DENDROKRONOLOŠKA RAZISKAVA IN IDENTIFIKACIJA LESENIH DELOV STAVB DOMAČIJE »OFICIRJEVO«

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA LESARSTVO

Renata KNEZ

DENDROKRONOLOŠKA RAZISKAVA IN IDENTIFIKACIJA LESENIH DELOV STAVB

DOMAČIJE »OFICIRJEVO«

DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja

Ljubljana, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA LESARSTVO

Renata KNEZ

DENDROKRONOLOŠKA RAZISKAVA IN IDENTIFIKACIJA LESENIH DELOV STAVB DOMAČIJE »OFICIRJEVO«

DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja

DENDROCHRONOLOGICAL ANALYSIS AND IDENTIFICATION OF WOODEN ELEMENTS OF THE BUILDINGS OF THE

“OFICIRJEVO” HOMESTEAD

B. SC. THESIS Academic Study Programmes

Ljubljana, 2021

(3)

Diplomsko delo je zaključek Univerzitetnega študija Lesarstva – 1. stopnja. Delo je bilo opravljeno na Katedri za tehnologijo lesa.

Senat Oddelka za lesarstvo je za mentorja diplomskega dela imenoval izr. prof. dr. Maksa Merelo, za recenzentko pa prof. dr. Katarino Čufar.

Komisija za oceno in zagovor:

Predsednik:

Član:

Datum zagovora:

Renata Knez

(4)

Knez R. Dendrokronološka raziskava in identifikacija lesenih delov stavb domačije »Oficirjevo«.

Dipl. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za lesarstvo, 2021 II

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA

ŠD Du1

DK UDK 630*561.24

KG dendrokronologija, domačija, kataster, zemljiška knjiga, Savinjska AV KNEZ, Renata

SA MERELA, Maks (mentor)/ČUFAR, Katarina (recenzentka) KZ SI-1000 Ljubljana, Rožna dolina, c. VIII/34

ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Univerzitetni študijski program 1. stopnje Lesarstvo

LI 2021

IN DENDROKRONOLOŠKA RAZISKAVA IN IDENTIFIKACIJA LESENIH DELOV STAVB DOMAČIJE »OFICIRJEVO«

TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij - 1. stopnja) OP VIII, 59 str., 6 pregl., 62 sl., 27 vir., 3 pril.

IJ sl JI sl/en

AI Domačija »Oficirjevo« se nahaja v naselju Šibenik občine Šentjur. Sestavlja jo šest stavb, katerih najstarejši del naj bi predstavljala hiša in hlev. Za potrditev domnevne starosti objektov smo opravili dendrokronološko analizo ter preiskavo nekaterih pisnih virov. Raziskovanje pisnih virov je zajemalo obsežen pregled zapisnika duš (status animarum), zemljiške knjige, jožefinskega ter franciscejskega katastra. Do virov smo dostopali preko različnih ustanov, nekaj virov smo pridobili preko spleta. Preiskovanja smo se lotili sistematično, od najmlajših podatkov proti starejšim, iskali pa smo predvsem povezave z enakimi imeni ter priimki, pomagala nam je hišna številka ter označbe parcel. Pri dendrokronološki analizi smo najprej identificirali odvzete vzorce, jim izmerili širine branik in na podlagi tega poskusili sestaviti kronologije objektov in jih datirati. Najbolj uspešni smo bili s hrastovimi vzorci, kjer smo izvedli datacijo s pomočjo referenčne regionalne kronologije hrasta za JV Slovenijo. Jelše in kostanja nam zaradi neprimernih vzorcev ter pomanjkanja referenčnih kronologij ni uspelo datirati. Največ smo imeli smrekovih vzorcev, vendar zaradi še ne razvite referenčne kronologije smreke za to regionalno območje datiranje ni popolnoma uspešno. Skoraj vse datirane vzorce smo tako uvrstili v začetek 20. stoletja, razen enega, katerega zadnja branika je kazala na letnico 1834. Na podlagi obeh metod – franciscejskega katastra, zemljiške knjige ter hrastovega vzorca z letnico 1834 – lahko rečemo, da je domačija »Oficirjevo«

obstajala že v začetku 19. stoletja.

(5)

KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du1

DC UDC 630*561.24

CX dendrochronology, homestead, cadastre, land register, Savinjska – Slovenia AU KNEZ, Renata

AA MERELA, Maks (supervisor)/ČUFAR, Katarina (reviewer) PP SI-1000 Ljubljana, Rožna dolina, c. VIII/34

PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Wood Science and Technology, Academic Study Programme in Wood Science and

Technology PY 2021

TY DENDROCHRONOLOGICAL ANALYSIS AND IDENTIFICATION OF

WOODEN ELEMENTS OF THE BUILDINGS OF THE “OFICIRJEVO”

HOMESTEAD

DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes) NO VIII, 59 p., 6 tab., 62 fig., 27 ref., 3 ann.

LA sl Al sl/en

AB The homestead “Oficirjevo” is located in the municipality of Šentjur. It consists of six buildings, the oldest part of which is thought to be a house and a stable.

Through a dendrochronological analysis and an examination of some written sources, we wanted to see if this hypothesis was correct. The written sources included status animarum, land registers, the Josephinian and Franciscan Land Surveys. A few of those sources were obtained through various institutions, others were accessed online. We started systematically, looking mainly for links with the same first and last names, house numbers and plot numbers. Dendrochronological analysis consisted of identifying the samples, then measuring the width of the annual tree-rings, and with that we tried to construct chronologies. We were most successful with oak samples but were unable to obtain chronologies for the alder and chestnut trees due to inappropriate samples and lack of reference chronologies.

The majority of samples were spruce, of which most could not be dated given the same reason. Almost all dated samples were placed at the beginning of the 20th century, except for one, whose last annual tree-ring dated in the year 1834. Based on both methods – the Franciscan cadastre, the land register and the oak sample dated in 1834 – it can be said that the homestead already existed at the beginning of the 19th century.

(6)

Dipl. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za lesarstvo, 2021 IV

KAZALO VSEBINE

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ... II KEY WORDS DOCUMENTATION ... III KAZALO PREGLEDNIC ... VI KAZALO SLIK ... VII

1 UVOD ... 1

2 PREGLED OBJAV ... 3

2.1 ZASNOVA DOMAČIJE ... 3

2.1.1 Hiša ... 3

2.1.2 Hlev s senikom ter listnico ... 6

2.1.3 Kozolec ... 7

2.1.4 Prešnica ... 8

2.1.5 »Cajgkamra« ... 10

2.1.6 Vodnjak ... 11

2.2 ZGODOVINSKI ZAPISI TER DOKUMENTI ... 12

2.2.1 Status animarum ali zapisnik duš ... 12

2.2.2 Zemljiški kataster ... 13

2.2.3 Zemljiška knjiga ... 14

3 MATERIAL IN METODE ... 15

3.1 ZGODOVINSKI ZAPISI ... 15

3.1.1 Zbiranje podatkov iz zapisnika duš ... 15

3.1.2 Zbiranje podatkov iz katastrov na spletu in v Arhivu RS ... 16

3.1.3 Zbiranje podatkov iz zemljiških knjig ... 18

3.2 DENDROKRONOLOŠKE RAZISKAVE ... 19

3.2.1 Izbor objektov ter določitev mest in načina odvzema vzorcev ... 19

3.1.1.1 Hlev s senikom ... 20

3.1.1.2 Hiša ... 29

3.2.2 Odvzem in priprava vzorcev ... 35

3.2.3 Merjenje širin branik in datiranje ... 37

4 REZULTATI ... 39

4.1 UGOTOVITVE NA PODLAGI PISNIH VIROV ... 39

(7)

4.2 REZULTATI DENDROKRONOLOŠKIH RAZISKAV ... 45

4.2.1 Hlev s senikom ... 45

4.2.2 Hiša ... 50

5 RAZPRAVA IN SKLEPI ... 54

6 POVZETEK ... 56

7 VIRI ... 58 ZAHVALA

(8)

Dipl. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za lesarstvo, 2021 VI

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Podatki o lastnostih, meritvah in dataciji prvega sklopa vzorcev hleva s senikom OFC01A do OFC10A. ... 46 Preglednica 2: Podatki o lastnostih meritvah in datiranju drugega sklopa vzorcev hleva s

senikom OFC11A do OFC18A. ... 48 Preglednica 3: Podatki o lastnostih, meritvah in datiranju tretjega sklopa vzorcev hleva s

senikom OFC19A do OFC23A. ... 49 Preglednica 4: Podatki o lastnostih, meritvah in datiranju prvega sklopa vzorcev hiše

OFC24A do OFC30A. ... 51 Preglednica 5: Podatki o lastnostih, meritvah in datiranju drugega sklopa vzorcev hiše

OFC31A do OFC40A. ... 52 Preglednica 6: Podatki o lastnostih, meritvah in datiranju tretjega sklopa vzorcev hiše

OFC41A do OFC45A. ... 53

(9)

KAZALO SLIK

Slika 1: Prikaz akvarela dr. Herberta Kartina. ... 1

Slika 2: Pogled na domačijo s severne strani. ... 3

Slika 3: Kuhinja v pritličju hiše. ... 4

Slika 4: "Bogčev kot" v "zgornji hiši". ... 4

Slika 5: Glavni vhod z detajli kovaških elementov vrat. ... 5

Slika 6: Prikaz freske in napisa "Florjan" na fasadi poleg glavnega vhoda. ... 5

Slika 7: Hlev s senikom danes. ... 6

Slika 8: Listnica in gnojišče za hlevom. ... 6

Slika 9: "Late" na seniku, kjer so sušili koruzo. ... 7

Slika 10: Kozolec z letnico 1929. ... 8

Slika 11: "Prešnica", kjer je danes shranjena preša in nekaj orodja. ... 8

Slika 12: Leva stran preše. ... 9

Slika 13: Desna stran preše. ... 10

Slika 14: Letnica 1924 izrezljana v ogrodje preše. ... 10

Slika 15: "Cajgkamra" - stavba, ki je svoj čas služila mnogim različnim namenom. ... 11

Slika 16: Vodnjak in skica poteka starih kostanjevih žlebov. ... 12

Slika 17: Zapisnik duš naselja Šibenik, ki vsebuje zapise za obdobje 1830 do 1839. ... 15

Slika 18: Prikaz jožefinskega katastra Notranje Avstrije (1784 - 1785) za okrajno gosposko Blagovna, naselje Šibenik. ... 17

Slika 19: Prikaz franciscejskega katastra habsburške monarhije za katastrsko občino Rifnik, izris iz leta 1825. ... 18

Slika 20: Stara in gorska zemljiška knjiga gospostva Anderburg. ... 19

Slika 21: Digitalni ortofoto posnetek domačije. Naslov: Šibenik 26, 3230 Šentjur. ... 20

Slika 22: Prikaz hleva s senikom. Fotografirana je severozahodna stran. ... 20

Slika 23: Lesena roka na vhodni strani hleva. ... 21

Slika 24: Prikaz mest odvzema vzorcev na hlevu. ... 22

Slika 25: Prikaz mest vzorčenj na zunanji strani hleva s senikom. ... 23

Slika 26: Prikaz odvzemnih mest vzorcev na ganku. ... 24

Slika 27: Prikaz odvzemnih mest vzorcev na seniku. ... 25

Slika 28: Prikaz odvzemnih mest izvrtkov na seniku. ... 26

Slika 29: Odvzemna mesta vzorcev iz podporne roke in trama na seniku. ... 27

Slika 30: Prikaz nekaterih odvzemnih mest v spodnjem in zgornjem delu senika... 28

Slika 31: Prikaz odvzemnih mest v ostrešju senika. ... 29

Slika 32: Prikaz hiše. Fotografirana je severna stran objekta. ... 30

Slika 33: Prikaz dela odvzemnih mest vzorcev iz stropnikov hiše... 31

Slika 34: Prikaz drugega dela mest odvzema vzorcev iz stropnikov hiše. ... 31

Slika 35: Prikaz odvzemnih mest preostanka stropnikov ter dela ostrešja. ... 32

Slika 36: Prikaz odvzemnih mest na delu ostrešja hiše. ... 33

Slika 37: Prikaz odvzemih mest ostrešja hiše. ... 34

Slika 38: Prikaz odvzemnih mest na ostrešju hiše. ... 34

Slika 39: Specialna oprema in prikaz odvzema vzorca s pomočjo vrtalnega stroja. ... 35

Slika 40: Prikaz pravilno orientiranega smrekovega izvrtka brez napak. ... 35

Slika 41: Prikaz vstavljanja zagozde, da ne izpade. ... 36

Slika 42: Brušenje in prikaz odvzetih vzorcev po brušenju pripravljenih za skeniranje in merjenje. ... 36

(10)

Dipl. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za lesarstvo, 2021 VIII

Slika 43: Prikaz uporabljene opreme za merjenje širin branik. ... 38

Slika 44: Prikaz najstarejšega zapisnika iz leta 1830 s podatki o družini Kopriva. ... 39

Slika 45: Krstni podatki Franca Koprive iz Geburtsbuch IX, Klagenfurt - St. Egid. ... 40

Slika 46: Krstni podatki Terezije Kopriva iz Geburtsbuch X, Klagenfurt - St. Egid. ... 40

Slika 47: Krstni podatki Henrika Koprive iz šentjurske krstne knjige obdobja 1806 – 1836. ... 40

Slika 48: Podatki iz stare zemljiške knjige sodišča o lastništvu zemljišča Florijana Plausteinerja. ... 41

Slika 49: Podatki o lastništvu zemljišča Franca in Katarine Kopriva iz zemljiške knjige gospostva Anderburg. ... 42

Slika 50: Podatki o lastništvu zemljišča Luka Koprive iz gorske zemljiške knjige gospostva Anderburg. ... 42

Slika 51: Primerjava parcelnih številk katastrskega načrta iz leta 1825 in zapisov iz stare zemljiške knjige okrajnega sodišča. ... 43

Slika 52: Del popisnega obrazca iz jožefinskega katastra Štajerske iz obdobja 1784 do 1790. ... 43

Slika 53: Akvarel dr. Herberta Kartina iz leta 1948, na katerem je upodobljena domnevna lokacija izginulega gradu Ploštajn. ... 44

Slika 54: Skenogram vzorcev z oznakami OFC01A do 10A. ... 45

Slika 55: Časovni razpon datiranih vzorcev odvzetih iz konstrukcije hleva z oznakami OFC02A, OFC05B in OFC10A. ... 46

Slika 56: Skenogram vzorcev z oznakami OFC11A do OFC18A. ... 47

Slika 58: Časovni razpon datiranih vzorcev odvzetih iz ostrešja senika z oznakami OFC19A in 19B, OFC20A in 20B, OFC21A in vzorca odvzetega iz ostrešja hiše OFC39A. ... 50

Slika 61: Časovni razpon datiranega vzorca konstrukcije ostrešja hiše OFC39A. ... 52

(11)

1 UVOD

Domačija »Oficirjevo« je majhna kmetija v severnem delu naselja Šibenik v občini Šentjur. Vsega skupaj jo sestavlja šest objektov, katerih večina je bila postavljenih nekaj manj kot stoletje nazaj. Veličastno podobo domačiji daje osrednji objekt, hiša, v kateri je v preteklosti bivalo kar nekaj različnih družin. To veličastnost lahko poleg različnih legend, ki so jih pripovedovali njeni zdaj že pokojni prebivalci ter drugi, ki so bili zgolj navdihnjeni ob pogledu nanjo, pripišemo predvsem njeni monumentalnosti, atipični (za naselje v katerem se nahaja) kvadratni zasnovi in štirikapni strehi iz katere vrha gleda visok dimnik. Izmed celotne domačije, naj bi bil ravno ta objekt najstarejši, po letih pa se mu približa le hlev. Mlajši del domačije sestavljajo kozolec, »prešnica«, »cajgkamra« in vodnjak.

Kot že omenjeni, je o domačiji in o njenih prebivalcih večinoma ohranjeno le ustno izročilo, ki ga je nemalokrat težko preveriti, a nam kljub temu da nek vpogled v čas v katerem so živeli in njihova življenja. Tako lahko vsaj delno razumemo s kakšnim namenom so bili določeni objekti postavljeni, zakaj so skozi obdobja spreminjali svojo podobo in zakaj ravno na takšen način. Poleg ustnih pa je ohranjenih tudi nekaj pisnih virov. To so predvsem zapisi v zemljiških knjigah ter katastrski izrisi zemljišča.

Kot zanimivost lahko omenimo akvarel dr. Herberta Kartina iz leta 1948, na katerem sta upodobljena hiša in vodnjak (slika 1). Pod akvarelom je dodan pripis, ki navaja, da je naslikan objekt imenovan »Pri Oficirju« ter da se nahaja pod Resevno, natančneje hišna številka 20. Navedeno je tudi, da naj bi med vladavino cesarja Napoleona v tej hiši prebival oficir Franc Kopriva, kar naj bi bilo razvidno iz njegovih inicialk in letnice 1810 izklesane v kamnito mizo, ki je takrat stala pred hišo (Mohorčič in sod., 2018).

Slika 1: Prikaz akvarela dr. Herberta Kartina (Mohorčič in sod., 2018).

(12)

Dipl. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za lesarstvo, 2021 2

Dr. Herbert Kartin je bil prvi, ki je v tej odmaknjeni domačiji prepoznal del kulturne dediščine svojega kraja. Poleg ostalih skrbno izbranih motivov Šentjurja ji je namenil prostor v svojem akvarelnem bloku, ki ga danes štejemo med pomembne dokumente varstva dediščine našega naroda. Velik del nepremične dediščine, ki jo je takrat naslikal, se je do danes obnovilo ali kako drugače ohranilo, le z nekaterimi izjemami. Ko pa govorimo o domačiji »Oficirjevo«, lahko rečemo le, da jo počasi načenja zob časa. Nadaljnjo degradacijo bi z lahka preprečili z dobro zasnovanim konservatorskim načrtom, kateremu bi sledila temeljita obnova, ki je lastnikom seveda v interesu, vendar takšni postopki zahtevajo precejšen finančni vložek, za katerega se ni lahko odločiti.

Naš namen je, da bi z dendrokronološko analizo ter identifikacijo lesenih delov domačije, predvsem pa hiše, ki je od leta 2007 vpisana v Register kulturne dediščine, utrli pot nadaljnjim raziskavam in se približali ultimativnemu cilju – obnovi domačije »Oficirjevo«.

Zavedamo se namreč, da tovrstne analize pripomorejo pri odločanju za sodelovanje na javnih razpisih za sofinanciranje projektov povezanih z varstvom in obnovo kulturne dediščine, hkrati pa nam vedenje pridobljeno s pomočjo takšnega raziskovalnega dela obudi še večje spoštovanje do kulturne zapuščine lastnega naroda.

Delovna hipoteza je, da s tovrstno raziskavo lahko časovno umestimo celotno domačijo in dobimo vpogled v to, kdo je dal zgraditi objekte in s kakšnim namenom.

Naši cilji so sledeči:

- ugotoviti čas nastanka domačije »Oficirjevo« s pomočjo pisnih virov,

- identificirati ter z dendrokronološko analizo datirati lesene dele objektov domačije ter rezultate primerjati z obstoječimi pisnimi viri.

(13)

2 PREGLED OBJAV 2.1 ZASNOVA DOMAČIJE

Slika 2: Pogled na domačijo s severne strani (foto: Renata Knez).

2.1.1 Hiša

Objekt je zasnovan tako, da ima tri možne vhode, od tega je eden v pritličju namenjen kletnim prostorom. Tudi drugi vhod vodi v pritličje, in sicer v kuhinjo, iz katere lahko nato dostopamo v prostor s krušno pečjo, ki so ga svoj čas poimenovali »spodnja hiša«. Ker je bilo v kuhinji kurišče, kjer so imeli obešen velik litoželezen kotel za pripravo jedi, je bila le-ta znana kot »črna kuhinja« (slika 3). Vodo in elektriko so napeljali šele v drugi polovici prejšnjega stoletja.

Pod lesenim podom v kuhinji se skrivajo strme stopnice, ki vodijo v klet, ki je vrsto let služila kot shramba različnih živil. Prostor ima čisto pri vrhu ustvarjeno lino, ki omogoča pretok zraka. Strop je opečni obok, ki je zelo dobro ohranjen, ob stenah pa so bili včasih postavljeni leseni regali, na katerih so hranili živila kot npr. krompir, mast, repo, sadje itd.

Iz kuhinje lahko že pri vhodu na levi strani dostopamo do vrat skozi katera po stopnicah pridemo v nadstropje. Prehod je zasnovan tako, da lahko stopnišče zapremo z vrati v podu, podobno, kot v kuhinji. Iz hodnika nadaljujemo pot do »zgornje hiše«, kjer se na levi nahaja krušna peč s kuriščem na hodniku. Poleg »zgornje hiše« se v nadstropju nahaja prostor, kjer so shranjevali različne dobrine, kasneje pa so ga uporabljali za spalnico.

Korak stran imamo vhod na stranišče »na štrbunk« iz njega pa vodijo stopnice na podstrešje.

(14)

Slika 3: Kuhinja v pritličju hiše (foto: Renata Knez).

Slika 4: "Bogčev kot" v "zgornji hiši" (foto: Renata Knez).

Na sredi hodnika se nahaja še tretji vhod v hišo, kjer so nameščena masivna lesena vrata (slika 5). Vrata sama po sebi nimajo zanimivejše umetniške motivike, se nam pa pogled hitro ustavi na freski, ki se nahaja nad njimi. Freska je naslikana tik nad podboji, natančneje, gre za dvoglavega avstrijskega orla z mečem in žezlom (slika 6). Poleg freske je na desni strani podbojev, nekoliko stran od njih, z rdečo barvo na fasadi zapisano ime

»Florjan«, kar je prav tako razvidno na slikah 5 in 6. Sklepamo, da gre za enega izmed lastnikov, ki je tu živel. Ali je ime v kakršnikoli povezavi s fresko, ne vemo.

(15)

Slika 5: Glavni vhod z detajli kovaških elementov vrat (foto: Renata Knez).

Slika 6: Prikaz freske in napisa "Florjan" na fasadi poleg glavnega vhoda (foto: Renata Knez).

(16)

2.1.2 Hlev s senikom ter listnico

Slika 7: Hlev s senikom danes (foto: Renata Knez).

Prvotna konstrukcija objekta, kot ga vidimo danes, ni bila takšna. Že po gradbenem materialu lahko presodimo, da je najstarejši del zidan iz kamna. Sem spada hlev, ki je en velik prostor, iz katerega dostopamo v listnico – mesto, kjer so hranili suho listje za steljo.

Spodnji del listnice ter del hleva je podaljšan in tvori gnojišče (slika 8).

Slika 8: Listnica in gnojišče za hlevom (foto: Renata Knez).

(17)

Nad hlevom je senik, ki je razmejen na tri prostore ter »late«, za sušenje koruze (slika 9).

Senik je zasnovan tako, da sega v nadstropni del ter ostrešje. Na ta način razporeditve so pridobili več prostora za shranjevanje suhega sena.

Slika 9: "Late" na seniku, kjer so sušili koruzo (foto: Renata Knez).

Celotna stavba je bila svoj čas krita s slamo, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa so hlevu prizidali prostor za kuhanje krme za živali, imenovan »svinjska kuhinja«, in hkrati podaljšali ostrešje, kar je privedlo do menjave strešne kritine. Na mestu, kjer je danes

»svinjska kuhinja« je nekoč stala preša za stiskanje sadja, ki so jo nekaj let pred omenjeno dozidavo prestavili v zato zgrajeno »prešnico«.

2.1.3 Kozolec

Na domačiji, v neposredni bližini hiše, stoji dvojni kozolec ali toplar, ki je bil, sodeč po letnici na desnem vhodnem stebru južne strani, postavljen leta 1929. Postavili so ga tedanji lastniki s pomočjo lokalnih mojstrov, pri tem pa so uporabili les iz bližnjega gozda – hrast, kostanj in smreka. Kozolec še danes stoji na prvotnem mestu, leta 1995 so mu dodali betonski tlak.

(18)

Slika 10: Kozolec z letnico 1929 (foto: Renata Knez).

2.1.4 Prešnica

Objekt je zidan iz kamna in ima enokapno streho, ki je bila na začetku slamnata. Namenjen je bil shranjevanju lesene preše ter nekaterega drugega orodja, ob enem pa naj bi bil prostor namenjen tudi shranjevanju svinjske masti, saj se je slama izkazala kot odličen izolator.

Slika 11: "Prešnica", kjer je danes shranjena preša in nekaj orodja (foto: Renata Knez).

(19)

Preša že nekaj desetletij ni bila v uporabi, njeni konstrukcijski elementi pa so skoraj v celoti ohranjeni. Z izjemo pokrova oz. t. i. »babe«, ki manjka, bi lahko prešali sadje še danes. Včasih so to počeli tako, da so najprej sestavili »koš« iz pokonci postavljenih 2 cm debelih desk. Te so vstavili v za to izdolbeno »gnezdo« v spodnjem delu konstrukcije.

»Gnezdo« so izdolbli v ploh s tem, da so naredili utor v obliki kvadrata, iz katerega so na eni strani naredili izvrtino, kjer je na pipi odtekal sok (slika 12).

Slika 12: Leva stran preše (foto: Renata Knez).

»Koš« so na spodnji strani povezali z verigo, da ob stiskanju ni popustil in se razprl.

Prešali so tako, da so na sadje v »košu« položili desko – »babo«, na njo pa »deda« – valj premera približno 15 cm. Nato so zavrteli kamen na drugi strani konstrukcije. V kamen vpeta »sveča« – lesen vijak je speljana skozi leseno matico ali »žmek« v tramu – »sleme«.

»Sveča« tako poteka pravokotno skozi »sleme« in odvisno od smeri vrtenja kamna, nasprotno stran le-tega, preko »bolhe« oz. lesenega valja, ki na sredi podpira konstrukcijo, spušča gor ali dol. Iz varnostnih razlogov in boljše učinkovitosti se stran slemena bližje

»košu« dodatno zagozdi s pomočjo lesenih desk imenovanih »riglni«. Z njimi »sleme«

pritiska na »deda« in s tem preša vsebino »koša« (slika 13).

(20)

Slika 13: Desna stran preše (foto: Renata Knez).

Ogrodje preše ima preproste izrezljane reliefne zaključke, na dveh mestih pa sta navedeni letnici. Prva, 1922, je vžgana v »žmek«, poleg nje pa sta vžgani še inicialki »AK« (slika 13). Druga letnica, 1924, je izrezljana v ogrodje preše (slika 14).

Slika 14: Letnica 1924 izrezljana v ogrodje preše (foto: Renata Knez).

2.1.5 »Cajgkamra«

Objekt so prvotno postavili z namenom sušenja sadja. Na zunanji strani naj bi bilo kurišče, znotraj pa neke vrste krušna peč, prostor, kjer so postavili t. i. »lese« z narezanim sadjem.

»Lese« so izdelali doma – iz smrekovine so napravili okvir, v katerega so vstavili gosto pleteno mrežo iz žice. Dim, nastal pri gorenju so odvajali skozi dimnik.

Del prostora so namenili tudi mizarskemu in obrtniškemu delu – izdelovanje raznega orodja (lesene grablje za posušeno travo in grablje za slamo, vile, ročaje za kose, motike ipd.), popravljali so čevlje in kopita, prav tako pa so se lotili izdelave pletenih košar, košev ter peharjev.

(21)

Slika 15: "Cajgkamra" - stavba, ki je svoj čas služila mnogim različnim namenom (foto: Renata Knez).

2.1.6 Vodnjak

Vodnjak ali »štepih« so v prvi vrsti postavili z namenom pridobivanja pitne vode ter za pranje perila. Pred tem so vodo pridobivali iz bližnjega potoka.

»Štepih« naj bi bil globok nekje 6 do 8 m ter zidan iz kamna. Nad vhodom so postavili leseno konstrukcijo z manjšim ostrešjem. Stene konstrukcije so odeli z deskami, pustili so le manjša vhodna vrata, skozi katera si lahko dostopal do lesenega škafa, namenjenega za zajemanje vode. Na obod vodnjaka so pritrdili lesen valjar, na katerega je bila navita veriga, na koncu nje pa omenjeni škaf. Tega si spuščal in dvigal s pomočjo ročice, vpete v valj.

Objekt je bil namenjen zbiranju deževnice, ki je po slamnati strehi kapljala v ročno izdelane kostanjeve žlebove. Na zahodni strani hiše, v kotu je bil žleb speljan v odprtino vodnjaka (slika 16).

(22)

Slika 16: Vodnjak in skica poteka starih kostanjevih žlebov (foto: Renata Knez).

2.2 ZGODOVINSKI ZAPISI TER DOKUMENTI 2.2.1 Status animarum ali zapisnik duš

Poleg vodenja matičnih knjig, ki so ga dokončno določili in sprejeli na koncilu v Tridentu (1545 – 1563), je papež Pavel V. leta 1614 izdal Rimski obrednik, v katerem je priporočil vodenje evidence faranov, saj naj bi služil duhovnikom pri upravi in duhovnemu vodstvu župnije. Libri de statu animarum so se pri nas razširili šele v drugi polovici 18. stoletja, precejšnjo vlogo pa je pri tem igralo poenotenje poimenovanj naselij in dodelitev hišnih številk zaradi vojaških razlogov. Knjige zapisov so upravljali po župnijah ter podružnicah, zapise pa so po številkah gospodinjstev grupirali glede na vasi (Kolar, 1996).

Status so, podobno kot matične knjige, zapisovali na deskriptivni način, kasneje so prešli na tabelaričnega. Tabele so izdelovali duhovniki sami, tako da so posamezni hišni številki namenili po eno stran. Seveda so se formularji med sabo razlikovali, nekateri so bili bolj, drugi manj obsežni, jezik pa naj bi bil povsod enak, t. j. latinski (Kolar, 1996).

Duhovniki so statuse vodili, da so imeli pregled nad znanjem katekizma ter verskimi razmerami med farani. Ker pa so to smeli početi zgolj duhovniki oz. župnije, se je zgodilo, da so morali dokumente posredovati državnim vojaškim oblastem, saj so jih uporabljali kot pripomoček za ugotavljanje vojaške obveze. Hkrati so lahko statusi zajemali vnose, nanašajoče se na sklenitev kakšnega pravnega dejanja (dovoljenja za sklenitev zakona, podatki o priseljencih) (Kolar, 1996).

(23)

Povzamemo lahko, da so bili status animarum koristni zapisi, iz katerih se je dalo razbrati (odvisno od njihove obsežnosti) o socialnih in pa tudi moralnih razmerah v župniji (Kolar, 1996).

2.2.2 Zemljiški kataster

Zemljiški kataster skupaj z zemljiško knjigo predstavlja evidenco o zemljiščih. Hrani informacije o fizičnih lastnostih zemljišč, kar zajema lego v prostoru, obliko in velikost zemljišča ter vrsto rabe slednjega. K njegovemu nastanku je privedla potreba po pravični odmeri davkov na kmetijsko proizvodnjo, pri tem pa so glavno vlogo odigrali katastrski načrti. Ti so bili uporaben vir pri načrtovanju prostora, kot je gradnja naselij ali urejanje kmetijskih zemljišč, uporabljali so jih tudi za izdelavo preglednejših načrtov mest (Mlakar, 1990).

Cesarica Marija Terezija je bila prva, ki je v habsburški monarhiji omogočila nastanek popisnega zemljiškega katastra. Ta za slovensko ozemlje sega v sredino 18. stoletja in ga po njegovi iniciatorki imenujemo terezijanski kataster. Osnovo za terjanje davka je predstavljal kapitalski donos, ki se je razlikoval glede na to, ali je bila posest dominikalna – gosposka, ali rustikalna – kmečka. Velikost zemljišča se je merila s povprečno količino posejanega žita, za velikost travnikov so uporabljali povprečen donos sena in otave (odvisno od vprege vozov – eno- ali dvovprežni), količina dnevnega dela v gozdu pa je pomenila velikost gozdnih zemljišč. Operat zemljiškega katastra Marije Terezije je bil izdelan v obdobju med 1748 in 1756 (Slak in sod., 2020).

Jožef II., ki je nasledil habsburško monarhinjo, je obdavčitev poskušal olajšati tako, da so posamezna zemljišča izmerili. Ocenitev donosa zemljišč in samo izmero so opravili preko nabornih okrajev, komisijo, ki je imela to nalogo pa je sestavljal župan z izvoljenimi odborniki soseske. Meritve so izvajali s predpisanim merilnim orodjem, ki je bilo osnovano na leseni letvi, merosodno preverjeni, merilni vrvi ali verigi ter lesenih ošiljenih kolih za izmero detajlov med dvema točkama. Tako imenovani jožefinski kataster je nastal v želji po poenotenem sistemu obdavčevanja zemljišč, ki bi temeljil zgolj na odvajanju davka glede na plodnost zemlje, resnično rabo zemljišča in zahteve države. Operat je nastal v letih od 1785 do 1789 (Slak in sod., 2020).

Zakon o zemljiškem davku, ki ga je izdal cesar Franc I. konec leta 1817, je spodbudil izdelavo novega katastra, za katerega lahko rečemo, da je postavil temelje katastrskega sistema na Slovenskem. Prednost t. i. franciscejskega katastra je bila v tem, da so parcele po vsem cesarstvu za vsako katastrsko občino izmerili z merilnimi inštrumenti in natančno izrisali v predpisanem merilu. Temu je nato sledilo izračunavanje površin, ocenjevanje katastrskega dohodka ter odmera zemljiškega davka. Območje, ki je relevantno za nas, to je Štajerska, je bilo izmerjeno med prvimi, in sicer v obdobju 1820 – 1825 (Slak in sod., 2020).

Arhiv Republike Slovenije hrani gradivo vseh omenjenih katastrov. V arhivu lahko tako dostopamo do terezijanskega katastra za Kranjsko, jožefinskega katastra za Kranjsko, Štajersko in Koroško, ki je žal le delno ohranjen in franciscejskega katastra za Kranjsko, Štajersko, Koroško, Primorsko ter Prekmurje (Slak in sod., 2019).

(24)

2.2.3 Zemljiška knjiga

Zemljiška knjiga nam v grobem omogoča uvid v knjižne pravice vezane na zemljišča. V njej so torej evidentirana zemljišča in stavbe, katere v pravnem pomenu označujemo kot stvari, glede na njihov značaj pa kot nepremične stvari ali nepremičnine. Knjižne pravice nadaljnjo delimo na stvarne pravice, stvarna bremena in nekatere pravice obligacijskega značaja. K stvarnim pravicam sodijo: lastninska pravica, služnostna pravica, zastavna pravica in pravica uporabe (Mlakar, 1990).

Ureditev zemljiške knjige je zasnovana tako, da je okvirna enota za njeno vodenje katastrska občina. Tehnična osnova za knjigo pa naj bi bil sam zemljiški kataster, iz katerega so prevzeti sledeči podatki: katastrska občina, številka parcele, vrsta rabe in površina. Temeljni del dokumenta sestoji iz glavne knjige ter zbirke listin, k celotni zemljiški knjigi pa sodijo še seznam lastnikov, seznam parcel, zemljiško knjižni načrti, ki so kopije katastrskih načrtov, ter dnevnik (Mlakar, 1990).

Zemljiške knjige, kot jih poznamo danes so se postopoma razvile iz t. i. deželne deske, ki izvira iz trinajstega stoletja. Takrat je plemiški zbor deželnih stanov Češke, Moravske in Gornje Šlezije sklepe posvetov na temo pravosodnih, političnih in upravnih zadev zapisoval na lesene deščice. Čez čas so deščice zamenjali za knjige, ime pa je ostalo. Sam sistem je bil namenjen le določenim stanovom ter nepremičninam - izguba zemljišča je pomenila izgubo statusa. Glavna podobnost z zemljiško knjigo je bila v tem, da je bila z vpisom pridobljena pravica do lastnine. Na Štajerskem je bila deželna deska uvedena le za plemiška (dominikalna) zemljišča, in sicer s patentom Karla VI. leta 1730 (Bukošek, 2005).

S patentom iz leta 1736 je bilo določeno, da morajo poleg plemiških zemljišč, zemljiško knjigo voditi tudi podložna deželnoknežja mesta in trgi, leta 1768 pa so z zemljiškoknjižnim patentom za Štajersko to določbo razširili na vso podložno posest.

Vodenje so izvajali po posameznih zemljiških gospostvih v gospodarskih uradih. Tako poznamo urbarialne in rustikalne zemljiške knjige, ki so jih vodili za stare posesti, dominikalne in gorske zemljiške knjige. V dominikalne so vpisovali kmetije, ki so nastale z razdelitvijo gospoščinskih travnikov in pašnikov, slednja pa je bila namenjena lastnikom vinogradov (Zgodovinski arhiv Celje, 2021).

Do nadaljnjih sprememb v vodenju zemljiške knjige je prišlo po marčni revoluciji 1848, saj je leta 1851 njihovo vodenje prešlo iz rok zemljiškega gospoda v roke takrat novoustanovljenih okrajnih sodišč. Temu je bilo tako do leta 1871, ko je bil izdan splošni zakon o zemljiški knjigi, katere osnova so postale katastrske občine. S Kraljevino Jugoslavijo zemljiška knjiga v Sloveniji ni doživela večjih sprememb, saj je bila dokaj uveljavljen institut že zaradi jurisdikcije, ki jo je vpeljala tedanja Avstro-Ogrska monarhija. Na podlagi sprejetega Zakona o zemljiški knjigi ter Zakona o notranji ureditvi, osnovanju in popravljanju zemljiške knjige iz leta 1931, je tako doživela le nekatere lepotne popravke, pomembnejša novost je bila le, da so začeli dopisovati izmere parcel.

Kasnejši zakoni, ki so bili sprejeti po drugi svetovni vojni niso prinesli bistvenih novosti, z osamosvojitvijo države pa smo počasi prešli na elektronsko zemljiško knjigo (Bukošek, 2005).

(25)

3 MATERIAL IN METODE 3.1 ZGODOVINSKI ZAPISI

3.1.1 Zbiranje podatkov iz zapisnika duš

Župnijski arhiv Šentjur pri Celju hrani zapisnike duš oz. statuse animarum. To so knjige večjega formata in nekaj zvezkov, ki vsebujejo podatke o faranih za posamezna obdobja po naseljih oz. vaseh. Večinoma gre za nekonsistentne vpise, ki tvorijo krajša obdobja, razlogov za to pa je več. Po besedah tedanjega župnika, Vinka Čonča, so status duhovniki običajno dopolnjevali ob velikonočnem izpraševanju birmancev, kar ni nujno zajemalo vseh gospodinjstev. Dejal je tudi, da veliko duhovnikov ni imelo interesa za vodenje evidenc, ponekod je bil problem nepismenost. Tako v Šentjurju, kot drugod, so med drugo svetovno vojno te in podobne dokumente odpeljali v Avstrijo, za pridobivanje informacij o prebivalstvu, pomembnih z vidika implementacije takratnega režima. Po vojni so bili nekateri dokumenti vrnjeni, veliko je ostalo izgubljenih oz. so jih uničili. Zapisi, ki jih hrani arhiv šentjurske župnije, so pisani v latinščini, nemški gotski kurzivi, najmlajši pa so dvojezični nemško-slovenski.

Mi smo pod drobnogled vzeli poglavja oz. zvezke, ki vsebujejo podatke za naselje Šibenik, in sicer obdobja 1830 – 1839, 1852 – 1863, 1871 – 1897 in 1897 - 1961. Pri preiskovanju smo podatke o prebivalcih iskali pod naslovom Šibenik 20, začeli pa smo pri najnovejših zapisih, t. j. iz druge polovice dvajsetega stoletja. Pričeli smo z ozirom na to, da je zadnja družina, ki še ima hišo v lasti, v njej živela tri generacije, zadnja prebivalka pa je umrla leta 2000.

Slika 17: Zapisnik duš naselja Šibenik, ki vsebuje zapise za obdobje 1830 do 1839 (Arhiv Župnije Šentjur, 2021).

(26)

Zapise smo dokumentirali s fotografiranjem, za kasnejšo lažjo obdelavo in prevajanje. Ker gre večinoma za gotsko kurzivo, smo si pomagali s spletnim pretvornikom v pisano gotico Schrift – Generator ter Nemško-slovenskim zgodovinskim glosarjem avtorja Nika Hudelje (vir). Obe orodji sta se odlično izkazali, saj so nekateri vpisi zelo težko berljivi zaradi površnosti zapisovalcev. V osnovi gre za temeljne podatke, kateri so zapisani tabelarično, le v enem izmed statusov smo zasledili vložen list na katerem je bil krajši sestavek o stanujočih na omenjenem naslovu.

Podatki o rojstvu in nekateri pripisi in opombe so nas napeljale do pregleda nekaterih matičnih knjig na spletni strani Matricula (Matricula, 2021). Matricula omogoča uporabnikom ogled digitaliziranih verzij matičnih knjig iz območij več držav, nas sta zanimali Slovenija in Avstrija. Pod drobnogled smo vzeli krstni knjigi Župnije Šentjur pri Celju za obdobje 1806 – 1836 in za obdobje 1834 – 1845 ter krstni knjigi Klagenfurt – St.

Egid, natančneje Geburtsbuch IX (1791 – 1815) in Geburtsbuch X (1815 – 1833).

3.1.2 Zbiranje podatkov iz katastrov na spletu in v Arhivu RS

Kot smo omenili že na začetku, lahko do katastrov dostopamo v čitalnici Arhiva Republike Slovenije, podatke pa lahko do neke mere pridobimo tudi na spletu. Do nekaterih izrisov nas je privedla spletna stran Arcanum (Arcanum, 2021a, b), ki jo upravlja istoimensko podjetje, ki izvira iz Madžarske. Uporabnikom omogoča dostop do digitaliziranih tiskanih medijev, kot so časopisi in knjige ter za nas najpomembnejše, zemljevidi. Slednjih je na voljo kar nekaj, razdeljeni pa so v pet kategorij: karte Evrope, karte mest, karte podeželja, katastrske karte in tematske karte. Mi smo se osredotočili na zavihek »karte podeželja«, kjer najdemo podatke o jožefinskem katastru in zavihek »katastrske karte«, kjer se nahaja franciscejski kataster.

Najprej smo se lotili prvega, kjer smo pregledali izris za Notranjo Avstrijo za obdobje 1784 – 1785. Preiskovanja smo se lotili tako, da smo najprej izbrali ustrezni zemljevid, nato pa v zato predvideni iskalnik vtipkali koordinate hiše (15.3763, 46.1999) in s tipko enter potrdili postopek t. i. geo-referenciranja. To pomeni, da je za vsako slikovno piko digitaliziranega zemljevida, določena koordinata GPS ali položaj na Zemlji. Na ta način lahko zgodovinske zemljevide sinhroniziramo z današnjimi in se po njih premikamo dokaj zanesljivo. Ta zanesljivost pa je poleg drugih dejavnikov odvisna tudi od merila, v katerem so originalni zemljevidi izrisani. Pri pregledovanju jožefinskega katastra je sinhronizacija sicer uspela (lociralo nas je v bližino objekta), vendar samo na podlagi te karte ne moremo z gotovostjo trditi, da je domačija takrat zares obstajala (slika 18).

(27)

Slika 18: Prikaz jožefinskega katastra Notranje Avstrije (1784 - 1785) za okrajno gosposko Blagovna, naselje Šibenik (2021a).

Po enakem postopku smo pregledali franciscejski kataster, kjer smo najprej izbrali zemljevid habsburške monarhije – franciscejski kataster. Po vnovičnem vnosu koordinat hiše je potekla sinhronizacija in na ekranu se nam je prikazala slika 19. Po minimiziranju zemljevida, se nam je prikazala tudi letnica nastanka izrisa tega območja, in sicer Reichenegg, 1825 (katastrska občina Rifnik).

Franciscejski kataster je v skladu s svojimi predpisi ločil dva tipa parcel – zemljiške in stavbne parcele. Vsako parcelo posebej so označevali s svojimi oznakami in v okviru katastrske občine. To je pomenilo, da so bile zemljiške parcele na načrtih oštevilčene z rdečo arabsko številko, stavbne parcele pa so imele črne arabske parcelne številke. Prav tako so stavbe z znaki ločili po namenu - cerkve, javne stavbe, gospodarske stavbe, pošte - in po materialu. Zidane stavbe prepoznamo po roza barvi, lesene so na načrtih označene rumeno. Označevali so tudi vhodno stran v stavbe, pri prvih so uporabili odebeljeno črto karmin barve, pri drugih debelejšo črno črto (slika 19) (Mlakar, 1990).

(28)

Slika 19: Prikaz franciscejskega katastra habsburške monarhije za katastrsko občino Rifnik, izris iz leta 1825 (2021b).

Podatke za jožefinski kataster smo hkrati preverili tudi v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, kjer smo arhivsko gradivo najprej naročili. Naročilnica je zajemala zbirko kopij in nekaj originalov posebnih obrazcev, ki so jih uporabljali za popis zemljišč, njihovo izmero in oceno donosa (Lisec in Ferlan, 2017) in spadajo pod okrajno gosposko Blagovna katastrske občine Rifnik. Pri preiskovanju obrazcev smo se osredotočali predvsem na nam znana imena in priimke, pa tudi hišno številko 20.

3.1.3 Zbiranje podatkov iz zemljiških knjig

Preiskovanje zemljiških knjig nam je omogočil Zgodovinski arhiv Celje, kamor smo najprej poslali vlogo za pregled določenega arhivskega gradiva v njihovi čitalnici (priloga A). V grobem smo se najprej orientirali po podatku iz zapisnika duš, kjer je za obdobje 1830 – 1839 navedeno, da je hiša sodila pod gospostvo Blagovna. Tako bi sledil pregled zbirke zemljiških knjig omenjenega gospostva. Ker pa je ta zbirka precej obsežna – vsebuje namreč urbarialno, dominikalno in gorsko zemljiško knjigo ter knjigo listin (1813 – 1849) hkrati pa bi lahko bila relevantna tudi zbirka zemljiških knjig gospostva Anderburg, zaradi vknjižb in izbrisov združenih gosposk Blagovna in Anderburg (1836 – 1864) – so nam v arhivu predlagali pridobitev historičnega izpisa na okrajnem sodišču.

Za pridobitev historičnega izpisa je bilo potrebno poslati vlogo na Okrajno sodišče v Šentjurju (priloga B). Vlogo so odobrili, s tem pa nam je bil omogočen ogled stare zemljiške knjige za katastrsko občino Rifnik. Iz knjige smo lahko razbrali podatke o gospostvu, to je Anderburg, ter podatke o urbarialni številki, številki 10. Na podlagi pridobljenega, so nam v celjskem arhivu v njihovi čitalnici pripravili gradivo.

(29)

Arhivsko gradivo je zajemalo Grundbuch der Herrschaft Anderburger – Berghelden, t. i.

gorsko zemljiško knjigo, ter staro zemljiško knjigo gospostva Anderburg. S pomočjo znane urbarialne številke smo poiskali podatke o lastništvu domačije, knjigi ustrezno dokumentirali ter delo nadaljevali s pregledom fotografij. Tudi te knjige so bile vodene v gotski kurzivni pisavi, zato smo vnovično posegli po orodjih za pretvarjane in prevajanje pisave, ki smo jih uporabili pri zapisniku duš.

Slika 20: Stara in gorska zemljiška knjiga gospostva Anderburg (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1031 261/2K in 262, 2021).

3.2 DENDROKRONOLOŠKE RAZISKAVE

3.2.1 Izbor objektov ter določitev mest in načina odvzema vzorcev

Dela na terenu smo se lotili tako, da smo si vse objekte domačije dodobra ogledali in ocenili, katere bi bilo najbolj smiselno raziskati. Pri načrtovanju izbire objektov smo se osredotočali predvsem na to, kakšne možnosti ima posamezen objekt z vidika kakovosti lesenih elementov. To vključuje prisotnost biotskega razkroja, morebitne mehanske poškodbe ter število branik. Pri slednjem smo bili pozorni, da je bilo število čim večje, to je minimalno 50 branik.

(30)

Slika 21: Digitalni ortofoto posnetek domačije. Naslov: Šibenik 26, 3230 Šentjur (GURS, 2021).

Na podlagi dosedanjih podatkov, sklepamo, da sta najstarejša objekta hiša in hlev, katerega so v preteklosti delno obnovili in dozidali. Prav tako sta se zdela ta objekta najboljša za vzorčenje, t. j. zadostno število ustreznih mest za odvzem vzorcev. To nas je vodilo k odločitvi, da podrobno analiziramo le ta dva.

3.1.1.1 Hlev s senikom

Slika 22: Prikaz hleva s senikom. Fotografirana je severozahodna stran (foto: Renata Knez).

(31)

Prvotna zgradba je bila zasnovana tako, da je bil pritlični del sezidan iz kamenja, nadstropni del je bil lesen, vse skupaj pa je bilo krito s slamo. Materiale za gradnjo so verjetno pridobili iz bližnje okolice. Nad domačijo je namreč gozd, sama lokacija pa je dokaj skalnata. Znano je, da so sem hodili kamnoseki od blizu in daleč, da so pridobivali material za gradnjo stavb pa tudi druge izdelke, največkrat so to bili mlinski kamni. Z umetnostnega aspekta ima objekt precej malo dekorativnih motivov, kar glede na njegovo namembnost niti ni presenetljivo. Izpostavimo lahko le leseno roko, ki podpira gank in se nahaja na severozahodni strani objekta (slika 23). Hlev so v drugi polovici dvajsetega stoletja nekoliko obnovili, ga dozidali in mu podaljšali ostrešje. Nekje v tem obdobju so mu zamenjali tudi strešno kritino.

Slika 23: Lesena roka na vhodni strani hleva (foto: Renata Knez).

Na objektu smo odvzeli vsega skupno 26 vzorcev iz 23 lesenih elementov. Od tega je bilo 25 izvrtkov, en vzorec pa smo pridobili z žaganjem. Za lažje razumevanje smo mesta vzorčenj grupirali in predstavili v več sklopih, ki so predstavljeni v nadaljevanju.

(32)

Slika 24: Prikaz mest odvzema vzorcev na hlevu (foto: Renata Knez).

Z odvzemom vzorcev smo najprej pričeli pri vhodu v hlev, kjer smo se dogovorili, da bomo vzorce vzeli zgolj iz dela objekta, za katerega sklepamo, da je najstarejši, originalen.

Vzorci iz stebrov so bili odvzeti z vrtanjem, dva izvrtka sta bila iz kostanjevega, eden pa iz hrastovega lesa. Hrastov steber (OFC02) je imel znake obdelave, ki niso sovpadali z njegovo postavitvijo in orientacijo v objektu, zato sklepamo, da je bil ponovno uporabljen za sedanji namen.

(33)

Slika 25: Prikaz mest vzorčenj na zunanji strani hleva s senikom (foto: Renata Knez).

Vzorčenje smo nadaljevali po zunanji strani, kjer smo najprej izvrtali vzorec iz hrastovega trama. Na sliki 25 (OFC05) je razvidno, da tram vsebuje dva stržena, kar pomeni, da se je na tem delu deblo drevesa iz katerega so tram izdelali, razvejilo. Na tramu so dobro razvidne radialne razpoke, ki segajo od periferije do stržena in so nastale zaradi sproščanja napetosti med sušenjem. Kljub temu, da je les zaradi vremenskih vplivov že posivel lahko ocenimo, kje približno se konča beljava in nadaljuje jedrovina – beljava je dokaj uničena zaradi lesnih škodljivcev, medtem ko je jedrovina zelo dobro ohranjena. Vzorec z zaporedno številko osem (OFC08) smo vzeli na notranji strani ganka iz stebra iz lesa kostanja. Biotski razkroj je tu bistveno manjši, saj to preprečuje sama zasnova konstrukcije. Oba vzorca sta bila odvzeta z vrtanjem.

(34)

Slika 26: Prikaz odvzemnih mest vzorcev na ganku (foto: Renata Knez).

Iz prej omenjenega hrastovega trama, ki je imel na zunanji strani na koncu dva stržena, smo izvrtek vzeli tudi na notranji strani, na drugem koncu. Poleg tega smo na ganku izvrtali še dva vzorca iz stebrov iz kostanja ter en smrekov vzorec iz lege nad stebroma.

Odvzemna mesta so prikazana na sliki 26.

(35)

Slika 27: Prikaz odvzemnih mest vzorcev na seniku (foto: Renata Knez).

Na sliki 27 je razvidno, da je del senika novejši, saj je bilo ostrešje podaljšano nad novim prizidkom v pritličnem delu. Tudi tu smo izvrtke odvzeli iz dela, za katerega sklepamo, da je originalen. Tako imamo dva smrekova izvrtka iz vzdolžne in prečne lege ter kostanjev izvrtek iz trama. Slednji je nameščen nad stebrom iz katerega smo odvzeli izvrtek z zaporedno številko dve (OFC02).

(36)

Slika 28: Prikaz odvzemnih mest izvrtkov na seniku (foto: Renata Knez).

Na sliki 28 so prikazana mesta odvzema na hrastovem tramu, smrekovi podporni roki ter legi. Za vse smo ocenili, da imajo zadostno število branik, tudi les je izgledal dobro ohranjen.

(37)

Slika 29: Odvzemna mesta vzorcev iz podporne roke in trama na seniku (foto: Renata Knez).

V spodnjem delu senika smo odvzeli tudi smrekova vzorca z zaporedno številko dvanajst in štirinajst (OFC12 in OFC14). Slednjega smo pridobili iz trama, prvega pa iz podporne roke nad njim, situacija odvzema je na sliki 29.

(38)

Slika 30: Prikaz nekaterih odvzemnih mest v spodnjem in zgornjem delu senika (foto: Renata Knez).

Na sliki 30 so prikazana odvzemna mesta na dveh smrekovih špirovcih, za katera nismo popolnoma prepričani, da sta del objekta od začetka. Prikazani sta tudi odvzemni mesti na hrastovem tramu, ki je bil delno uničen – predvsem zunanja stran, izpostavljena vremenskim vplivom, ter na smrekovem stebru. Na obeh špirovcih smo izvrtali po dva vzorca, saj smo imeli ponekod pri enem problem z grčo ob strženu, vendar je imel precej branik, pri drugem pa se je izvrtek zlomil zaradi luknje povzročene od lesnih škodljivcev.

Tudi slednji je imel veliko branik.

(39)

Slika 31: Prikaz odvzemnih mest v ostrešju senika (foto: Renata Knez).

Na sliki 31 sta prikazani še zadnji dve odvzemni mesti tega objekta. Izvrtke smo pridobili iz smrekovega špirovca ter smrekove podporne roke.

3.1.1.2 Hiša

Hiša je v veliki večini grajena iz kamna. Ko opazujemo zunanjost, nam odpadli omet razkriva, da je bilo ponekod uporabljeno kamenje precejšnje velikosti, prav tako pa nekateri domnevajo, da je del hiše zgrajen v skalo. To se deloma vidi v notranjosti, na severni strani, kjer ob vhodu v osrednji prostor, nekdanjo »črno kuhinjo«, na levi za vrati zagledamo strme lesene stopnice. Če pogledamo skozi prostor med stopnicami, se tam res nahaja velik kos skale, ki so ga obdelali, da so lahko le-te namestili. O resničnosti prvotne trditve pa lahko sklepamo tudi iz velikosti ter razporeditve spodnjih treh prostorov. Ti so precej majhni in zgoščeni na jugovzhodnih treh četrtinah pritličja, ostala prostornina je neizkoriščena. Leseni deli stavbe so okna, vrata, podi in ostrešje. Kritina je bila svoj čas slamnata, dandanes pa je streha krita z bobrovcem.

(40)

Slika 32: Prikaz hiše. Fotografirana je severna stran objekta (foto: Renata Knez).

Na tem objektu (hiši) smo odvzeli 22 vzorcev iz prav toliko elementov. Od tega je bila polovica vzorcev odvzetih iz stropnikov, ostalo pa iz ostrešja. Vsi vzorci so bili pridobljeni z vrtanjem. Tudi tu smo zaradi boljše preglednosti mesta vzorčenja grupirali v več sklopov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.

Vzorčenje hiše smo pričeli na stropnikih, ki jih je bilo potrebno predhodno izkopati. Pod na podstrešju je bil namreč nasut s peskom in drobnim kamenjem (slika 33). Po izkopu smo ocenili, kateri stropniki bi bili primerni za odvzem izvrtkov. Nekateri izmed njih so bili preozki, drugi so bili precej napadeni od škodljivcev, nekaj pa je bilo takšnih, da je bila zgornja plast preveč zoglenela zaradi požara do katerega je prišlo v preteklosti.

Na sliki 33 je prikazano, da so imela vsa odvzemna mesta smrekove vzorce. Na prvi pogled smo ocenili, da je imela večina precej malo branik, z izjemo dveh.

Na sliki 34 so prikazana odvzemna mesta edinih treh vzorcev za katere smo najprej domnevali, da so bukovi, kasneje pa smo prišli do ugotovitve, da gre za črno jelšo. Ti izvrtki so poleg tega, da so bili poogleneli, še dodobra uničeni zaradi škodljivcev, zato si od njih nismo preveč obetali.

(41)

Slika 33: Prikaz dela odvzemnih mest vzorcev iz stropnikov hiše (foto: Renata Knez).

Slika 34: Prikaz drugega dela mest odvzema vzorcev iz stropnikov hiše (foto: Renata Knez).

(42)

Slika 35: Prikaz odvzemnih mest preostanka stropnikov ter dela ostrešja (foto: Renata Knez).

Preostanek vzorcev iz stropnikov smo odvzeli na mestih prikazanih na sliki 35. Tudi ta dva sta bila, kot večina, smrekova in z manjšim številom branik. Na tem delu smo vzeli še smrekova vzorca iz dveh špirovcev.

(43)

Slika 36: Prikaz odvzemnih mest na delu ostrešja hiše (foto: Renata Knez).

Na sliki 36 so prikazana štiri mesta kjer smo izvrtali vzorce. Vsi vzorci so bili smrekovi, od tega sta bila dva vzeta iz špirovcev, eden iz lege ter zadnji iz stebra.

Na sliki 37 in 38 imamo prikazana odvzemna mesta, kjer gre povsod za smrekove vzorce.

Na prvi od omenjenih slik govorimo o legi in stebru, na slednji pa imamo poleg lege še podporno roko in špirovec.

(44)

Slika 37: Prikaz odvzemih mest ostrešja hiše (foto: Renata Knez).

Slika 38: Prikaz odvzemnih mest na ostrešju hiše (foto: Renata Knez).

(45)

3.2.2 Odvzem in priprava vzorcev

Vzorce smo na obeh objektih odvzeli v začetku maja 2021. Postopek je bil opravljen z vrtanjem (slika 39), le en vzorec smo odvzeli s pomočjo ročne žage. Za pridobivanje izvrtkov smo uporabili specialni baterijski vrtalni stroj, v katerega smo vstavili votel sveder premera 16 mm. Vrtali smo na takšnih mestih, da smo zajeli čim večje število branik, kar pomeni, da smo vrtali pravokotno na njih in se trudili zajeti stržen. Paziti smo morali, da smo se izognili morebitnih grč ter drugih anomalij in tujkov v elementih.

Slika 39: Specialna oprema in prikaz odvzema vzorca s pomočjo vrtalnega stroja (foto: Renata Knez).

Pridobljene izvrtke smo nato ustrezno fiksirali na namensko izdelane utorjene letvice. To smo izvedli s pomočjo lesnega lepila in lepilnega traku. Posebej previdni smo bili pri polomljenih izvrkih, da smo posamezne dele pravilno orientirali. Tako izdelane vzorce smo nato opremili še z oznako OFC, zaporedno številko elementa ter zaporedno črko, če smo iz enega elementa odvzeli več izvrtkov. Za vsak vzorec smo beležili tudi evidenco, in sicer, na katerem mestu smo ga izvrtali, ali je vseboval stržen ter zadnjo braniko in katera je predvidena drevesna vrsta.

Slika 40: Prikaz pravilno orientiranega smrekovega izvrtka brez napak (foto: Renata Knez).

(46)

Nastale izvrtine v elementih smo po končanem vrtanju zamašili. To smo storili z bukovimi palicami, katerih premer je bil nekoliko manjši od premera izvrtine. Palico smo vstavili, odvečni del odžagali in tako pridobljen čep s pomočjo dleta delno razcepili, da smo lahko vstavili majhno zagozdo. S pomočjo kladiva smo čep in zagozdo spojili in tako zamašili izvrtino. Palice so na začetku bile osušene na nižjo ravnovesno vlažnost, kot leseni elementi objektov, zato imajo manjši premer od izvrtine. Čez čas se navlažijo, njihova ravnovesna vlažnost se dvigne na nivo preostalega elementa, v katerega so vstavljene. Ker pri tem nabreknejo, je spoj trden in ne izpadejo.

Slika 41: Prikaz vstavljanja zagozde, da ne izpade (foto: Renata Knez).

Po končanem odvzemu izvrtkov in izdelavi vzorcev, se je naše delo nadaljevalo v laboratoriju Katedre za tehnologijo lesa Oddelka za lesarstvo. Tam smo vzorce gladko zbrusili in jih tako pripravili za skeniranje (slika 42). Brušenje smo izvedli na tračnem brusilnem stroju pri različnih granulacijah, začenši z najnižjo in postopoma z višjimi, da smo na koncu dosegli res dobro gladkost površine. Granulacije, ki smo jih uporabili so bile sledeče: 80, 120, 180, 240, 280, 320 in 400.

Slika 42: Brušenje in prikaz odvzetih vzorcev po brušenju pripravljenih za skeniranje in merjenje (foto: Maks Merela in Renata Knez).

(47)

3.2.3 Merjenje širin branik in datiranje

Merjenje širin branik smo opravili v laboratoriju Katedre za tehnologijo lesa. Vzorce smo skenirali po skupinah z oznakami OFC od 1-10, 11-20, 21-30, 31-40 in 41-45, dodali smo jim še pripadajočo črko A, če smo na konstrukcijskem elementu odvzeli zgolj en izvrtek in B, če smo poleg iz istega elementa odvzeli še dodaten izvrtek.

S skeniranjem smo dobili 5 visoko-ločljivih skenogramov (1200 dpi), katere smo po delih preučili in izmerili branike v računalniškem programu CooRecorder – Cybis Coordinate Recorder. Seveda smo predhodno določili še drevesno vrsto posameznega vzorca s pomočjo makroskopske identifikacije, hkrati pa smo v Excelovem programu vodili evidenco celotnega postopka merjenja širin branik ter zabeležili rezultate datiranja, če se je le-to izkazalo za uspešno. Tako smo poleg ugotovljene lesne vrste beležili še zaporedno številko vzorca, oznako vzorca, tip vzorca, del konstrukcije, iz katerega je bil odvzet vzorec, če smo izvedli merjenje in ali je primeren za dendrokronološko analizo. Zabeležili smo tudi, če je vzorec vseboval stržen, kolikšno je bilo število branik beljave (hrast, kostanj), ali ima zadnjo braniko pod skorjo, število branik ter po samem datiranju – datum zadnje branike.

Samo merjenje v programu CooRecorder smo pričeli s klikom z miško na letnico na perifernem delu, končali pa smo pri najbolj notranji braniki oziroma v strženu, če ga je vzorec vseboval. Ko smo označevali točke, kjer se začne in konča posamezna branika, smo pazili, da smo le-te postavljali v liniji pravokotno na branike. Natančno smo morali označiti tudi morebitne razpoke in smolne žepke, da jih je lahko program na koncu odštel.

Vzorce smo tekoma opazovali še skozi mikroskop OLYMPUS S2-11. Na mikroskop je bila pritrjena kamera NIKON E995, preko katere smo opazovali sliko na barvnem monitorju SONY – trinitron. Takšen princip dela je zagotavljal doslednost in natančnost, saj smo pri morebitni nejasnosti branik na posnetku zadevo podrobno preverili z mikroskopom. S pomočjo omenjenega programa smo na koncu dobili datoteko s koordinatnim zapisom razdalj med točkami označenih branik. Te datoteke smo nato obdelali s programom CDendro, katerega naloga je bila pretvoriti dobljene koordinate v širine branik v želenem formatu. Datoteke smo odprli v programu TSAP Win in jih grafično predstavili.

(48)

Slika 43: Prikaz uporabljene opreme za merjenje širin branik (foto: Renata Knez).

Te grafične prikaze, pri katerih gre za zaporedja širin branik v odvisnosti od časa, smo nato medsebojno primerjali. To pomeni, da smo pri zaporedjih širin branik istih drevesnih vrst v posamezni stavbi iskali ujemanja, čemur pravimo sinhronizacija. Uspešno sinhroniziranim serijam ujemajočih se krivulj smo izračunali povprečje, s čimer smo določili kronologijo objekta. Ker smo dendrokronološke raziskave izvajali na dveh stavbah, kjer je bilo več gradbenih faz oz. smo predpostavili, da je prišlo do dograjevanja, hkrati pa smo obravnavali štiri drevesne vrste, smo upravičeno pričakovali več kronologij. Ne glede na število pridobljenih kronologij, smo le-te na koncu še datirali. Datiranje tako pridobljenih kronologij je zajemalo ponovno sinhronizacijo, a tokrat z ustrezno standardno referenčno kronologijo. Proces je potekal tako, da smo kronologije posameznih drevesnih vrst sinhronizirali z njim ustrezno referenčno kronologijo, ob enem pa smo upoštevali še obdobje in zemljepisno območje. Pri dataciji smo uporabili standardne referenčne kronologije iz baze Katedre za tehnologijo lesa na Oddelku za lesarstvo.

(49)

4 REZULTATI

4.1 UGOTOVITVE NA PODLAGI PISNIH VIROV

Pisne vire smo preučevali vzporedno z dendrokronološko raziskavo. Za boljšo interpretacijo dendrokronoloških rezultatov najprej predstavljamo ugotovitve, do katerih smo prišli pri preiskovanju zgodovinskih zapisov, kjer je bil zapisnik duš iz arhiva šentjurske župnije naša izhodiščna točka. V njem smo pridobili informacije, ki segajo do leta 1830. V zapisnikih so omenjene štiri družine, o katerih ni napisanega veliko, so pa razvidni, sicer skopi, podatki o sorodstvenih razmerjih. Ne glede na to, smo ugotovili, da sta skoraj celotno 20. stoletje na domačiji bivali družini Žafran in nekoliko kasneje še iz nje izvirajoča družina Čakš. Tako je videz današnje domačije v veliki meri posledica njihovega bivanja, o čemer pričajo tudi objekti nastali v tem obdobju (kozolec, vodnjak,

»prešnica«, »cajgkamra«). Naslednji zapisnik poroča, da je drugo polovico 19. in začetek 20. stoletja na domačiji živela družina Plausteiner, ki naj bi se sem preselila iz sosednje hiše na takratnem naslovu Šibenik 22 (danes Šibenik 28). Najstarejši podatki, ki jih hrani župnišče navajajo, da je bila prva družina prebivajoča na tem naslovu imenovana Kopriva.

Tako zasledimo ime Franc Kopriva, ki naj bi bil poročen s Katarino, rojeno Grofs. Pod njunima imenoma so navedeni trije otroci: Franc, Terezija in Henrik. Na zadnje pa lahko preberemo ime Karl Anton in v isti vrstici Terezija, z datumom rojstva in smrti (slika 44).

Po preiskovanju šentjurske krstne knjige (1834 – 1845), smo ugotovili, da je bil Karl Anton sin Terezije, vendar je kmalu po rojstvu umrl.

Slika 44: Prikaz najstarejšega zapisnika iz leta 1830 s podatki o družini Kopriva (Arhiv Župnije Šentjur, 2021).

Poleg imen Franca in Terezije je zapisano mesto Klagenfurt, kar nas je napeljalo k preiskovanju krstne knjige St. Egid – Klagenfurt (Geburtsbuch IX in Geburtsbuch X).

Ugotovili smo, da sta bila Franc in Terezija rojena v omenjenem mestu, iz nekega razloga pa so se nato z družino preselili v Šibenik (sliki 45 in 46). Njun brat Henrik, pa bi lahko bil glede na podatke šentjurske krstne knjige (1806 – 1836), rojen v Šentjurju (slika 47).

(50)

Slika 45: Krstni podatki Franca Koprive iz Geburtsbuch IX, Klagenfurt - St. Egid (Matricula, 2021a).

Slika 46: Krstni podatki Terezije Kopriva iz Geburtsbuch X, Klagenfurt - St. Egid (Matricula, 2021b).

Slika 47: Krstni podatki Henrika Koprive iz šentjurske krstne knjige obdobja 1806 – 1836 (Matricula, 2021c).

Pri pregledovanju zapisnika smo pridobili kar nekaj podatkov, ki so nam omogočili, da smo se oprli še na nekatere druge vire. Izvedeli smo podatke o gospostvu, pod katerega je spadala domačija, to je Reifenstein (slika 44). S temi informacijami, smo nadaljevali raziskovanje po starih zemljiških knjigah. Pregled stare zemljiške knjige na Okrajnem sodišču v Šentjurju ter še starejših knjig v Zgodovinskem arhivu v Celju nam je pomagal sestaviti še zadnje koščke sestavljanke. Tako smo pridobili dobršen del podatkov, ki pričajo, kdaj okvirno naj bi domačija nastala. V zemljiških knjigah smo pridobili zapise o vseh lastnikih in o tem, kdaj so pridobili zemljišče.