PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OSEB PO TEŽKI POŠKODBI GLAVE

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

SPECIALNA IN REHABILITACIJSKA PEDAGOGIKA

PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OSEB PO TEŽKI POŠKODBI GLAVE

PSYCHOLOGICAL CONSEQUENCES OF SEVERE HEAD TRAUMA

DIPLOMSKO DELO

Mentor: dr. Janez Jerman Kandidatka: Aleksandra Soklič

Ljubljana, november 2013

1

Zahvala

Rada bi se zahvalila svojemu mentorju dr. Janezu Jermanu, ki je privolil v mentorstvo ter je kljub zapletom, vztrajal in ohranil mentorstvo, mi pomagal, me usmerjal ob tem pa dopustil, da grem v smer, ki me zanima in jo sama oblikujem. Ob enem se zahvaljujem tudi osebi, ki je z menoj nesebično delila svojo težko življenjsko preizkušnjo. Zahvala prav tako sledi mojemu možu, družini, prijateljem ter sodelavcem, ki so mi stali ob strani, me bodrili in spodbujali ter pri marsičemu pomagali s svojimi izkušnjami.

2

Povzetek

Diplomsko delo obravnava – kot že naslov nakazuje – psihološke posledice, ki jih pusti težka možganska poškodba. Razdeljeno je na dva ključna dela: teoretični in empirični del.

V teoretičnem delu naloge je opisana vloga in delitev centralnega živčevja ter naloge njegovih posameznih delov. Temu sledi podrobnejša opredelitev poškodbe možganov in opis različnih stopenj možganskih okvar ter značilnosti, ki veljajo za vsako posamezno stopnjo možganske poškodbe. Opisani so tudi vzroki in različni postopki odkrivanja (diagnosticiranja) možganskih poškodb. Nato preidemo na opis posledic, ki jih lahko povzroči poškodba možganov. Tu so predstavljene generalne možne posledice in tudi delitev najpogostejših posledic glede na poškodovane režnje možganske skorje. Sledi opis splošnih psiholoških značilnosti posameznika. Opredeljena je tudi delitev duševnih procesov ter natančneje opisana vsaka skupinah posebej ter pojem osebnosti. V zadnjem delu teoretičnega sklopa je opisan potek rehabilitacije po možganski poškodbi z možni izidi. S tem se teoretični sklop naloge zaključi.

Empirični del naloge je študija primera. Predstavljena je težka življenjska preizkušnja mladeniča, ki je na pragu svoje odraslosti doživel prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen kot pešec. Natančno je opisan nesrečni dogodek in okoliščine ter celotno obdobje rehabilitacije s primerjavo stanja pred poškodbo in po njej (s poudarkom na psiholoških značilnostih posameznika). Predstavljene so spremembe psiholoških značilnosti posameznika in njihov vpliv na kakovost življenja.

Ključne besede: možgani, centralno živčevje, poškodba možganov, psihološke značilnosti, duševni procesi, kognitivni procesi, čustveni procesi, motivacijski procesi, posledice, rehabilitacija.

3

Abstract

This dissertation deals with psychological consequences of serious brain damage. It is divided into two key parts, the first (theoretical) part and the second (empirical) part.

The role and division of the central nervous system and the roles of each constituent part are described in the theoretical part. Then the detailed description of the brain damage, its various levels and their characteristics is followed. Furthermore, the causes and various methods of diagnosing the brain damage are described. Then we move to the description of consequences caused by the brain damage. The general consequences and division of the most common consequences depended on damaged lobes of the cerebral cortex are also presented.

The description of the general psychological characteristics of an individual is followed.

The division of mental processes and the thorough description of each group and the concept of personality are defined as well. The course of rehabilitation after the brain damage with possible results is described in the last constituent part of the theoretical part.

The empirical part of the dissertation includes a study of a case. A difficult experience of a young man on the brink of adulthood, who had a traffic accident as a pedestrian, is presented here. Unfortunate event, its circumstances and the whole course of rehabilitation with the comparison of the conditions before and after the damage (focused on psychological characteristics of an individual) are described here in details. Last but not least, the changes of the psychological characteristics of an individual and their influence on the quality of life are presented as well.

Key words: brains, central nervous system, brain damage, psychological characteristics, mental processes, cognitive processes, emotional process, motivational processes, consequences, rehabilitation

4

Kazalo vsebine

1 TEORETIČNI UVOD ... 8

1.1 ZGRADBA IN DELOVANJE OSREDNEJGA ŽIVČNEGA SISTEMA ... 8

1.1.1 VELIKI MOŽGANI ... 10

1.1.1.1 Telencefalon ... 10

1.1.1.1.1 Čelni (frontalni) reženj ... 11

1.1.1.1.2 Temenski (parietalni) reženj... 11

1.1.1.1.3 Senčni (temporalni) reženj ... 12

1.1.1.1.4 Zatilni (okcipitalni) reženj ... 12

1.1.1.1.5 Insularni reženj ... 12

1.1.1.1.6 Limbični reženj ... 12

1.1.1.2 Diencefalon ... 13

1.1.2 ZGRADBA IN DELOVANJE ŽIVČNE CELICE ... 14

1.2 PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OSEB ... 15

1.2.1 DUŠEVNI PROCESI ... 16

1.2.1.1 Kognitivni ali spoznavni procesi ... 16

1.2.1.1.1 Zaznavanje ... 17

1.2.1.1.2 Pozornost ... 18

1.2.1.1.3 Učenje... 19

1.2.1.1.4 Spomin ... 20

1.2.1.1.5 Mišljenje ... 22

1.2.1.2 Čustveni procesi ... 24

1.2.1.3 Motivacijski procesi ... 26

1.2.1.4 Medsebojna povezanost duševnih procesov ... 28

1.2.2 OSEBNOST ... 29

1.2.2.1 VPLIV POSAMEZNIH PODROČIJ OSEBNOSTI NA ČLOVEKOVO DOŽIVLJANJE, VEDENJE IN USPEŠNOST ... 31

1.3 POŠKODBA IN OKVARA MOŽGANOV ... 32

1.3.1.1 Lahka poškodba glave ... 36

1.3.1.2 Zmerna poškodba glave ... 37

5

1.3.1.3 Težka poškodba glave ... 37

1.3.1.4 Perzistentno vegetativno stanje ... 37

1.3.2 VZROKI POŠKOD MOŽGANOV ... 38

1.3.3 ODKRIVANJE IN PROUČEVANJE POŠKODB MOŽGANOV ... 39

1.3.4 NEKATERE ZNAČILNOSTI POŠKOD MOŽGANOV V OTROŠKI DOBI .. 42

1.3.5 POSLEDICE PO POŠKODBI MOŽGANOV ... 43

1.3.5.1 TEŽAVE NA ČUSTVENEM IN MOTIVACIJSKEM PODROČJU ... 52

1.4 REHABILITACIJA ... 58

1.4.1 STANJE PO POŠKODBI IN FAZE OKREVANJA ... 59

1.4.2 NAČRTOVANJE REHABILITACIJE ... 61

1.4.3 CELOSTNA REHABILITACIJA ... 62

1.4.3.1 PSIHOLOŠKA REHABILITACIJA ... 64

1.4.3.1.1 PSIHOLOŠKA DIAGNOSTIKA ... 65

1.4.3.1.2 KOGNITIVNA TERAPIJA ... 66

1.4.3.1.3 PSIHOTERAPIJA ... 66

1.4.3.2 POKLICNA REHABILITACIJA ... 68

2 EMPIRIČNI DEL ... 69

2.1 Raziskovalni problem ... 69

2.2 HIPOTEZE: ... 70

2.3 METODOLOGIJA ... 70

2.3.1 Raziskovalna metoda ... 70

2.3.2 Postopek zbiranja podatkov in opis merskih inštrumentov ... 71

2.3.3 Obdelava podatkov ... 71

2.4 REZULTATI ŠTUDIJE PRIMERA (UGOTOVITVE IN INTERPRETACIJA ) ... 72

2.4.1 Opis osebe (osebni podatki, družina) ... 72

2.4.2 Opis dogodka ter zdravstvenega stanja po poškodbi ... 72

2.4.3 Potek rehabilitacije ... 73

2.4.4 Psihološke značilnosti (pred poškodbo in po njej) ... 79

2.4.4.1 Kognitivni procesi ... 79

2.4.4.2 Čustveni in motivacijski procesi ... 81

6

2.4.5 Stanje danes ... 82

3 VREDNOTENJE HIPOTEZ ... 82

4 SKLEP ... 84

5 VIRI IN LITERATURA ... 88

6 PRILOGE ... 92

6.1 INTERVJU (priloga 1) ... 92

Kazalo slik

Slika 2 Delitev možganske skorje na režnje in pomembna možganska področja ... 14

Slika 3 Možgani pri zaprti poškodbi glave ... 34

Slika 4 Možgani po odprti poškodbi glave ... 35

7

UVOD

Za to temo sem se odločila, ko sem med študijem spoznala in se prvič srečala s problematiko oseb po težki poškodbi glave. Poškodbe glave so zelo pogost pojav, vendar je zelo malo govora o tem, kako se osebe, ki preživijo poškodbo možganov, spopadajo z nadaljnjim življenjem.

V svoji diplomski nalogi bom obravnavala psihološke posledice po težki poškodbi glave in to, kako in kje se kažejo ter kako se je z njimi možno spoprijemati.

Možgani so zelo zapleteni in pomembni za naše življenje. Omogočajo in nadzorujejo vse telesne dejavnosti od hoje, govora, zaznavanja (vid, sluh, vonj, tip, okus) do prehranjevanja, spanja, dihanja, čustvovanja, mišljenja, načrtovanja, razumevanja ter skladiščenja spominov.

Že iz tega sledi, da poškodba tako pomembnega organa, kot so možgani, lahko povzroči več posledic, ki korenito zaznamujejo in kvalitativno spremenijo posameznikovo življenje.

Za boljše razumevanje posledic je zelo pomembno, da razumemo zgradbo ter delovanje posameznih delov možganov oziroma osrednjega živčevja. Treba je razumeti tudi, kakšne posledice lahko povzroči poškodba nekega dela centralnega živčevja in kako poteka rehabilitacija ter kaj vse vpliva na izid rehabilitacije posameznika.

Zaradi izjemne zapletenosti možganov, razlik v osebnosti in psiholoških značilnostih, različnih vrst te obsega poškodb in posledic je zelo težko na splošno raziskovati psihološke značilnosti oseb po težki poškodbi glave, saj je možno primerjati le psihološke značilnosti posameznika pred poškodbo glave in po njej, zaradi česar sem se odločila za študijo primera. Podrobno bom opisala posameznikove psihološke značilnosti pred poškodbo in jih primerjala s stanjem po njej.

8

1 TEORETIČNI UVOD

1.1 ZGRADBA IN DELOVANJE OSREDNEJGA ŽIVČNEGA SISTEMA

Možgani človeka tehtajo okoli 1300 do 1500 g (približno 1,4 kg) s tem predstavljajo približno 2 % telesne teže in porabljajo 20 % celotne energije telesu. Živčevje človeka tvori osrednje (centralno) in obkrajno (periferno) živčevje.

Osrednje (centralno) živčevje je sestavljeno iz:

 velikih možganov,

 malih možganov,

 možganskega debla in

 hrbtenjače.

Obkrajno (periferno) živčevje sestavlja:

 12 parov možganskih živcev in

 31 parov hrbtenjačnih živcev.

Osrednje živčevje je zelo varno spravljeno v lobanji in hrbtenici človeka in zaščiteno s kar tremi ovojnicami ter kostmi lobanje in hrbtenice. Zunanja ovojnica ali membrana se imenuje trdna opna, sledi žilnica in notranja pajčevnica. Med žilnico in pajčevnico je tako imenovan subrahoidni prostor, v katerem so oziroma potekajo žile, ki oskrbujejo možgane s krvjo. Na dnu lobanje oziroma tako imenovani lobanjski bazi je odprtina, v kateri je možgansko deblo, ki je povezano s hrbtenjačo. V zadnji možganski kotanji so mali možgani (Korošak, 2003;

Plut, 2002).

9 Slika 1 Delitev osrednjega živčevja

10

1.1.1 VELIKI MOŽGANI

Veliki možgani so orehovemu jedrcu podobna masa, ki predstavlja najobsežnejši del osrednjega živčevja. Delimo jih na levo in desno poloblo, ki sta med seboj povezani s številnimi aksonskimi povezavami.

Možgani so sestavljeni iz telencefalona in diencefalona.

1.1.1.1 Telencefalon

Telencefalon je sestavljen iz sive in bele snovi, obsega pa obe hemisferi. Bela snov je sestavljena iz živčnega nitja, ki jih tvorijo trojna različno dolga, živčna vlakna (transverzalna, projekcijska in asociacijska). Transverzalna živčna vlakna povezujejo obe polobli.

Projekcijska živčna vlakna povezujejo možgansko skorjo z nižjimi deli možganov in hrbtenjačo. Asociacijska živčna vlakna pa povezujejo različne dele iste možganske poloble.

Siva substanca (sive možganske celice) je sestavljena iz možganske skorje in bazalnih ganglijev.

Bazalni gangliji predstavljajo sivo substanco v notranjosti hemisfer. Pravzaprav so anatomska osnova ekstrapiramidnega sistema.

Možganska skorja je debela skoraj do pol centimetra in je močno nagubana (zavzema skoraj do pol kvadratnega metra površine). Sestavljajo jo skoraj šest plasti živčnih celic. Okrog polovice vseh živčnih celic je v gubah možganske skorje. Ima zelo pomembno funkcijo, saj je odgovorna za naše doživljanje sveta in vedenje.

Možgansko skorjo pa ne delimo le na levo in desno poloblo, ampak jih lahko po lobanjskih kosteh razdelimo tudi na več režnjev:

● čelni ali frontalni reženj,

● temenski ali parietalni reženj,

● senčni ali temporalni reženj,

● zatilni ali okcipitalni reženj,

● insularni reženj

11

● in limbični reženj.

1.1.1.1.1 Čelni (frontalni) reženj

Čelni reženj je najobsežnejši in zajema sprednji del možganske skorje. V procesu filogeneze se je najpozneje razvil. Ta del je v veliki meri povezan z višjimi psihičnimi procesi. Ta predel možganske skorje ima veliko povezav tudi z notranjimi predeli možganov.

Nadzoruje »izvrševanje« opravil, kot so načrtovanje, določanje prednosti, presojanje, abstraktno mišljenje, zaviranje impulzivnosti in pozornost. Povezan je tudi z gibanjem, in sicer uravnava, spodbuja in nadzoruje gibanje. Sprednji del čelnega režnja je vključen v časovno organizacijo našega vedenja. Vsako vedenje je sestavljeno iz številnih manjših, drobnih enot, ki pa morajo biti pravilno razporejene v času in prostoru. Ta predel nam omogoča sprotni zapis opravljenih enot (kratkotrajni, delovni spomin), razporejanje v času in prostoru in sprotno prilagajanje spremembam. Smiselno in ciljno usmerjeno vedenje je mogoče le tako, da se nekatere gibalne spodbude ojača, druge pa oslabi, vsekakor pa mora biti naš gibalni vzorec dovolj prožen, da ga lahko sproti prilagajamo časovnim in prostorskim spremembam.

1.1.1.1.2 Temenski (parietalni) reženj

Temenski reženj je zelo pomemben za zaznavanje oziroma senzoriko. V tem delu potekajo procesi, ki nam omogočajo zaznavanje in povezovanje dotika s slušnimi in vidnimi občutki, kar nam omogoča zavedanje lastnega telesa ter položaja našega telesa v prostoru. Dominantna stran temenskega režnja je odgovorna za razumevanje govora, nedominantna stran pa povezuje proprioceptivne občutke z vidnimi ter s tem omogoča upravljanje telesa in objektov.

Ta predel je torej pomemben za oblikovanje enotne zaznave iz različnih senzornih reprezentacij, za opredeljevanje prostorskih značilnosti, oblikovanje abstraktnih pojmov ter kratkotrajni spomin, saj se v teh predelih zbirajo in ohranjajo raznovrstne senzorične informacije.

12 1.1.1.1.3 Senčni (temporalni) reženj

Pod in za čelnimi režnji so senčni režnji. Senčni reženj ima pomembno vlogo pri predelovanju sprejetih informacij, spominu in čustvovanju posameznika. Na tem področju je zelo pomembno slušno področje in področje za razumevanje govora. Prav tako pa skupaj s temenskim režnjem integrirata slušne, vidne in somatske podatke v misli in spomin.

V senčnem režnju je zelo razvejana komunikacijska mreža. Skozi ta predel potekajo številne aferentne (iz čutil) in eferentne poti (v osrednje živčevje – temenski in čelni reženj, limbični sistem ter bazalni ganglij). Povezava med levim in desnim senčnim režnjem poteka prek korpusa kalosuma.

1.1.1.1.4 Zatilni (okcipitalni) reženj

Ta reženj se nahaja čisto zadaj in je odgovoren za zaznavanje vizualnih dražljajev (primarni in sekundarni centri vida). Omogoča nam zavestno predstavo in interpretacijo vidnih dražljajev.

1.1.1.1.5 Insularni reženj

Insularni reženj je ugreznjen v globino možganske skorje. Prekrivajo ga sosednji režnji – frontalni, parietalni in temporalni reženj). Ima pomembno vlogo pri čustvenem odločanju. Ta reženj uravnava delovanje možganov, ki je povezano s čustvi. Sodeluje v oblikovanju in obdelavi vseh čustev, predvsem pa se aktivira pri stimulansih, ki sprožijo neprijetna čustva kot so strah, bolečina, gnus itd.

1.1.1.1.6 Limbični reženj

Ta reženj je sestavljen iz delov orbitalne skorje čelnega režnja, obročaste vijuge (gyrus cinguli), istmusa, hipokampalne vijuge, unkus in primarne vohalne skorje. Tukaj v tem predelu je sistem, ki uravnava delovanje možganov, ki je povezano z visceralno aktivnostjo, čustvi in spominom.

13

1.1.1.2 Diencefalon

Je del velikih možganov, sestavljen predvsem iz sive substance, ki je razporejena v številna jedra.

Sestavljajo ga:

● talamus,

● hipotalamus,

● epitalamus,

● metatalamus

● in subtalamus.

Talamus je parno jajčasto telo. Sestavljeno je iz sive substance, številnih jeder, ki so med seboj ločena s tankimi sloji bele substance.

Talamus povezuje hrbtenjačo in možgane, hkrati pa je pomemben za aktivnost v možganih.

Hipotalamus je odgovoren za telesno homeostazo (za telesno temperaturo, potrebo po hrani in vodi, nadzor nad izločanjem hormonov v hipofizi ter vpliv na vegetativni sistem).

Epitalamus vključuje češariko, ki sodeluje pri fizični rasti in spolnem razvoju.

Metatalamus je sestavljen iz lateralnega in medialnega genikulatnega telesca.

Subtalamus spada oziroma je del ekstrapiramidalnega sistema, ki sodeluje z vegetativnim živčevjem in bazalnimi gangliji (Korošak, 2003; Plut 2002; Radonjič-Miholič, 1992).

14

Slika 2 Delitev možganske skorje na režnje in pomembna možganska področja

1.1.2 ZGRADBA IN DELOVANJE ŽIVČNE CELICE

Živčna celica oziroma nevron je funkcionalna enota živčnega sistema. Obstaja več vrst nevronov, ki se med seboj razlikujejo po strukturi in funkciji. Vse te različne vrste celice opredeljujemo kot en tip celice, zaradi njihove funkcije. Živčna celica je zgrajena iz celičnega telesa in njenih izrastkov dendritov, aksona, aksonskega grička, sinapse in sinaptičnega končnega dela. Dendriti so izrastki, ki sprejemajo impulze, aksoni pa prenašajo impulze.

15

Impulzi se po izrastkih prenašajo v obliki električnih in kemičnih sporočil. Impulz oziroma informacija pripotuje do živčne celice prek sinapse, kjer se izrastek iz prejšnje živčne celice približa naslednji, vendar se je ne dotakne. Impulzi se prenesejo iz enega na drugo celico tako, da presinaptična celica izloči kemični transmiter (na primer acetilholin ali noradrenalin), ki s pomočjo difuzije pride do postsinaptične membrane, kjer so receptorska mesta. Tu se nato kemična informacija pretvori v električni dogodek, ki nato potuje vzdolž nevrona. Sinapse so lahko kjerkoli na telesu nevrona, najpogosteje so na dendritu. Število dendritov živčne celice je lahko različno. Dendriti omogočijo, da električni signal doseže telo celice vse do točke, kjer izvira akson. V aksonu se zbirajo električne informacije iz dendritov in celičnega telesa ter jih usmeri na naslednji nevron (Powell, 2007; Plut, 2002; Korošak, 2003).

1.2 PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OSEB

Dobesedni prevod besede psihologija pomeni znanost o duši, o duševnosti (gr. psyche – duša, logos – beseda, nauk, znanost) (Kompare idr., 2001). Vendar pa psihologija ne preučuje le notranjega dogajanja, torej duševnih pojavov, ampak tudi naše vedenje in telesne procese, kar razširi predmet proučevanja psihologije.

Duševni pojavi so sestavljeni iz procesov, lastnosti in stanj. Duševni procesi so del notranjega dogajanja, ki poteka v nekem časovnem zaporedju in vodi k nekemu cilju.

Razlikujemo tri velike skupine duševnih procesov: čustvene, motivacijske in kognitivne oziroma spoznavne. Spoznavni procesi pa so sestavljeni iz zaznavanja, učenja in mišljenja.

Vsi duševni procesi so med seboj povezani in ne potekajo ločeno eden od drugega, ampak so soodvisni. Seveda se pa duševni procesi razlikujejo v načinu obstajanja v nekem trenutku (čustva, pozornost, budnost, prištevnost/neprištevnost itd..), to so pa tako imenovana duševna stanja. Na drugi strani pa so duševne lastnosti, ki predstavljajo trajnejši vidik (trajne značilnosti), kajti tukaj gre za ustaljen način doživljanja in vedenja. Načeloma jih delimo na štiri glavne skupine. Prva je temperament posameznika, torej živahnost, družabnost, impulzivnost, introvertiranost itd. Tu je potem tudi druga skupina, in sicer značaj posameznika, kamor sodijo lastnosti, kot so poštenost/nepoštenost, vestnost ipd. V tretjo

16

skupino spadajo sposobnosti, kot so inteligentnost, zaznavna hitrost, psihomotorične spretnosti itd. v zadnjo skupino pa telesne značilnosti posameznika, torej telesna konstitucija, višina, teža itd. Tudi duševne lastnosti so povezane in odvisne od duševnih procesov in stanj.

Vsi duševni pojavi se kažejo v obnašanju, zaradi česar postanejo dostopni tudi zunanjemu opazovanju in ne le osebnemu doživljanju. Celota duševnih pojavov in obnašanja posameznika ob vplivu dednosti in okolja tvori oziroma oblikuje osebnost človeka.

Posameznikovo duševno delovanje in obnašanje pa se poraja v centralnem živčnem sistemu, zaradi česar je ta ključnega pomena za osebnost posameznika oziroma njegovo duševno delovanje in vedenje. Možgani se skupaj s celotnim živčnim sistemom skozi celo življenje (od rojstva do pozne starosti) posameznika razvijajo in spreminjajo, posledično se prav tako spreminja duševnost in vedenje osebe. Če se poškoduje centralno živčevje posameznika, to zagotovo povzroči tudi številne posledice na posameznikovem vedenju in duševnem funkcioniranj (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975).

1.2.1 DUŠEVNI PROCESI

Delijo se na tri velike skupine:

1. kognitivni ali spoznavni procesi, 2. motivacijski procesi in

3. čustveni procesi.

1.2.1.1 Kognitivni ali spoznavni procesi

Spoznavni ali kognitivni procesi so dejansko sestavni deli intelektualnih sposobnosti.

Zajemajo pa:

 zaznavanje (ki zajema percepcijo, klasifikacijo in integracijo informacij),

 učenje in spomin (shranjevanje in obnavljanje informacij),

 mišljenje (organizacija in reorganizacija informacij),

 izražanje (verbalno, prek risanja, gibanja izražanje predelanih in shranjenih informacij).

17

Vsi ti kognitivni procesi pa so močno povezani s budnostjo, pozornostjo ter hitrostjo predelave informacij.

1.2.1.1.1 Zaznavanje

Zaznavanje je osnovni pogoj, ki nam omogoča spoznavanje okolja, prilagajanje, reagiranje in komunikacijo z njim. Težko si je predstavljati, kako bi se naučili govoriti, misliti in kako bi sploh preživeli brez občutenja in zaznavanja. Zaznavanje je proces, pri katerem gre za sprejemanje, organizacijo in interpretacijo informacij, ki prek čutnih organov pridejo do posameznika. (Kompare idr., 2001). Občutek oziroma zaznava nastane takrat, kadar nek čutni organ s svojimi receptorji zazna nek dražljaj iz okolja ali notranjosti posameznika, ki se potem v obliki električnega impulza prenese prek živčnih vlaken v centralno živčevje (do senzornih živčnih središč v možganski skorji), kjer v primarnih središčih nastanejo občutki, v asociacijskih pa zaznave. Možgani dekodirajo signal, ki je prišel iz določenega specializiranega čutnega organa za posamezno vrsto dražljajev (oko se odziva le na svetlobne dražljaje, uho le na slušne itd.) in izluščijo informacije o lastnostih dražljaja (na primer vidni dražljaj – velikost, oblika, barva, svetlost, sence, robovi in ploskve). Šele nato, ko se te informacije uskladijo še s drugimi iz spomina, dražljaj spoznamo, prepoznamo in skupaj s drugimi občutki tvorimo zaznave. Naše zaznavanje je pa v veliki meri odvisno od čutnega praga posameznika. Občutljivost posameznika za zaznavanje posameznih dražljajev nam omogoča, da ne zaznamo prav vsakega slehernega dražljaja, ampak da razlikujemo med bolj in manj pomembnimi dražljaji. Seveda se pa čutni prag razlikuje med posamezniki in prav tako ni v vsakem obdobju pri istem posamezniku enak. Nanj ima velik vpliv počutje posameznika in zdravstveno stanje. Kadar smo utrujeni, je naša občutljivost veliko manjša, prav tako jo poslabšajo različna bolezenska stanja (vnete oči, vnetje ušesa, zamašen nos) in pa seveda okvare čutil. Torej kakršnekoli poškodbe možganskih živcev, ki oživčujejo oziroma po katerih se prevajajo živčni impulzi v možgane ter del korteksa, v katerem se interpretira dražljaj, povzročijo motnje zaznavanja, ki so pa eden od osnovnih duševnih procesov in imajo močan vpliv na funkcioniranje posameznika (učenje, čustva itd.) (Kompare idr., 2001).

18 1.2.1.1.2 Pozornost

Na posameznika v vsakem trenutku deluje zelo veliko različnih dražljajev, ki jih pa zahvaljujoč pozornosti ne zaznavamo vseh in ne hkrati, kajti to bi povzročilo precejšnjo zmedenost in znižalo kakovost našega zaznavanja. Babšek (2009) je pozornost opredelila kot usmerjenost in osredotočenost na določen dražljaj. Zaradi pozornosti dražljaje nenehno selekcioniramo in se omejujemo le na tiste, ki nas zanimajo in pritegnejo naše zanimanje v nekem trenutku (selekcija dražljajev). Pri pozornosti razlikujemo in poznamo obseg pozornosti in trajanje. Obseg pozornosti, s čimer mislimo na količino dražljajev, ki jih lahko hkrati zaznamo, je odvisna od vrste gradiva in razporejenosti ter od starosti posameznika (pri odraslih je obseg pozornosti večji). Zelo pomemben vidik je tudi trajanje pozornosti, ki pa je odvisno od motiviranosti, starosti in drugih dražljajev, ki so hkrati prisotni. Seveda pa so smer, intenzivnost, trajanje in obseg pozornosti odvisni od številnih dejavnikov, tako notranjih kot tudi zunanjih. Med zunanje dejavnike, ki vplivajo na pozornost, vsekakor sodijo lastnosti dražljajev (velikost, gibanje, njihova intenzivnost, spreminjanje in razlikovanje od okolice).

Pasivna ali spontana pozornost je tista, ki jo pritegnejo zunanji dejavniki (Kompare idr., 2001). Notranji dejavniki pa izzovejo hoteno ali aktivno pozornost. Med notranje dejavnike štejemo potrebe, motive, čustva, interese in pričakovanja posameznika. Na pozornost vplivajo čustva, ki jo lahko povečajo ali zmanjšajo (žalost ali zaljubljenost jo zaradi osredotočenosti na sebe, odnos oziroma ljubljeno osebo zmanjšajo, pričakovanje nečesa pa jo poveča). Prav tako imajo na pozornost vpliv naše znanje in izkušnje, saj smo na to, kar poznamo, veliko bolj pozorni. Dobra pozornost, torej taka, ki je dovolj intenzivna, ni odkrenljiva, ima zadovoljiv obseg in trajanje v zelo veliki meri vpliva na naše učenje in delo, ki ga opravljamo, ter funkcioniranje v vsakodnevnem življenju. Po poškodbi glave se zelo pogosto pojavljajo težave na področju pozornosti in koncentracije, ki pa se odražajo na vseh področjih posameznikovega funkcioniranja (zelo podobno kot spominske težave, saj je ta sposobnost predpogoj za delo, učenje, odnose v družbi in samostojno življenje). Zelo pogosto imajo težave z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti ter s stanjem budnosti, saj se zelo hitro utrujajo. Velikokrat ne zmorejo početi več stvari hkrati (podobno kot otroci) in imajo težave s hitrostjo predelave podatkov (ker se zaradi šibke pozornosti med aktivnostjo velikokrat izgubijo). Predelovanje

19

informacij vključuje veliko različnih procesov, in sicer sprejemanje, predelovanje in odzivanje. Pri poškodbi se velikokrat poškodujejo živčne celice in pretrgajo živčne poti (difuzne okvare aksonov), zaradi česar se nekoč zelo dobro delujoč sistem preveli v veliko počasnejšega. Pozornost postane kratkotrajnejša, bolj odkrenljiva in razpršena, zaradi česar osebe s poškodbami težko pozorno sledijo dogajanju, izberejo ustrezen odgovor in slabše orientirajo (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001).

1.2.1.1.3 Učenje

Vsak posameznik se na področju dejavnosti in osebnosti skozi čas spreminja, delno zaradi zorenja, delno pa zaradi učenja. Pravzaprav gre za dokaj trajne spremembe v osebnosti in dejavnosti posameznika, do katerih pride zaradi izkušenj, ki nastanejo ob interakciji posameznika z okoljem. Kratkotrajne spremembe dejavnosti ne nastanejo na osnovi učenja, temveč jih povzročijo drugi dejavniki (poškodbe, droge, utrujenost itd.). Poznamo več vrst učenja, ki jih razvrščamo po različnih merilih, najpogosteje glede na gradivo in sestavljenost.

Če vzamemo za merilo razvrščanja učenja sestavljenost, razlikujemo od najbolj preprostega klasičnega pogojevanja (učenje organizma neobičajnih odzivov na nevtralne dražljaje, zaradi njune večkratne povezanosti) do nekoliko zahtevnejšega instrumentalnega pogojevanja (je učenje, pri katerem se neko vedenje okrepi ali izgine zaradi posledic, ki jih povzroči), modelnega učenja (tukaj gre za učenje po modelu z opazovanjem brez poskušanja, vaj in nagrad) pa vse do kompleksnega učenja z razumevanjem ali vpogledom (to je učenje z nenadno rešitvijo – uvidom, ki jo/ga lahko uporabimo tudi pri nadaljnjih podobnih problemi). Kadar pa klasificiramo učenje glede na gradivo, razlikujemo senzorno ali zaznavno učenje (razlikovanje po obliki, barvi, strukturi itd.), psihomotorično učenje ali učenje spretnosti (hoja, tek, vožnja kolesa, igranje inštrumenta, ples itd.) ter besedno ali verbalno učenje (na nižji ravni – učenje besed in višji ravni – učenje smisla besedil, povezano z razumevanjem pojmov v besedilu).

Po poškodbi imajo posamezniki težave z uporabo novih izkušenj in z njihovo integracijo v star informacijski sistem, pozabljanje je hitrejše, priklic informacij otežen. Osebe, ki so

20

nadaljevale izobraževanje po poškodbi, potrebujejo večinoma veliko več časa in napora za doseganje slabših rezultatov (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001).

1.2.1.1.4 Spomin

Beseda spomin označuje sposobnost pomnjenja in posebno mesto, kjer se shranjujejo informacije. Pomnjenje je proces, pri katerem sodeluje v prvi fazi usvajanje oziroma prej omenjeno učenje, nato je nujno potrebno ohranjanje ter uvrščanje teh gradiv v spominski sistem in po ustreznem shranjevanju obnavljanje informacij, ki jih pozneje lahko vnovič ozavestimo in uporabimo.

Razlikujemo tri vrste spomina: senzorni, kratkoročni in dolgoročni. Senzorni spomin je trenutni, senzorni register, ki predstavlja neko neposredno sled dražljaja, ki se jo doživlja do dve sekundi po dražljaju. V tem času lahko prepoznamo le neke preproste vzorce, gradiva ne razumemo na tej stopnji. Pravzaprav nam tak spomin (ki ga opredeljuje tristopenjski model spomina) podaljša razpoložljivost neke informacije iz okolja za eno do dve sekundi. Če informacije iz senzornega spomina ne preidejo v kratkotrajnega, so izgubljene. Druga vrsta spomina je kratkoročni oziroma kratkotrajni spomin, ki traja dalj časa – od 20 do 40 sekund in obsega več enot (5 do 9 nepovezanih enot), predvsem pa na tej stopnji informacije dobivajo pomen. Informacije iz okolja izbiramo s pomočjo usmerjene pozornosti. V delovnem spominu, kot ga tudi imenujemo, predelujemo informacije, ki so prišle iz senzornega spomina in se povezujejo z izkušnjami, ki so shranjene v dolgoročnem spominu. To pa nam omogoča obdelovanje informacij, prepoznavanje in organiziranje informacij. Izjemno pomembnost takega spomina ne smemo spregledati, saj nam predstavlja orodje našega mišljenja in naše zavesti. Dolgoročni spomin je tretja vrsta spomina, ki trajno ohranja informacije. Obseg in trajanje takega spomina ni omejen. Izbrane informacije, ki so v našem spominu vsaj nekaj minut, se ohranjajo v ta spomin. Podatki so med seboj povezani, kar nam omogoča priklic podatkov, ki so sodijo skupaj. Naloga dolgotrajnega spomina je shranjevanje informacij, dogodkov, izkušenj, čustev, besed, kategorij, pravil itd.

Gradivo se ohranja v spominu v obliki predstav in v besedni obliki, ki pa je manj natančna in pogostejša. Delovanje takega spomina omogočajo asociacije, ki pa so pravzaprav zveze med

21

besedami oziroma njihovimi pomeni. Dobre asociativne povezave omogočajo dobro zapomnitev, zaradi česar so zelo pomembne. Po asociativnem modelu spomina naj bi se vsaka informacija vpenjala v že obstoječo asociacijsko mrežo. To pomeni, da priklic enega dejstva sproži priklic vseh informacij, ki so povezane s tem dejstvom, posledica česar je lažja zapomnitev in boljši priklic dejstev. Predstave naj bi bile neke notranje reprezentacije oziroma predstave o stvareh in pojavih, ki ohranjajo podobnost z njimi (Babšek, 2009). Poznamo spominske predstave, ki predstavljajo posnetek zaznav, domišljijske predstave pa nastanejo tako, da kombiniramo lastne izkušnje. Domišljijske so veliko trajnejše od spominskih.

Pri pomnjenju se pot informacije začne v senzornem spominu, nato se nadaljuje v kratkoročni spomin, od koder pa se s pomočjo ponavljanja in obnavljanja oziroma utrjevanja ter razumevanja shrani v dolgoročni spomin, kjer ostane nedoločen čas. To je zelo pomemben del procesa, drugi, prav tako pomemben del pa je priklic teh shranjenih informacij iz dolgotrajnega v kratkotrajni spomin, kjer jih spet uporabimo, predelamo ter dopolnimo.

Seveda je pomnjenje izpostavljeno tudi spremembam gradiva, ki so shranjene v dolgoročnem spominu. Razlikujemo vsebinske spremembe, pri katerih se spremeni pomen zgodbe na različne načine in količinske spremembe, pri katerih se – kot že samo ime pove – zgodba skrajša.

Nasproten proces pomnjenju je pozabljanje. Pri tem procesu gre za brisanje gradiva iz spomina, namesto za shranjevanje oziroma ohranjanje. Do tega lahko pride iz različnih razlogov. Najlažje obvladljiv in najpogostejši je premalo ponavljanja in utrjevanja, drugi možni vzrok je retroaktivna inhibicija, bolezen ali poškodba glave. Po poškodbi glave se zelo pogosto pojavi več različnih težav s spominom. Del težav je prehodne narave, drugi del je lahko trajnejši. Najpogostejša težava je potravmatska amnezija, pogosta je tud retrogradna amnezija in težave z delovnim spominom. Ko se oseba prebudi iz kome, nastopi takoj potravmatska amnezija, ki je začasno stanje. V tem času se posameznik ne spomni ničesar, kar se je pred kratkim zgodilo (da je imel na primer obisk, kosilo itd.), saj mu njegov delovni ali kratkoročni spomin ne deluje dobro. Podatki iz kratkoročnega spomina ne napredujejo nikamor naprej, ampak jih posameznik sproti zabriše z novimi informacijami. Skladno s tem se pozneje posameznik ne spomni obdobja, ki ga je preživel v potravmatski amneziji. Druga

22

težava s spominom po poškodbi je retrogradna amnezija. To je stanje, v katerem se oseba ne spominja nobenih podatkov o sebi ali dogodkov pred nesrečo in med njo. Ta spominski izpad lahko sega oziroma zaobjema nekaj minut pred nesrečo, nekaj ur, dni, mesecev ali celo let.

Nekaterim poškodovancem se spomin povrne v celoti, nekaterim po delčkih, drugim nikoli.

Tretja in zelo neprijetna oblika težav s spominom je okrnjeno delovanje kratkotrajnega spomina. Ta težava se navezuje na čas po poškodbi, ko si poškodovanci zelo težko zapomnijo nova dejstva, imena, obraze in dogovore. Skratka, to zaobjema velike težave pri učenju in funkcioniranju v prihodnosti. Prav zato se te težave potem prenesejo na vsa življenjska področja – od družabnega življenja do profesionalnega življenja oziroma službe in rekreacije.

Take težave ne izzvenijo čez noč, žal ne poznamo niti nobenih čudežnih zdravil, se pa sčasoma stanje počasi izboljšuje še nekaj let po poškodbi ob ustreznem treniranju spomina oziroma priklica dejstev v spomin (Babšek, 2009; Pečjak, 1975).

1.2.1.1.5 Mišljenje

Mišljenje sta avtorja Hayes in Orrell (1998) opredelila kot neke notranje reprezentacije dogodkov. Vključuje zelo širok spekter spoznavnih procesov, kot so presojanje, odločanje, sklepanje, spominjanje, predstavljanje, sanjarjenje, načrtovanje in ocenjevanje. Gre za odkrivanje odnosov med informacijami, ki jih pridobimo prek zaznav, predstav ali pojmov.

Poznamo različne načine oziroma vrste mišljenja. Pri analitičnem mišljenju neko celoto razstavimo na posamezne sestavne dele, pri sintetičnem pa dele celote dejansko med seboj povežemo. Nato poznamo tudi konvergentno mišljenje, s pomočjo katerega razvijamo nove zamisli in postavljamo hipoteze, torej prihajamo do več možnih rešitev, ali konvergentno mišljenje, pri katerem se na osnovi predhodnega znanja ali logičnega mišljenja osredotočimo na eno rešitev. Zelo znana je delitev konkretnega in abstraktnega mišljenja. Konkretno mišljenje označuje prvotno mišljenje, ki sloni na zaznavah, predstavah in konkretnih pojmih in je osnova za poznejši razvoj abstraktnega mišljenja, pri katerem gre za uporabo abstraktnih manj oprijemljivih in na konkretni ravni predstavljivih pojmov. Razlikujemo pa tudi realistično in domišljijsko mišljenje. Realistično mišljenje je kombiniranje realnih dejstev, pri domišljijskem mišljenju pa gre za nekoliko bolj svobodno kombiniranje povezav in zvez, ki pa

23

so še pod vplivom čustev in želja. Povsem res je, da ti dve vrsti mišljenja nikakor nista ločeni, ampak se povezujeta. Pri izumljanju oziroma iskanju neke nove rešitve je treba uporabiti domišljijsko mišljenje za tvorjenje novih kombinacij iz izkušenj, ki jih posameznik ima, vendar pa za realizacijo potrebuje realistično mišljenje.

Mišljenje se v primeru nemotenega razvoja razvija od konkretnega k abstraktnemu (oziroma od preprostejšega/osnovnejšega k zahtevnejšemu/kompleksnejšemu). Zelo pomembno vlogo pri razvoju mišljenja ima jezik. Ta je opredeljen kot sistem simbolov, ki je med seboj povezan s pravili (slovnico) in nam omogoča da oblikujemo in posredujemo neomejeno število informacij. Odnos med govorom in mišljenjem še ni povsem raziskan, vendar zagotovo obstaja velik vpliv in medsebojna povezanost.

Mišljenje se deli na štiri področja:

 sklepanje (na osnovi nekih dejstev, načel pridemo do novih spoznanj ali presojanje že obstoječih zaključkov, v grobem ločimo induktivno in deduktivno sklepanje),

 reševanje problemov (iz začetnega stanja se želimo premakniti k cilju oziroma končnemu stanju pa na poti naletimo na ovire, moramo rešiti problem, da lahko nadaljujemo oziroma dosežemo zaželeni cilj),

 odločanje (gre za izbiranje in vrednotenje možnih rešitev) in

 ustvarjalnost (pomeni oziroma predstavlja nek proces, katerega rezultat je nekaj izvirnega, uporabnega, na primer ideje, postopki, teorije, pripomočki, glasba in plesna koreografija).

V širšem pomenu je mišljenje katerikoli spoznavni proces, ki ga ne sproži noben neposreden dražljaj (sklepanje, odločanje, reševanje problemov), v katerem odkrivamo nove odnose med informacijami, ki jih dobimo prek predstav ali pojmov. Kompare (2001) meni, da je miselni problem stanje, ki je nezaželeno in ga skušamo z različnimi miselnimi operacijami prevesti v zaželeno. Dobre miselne sposobnosti, predvsem sposobnost ustvarjalnega, divergentnega mišljenja in hkrati tudi sposobnost konvergentnega mišljenja, ko se mora posameznik ukvarjati s podrobnostmi. Gre za spretnosti, za katere so zadolženi čelni deli možganov.

V primeru njihove poškodbe pride do številnih psiholoških izpadov, ki pa so zelo težko

24

opazni, vendar pri reševanju problemov, organizaciji in načrtovanju zelo pomembni. To imenujemo dizeksekutivni sindrom oziroma težave na področju izvršilnih funkcij. Te osebe so lahko v zelo dobro strukturiranem okolju in nalogah zelo uspešni. Kadar pa gre za naloge ali situacije, ki so manj strukturirane in terjajo reševanje organizacijo in načrtovanje ter prožnost mišljenja, se pojavijo težave. Veliko ljudi se svojih težav z izvršilnimi funkcijami ne zaveda (Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975) .

1.2.1.2 Čustveni procesi

Čustva so duševni procesi in stanja, s pomočjo katerih doživljamo za vsakega posameznika značilen vrednosti sistem do samega sebe ter do oseb, stvari in dogodkov v zunanjem svetu.

Stvari, osebe in dogodke spoznavamo, hkrati pa jih čustveno vrednotimo, kar pomeni da določamo njihovo vrednost glede na naš in nam lasten vrednostni sistem. Tako jim določamo njihovo vrednost za nas. To pa se ne dogaja ob vseh ljudeh, stvareh in dogodkih, temveč le ob tistih, ki so za nas pomembne. Pravzaprav gre za zelo specifičen način spoznavanja zunanjega sveta.

Čustva se med seboj razlikujejo, kar pomeni da poznamo več različnih čustev. Opredelimo jih lahko z različnih vidikov: aktivnostni, jakostni in vrednostni vidik. Glede na aktivnostni vidik ločimo vzburjajoča (aktivna) čustva, kot so jeza, strah, navdušenje, zaljubljenost, pričakovanje in trema ter so povezana s simpatičnim delom živčevja, ki pripravlja telo na akcijo. Na drugi strani pa so pomirjujoča (mirna) čustva, ki so povezana s parasimpatičnim delom živčevja, ki nas ne pripravlja na akcijo. O takih čustvih govorimo, kadar je posameznik žalosten, potrt, zadovoljen in pomirjen. Drugi pomemben vidik je vrednostni vidik, po katerem delimo čustva na pozitivna (zadovoljstvo, sreča in ljubezen) in negativna (strah, žalost in potrtost). Jakostni vidik pa čustva že kot sama beseda pove, deli na močna in šibka. Vsako čustvo lahko doživljamo zelo močno ali pa šibko, odvisno od okoliščin in našega vrednostnega sistema.

Razlikujemo jih tudi glede na kompleksnost oziroma sestavljenost. Enostavna čustva so nam prirojena in jih imamo oziroma doživljamo vsi. Med enostavna čustva štejemo veselje, žalost, strah, jezo, presenečenje, pričakovanje, sprejemanje in gnus. Ta čustva pomagajo človeškemu organizmu, da se prilagaja različnim okoliščinam. Ko se enostavna čustva med seboj

25

povežejo, nastanejo sestavljena čustva, kot so ljubezen, sovraštvo, ljubosumje, strahospoštovanje in sreča. Sestavljena čustva so odvisna od družbeno-kulturnih vplivov in se pojavljajo pozneje v življenju.

Čustva so lahko različno intenzivna in trajajo različno dolgo. Tako poznamo dve obliki čustvenih stanj, ki se razlikujeta glede na jakost in trajanje doživljanja določenih čustev.

Ločimo razpoloženje in afekte. Razpoloženje je šibko čustveno stanje, ki traja dalj časa.

Čeprav ima nizko intenziteto ima velik vpliv na vedenje posameznika in njegovo doživljanje.

Razvija se postopoma in je posledica neke situacije ali čustva, čeprav se izvora ne zavedamo.

Lahko traja od nekaj ur pa vse do nekaj dni. Razpoloženje je zelo pomembno, saj predstavlja čustveno podlago našega obnašanja in doživljanja. Afekt je nasprotno od razpoloženja zelo močno, a kratkotrajno čustveno stanje. Razvije se v trenutku in je prav tako posledica neke situacije ali čustva, katerega izvora se zavedamo. Je zelo močno oziroma intenzivno čustvo, ki obvlada posameznika (povzroči tudi telesne odzive/spremembe), hkrati pa zmanjša kritičnost in razsodnost mišljenja in posledično tudi ravnanja posameznika.

Pomen čustev v našem življenju je zelo velik. Čustva nam omogočajo, da vzpostavljamo in oblikujemo odnose z drugimi ljudmi, kjer imajo zelo pomembno komunikacijsko vlogo, in sicer neverbalne narave. Kakšne odnose vzpostavljamo, je pa kar najbolj odvisno od sposobnosti izražanja in prepoznavanja čustev pri drugih ljudeh.

Čustva imajo štiri pomembne funkcije:

1. prilagoditveno funkcijo (omogočajo nam da se prilagajamo spremembam, do katerih pride med posameznikom in zunanjim svetom),

2. vrednostno funkcijo (s pomočjo čustev vrednostno opredelimo zunanji svet – pozitivno, negativno),

3. usmerjevalno funkcijo (na osnovi vrednostne funkcije razvijemo do nekega objekta neka čustva, ki pa nas hkrati tudi usmerjajo – pozitivna spodbudijo da nas nek objekt privlači, negativna čustva pa povzročijo da nas objekt odbija),

4. in obrambno funkcija (prva obrambna funkcija je, da nas objekti oziroma situacije, ki se jih bojimo ali nas ogrožajo, zbujajo v nas negativna čustva, zaradi česar se jim izogibamo in se tako zaščitimo pred njimi: druga obrambna funkcija pa je, kadar se

26

znajdemo v neki nevarni situaciji, se sprožijo v nas zelo intenzivna čustva, ki povzročijo telesno reakcijo, kot je povečano izločanje adrenalina in s tem posledično večja količina energije, ki jo imamo v tistem trenutku na voljo in se lahko hitreje in učinkoviteje odzovemo).

Čustva vplivajo na posameznikovo duševno stanje, telesno stanje in sposobnost za delo.

Dolgotrajna negativna čustva lahko privedejo do duševnih stanj, kot so depresivnost, duševna kriza, apatičnost, nemotiviranost, slaba pozornost, nizka samopodoba itd. Pozitivna čustva privedejo do dobrega počutja, višje ravni energije, boljše motiviranosti in pozornosti, boljše samopodobe itd. Prav tako lahko negativna čustva pustijo sledi na telesnem stanju posameznika, saj se lahko pojavijo psihosomatske motnje, nižja raven energije, utrujenost, na drugi strani pa pozitivna čustva vplivajo na telesno funkcioniranje tako, da zvišajo raven energije, odpornost posameznika se izboljša ipd. Negativna čustva vplivajo tudi na sposobnost za delo tako, da zmanjšajo kakovost in količino dela, povzročijo več napak in nesreč pri delu.

Na razvoj čustev vpliva veliko različnih dejavnikov. Če je čustveni razvoj potekal nemoteno, se oblikuje čustvena zrelost. Čustvena zrelost pomeni, da posameznik doživlja in goji raznolika čustva, ki jih ustrezno doživlja in zna primerno obvladovati oziroma uravnavati.

Čustvena zrelost in doživljanje čustev sta pomembna za človekovo telesno in duševno zdravje.

Novejše teorije zagovarjajo, da imajo pri nastanku čustev pomembno vlogo kognitivni procesi (ki nam omogočajo razlago situacije, oceno pomembnosti, razlago telesnih sprememb, načrtovanje akcije), prav tako pa ne zanikajo vpliva fizioloških dejavnikov. Pri doživljanju različnih čustev so aktivna različna središča v možganih, kar pojasni možne spremembe na področju čustvovanja, do katerih pride ob težji možganski poškodbi (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975).

1.2.1.3 Motivacijski procesi

Motivacijski procesi so vsi procesi spodbujanja, ohranjanja in usmerjanja telesnih in duševnih dejavnosti k nekemu cilju. Motivacija je torej skupek procesov, ki povzroča in usmerja naša dejanja. Obsega naše nagone, potrebe, motive, želje, cilje, voljo, interese, vrednote in ideale.

27

Kadar se v človeku poruši ravnovesje zaradi pomanjkanje ali presežka bodisi snovi v organizmu ali informacij v duševnosti, nastane tako imenovana potreba.

Na porušeno ravnovesje nas opozarjajo občutki in čustva. Kadar gre za porušeno ravnovesje v telesu, nas nanje opozarjajo občutki (žeja, lakota, vročina, mraz itd.). Na porušeno ravnovesje v duševnosti pa nas opozarjajo čustva (jeza, strah, dolgčas itd.). Kadar pride do ozaveščanja neke potrebe, se skladno s potrebo razvije tudi cilj, torej stvari oziroma situacije, za katere predvidevamo, da bodo zadovoljile našo potrebo. Ob tem se oblikuje tudi želja, ki je dejansko predstava o cilju, s katerim bi zadovoljili naše potrebe in bi nam to prineslo neko zadovoljstvo. Želja pa ne vsebuje nujno tudi namena, da jo bomo uresničili. Kadar se potreba usmeri k cilju in se pojavita ter povežeta motivacija potiskanja (nagoni in vedenje, ki nas ženejo k vedenju) in motivacija privlačnosti (želja, da dosežemo cilje, za katere predvidevamo, da nas bodo zadovoljili), nastane tako imenovan motiv. Motiv je potreba, ki jo doživimo kot nelagodje in nas vodi k določenemu cilju. Dosega tega cilja naj bi zadovoljila našo potrebo. Lahko nas motivira ob motivaciji potiskanja, tudi cilj oziroma motivacija privlačnosti. Lahko je dejansko namesto potrebe cilj tisti, ki v nas obudi potrebo. Obe motivaciji sta med seboj povezani in se kažeta v motiviranem vedenju. Motivi so dejansko notranji dejavniki, ki usmerjajo in spodbujajo človekovo zaznavanje, vedenje, mišljenje in učenje.

Poznamo različne vrste motivov. Najpogostejša delitev motivov je na:

 fiziološke motive in

 psihosocialne motive.

Fiziološki motivi so večinoma (ne pa vedno) prirojeni in izvirajo iz organskih potreb. Delimo jih na potrebe po ohranitvi posameznikovega življenja (kisik, voda, hrana, spanje, počitek itd.) in potrebe po ohranitvi vrste (spolnost, potomci itd.).

Psihosocialnih motivov je več, nekateri naj bi bili pridobljeni, drugi pa prirojeni ali naučeni.

Izhajajo iz duševnega neravnovesja. Poznamo potrebo po pripadnosti (da ljubimo, sodelujemo in delimo v družini, s partnerjem, s prijatelji), potrebo po moči (spoštovanje, prevlada, premagovanje ovir, vztrajnost, pomoč drugim, pohvala, nagrada – občutek moči), potrebo po

28

zabavi (veselje, smeh, razvedrilo in ugodje) in potrebo po svobodi (neodvisnost in možnost izbire).

Zadovoljevanje tako fizioloških kot tudi psihosocialnih potreb je nujno. Po Maslowu se potrebe zadovoljujejo glede primarnosti, torej najprej tiste, ki so nujne za preživetje, oziroma osnovne (sam jih je poimenoval nižje) in šele nato, ko so te izpolnjene, sledi zadovoljevanje višjih potreb. Bolj kot se premikamo od nižjih k višjim potrebam, bolj prevladujejo psihološke nad biološkimi. Potrebe zadovoljujemo nagonsko in socializirano. Večino organskih potreb, katerih zadovoljevanje potrebujemo za preživetje (dihanje, uravnavanje krvnega tlaka, telesne temperature itd.), zadovoljujemo nagonsko, po določenem vzorcu vedenja, ki je enak vsem pripadnikom iste rase (gensko določen). Na drugi strani pa socializirano zadovoljevanje potreb poteka v skladu s pravili in načeli družbe in kulture. Pravil in vedenja se učimo s socializacijo, tako postanejo del naše osebnosti.

Poznamo homeostatično in progresivno zadovoljevanje potreb. Že iz same besede homeostaza, ki pomeni enako stanje, lahko sklepamo, kakšen je homeostatičen način zadovoljevanja potreb. Ko stanje ni enako oziroma se ravnovesje poruši, začutimo potrebo, da dosežemo nek cilj. V trenutku, ko pa je cilj dosežen (ravnovesje ponovno vzpostavljeno), potreba izgine in se pojavi, ko se ravnovesje poruši (primer: lakota). Tako zadovoljujemo fiziološke potrebe.

Zadovoljevanje višjih potreb pa poteka progresivno. Progresivno zadovoljevanje potreb poteka tako, da realizacija nekega cilja vzbudi željo po nekem višjem cilju oziroma cilju na višji ravni (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975).

1.2.1.4 Medsebojna povezanost duševnih procesov

Duševni procesi so med seboj povezani na različne načine. Zaznavanje, učenje, mišljenje, čustvovanje in motivacija se dopolnjujejo in povezujejo:

 ZAZNAVANJE-ČUSTVOVANJE

Intenzivna čustva, tako pozitivna kot tudi negativna (zaljubljenost, žalost itd.), zmanjšujejo pozornost pri zaznavanju. Prav tako pa obstajajo čustva, ki povečujejo pozornost na nekatere dražljaje (pričakovanje). Zelo močna čustva lahko sprožijo tudi iluzije (izkrivljeno zaznavanje okolja).

29

 ČUSTVA-UČENJE

Zelo podobno je tudi pri povezavi med učenjem in čustvovanjem. Zelo močna čustva zavirajo učenje in pomnjenje. Nekoliko šibkejša pozitivna čustva, ki se nanašajo na predmet učenja ga stimulirajo, negativna čustva pa ga zavirajo.

 ČUSTVA-MIŠLJENJE

Čustva so z mišljenjem zelo tesno povezana in prepletena. Čustva spremljajo vsako mišljenje in hkrati predstavljajo velikokrat rezultat mišljenja oziroma interpretacije nekih dražljajev iz okolja. Zelo intenzivna čustva blokirajo miselne procese in povečajo subjektivnost mišljenja.

Zmerna čustva umerjajo mišljenje na situacijo, v kateri so nastala.

 ČUSTVA-MOTIVACIJA

Prav tako so čustva zelo povezana s motivacijskimi procesi. Čustva ovrednotijo cilje, ki smo si jih zastavili, in s tem usmerjajo našo motivacijo. Pozitivna čustva do nekega cilja povzročijo privlačnost (ta cilj nas začne privlačiti), negativna pa nas odbijajo. Čustva pa doživljamo tudi kot posledico neke motivacijske aktivnosti. Tako da dejansko vplivajo na motivacijo oziroma motivacijske procese, hkrati pa nastajajo kot odziv oziroma rezultat motivacijskih procesov.

 MOTIVACIJA-ZAZNAVANJE

Motivacija je zelo tesno povezana s pozornostjo, pozornost pa z zaznavanjem. Motivacija lahko vpliva na podobo, ki si jo ustvarimo o neki zaznavi. Prav tako pa lahko tudi zaznava sama sproži motivacijo oziroma motivacijski proces (na osnovi motivacije začutimo potrebo po doseganju nekega cilja) (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001).

1.2.2 OSEBNOST

Ljudje se že od nekdaj ukvarjamo s spoznavanjem samega sebe na različnih ravneh od neznanstvenih do znanstvenih. Šele ustrezno razumevanje osebnosti človeka nam omogoča, da oblikujemo ustrezne medsebojne odnose in s tem v veliki meri vplivamo na naša življenja.

Osebnost posameznika je razmeroma trajna celota, relativno trajnih značilnosti. Sestavljena je iz duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika. Po teh značilnostih se posamezniki razlikujejo med seboj. Med osebnostne značilnosti štejemo tiste, ki se pojavljajo razmeroma dosledno (trajno) in so hkrati individualno značilne za posameznika. Vendar pa

30

obstajajo številne definicije osebnosti, skoraj vsak avtor ima svojo. Zato jih je ameriški psiholog Gordon W. Allport, ki je raziskoval osebnost, razvrstil v skupine. Prav zato, ker je teh opredelitev zelo veliko, obstaja teorija osebnosti, ki je znanstvena razlaga, ki skuša povezati spoznanja o osebnosti v celovit sistem. Oblikovale so se pa glavne skupine teoretskih perspektiv, modelov in teorij osebnosti: dispozicijska perspektiva, psihodinamska perspektiva, vedenjsko-socialno-kognitivna perspektiva, humanistična in pozitivna perspektiva, bioevolucijska perspektiva ter perspektiva drugih kultur. Različne teorije osebnosti se med seboj razlikujejo po razlagi človekovega vedenja in doživljanja.

Področja osebnosti posameznika so temperament, značaj, sposobnosti ter telesne značilnosti.

Temperament zajema značilne vzorce vedenja in čustvovanja, ki so v veliki meri odvisni od dednosti. Značaj bi lahko predstavljala vsebina vedenja. Pravzaprav gre pri značaju za celoto motivacijskih, voljnih in etično-moralnih značilnosti posameznika (vestnost/nevestnost, skromnost, poštenost/nepoštenost, odkritost, nesebičnost/sebičnost, redoljubnost, pogum/strahopetnost), ki pa se oblikujejo pod vplivom okolja z učenjem. Sposobnosti so lastnosti posameznika. Razlikujemo raznovrstne sposobnosti od telesnih (spretnost, moč, hitrost itd.) do duševnih (inteligentnost, ustvarjalnost, čutno-zaznavne itd.), ki pa vplivajo na uspešnost pri reševanju različnih nalog in problemov. Sposobnosti so v večji meri odvisne od dednosti, vendar nanje vplivata tudi okolje in posameznikova aktivnost (samodejavnost).

Telesne značilnosti posameznika so značilnosti telesnega videza osebe, kot so višina, teža, drža, značilnosti posameznih delov telesa. Večina telesnih značilnosti je posledica dednosti, vendar pa na nekatere vplivata še okolje in posameznikova aktivnost (prehranjevalne navade, telesna aktivnost, način življenja itd.).

Razumevanje pojma osebnosti je zelo različno, bodisi med ljudmi v vsakodnevnem življenju kakor tudi med strokovnjaki. Z osebnostjo človeka se ukvarjajo številne vede, kot so psihologija, antropologija, filozofija, sociologija in psihiatrija.

31

1.2.2.1 VPLIV POSAMEZNIH PODROČIJ OSEBNOSTI NA ČLOVEKOVO DOŽIVLJANJE, VEDENJE IN USPEŠNOST

Vsako posamezno področje osebnosti (temperament, značaj, sposobnosti in telesne značilnosti) vpliva na doživljanje, vedenje in uspešnost posameznika:

 TEMPERAMENT v veliki meri vpliva na obnašanje posameznika v določeni situaciji.

Ljudje doživljajo svet okoli sebe v skladu s svojim temperamentom. Tiste stvari, ki so v skladu s temperamentom posameznika, ta doživlja pozitivno, nasprotne pa negativno.

Seveda je prav zato velik vpliv temperamenta na uspešnost pri določenih dejavnostih, poklicih. Nekateri poklici zahtevajo energičnega, temperamentnega človeka, drugi več potrpežljivosti in umirjenosti. Zato ustrezen temperament lahko pripomore k uspešnosti na nekem področju in prav tako v primeru neskladja povzroča neuspešnost posameznika. Seveda pa so tudi nekatere temperamentne lastnosti, ki na splošno nižajo raven uspešnosti posameznika, kot tudi oblikovanje medsebojnih odnosov (sposobnost prilagajanja drugim), kajti lastnosti, kot so vzkipljivost, vročekrvnost ter nekontrolirane čustvene reakcije, ne vplivajo pozitivno ne na naše vedenje, ne na našo uspešnost.

 ZNAČAJ nam pomaga pri orientaciji v medsebojnih interakcijah in odnosih, vendar pa ni zanesljiv pokazatelj (Babšek, 2009). Vpliv značaja na posameznikovo vedenje je podoben kot vpliv temperamenta. Predvidevamo lahko načeloma posameznikovo vedenje v določeni situaciji. Vsekakor bodo ljudje z dobrimi značajskimi lastnosti uspešnejši, njihovo vedenje bo boljše, saj so bolj prilagodljivi in priljubljeni od ljudi z negativnimi značajskimi lastnostmi.

 SPOSOBNOSTI imajo velik vpliv na uspešnost posameznika. Prav tako posredno vplivajo na posameznikovo vedenje, ki je zaradi dobrih sposobnosti zmožno boljšega prilagajanja lastnega vedenja družbenih zahtevam, kar vpliva tako na vedenje kot tudi na uspešnost.

32

 TELESNE ZNAČILNOSTI so tiste, ki v dokaj veliki meri prispevajo k sooblikovanju samopodobe posameznika. Glede na to, kako sami doživljamo lastne telesne značilnosti in kako nas drugi sprejemajo, v veliki meri vpliva na oblikovanje pozitivne ali negativne samopodobe posameznika. Zadovoljstvo ali nezadovoljstvo vpliva na naše doživljanje samega sebe, hkrati pa se izraža tudi v našem vedenju. Posredno imajo vpliv na našo uspešnost, kajti lastno doživljanje in vedenje posledično vplivata na uspešnost posameznika. Prav tako pa imajo vpliv telesne sposobnosti, kot so okretnost in spretnost, ki prav tako pripomorejo k uspešnosti na nekaterih področjih.

Osebnost posameznika je rezultat torej vseh duševnih pojavov ter obnašanja posameznika in tudi vpliv dednosti in okolja. Torej iz tega velja sklepati, da če pride do sprememb delovanja centralnega živčevja, to povzroči spremembe na področju duševnih pojavov ter posledično na osebnosti posameznika.

Osebnost posameznika se spreminja po poškodbi na različne načine, odvisno od mesta poškodbe in obsega poškodbe ter osebnostih lastnosti posameznika pred nastalo poškodbo.

Mnenja na tem področju se med strokovnjaki razlikujejo. Nekateri zagovarjajo, da se osebnostne lastnosti kvalitativno in kvantitativno spreminjajo, drugi pa menijo, da gre za intenzivnejšo izraženost osebnostih in vedenjskih potez. Ne gre pa prezreti možen pozitiven ali negativen vpliv osebnostih potez pred poškodbo. Osebnostne lastnosti, kot so visoka vztrajnost, motiviranost ter intelektualne sposobnosti, zagotovo pozitivno vplivajo na potek in navsezadnje tudi izid rehabilitacije. Druge lastnosti, kot so na primer čustvena nestabilnost, impulzivnost, šibka motivacija in pasivnost, pa ne vplivajo dobro in spodbudno (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975).

1.3 POŠKODBA IN OKVARA MOŽGANOV

O nezgodni poškodbi možganov govorimo, kadar možgane poškoduje neka zunanja sila, ki posledično privede do motnje zavesti, kognitivnih sposobnosti in/ali telesnih funkcij. Okvara

33

možganov pa nastane takrat, kadar jo povzročijo neki dogodki znotraj organizma, kot so pretrganje žile, vnetje, tumor ali kakšne druge bolezni.

Pri poškodbi možganov običajno ne gre le za eno samo poškodbo, ampak gre v resnici za zaporedje več okvar. Razlikujemo prvotno, drugotno in tretjo stopnjo okvare možganov.

Prvotna okvara nastane ob neposrednem udarcu glave, ko pride do poškodbe možganovine.

Ločimo odprte in zaprte poškodbe glave. Kadar nek predmet prebije lobanjo in vstopi v možgane, gre za odprto poškodbo glave. Pri taki poškodbi predmet (strelni naboj, ledena sveča itd.), ki je vstopil v možgane trga možgansko tkivo ter s tem povzroči razmeroma specifične izpade funkcij. Pri zaprti poškodbi glave pa pride do pretrganja živčnih poti oziroma povezav (pretrgajo se povezave med izrastki živčnih celic – aksoni in dendriti), ko možgani, ki so mehki, zaradi nasilnega giba udarijo ob ostre koščene robove spodnjega in sprednjega dela lobanje. Pri tem se pogosto okvarijo najpomembnejši predeli možganov, in sicer čelni ter senčni reženj. V tem primeru govorimo o difuzni okvari aksonov. Najpogosteje pride do takih poškodb pri prometnih nesrečah in topih udarcih, ki povzročijo, da se možgani zaradi hitrih pospeškov in/ali upočasnitev zaletavajo ob ostre koščene robove znotraj lobanje.

Drugotna okvara nastane, ker se prekine preskrba možganov s kisikom že v prvih minutah po poškodbi. Možganskim celicam že dve- ali triminutna prekinitev preskrbe s kisikom lahko pomeni smrt teh celic, saj jim zmanjka hrane za energijo. Samo prekinitev preskrbe možganov s kisikom imenujemo hipoksija, povzroči jo pa lahko že močna krvavitev, ki povzroči upad krvnega tlaka ali pa v primeru, ko so dihala zamašena z izbruhano hrano ali krvjo. Do tretje stopnje okvare pride nekaj ur ali celo dni po nesreči oziroma udarcu. Na tej stopnji govorimo o tem, da se možgani še dodatno poškodujejo zaradi krvavitev, nabrekanj, zmečkanin in krvnih strdkov. Možgani zaradi udarca in poškodbe (tako kot tudi drugi organi oziroma deli telesa) nabreknejo, kar pa je nevarno, saj so možgani zaprti v lobanji, ki ni prožna in na nekaterih mestih celo ostra. S tem ko bi intrakranialni pritisk preveč narastel, bi možganovino pritisnilo ob notranjo steno lobanje, s čimer bi možgani ponovno utrpeli poškodbo. Drugi vzrok, ki lahko privede do okvare tretje stopnje, je pretrganje žil in ven ob udarcu, kar pa povzroči nabiranje krvi v možganih. Če izteče večja količina krvi (hematom), začne ta

34

pritiskati na okolno možgansko tkivo, kar ga poškoduje. Tudi to poveča intrakranialni tlak.

Krvavitve lahko nastanejo v možganskem tkivu (intracerebralno) ali v prostoru med možgani in lobanjo (subduralni ali ekstraduralni hematom, odvisno od njegove lege). Lahko pride tudi do tako imenovanega kroničnega subduralnega hematoma, ki nastaja počasi. Sprva je majhen oziroma premajhen, da bi ga diagnosticirali, ki sčasoma (v nekaj tednih) tako naraste, da začne pritiskati na možgane. Obstaja tudi tako imenovan potravmatski hidrocefalus, ki nastane zaradi brazgotin, ki ovirajo ali prekinjajo kroženje možganske tekočine (likvorja) okrog možganov. Zato se začne nabirati tekočina v možganih, kar privede do ponovnega povečanja intrakranialnega tlaka v možganih (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996).

Slika 3 Možgani pri zaprti poškodbi glave

35 Slika 4 Možgani po odprti poškodbi glave

Poškodbe glave pa so lahko različno hude, odvisno od celega spleta okoliščin, zato poznamo različne stopnje težavnosti poškodb glave.

Delimo jih na:

● lahke,

● zmerne in

● težke poškodbe glave

● perzistentno vegetativno stanje.

Stopnja težavnosti je odvisna od trajanja kome in/ali od trajanja potravmatske amnezije. Ti dve merili sta se izkazali kot najpomembnejši pokazatelj posledic oziroma končnega izida.

Koma je pravzaprav stanje znižane zavesti, v katerem je človek neodziven na zunanji svet, povzročena s strani motenega delovanja možganskega debla. Torej gre za izgubo vedenjskih odgovorov na zunanje dražljaje in notranje potrebe. Poznamo različne ravni in globine kome – od plitve do zelo globoke. Pri najbolj plitvi komi se bolnik celo odziva na govorjeno besedo, pri malo globlji se z gibom odzove na bolečino ali odpre oči, pri najgloblji pa se bolnik ne odzove niti na bolečino.

Komi sledi potravmatska amnezija, ki označuje izgubo spomina. Bolnik je v tem času pri jasni zavesti, navidezno v stiku z dogajanji v svoji okolici, dejansko pa je neorientiran, nima

36

občutka za čas, prostor in okolico. Bolnikova čutila se odzivajo slabše ali/in mu dajejo povsem napačna sporočila, običajno se ne spominja niti nesreče in s tem vzroka, zaradi katerega je v bolnišnici. Velikokrat se ne spominja niti dogodkov in časa po nesreči. V tem obdobju je zelo težko komunicirati z bolnikom. Pojavi se lahko tudi povsem neobičajno vedenje (nemir, reakcije brez zavor, kričanje, preklinjanje, zmerjanje itd.). Ko mine potravmatska amnezija, se bolniki običajno začnejo spominjati nesreče in dogodkov po nesreči (Powell, 2007; Radonjič- Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996) .

1.3.1.1 Lahka poškodba glave

Lahke poškodbe glave so najpogostejše. Sem sodijo vse poškodbe glave, pri katerih bolniki niso izgubili zavesti ali pa so jo izgubili za manj kot 15 minut, potravmatska amnezija pa je trajala manj kot uro. Pogosto se lahko poškodbo glave enači s pretresom možganov, vendar je izraz lahka poškodba glave širšega pomena. Lahka poškodba možganov lahko vključuje različne poškodbe možganovine (najpogosteje v čelnih in senčnih režnjih možganov) ter zlom lobanje, izraz pretres možganov pa se uporablja le za opis obdobja motene zavesti, zmedenosti in obdobja izgube spomina za dogodke pred poškodbo in po njej.

Poznamo številne možne posledice lahke poškodbe glave – od slabosti, glavobolov, negotovega ravnotežja, slabše zbranosti, spominskih težav, težav pri predelovanju novih informacij, skrajnje utrudljivosti, razdražljivosti, neprenašanje hrupa in svetlobe ter slabše prenašanje alkohola. Velikokrat se po poškodbi pojavita tudi tesnoba in depresija. To skupino posledic lahke poškodbe glave imenujemo tudi pokomocijski sindrom.

Prav zaradi slabše opaznosti psiholoških motenj, ki nastopijo po poškodbi glave, velikokrat teh možnih posledic ljudje ne vedo in ne razumejo, kaj se jim dogaja, zakaj ne morejo po nekaj dneh počitka normalno opravljati vse naloge kot, so jih pred poškodbo. Veliko ljudi se zato počuti nesposobnim in se samoobtožujejo zaradi domnevne nesposobnosti. Prav tako, če se prehitro vrnejo k delu, športu, pitju alkohola itd., se poveča tveganje za nastanek drugotne okvare. Prav zato je zelo pomembna ozaveščenost pacientov oziroma oseb, ki so utrpeli lažjo poškodbo glave o možnih posledicah