preprosto razlago pojasnijo detajle in kompleksnosti fenomena. Nasprotno se zavračajo teorije z zelo kompleksno razlago, ki lahko opišejo le zelo preproste aspekte fenomena. Če je torej entiteta kompleksna in avtonomna, velja za resnično. Računalniška teorija kompleksnosti je veja računalniške znanosti, ki se ukvarja s sredstvi (čas, spomin, energija), ki so potrebna za izvršitev danih kategorij izračunov.
Praviloma velja, da je kompleksen proces tisti, za katerega je potreben proces izdatnega računanja.
Iz tega izhaja, da je entiteta resnična, če potrebujemo veliko količino izračunov za ustvarjanje iluzije resničnosti določene entitete. Znanstveno dognanje, ki opazovanja ne uporablja kot podlago za ekstrapolacijo, ampak za razlikovanje med drugimi enako dobrimi dognanji, nam ponuja napristnejše razumevanje realnosti.13
Sodobna znanost lahko nekaj predpostavi kot realno le do določene mere ali le v določenem smislu.
Znanost ni nikoli zaključena, temveč se v iskanju resnice neprestano razvija. Tako so znanstvena dognanja mešanica resnic in zmot, kar je razvidno v naravi hipotez. Naravne znanosti potrebujejo
12 Solipsizem je filozofski nauk, po katerem neizpodbitno in nedvomno obstaja samo zavest osebka, obstoj vsega predmetnega sveta pa s stališča spoznavne teorije ni dokazljiv.
13 Prav tam, str. 91−93.
interpretacijo, ki jih osmisli ter obravnavane objekte označi za realne. Torej obstaja realnost izven sodobnih znanosti.14
1.4 Filozofija znanosti
Dve področji človeškega znanja sta še zlasti pomembni za razumevanje realnosti, in sicer filozofija in znanost. Ti dve veji pa imata skupno stičišče v podveji, ki ju obe preučuje. Filozofija znanosti je široko področje filozofije, ki se ukvarja z znanstvenimi temelji, metodami in rezultati ter njihovimi implikacijami na družbo. To področje je tesno povezano z metafilozofijo.
Znanost filozofije ne se ne pojavlja kot ločen koncept niti kot veda sama zase.15
Ko proučujemo največje mislece dvajsetega stoletja, opazimo, da so se vsi strinjali o izjemnem pomenu globoke povezanosti med znanostjo in filozofijo. Ta interes za filozofski vidik znanosti je razumljiv, saj je vse temeljne spremembe v znanosti spremljalo brskanje po filozofskih temeljih.
Kdor želi pridobiti dobro razumevanje znanosti dvajsetega stoletja, se mora obenem dodobra poučiti o filozofskem mišljenju.
V vseh obdobjih pred devetnajstim stoletjem sta bili filozofija in teologija glavna predmeta na vsaki višji šoli. Vsa posebna področja znanja so se ravnala po tedaj veljavnih filozofskih dognanjih.
Danes je filozofija potisnjena na obrobje in velja za eno najmanj pomembnih smeri.
Če želimo razumeti ne le znanosti, pač pa tudi njeno mesto v civilizaciji ter njen odnos z etiko, politiko in religijo, potrebujemo koherenten sistem konceptov in zakonov, v katerih imajo svoje mesto tako znanost kot tudi filozofija in humanistične vede. Temu pravimo filozofija znanosti, ki je manjkajoči člen med znanostjo in humanističnimi vedami. Ta člen znanost in njene teorije približa splošni javnosti, kar je pomembno, saj so nova odkritja na področju znanosti izjemnega pomena za razumevanje realnosti. 16
Splošne trditve v fizikalni znanosti niso le empirični podatki; pripomorejo namreč k temu, da ljudje napredujejo in sprejmejo te trditve kot splošne principe. Filozofija znanosti je znanost človeka in
14 Richard KRONER, What is really real?, The review of metaphysics, 7/ 3, 1954, str. 352, dostopno na
<http://www.jstor.org/stable/20123381> (15. 6. 2021).
15 Joseph E. BRENNER, Abir U. IGAMBERDIEV, Philosophy in reality: a new book of changes, Cham 2021, str. 3.
16 Phillip FRANK, Philosophy of science: the link between science and philosophy, New York 1957, str. xi‒xv.
je ne moremo razumeti brez poznavanja drugih humanističnih znanosti, kot sta psihologija in sociologija. Zasluge, da v družbi sprejemamo temeljne znanstvene principe, gredo filozofiji znanosti.17
17 Prav tam, str. 1−3.
2. Filozofski pogled na realnost
Veda, ki se že tisočletja ukvarja z naravo realnosti, je filozofija. Ta se deli na veje, ki imajo različne pristope k razumevanju realnosti, hkrati pa ima tudi vsak filozof sebi lastne interpretacije. Za namene tega besedila bi bil pregled vseh vej preobsežen, zato se bomo omejili le na nekaj njenih področij.
Filozofija naslavlja dva različna vidika realnosti − naravo same realnosti ter odnos med umom (ter jezikom in kulturo) in realnostjo.
2.1 Ontologija
Ontologija kot veja filozofije je znanost, ki proučuje obstoj. Njene osrednje tematike so pogoji obstoja, eksistenca in realnost. Naloga ontologije je opisovanje najosnovnejših kategorij realnosti in njihovih medsebojnih povezav. Ukvarja se z vsem, kar obstaja – z različnimi strukturami in objekti, lastnostmi, dogodki, procesi in razmerji v vseh področjih realnosti. Priti skuša do dokončne in izčrpne klasifikacije entitet v vseh sferah obstoja. Klasifikacije morajo biti dokončne v smislu, da nudijo odgovore na vprašanje, katere vrste entitet potrebujemo za popoln opis in razlago vsega, kar se v vesolju dogaja, ali kakšne vrste entitet potrebujemo, da opišemo, kaj dela vse resnice resnične. Klasifikacije morajo biti obsežne na način, da uspejo zajeti vse vrste entitet in razmerja, s katerimi so entitete povezane v večje celote.18
Ontologija nam pomaga pri razumevanju narave obstoja objektov, ki jih raziskujemo. Uči nas, katere trditve lahko postavljamo v zvezi z realnim in resničnim ter kako se soočati z nasprotujočimi si idejami o realnosti.
Realistična ontologija se sklicuje na obstoj ene realnosti, ki jo je možno proučevati, razumeti in doživljati kot »resnico«. Po njej obstaja resničen svet, ki je neodvisen od človeškega izkustva. Relativistična on- tologija pa nasprotno temelji na filozofiji, da je človeški um tisti, ki konstruira realnost, iz česar sledi, da ni
18 Luciano FLORIDI (ur.), The Blackwell guide to philosophy of computing and infromation, Malden, Massachusetts, 2003, str. 155.
ene same realnosti. Za zagovornike relativistične ontologije je realnost relativna glede na to, kako jo pos- ameznik v danem trenutku izkuša.19
V ontologiji se torej ustvarjajo različne baze in skupine podatkov o svetu in o izkušnji sveta.
V zadnjih desetletjih je ontologija prišla v uporabo in obtok tudi v računalniških in informacijskih znanos- tih. Velika naloga »nove ontologije« je rešiti problem Babilonskega stolpa, saj različni oblikovalci baz uporabljajo različne jezike ali iste zapise z drugimi pomeni. Za te namene uporabljajo podobne metode, kot se uporabljajo v filozofiji.20
Če bi filozofom uspelo vse baze informacij združiti v eno splošno ontologijo, bi to pripeljalo do ene same baze znanja v nepredstavljivem obsegu, kar bi uresničilo starodavne filozofske sanje o Veliki Enciklope- diji, ki bi zajela celotno znanje v enem sistemu. Ta cilj je nedosegljiv, saj bi zanj potrebovali natančne zgodovinske zapise, obenem pa tudi konstantno nadgrajevanje zaradi novih dognanj.21
V razpravah o objektivnosti, ki se navezujejo tako na metafiziko kot epistemologijo, se o realnosti pogosto govori v smislu, na kakšen način realnost je oz. ni odvisna od mentalnih in kulturnih dejavnikov, kot so percepcija, prepričanje in druga stanja zavesti ter pripadnost religijam in političnim gibanjem.
2.2 Realizem
Zgodovinsko je realizem metafizična trditev o neodvisnosti obstoječega sveta. Vse od časa Aristotelove metafizike se zastavljata dve vprašanji − kaj obstaja in kako smo lahko prepričani o tem, kaj obstaja.
Ontološki status abstraktnih konceptov se povsem razlikuje od ontoloških vprašanj o konkretnih materialnih objektih. Kontrast med materialnimi objekti in abstraktnimi koncepti lahko prikažemo z razliko med izumom in odkritjem.
Fizične objekte odkrijemo s tem, ko jih zaznavamo. Potem izumimo zamisli o teh objektih, njihov opis, ime, teorije o njihovi strukturi, uvid v njihovo medsebojno vplivanje in vplivanje na nas.
19 Katie MOON in Deborah BLACKMAN, A guide to ontology, epistemologi, and philosophical perspectives for interdisciplinary researches, Integration and Implementation Insights, 2017, dostopno na
<https://i2insights.org/2017/05/02/philosophy-for-interdisciplinarity/> (19. 8. 2021).
20 FLORIDI 2003, op. 18, str. 158.
21 Prav tam, str. 159.
Vendar pa ne moremo samovoljno izumiti naravnega sveta. Svoje teorije moramo preizkusiti z eksperimenti, kar naredi naše znanje o neodvisnem svetu znanstveno.
Nasprotno ljudje izumimo abstraktne koncepte, kot so resnica, pravica in lepota. Zavedamo se, da ti kulturni konstrukti ne obstajajo kot naravne fizične strukture. Ustvarilo jih je človeštvo, zato je kulturno znanje relativno in odvisno od kulture, ki ga ustvari.
Nekatere abstraktne koncepte smo izumili, a se zdi, da obstajajo neodvisno od nas.
Platonov realizem predpostavlja, da abstrakcije, kot so številke, popolne geometrične strukture ipd., ki jih je Platon poimenoval Oblike Idej, obstajajo – njihov obstoj je realen in neodvisen kljub njihovi nematerialnosti. Za Aristotela tovrstne »univerzalnosti« obstajajo le v konkretnih objektih s temi lastnostmi.
Naivni realisti mislijo, da lahko konkretne fizične objekte celovito in direktno dojamemo le s svojimi čutili. Ta pristop, znan tudi kot teorija kopije, trdi, da naša zaznava popolnoma dojame fizični objekt, zaradi česar je vsebina zaznave enaka zaznanemu objektu.
Kritični realisti, kot so znanstveniki, začnejo z opazovanjem in merjenjem podatkov, kar podkrepijo s hipotezami in eksperimenti, ki jim služijo za razvoj teorij o fizičnem svetu in abstraktnih konceptih zunanjega sveta. Vseeno je abstraktna odslikava objekta znotraj uma veliko manj informativna kot informacija fizičnega objekta.22
Realizem je torej pogled na realnost, ki jo smatra za neodvisno od prepričanj, percepcij itd. Izraz se pogosteje uporablja v navezavi na univerzalnosti ali zunanji svet. Ko torej govorimo o vrsti objekta, katerega obstoj je neodvisen od človeških dejavnikov, govorimo o »realizmu« tega objekta.
Podobno lahko govorimo tudi o antirealizmu istega objekta. Antirealizem je zadnji v dolgi vrsti pogledov, ki so realizmu nasprotni. Prvi med njimi je bil idealizem, ki trdi, da je realnost produkt uma ali idej.
22 Celotno poglavje realizem je povzeto po: Realism, The information philosopher, dostopno na
<https://www.informationphilosopher.com/knowledge/realism.html> (19. 8. 2021).
2.3 Idealizem
Stališče idealizma je, da je realnost produkt uma ali idej in da je ves zunanji svet pogojen z našo percepcijo zunanjega sveta.
V sodobni filozofiji poznamo dve pojmovanji idealizma:
1. ultimativni temelj celotne realnosti je nekaj mentalnega (um, duh, razum, volja). Temu pravimo tudi »metafizični« ali »ontološki idealizem«. Sem sodi nemateialnost Georgea Berkeleyja, ki trdi, da so vse, kar obstaja, le ideje božjega ali nebožjega uma;
2. četudi priznavamo obstoj nečesa, kar je neodvisno od uma, je vsako vedenje o tej neodvisni realnosti prešlo kreativne, formativne in konstruktivne aktivnosti uma, iz česar sledi, da je vsaka trditev znanja pravzaprav oblika samoznanja. Ta misel je znana kot »uradni« ali »epistemološki idealizem« in je blizu stališčem Immanuela Kanta; ta trdi, da se idealizem ne ukvarja z obstojem stvari, zatrjuje celo, da naši »načini reprezentacije stvari« niso lastnosti, ki pripadajo stvarem samim, pač pa so značilnosti našega uma.
Vse oblike idealizma imajo skupno stališče, da fizični objekti ne obstajajo ločeno od izkustva, pri čemer je kot izkustvo treba razumeti tudi mišljenje in t. i. »absolutno izkustvo« oz. izkustvo Boga, kot teoretizira Berkeley.23
Antirealizem je modernejši izraz za vsako stališče, ki pravi, da je obstoj določenega objekta odvisen od uma ali kulturnih aspektov.24
Teoretične formulacije realnosti, naj bodo znanstvene ali filozofske, pa ne ponazarjajo realnosti, ki jo živijo pripadniki družbe. Glede na to, da smo pravzaprav ljudje tisti, ki realnost sploh lahko razumemo in izkušamo, je naše osebno izkustvo realnosti ravno toliko pomembno kot znanstvena dognanja. Ljudje konec koncev tudi do znanstvenih dognanj pridejo s pomočjo subjektivnih izkustev realnosti. Tudi znanstveniki so kot člani družbe podvrženi realnosti življenja v njej. Zato
23 Paul GUYER in Rolf‒Peter HORSTMANN, Idealism, The Stanford encyclopedia of philosophy, pomlad 2021, dostopno na <https://plato.stanford.edu/archives/spr2021/entries/idealism/>(24.7.2021).
24 Reality, Psychology Wiki, dostopno na <https://psychology.wikia.org/wiki/Reality> (25. 7. 2021).
potrebujemo sociologijo znanja, ki se posveča temu, kar ljudje v vsakdanjem življenju občutijo kot svojo realnost.
3. Realnost iz sociološkega vidika
Zavoljo enostavnosti najprej definirajmo realnost in znanje s sociološkega vidika. Realnost lahko definiramo kot kvaliteto fenomena, ki ga spoznamo za neodvisnega od naše lastne volje, znanje pa kot prepričanje v realnost fenomena in v njegove specifične karakteristike. Ta sociološka definicija obeh pojmov sodi med definicijo slehernika in definicijo, ki ji sledijo filozofi. Slehernik realnost sprejema predvsem na podlagi svojih subjektivnih izkustev, pogojenih z družbo, katere del je, medtem ko se filozofi z definicijo realnosti in znanja ukvarjajo v bolj objektivnem in širšem smislu.
Sociologe predvsem zanima, kako se določena ideja družbene realnosti vzpostavi kot samoumevna, kako pride do tega, da je »realnost« družbe sprejeta kot »splošno znanje« in kako je katerokoli znanje sprejeto kot »realnost«.25
Vsakdanje življenje se predstavlja kot realnost, kot si jo človek interpretira in ima zanj subjektiven pomen koherentnega sveta. Povprečni člani družbe narave vsakdanjega življenja ne jemljejo le samoumevno kot realnost, marveč si zgradijo svet, ki izvira iz njihovih misli in dejanj in se z njimi obenem ohranja kot realen. Do teh dognanj pridejo z uporabo zdrave pameti (common sense), ki vsebuje nešteto pred- in kvaziznanstvenih interpretacij vsakdanje realnosti, ki so postale samoumevne, nimajo pa nujno tehtne utemeljitve. Za opis realnosti, kakršno posreduje zdrava pamet, moramo vzeti v zakup tako interpretacije realnosti kot tudi dejstvo, da so v družbi postale samoumevne.26
Zavest se lahko premika skozi različne sfere realnosti. Zavedamo se številnih realnosti sveta in doživimo šok, ko se iz ene realnosti premaknemo v drugo. Vzrok tega šoka je premik v pozornosti, ki jo ta sprememba zahteva. Dober primer tega je, ko se zbudimo iz sanj.
25 Peter L. BERGER, and Thomas LUCKMANN, The social construction of reality: a treatise in the sociology of knowledge, London 1991, str. 13‒15.
26 Prav tam, str. 33−34.
3.1. Realnost vsakdanjega življenja
Med številnimi realnostmi je ena, ki se kaže kot realnost par exellence. To je realnost vsakdanjega življenja, v kateri smo polno budni, v njej preživimo največ časa ter jo sprejemamo kot urejeno in samoumevno realnost. Ta realnost je že objektivizirana, vsebuje objekte, ki so definirani tudi brez naše prisotnosti. Jezik nam omogoča definiranje teh objektov in vsega pomembnega v življenju in tako postavlja koordinate socialnega življenja ter to življenje napolni s smislom.27
Realnost vsakdanjega življenja se tako močno in samoumevno kaže kot realnost, da opuščanje njene pristnosti, kot se to lahko zgodi v verski ali teoretski kontemplaciji, zahteva veliko spremembo v zavedanju in dojemanju. V primerjavi z realnostjo vsakdanjika se druge realnosti zdijo kot zamejene domene smisla, prostori znotraj glavne realnosti, ki so zaznamovani z zamejenimi pomeni in načini izkustva. Eden od primerov prehajanja iz ene teh realnosti v drugo je otroška igra ali gledališče. Ko se igra konča in se zavesa zagrne, se gledalec »vrne« nazaj v poglavitno realnost vsakdana, v primerjavi s katero uprizoritev, ki je bila še nekaj momentov nazaj živo nazorna, deluje neprepričljivo in minljivo. Estetske in verske izkušnje so polne takih prehodov, saj umetnost in vera v največji meri producirata zamejene domene smisla. Vsem zamejenim domenam smisla je skupno odvračanje pozornosti od realnosti vsakdanjika. Premiki, ki jih pri tem doživljamo, so za zavest lahko zelo radikalni. V verskih izkustvih temu pravijo preskakovanje (leaping). Te preskoke lahko delno razblinimo in postavimo nazaj v vsakdanjo realnost zgolj z interpretacijo doživetega z uporabo jezika, pri čemer poskušamo nevsakdanjo izkušnjo »prevesti«
v vsakdanji jezik. Tako prevajanje uporabljamo tudi pri opisovanju pomenov teoretskega, estetskega in religioznega sveta. Te koncepte je z jezikom težko razložiti. Umetniki, fiziki in mistiki prav tako živijo v realnosti vsakdanjika, in eden pomembnejših problemov, s katerim se soočajo, je interpretacija soobstoja te realnosti z realnostjo enklav, v katere se podajajo.28
27 Prav tam str. 35‒36.
28 Prav tam, str. 40.
3.2 Institucionalna realnost
Vse človeške družbe so institucionalne. Institucionalni svet izkušamo kot objektivno realnost, ta objektivnost pa je konstrukt človeka.
» Družba je človeški produkt. Družba je objektivna realnost. Človek je konstrukt družbe«. 29
Vse človeško vedenje je podvrženo navadam. Vsaka akcija, ki se ponovi dovolj pogosto, postane vzorec, ki se ga lahko varčno ponavlja. Posameznik lahko sklepa, da se bo dana akcija v prihodnosti odvila na enak način. To zvišuje učinkovitost, saj nam prihrani razmišljanje o specifični izvedbi akcije, postane nam samoumevna in za um nenaporna. To nam omogoča, da mišljenje porabimo za reševanje drugih, kompleksnejših problemov. Ko se vzpostavijo vzajemne tipizacije ustaljenih akcij, ki jih izvajajo vnaprej določeni akterji, govorimo o instituciji. Institucije so pogojene tudi s skupno zgodovino (tvorijo se skozi čas) in družbenim nadzorom, s katerim usmerjajo človeško obnašanje po vnaprej določenih vzorcih. Vsaka družba ima svoja pravila vedenja in kazni za kršenje pravil. Institucija in družba sta torej neločljivi, realnost, ki jo institucija kroji, pa je neločljiva od realnosti posameznika, ki v njej odrašča in živi.30
Institucionalni svet potrebuje legitimacijo, predvsem za nove generacije, ki niso bile prisotne pri vzpostavljanju institucije in torej potrebujejo novo obrazložitev legitimnosti in pomena institucije.
To znanje mora pridobiti celotna generacija, za kar je tudi institucionalno poskrbljeno. Tako ima celotna družba ta znanja za samoumevna in jih razume kot legitimne resnice o realnosti, vsakršna radikalna odstopanja od njih pa označi za odstopanje od realnosti. Posamezniku je to predstavljeno kot objektivna resnica, ki jo kasneje ponotranji in oblikuje v subjektivno realnost. To znanje naslednjim generacijam predstavlja objektivno resnico.
29 Prav tam, str. 79.
30 Prav tam, str. 71−73.
3.2 Socializacija
Družba obstaja kot objektivna in subjektivna realnost, ki temelji na simultani eksternalizaciji, objektivizaciji in ponotranjenju, enako pa velja za posameznika, ki simultano pozunanji svoj obstoj v družbenem svetu in ga ponotranji kot objektivno realnost. Ponotranjenje je temelj za razumevanje soljudi in oprijemanje sveta kot pomenljive socialne realnosti. Vsak posameznik prevzame svet, v katerem že živijo drugi, nato pa ga lahko kreativno preoblikuje. Proces, preko katerega pride do preoblikovanja, je socializacija, ki jo lahko definiramo kot obširen in usklajen proces vpeljevanja posameznika v objektivni svet družbe ali enega njenih sektorjev. Primarno socializacijo doživimo v otroštvu, z njo pa postanemo član družbe. Proces, ki sledi, je sekundarna socializacija, ki vpelje že socializiranega posameznika v nove sektorje objektivnega sveta njegove družbe.31
Primarna socializacija nam je dana s strani skrbnikov, ki celostno oblikujejo naš svet in s tem realnost, ki nam bo veljala za objektivno. Vsak posameznik je, glede na različne karakteristike in nazore svojih skrbnikov, postavljen v objektivno realnost, ki se od realnosti drugih močno razlikuje.
Ponotranji in za svoje vzame karakteristike skrbnikov, obenem pa tudi vloge, stališča in pravila, ki jih skrbniki definirajo. Ko tudi ostale bližnje osebe potrjujejo ta pravila, se ta v otrokovi zavesti vzpostavijo kot splošna ne le zanj, pač pa za vse (za celotno družbo, kot mu je poznana), čemur pravimo »posplošeno ostalo«. Ob tej ugotovitvi tudi otrokova identifikacija dobi stabilnost in kontinuiteto ter je subjektivno sprejeta kot nespremenljiva in neodvisna od ostalih ljudi. Tako se poleg objektivne družbene realnosti vzpostavi še stalna in koherentna subjektivna identiteta.
Družba, identiteta in realnost se subjektivno vzpostavijo v istem procesu ponotranjenja. Ko se
»posplošeno ostalo« zasidra v zavesti, se razvije simetričen odnos med objektivno in subjektivno realnostjo. Kar je resnično zunaj, se sklada s tem, kar je resnično znotraj. Subjektivna biografija ni popolnoma družbena, torej ima posameznik občutek obstoja v družbi in izven nje. Primarna socializacija je končana, ko se koncept »posplošenega ostalega« dokončno vzpostavi v zavesti. 32
31 Prav tam, str. 149−150.
32 Prav tam, str. 151−155.
Sekundarna socializacija je že tesno povezana z institucijami, torej se realnost posameznika gradi v okolju raznih institucionalnih balončkov realnosti, ki niso nujno v skladu s primarno realnostjo, kakršno posameznik spozna v otroštvu. Tako posameznik vzpostavi distanco med njegovim totalnim jazom in subjektivno realnostjo ter realnostjo njegovega delnega jaza, ki v družbi igra specifično vlogo. Subjektivna realnost je lahko grožnja za socializacijo v družbo, zato mora vsaka družba razviti procese vzdrževanja objektivne realnosti, da zagotovi simetrijo med objektivno in subjektivno realnostjo posameznika. Realnost vsakdanjega življenja se vzdržuje z utelešenimi rutinami, ki so esenca institucionalizacije, potrjuje pa se tudi preko interakcije posameznika z ostalimi. V socialnem procesu se realnost sprva ponotranji, obenem pa jo ta proces tudi vzdržuje v zavesti. Ti procesi reflektirajo splošno dejstvo, da mora subjektivna realnost stati v odnosu z objektivno realnostjo, ki je družbeno definirana.33
V socialnem procesu vzdrževanja realnosti lahko ločimo med bližnjimi osebami in osebami, ki nam niso tako blizu, tako ene kot druge pa služijo za potrjevanje realnosti posameznika. Neznanci služijo kot masa ljudi, ki s svojimi dejanji potrjuje realnost družbe in posameznikovo mesto v njej, bližnji pa zasedajo centralno funkcijo pri vzdrževanju subjektivne realnosti, predvsem za potrjevanje identitete, ki je ključni element realnosti. Kadar pride do neskladij pri potrjevanju realnosti med temi stiki, lahko posameznik preobrazi bodisi svojo realnost bodisi odnose, ki jo vzdržujejo. Najpomembnejše orodje za potrjevanje realnosti je pogovor. Subjektivna realnost nečesa, o čemer se ne govori, lahko postane skrhana. Skrha jo lahko tudi interakcija z različnimi institucionalnimi realnostmi. To ošibi tudi samoumevnost objektivne realnosti, ki jo institucija predstavlja. Biti v družbi že predvidi tekoči proces preoblikovanja subjektivne realnosti.34
3.3 Oblikovanje prepričanj
Današnje družbe so pluralistične, kar pomeni, da jih sestavljajo različne skupine ljudi, ki imajo skupna prepričanja (verska, politična in druga). Te skupine si delijo osrednjo samoumevno realnost družbe, vendar pa si ustvarijo lastno objektivno realnost, včasih v okviru institucij, ki se med
33 Prav tam, str. 162−169.
34 Prav tam, str. 169−176.
skupinami radikalno razlikuje. Realnosti nekaterih so lahko s celotno družbeno realnostjo celo v nasprotju. Tem skupinam so lastna zelo različna prepričanja o realnosti, do katerih vodi več procesov.
Normativna prepričanja (ideološke in moralne ideje o tem, kakšen bi svet moral biti) formulirajo opisna prepričanja (stvarna prepričanja o tem, kakšen svet je). Za to so potrebni trije pomembni procesi: moralizacija, faktualizacija in socializacija.
Moralizacija
Moralno stališče vključuje ovrednotenje nasprotnega stališča kot temeljno pravilnega ali napačnega, moralnega ali nemoralnega, in ne le kot preproste preference. Moralna stališča imajo specifične značilnosti, kot so univerzalnost, objektivnost in čustvenost. Moralna stališča doživljamo kot univerzalne resnice, ki bi morale veljati za vse, ne glede na okoliščine ali kulturne razlike. Vzete so kot samoumevna objektivno resnična prepričanja, ki so močno povezana s čustvi, kot sta jeza ali gnus.35
Faktualizacija
Večina ljudi predstavlja svoja mnenja, kot da so ta podkrepljena z dejstvi, dokazi in logičnimi argumenti, vendar pa psihološke raziskave kažejo, da ta večinoma izvirajo iz intuicije, pričakovanj in motivov s težnjo, da pridejo do želenega zaključka. Moralna presoja pogosteje kot iz analitičnega mišljenja izvira iz intuitivnih in čustvenih reakcij. Ljudje velikokrat spretno postrežejo s konkretnimi razlogi za svoje moralne poglede in jih tako navidezno podkrepijo z dejstvi.36
Socializacija
»Psihološki procesi moralizacije in faktualizacije [...] se ne zgodijo v vakuumu, marveč so vpleteni v socialni kontekst. Ljudje ne moralizirajo le svojih prepričanj, podkrepljenih z dejstvom podobnimi upravičevanji, tudi nagnjeni so k obdajanju z ljudmi, s katerimi si delijo ista prepričanja
35 Bastian T. RUTJENS in Mark J. BRANDT, Belief systems and the perception od reality, London 2019, str: 11.
36 Prav tam, str. 14.
in upravičevanja. Izraz socializacija uporabljamo podobno, kot je klasično uporabljen v sociologiji za opis ponotranjenja socialnih norm, vrednot in ideologij družbe. Proces, ki ga otroci doživljajo med učenjem o pravilih nacionalnih, etničnih ali religioznih kultur, je podoben procesu, med katerim ljudje, podkrepljeni s svojim družbenim okoljem, ponotranjajo stvarna prepričanja svoje ideološke kulture. Za to je potrebna določena mera ločevanja med skupinami – na primer družba prijateljev, ki so večinoma pripadniki iste ideološke skupine in so izpostavljeni medijem, ki krepijo prepričanja te skupine. Ta tendenca po konstruiranju socialnih okolij kot ideoloških »varnih mest«
vpleta veliko skupinskih dinamik, ki zmanjšujejo verjetnost demokratičnega dialoga in kompromisa s posvetitvijo ideološko podprtega sistema prepričanj kot odraza skupne socialne realnosti.«37
Živimo v času, v katerem prihaja do vedno večjih razlik med realnostmi posameznikov in realnostmi določenih družbenih skupin. Splet in mediji so preplavljeni s kontradiktornimi informacijami, ki te razlike le poglabljajo in otežujejo iskanje resnice. Obenem zaupanje v znanost in znanstvene metode pada, kar ogroža mir in zdravje celotne družbe. Zdi se, da je konsenz vse teže dosegljiv in skupnost vse bolj skrhana, zato je še toliko pomembneje, da se zavedamo svojih pristranskosti in mehanizmov, ki nam krojijo prepričanja.
37 Prav tam, str. 19.
4. Psihologija, realnost in podzavest
Lahko rečemo, da je kompleks tendenca skupine povezanih idej, da se manifestirajo v nekaj, kar je približek osebnosti. To nam daje tudi ključ do teorij psihoanalitikov, za katere smo vsi le polni kompleksov. O sebi radi mislimo kot o eni stvari, kar je neumno, saj smo le skupek milijon mikroorganizmov, ki sicer izkazuje določeno enotnost (premikamo se enotno in imamo kontinuiteto spomina), vendar pa je reprezentacijski prostor − kaj lahko naredimo s svojim telesom, kaj si lahko predstavljamo in mislimo – zelo velik. Pri tem ni nujno koherenten ali konsistenten in se menjuje iz trenutka v trenutek. Vsak posameznik je podvržen vzgibom uma in telesa, ki jih ne more nadzirati (npr. privlačnost, prehrambne navade, bes). Ti vzgibi se manifestirajo ne le v našem obnašanju, pač pa tudi v naši percepciji. Naše percepcije imajo tendenco, da zasedejo naše telo in nas uporabijo kot vozilo za svojo dejavnost. Pomislimo na jezo: če nas bo nekdo razjezil, nam bo moral iti na živce in nas z nečim sprovocirati. A samo dejstvo, da početje nekoga dojemamo kot razdražljivo in nadležno, ne pomeni, da bi enako početje tudi nekdo drug dojel kot razdražljivo in nadležno, niti ne pomeni, da je oseba nameravala biti nadležna ali da je dogajanje sploh resnično.
Zelo pomembno je na te kompleksne ideje gledati kot na podosebnosti, sicer ne moremo razumeti, kakšne so. Ljudje, ki so nagnjeni k jezi, ponavadi ne reagirajo racionalno. Situacije in dejanja dojemajo kot načrtno razdražljive, čeprav je temu redko tako. Tako pride do dilem, ali je nekdo preobčutljiv, ali je nekdo drug res moteč in zoprn. Take spore je izjemno težko zgladiti, saj je realnost nekje med subjektivnim in objektivnim. Dejstvo je, da ko smo obsedeni z emocinalnim ali motivacijskim stanjem, idejo ali kompleksom, svet vidimo skozi tančico teh stanj. Dejstva se nam bodo razkrivala skozi lečo tega specifičnega nabora idej. Težko je sprejeti, da nismo v popolni kontroli lastnega telesa in dejanj. Pa vendar pogosto počnemo stvari, ki jih zares ne želimo početi in celo trdimo, da jih ne bomo počeli. Razlog za to leži v naših predniških možganih, ki niso prilagojeni za kompleksno življenje, ki ga živimo danes. Del naših možganov, ki je odgovoren za zavedanje in katerega smatramo kot našo osebnost, je le majhen del naše biološke kompleksnosti.
Celota pa je tisto, kar v resnici smo. Ko se začnemo zavedati razsežnosti naše biološke kompleksnosti, pridemo bližje razumevanju tega, kar pomeni biti človek.38
38 Jordan PETERSON, Personality lecture 3, Youtube, 13. 1. 2015, dostopno na
<https://www.youtube.com/watch?v=t966lVrHEzo&t=0s&ab_channel=JordanBPeterson> (30. 5. 2021).
4.1 Subjektivne izkušnje realnosti
Subjektivnost je vseprisoten in bistven del človeške izkušnje − ljubezen, poželenje, všečnost, nevšečnost, okus, vonj, mnenja o lepoti in umetnosti. Subjektivnost vpliva na to, kako vidimo fotografijo ali knjigo, na naš okus za slog pisanja, izbor besed, dolžino in platnico.
Po definiciji je subjektivna izkušnja produkt uma posameznika. Čeprav je realna in pogosto korenita, subjektivne izkušnje drugi ne morejo objektivno izmeriti. Glasbi in njenemu poslušalcu lahko izmerimo ton, glasnost, ritem, vibracije poslušalčevega ušesa, njegov srčni utrip, ne moremo pa izmeriti estetske izkušnje poslušalca. To izkustvo ostaja zgolj poslušalcu in ni dostopno nikomur drugemu. Tudi s pomočjo vprašanj in pripovedi poslušalec ne more celostno prevesti izkušnje v opis, delno tudi zato, ker je neopisljiva.
Malo verjetno je, da imata dva posameznika enako subjektivno percepcijo. Ljudje imajo lahko podobne, a ne enake subjektivne izkušnje. Različnim osebam je všeč ista pesem, a jo vsak doživlja drugače.
Posameznikovo subjektivno percepcijo in doživljanje določa širok spekter dejavnikov, kot so genetika, izobrazba, kultura, kraj rojstva, osebne izkušnje, vzgoja, okolje, prijatelji, mentalne sposobnosti, talenti, zdravje itd. Svojih pristranskosti ne moremo ločiti od svoje percepcije, ker prav te sodelujejo pri ustvarjanju percepcije. Brez pristranskosti bi imeli drugačno percepcijo.
Ljudje verjamejo, da prejemajo pomembna objektivna dognanja, vključno s kozmičnimi resnicami, skozi močne subjektivne izkušnje, kot npr. skozi sublimno izkušnjo umetnosti, narave, ljubezni in versko izkušnjo. Psihološka moč teh izkušenj je razumljena kot potrditev teh »resnic«.
Vprašanje je, ali tovrstne izkušnje vsebujejo pristne vpoglede v zunanjo realnost ali gre le za močne biološke odzive. Ljubezen in poželenje sta navsezadnje običajni biokemični reakciji. Psihološke reakcije na določene zvoke, kot na primer v udarni glasbi, so genetsko pogojene.
Ljudje se na visoke delikatne (petje ptic) in nizke udarne tone (grmenje ali bobni) odzivajo že tisoče let. Psihološki odzivi na zvoke ptic in nenadno rjovenje leva so si pri sodobnem človeku in njegovem prastarem predniku neverjetno podobni. Ni naključje, da cerkvena glasba uporablja mile visoke tone, s čimer v občinstvu vzbudi občutek nebeškosti, in globoke glasne base orgel za vzbujanje vtisa moči in strahospoštovanja.
Ni naključje, da se grozljivke poslužujejo disharmoničnih zvočnih podlag. Režiser se zaveda, da bo občinstvo takšno atmosfero doživelo kot strašno in grozljivo.
Človek, ki skozi močno psihološko izkušnjo doživlja razodetje, se težko zaveda, da je domnevno razodetje v resnici biokemična reakcija. Če obstaja vpogled v zunanjo stvarnost, je ta oblikovan skozi posameznikovo subjektivnost, zato je nemogoče vedeti, kateri deli razodetja so subjektivni in kateri objektivni.
Četudi se dokopljemo do pomembnih spoznanj o vesolju, bodo ta še vedno zaznamovana s subjektivno izkušnjo. Če spoznanje doživimo skozi izkustvo umetnosti, je to doživljanje umetnosti osebno in kot tako drugačno od spoznanja drugih. Ne le, da je naše spoznanje imanentno povezano z našimi subjektivnimi pogledi, verjetno je celo, da tega spoznanja, če bi imeli drugačne estetske poglede, ob tem času in tej umetnosti ne bi doživeli – ali pa ga sploh ne bi.39
39 David RUDD, Your unique subjective experience, Cycleback, 2003, dostopno na
<http://www.cycleback.com/subjectivityofsubjectivity.html> (1. 6. 2021).
5. Fantastične teorije realnosti
Poznamo veliko mističnih in sakralnih razlag naše realnosti. Človeštvo je svoj obstoj skozi vso svojo zgodovino razlagalo skozi vero. Ker so verovanja po naravi takšna, da se jih ne da dokazati ali ovreči, obenem pa gradijo realnost več kot polovice človeške družbe, jih ni mogoče zaobiti pri vprašanju realnosti. Potrebno je poudariti in razumeti, da ljudje, ki verujejo, v te realnosti verjamejo in jih živijo. Zanje je obstoj boga, angelov, grehov itd. enako realno, kot je za znanstvenika realen atom. Predvsem pa religije s svojo družbeno karakteristiko tvorijo institucije in torej lahko oblikujejo objektivno realnost celotne družbe. V takšnem primeru je lahko odstopanje in zavračanje te realnosti razumljeno kot noro ali celo kaznivo. Seveda pa so verske in mistične razlage realnosti zelo številne, podobno kot je obsežna teologija, ki jih raziskuje, zato bom verske resnice v svojem delu zaobšla.
Hipoteza simulacije
Obstaja fascinantna znanstvena hipoteza o naravi naše realnosti, ki predpostavlja, da živimo v simulaciji. Idejo simulacijske hipoteze je razvil znani filozof z Oxfordske univerze Nick Bostrom.
Zanimivost hipoteze je, da se zelo lepo sklada z nekaterimi fizikalnimi teorijami, ki veljajo za pravilne, nekatere pojave pa celo dobro osmisli.
Hipoteza simulacije je materialistični pogled, ki predpostavlja, da živimo v eni od mnogih simulacij sveta. Tehnologije videoiger in virtualne realnosti napredujejo z izjemno hitrostjo in imajo zmožnosti prikaza zelo detajlne realnosti do skoraj molekularne stopnje. Bostrom teoretizira, da bomo v prihodnosti lahko naredili simulacije, pravimo jim predniške simulacije, v katerih bo simuliran evolucijski proces, ki bo pripeljal do razvoja človeka in naprej skozi višje stopnje biološke in tehnološke evolucije. Ker je takih simulacij lahko nešteto, prava realnost pa le ena, je smiselno sklepati, da tudi mi živimo v eni od simulacij in ne v pravi realnosti. S to razlago bi lahko pojasnili, zakaj se elektroni obnašajo kot valovi, ko jih izmeri stroj, in kot materija, ko jih zaznava človek. Če bi želeli detajlno simulirati celotno osončje, bi porabili veliko preveč energije. Tudi videoigre ne simulirajo celotnega sveta v igri, ampak le tisti košček sveta, s katerim je igralec v stiku in je v polju njegove percepcije. Naša teoretična simulacija bi lahko funkcionirala podobno.
Hipoteza simulacije razlaga, od kje izhajajo informacije o naši realnosti, še vedno pa ostaja nerešeno vprašanje o pravi realnosti, ki je celoten proces sprožila.40
Samosimulacija
Iz hipoteze simulacije so se razvile tudi druge podobne hipoteze. Med njimi je nematerialistična hipoteza samosimulacije, ki predpostavlja, da je vse le informacija, ki jo definiramo kot misel.
Vesolje se samoaktualizira v obstoj skozi samosimulacijo z uporabo matematične kode in simulacijskega pravila iger, imenovanega princip učinkovitega jezika. Fizično vesolje je kot začaran krog mentalne samosimulacije. Za razliko od materializma, digitalne fizike in podobnih teorij, ki realnost razlagajo na različne načine, ne znajo pa razložiti, kako je prišlo do nastanka materije ali informacije, se teorija samosimulacije temu nastanku izogne. Predpostavlja, da je realnost sestavljena iz informacij v obliki kode oz. jezika, da je torej transčasovni sistem, v katerem lahko dogodki iz vseh obdobij vplivajo eden na drugega, gradnik te informacije pa je panzavest, ki se iz sebe pojavi kot stvarnik ali simulator same sebe.41
Generator virtualne realnosti
Simulacija se lahko odvija tudi na osebnejši ravni.
V članku Virtual reality and consciousness inference in dreaming, J. Allan Hobson, Charles C.‒H.
Hong in Karl J. Friston raziskujejo tezo, da so možgani genetsko obdarjeni s prirojenim generatorjem virtualne realnosti, ki – skozi plastičnost in gnetljivost možganov, ki sta pogojeni z izkušnjami – postane generativni ali previdnostni model sveta. Model, ki se razkriva v obdobju REM spanca, lahko predstavlja gledališče za zavestno doživljanje. Posnetki funkcionalnih možganskih slik (neuroimaging) za možgansko aktivacijo, ki se odvijajo v obdobju REM spanca, podpirajo tezo, da se budna zavest pojavi iz REM spanca, sanjanje pa polaga temelje za percepcijo v budnem stanju. V tem oziru so možgani opremljeni z virtualnim modelom sveta, ki generira predikcije njegovih senzacij. Ta model se konstantno posodablja s senzoričnimi predikcijami napak v budnosti (zavestnosti), da zagotovi verodostojno percepcijo. V sanjah pa temu ni tako. Sanje
40 Klee IRWIN, Marcelo AMARAL in David CHESTER, The self‒simulation hypothesis interpretation of quan- tum mechanics, Entropy , 22, 2020 , dostopno na < https://doi.org/10.3390/e22020247 > (22. 5. 2021).
41 Prav tam.
igrajo poglavitno vlogo pri ohranjanju in izboljševanju kapacitete modeliranja sveta z minimiziranjem modela kompleksnosti in s tem maksimiziranja tako statistične kot termodinamične efektivnosti. Ta pogled predpostavlja, da se zavest ujema z utelešenim procesom sklepanja, realiziranim skozi generiranje virtualnih realnosti (tako v spanju kot v budnem stanju).
Na kratko, hipoteza je, da se budni možgani ukvarjajo s svetom, da bi predvideli vzroke senzacij, medtem ko je med spanjem generativni model možganov aktivno prečiščen, da lahko bolj učinkovito generira predikcije, ko smo budni.42
Virtualna realnost
Teza raziskovalcev Hobsona, Honga in Fristona je, da se v spanju in REM spancu skriva ključ za razumevanje narave zavestnega sklepanja in njegovih nevropsiholoških podkrepitev. To razumevanje temelji na pregledu fenomenologije sanj in njihove nevrofiziognomije v smislu percepcijske sinteze – uporaba generativnega modela senzorija (sensorium). Sanje imajo posebno vlogo pri optimizaciji modelov virtualne realnosti v možganih. Na kratko se predpostavlja, da so sanje in REM spanec naravna posledica optimizacije modelov, v kateri je model optimiziran, da zmanjša nepotrebnost ali kompleksnost. To postane ključno iz vidika metabolizma in energijske učinkovitosti.43
V nadaljevanju se bomo na možgane nanašali kot na izvajalca sklepanja. Sklepanje običajno razumemo kot predpostavljanje na podlagi dokazov, npr. predpostavljamo možnost dežja, ko se odločamo, ali naj vzamemo dežnik. Skoraj univerzalno se lahko sklepanje razume kot Bayesova inferenca (sklep), v katerem so predhodna prepričanja (v aprilu pogosto dežuje) povezana s senzoričnimi dokazi (temni oblaki nad horizontom), kar privede do kasnejših prepričanj (verjetno bo deževalo). To kasnejše prepričanje je pričakovanje, ki maksimizira Bayesov model dokazov.
Sklepanje bomo razumeli kot katerikoli proces, ki zvišuje Bayesov modelni dokaz v povezavi s kasnejšim pričakovanjem. Ključno je, da je to sklepanje lahko zavestno artikulirano, lahko pa tudi ni, vedno pa je lahko definirano matematično in funkcionalno.44
42 J. Allan HOBSON, Charles C.‒H. HONG in Karl J. FRISTON, Virtual reality and consciousness inference in dreaming. Frontiers in psychology, 2014, dostopno na <https://www.frontiersin.org/artic-
les/10.3389/fpsyg.2014.01133/full> (21. 5. 2021).
43 Prav tam.
44 Prav tam.
Ideja, da percepcija zavzema področje virtualne realnosti, izvira še iz časa Platona in njegove alegorične jame, v kateri so senzorični vtisi povezani s sencami, ki jih svet meče skozi svetlobo ognja na steno jame. Percepcija te impresije osmisli in nujno tudi uporabi neko obliko sklepanja ali modeliranja.
Koncept virtualne realnosti se pogosto uporablja v nanašanju na subjektivne izkušnje subjekta, zajetega v svetu, ki se zdi resničen. Generativnim modelom, ki tvorijo osnovo Bayesove hipoteze možganov, morda na prvi pogled ne uspeva poudariti subjektivnega aspekta modela virtualne realnosti. Vendar pa so virtualna realnost in generativni modeli formalno ekvivalentni – v smislu, da generativni modeli generirajo predikcije senzoričnih kontaktov s svetom, ki je zaznan skozi senzacije. Vendar pa obstaja poglavitna razlika med virtualno realnostjo in generativnimi modeli:
namen generativnega modela je, da upošteva senzorične podatke. To pomeni, da generativni model, utelešen v možganih, poskuša realnost, ko je izpostavljen senzoričnim informacijam, vzpostaviti skozi senzorične izmenjave s svetom. Omejen je torej z realnostjo. V spanju so možgani osvobojeni senzoričnih omejitev za generiranje fiktivnega predvidevanja ali čiste virtualne realnosti. Na kratko, morda smo rojeni z modelom za virtualno realnost, vendar ga senzorični podatki iz sveta hitro preoblikujejo v generativni model.45
45 Prav tam.
2. DEL
6. Realnost v umetnosti
V zgodovini estetike je odnos med umetnostjo in realnostjo osrednje raziskovalno področje.
Umetniško delo ima izmuzljiv značaj, zaradi česar so njegove ontološke in epistemološke karakteristike nejasne. Umetnost realnosti ne kopira direktno, marveč se manifestira preko domišljije umetnika in opazovalca. Kako je torej mogoče, da lahko iz umetnosti pridobimo kakršnokoli znanje ali pomenljivo izkušnjo o svetu?
»Umetniško delo tako sodeluje v performansu in obenem je performans, v katerem poslušalci in gledalci izluščijo umetnino iz konteksta empiričnega ali resničnega sveta, da ga lahko
interpretirajo kot čisto estetskega, kot abstraktno in aktivno dejanje, ki od njih zahteva, da s tem, ko vstopijo v nov svet umetniškega dela, dosežejo stanje pozabljanja sebe ali sveta.«46
Umetnost in filozofija sta tesno povezani, saj potrebujemo filozofijo, da umetnost razlagamo, umetnost pa je priljubljena tema filozofov, saj daje realnosti, človeštvu in percepciji prav poseben obrat. Eden od filozofov, ki se ukvarja z razumevanjem percepcije realnosti v umetnosti, je Maurice Morleau-Ponty, katerega misli si bomo v tem sklopu pobliže ogledali.
6.1 Percepcija
Naš prvotni kontakt s fizičnim svetom izhaja iz oblike »praktične sinteze«, tj. iz rokovanja z njim, opazovanja, uporabe itd. V tradicionalni filozofiji je začetna točka zavest, iz katere se potem
46 Lydia GOEHR in Daniel HERWITZ (ur.), The Don Giovanni moment: essays on the legacy of an opera, New York 2006, str.
149.
