UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Neva Vaner
DRUŽINSKE NAVADE, PRAVILA IN POMEN DRUŽINSKIH SKRIVNOSTI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2013
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA SOCIALNO PEDAGOGIKO
Neva Vaner
MENTORICA: dr. Jana Rapuš Pavel
DRUŽINSKE NAVADE, PRAVILA IN POMEN DRUŽINSKIH SKRIVNOSTI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2013
POVZETEK
V diplomskem delu sem raziskovala družinski slog, ki ga opisujejo navade, pravila, rituali in skrivnosti. Vsaka družina funkcionira po svoje. Zanimalo me je, kakšen vpliv ima družina na posameznika, ki biva v njej. Družinski slog življenja je širok pojem, ki vključuje veliko različnih področij. Pravila so eno izmed teh področij, saj določajo vedenje in obnašanje v družini. Naslednje področje so družinske navade, ki se delijo na različne podskupine. Sem se prištevajo tudi rituali, čeprav se ne dogajajo tako zelo pogosto kot ostale navade. Tretje področje, ki sem ga zajela v svoji diplomski nalogi, so skrivnosti, ki imajo prav tako močan in pomemben vpliv na to, kar se v družini dogaja. Navade, pravila in skrivnosti vnašajo v družino veliko dinamike, ki se iz dneva v dan spreminja in vpliva na družinske člane.
V empiričnem delu sem izvedla intervju z vsakim družinskim članom posebej. Z njimi sem se pogovarjala o njihovem družinskem življenju, pravilih, navadah in skrivnostih. Pridobljene rezultate sem povezala s teorijo in jih na njeni podlagi poskušala tudi razložiti. Ugotovila sem, da je pogled na družino odvisen od tega, v katerem življenjskem obdobju je posameznik, ki gleda na njo. Največja razlika v odgovorih se je pokazala pri skrivnostih v družini. Starša o tem nista povedala veliko, v primerjavi z njima pa sta veliko več razkrila otroka.
KLJUČNE BESEDE: družina, družinski slog, družinska pravila, družinske navade, družinske skrivnosti, prenos sporočil
ABSTRACT
In the thesis, my research is about a family style that is described by habits, rules, rituals and secrets. Every family functions in a different way.
I was interested in what kind of influence a family has on the individual living in it. The family lifestyle is a very broad topic which includes many different fields. Rules can be considered as such due to defining the manners and behaviour of the family. Other fields are family habits and secrets.
Family habits are divided into different subgroups. One of them is dealing with rituals which do not appear as common as others. Secrets have an important and a strong influence on what is happening in the family. If we put all this together, we can realise that there is a lot of dynamics in the family which is constantly changing together with family members.
In the empirical part I interviewed a family – every family member separately. We were talking about their family life. Primarily, I wanted to hear what is important for each individual. I compared the results I got with the theory and then tried to explain them. I realised that everyone understands family differently depending on the life stage of the interviewee. The biggest difference appeared with the secrets. Parents did not say much about them, but children were much more honest.
KEY WORDS: family, family style, family rules, family habits, family secrets, transferring of messages
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 KAJ JE DRUŽINA? ... 2
2.2 PRENOS SPOROČIL JE OSNOVA ZA DRUŽINSKI SLOG ... 3
2.3 PRAVILA V DRUŽINI ... 5
2.4 NAVADE - DEL NENAPISANIH PRAVIL V DRUŽINI ... 7
2.5 RITUALI - NAVADE, KI PRERASTEJO V NEKAJ VEČ ... 9
2.6 MITI V DRUŽINAH ... 11
2.7 TUDI V DRUŽINAH SO SKRIVNOSTI ... 12
3 EMPIRIČNI DEL ... 17
3.1 RAZISKOVALNA METODA ... 17
3.2 REZULTATI ... 18
3.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 28
4 SKLEP ... 33
5 LITERATURA ... 35
6 PRILOGE... 37
1
1 UVOD
Družina je sistem, v katerem se znajdemo že ob rojstvu, zato ima posledično na naše življenje velik vpliv. Vsaka družina ima svoj slog življenja, družinske navade, mite, pravila in rituale, v katerih sodelujejo vsi njeni člani. Starša nekatere od teh preneseta na otroke od svojih staršev in dodata oziroma razvijata svoja, zato nobena družina nima popolnoma enakega stila življenja. Tudi družinski slog se spreminja v skladu s časom, v katerem družina živi.
Posameznik iz družine odnese osnovo za življenje, na kateri potem gredi naprej. Ta osnova mu lahko daje dobro ali pa slabo izhodišče za življenje. Tako je vpliv družine na otroka res zelo pomemben. Ravno iz tega razloga sem se odločila, da bom v svoji diplomski nalogi raziskala, kaj vse se v družini dogaja in kakšen vpliv ima na posameznika, ki v njej biva. V diplomski nalogi sem raziskovala družinske navade in pravila ter ugotavljala, kakšen pomen imajo za družino in na posamezne člane v njej. Nekaterim družinam te navade in pravila, med katere sodijo tudi družinska srečanja in prazniki, veliko pomenijo, druge jih ne udeležujejo z veseljem. Pomembno vlogo imajo tudi miti in skrivnosti, zato sem raziskala tudi ta vidik.
V teoretičnem delu naloge sem opisovala, kaj je družina in kaj vse je vključeno v družinsko življenje. Najprej sem predstavila prenos sporočil, ki se v družini dogaja preko vsakodnevnih dejavnosti. Sledijo pravila, ki so eden izmed pomembnejših dejavnikov v družini, saj bi brez njih družina težko funkcionira. Na pravila se navezujejo navade, rituali in obredi, ki imajo prav tako neke zakonitosti, ki jih je treba v družinskem življenju upoštevati. Vsaka družina ima tudi teme, o katerih se ne pogovarja, se jih izogiba. Vse to bi lahko združili pod pojmom družinske skrivnosti, ki so za družino lahko zelo pomembne. Skrivnosti imajo različne pomene za različne člane družine, ki za skrivnost vedo ali ne. Skupaj s skrivnostmi pa se ustvarjajo tudi miti, ki se ne spreminjajo hitro.
V empiričnem delu naloge predstavljam rezultate svoje kvalitativne raziskave. Rezultati so prikazani s pomočjo tabel. Za vsakega člana družine, s katerim sem se pogovarjala, sem naredila tabelo ključnih tem, ki so se v intervjuju pojavljale. Na podlagi pridobljenih podatkov sledi interpretacija rezultatov glede na zastavljena raziskovalna vprašanja.
2
2 TEORETIČNI DEL 2.1
KAJ JE DRUŽINA?Avtorjih se v definicijah družine osredotočajo na različne dejavnike in kriterije, ki opredeljujejo pojem družine.
Pojmovanje družine je različno v različnih kulturah sveta. Povezava pojma monogamnost s pojmom družine je značilna predvsem za zahodno družbo. Zavedati pa se je treba tudi, da se je razumevanje družine spreminjalo skozi čas. Danes živimo v svetu, v katerem je pojem družina del našega vsakdana. Nek splošen pogled na družino ponavadi vključuje ljudi, ki med sabo tvorijo trdnejše vezi (fizične in čustvene). Vsak posameznik pa lahko take vezi splete z različnimi ljudmi, ki se pojavljajo v njegovem življenju (Asen, 1998). Družina: » ... številni si pod to besedo predstavljajo starše nasprotnega spola z dvema otrokoma, ki živijo v blaženi družinski sreči, tam nekje v ozadju pa je morebiti zaznati še ljubeče stare starše. Takšne družine so po splošnem prepričanju »normalne«, čeprav je stvarnost večine ljudi povsem drugačna.« (prav tam, str. 9)
Sociološke definicije družine večinoma odgovarjajo na eno vprašanje: kaj je družina?
Navedla bom le dve izmed njih. »Definicija OZN pravi takole: družino predstavljajo vsaj en (odrasel) človek ali skupina ljudi, ki skrbi za otroka/e in je kot taka (torej kot družina) prepoznana v zakonodajah ali v običajih držav članic.« (Rener, 2006, str. 16)
»Skupina ljudi, ki je na zakonit način povezana v sistem ženitnih in sorodstvenih vezi in na urejen način opravlja določeno (skupno) delo. Temu delu na nasplošnješi ravni rečemo biološka in družbena reprodukcija: rojevanje in vzgoja otrok.« (Lešnik, 1995, str. 11)
Z družino se ukvarjajo tudi socialni psihologi, ki so njeno razlago izpeljali iz definicije male skupine. »Družino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje; povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in določa relativno trajna struktura statusov in vlog, v družini se oblikujeta zanjo značilna struktura moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih družinskih članov; definirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se čustveni odnosi med člani.« (Čačinovič Vogrinčič, 1998, str. 131)
Tako kot so različne definicije družine, je različen tudi pomen, ki ga družini pripisujemo.
Musek v knjigi Ljubezen, družina, vrednote (1995) piše o pomenu družine za človeški obstoj.
Pomembna je za obstoj družbe in razvoj posameznika (duhovno, biološki in socialno). Zraven
3
tega pa je v skoraj vsaki kulturi po svetu predstavljena kot vrednota. »Je edinstvena celica, kjer se spletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske – vloga moškega in ženske, vloga staršev in otrok.« (prav tam, str. 19)
Renerjeva (1995) opisuje, da je družina skupnost, v kateri se odvija socialna konstrukcija realnosti. Nekaj posebnega je predvsem zato, ker socialna razmerja predstavlja kot nekaj naravnega in ravno to naravnim dejstvom pripisuje različne socialne pomene. Družina je ravno iz tega razloga točka, na kateri se postavljajo različni miti ali ideološke predstave, ki pa niso vedno resnične. Uletova (1995) k temu dodaja še družino kot sociokulturno institucijo. V njej se združujejo na videz nezdružljive komponente: svoboda, vezi (vezanost), norme in spontanost. Od ostalih institucij se razlikuje v tem, da je družina tista, ki mora biti pripravljena na to, kar potrebujejo posamezni družinski člani od nje. Družino zagotovo najbolj potrebujejo otroci in ravno oni dobijo od staršev ogromno sporočil.
2.2
PRENOS SPOROČIL JE OSNOVA ZA DRUŽINSKI SLOGV družino so vpleteni ljudje, ki se nahajajo na različnih stopnjah življenja, vendar so med seboj kljub temu povezani (odvisni drug od drugega). Njeno delovanje je močno povezano z dogajanjem okoli nje (socialni in ekonomski dejavniki iz okolja). Pomemben del pa predstavljajo tudi odnosi, ki se razvijejo znotraj družine. To so predvsem odnosi med družinskimi člani. V vsakem posamezniku ostajajo sporočila, ki jih je dobil od družine (Tomori, 1994).
Ko se partnerja odločita za skupno življenje, se začne proces prenosa sporočil. Vsak izmed njiju prenaša različna sporočila v njun novi svet. Sporočila so značilnosti družin, v katerih sta partnerja odraščala. Vsak izmed njiju ima v sebi (večinoma nezavedno) svoje predstave, norme in želje, ki jih mora sedaj uskladiti s partnerjevimi, da lahko prideta do skupne predstave o njunem življenju. V novo nastalo družino se tako prenašajo vse življenjske izkušnje, način življenja in celotna zgodovina obeh partnerjev. Ta proces usklajevanja in dogovarjanja je lahko zelo naporen, saj nanj vplivajo izkušnje obeh partnerjev iz njunih prejšnjih družin. Še pomembnejši vpliv pa lahko imajo dogodki, ki se v družinah, v katerih sta odraščala, niso nikoli zgodili. Med tem procesom lahko pride do stresnih trenutkov, izpolnjenih/neizpolnjenih pričakovanj ter sprememb v vrednostnem sistemu obeh partnerjev – družina, v kateri sta odraščala, sedaj ni več najpomembnejša. Potrebno se je zavedati, da je za nove družine potrebno, da imata partnerja tako različne kot tudi enake poglede na stvari.
4
Morata se naučiti, da je potrebno preko usklajevanja doseči kompromis in se kdaj kakšni stvari tudi odreči (Tomori, 1994).
Sledi izvorne družine se lahko opazijo v vedenju ali pogledu na svet. Kažejo se lahko na mnogo področjih, primer takih sta: prehranjevalne navade ter odnos do drugih ljudi in sebe.
Te sledi izvorne družine v posamezniku so dvorezen meč. Lahko mu pomagajo pri ustvarjanju lastnega življenja ali pa ga pri tem ovirajo (prav tam).
Tomorijeva pravi (prav tam), da se življenjske razmere danes hitro spreminjajo, zato je pomembno, da partnerja sporočila, ki sta jih dobila iz svojih izvornih družin, prilagodita trenutnim razmeram za življenje. Sporočila, ki se prenašajo preko več generacij v družini so po navadi teme splošne narave in imajo močan vpliv na nastanek določenega sloga družinskega življenja. Ta pa posledično vpliva na vedenje družinskih članov, kar lahko pripelje do različnih vrst medsebojnih odnosov ali celo konfliktov. »Take teme so na primer zdravje, denar, avtoriteta, odgovornost, pomen mnenja drugih o človeku, odnos do novega in neznanega«. (prav tam, str. 71)
Močna sporočila v neki družini lahko vplivajo na več generacij potomcev. To so predvsem sporočila, ki izhajajo iz posebnih situacij, v katerih se je družina znašla (npr. dolgotrajna lakota ali pomanjkanje denarja). Delujejo lahko kot posebne zaviralne ali spodbujevalne sile.
Kako se družina spopada s situacijami, ki nastanejo, vpliva na to, kako bodo potomci sporočilo razumeli (zaviralno ali spodbujevalno okoliščino). Vsaka družina prenaša sporočila svojim potomcem, kakšen vpliv pa imajo ta sporočila na njih, pa je odvisno le od njih (prav tam).
Vsaka družina je nekaj posebnega, saj se razlikuje od drugih v nekaj velikih stvareh in precej malenkostih, ki so zanjo značilne. Ravno te majhne stvari so tiste, s pomočjo katerih lahko opišemo družinski življenjski slog. Pod tem pojmom se združujejo pretekli družinski dogodki s trenutnimi. Izhodišče tega sloga se nahaja v spoznanjih in ugotovitvah, ki so jih pridobili starejši družinski člani (iz prejšnjih generacij). Vse to znanje pa se nato združuje z značilnostmi vsakega posameznika v družini. Ravno te majhne stvari so tiste, ki nam pokažejo, kakšne vrednote ima družina. Slog družinskega življenja se kaže tako v velikih družinskih dogodkih kot tudi v vsakodnevni rutini (prav tam). »Življenjski slog družine oblikuje mnoge njene splošne značilnosti, kot so sestava, osnovne življenjske razmere, okolje, v katerem družina biva, izobrazba staršev, zdravstveno stanje in razmerja starosti med družinskimi člani. Še bolj odločilno pa vplivajo na slog družinskega življenja osebnostne
5
poteze družinskih članov in neštete drobne podrobnosti, lastne vsaki družini na drug način.«
(prav tam, str. 92)
Na slog družinskega življenja vpliva prav vsak družinski član. Vsak posameznik v družino nekaj prinaša in družina se na ta njegov doprinos odziva. Skupek vseh doprinosov družinskih članov potem predstavlja slog družinskega življenja. V primeru, da se doprinos posameznega člana spremeni, se posledično spremeni tudi družinska dinamika. Slog družinskega življenja se kaže v mnogo stvareh: kako se družinski člani obnašajo drug do drugega, kako reagirajo na nove situacije, kako se šalijo ali resno pogovarjajo, kako se prehranjujejo, kaj je za njih pomembno in kaj ne, kakšen odnos imajo do časa (zamujajo ali so vedno točni) in drugih družinskih članov, kaj počnejo vsi družinski člani skupaj, kakšno je ozračje v družini (prav tam)... Z družinskim slogom so povezana tudi pravila, ki so v vsaki družini postavljena malo drugače.
2.3
PRAVILA V DRUŽINIVsaka družina opredeljuje dobre/slabe stvari ter kaj je dovoljeno/prepovedano. Nekatere od teh stvari so jasno povedane, druge pa so izražene le preko kršenja katerega izmed postavljenih pravil (Asen, 1998). V knjigi Psihologija družine je navedena definicija družine Mare Selvini Palazzoli (1981, v Čačinovič Vogrinčič, 1998), v kateri je družina opredeljena kot sistem. Ta sistem ima zakone, ki jih vzpostavi preko poskusov in napak. Napake se delajo predvsem v odnosih, ki obstajajo v družini, med družinskimi člani. Tako se postavljajo meje in pravila odnosov v družini. Vse skupaj nas tako pripelje do postavitve sistema pravil v družini.
Asen (1998) pravi, da je družina organizacija, vsaka organizacija pa potrebuje pravila, da lahko deluje. Organizirano lahko deluje le takrat, ko je v ravnovesju. Družinsko ravnovesje rušijo številni dejavniki: »bolezen, brezposelnost, rojstvo otroka ali smrt kakega izmed družinskih članov.« (prav tam, str. 11)
Webster (v Satir, 1995, str. 96) meni »... da je pravilo ustaljena usmeritev ali predpis za delovanje, vedenje, metodo ali ravnanje /.../ Pomembna vprašanja glede pravil so naslednja:
kdo postavlja pravila, kakšna je njihova vsebina, kaj povzročajo in kaj se zgodi, če jih prelomimo?« Tomorijeva (1994) ugotavlja, da dobro funkcioniranje družine omogočajo pravila, ki so v družini postavljena. Lahko bi jih opredelila kot knjižico z navodili ali ključne korake za to, da se določi kdo, kdaj in kako bo nekaj naredil. Zraven tega so ravno pravila
6
tista, ki opredeljujejo pravilno vedenje in obnašanje. Po navadi se nanašajo na denar, domača opravila, ali opravljanje opravkov. Postavljena so tudi zato, da ima vsak lahko svoj osebni prostor ter da se v družini postavi nek okvir komuniciranja, ki je podlaga za razumevanje.
Družinska pravila imajo velik vpliv na člane družine. Povezana so s odločanjem o morebitnih dejanjih (bi storil/ne bi storil) in se pojavijo takoj, ko začneta dve osebi živeti skupaj. Pravila v družini se navadno nanašajo na nekatere ključne teme, ki se dotikajo življenj družinskih članov. Ta pravila so pogosto jasno izražena in se jih dobro zavedamo. Zraven njih pa poznamo tudi prikrita pravila in ravno ta so tista, ki članom družine podeljujejo moč (Satir, 1995). Najpogosteje se ta pravila nanašajo na »svobodo izražanja vseh članov družine.«(prav tam, str. 97)
Družina daje otroku osnovno paleto vrednot za življenje. Te imajo močan vpliv nanj (samopodoba, osebnost, življenjski nazor). Seveda se vrednote ne pojavijo kar naenkrat.
Počasi se postavljajo preko velikega števila pravil, ki izhajajo iz prejšnjih generacij (njihovega točnega izvora ne moremo določiti) in jih sedaj družina posreduje na otroke. Na podlagi tega si otrok sam oblikuje vrednote v svojem življenju. Največji vpliv imajo na otroka pravila, ki jih upoštevata tudi starša v različnih življenjskih situacijah. Še večji pomen pa imajo predvsem takrat, ko se skladajo s tem kar starša prepovedujeta, dovoljujeta in zahtevata od otroka (Tomori, 1994).
Tomorijeva (prav tam) meni, da je za družino zelo pomembno, kako se družinski člani postavljenih pravil držijo in kaj se zgodi, če se pravila prekršijo ter kakšne so kazni za kršitelja. Pravila razdeli na dve kategoriji. Prva so tista, ki jih je mogoče prilagoditi, drugih pa ne. V prvo kategorijo sodijo pravila, ki so prevzeta iz preteklosti in so značilna predvsem za zaprte družine. V družini se lahko pojavita dve skrajnosti, ki se nanašata na pravila. Lahko je, pravil preveč, kar se lahko pokaže v nesproščenosti in togosti, druga skrajnost pa je, če jih je premalo. Tako stanje lahko pripelje do zmede. Družina mora pravila sproti prilagajati. Pri tem mora biti pozorna na obdobje, v katerem se nahaja družina kot celota in posamezni družinski član. Skupaj s pravili se potem v družini razporejata moč in odgovornost.
»Funkcionalne družine imajo pravila, ki so trdna in predvidljiva, vendar smiselno prilagojena času, objektivnim razmeram, družinskemu razvojnemu obdobju in značilnostim ter potrebam družinskih članov. Njihova vloga je pomoč pri uravnavanju vsakodnevnega dogajanja in opredelitvi jasnih vlog v medsebojnih odnosih. /.../ Funkcionalno je prav pravilo, da se pri izražanju, mišljenju in čustvovanju upošteva individualnost in prisotnost vsakega družinskega
7
člana, ki pa naj uravnava svoje vedenje tako, da ne posega v svobodo in individualnost preostalih.« (prav tam, str. 169)
Pravila so tista, ki strogo določajo, kaj lahko in česa ne smeš. Pri navadah pa načeloma prepovedi ni, ampak se vseeno vsi vedejo tako, kot da bi za njih obstajala pravila, saj se stvari ponavljajo po točno določenem redu.
2.4
NAVADE - DEL NENAPISANIH PRAVIL V DRUŽINIAsen (1995) pravi, da ima vsaka družina svoje navade (izleti, srečanja). Ponavadi se teh navad niti ne zavedamo. Še težje pa se odločimo, katere izmed naših navad so dobre in katere slabe.
»Če pogledamo pobliže, je vsakdanje življenje prepredeno z običajnimi opravili, številna med njimi pa nas pomirjajo in nam dajejo občutek varnosti. Pravljica za lahko noč ali pa jutranja skodelica kave sta znamenji, da je vse v najlepšem redu. Lahko je ustaljeno, kdo bo pripravil mizo za obed ali pa pomil posodo, kakršnikoli odkloni od običajnega pa se nam zdijo nenavadni. Nenehno ponavljanje istih opravil nam daje občutek domačnosti.« (prav tam, str.
29)
Podobno piše tudi Tomorijeva (1994). Pravi, da družinam dajejo pomen določene stvari, ki se v njih odvijajo redno. Družinski člani vnaprej vedo, kako bodo stvari takrat potekale. Avtorica v svoji knjigi jih poimenuje obredi. Opisuje tudi izjemen pomen, ki jih imajo za družine, ker za njimi stojijo družinski člani. Zanje je pomemben prispevek vsakega posameznika. Na grobo jih lahko razdeli na:
tiste, ki se odvijajo vsak dan in
tiste, ki se dogajajo le občasno (posebni dogodki za družino).
Prvi so tisti, ki se izražajo v vsakodnevnih aktivnostih. Na njih vpliva vsak posamezni družinski član in splošne značilnosti družine. Struktura, namen in pomembnost prvih obredov se spreminja skozi različna obdobja družinskega življenja (prilagodljivost na spremembe). V njih se pokažejo močne (čustvene povezave) in šibke točke (konflikti) družin, v katerih ti obredi nastajajo. V vsakem izmed teh obredov so vloge družinskih članov razdeljene. To vlogo pozna posameznik, ki jo opravlja, pa tudi ostali družinski člani. Vsakodnevni družinski obredi so pomembni za vzdrževanje povezanosti družinskih članov in učenja novih odnosnih znanj. Obredi imajo tudi čustveno komponento, saj se jih velika večina ljudi dobro spominja.
Nekaterim staršem so se vtisnili tako globoko v spomin, da jih prenašajo na svoje otroke in
8
imajo skupaj z njimi podobne obrede, kot so jih imeli tudi oni v otroštvu. Tudi na takšen način se prenašajo sporočila iz generacije v generacijo (prav tam).
Družinski obredi se razlikujejo tudi po tem, kakšen pomen imajo za družino (sproščajo čustva ali postavljajo in utrjujejo vrednote), katere družinske člane vključujejo in kako potekajo.
Primeri teh obredov so lahko religiozni ali pa se zgodijo ob priložnosti, ki so družinskim članom pomembne. Pomembni so predvsem tisti obredi, v katere se vključuje večina družinskih članov (prav tam).
Družinske navade vključujejo različna praznovanja in ostale pomembne dogodke v družini.
Družina se sama odloči, kaj bo praznovala in kako (v tem se družine razlikujejo), saj imajo zato različne vzroke. Med praznovanja ene družine se ponavadi uvrščajo prazniki, rojstni dnevi družinskih članov, obletnice ter pomembni začetki ali konci povezani z življenjem posameznih družinskih članov ali družine. V vsaki družini praznovanje izgleda drugače.
Najbolj splošno razširjeni simboli praznovanja so povezani s hrano, pijačo in okraski (priložnosti primerni). Od pomembnosti dogodka, ki se praznuje, je odvisno ali se povabi tudi člane širše družine (prav tam).
Včasih navade prerasejo v nekaj več, takrat se ne imenujejo več navade ampak rituali. V čem je razlika bom analizirala v naslednjem poglavju.
9
2.5
RITUALI - NAVADE, KI PRERASTEJO V NEKAJ VEČNa pomembnost ritualov in vplivov na funkcioniranje družine sta opozorila avtorja Bossard in Boll (1950). Menila sta, da bi naj bili rituali podporniki stabilnosti v vsakodnevnem družinskem življenju. Kasneje se je začelo pojavljati vedno več študij na to temo. Hill (2000, v Smit, 2011) meni, da so rituali ponavljajoči se načini obnašanja, v sklopu družinskega življenja, ki jim pripišemo simboličen pomen. Bili naj bi kot majhne nitke življenja, ki vlečejo družino skupaj.
Rosenthal in Marshall (1988, v Friedman in Weissbrod, 2004) definirata rituale kot predpisane vzorce formalnega obnašanja, ki se nanašajo na nek poseben dogodek ali situacijo, ki se večkrat ponavlja. Bili naj bi simbolična dejanja, ki ne vključujejo samo protokolarnih (ceremonialnih) vidikov dejanskega dogodka, temveč tudi pripravo nanj. Wolin in Bennett (1984, v prav tam) razdelita rituale na več vrst:
praznovanja (verski prazniki, počitnice in ostali veliki družinski dogodki - poroka),
družinske tradicije (družinska srečanja, rojstni dnevi in obletnice) in
vsakodnevne družinske navade – interakcije med družinskimi člani (čas večerje/kosila/zajtrka).
Shore (2009) opisuje pomen ritualov. Pravi, da se uporabljajo za konstrukcijo in prenos skupnih družinskih spominov. Družinsko življenje se ves čas piše med spomine, ki sestavljajo zgodovino družine. Vse skupaj počiva na rutini in zgodbah, ki so temelj za značaj družine.
Družinski rituali imajo različne funkcije. Ena izmed teh je, da vzdržujejo pomembne interakcije in kontakt med tistimi, ki v teh ritualih sodelujejo (Fiese, 2002, v Smit, 2011).
Rituali v družini ustvarjajo solidarnost med njenimi člani. Vplivajo tudi na občutje intimne pripadnosti med družinskim člani. Ta poudarja, da je družina varno socialno okolje, kjer se dogajajo čustveno podporne izmenjave. Rituali utrjujejo povezavo med različnimi generacijami v eni družini. Omogočajo in ustvarjajo prostor, kjer se znotraj družine lahko delijo prepričanja in vrednote. Družini dajejo tudi neko posebno identiteto - njen poseben karakter (Campbell in Ponzetti, 2007).
Rituali so načini simboličnih dejanj, zato igrajo pomembno vlogo pri konstrukciji in vzdrževanju družinskih spominov. Shore (2009) razdeli družinske spomine in posledično rituale v dve kategoriji. Prva kategorija se nanaša na edinstvene dogodke, kot so rojstvo, smrt in poroka. Ta kategorija ritualov je namenjena spominjanju na te enkratne dogodke. Druga
10
kategorija pa se ne nanaša na specifične dogodke ampak se osredotoča na spomine. To so predvsem spomini na rutine (ritualni spomni). Družinski člani po navadi pripovedujejo te ritualne družinske spomine z izrazi, kot so: »mi smo vedno« ali »mi smo navajeni, da...«.
Smit (2011) je izpeljala raziskavo, v kateri so jo zanimale naslednje stvari: raziskati različne vrste ritualov v družinah mladih odraslih, raziskati simboličen pomen vrednot mladih odraslih v povezavi z družinskimi rituali in ali lahko rituali predstavljajo simbolična dejanja za ohranjanje družinskih spominov. Na podlagi raziskave je avtorica razdelila rituale v tri kategorije, ki se skladajo z delitvijo, ki sem jo navedla že prej:
družinska praznovanja,
družinske tradicije in
družinske interakcije.
Družinska praznovanja so še podrobneje razdeljena na štiri manjše kategorije. Prvo predstavljajo splošna vsakoletna praznovanja (na primer verski prazniki). Druga kategorija so vsakoletna družinsko obarvana specifična praznovanja (na primer rojstni dnevi in razne obletnice). Tretja so tisti rituali, ki so opredeljeni kot bolj strukturirane priložnosti za praznovanja. To so predvsem dogodki, ki se tičejo družinskega življenjskega kroga (na primer poroka, krst, pogreb). V četrto kategorijo spadajo praznovanja, ki so namenjena počastitvi določenih dogodkov. Ti dogodki so lahko družinski ali pa so le posebni dosežki posameznega člana družine. Primer teh praznovanj so: študijski dosežki (uspešno opravljen težek izpit), profesionalni dosežki (napredovanje v službi), posebni trenutki (opravljen vozniški izpit) in pridobitev posebej dobre informacije (pozitivna prognoza med zdravljenjem) (prav tam).
Drugo kategorijo predstavljajo družinske tradicije. To so aktivnosti, ki se ponavljajo v nekih pravilnih intervalih in so predvsem družinska specifika. Vsaka izmed teh tradicij ima poseben in edinstven pomen. Po navadi sem štejemo družinske počitnice in različna družinska srečanja. Vzorčaste družinske interakcije se pogosto opisujejo kot vsakodnevne družinske rutine (na primer vsak dan se jé večerja skupaj ali skupinsko gledanje televizije) (prav tam).
Na vseh teh družinskih srečanjih lahko hitro pride do pogovorov, ki so neprijetni za vse prisotne. Nanašajo se na teme, ki v družini niso posebej priljubljene ali pa gre celo za kakšno družinsko skrivnost.
11
2.6
MITI V DRUŽINAH»Družinski miti so stališča in prepričanja, ki kot neizrečene zapovedi uravnavajo mariskatero polje družinskega dogajanja. /.../ Ker pogosto izhajajo iz nekega konkretnega, že davno prej uveljavljenega sistema vrednot ali pa določenega dogajanja, ki je bilo odločilno za družino že več generacij nazaj, so marsikdaj povsem nestvarni in brez logične povezave z okoliščinami, v katerih družina živi. Družinski miti so bolj ali manj razpoznavni v vsaki družini. Mnoge značilne poteze družine kot celote izhajajo prav iz zbirke mitov, ki jih je družina prinesla iz svoje zgodovine«. (Tomori, 1994, str. 73)
Prenašajo se iz generacije v generacijo, velikokrat pa se med tem prenosom ne spreminjajo, (zato niso prilagodljivi). Vse družinske člane zavezujejo k nekemu naprej določenemu obnašanju. Miti so prisotni ves čas, vendar so malo pod površjem vsega, kar se v družini dogaja. Ravno zaradi tega imajo vpliv tudi na čustva in doživljanje družinskih članov.
Njihova moč izvira iz tega, da so njihovi kršitelji podvrženi kritikam celotne družine, ta pa kršenje hitro opazi in označi (prav tam).
Miti v neki družini so lahko splošni ali specifični. Prvi so značilni za družine v neki obstoječi kulturi, drugi pa so razumljivi le članom te specifične družine (prav tam). Najbolj splošni miti, ki zadevajo družinsko življenje, s tem pa tudi razporeditev vlog v družini, in določajo vedenje posameznim članom so (prav tam, str. 74):
»Mati se je dolžna žrtvovati za dobro družine, sicer je slaba mati. Vsako ugodje, ki si ga privošči, je sebično.
Edina očetova dolžnost do družine je gmotna preskrba. Raven blaginje družine določa, kako dober je družinski oče.
Za otrokov razvoj je odločilna le materina vloga.
Družina mora biti ves čas srečna, in to za vsako ceno. Kolikor bolj je notranje povezana, bolj srečna je.
Največja vrednota družinskega življenja je obzirnost do drugih. Prepir je znak medsebojnega odklanjanja ali celo sovražnosti.
V srečnem zakonu se oba partnerja o vsem popolnoma strinjata.
Starši so brez napak.
Bolnemu članu družine se mora celotna družina v vsem brezpogojno podrediti.
O uspehu ali dobrih lastnostih najbližjih ni lepo govoriti zunaj družine.
12
Vsako izražanje čustev je znak šibkosti.
Imeti sina je bolj častno kot imeti hči.
Sinu se sme dovoliti več kot hčeri.
Deklica lahko joka in je občutljiva, deček ne.«
Asen (1998) meni, da se ljudje mitov držijo oziroma jih upoštevajo kljub temu, da se zavedajo, da niso resnični. Miti se izražajo predvsem pri zaostrenih družinskih odnosih.
Veliko družin ima svoje lastne mite s katerimi poskušajo skozi preteklost razložiti tudi sedanjost. Lahko so pripomoček, da se družinskim članom ni potrebno ukvarjati z realnimi stvarmi. Imajo pa tudi vpliv omejevanja posameznikovega pogleda na dogodke v družini.
Tomorijeva (1994) opisuje, da miti v družini niso pozitiven dejavnik, temveč prej negativen.
Vplivajo namreč na vsakega posameznika v družini in na dogajanje med njimi. Upoštevanje mitov in življenje po njihovih postavkah družini zapira poti do sedanjega (trenutnega) časa, v katerem družinski člani živijo. Tako podrejanje vpliva tudi na vsakega posameznika v družini (osebnost, samopodoba) in njegov odnos do drugih članov družine. Asen (1998) meni, da miti velikokrat skrivajo družinske skrivnosti. Več o njih v naslednjem poglavju.
2.7
TUDI V DRUŽINAH SO SKRIVNOSTISplošno znano se zdi, da ima vsaka družina skrivnosti, vendar pa tega na moremo preveriti.
Predvideva se, da obstaja do njih neka stopnja kulturne tolerantnosti. Pojavlja se tudi splošno razumevanje, da je skrivnosti treba imeti oziroma obdržati. Iz predpostavke, da imajo vse družine skrivnosti, lahko sklepamo, da ima potem družina dva obraza. Enega kaže javnosti, ampak ta ne vsebuje celotne zgodbe, kaj se v resnici dogaja v družini. Resnično dogajanje v družini se kaže v drugem obrazu (Finch, 2007, v Smart, 2011). Raziskovanje družinskih skrivnosti je zelo težko zaradi: nepripravljenosti razkrivanja lastnih skrivnosti in zaradi moralne zavezanosti do oseb, ki so svojo skrivnost zaupale nekomu drugemu (prav tam).
»Vsaka družina ima občutljiva področja. Mnoga od teh se oblikujejo okrog neke podrobnosti, ki je bila nekoč, morda že v zgodovini družinskega življenja, za družino posebno neugodna, boleča ali nečastna. To je družinska skrivnost, katere poglavitna značilnost je prav v tem, da članom družine sploh ni neznana, čeprav jo vsi skrbno varujejo.« (Tomori, 1994, str. 76) Asen (1998) meni, da je skrivnost lahko le nek podatek, ki bi utegnil vplivati na nekoga. Ta pomemben podatke skrivamo predvsem zaradi lastnega strahu do tega, kaj se lahko zgodi.
13
Družinska skrivnost je načrtno prikrivanje informacij. V to prikrivanje je lahko vpleten en sam družinski član ali pa jih za skrivnost ve več. (Rober, Walravens in Versteynen, 2012) Družinske skrivnosti so lahko zasnovane tako, da ima tisti, ki jih pozna, velik vpliv na ostale člane družine. Nekdo v družini ima pomembne informacije, ki jih zadržuje zase. (Vangelisti in Caughlin, 1997, v prav tam) V vsako družinsko skrivnost sta vpleteni najmanj dve osebi.
Tisti, ki ve za to skrivnost in jo prikriva ostalim - držalec skrivnosti (the secret holder) in pa seveda tisti, ki skrivnosti ne pozna, saj je ta informacija pred njim skrita (Imber-Black, 1993, v prav tam).
V družini poteka prikrivanje, skrivanje in odkrivanje nečesa, kar vsi že vedo in poznajo.
Družina in njeni člani imajo poseben dogovor, ki ga niso nikoli sklenili, da se o tem ne pogovarjajo. Posledično se tudi obnašajo tako, kot da o skrivnosti ne vedo ničesar (Tomori, 1994). Tudi Asen (1998) govori o "tihem dogovoru", ki ga sklene družina, da se o skrivnosti (čeprav jo vsi poznajo) ne govori. Opozori pa tudi na to, da če se o stvari ne govori, potem sploh ne vemo, če je skrivnost velika ali majhna, saj je ne smemo razkriti. To, kar je pri skrivnostih najpomembnejše, je, kako vplivajo na družinske člane in njihovo vedenje. Takoj, ko nekdo pove, da nekaj skriva, oziroma da ve nekaj več kot ostali, se začne napetost in ugibanje. Vsi se trudijo preko namigov priti do resnice, za katero pa ponavadi ni dokazov. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da obstajajo skrivnosti, ki ne izvirajo iz dejstev, ampak iz domišljije. Ponavadi so povezane s strahovi, ki se nanašajo na čustva posameznega družinskega člana. Strahove postavljajo oziroma spodbujajo ostali družinski člani.
Gillis (1996, v Smart, 2011) razlikuje med dvema vrstama družin, v katerih živimo. Prva je družina s katero živimo (family we live "with"), druga pa družina, mimo katere živimo (family we live "by"). Prva vrsta so realne družine, v katerih živimo, drugo vrsto pa predstavljajo idealizirane podobe družine, v kateri se imajo člani brezpogojno radi. Druga vrsta družine je samo naša kulturna imaginacija, ki ne sprejema možnosti, da je družina lahko tudi nesrečna ali polna sporov (konfliktov). Družinske skrivnosti pogosto predstavljajo most med tema dvema vrstama družin. Družinske skrivnosti in njihovo raziskovanje nam tako dajejo okno za raziskovanje vsakodnevnega družinskega življenja.
Skrivnost je za družino in njene člane lahko zelo obremenilna, čeprav se zunanjemu opazovalcu ne zdi nič posebnega (on je ne vidi kot skrivnost). Dobro je vedeti, kakšen pomen ima skrivnost za družino, ki jo skriva. Velikokrat se izkaže, da družine prikrivajo skrivnosti, ki ne spadajo več v njihov vrednostni sistem, ker so nastale v preteklosti. To pomeni, da
14
nimajo več enake vloge, ki so jo imele v času, ko so nastajale, ostaja pa vedenje družinskih članov. Ravno iz tega razloga imajo družinske skrivnosti velik vpliv na celotno družinsko dinamiko. Večinoma bi razkritje te obstoječe skrivnosti povzročilo družinskim članom trpljenje (Tomori, 1994).
Smart (2011) v svojem članku predvideva, da so družinske skrivnosti način za ohranjanje družinskih odnosov. Družinske skrivnosti naj bi delovale tako, da branijo družino pred močnimi zunanjimi vplivi. Vendar pa ti vplivi delujejo tudi v notranjostni družine – med samimi družinskimi člani. Razkritje družinske skrivnosti lahko določenemu članu družine nudi varnost (oz. zaščito) in tako daje neko posebno moč nad drugimi družinskimi člani. Tako imajo družinske skrivnosti izjemen pomen, saj je vzdrževanje in razkrivanje teh skrivnosti osnovna dejavnost v povezovanju in izključevanju ostalih družinskih članov. Vpliv imajo tudi na ohranjanje celovitosti in povezanosti družine.
Skrivnosti se lahko nanašajo na zelo različne teme: alkoholizem, bolezni (mentalne in fizične), rojstva otrok, umetna oploditev, posvojitev, kazniva dejanja, samomori, spolnost, incest, nasilje, smrt, nezvestoba partnerju in denar (Rober, idr., 2012; Tomori, 1994; in Asen, 1998). Satirjeva (1995) ugotavlja posebno vrsto skrivnosti - skrivnosti staršev. Te skrivnosti so povezane s tem, kar so starši počeli v njihovem najstniškem obdobju. Do tega prihaja predvsem zaradi pravila, ki govori, da starši nikoli v življenju niso naredili nobene neumnosti, ki jih sedaj počnejo njihovi otroci. V ta sklop sodijo tudi skrivnosti, ki jih imajo starši sedaj (se nanašajo na trenutno življenjsko situacijo). Primeri takih so: varanje partnerja, prekomerno uživanje alkohola, spori med staršema. Vse skrivnosti in njihove različne oblike pa vedno delujejo na enem samem prepričanju, obstajajo samo tiste stvari, o katerih se ljudje pogovarjajo, druge ne.
Starši, ki imajo skrivnosti pred svojimi otroki, to svoje ravnanje pogosto opravičujejo s tem, da to počnejo zato, da bi zaščitili otroke. Satirjeva (prav tam) to poimenuje kot »skrivnost odraslih«, ki se ponavadi začne s stavki, ki poudarjajo, da otroci še niso dovolj veliki ali zreli, da bi jim lahko zaupali odrasle skrivnosti. »Iz tega lahko otrok sklepa, da je svet odraslih preveč zamotan, preveč strašen, prevelik, prezloben, prepoln užitka zanj, ki je še otrok in ga zato še ne more odkrivati. Na ta način dobi otrok občutek, da obstaja neko skrivnostno geslo, ki mu bo odprlo vrata v ta svet, ko bo dovolj star.« (prav tam, str. 104)
Pri skrivnosti je posebej pomembno razumeti njen nastanek. Takrat (v preteklosti) ko je le – ta nastajala, je zanjo moral obstajati konkreten razlog (morda celo več razlogov). Pojavlja pa se
15
vprašanje, kakšni so ti razlogi sedaj. Pri razkrivanju resnice o neki skrivnosti lahko eden družinski član naleti na odpor ostalih članov. Tudi če je skrivnost naredila le ena oseba v družini, hitro postane last vseh članov družine. Družinsko skrivnost lahko pozna le en član družine, ki jo lahko pove še drugim, vendar redko poznajo skrivnost vsi člani družine.
Obstajajo pa tudi skrivnosti, ki jih pozna samo ožja družina in jih prikriva pred ostalimi ljudmi (tudi daljnimi sorodniki) iz različnih vzrokov. So pa tudi skrivnosti, ki jih poznata samo dva družinska člana. Ponavadi je v tem dogovoru nekdo, ki ima moč in to moč izrablja nad drugim (nasilje), da skrivnost ostane med njima. Primer tega dogajanja je incest ali pa spolna zloraba otrok. Taka skrivnost lahko ostane dolgo časa prikrita, včasih tudi celo življenje (Asen, 1998).
Družinske skrivnosti po navadi niso spremenjene in dopolnjenje. Predvideva se, da so pokopane in pozabljene. Je pa pri družinah zelo pogosto, da se skrivnosti obdržijo zaradi molčanja vpletenih in govoric ostalih. Odkrivanje družinskih skrivnosti lahko pripelje do ponovnega pisanja družinske zgodbe. Spoštovana podoba prednikov je lahko zlomljena in moralne vrednote, ki naj bi predstavljale določeno družino ali rod, se lahko sedaj razumejo zgolj kot hinavščina. Vse to pa lahko vpliva na identiteto posameznika v družini. Način, ki ga družina izbere za spopadanje z družinsko skrivnostjo, je zelo pomemben. Omogoča vpogled v funkcioniranje družine in družinski pogled na to, kako bi se družina morala obnašati.
Spoznamo lahko tudi, kako družine pristopajo k temam, ki so sramotne ter kako prenašajo znanje in mišljenje na mlajše generacije (Smart, 2011).
Poznamo več mehanizmov, ki jih družine uporabljajo za to, da se skrivnosti ne razkrije. Ena izmed teh je izogibanje družinski skrivnosti. Uporabljajo pa se še številne druge tehnike: umik iz diskusije, izpuščanje določenih spornih tem v pogovorih, spreminjanje teme, umikanje pogleda drugam in tišina namesto pogovora (Caughlin in Afifi, 2004; Caughlin, 2005;
Guerrero in Afifi, 1995; Paul in Berger, 2007 v Rober idr., 2012).
Kadar se o družinskih skrivnostih ne govori in še vedno drži »tihi dogovor«, se lahko ustvarijo različni družinski miti. Eden izmed teh je ta, da je družina brez skrivnosti (Asen, 1998). Podoben koncept je predstavil tudi Konrad (2005, v Smart, 2011), ki ga je poimenoval koncept ne-védenja (not-knowing). Predvideval je, da so ljudje vpleteni v aktivno "ne- védenje" okoli družinskih stvari, ki so potencialno moteče. Del odraščanja ali povezovanja z drugimi je učenje tega "ne-védenja". Tako je aktivno "ne-védenje" način za zadrževanje že opaženih težav. Ljudje so naučeni, da o določenih temah ne sprašujejo. Cel koncept "ne-
16
védenja" temelji na tem, da skrivnost ni pozabljena, ampak mora biti zatrta oziroma prikrita vedno znova (prav tam).
Rober, Walravens in Versteynen (2012) opozarjajo, da se je treba zavedati meje med skrivnostjo in zasebnostjo (intimnostjo). Ločnico med tema dvema pojmoma je našel Imber – Black (1993, po prav tam), ki je našel razmejitev med tema dvema pojmoma. V primeru, da zadrževanje informacij vpliva na življenjske odločitve, sposobnost sprejemanja odločitev in dobro počutje nekoga drugega, gre za skrivnost in ne za zasebnost (intimnost). Tisto, kar je resnično zasebno (intimno), ne vpliva na fizično in čustveno zdravje nekoga drugega. Kljub temu pa je mejo še vedno težko postaviti, saj se naši osebni kot tudi zgodovinski, socialnopolitični in kulturni pogledi razlikujejo. Imber – Black (1993, v prav tam) predlaga tudi, da bi naj bila zasebnost (intimnost) opredeljena kot zdrava, skrivnost pa kot nezdrava.
Skrivnosti so pogosto opredeljene kot strupene in nevarne.
Morda se prav zato koncept družinskih skrivnosti navezuje na splošni koncept zahodne kulture, ki ne podpira skrivnosti (Caughlin, Afifi, Carpenter-Theune in Miller, 2005, v prav tam). V današnji družbi se razkrivanje skrivnosti opredeljuje kot neke vrste "zdravljenje" in je moralno boljše od zadrževanja skrivnosti (Ellis, 2008, v prav tam).
Kljub temu pa nekateri avtorji menijo, da je prikrivanje informacij lahko tudi koristno. Oseba se lahko z obdržanjem skrivnosti obvaruje pred močnimi in potencialno nasilnimi osebami (Afifi, Olson in Armstrong, 2005). Ohranjanje skrivnosti lahko tudi vzpostavlja povezave med ljudmi (Ellis 2008, po Rober idr., 2012). Pojavlja se še tretja možnost. To je, da poskušajo ljudje s skrivnostmi obvarovati nekoga drugega, ki bi ga skrivnost lahko prizadela (Afifi, idr., 2005).
Imber – Black (1998, po Rober idr., 2012) ima pri tem pomisleke. Meni, da tudi če so skrivnosti ohranjene z nekim dobrim imenom, imajo vedno ceno, ki jo je treba plačati.
Družinske skrivnosti lahko resno vplivajo na družinske odnose (postavljanje ovir ali močno povezovanje med člani). Družinski člani lahko tako občutijo napetost, anksioznost, osamljenost in druge simptome, ki jih povezujemo s stresom. Družinske skrivnosti lahko privedejo tudi do razvoja "popolne zamrznjenosti". To se lahko zgodi, ko so v isti skrivnosti povezni starši z otroki. Predvsem je velika nevarnost v ključnih trenutkih družinskega razvoja, ker ovirajo rast in razvoj otrok. Posledica tega je, da otroci ne morejo priti do stopnje, kjer na koncu razvoja postanejo lastna, individualna in neodvisna osebnost.
17
3 EMPIRIČNI DEL
3.1
RAZISKOVALNA METODAV svoji diplomski nalogi sem raziskovala družinske navade, pravila in slog družinskega življenja. Zanimalo me je, kakšen pomen imajo za družino in posamezne člane v njej.
Ugotavljala sem tudi vlogo družinskih mitov in skrivnosti.
V empiričnem delu diplomske naloge sem izvedla kvalitativno raziskavo in sicer študijo primera. Za tako obliko raziskave sem se odločila, ker menim, da je glede na temo diplome osebni pristop primeren in na ta način lahko pridobim več, predvsem pa bolj poglobljene podatke.
Vzorec raziskave predstavlja družina z mladostnikoma. K sodelovanju sem povabila družino, v kateri sta starša stara med 40 in 55 let in mladostnika v razponu od 16 do 24 let. Družina živi v svoji hiši, na robu mestu. Oba starša sta zaposlena za polni delovni čas. Otroka sta polnoletna in se še vedno izobražujeta. Otroka še vedno finančno podpirata starša, saj tudi živita še vedno doma.
Pripomoček za zbiranje podatkov v raziskavi predstavlja polstrukturiran intervju. V njem sem zajela naslednja vsebinska področja: splošna družinska klima in odnosi v družini, vsakodnevno družinsko življenje, družinske navade, družinski rituali, družinska pravila, družinske skrivnosti. Z vsakim družinskim članom sem izvedla individualni pogovor o njihovih družinskih navadah, pravilih in morebitnih skrivnostih.
Podatke sem zbrala v začetku maja. Obdelala sem jih po postopku kvalitativne analize v naslednjih korakih: (1) zapis pogovorov (dobesedni prepis in parafraziran zapis vsakega intervjuja), (2) prepoznavanje ključnih tem (tabele), (3) analiza ključnih tem in interpretacija rezultatov glede na zastavljena raziskovalna vprašanja.
18
3.2
REZULTATIV tem poglavju so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave. Rezultati so predstavljeni v tabelah s prikazom ključnih tem, ki so bile izpostavljene v intervjujih. Parafrazirani zapisi intervjujev so v prilogah diplomskega dela (priloga1, 2, 3 in 4).
Tabela 1: Kategorije odgovorov in ključnih tem v intervjuju s hčerko.
KATEGORIJE KLJUČNE TEME
Opis družine štiri-članska (2 starša, 2 otroka)
normalna
harmonična
dobro razumevanje
Značilnosti družine športna (kolesarjenje, izleti)
družinska kosila
samostojnost otrok
spoštovanje med otroci in starši
sodelovanje (medsebojna pomoč)
Delovni dan družine brat v Ljubljani
vsi trije se zbudijo naenkrat
starša jesta zajtrk doma
od doma gredo skupaj
prvi sta doma hči in mama
mama skuha kosilo (hči pomaga)
oče pride domov po 17.00
kosilo jejo skupaj, ko pride oče
skupinsko večerno gledanje filmov
Družinski konec tedena brat doma
starša vstaneta prva
otroka rada dolgo spita
oče pripravlja sokove
oče in mama pripravita zajtrk
po skupnem zajtrku opravlja vsak
19
svoje aktivnosti
skupno kosilo
popoldne preživi vsak zase (prijatelji)
Pravila vsak pospravlja za sabo
kosila se ne izpušča
večerni/nočni izhodi hčere (sama do polnoči, z bratom do enih/dveh)
hčerina želja po spremembi pravila o večernih/nočnih izhodih
hčerina želja po spremembi pravila o njenem novem fantu
Navade mama kuha kosila
oče pripravlja zajtrk (mama pomaga)
oče pripravlja sokove
družinska kosila
skupinsko večerno gledanje filmov
Prazniki kosilo pri njih doma
praznovanje božiča, velike noči in rojstnih dni
mama speče torto
novo leto praznujejo otroci in starši ločeno (s prijatelji)
praznovanja so hčeri všeč (ne bi spreminjala)
navade prihajajo iz obeh družin (podobna krščanska vzgoja)
Rituali morje (posvetijo se drug drugemu)
potovanja
družinski kolesarski izleti
Tabu teme (skrivnosti) hčerin novi fant
previdno obnašanje staršev okoli hčerinega fanta
20
deljenje posrednih nasvetov med delom
en odkrit pogovor o fantu (ni želje po več)
Tabela 2: Kategorije odgovorov in ključnih tem, v intervjuju s sinom.
KATEGORIJE KLJUČNE TEME
Opis družine srednja malomeščanska
odprti, vendar načelni starši
dobro razumevanje med družinskimi člani
Značilnosti družine načelnost
nasprotje med mamo in očetom
dopolnjevanje med mamo in očetom
vloga starejšega brata
razumevanje s sestro
Delovni dan družine sin odsoten med delovnimi dnevi
(študira v Ljubljani)
gneča v kopalnici
hiter zajtrk in v šolo
prihod domov med 16.00 in 17.00
pozno kosilo
po kosilu: gledanje televizije
zvečer: delo za šolo ali računalnik
Družinski konec tedna pomembne nedelje
zajtrk skupaj z očetovim očetom
popoldan gre vsak po svoje
nedeljsko kosilo se jé skupaj
Pravila domov ne hodi opit !!!
strogo proti drogam in alkoholu
obiskovanje dobre fakultete
21
dobra služba v prihodnosti
pravila postavljata mama in oče usklajeno (se dopolnjujeta)
oče pravila izvršuje
posebna pravila v preteklosti (domače naloge, prehranjevanje)
sin počne, kar želi (pogoj: redno opravlja obveznosti na fakulteti
sestra počne kar želi (pogoj: redno opravlja šolske obveznosti)
komplikacije pri sestrinem fantu (za njih nova situacija)
sin postavljenih pravil ne bi spreminjal
sin si pravila prilagodi po svoje (krši jih staršem za hrbtom)
Navade mama: dela za službo, bere, piše,
kuha
oče (impulzivnost): praktične narave, dela okoli hiše, popravlja
sestra: šola in druženje s prijatelji
sin: je v Ljubljani
Prazniki praznujejo božič, veliko noč, rojstne
dneve vseh družinskih članov
praznovanje vključuje tudi stare starše in mamino sestro
mama naredi kosilo in torto
velika noč: razkošen zajtrk
božič: večerja ali kosilo
sinu je všeč, da se družina zbere skupaj
ne želi si sprememb
22
Rituali vzor staršev pri skrbi za stare starše
družinska srečanja in povezanost družine
krščanski rituali (božično drevo)
rituali in navade so v družini že od nekdaj (dogovor staršev)
babica (očetova mama) prirejala praznovanja/srečanja
starša sta praznovanja priredila
Tabu teme (skrivnosti) sin doma ne govori o svojem
zasebnem življenju
sin ne govori o tem, kar počne v Ljubljani, na zabavah, ponoči
sin ne govori o puncah, spolnosti
starša s sestro skopo govorila o spolnosti
starši prestrašeni glede sestrinega fanta (skrbi jih, da bi dobila otroka)
sin bi se lahko s starši pogovoril, če bi želel (on bolj zaprt)
starša otrokom ničesar ne prikrivata (odkrit nastop)
sin bi vprašal, če bi opazil kaj čudnega
23
Tabela 3: Kategorije odgovorov in ključnih tem, v intervjuju z mamo.
KATEGORIJE KLJUČNE TEME
Opis družine štiri- članska
oba otroka starejša od 18 let
brez posebnosti
mama se v njej počuti dobro
med seboj se razumejo
Značilnosti družine velika družinska dinamika
sin študira v Ljubljani
hči zaključuje 4. letnik gimnazije
oba starša imata redno zaposlitev z veliko obveznostmi
starša skrbita tudi za svoja starša
različne generacijske potrebe
konflikti se rešujejo sproti
Delovni dan družine doma so samo trije družinski člani
(sin je v Ljubljani)
okoli pol osmih zjutraj odhod od doma
hči pride domov prva
starša prideta domov po 17.00
skupaj skuhajo in pojejo kosilo
po kosilu je čas za druge aktivnosti
Družinski konec tedna dinamičen
različni obski sorodnikov in drugih
skupna kosila
Pravila v soboto se doma počisti
delo se deli na zunanje in notranje
oče in sin opravljata zunanja opravila
mama in hči opravljata notranja opravila (pospravljanje in čiščenje)
24
pravila v družini postavljata oba starša
mama želi spremembo pri ukvarjanju s perilom (vse opravlja sama)
pri uvedbi spremembe tega pravila bi morala biti mama bolj odločna
Navade mama navad ne želi deliti po moških
in ženskih vlogah
oče opravlja težja fizična dela okrog hiše (pomaga mu sin)
mama in hči opravljata hišna opravila
mama skrbi za vrt in rože
mami so všeč navade povezane s praznovanji in skupni dopusti
mama si želi spremembe pri ukvarjanju s perilom
Prazniki praznujejo krščanske praznike in prvi
maj
mama posebej omenja božič, veliko noč, novo leto, rojstne dneve in različne obletnice
ob praznikih se pripravi kosilo (včasih večerja)
Rituali prva mamina asociacija je poroka (še
niso imeli)
večje obletnice: poroka staršev in okrogle obletnice rojstnih dni
praznovanja v razširjeni obliki s prazničnimi pripravami
navade in rituale sta vpeljala oba starša po vzoru lastnih družin
Tabu teme (skivnosti) družinskih skrivnosti ni
25
družina se je pogovarjala o številnih temah
starša otrokom ne skrivata ničesar
v primeru finančnih težav bi jima to povedala
mama meni, da otroka ničesar ne prikrivata
otroka imata svoje intimne pogovore (mame ne moti)
Tabela 4: Kategorije odgovorov in ključnih tem, v intervjuju z očetom.
KATEGORIJE KLJUČNE TEME
Opis družine športna
povezana
oče z njo zadovoljen
Značilnosti družine enkrat na teden gredo skupaj v
gostišče na kosilo
med delovnim tednom se malo vidijo
intenzivno druženje ob vikendih
dobro razumevanje
različne vrste odnosov med družinskimi člani
Delovni dan družine sin v Ljubljani
prva vstane hči, nato mama in oče
hči ne je zajtrka doma, starša pa
prva pride domov hči in si sama skuha kosilo
starša prideta domov po 17.00
starša vsak drugi dan tečeta
starša si skuhata kosilo sama in jesta po 18.00
26
zvečer se hčerka uči, oče gleda TV, mama ima druga opravila
starša gresta enkrat na teden na plesni tečaj
Družinski konec tedna doma je cela družina
daljši (kolesarski) izlet
skupno kosilo
v soboto popoldne/zvečer so obiski
v nedeljo dopoldne vzame oče svojega očeta iz doma za ostarele
v nedeljo se pripravljajo za delavni teden
Pravila tisti, ki kuha, ne pospravlja posode (in
obratno)
mama opravlja hišna opravila
oče opravlja zunanja dela
hčerka v opravila ni zelo vključena
hčerka ima pravila glede večernih/nočnih prihodov domov
postavljajo se z dogovori
postavljena pravila se spoštuje v 95 %
oče jih ne bi spreminjal
Navade sobotni obiski
športne navade (kolesarski in planinski izleti, tek)
očetova skrb za travo
mamina skrb za vrtiček
oče bi spremenil tiste, ki so vezane na tempo življenja
prihajajo iz mamine in očetove družine (dodane tudi nove)
očetu pomenijo veliko, ko se zbere
27
cela družina (družinska skupnost)
Prazniki praznovanje cerkvenih praznikov
pri njih doma se zbere širša družina
večje praznike praznujejo v gostišču
ob praznovanju se kuha in pogovarja
ob večjih cerkvenih praznikih gresta starša k maši
Rituali ko pride sin domov, gredo skupaj v
gostišče na kosilo (pica)
ko se zgodi nekaj uspešnega, grejo zvečer v čajnico na tortico
Tabu teme (skrivnosti) ni tem, o katerih se ne bi pogovarjali
sin in oče se sama pogovarjata bolj o moških temah
hčerka in mama se sami pogovarjata bolj o ženskih temah
28
3.3
INTERPRETACIJA REZULTATOVV tem poglavju bom rezultate raziskave interpretirala v skladu z raziskovalnimi vprašanji, ki sem si jih zastavila v diplomskem delu: Kako družinski slog vpliva na družino dinamiko? Kaj pomenijo družinske navade za posameznika v družini? Kaj pomenijo družinska pravila za posameznika v družini? Katere družinske skrivnosti izpostavljajo družinski člani? Kakšen je pomen družinskih skrivnosti za družino?
Moje prvo raziskovalno vprašanje se je nanašalo na vpliv družinskega sloga, na družinsko dinamiko. Iz odgovorov, ki so mi jih člani družine podali, sem ugotovila, da na družinsko dinamiko vpliva veliko dejavnikov, ki se med seboj prepletajo. Velik vpliv na slog družinskega življenja ima predvsem tempo njihovega vsakdanjega življenja. Od ponedeljka do petka so vsi družinski člani zelo zasedeni in skupaj preživijo le malo časa, saj ga večino posvečajo službi ali šoli. V intervjuju s sinom je bilo posebej izpostavljeno, da sta dobra izobrazba in redna služba v družini zelo pomembni vrednoti. Na tem področju mu zgled dajeta starša, saj sta oba zaposlena. Ker sta otroka že velika in lahko poskrbita zase (sin študira v Ljubljani), se med tednom vsak družinski član ukvarja predvsem sam s sabo in stvarmi, ki jih mora narediti. S trenutnim stanjem pa niso vsi zadovoljni. Oče je omenil, da bi rad spremenil tempo vsakdanjega življenja in njegove (pre)hitre reakcije na situacije.
Družinsko dinamiko med tednom bi lahko opisala kot napeto, hitro in prilagodljivo hitrim spremembam in potrebam, ki se pojavljajo sproti. Tudi Tomorijeva (1994) slog družinskega življenja pomembno povezuje s časom in odnosom do njega. Pravi, da je za družino izrednega pomena, koliko časa namenijo drug drugemu in kaj se v tem skupnem času v družini dogaja.
Čas, ki ga družina preživi skupaj, je večinoma ob koncih tedna. Takrat se odvijajo tudi različna družinska druženja (izleti) in praznovanja, pri katerih se jim pridružijo tudi člani razširjene družine. Člani ožje družine si vzamejo čas zase predvsem na skupnem poletnem dopustu, ki ga vedno preživijo skupaj (na morju). Kot pravi Tomorjeva (prav tam) je družinski slog sestavljen iz tega, kar se v družini dogaja. To so lahko veliki ali majhni dogodki, ki se odvijajo vsak dan (delovni dan) ali le enkrat na leto (praznovanja). Sem pa je potrebno prišteti še vse ostale značilnosti družine (kraj bivanja, finančne omejitve, morebitne bolezni in poškodbe), ki so za slog družinskega življenja prav tako pomembne. Na koncu je potrebno upoštevati še vsakega posameznega družinskega člana, saj vsak s svojo prisotnostjo ali odsotnostjo in odnosom, ki ga ima do drugih družinskih članov, vpliva na to, kakšen je slog družinskega življenja.
29
Slog družinskega življenja se oblikuje tudi preko navad, pravil in skrivnosti v družini. Zato se je tudi moje drugo raziskovalno vprašanje nanašalo na pomen družinskih navad za posameznega družinskega člana. Tukaj se je pri odgovorih pokazalo nekaj razlik med družinskimi člani, kljub temu da so nekatere navade izpostavili prav vsi družinski člani. Taka je predvsem navada praznovanja rojstnih dni in večjih praznikov, ki se večinoma odvijajo pri družini doma. Pri vseh teh praznovanjih in srečanjih je vedno omenjena hrana, ki ima pri navadah družine verjetno velik pomen. Tudi pri ostalih navadah se večkrat omenja hrana (skupna kosila ob prihodu sina iz Ljubljane ali proslavljanje uspeha s tortico). Družini kot celoti navade (skupaj s pravili) omogočajo vzpostavitev nekega reda, ki ga sprejemajo vsi člani. Tako se ve, kdo v družini kaj naredi in za kaj je odgovoren. Kot pravi Asen (1995, str.
29) » ...vsakdanje življenje je prepredeno z običajnimi opravili, številna med njimi pa nas pomirjajo in nam dajejo občutek varnosti. Pravljica za lahko noč ali pa jutranja skodelica kave sta znamenji, da je vse v najlepšem redu. Lahko je ustaljeno, kdo bo pripravil mizo za obed ali pa pomil posodo, kakršnikoli odkloni od običajnega pa se nam zdijo nenavadni. Nenehno ponavljanje istih opravil nam daje občutek domačnosti«.
Ob temah, ki se nanašajo na navade, so družinski člani odgovarjali po svoji presoji. V to raziskovalno vprašanje sem zajela tudi rituale, saj med njimi in navadami ni točno začrtane meje. Wolin in Bennett (1984, v Smit 2011) razdelita rituale v tri kategorije: družinska praznovanja, družinske tradicije in družinske interakcije v vsakodnevnem življenju. Po tej delitvi spadajo družinske navade med rituale in so njihov ključen del. To se je pokazalo tudi pri odgovorih družinskih članov. Ti so se pri ritualih nanašali na družinska praznovanja, večje obletnice in pomembne družinske tradicije (skrb za ostarele starše). Smitova (prav tam) razlaga tudi pomen ritualov za družino. Izrednega pomena so predvsem zato, ker utrjujejo povezavo med različnimi generacijami v eni družini. Omogočajo prostor, kjer se znotraj družine lahko delijo prepričanja in vrednote in dajejo neko posebno družinsko identiteto.
Povezava med rituali in navadami je tako precej velika, saj oboje skupaj pripelje do družinskih vrednot. Iz odgovorov družinskih članov sem ugotovila, da vse navade niso vsem družinskim članom enako pomembne. Vsak izmed njih je povedal navado ali dve, ki je drugi niso omenili. Oče je posebej izpostavil, da z mamo vsak drugi dan tečeta ali pa se odpravita peš na bližnjo vzpetino. Hči je omenila, da oče ob koncih tedna zjutraj pripravlja zdrave napitke, ki jih nihče ne mara. Mama je povedala, da si želi pomoč pri pranju, obešanju, likanju in zlaganju perila za celo družino. Sin pa je izpostavil da, pride vsako nedeljo k njim na zajtrk dedek (očetov oče), ki ga pripeljejo iz doma za ostarele. Iz tega sklepam, da vsem družinskim
30
članom niso enako pomembne iste navade. Vsak ima neko svojo paleto ali lestvico navad, ki jih ozavesti in izpostavi. Verjetno mu dajejo občutek varnosti, hkrati pa z njihovim vzdrževanjem izraža svoj odnos do družine in njenih navad. Ni pa nujno, da ista navada enako pomeni tudi drugemu družinskemu članu. Musek (1995, str. 175) pravi: »Družina je osnovni in za posameznika najpomembnejši posrednik ciljev, vrednot in idealov. Družina omogoča njihov prenos iz generacije v generacijo«. Kljub temu, da družina poda vrednote, cilje in ideale za življenje, pa lahko glede na odgovore sklepam, da je tukaj prisoten še vsaj eden dejavnik, saj so bili odgovori družinskih članov pri navadah različni. Menim, da vsak posameznik v družini dobi nek skupek vrednot (idealov), ki pa jih potem sam razporedi neki svoji lestvici in prevzame in resnično spoštuje tiste, ki so za njega najpomembnejše. Podobno se zgodi tudi s pravili.
Tretje raziskovalno vprašanje se je nanašalo na pravila, ki so v družini postavljena. Ta pravila so: oče in sin opravljata opravila zunaj hiše; mama in hči opravljata hišna opravila, domov ne hodi pijan; vsak pospravlja svoje stvari za sabo; tisti, ki kuha, ne pospravlja posode. Vsi družinski člani so povedali, da pravila postavljata starša. Otroka imata vpliv na spreminjanje pravil, vendar se o tem pogovorijo vsi skupaj. Kakor pravi Tomorijeva (1994) dobro funkcioniranje družine omogočajo pravila, saj ravno pravila opredeljujejo pravilno vedenje in obnašanje. Tudi sama na podlagi intervjuja ugotavljam podobno. Starša postavljata pravila, ker si z njimi želita postaviti nek okvir, v katerem se družina lahko (posebej pa otroka) lahko giba. Ta okvir jima omogoča več stvari. Med njimi tudi varnost in vzgojo ter učenje osnovnih pravil za življenje. V to kategorijo bi uvrstila predvsem pravilo o hčerinih nočnih prihodih domov. To omeni tudi hči, ki pravi, da se zaveda, da starša skrbi zanjo in da mora biti zato doma ob polnoči. V drugo kategorijo bi uvrstila sinovo izkušnjo s prekomernim pitjem alkohola. To je poskusil samo enkrat a (zaradi burne reakcije staršev) ni ponovil nikoli več.
Starša sta mu jasno povedala, da domov ne sme hoditi opit, ker sta strogo proti drogam in alkoholu. V zadnjo kategorijo bi uvrstila sinovo razlago o tem, da morata s sestro imeti dobre ocene, končati dobro fakulteto in se potem dobro zaposliti. Sam je to poimenoval, »da ti starši malo operejo možgane«. Meni, da starši toliko govorijo o teh stvareh, da potem ne ve več, česa si sam želi (npr. študija medicine).
