DENDROKRONOLOŠKA RAZISKAVA IN IDENTIFIKACIJA LESENIH DELOV OBJEKTOV IDRIJSKE RUDARSKE HIŠE IN IDRIJSKE KAMŠTI

(1)

ODDELEK ZA LESARSTVO

Meta PIVK

DENDROKRONOLOŠKA RAZISKAVA IN IDENTIFIKACIJA LESENIH DELOV OBJEKTOV IDRIJSKE RUDARSKE HIŠE IN IDRIJSKE KAMŠTI

DIPLOMSKO DELO

Visokošolski strokovni študij - 1. stopnja

Ljubljana, 2021

(2)

ODDELEK ZA LESARSTVO

Meta PIVK

DENDROKRONOLOŠKA RAZISKAVA IN IDENTIFIKACIJA LESENIH DELOV OBJEKTOV IDRIJSKE RUDARSKE HIŠE IN

IDRIJSKE KAMŠTI

DIPLOMSKO DELO

Visokošolski strokovni študij - 1. stopnja

DENDROCHRONOLOGICAL ANALYSIS AND IDENTIFICATION OF WOODEN ELEMENTS OF IDRIJA MINER’S HOUSE AND

IDRIJA “KAMŠT”

B. SC. THESIS

Professional Study Programmes

Ljubljana, 2021

(3)

Diplomsko delo je zaključek Visokošolskega strokovnega študija Lesarsko inženirstvo – 1.

stopnja. Delo je bilo opravljeno na Katedri za tehnologijo lesa.

Senat Oddelka za lesarstvo je za mentorja diplomskega dela imenoval izr. prof. dr. Maksa Merelo, za recenzentko pa je bila imenovana prof. dr. Katarina Čufar.

Komisija za oceno in zagovor:

Predsednik:

Član:

Datum zagovora:

Meta Pivk

(4)

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA

ŠD Dv1

DK UDK 630*561.24

KG Dendrokronologija, identifikacija lesa, kulturna dediščina, idrijska rudarska hiša, idrijska kamšt

AV PIVK, Meta

SA MERELA, Maks (mentor)/ČUFAR, Katarina (recenzentka) KZ SI-1000 Ljubljana, Rožna dolina c. VIII/34

ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Visokošolski študijski program 1. stopnje Lesarsko inženirstvo

LI 2021

IN DENDROKRONOLOŠKA RAZISKAVA IN IDENTIFIKACIJA LESENIH DELOV OBJEKTOV IDRIJSKE RUDARSKE HIŠE IN IDRIJSKE KAMŠTI

TD Diplomsko delo (Visokošolski strokovni študij - 1. stopnja) OP IX, 63 str., 5 pregl., 58 sl., 23 pril., 37 vir.

IJ sl JI sl/en

AI Idrija je znana po rudniku živega srebra, ki je bil gonilo za razvoj mesta, okoliša in dvig kvalitete življenja tedanjih prebivalcev. V času delovanja rudnika je bil les izrednega pomena, tako za vzpostavitev rudniškega kompleksa, kot tudi zunanje infrastrukture in gradnjo bivališč. Po pregledu ohranjene literature in potencialnih stavb, smo se odločili, da bomo izvedli dendrokronološke raziskave na dveh objektih – na tipični idrijski rudarski hiši in na kamšti, črpalki za vodo na vodni pogon. Opravili smo terensko vzorčenje lesa, na katerem smo nato v laboratoriju izvedli identifikacije lesnih vrst in opravili meritve širin branik za dendrokronološke analize. Iz meritev smo konstruirali kronologije objektov in jih datirali s pomočjo referenčnih kronologij Katedre za tehnologijo lesa. Raziskani les je pretežno predstavljal les bele jelke (Abies alba), samo en vzorec iz rudarske hiše je bil iz lesa navadne smreke (Picea abies). Idrijsko rudarsko hišo in njeno izgradnjo, smo na podlagi datacij elementov z zadnjo braniko pod skorjo (1602 do 1699) umestili v 17. stoletje. Les kamšti na podlagi datacij konstrukcijskih elementov brez zadnje branike pod skorjo umeščamo v obdobje po letu 1923. Rezultati kažejo, da je na kamšti danes prisotno zelo malo originalnega lesa, saj je delovala kar 150 let in je bila zaradi tega nenehno izpostavljena obrabi in mehanskim poškodbam.

(5)

KEY WORDS DOCUMENTATION

ND Dv1

DC UDC 630*561.24

CX Dendrochronology, wood identification, cultural heritage, Idrija miner’s house, Idrija “kamšt”

AU PIVK, Meta

AA MERELA, Maks (supervisor)/ČUFAR, Katarina (co-advisor) PP SI-1000 Ljubljana, Rožna dolina c. CIII/34

PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Wood Science and Technology, Professional Study Programme in Wood Engineering

PY 2021

TY DENDROCHRONOLOGICAL ANALYSIS AND IDENTIFICATION OF

WOODEN ELEMENTS OF IDRIJA MINER’S HOUSE AND IDRIJA “KAMŠT”

DT B. Sc. Thesis (Professional Study Programmes) NO IX, 63 p., 5 tab., 58 fig., 23 ann., 37 ref.

LA sl Al sl/en

AB Idrija is known for its mercury mine. The mine was a driver for the development of the city and its surroundings, and raising the quality of life of the then inhabitants. At that time, wood was extremely important, both for the establishment of the mining complex, as well as the external infrastructure and housing construction. Based on a review of the preserved literature and potential research locations, we decided to perform a dendrochronological analysis on a typical Idrija's miners house and on a ˝kamšt˝, a water-powered water pump. We performed field sampling of wood, on which we then performed identifications of wood species in the laboratory and performed measurements of the growth ring widths for dendrochronological analysis. Based on the results, we constructed chronologies of buildings and dated them with the help of reference chronologies from the Chair for Wood Science. Most analysed samples were identified as silver fir wood (Abies alba), and only one sample was identified as Norway spruce (Picea abies). Based on the dating of the construction elements with waney edge (1602 do 1699) we placed the Idrija Mining House in the 17th Century. The dating results for the dated elements without waney edge place the ˝kamšt˝ in the period after 1923. We assume that there is not much left of the structure’s original wood, because it has been in operation for 150 years and has been constantly exposed to wear and damage.

(6)

KAZALO VSEBINE

Str.

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA III

KEY WORDS DOCUMENTATION IV

KAZALO VSEBINE V KAZALO PREGLEDNIC VII KAZALO SLIK VIII

1 UVOD ... 1

1.1 CILJI IN HIPOTEZE ... 3

Cilji ... 3

Hipoteze ... 3

2 PREGLED OBJAV ... 4

2.1 RUDARSKA HIŠA ... 4

2.2 IDRIJSKA KAMŠT ... 6

2.3 DENDROKRONOLOGIJA ... 8

Razlaga pojmov ... 9

3 MATERIAL IN METODE ... 10

3.1 LOKACIJA OBJEKTA RUDARSKA HIŠA ... 10

3.2 LOKACIJA OBJEKTA IDRIJSKA KAMŠT ... 14

3.3 ODVZEM VZORCEV ZA DENDROKRONOLOŠKE ANALIZE ... 15

3.4 PRIPRAVA VZORCEV ZA RAZISKAVE ... 20

Vzorci za dendrokronološke preiskave ... 20

Identifikacija lesa in dendrokronološke analize ... 22

3.1 DENDROKRONOLOGIJA ... 25

4 REZULTATI ... 27

4.1 RUDARSKA HIŠA ... 27

Identifikacija lesa in dendrokronološke datacije ... 27

Datiranje in interpretacija rezultatov ... 29

Lesne vrste in datacije na načrtu hiše ... 33

4.2 IDRIJSKA KAMŠT ... 44

Identifikacija lesa in dendrokronološke datacije ... 44

Lesne vrste in datacije na načrtu kamšti ... 50

(7)

5 RAZPRAVA IN SKLEPI ... 54

5.1 RAZPRAVA ... 54

5.2 SKLEPI ... 57

6 POVZETEK ... 59

7 VIRI ... 61 8 PRILOGE

(8)

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Pregled analiziranih vzorcev ter datacije s pripadajočimi statističnimi podatki za objekt rudarska hiša ... 30 Preglednica 2: Podatki o mestih odvzema ter ostale podrobnosti ... 31 Preglednica 3: Pregled analiziranih vzorcev ter datacije s pripadajočimi statističnimi podatki za objekt idrijska kamšt ... 45 Preglednica 4: Podatki o mestih odvzema ter ostale podrobnosti ... 46 Preglednica 5: Podatki o dataciji vzorcev kamšti iz avstrijskega dendrokronološkega

laboratorija ... 48

(9)

KAZALO SLIK

Slika 1: Valvasorjeva upodobitev Idrije leta 1689, iz knjige Slava vojvodine Kranjske ... 2

Slika 2: Rudarska hiša na Bazoviški 4 ... 5

Slika 3: Rudarska hiša slikana s strani ... 5

Slika 4: Idrijska kamšt iz desne strani ... 6

Slika 5: Delovanje kamšti ... 7

Slika 6: Datirano zaporedje širine branik v odzivnosti od časa ... 8

Slika 7: Prikaz glavnih sestavnih delov lesa na primeru vzorca ... 9

Slika 8: Graf rudarskih hiš v Idriji ... 10

Slika 9: Zemljevid lokacije rudarske hiše ... 10

Slika 10: ''Hiša'' ali osrednji prostor druženja, dela in obedovanja ... 12

Slika 11: Črna kuhinja v pritličju ... 13

Slika 12: Lokacija objekta kamšti ... 14

Slika 13: Odvzem izvrtka – RUD01, vrtanje v lego... 15

Slika 14: Oprema za izvedbo terenskega dela ... 15

Slika 15: Vrtanje na objektu kamšti ... 17

Slika 16: Izvrtek je ostal v izvrtini ... 17

Slika 17: Izvlek izvrtka s pomožno kovinsko palico ... 17

Slika 18: Primer poškodovanega izvrtka ... 18

Slika 19: Primer celega izvrtka ... 18

Slika 20: Vsi vzorci iz rudarske hiše ... 19

Slika 21: Lepljenje vzorca KAM08 na leseno palico z utorom ... 20

Slika 22: Brušenje vzorcev na tračnem brusilnem stroju ... 21

Slika 23: Vzorci pripravljeni na analizo ... 21

Slika 24: Skeniranje vzorcev ... 22

Slika 25: Posnetek zaslona iz programa CooRecorder 9.5. ... 23

Slika 26: Delo v laboratoriju ... 24

Slika 27: Delo v laboratoriju ... 24

Slika 28: Postopek sinhronizacije na referenčno krivuljo ... 25

Slika 29: Postopek sinhronizacije branik na referenčne krivulje ... 25

Slika 30: Vzorci RUD11- RUD20 ... 27

Slika 31: Vzorci RUD01-RUD10 ... 27

(10)

Slika 32: Primerjava vzorcev ... 28

Slika 33: Razpon datiranih zaporedij širin branik z objekta rudarska hiša ... 32

Slika 34: Primerjava krivulje RudHK1 ... 32

Slika 35: Načrt 2. nadstropja ... 33

Slika 36: Vzorci RUD01, RUD02 in RUD03 ... 34

Slika 37: Legenda oznak na mikro sliki vzorcev ... 34

Slika 38: Vzorci RUD04, RUD05, RUD06, RUD07 in RUD08 ... 35

Slika 40: Načrt 1.nadstropja ... 37

Slika 41: Vzorec RUD09 ... 38

Slika 44: Načrt pritličja: ... 40

Slika 47: Načrt kleti ... 42

Slika 48: Vzorci RUD19 in RUD20 ... 43

Slika 49: Vzorci KAM01-KAM12 ... 44

Slika 50: Novonastala kronologija objekta KAM-tk1 ... 47

Slika 51: Primerjava krivulje KAM-tk1 ... 47

Slika 52: Razpon datiranih zaporedij širin branik z objekta kamšt ... 49

Slika 53: Načrt kamšti ... 50

Slika 54: Vzorci KAM01, KAM02, KAM03 in KAM05 ... 51

Slika 55: Vzorec KAM04 ... 51

Slika 58: Vzorci KAM09, KAM10, KAM11 in KAM12 ... 53

(11)

1 UVOD

Pestra zgodovina Idrije je močno vpeta v vsakdanje življenje tako meščanov, kot tudi nas, ki živimo na okoliškem podeželju. Živo srebro, idrijska čipka in žlikrofi so le nekatere izmed številnih posebnosti, ki delajo Idrijo tako drugačno, da se lahko njeno zgodbo in tradicijo živi še danes, po več kot 500 letih od odkritja samorodnega živega srebra, okoli leta 1490.

Odkritje je zagotovo mejnik, ki je ključno vplival na razvoj Idrije. Nenehno priseljevanje rudarjev iz sosednjih dežel in aktivno delovanje rudnika, je Idrijo neprestano sililo k napredku in izboljševanju kvalitete življenja. Prav zaradi izjemnega in hitrega napredka je bila konec 17.

stoletja Idrija drugo največje mesto dežele Kranjske. Kot zanimivost lahko dodamo, da število prebivalcev tistega časa ni bilo pretirano manjše od današnjega. (Arko, 1913).

Prvič je Idrijo leta 1689 omenjal Janez Vajkard Valvasor v delu Slava vojvodine Kranjske. V tem delu jo je tudi upodobil na bakrorezu iz sicer izredno nenavadne perspektive, a vseeno je moč prepoznati nekaj objektov, med katerimi so grad Gewerkenegg¹, cerkev Sv. Trojice² kjer naj bi škafar odkril živo srebro, med drugo svetovno vojno porušeno cerkev Sv. Barbare³, prepoznamo lahko tudi Trg svetega Ahacija⁴, nekdanjo ljudsko šolo, lekarno, župnišče in tudi Švico⁵. Najdemo lahko nekaj rudniških objektov in naprav, kot so Barbarin jašek⁶, bašerija⁷, lesene rake⁸ in grablje⁹. Opazimo, kako se je naselbina razširila vzdolž kotline, opazna je tudi velika zgostitev lesenih pritličnih rudarskih hiš z lesenimi čopi in leseno kritino. Številne so tudi zelene površine (slika 1) (Arko, 1913).

(12)

Slika 1: Valvasorjeva upodobitev Idrije leta 1689, iz knjige Slava vojvodine Kranjske (Idrijska obzorja, 1993)

Idrija je po dobrem pol tisočletju eden izmed biserov Slovenije. Izstopa na vseh področjih – na gastronomskem, umetniškem, kulturnem, zgodovinskem in turističnem nivoju. Je območje, ki ponuja številne aktivnosti. Je mesto z zgodbo, predvsem pa je to kraj, ki ima tisto, kar danes primanjkuje večini krajev – dušo.

Ko sem leto nazaj opravljala izobraževanje za licenco lokalnega turističnega vodiča, sem skozi ta proces ugotovila, kako pomembno nalogo je imel les v obdobju vzpostavitve rudniškega kompleksa in njegove okolice. Ker je lesarstvo panoga, ki mi je najbližje, sem začela povpraševati lokalne inštitucije po obstoječih podatkih o lesu skozi zgodovino Idrije in kaj kmalu ugotovila, da se o zgodovinski rabi lesa na idrijskem ne ve prav dosti. Vse to me je spodbudilo k raziskovanju in odkrivanju v tistih časih pomembnega elementa – lesa.

Velik del objektov je bil zaradi vključenosti v muzejske zbirke in posledično zaradi vodenih turističnih ogledov v večji meri že obnovljen in saniran v takšnem obsegu, da je na njih ostalo originalnih kosov lesa zelo malo. V sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija – Cerkno smo prišli do zaključka, da sta za analizo najbolj primerna rudarska hiša¹⁰ in idrijska kamšt¹¹. Oba objekta sta nepogrešljiva elementa, ki sta skozi zgodovino ključno vplivala na kakovost življenja prebivalcev.

(13)

1.1 CILJI IN HIPOTEZE Cilji

Glavni cilj naloge je dendrokronološko opredeliti in identificirati lesene dele obeh objektov Mestnega muzeja Idrija in pridobljene podatke primerjati z že obstoječim gradivom.

Približni časovni okvir izdelave teh objektov je že poznan, naš cilj pa je do sedaj znane podatke preveriti in jih bolj podrobno umestiti v celoten časovni okvir obstoja Idrije.

Hipoteze

Raziskava bo omogočila datiranje delov proučevanih lesenih objektov.

Poleg datacije bo mogoče identificirati vrste lesa, ki so jih v času gradnje imeli na razpolago in jih uporabljali.

Rezultati bodo z novimi in dopolnjenimi podatki pozitivno vplivali na obstoječo poznavanje dveh pomembnih idrijskih muzejskih objektov.

(14)

2 PREGLED OBJAV 2.1 RUDARSKA HIŠA

O Idriji se danes najverjetneje ne bi toliko govorilo, če se konec 15. stoletja na tem mestu ne bi odkrilo zelo bogatega nahajališča živosrebrne rude. O tem dogodku govori legenda o škafarju, izdelovalcu lesenih posod, ki naj bi leta 1490 v potoku na dnu lesenega škafa opazil srebrno svetlikajočo se snov, za katero so pozneje nekje na območju današnje Škofje Loke ugotovili, da gre za težko kovino imenovano živo srebro. Kmalu so se v iskanju bogastva cinobaritne rude v Idrijo začeli preseljevati rudarji iz okoliških dežel (Baš, 1957).

Velika prenatrpanost in zasedenost stanovanj je rudarje silila v najemništvo, večina izmed njih si namreč ni mogla privoščiti nakupa lastne hiše. To je privedlo do situacij, da je poleg lastnikov v hiši živelo več družin, največkrat tudi mladi neporočeni rudarjih (Baš, 1957).

Konec 19. stoletja je velika stanovanjska stiska pripeljala do gradnje prhavzov¹², ki se jih je v zgodovini obravnavalo kot predhodnike stanovanjskih blokov. Največ jih je zgradila prav rudniška uprava, nekaj pa jih je bilo v zasebni lasti (Gnezda, 2002).

Preiskovana rudarska hiša se nahaja nedaleč od mestnega jedra. Do nje vodi nekaj deset metrov dolga strma pot. Hiša je zakopana v breg, obdana z ogromnim vrtom, na katerem je včasih prevladovala raznovrstna zelenjava, pa tudi pelin¹³. Viri navajajo, da je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja v bližini rudniškega jaška Frančiška¹⁴, kjer je danes tehniški oddelek Muzeja z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami. Po domače se je hiši reklo pr’ Kosu.

Leta 1910 so v njej živele tri družine s skupno kar 18 člani. Zadnja stanovalka in lastnica je bila šivilja Dora Kos (1912–1984). Muzej je hišo odkupil od dedičev in jo v začetku devetdesetih let 20. stoletja celovito obnovil (Gnezda, 2002).

Idrijska rudarska hiša je poseben tip hiše, ki se po zasnovi loči od alpske hiše oziroma njene škofjeloško-cerkljanske različice: vkopana je v pobočje, njene značilnosti so visoka gradnja, strma lesena streha in prizidki (slika 2). Zaradi svoje višine in beline pušča mogočen vtis.

Konstrukcija hiše je lesena, zidani so temelji; klet, pritličje in kuhinje v vseh nadstropjih (slika 3). Zunanje stene so sestavljene iz desk, obite z letvami na ribjo kost, ometane z malto in pobeljene z apnom. Ob hiši je zelenjavni vrt (Gnezda, 2002).

(15)

Slika 3: Rudarska hiša slikana s strani (MMI, 2021a) Slika 2: Rudarska hiša na Bazoviški 4 (MMI, 2021a)

(16)

2.2 IDRIJSKA KAMŠT

Vdor podtalnice v rudniške jame je bil zelo pogosto največja težava v delovanju rudnika, črpanje vode pa eno najtežjih, najdražjih in najnevarnejših opravil. V času delovanja je idrijski rudnik vlagal velika finančna sredstva, da bi z inovacijo lahko rešili težavo z naraščajočo vodo v rudniku. Tako je rudnik doživel izjemen napredek v začetku 16. stoletja, ko so pričeli z gradnjo kamšti – črpalk na vodni pogon. Postavljene so bile ob Ahacijevem jašku (1533), Barbarinem jašku (1604), Terezijinem jašku (1736), Jožefovem jašku (1790), Frančiškovem jašku (1792) in Ferdinandovem jašku (1836). Bile so tako učinkovite, da so nekatere med njimi delovale še tudi po tem, ko so v rudniku v ta namen že uporabljali parni pogon (MMI, 2021b).

Kamšt je torej velika črpalna naprava na vodni pogon, ki je iz idrijskega rudnika živega srebra črpala jamsko vodo (sliki 4 in 5). Poimenovanje izhaja iz nemške besede Wasserkunst in pomeni ‘vodna umetnija’. Sestavljena je iz lesenega pogonskega kolesa, leseno-jeklenega vodoravnega pogonskega in navpičnega črpalnega drogovja ter batnih črpalk. Posebnost kamšti je njeno ogromno pogonsko kolo, ki meri v premer 13,6 m. V preteklosti je za potrebe rudnika v Idriji delovalo več kamšti. Do danes se je uspelo ohraniti le to ob Jožefovem jašku, ki je bila postavljena leta 1790, delovala pa je več kot 150 let, vse do leta 1948. Največja zanimivost je, da je črpala vodo iz rudnika, sama pa prav tako delovala na vodni pogon (MMI, 2021b).

Slika 4: Idrijska kamšt iz desne strani (MMI, 2021b)

(17)

Voda, ki je pritekla iz vodnega kanala »rake« (3,5 km dolg kanal zgrajen ob koncu 16. stoletja, ki je neprestano zagotavljal stalen in močan dotok reke Idrijce), je po lesenem žlebu pritekala na leseno kolo in lopatice, ter ga vrtela s hitrostjo štiri do pet obratov na minuto. Vrtenje gredi ogromnega pogonskega kolesa se je prek ročice, ojnice in pogonskega vodoravnega drogovja dolžine 75 m prenašalo na črpalno drogovje, ki je bilo speljano po jašku v globino rudnika (MMI, 2021b).

Črpanje je tako potekalo v treh stopnjah – od prve do druge in nato tretje batne črpalke, ki so bile nameščene na XI., IX. in III. obzorju rudnika, od tam pa po kanalu na plano. Kamšt je z močjo 100 konjskih sil načrpala približno 300 litrov vode na minuto; za en obrat kolesa je porabila okoli 13 sekund. Voda, ki je pritekala po rakah in skozi jekleno cev na korce kolesa, je tako kot načrpana voda odtekala pod kolesom skozi podzemni kanal nazaj v strugo Idrijce (MMI, 2021b).

Pri kamšti sta nekdaj delala po dva kumštajgarja (vzdrževalca) hkrati. Nadzorovala sta njeno delovanje in zlasti skrbela za mazanje vrtečih in gibljivih delov (MMI, 2021b).

Slika 5: Delovanje kamšti – lesenega vodnega kolesa, za črpanje vode (MMI, 2021b)

(18)

2.3 DENDROKRONOLOGIJA

Dendrokronologija je veda, ki omogoča datiranje in razlago preteklih dogodkov s pomočjo raziskave lesa. Med drugim se jo uporablja za določanje starosti zgodovinskih objektov, pohištva, umetniških slik na lesu in inštrumentov, pogosto pa tudi za ločevanje umetniških originalov od njihovih kopij. S pomočjo raziskav so lahko pojasnili številna vprašanja o preteklih dogodkih in razložili, kje in kako sta v Evropi potekala prevoz in trgovina z lesom (Čufar in Levanič, 2000).

Tako kot vsaka metoda ima tudi slednja svoje omejitve. Za datiranje mora biti na razpolago zadostna količina lesa primerne kvalitete. Les za analizo mora biti primerno orientiran in imeti čim več branik. Ker je les biološki material zelo raznolikih lastnosti, vseh vzorcev ni mogoče uspešno datirati. Omejitev pri datiranju tudi predstavlja pomanjkanje dendrokronoloških referenčnih krivulj za določena območja in lesne vrste (Čufar in Levanič, 2000).

Metoda temelji na predpostavki, da drevesa našega podnebnega pasu vsako leto prirastejo za eno prirastno plast, ki jo v prečnem prerezu vidimo kot kolobar in jo strokovno imenujemo branika. Mejo med dvema branikama imenujemo letnica. Posebno v branikah lesa iglavcev lahko jasno razločimo redkejši rani les in gostejši kasni les. Širine branik v zaporednih letih praviloma niso enake, pač pa variirajo. Na te variacije vplivajo številni dejavniki, od klime do prirastnih in rastnih značilnosti drevesne vrste, kvalitete rastišča, utesnjenosti drevesa in drugih. Drevesa iste drevesne vrste na istem območju navadno izkazujejo podobno variiranje širin branik. To omogoča, da za potrebe datiranja za isto drevesno vrsto in regijo lahko vzpostavimo standardno referenčno kronologijo (Čufar in Levanič, 2000).

Slika 6: Datirano zaporedje širine branik v odzivnosti od časa (Čufar in Levanič, 2000)

(19)

Razlaga pojmov

Na sliki 7 je predstavljen del drevesnega debla v obliki izvrtka z glavnimi makroskopskimi značilnostmi lesa. Pomembno je, da se pred začetkom raziskovanja res dodobra spoznamo z vsemi sestavnimi deli tega biološkega materiala (Torelli, 1990).

Skorja – so vsa tkiva zunaj vaskularnega kambija. Deli se na pluto (zunanji mrtvi del oziroma lubje) in pa na ličje (živi notranji del oziroma ima prevodno funkcijo).

Lubje – mrtvi del skorje.

Kambij – je sloj aktivno delečih celic, ki navzven proizvajajo sekundarni floem oziroma del skorje, navznoter pa sekundarni ksilem oz. les.

Beljava – je navadno periferni del debla ali veje s še živimi parenhimskimi celicami, ki vsebujejo rezervne snovi, npr. škrob. Pomembna je za prevajanje vode.

Jedrovina – predstavlja osrednje plasti v deblu, kjer so parenhimske celice odmrle, njihova vsebina pa se je pretvorila v jedrovinske snovi, ki so se vgradile v celične stene.

Stržen – je sredica stebla oziroma debla, ki sestoji predvsem iz parenhima ali mehkega tkiva.

Prirastna plast – je plast lesa ali skorje, ki je nastala v enem rastnem obdobju. Pogosto se prirastno plast deli na rani in kasni les. V prečnem prerezu to plast vidimo kot prirastni kolobar.

Branika – v lesu ali skorji letna prirastna plast v prečnem ali radialnem prerezu.

Letnica – je meja med branikama oziroma letnima prirastnima kolobarjema.

Rani les – pri iglavcih je to les s širokimi celičnimi lumni in tankimi stenami, ki nastaja v začetku rastne vegetacijske sezone.

Kasni les – les z ozkimi celičnimi lumni in debelimi stenami, ki nastaja na koncu vegetacijske sezone.

Smolni kanal – cevast medcelični prostor, ki ga obdaja epitel in ki v beljavi vsebuje smolo.

Slika 7: Prikaz glavnih sestavnih delov lesa na primeru vzorca RUD01 – jelka

(20)

3 MATERIAL IN METODE

3.1 LOKACIJA OBJEKTA RUDARSKA HIŠA

Izvajanje raziskave oziroma izvedba vzorčenja je potekala na dveh lokacijah. Prva je rudarska hiša, ki se nahaja severno od mestnega jedra Idrije in severovzhodno od rudnika živega srebra, na Bazoviški ulici 4, 5280 Idrija. Sicer je v Idriji še približno 100 rudarskih hiš, od tega jih je kar 66 naseljenih, 35 pa nenaseljenih. Med slednje spada tudi obravnavana hiša (sliki 8 in 9).

33 6

25 19 8

10

66 35

Naseljene Nenaseljene

VSE Več kot 5 lastnosti 3-5 lastnosti 0-3 lastnosti

Slika 8: Zemljevid lokacije rudarske hiše – črna pika (Google Zemljevidi, 2021)

Slika 9: Graf rudarskih hiš v Idriji (IDRIJA 2020, 2021)

(21)

Za obravnavo hiše na Bazoviški ulici smo se odločili na podlagi dejstva, da je najbolje ohranjena. Danes je del muzejske zbirke, v njej poteka kar nekaj pedagoških, kulturnih in umetniških dejavnosti.

Po svoji zunanjosti je podobna slovenski alpski hiši oz. njeni škofjeloško-cerkljanski različici, posebnosti oziroma razlike so posledica geografskih in vremenskih razmer, delavske kulture in gozdarske tradicije, predvsem pa velike prostorske stiske na območju Idrije.

Idrijska rudarska hiša je potisnjena v breg in s pročeljem obrnjena v dolino. Večnadstropna stavba je na prvi vtis skoraj cela lesena, zgrajena v mešani skeletni in kladni konstrukciji s polnili iz manjvrednega materiala. Spodnji prostori (klet) in banjasto obokane kuhinje ter veže v pritličju in nadstropjih so zidani s kamnom in ilovico zaradi protipožarnih predpisov. Stene so obite z letvami na ribjo kost, ometane z malto in pobeljene z apnenim beležem. Po debelini vseeno ne presegajo 15 cm (Gnezda, 2002).

Ostrešje je prekrito s skodlami in šinklni¹⁵. Streha je dvokapna, z naklonom okoli 60 stopinj;

žlebovi so leseni. Hiša ima značilni dvojni kamniti dimnik. Majhna dvokrilna okna (60/90 cm) na čelni fasadi dajejo vtis prenatrpanosti in so navadno razporejena v nadstropjih od spodaj navzgor po pravilu: 3-3-4-1. Kletna okna so majhna in zamrežena. Hišni in kletni vhod sta na pribrežnem delu stavbe. Balkoni imenovani tudi ganki¹⁶ so leseni in odprti, postavljeni pod napušč stranske fasade. Posebnost so tudi ajkrli¹⁷ (enojna ali dvojna okna v strešnih pomolih oz. frčadah), ki dajejo potrebno svetlobo in zrak stopniščem, vežam in kamram¹⁸ v nadstropjih in na podstrešju (Gnezda, 2002).

Hiša je bila povečana s podaljševanjem ali združevanjem strešnih pomolov, še večkrat pa s širjenjem podstražnc¹⁹ (podstrešnih kamr) nad osnovno stavbno maso. Ostali prizidki v pribrežnem delu stavbe služijo različnim namenom, postavljeni so pravokotno na strešno sleme, večinoma so leseni in neometani. Do rudarske hiše vodi ozka pot, v njeni neposredni bližini pa je ograjen zelenjavni vrt, na katerem ni primanjkovalo pelina (Gnezda, 2002).

(22)

Sam objekt ima 5 nadstropij – klet, pritličje, prvo nadstropje, drugo nadstropje in podstrešje.

Hiša resnično daje občutek veličastnosti, še posebej, ko se vzpenjaš iz nadstropja v nadstropje.

V pritličju nas takoj ob prihodu v vežo na steni pozdravi ptičja kletka. Rudarji so bili namreč veliki ljubitelji ptičjega petja. V hišah so lahko tako imeli tudi do 10 kletk različnih vrst ptic.

Najpogostejše so bile sinice, kosi, ščinkavci itd. Naravnost nas pot pelje skozi črno kuhinjo, kjer se je pripravljala hrana (slika 11). Le ta je bila izredno skromna. Naravnost iz kuhinje stopimo v leseno stranišče oziroma stranišče na štrbunk²⁰. Na koncu je še prostor po imenu gank, kar pomeni lesen balkon pod strešnim napuščem. Vsi našteti prostori so bili v določeni meri obnovljeni in v tem sklopu nismo vzorčili. Desno iz veže lahko pridemo v osrednji prostor ali tako imenovano hišo²¹ (slika 10), katera je bila središče življenja in je združevala več funkcij – delo, spanje, zabavo in obedovanje. V levem kotu je velika krušna peč, v desnem kotu je bohkov kot²². V sredini je velika miza, okoli nje stoli in klopi. Iz osrednjega prostora je na levi strani tudi vstop v kamro, to je dodaten prostor za spanje, v njej je enoposteljna soba in lesena zibelka za otroka (Gnezda, 2002)

Ozke in zavite lesene stopnice, tik za glavnim vhodom vodijo v prvo nadstropje, kjer so trije prostori. Osrednji prostor je danes namenjen pedagoški dejavnosti in je obnovljen. Levo iz stopnišča lahko skozi črno kuhinjo vstopimo v podstražnco. Desno od vhoda v podstražnco lahko nadaljujemo na balkon. Ob izstopu iz črne kuhinje v drugem nadstropju se lahko po

Slika 10: ''Hiša'' ali osrednji prostor druženja, dela in obedovanja

(23)

zavitih stopnicah povzpnemo še v drugo nadstropje. Ob prihodu v drugo nadstropje so spet trije prostori; dve ''podstražnci'' in ponovno črna kuhinja. Tudi tu so lesene stopnice, ki vodijo v 3.

nadstropje, katero je zaradi svoje starosti in neohranjenosti nedostopno (Gnezda, 2002).

Slika 11: Črna kuhinja v pritličju (Mestni muzej Idrija – Cerkno, 2021)

(24)

3.2 LOKACIJA OBJEKTA IDRIJSKA KAMŠT

Druga lokacija, oziroma drugi obravnavni objekt - Idrijska kamšt, se nahaja jugo-vzodno od mestnega jedra in vzhodno od rudnika, na naslovu Vodnikova ulica 22, 5280 Idrija, Slovenija (slika 12).

Mogočna zidana stavba v parku Mejca, ki je ni moč spregledati, v sebi skriva izredno pomembno zgodbo, ki je del pestre in obsežne zgodovine mesta. Kako velika je ta vodna črpalka, od daleč ni mogoče ugotoviti. Šele takrat, ko človek stopi do mogočnega črpalnega kolesa, si lahko začne predstavljati velikost kolesa.

Vzorčenje na lesenem vodnem kolesu smo izvedli na naperah²³. Vzorčili smo samo elemente za katere smo predvidevali, da so najstarejši oz. da pripadajo prvotni konstrukciji. Vzorčenje je bilo izvedeno tako, da smo zajeli vzorce s čim več branikami.

Slika 12: Lokacija objekta kamšti – črna pika (Google Zemljevidi, 2021)

(25)

3.3 ODVZEM VZORCEV ZA DENDROKRONOLOŠKE ANALIZE

Za vzorčenje smo uporabili metodo vrtanja. Pomembno in najbolj zaželeno je, da vzorčimo na takem mestu, kjer bi lahko dobili oboje – zadnjo braniko in stržen. To pomeni, da se vzorči čim bolj radialno na element.

Slika 13: Odvzem izvrtka – RUD01, vrtanje v lego (drugo nadstropje)

Slika 14: Oprema za izvedbo terenskega dela – baterijski vrtalni stroj, svedri, dleta, rokavice, lesno lepilo, klešče, noži, kovinska palica za izvlek izvrtka, lesene utorne palice, leseni čepi za zaprtje vzorčene izvrtine

(26)

Pri odvzemu vzorcev smo upoštevali, da se moramo zavedati pomena objektov in biti pozorni, da se z vzorčenjem ne bi ogrozilo oziroma zmanjšalo trdnosti nosilnih elementov objekta. To je bilo v našem primeru še pomembneje, saj sta oba objekta del skrbno čuvane muzejske zbirke.

Pred začetkom vzorčenja je bil potreben temeljit vizualni pregled objekta. Nato smo zastavili okvirni plan dela. Ogledali smo si potencialna mesta za vzorčenje in ocenili les. Les na objektih lahko vizualno uvrstimo v več skupin:

• Les je vidno mlad, objekt je bil nedolgo nazaj obnovljen, vzorčenje sicer lahko izvedemo, a ne bomo dobili podatkov o starosti, ki bi lahko bili prav posebej interesantni.

• Les je ohranjen, vgrajen, na zunaj izgleda ohranjen, primeren za vzorčenje.

• Les je že na videz poškodovan, mehak, vidni so znaki okužbe gliv in insektov. Tak mehak les, vsekakor ni primeren, saj lahko v notranjosti svedra les kolabira, se zgosti in ustvari čep. To pomeni, da les ni kompakten in da vzorec ne bo primeren za kasnejšo analizo.

Po končani vizualni analizi smo pričeli z vrtanjem s posebnim svedrom, pri čemer iz lesa potegnemo izvrtke. Vrtali smo z baterijskim vrtalnikom znamke Bosch in s posebnim votlim svedrom premera 16 mm (slika 14). Pri lesenem vodnem kolesu smo vrtali v napere kolesa (slika 15), v rudarski hiši pa smo vrtali v elemente, ki so se nam zdeli vizualno primerni (pretežno v lege in strešne nosilce), pri tem pa smo gledali, da imajo zadosti branik in če je le mogoče, da so prisotne tudi zadnje branike pod skorjo (slika 13).

Pri vsakem odvzemu smo si na načrtih označili mesto odvzema, vsak korak pa smo tudi fotografirali, da smo jasno dokumentirali mesta odvzemov izvrtkov.

(27)

Slika 15: Vrtanje na objektu kamšt

Pri vrtanju nismo imeli večjih težav, saj smo pretežno vrtali v mehke iglavce. Vrtanje poteka tako, da se s svedrom postavimo pravokotno na element in pričnemo z vrtanjem. Ko sveder prodre do ocenjene globine stržena elementa v katerega vrtamo, se z vrtanjem preneha in sveder previdno povleče iz elementa. Tu je več možnih razpletov:

• Sveder lahko vzamemo iz izvrtine, vendar izvrtek ostane v izvrtini  v tem primeru smo uporabili kovinsko palico s katero smo previdno izvlekli izvrtek na koncu izvrtine, kjer se je še držal (slika 16 in 17). Celoten izvrtek smo potem nalepili na nosilno letvico.

Slika 17: Izvlek izvrtka s pomožno kovinsko palico Slika 16: Izvrtek je ostal v izvrtini

(28)

• Izvrtek se lahko med odstranjevanjem svedra iz izvrtine zlomi ali drugače poškoduje.

V tem primeru poskušamo izvrtek na lesenem nosilcu z utorom zlepiti skupaj in ga za analizo pripraviti tako, da poskušamo ohraniti prvotno obliko izvrtka. V primeru, da se izvrtek prelomi ali na kakršenkoli način deformira, to zabeležimo in po potrebi končnemu rezultatu prištejemo približno toliko branik, kot se jih je poškodovalo in niso bile merjene (slika 18). Če je izvrtek poškodovan v tolikšni meri, da so branike neprepoznavne, oziroma bi bila analiza nemogoča, izvrtek zavržemo (le v redkih primerih).

• Izvrtek lahko s pomočjo svedra lepo izvlečemo, izvrtek je cel, previdno ga odstranimo iz svedra in ga položimo in zalepimo na utorno palico (slika 19).

• Izvrtek lahko tudi obtiči v sredini svedra, vendar ga zaradi občutljivosti ne smemo vleči na vrhu svedra. V tem primeru sveder odstranimo iz vrtalnika (pri tem pazimo, da se ne opečemo, saj je sveder zaradi trenja vroč) in previdno z leseno palico premera 5 mm odstranimo izvrtek iz svedra. Sveder nato ponovno namestimo na vrtalnik.

Slika 18: Primer poškodovanega izvrtka (desno)

Slika 19: Primer celega izvrtka

(29)

Nekateri vzorci so med odvzemom, zaradi okužb in razkroja razpadli, k temu pa je lahko botrovalo tudi, če smo zavrtali preko larvine (kanal v lesu, ki ga povzročijo lesnih škodljivci).

V takem primeru smo vrtanje ponovili.

Vse izvrtke smo sproti označevali in sicer pod dvema različnima kodama:

• RUD01 – RUD20 – za rudarsko hišo

• KAM01 – KAM12 – za kamšt

S sprotnim označevanjem smo zagotovili preglednost in doslednost naših podatkov, saj smo le tako lahko natančno analizirali vzorce (slika 20).

V rudarski hiši smo odvzeli 20 vzorcev v tramovih predvsem iz leg, špirovcev ali nosilnih tramov. Na objektu Idrijske kamšti pa smo odvzeli 12 vzorcev, od tega vse v naperah kolesa.

Slika 20: Vsi vzorci iz rudarske hiše; na terenu nalepljeni na nosilne letvice z utorom

(30)

3.4 PRIPRAVA VZORCEV ZA RAZISKAVE Vzorci za dendrokronološke preiskave

Po terenskem delu je bilo treba vzorce pripraviti za nadaljnjo analizo. Izvrtke smo že na terenu prilepili na utorne palice z PVAc lepilom in sicer pravokotno na letnice (slika 21). Zraven smo pripisali ustrezno kodo – ime objekta in zaporedno številko vzorca. Ko so bili vsi odvzeti vzorci ustrezno prilepljeni na utorno palico, se je terensko delo zaključilo.

V naslednjem koraku smo vzorce v delavnici Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete s krožno žago razžagali tako, da je bil vsak vzorec na svoji letvici. Vzorce smo nato brusili na tračnem brusilnem stroju po dolžini do globine sredine izvrtka. Brusili smo postopoma, s papirji različnih granulacij (80, 120, 180, 240, 280, 320 in 400) (slika 22).

Pri brušenju je bila potrebna velika pozornost in previdnost. Ob nepravilnem brušenju, bi se lahko površina segrela in zasmodila, kar bi lahko kasneje onemogočilo datiranje samega vzorca.

Prah, ki je nastal pri delu smo odstranili z izpihovanjem s stisnjenim zrakom, saj bi le-ta lahko otežil dendrokronološko analizo. Delo se je nadaljevalo v laboratoriju Katedre za tehnologijo lesa na Oddelku za lesarstvo.

Slika 21: Lepljenje vzorca KAM08 na leseno palico z utorom

(31)

Slika 22: Brušenje vzorcev na tračnem brusilnem stroju

Slika 23: Vzorci pripravljeni na analizo

(32)

Identifikacija lesa in dendrokronološke analize

S pomočjo stereo mikroskopa smo vse vzorce najprej pregledali in določili vrsto lesa.

Meritve širin branik smo izvajali s pomočjo sistema za merjenje širin branik in širin ranega in kasnega lesa, ki je sestavljen iz:

• pomične mizice LINTAB

• mikroskopa Olympus

• kamere Nikon Coolpix

• monitorja mikroskopa Sony

• optičnega čitalnika HP Scanjet G4010

• osebnega računalnika – na katerem je program CooRecorder 9.5 in program TSAPWin 4.81j

Slika 24: Skeniranje vzorcev

(33)

Vse vzorce (slika 23) smo po sklopih s pomočjo optičnega čitalca skenirali z ločljivostjo slike 1200 točk na kvadratni palec (DPI) (slika 24). S tem skenom pridobimo digitalni zapis slike iz katerega je mogoče pridobiti informacije o širinah branik.

Na osebnem računalniku smo v programu CooRecorder 9.5 odprli datoteko s skeniranimi vzorci in pričeli z izvajanjem meritve širin branik. Meritev nam opravi funkcija v programu, vse kar moramo narediti je, da z zaporedno točko označujemo letnice. Ker je les iglavca primer, pri katerem so letnice izrazite, lahko letnice program označi samodejno. Zaradi razpok in morebitnih napak je nujen skrben pregled in morebitna korekcija avtomatskega zaznavanja in merjenja (slika 25).

Pri samem postopku je potrebno biti pozoren:

• da še pred začetkom merjenja preverimo morebitno prisotnost stržena

• točke, s katero označujemo letnice, morajo biti postavljene pravokotno na letnice, saj bi v nasprotnem primeru podatek o širini branike lahko bil večji kot je v resnici, pri datiranju pa bi se zato pojavile težave.

• Merili smo od periferije proti strženu, torej od najmlajše branike proti najstarejši.

• V primeru razpok smo te ustrezno označili, da se to upošteva pri meritvi.

Slika 25: Posnetek zaslona iz programa CooRecorder 9.5. – rumeno so označene letnice; z rdečimi oznakami je označena razpoka

(34)

• Istočasno, kot označujemo točke na računalniku, pregledujemo tudi fizični vzorec, ki ga imamo ob sebi na pomični mizici LINTAB. Na mestih, kjer na skenirani sliki jasno ne razberemo letnic, situacijo preverimo s pomočjo stereo-mikroskopa.

• V primeru, da smo pri odvzemu vzorcev izgubili katero od zadnjih branik, moramo končnemu podatku oziroma ugotovljenemu letu dodati toliko let, kolikor je bilo odstranjenih branik (Čufar, 2010).

Slika 26: Delo v laboratoriju

Slika 27: Delo v laboratoriju

(35)

3.1 DENDROKRONOLOGIJA

Delo smo nadaljevali s programom TSAP Win. Program TSAP Win pridobljene podatke shrani, obdela in grafično prikaže kot zaporedje širin branik v odvisnosti od časa.

Eden izmed ključnih korakov je, da zaporedja širin branik, ki smo jih pridobili, primerjamo z že obstoječimi referenčnimi kronologijami širin branik za obravnavano lesno vrsto (slika 28).

V našem primeru je bila to pretežno jelka – torej smo pridobljene podatke primerjali s slovensko jelovo kronologijo ABAL2002 (slika 28). Ob uspešni dataciji smo lahko za vsako braniko na odrezku določili leto nastanka (Straže in sod., 2018).

Slika 28: Postopek sinhronizacije na referenčno krivuljo (Andrič in sod., 2016)

Slika 29: Postopek sinhronizacije branik na referenčne krivulje (slika Katarina Čufar, UL, 2021)

(36)

Najbolj pomembni dendrokronološki kazalniki ujemanja so:

• TVBP – koeficient TVBP sta v dendrokronologijo leta 1973 uvedla Baillie in Pilcher.

Glavni namen izračunavanja te vrednosti je, da pridobimo najboljše razmerje podrobnosti med dvema kronologijama oziroma zapisoma. Koeficient po definiciji predstavlja razmerje med neenakostjo dveh aritmetičnih sredin in njihovimi običajnimi oziroma standardnimi odkloni (Levanič, 1996).

• Glk – koeficient časovne skladnosti (nemško Gleichläufigket), ki nam pove mero ujemanja dveh kronologij na opazovanem intervalu. Pri tem primerjamo dva vzorca rasti med seboj. Izraža se ga v odstotkih in to pomeni, da zavzema vrednosti od 0 % do 100 %. Bolj kot sta si dva zapisa oziroma dve kronologiji med seboj podobni, večja je vrednost glk. Meja, ki jo širina branik mora doseči, da bo dosegla značilno podobnost je 70 % (Levanič, 1996).

• OVL – koeficient časovnega prekrivanja dveh kronologij v letih (angleško Overlap).

Ta podatek je najbolj pomemben, ko med seboj primerjamo dve kronologiji. Do boljših statističnih podatkov pride takrat, kadar je prekrivanje daljše in imamo večji vzorec za primerjavo (Levanič, 1996).

Eden izmed podatkov, ki ga program izpiše in je najpomembnejši za našo raziskavo, je ujemanje t-vrednosti (TVBP). Ta nam poda podatek o ujemanju dveh zaporedij širin branik.

Vse te podatke program izpiše v obliki vrednosti ali pa jih prikaže grafično. Datiranje lahko potrdimo, če sta statistična kazalnika, koeficient skladnosti Gleichläufigket (GLK) nad 65 % in t-vrednost po Baillie in Pilcherju (TVBP) enaka ali večja od 4 (Levanič, 1996).

(37)

4 REZULTATI

4.1 RUDARSKA HIŠA

Identifikacija lesa in dendrokronološke datacije

S pomočjo stereo mikroskopa smo vse vzorce pregledali in določili vrsto lesa. Ker smo že na terenu izključili možnost lesa listavca, smo sklepali, da bo naša datirana vrsta bodisi navadna smreka (Picea abies), bodisi bela jelka (Abies alba).

Obe vrsti sta brez obarvane jedrovine, med seboj pa ju ločimo predvsem po prisotnosti smolnih kanalov. Smrekovina ima namreč normalne smolne kanale; to pomeni, da je smola naravna karakteristika lesa, med tem, ko ima jelov les samo poškodbeno – travmatske smolne kanale, kar pomeni, da so prisotni le kot rezultat ranitve.

Slika 31: Vzorci RUD01-RUD10 Slika 30: Vzorci RUD11- RUD20

(38)

Od vseh dvajsetih vzorcev, ki smo jih vzorčili na lokaciji rudarske hiše, je samo vzorec RUD13 (vzorčen na prehodu iz prvega v drugo nadstropje) identificiran kot les smreke. Dejstvo , da je danes gozd v okolici Idrije poraščen tudi s smreko, prisotnost smrekovine v uporabljenem gradbenem materialu ne preseneča.

Na sliki 32 prikazujemo primerjavo vzorcev RUD13, RUD14 in RUD15. Edini vzorec smrekovega lesa je prikazan na sliki 32 levo; lepo so vidni svetlejši smolni kanali na območju temnejšega kasnega lesa.

Smrekov les je običajno rumenkasto bel. Viden je lep postopen prehod iz svetlega ranega lesa, v temno rdeč kasni les. Opazimo tudi smolne kanale, ki so vidni kot svetle pike. Smolnih kanalov pri jelovini ni in prav to je glavna razlika teh izjemno podobnih drevesnih vrst. Poleg tega je običajno smrekovina bolj belkaste barve, med tem, ko jelovina daje občutek prisotnosti sivkasto vijolične barve.

Tudi pri jelovini opazimo lep in postopen prehod iz ranega v kasni les. Branike lahko zlahka razločimo. Jelov les za razliko od smrekovega lesa nima leska.

Slika 32: Primerjava vzorcev – levo vzorec RUD13 (smreka), v sredini vzorec RDU14 (jelka) in desno vzorec RUD15 (jelka)

(39)

Datiranje in interpretacija rezultatov

Odvzeti vzorci na objektu rudarske hiše so imeli od 20 pa do 118 branik. Med dvajsetimi odvzetimi vzorci je bilo kar 9 vzorcev z manj kot 30 branikami, zato datiranja na teh vzorcih nismo izvedli. Premalo branik namreč predstavlja omejitev za izračun statističnih kazalnikov za uspešno dendrokronološko datiranje (Čufar in Levanič, 2000).

Največ uspešno datiranih vzorcev prihaja iz kleti (vzorca RUD20 in RUD19), pritličja (RUD18, RUD17, RUD16 in RUD15) in iz stopnišča prehoda iz prvega v drugo nadstropje (RUD12 in RUD13). Rezultati datacij za posamezne vzorce so vidni v preglednici 1.

Kot rezultat datiranja vzorcev nam program TsapWin podatke o širini branik pretvori v tri oblike, in sicer:

• kot tabelo z vsemi pomembnimi statističnimi koeficienti,

• kot krivuljo zaporedja širin branik v sinhronem položaju in

• kot grafični prikaz, kjer je razvidno ime zaporedja in njegov razpon ter datiranje

V preglednici številka 1 je prikazano sinhroniziranje zaporedij širin branik v obliki koeficientov. Opazimo lahko, da ima večina uspešno datiranih vzorcev izpolnjene vse pogoje:

TVBP je večji ali enak 4, GLK pa je večji od 69%.

(40)

Preglednica 1: Pregled analiziranih vzorcev ter datacije s pripadajočimi statističnimi podatki za objekt rudarska hiša

Št. vzorca Referenca Ovl Glk TVBP Leto prve branike

Leto zadnje branike

Št. branik

RUD01 ABAL2002 31 70 4,3 1650 1680 31

RUD02 ABAL2002 52

RUD03 ABAL2002 22

RUD04 ABAL2002 29

RUD05 ABAL2002 39

RUD06 ABAL2002 20

RUD07 ABAL2002 20

RUD08 ABAL2002 53

RUD09 ABAL2002 47

RUD10 ABAL2002 69

RUD11 ABAL2002 57 35 4,3 1482 1538 57

RUD12 ABAL2002 50 72 5,3 1553 1602 50

RUD13 ABAL2002 69

RUD14 ABAL2002 27

RUD15 ABAL2002 56

RUD16 ABAL2002 78 62 5,5 1594 1671 78

RUD17 ABAL2002 113 68 5,1 1577 1689 118

RUD18 ABAL2002 87 66 8,0 1572 1658 88

RUD19 ABAL2002 68 49 3,9 1619 1686 68

RUD20 ABAL2002 54 79 4,3 1619 1672 54

V preglednici 2 lahko najdemo podatke o odvzemih vzorcev v hiši. Kljub temu, da je bil les obdelan in vgrajen, smo bili pri vzorčenju uspešni, saj smo odvzeli kar nekaj vzorcev s prisotno zadnjo braniko pod skorjo. Pri primerih kjer zadnje branike pod skorjo ne uspemo zajeti, dobljeni datum obravnavamo kot ''terminus post quem'', kar pomeni, da je datirani letnici potrebno dodati še ocenjeno število let do poseka (v kolikor je to mogoče oceniti) (Čufar in sod, 2018).

(41)

Preglednica 2: Podatki o mestih odvzema ter ostale podrobnosti

Oznaka

vzorca Del

konstrukcije Lesna

vrsta Zadnja branika

pod skorjo Št.

branik Datum zadnje branike

RUD01A

TRAMOVI OSTREŠJE (2 nadstropje desno -

podstražnca) jelka DA 31 1680

RUD02A

TRAMOVI OSTREŠJE (2 nadstropje desno -

podstražnca)

jelka

DA 52 nedatirano

RUD03A

LEGA OSTREŠJE (2 nadstropje desno -

podstražnca)

jelka

22 nedatirano

RUD04A ŠPIROVEC

(2 nadstropje nad vratki desno) jelka

DA 29 nedatirano

RUD05A LEGA OSTREŠJE

(2 nadstropje levo) jelka

39 nedatirano

RUD06A

NOSILNI TRAM (2 nadstropje, nad vratki levo

zgoraj)

jelka

20 nedatirano

RUD07A

NOSILNI TRAM (2 nadstropje, pri vratkih na

sredini)

jelka

20 nedatirano

RUD08A LEGA HODNIK

(2 nadstropje levo, pod vratki) jelka

DA 53 1651

RUD09A ŠPIROVEC OSTREŠJA

(1 nadstropje balkon predsoba) jelka

DA 47 nedatirano

(1 nadstropje balkon zunaj) jelka

69 nedatirano

(1 nadstropje balkon zunaj) jelka

57 1666

RUD12A TRAM (prehod iz prvega v

drugo nadstropje, stopnišče) jelka

DA 50 1602

drugo nadstropje, stopnišče) smreka DA 69 1699

drugo nadstropje, stopnišče) jelka

27 nedatirano

RUD15A STROP V OSREDNJEM

PROSTORU (pritličje) jelka

56 1675

RUD16A KAMRA 04. STROP (pritličje) jelka 1671

118 1689

88 1658

RUD19A KLET STROP ( v spodnjem

levem kotu) jelka

68 1686

RUD20A KLET STROP (v zgornjem

desnem kotu) jelka

DA 54 1672

(42)

Postopek prikazanih datacij je bil sledeč: v prvem koraku smo meritve posameznih vzorcev primerjali s slovensko referenčno jelovo krivuljo ABAL2002. Določeni vzorci (Rud01, RUD12, RUD16, RUD17, RUD18 in RUD20) so se lepo ujeli s referenčno krivuljo in smo lahko na podlagi tega potrdili njihovo datacijo. Iz datirani vzorcev smo konstruirali kronologijo objekta (RudHK1) (slika 34) in s pomočjo novonastale krivulje nato uspešno datirali še nekaj ostalih vzorcev (Rud08, 11, 13, 15 in 19). Vsi uspešno datirani vzorci so prikazani na časovni osi na sliki 33.

Sample Ref. OVL Glk TVBP DateL DateR RudHK1 ABAL2002 113 41 4,3 1578 1690

Slika 33: Razpon datiranih zaporedij širin branik z objekta rudarska hiša

Slika 34: Primerjava krivulje RudHK1 (rdeča črta) s slovensko referenčno jelovo krivuljo in kazalniki datiranja (OVL – koeficient časovnega prekrivanja, Glk – koeficient časovne skladnosti, TVBP – razmerje med neenakostjo dveh aritmetičnih sredin in njihovimi običajnimi oziroma standardnimi odkloni, DateL – letnica

najstarejše branike, DateR – letnica najmlajše branike)

(43)

Lesne vrste in datacije na načrtu hiše

V rudarski hiši smo vzorčili v štirih nadstropjih – klet, pritličje, 1. nadstropje in 2. nadstropje.

Vzorčili smo les, ki se nam je zdel na podlagi vizualne ocene najboljši za vzorčenje.

2. nadstropje: 54 m²

Slika 35: Načrt 2. nadstropja: 17-veža in stopnišče, 18-štiblc, 19-hiša, 20-kamrca, 21-kuhinja, 22 špajz (M. Pivk, prerisano po načrtih v lasti MM Idrija)

(44)

V 2. nadstropju smo v podstražnici vzeli vzorce RUD01, RUD02 in RUD03. Ob izstopu iz te smo na vhodu vanjo (nad majhnimi vrati) vzeli vzorce RUD04, RUD06 in RUD07. V legi na tleh smo odvzeli vzorec številka RUD08. Desno od vrat smo v špirovcu odvzeli vzorec RUD05 (slike 35-39).

Slika 36: Vzorci RUD01, RUD02 in RUD03

Slika 37: Legenda oznak na mikro sliki vzorcev

(45)

Slika 38: Vzorci RUD04, RUD05, RUD06, RUD07 in RUD08

(46)

Ob prehodu iz drugega v prvo nadstropje smo v legi ob stopnišču odvzeli vzorce RUD12, RUD13 in RUD14 (slika 39).

(47)

Prvo nadstropje: 60 m²

Slika 40: Načrt 1.nadstropja: 10-veža in stopnišče, 11-špajz, 12-hiša, 13-kamrca, 14-kuhinja, 15-podstrešje (wc in drvarnica), 16-gank (M. Pivk, prerisano po načrtih v lasti MM Idrija)

(48)

V prvem nadstropju smo vzorčili les v majhni podstražnici in na balkonu, v katera pridemo skozi črno kuhinjo. V podstražnici smo v špirovcu odvzeli vzorec RUD09, na balkonu smo prav tako vzorčili les špirovca, pod zaporednima številkama RUD10 in RUD11 (slike 40-43).

Slika 41: Vzorec RUD09

(49)

(50)

Načrt pritličja: 65 m²

Slika 44: Načrt pritličja: 2-veža, 3-hiša, 4-kamrca, 5-kuhinja, 6-suho stranišče, 7-gank, 8-špajz, 9-drvarnica (M.

Pivk, prerisano po načrtih v lasti MM Idrija)

(51)

V pritličju smo v kamri, ki se nahaja levo iz osrednjega prostora, odvzeli vzorce stropnikov in sicer RUD16, v osrednjem prostoru pa smo odvzeli vzorce RUD15, RUD17 in RUD18 (slike 44-46)

(52)

Zadnje vzorčenje smo izvedli v kleti, kjer smo vzorčili v lesne tramove, odvzeli pa smo vzorca RUD19 in RUD 20 (slika 47 in 48).

Načrt kleti: 30 m²

Slika 47: Načrt kleti (M. Pivk, prerisano po načrtih v lasti MM Idrija)

(53)

Slika 48: Vzorci RUD19 in RUD20

(54)

4.2 IDRIJSKA KAMŠT

Identifikacija lesa in dendrokronološke datacije

Tudi na objektu idrijske kamšti smo ob vzorčenju takoj izključili možnost, da bi obravnavani les bil identificiran kot les listavca. Okoli pogonske gredi smo opazili les hrasta, vendar le tega nismo vzorčili, saj je element vgrajen s prečno ravnino naprej, kar pomeni, da letnic ne bi mogli zajeti v sam vzorec. Vzorčili smo samo napere - diagonalne tramove, ki so vgrajeni v sredini oboka kolesa (slika 49).

Slika 49: Vzorci KAM01-KAM12

(55)

Po meritvah posameznih vzorcev in izpisu grafičnih podatkov je sledila medsebojna primerjava širin branik. Vse vzorce smo primerjali z referenčno krivuljo. Pri naši analizi je bila uporabljena slovenska referenčna jelova krivulja ABAL2002. Obstaja verjetnost, da se nekateri vzorci ne sinhronizirajo z omenjeno krivuljo. To se je v našem primeru tudi zgodilo – vzorci KAM01, KAM02, KAM03 in KAM05 se niso prvotno uskladili z referenčno krivuljo.

To pomeni, da lahko iz več sinhroniziranih krivulj vzorcev izračunamo povprečje, ki se imenuje kronologija objekta (slika 51). Za obravnavani objekt lahko sestavimo eno krivuljo (če je bil obravnavani les posekan v istem obdobju) ali pa več krivulj (če je v objektu več različnih časovno oddaljenih elementov) (Čufar in Strgar, 2011).

V preglednici št. 3 so prikazani podatki sinhronizacije zaporedij širin branik s statističnimi kazalniki datiranja (koeficienti TVBP, Glk in Ovl).

Preglednica 3: Pregled analiziranih vzorcev ter datacije s pripadajočimi statističnimi podatki za objekt idrijska kamšt

Št. vzorca Referenca TVBP Glk Ovl Leto prve branike

Leto zadnje branike

Št. branik

KAM01 ABAL2002 8,4 70 136 136

KAM02 ABAL2002 18,1 79 139 139

KAM 03 ABAL2002 4,0 57 78 121

KAM 04 ABAL2002 66

KAM 05 ABAL2002 3,7 80 39 39

KAM 06 ABAL2002 33

KAM 07 ABAL2002 4,0 70 91 1821 1911 92

KAM 08 ABAL2002 4,3 60 94 1830 1923 94

KAM 09 ABAL2002 4,1 66 130 1757 1886 130

KAM 10 ABAL2002 4,0 67 69 1845 1913 69

KAM11 ABAL2002 46

KAM12 ABAL2002 52

(56)

Podatki o številu branik so na lesenem vodnem kolesu dokaj obetavni, opazimo lahko namreč, da je najmanjše število branik na vzorcu KAM06 le 33. Največje število branik je na vzorcu KAM02 in sicer 139.

V preglednici 4, so zbrani podatki o mestih odvzema, o morebitni prisotnosti stržena ali zadnje branike na vzorcu, število branik in najpomembnejše – datum zadnje branike, v kolikor smo lahko datirali posamezen vzorec.

Preglednica 4: Podatki o mestih odvzema ter ostale podrobnosti

Na objektu kamšt smo torej sestavili kronologijo objekta. Poimenovali smo jo Kam-tk1.

Sestavljajo jo vzorci KAM07, KAM08, KAM09 in KAM10. Kronologija objekta obsega leta od 1757 do 1923 (slika 50).

Oznaka

vzorca Del

konstrukcije Lesna vrsta Zadnja

branika Št.

branik Datum zadnje branike

KAM01A NAPERA ABAL NE 136 1906

KAM04A NAPERA ABAL NE 66 nedatirano

(57)

Sample Ref. OVL Glk TVBP DateL DateR Kam-tk1 ABAL2002 167 68 5,6 1757 1923

Posameznih zaporedij širin branik KAM01, KAM02, KAM03 in KAM05 nismo mogli datirati z referenčno jelovo kronologijo, sinhronizirali pa smo jih s krivuljo objekta Kam-tk1. V naslednjem koraku smo lahko naredili končno kronologijo objekta Kam-tk2, kamor so vključeni vsi datirani vzorci na objektu (Kam-tk1 in KAM01, KAM02, KAM03, KAM05).

Vzorcev KAM04 in KAM06 nismo mogli datirati.

Ker se datacije idrijske kamšti niso ujemale s pred-datacijami na osnovi arhivskih virov, so naše datacije preverili še kolegice in kolegi v dendrokronološkem laboratoriju BOKU - Institut für Holztechnologie und Nachwachsende Rohstoffe; Konrad Lorenz-Straße 24, 3430 Tulln an der Donau. V avstrijskem laboratoriju so naše vzorce primerjali z njihovimi referenčnimi krivuljami in sicer z AlpAA, AUTAA in nekaterimi kronologijami objektov. Njihova analiza je dodatno potrdila naše rezultate (preglednica 5).

Slika 50: Novonastala kronologija objekta KAM-tk1

Slika 51: Primerjava krivulje KAM-tk1 (rdeča črta) s slovensko referenčno krivuljo in kazalniki datiranja (OVL – koeficient časovnega prekrivanja, Glk – koeficient časovne skladnosti, TVBP – razmerje med neenakostjo

dveh aritmetičnih sredin in njihovimi običajni

(58)

Preglednica 5: Podatki o dataciji vzorcev kamšti iz avstrijskega dendrokronološkega laboratorija

Št. vzorca Referenca TVBP Glk Ovl Leto začetka Zadnje leto Št. branik

03aaa intern

1771

¹⁹⁰⁶ ¹²¹

04aaa

1744

^/ ⁶⁶

05aaa intern

1745

¹⁸⁸⁸ ³⁹

06aaa intern

1786

¹⁸⁹³ ³³

07aaa AUTAA 4,2 69 71

-65

¹⁹¹¹ ⁹¹

08aaa AvnAA 4,6 70 71

1850

¹⁹²³ ⁹⁴

09aaa AlpAA 4,6 64 72

1861

¹⁸⁸⁶ ¹³⁰

10aaa AUTAA 4,7 79 68

1821

¹⁹¹³ ⁶⁹

11aaa AnrAA 4,5 72 67

1830

¹⁷⁹⁰ ⁵⁵

12aaa intern 68

1757

¹⁹²² ⁵²

Kam-M AlpAA 7,0 73 69

1845

¹⁹²³ ¹⁸⁸

Kam-Mk AlpAA 8,5 73 61

1736

¹⁹²¹ ¹⁷⁸

Iz zgornje preglednice lahko opazimo, da so rezultati datacije enaki, kazalniki datacije pa nekoliko drugačni kot po primerjavi s slovensko kronologijo.

Na sliki 52 je tako prikazana kronološka krivulja objekta idrijska kamšt z vsemi datiranimi vzorci. Najstarejši vzorec s pričetkom rasti sega v leto 1736, najmlajši vzorec se zaključi v leto 1923, vendar ni bilo na nobenem od analiziranih vzorcev prisotne zadnje branike. Prikazani rezultati nakazujejo, da je bila kamšt prenovljena po letu 1923, manjkajoče branike pod skorjo pa nakazujejo, da bi bil datirani les lahko uporabljen med eno od dokumentiranih prenov.

(59)

Slika 52: Razpon datiranih zaporedij širin branik z objekta kamšt

(60)

Lesne vrste in datacije na načrtu kamšti

Na objektu kamšti, smo vzorčili napere v sredini oboda kolesa. Vzorčili smo v naključnem vrstnem redu, oz. tako, kot naj bi bilo najbolj primerno za težavno vzorčenje med plezanjem po naperah kolesa.

Slika 53: Načrt kamšti (M. Pivk, prerisano po načrtih v lasti Mestnega muzeja Idrija)

(61)

Slika 54: Vzorci KAM01, KAM02, KAM03 in KAM05

Slika 55: Vzorec KAM04

(62)

(63)

Slika 59: Vzorci KAM09, KAM10, KAM11 in KAM12

(64)

5 RAZPRAVA IN SKLEPI 5.1 RAZPRAVA

Glavni cilj raziskave objektov in njihovih elementov je bil, da poskušamo čim natančneje ugotoviti starost in vrsto lesa, ki so ga v Idriji uporabili za gradnjo. Les je bil v rudniškem procesu izrednega pomena, kar nam lahko potrdi podatek, da se je leta 1568 za rudniške potrebe porabilo 2000 kosov jamskega lesa, dve leti pozneje pa več kot 1000 smrekovih debel (Lampe, 2007).

Dendrokronologija je sama po sebi zahteven postopek raziskav. Temelji na več postopkih, ki na koncu dajo rezultat dendrokronološkega datiranja. Sestavljen je iz več delov; terenskega in raziskovalnega. Terensko delo je nepredvidljivo in za uspešno izvedbo terja veliko znanja ter improvizacije. Tudi delo v raziskovalnem laboratoriju od nas zahteva doslednost, natančnost in znanje. Laboratorijskemu delu sledi zamudna statistična analiza, njen uspeh pa je odvisen tudi od tega ali imamo na razpolago primerne referenčne kronologije.

Četudi vse postopke opravimo brez napake, se je potrebno zavedati, da je naš glavni element – les, biološki material. Predstavlja živo tkivo in ne moremo predvideti njegovega odziva na poseg človeka. Zaradi vseh naštetih parametrov, datiranje vzorcev ni vedno mogoče.

Datiranje je uspešno, ko dobimo podatek o letu nastanka za vsako letnico. To datacijo lahko z zanesljivostjo potrdimo ob prisotnosti zadnje branike tik pred skorjo. V najboljšem primeru lahko v vzorcu zajamemo tudi skorjo, le ta pa nam potrdi, da imamo res opraviti z zunanjo oz.

najmlajšo braniko. V naših primerih je bilo ogromno lesa že obdelanega, največkrat tesanega, zato lubje večinoma ni bilo prisotno, manjkalo pa je tudi veliko zunanjih branik, kar otežuje interpretacijo rezultatov (Čufar in Strgar, 2011; Čufar in sod., 2018).

Pridobljeni dendrokronološki rezultati povedo, kdaj je bil objekt postavljen, neredko pa odkrijejo tudi obnove objektov, ki niso bile zabeležene v arhivih. Tako pride do razlike v oceni starosti med morebitnim obstoječim gradivom in rezultati dendrokronologije. Ker lahko pride do situacij, kjer se podatki ne ujemajo s pričakovanji, mora biti dendrokronološka analiza brezhibna. Sodelovanje in predvsem medsebojna podpora različnih strok v okvirih svoje strokovne usposobljenosti je pri tovrstnih raziskavah nujna.