NIHČE NE PRIDE ŽIV S TEGA SVETA

NIHČE NE PRIDE ŽIV S TEGA SVETA

SLOVENSKA SPRENEVEDANJA O SMRTI IN SAMOMORU

TEMELJNO FILOZOFSKO V P R A Š A N J E IN D R U Ž B A

A l b e r t C a m u s je zapisal, da je v p r a š a n j e s a m o - m o r a t e m e l j n o f i l o z o f s k o v p r a š a n j e . S t e m ni mislil, n a j o n j e m r a z p r a v l j a j o p o k l i c n i filozofi v svojih d i s e r t a c i j a h , t e m v e č da se je z n j i m v t e m ali o n e m t r e n u t k u prisiljen soočiti vsak človek.

T e d a j m o r a zavzeti o d n o s d o življenja, ki ni le na a b s t r a k t n i ravni k a k o r t a k r a t , ko r a z m i š l j a o s m r t i d r u g i h z v a r n e r a z d a l j e . S o o č a n j e iz oči v oči je d r u g a stvar. T e d a j je v s e e n o , ali g o v o r i m o o o d n o s u d o življenja ali d o smrti, kajti v teh t r e n u t k i h si d o v o l i m o videti o b o j e kot celoto. Če se n a m n a v a d n o s m r t zdi a b s u r d , se n a m v t a k i h t r e n u t k i h z a z d i a b s u r d tudi življenje. Ni vpra- š a n j e , ali je življenje »zares« a b s u r d , p o u d a r i t i želim le, d a ga p o s a m e z n i k včasih t a k o doživlja.

V č a s i h (in le včasih) bi ga t a k o videli t u d i mi, če bi si dovolili p o g l e d a t i z njegovimi o č m i .

V e m o , d a je d r u ž b a v e č k o t le v s o t a p o - s a m e z n i k o v , ki se p o s k u š a j o k a j r a c i o n a l n o d o g o v o r i t i . D r u ž b a je k i b e r n e t i č n i s i s t e m , ki s svojimi s t r u k t u r a m i in p o v e z a v a m i u s t v a r j a v e d n o n o v e kvalitete, nove r e a l n o s t i , ki se raz- p r o s t i r a j o p r e k in o n s t r a n sveta p o s a m e z n i k o v . T e ž k o je reči, k j e se konča p o s a m e z n i k in p r i č n e d r u ž b a , saj je t a k o v n j e m kot z u n a j njega. L a h k o p a r e č e m o , d a i m a d r u ž b a svoje z a k o n i t o s t i in z a h t e v e , ki so drugačne narave k a k o r z a h t e v e in p o t r e b e p o s a m e z n i k a . Med d r u ž b o kot sistemom in p o s a m e z n i k o m kot živim b i t j e m , ki t u d i s a m o s o u s t v a r j a p o m e n e , torej obstaja kvalitativna raz- lika, p r e p a d , ki ga v e r j e t n o ni m o g o č e premostiti, m o r a m o se ga pa zavedati. Z a t o se l a h k o celo v najboljši m o ž n i d r u ž b i zgodi, da tisto, k a r koristi sistemu, s a m o n a v i d e z n o koristi tudi p o s a m e z n i - k o m . Vse to s e v e d a ni nič novega, a stvari, ki se n a m z d i j o s a m o u m e v n e , radi p o z a b i m o .

S t a r i G r k i so bili g l e d e n e k a t e r i h s t v a r i n e v e r j e t n o p o š t e n i . O s e b a , ki je hotela storiti s a m o m o r , je šla v senat, p o j a s n i l a svoje razloge, senat p a je odločil, ali s m e spiti s t r u p . Seveda se je včasih, kot vemo, t u d i zgodilo, d a je senat t a k o odločil p o lastni presoji, ne da bi to o b r a v n a v a n a o s e b a s a m a i z r e c n o želela. T o v r s t n e nepravil- nosti so se v e d n o dogajale. P o u d a r i t i želim, da d r ž a v a ni imela v n a p r e j i z d e l a n e g a m n e n j a o s a m o m o r u n a s p l o h , t e m v e č je o b r a v n a v a l a vsak p r i m e r p o s e b e j , p a č glede na okoliščine. Vsak državljan je imel pravico soodločati o svoji smrti, seveda, če ni bil s u ž e n j . S m r t s u ž n j a je p r i p a d a l a le g o s p o d a r j u , k a r je r a z u m l j i v o , saj je imela e k o n o m s k o v r e d n o s t .

D a n e s d r ž a v l j a n i in d r ž a v l j a n k e » r a z v i t i h « d e ž e l te p r a v i c e n i m a j o v e č . Ž e r e s , d a je v n e k a t e r i h d e ž e l a h , na p r i m e r na J a p o n s k e m , v d o l o č e n i h okoliščinah s a m o m o r še v e d n o č a s t n a d o l ž n o s t . V e n d a r z a p o v e d a n a s m r t ni tisto, k a r p o j m u j e m kot p r a v i c o d o s m r t i . N e gre toliko za s m r t , gre za p r a v i c o .

K D O SME O D L O Č A T I

O MOJEM ŽIVLJENJU IN MOJI SMRTI?

G l e d e tega v p r a š a n j a je s o d o b n a d r u ž b a s k r a j n o dvolična. D e j a n s k o si d r u ž b a (beri: d r ž a v a ) pri- lašča p o p o l n o oblast nad življenjem in s m r t j o p o s a m e z n i k a . V tem p o g l e d u je s o d o b n a d r u ž b a dosti m a n j d e m o k r a t i č n a od s t a r o g r š k e , č e p r a v na v s a k e m k o r a k u » p r o d a j a « b e s e d o d e m o k r a - cija. D r ž a v a i m a p r a v i c o poslati v v o j n o in s tem m o r d a t u d i v s m r t vse svoje v o j a š k e o b v e z n i k e . Vojaški o b v e z n i k , ki se v r n e iz v o j n e b r e z r o k in nog, pa n i m a pravice z a h t e v a t i svoje s m r t i . Tu je t r e b a seveda t a k o j p o v e d a t i n e k a j , k a r ni s p l o š n o z n a n o , in sicer, da v o j n e ne i z v i r a j o iz

k a k š n i h d o m n e v n i h s m r t n i h gonov ljudi, temveč jih z a h t e v a neživi sistem za svoje p r e ž i v e t j e . Vsi s m o s u ž n j i tega sistema, č e p r a v s m o že d a v n o o d p r a v i l i s u ž e n j s t v o .

Ste se že sploh k d a j vprašali, čigava je pravza- p r a v vaša s m r t ? V i m e n u česa si jo d r ž a v a l a h k o prilasti? G l e d e na to, d a nihče n e p r i d e živ s tega sveta, v p r a š a n j e s m r t i n e m o r e biti DA aH N E , t e m v e č le KDAJ, K A K O in P O ČIGAVI VOLJI.

Č e p r a v s m o cerkev že bolj ali m a n j u s p e š n o ločili o d d r ž a v e , se zdi, da je odgovor še v e d n o : P O B O Ž I I V O L I L

L j u d j e , ki r a d i delajo z m e d o v glavah d r u g i h ljudi, se t r u d i j o zabrisati razliko m e d pravico do smrti in evtanazijO: Pravica d o s m r t i n i m a p r a v nič s k u p n e g a z e v t a n a z i j o , p r a v z a p r a v je n j e n o n a s p r o t j e . E v t a n a z i j a p o m e n i , da o s m r t i p o s a - m e z n i k a o d l o č a n e k d o d r u g . Pravica do s m r t i pa je p r a v i c a p o s a m e z n i k a , da s o o d l o č a pri temelj- n e m v p r a š a n j u , ki zadeva njega s a m e g a . D r ž a v a , d r u ž i n a , m e d i c i n a in religija pri tem n e bi smele imeli i z k l j u č n e b e s e d e . »Svetost življenja« bi m o r a l i r a z u m e t i t u d i t a k o , d a o n j e m s o o d l o č a p o s a m e z n i k s a m . Pogoj je seveda, d a je živ in d a l a h k o o d l o č a . F e t u s ni z m o ž e n s a m o s t o j n e g a ž i v l j e n j a in še m a n j s a m o s t o j n e g a o d l o č a n j a . D a j m o t o r e j p r e d n o s t živim.

SMRT V ŽIVLJENJU

V u č b e n i k u Psihiatrija ( U n i v e r z u m , 1978, str.

635.) l a h k o z a s l e d i m o z a n i m i v o misel, ki jo p o n e k e m t u j e m a v t o r j u citira n a š p r i z n a n i strokov- n j a k Lev Miličinski. Pravi takole:

V e č i n a ljudi - p o t e m ko d o z o r e - t a k o r e k o č n e živi v e č . S t o r e p a r c i a l n i in s i m b o l i č n i s a m o m o r s tem, d a ustavijo svojo osebnost- n o rast in e k s p a n z i j o . Z a k o p l j e j o se v s t a r e s p r e j e t e n a v a d e in običaje, u t o p e svojo ra- d o v e d n o s t , ki jih je g n a l a v nove n o t r a n j e in z u n a n j e i z k u š n j e . Na to zadovoljno apatijo in likvidacijo r a z i s k o v a l n e r a d o v e d n o s t i l a h k o g l e d a m o k o t n a z g o d n j e v d i r a n j e s m r t i v človekovo življenje.

Še e n k r a t želim o p o z o r i t i , da s e m to našla v u č b e n i k u u r a d n e slovenske psihiatrije in ne v k a k š n i antipsihiatriji. D a j m o , g o s p o d a , p o t e m p a še i z p e l j i m o p o s l e d i c e , d o m i s l i m o to stvar d o k o n c a . Č e v e r j a m e m o n a š e m u p r i z n a n e m u

s t r o k o v n j a k u s p o d r o č j a d u š e v n e g a z d r a v j a - in n j e g o v o r a z m i š l j a n j e p o t r j u j e j o t u d i m o j e i z k u š n j e - , m o r a m o p r i z n a t i , d a je p o v p r e č e n

» d u š e v n o zdrav« človek v d o ž i v l j a j s k e m smislu živ mrlič. D r ž a v a se o b t a k i h l j u d e h d o b r o p o - čuti, saj tudi sama kot k i b e r n e t s k i sistem ni z a r e s živa. Kolikor toliko živi so le n e k a t e r i e l e m e n t i . P r i z n a t i m o r a m o , da je p r e p a d m e d s i s t e m o m in t a k i m i p o s a m e z n i k i m a n j š i . Č e p o j m u j e m o n e k r o f i l i j o v F r o m m o v e m smislu kot l j u b e z e n d o vsega neživega, m e h a n i č n e g a , l a h k o r e č e m o , d a je vsak z n a n i d r u ž b e n i sistem n e k r o f i l s k i . Ker se, t a k kot je, n e m o r e prilagoditi živim l j u d e m , jih s p r e m i n j a v žive mrliče, n a t o p a jih z vse- m i m o g o č i m i z v i j a č a m i o h r a n j a p r i ž i v l j e n j u . N i k a m o r ne bi prišla, če bi hotela n a š t e t i vse te zvijače. Povem v a m le e n o . D o z o s m r t i , ki jo p o t r e b u j e t e za zadovoljno pol-življenje, v a m vsak v e č e r u s l u ž n o s e r v i r a j o na TV, t a k o da v a m ni t r e b a toliko razmišljati o vaši lastni.

Ne mislim, da sem k a k š n a p o s e b n a strokov- n j a k i n j a za s m r t . Nihče ni s t r o k o v n j a k za s m r t d r u g i h . G o v o r i l a sem z n e k a t e r i m i l j u d m i , ki so bili na r o b u s a m o m o r a . Ti ljudje n i s o bili živi mrliči! Zastavili so vso svojo življenjsko m o č , da to ne bi postali. L j u b š e p a jim je bilo, d a bi bili z a r e s m r t v i k a k o r s a m o n a p o l . T a k o stališče s k o r a j v e d n o pripelje d o tega, da n a j d e š p o t v življenje. Če ti seveda dovolijo, d a se s v o b o d n o odločiš. Če vas v pol-življenje prisilijo, ga b o s t e s toliko večjo v n e m o zavračali. Č e p a z a č u t i š , da je to z a r e s tvoja odločitev, za k a t e r o l a h k o stojiš, b o š našel tudi p o t v življenje, ki b o z a r e s tvoje.

T a k a o d l o č i t e v je s k o r a j v e d n o t r a j n a , č e p r a v se včasih zgodi šele p o n e u s p e l e m s a m o m o r u . Predstavljajte si z d a j ta a b s u r d - n a m e s t o da bi ti čestitali, te v t a k n e j o v n o r i š n i c o ! To p i š e m iz l a s t n e i z k u š n j e . T a m ti s e v e d a n i h č e n i č e s a r n e v e r j a m e in vsi vse v e d o bolje o d t e b e .

N e k a k o smo vajeni, da p r e p u š č a m o odločitev o življenju in smrti m e d i c i n i . To je v n e k a t e r i h o k o l i š č i n a h p o v s e m na m e s t u , s a j je p o g o s t o o d hitrosti in kvalitete z d r a v n i š k e p o m o č i o d v i s n o , ali b o p o n e s r e č e n e c o z i r o m a b o l n i k preživel.

KAJ STORITI S S A M O M O R I L C I IN UMIRAJOČIMI?

N i s o vse okoliščine t a k e , d a bi z a h t e v a l e p o - s r e d o v a n j e m e d i c i n e . N a r a v a s a m o m o r i l n o s t i n i m a nič s k u p n e g a z n a r a v o n a k l j u č n i h telesnih

p o š k o d b , zato ne sodi v medicino oziroma psi- hiatrijo, k a m o r jo je uvrstila sodobna d r u ž b a . Problem s a m o m o r a m o č n o presega domet vseh z n a n i h ved o človeku, če izključimo tanatologijo, ki je prav tako ujetnica svojih lastnih meja. Ni in ne m o r e biti p o s e b n e stroke, ki bi lahko zares celovito pristopila k temu problemu, hkrati pa se tega problema dotika nešteto strok.

Le človek, ki l a h k o p r e s e ž e p o g l e d svoje stroke, lahko učinkovito pomaga. Lahko je to tudi zdravnik, ki se o d r e č e medicinskemu pri- stopu, lahko je eden od svojcev ali prijateljev.

P o m e m b n o je, da zna spoštovati stisko osebe, jo vzeti resno in biti pripravljen p o š t e n o spre- govoriti o življenju in smrti. Pripravljen mora biti videti n j e n o življenjsko situacijo z njenimi očmi in deliti n j e n o stisko. Biti mora tam za njo, brez sprenevedanja, zanikanja in slaboumnih puhlic:

»Saj ni tako hudo,« ali: »Bo že bolje.«

Z d r u g i m i besedami, človek, ki resno razmiš- lja o s a m o m o r u , p o t r e b u j e prijatelja, ne zdravni- ka. Še najbolje je, če je to kdo, ki je nekoč sam zavestno stal na p r a g u te odločitve. Najslabše, kar lahko taki osebi p o n u d i m o , je nasilno za- p i r a n j e v ustanove z rešetkami na oknih. Te le r e d k o komu zbudijo veselje do življenja in pro- blem le odložijo do naslednjega samomorilnega p o s k u s a . O s e b o p o t e m čaka le še več istega, še več vrtečih se vrat. Včasih se zgodi, da p o t e m življenje s a m o reši p r o b l e m , včasih p r e v l a d a smrt.Vsekakor pa n o b e n a količina zdravil ne m o r e rešiti tega temeljnega problema, vsaj ne v zaželeni smeri.

O s e b e , ki p o s k u š a j o narediti s a m o m o r , ne s o d i j o v d u š e v n o b o l n i š n i c o . Večini oseb, ki p o s k u š a j o storiti samomor, ni mogoče pripisati n o b e n e »duševne bolezni«, bivanje v d u š e v n i bolnišnici pa povzroči še d o d a t n o stigmatiza- cijo, ki nikakor ne poveča možnosti osebe, da bi se odločila za življenje. Osebe, ki p o s k u š a j o n a r e d i t i s a m o m o r , pravzaprav ne spadajo nika- mor, vsaj d r u ž b a ni predvidela zanje nobenega ustreznega zavetišča. Če se v r n e j o domov, jih m o r d a čaka zlovešča tišina p o načelu »kot da se ni nič zgodilo« ali pa očitki in o b s o d b e . Oseba je največkrat deležna vsega drugega, samo iskre- nega pogovora ne. Smrt je zares m o č a n tabu, ki razdvaja ljudi.

Nič čudnega torej, da je d o k a j p o d o b e n tudi naš o d n o s do ljudi, ki u m i r a j o zardi bolezni. Za- dnjič sem bila na obisku v bolnišnici in sem p o p o m o t i zavila v nekakšen zapuščen hodnik. Tam

sem na prenosni postelji našla osebo nedoločljive- ga spola, priključeno na številne infuzije, o b d a n o z delno priprtimi zavesami. Še luči ji niso pustili, le s hodnika je prihajalo malo svetlobe. Oseba je očitno umirala, hropla je in pridušeno stokala, a se je še vedno odzivala na dotik. Umirala je sama in zapuščena, t a k o rekoč v r ž e n a na smetišče.

No, resnici na ljubo m o r a m priznati, da ni bilo toliko smetišče kot skladišče za najrazličnejšo šaro. »Tako ne želim umirati,« sem se zamishla.

Kje so zdaj vsi tisti najbližji in najdražji, ki jim je oseba morda posvetila svoje življenje? Da jim ni morda preveč hudo gledati, kako u m i r a njihov najdražji? Hvala lepa za tako ljubezen!

So kulture, kjer se o k r o g u m i r a j o č e osebe še v e d n o zberejo ljudje, ji m o r d a berejo iz Biblije, Korana ali Knjige smrti. Pri nas pa se mnogi umirajoči poslovijo od svojcev že nekaj dni p r e d smrtjo. Mogoče ne morejo več p r e n a š a t i dobro- n a m e r n e hinavščine in laži, mogoče mislijo, da je njihova častna dolžnost obvarovati svojce pred to nevšečnostjo, ki se ji reče smrt. Oprostite, pro- sim, ker u m i r a m . Ne m o r e m drugače. Naj vas to preveč ne moti. Oprostiti, da še d i h a m .

KOMU RABIJO »PAMETNE KARTICE«?

Tako sem začela razmišljati, kaj lahko storim, da tudi mene ne bo doletela p o d o b n a u s o d a . Spomnila sem se na tiste » p a m e t n e kartice«, ki smo jih že začeli uvajati. Ali ne bi bilo mogoče n a n j e napisati tudi želje njihovih lastnikov glede različnih nepredvidenih situacij? Tako bi si na p r i m e r osebno želela, naj me n a j p r e j ubijejo in šele p o t e m vržejo na smetišče, če res ni n o b e n e možnosti, da bi v m i r u umrla na svojem d o m u . Ali p a da ne želim h o s p i t a l i z a c i j e v d u š e v n i bolnišnici, če n i k o m u r ničesar n o č e m . N e k a j p o d o b n e g a so v tujini že uvedli v obliki t a k o imenovanega psihiatričnega t e s t a m e n t a . Na te kartice torej ne bi pisali le podatkov, ki se zdijo p o m e m b n i d r u g i m , temveč tudi želje osebe, ki ji kartica pripada.

Tudi v d o m u o s t a r e l i h o b č a n o v se z n a j d e marsikdo, ki bi raje živel d o m a in bi to z malo po- moči tudi zmogel. Ali res ne gre drugače, k a k o r da p o s a m e z n i k , ki se znajde v taki ali d r u g a č n i stiski, n e n a d o m a izgubi najosnovnejše pravice o d l o č a n j a o sebi? Ali demokracija res velja le za mlade, lepe in u s p e š n e ? Če ne velja za vse, p o t e m je n i m a m o .

Tega ne pišem kar tako sebi v brk, temveč bi želela odgovoren odgovor odgovornih. Vzemi- mo, na primer, da na kartici zapišem, da po smrti zapuščam svoje organe tistim, ki jih potrebujejo.

Ali je res preveč zahtevati, naj upoštevajo tudi moje želje, kako travnati z mojim »kadavrom«

p r e d s m r t j o !

Na ta način lahko obidemo tudi tisti razvpiti ugovor, ki ga ima psihiatrija vedno pripravlje- nega - v p r a š a n j e prištevnosti. Če svoje želje lahko zapišem vnaprej, pri polni zavesti in ob prisotnosti d e ž u r n e g a u r a d n i k a , p o t e m bi moje m n e n j e že m o r a l o n e k a j veljati. T a k o ne b o treba n i k o m u r broditi p o etičnem m o č v i r j u in ugibati, ali n a j izklopi a p a r a t u r o ali ne. To res ne bi bilo težko. Težko se je le Državi in n j e n i m institucijam posloviti od gospostva nad življe- n j e m in s m r t j o njenih podanikov. In vendar so ta v p r a š a n j a ključnega p o m e n a in zadevajo vse nas. Dosti bolj so p o m e m b n a kakor to, kje b o potekala neka cesta, kdo bo dobil gozdove in k d o bo odkupil p r o p a d l o tovarno. In ravno s takimi vprašanji n e n e h n o polnijo naš duševni p r o s t o r in nas s tem odvračajo od tega, da bi zastavljali svoja.

INDUSTRIJSKA CENA ŽIVLJENJA

M a r k s i z e m je sicer p r o p a d e l , a M a r x je imel prav vsaj v eni stvari: kapital vlada svetu. O tem ne more biti nobenega dvoma. Najmočnejša na svetu je vojaška industrija orožja in ta seveda z a h t e v a vojne. D r u g a n a j m o č n e j š a i n d u s t r i j a na svetu, f a r m a c e v t s k a , pa zahteva, da se ljudje drogirajo, seveda izključno z njihovimi drogami.

Duševne bolnišnice bivših socialističnih dežel so postale poligoni za p r e i z k u š a n j e novih p r e p a r a - tov. To ni n o b e n a skrivnost in nikogar ne moti, razen neprostovoljnih poskusnih zajčkov, ljudi s psihiatričnimi diagnozami. Ti pa že po definiciji ne vedo, kaj jim dene dobro in kaj jim povzroča m u k e . » P o s k u s i m o , m o g o č e b o p o m a g a l o , « m e n i d o b r o n a m e r e n psihiater. Vsaj n e k a t e r i ljudje, ki so žrtve takih poskusov, pravijo, da se počutijo slabše kot prej. Navajeni so p a č na svoje droge, ki so jim na čisto določen način spremenile delovanje nevrotransmiterjev. Nove droge to delovanje s p r e m i n j a j o na d r u g način.

Psihiatri se za p r i t o ž b e večinoma ne zmenijo in še n a p r e j v z t r a j a j o pri svojem. U p o r a b n i k psihiatrične bolnišnice nima pravice odločati o

sebi. Verjemite mi, nihče ni t a k o nor, da ne bi vedel, kdaj se počuti bolje in kdaj slabše. Glede na to, da m e d i k a m e n t i služijo ravno izboljšavi subjektivnega počutja, in še to se zgodi le v naj- boljšem p r i m e r u , je stališče psihiatrije s k r a j n o nelogično. Sami vam b o d o priznali, da ne z n a j o zdraviti v tistem smislu, kot je to v navadi v dru- gih vejah medicine, zato ugovor o koristnosti grenke tablete tu ne more veljati.

Ne razumite me narobe, ne zagovarjam samo- m o r a , a tudi življenja za vsako ceno ne. Se zlasti če to c e n o postavlja f a r m a c e v t s k a i n d u s t r i j a . Z a g o v a r j a m s a m o pravico do r a z p o l a g a n j a z lastnim telesom. O b vseh teh a b s u r d i h pa se mi včasih vseeno zazdi, da u t e g n e biti s a m o m o r v t a k i h okoliščinah d o k a j r a c i o n a l n a rešitev.

M o r d a pa se n a m p o s r e č i s k u p a j p o i s k a t i še kako drugo.

JE ČLOVEK RES LAHKO NEVAREN SAMEMU SEBI?

Če govorimo o človeku kot o vrsti, je moj od- govor: prav gotovo. Vendar v tem p r i m e r u ne govorimo o človeku kot p o s a m e z n i k u , temveč o sistemu, ki ga lahko p r i m e r j a m o s Franken- steinovo stvaritvijo. Ali pa z d u h o m , ki uide iz steklenice.

Če g o v o r i m o na r a v n i p o s a m e z n i k a , ne v e r j a m e m , da je lahko kdo v temelju n e v a r e n sebi. Posamezniku je v temelju n e v a r n a okolica s svojimi pritiski in n e r a z u m e v a n j e m . Vsi pono- t r a n j a m o pritiske okolice in pri tem doživljamo frustracije, ki p o r a j a j o tako ali d r u g a č n o nasilje.

Hotela sem reči, da je samomorilnost le simptom nasilja, ki vlada v družbi, in ne izvira p r i m a r n o iz p o s a m e z n i k a , temveč iz njegovega s o o č a n j a s svetom.

Ne v e r j a m e m torej, da je treba p o s a m e z n i k a ščititi pred njim samim, temveč ga m o r a m o za- ščititi pred p o s e d o v a l n o s t j o d r u ž b e in n j e n i h ustanov, pa tudi pred p o s e d o v a l n o s t j o d r u ž i n e in vseh drugih dušebrižnikov, ki se spreneve- dajo, da vedo, kaj je za p o s a m e z n i k a najbolje.

P r i d r u ž u j e m se geslu italijanske f e n o m e n o l o š k e psihiatrije p o d vodstvom F r a n k a Basaglie, ki pravi: »Svoboda je terapevtska.«

ZNANJE IN NOTRANJE BRAZGOTINE

Rekla sem že, da se pogosto enačimo z okoljem, ki pritiska na nas, in p r e v z e m a m o stališča tega okolja do nas samih. Kot to p o č n e okolica, tudi sami z a č n e m o nasilje usmerjati nase. Pri tem pa se zgodi odločilen preobrat. Spremembo, ki bi se m o r a l a zgoditi na psihični ravni - u p o r in zavrnitev stališč okolice do nas - , u s m e r i m o na telo in ga s k u š a m o izničiti.

V tem pogledu samomorilnost ni toliko dru- gačna od psihosomatskih motenj in bolezni, ki s svojim pojavom o p o z a r j a j o , da se nismo priprav- ljeni soočiti s svojimi psihičnimi konflikti. Zavest v o b e h p r i m e r i h preslepi samo sebe in n a m e s t o reševanja starega p o n u d i nov problem, ki pa je take narave, da terja n u j n o posredovanje.

Tako p r e m e š č a n j e so tudi različne oblike sa- m o p o š k o d b , h katerim se včasih zatekajo ljudje v stiski, a niso n e p o s r e d n a grožnja za življenje.

P o s a m e z n i k čuti neustavljivo potrebo, da se po- škoduje, kar mu po eni strani prinese olajšanje, p o d r u g i p a o b č u t e k krivde. O l a j š a n j e izvira iz tega, ker je izrazil svoje stališče, p o k a z a l in hkrati skril n o t r a n j o rano, ki je preveč boleča, da bi se je dotikal. Z u n a n j a brazgotina je le znak te rane, ki pravi: »Hočem, da svet ve, v kako slabi koži sem.« To ni moja interpretacija, to so besede ene teh oseb. O b č u t k i krivde pa vsaj pri nekate- rih o s e b a h izvirajo iz tega, ker so poškodovale telo, ki jim ne p r i p a d a zares. Tako nekako, kot bi uničevali tujo lastnino.

Samouničevalni impulz je poskus duševnosti, da se izrazi na p r e n e s e n način. Bolečina, skrita nekje v globini in o b d a n a z n e p r e h o d n i m obzid- jem, se na ta način končno le prebije iz svojega skrivališča. Vsak p o s k u s p r e p r i č e v a n j a o s e b e o n e u s t r e z n o s t i njenega p o č e t j a zgreši bistvo njenega dejanja. Neizražena bolečina terja svoje.

Mi smo tu zato, da jo p r e p o z n a m o , sprejmemo in p o n u d i m o osebi oporo, da jo zmore p r e p o z n a t i kot svojo in odkriti, kaj zanjo pomeni. Vedno p o m e n i zahtevo, da se nekaj konča in s tem na- pravi p r o s t o r za nov začetek.

ŽRTEV IN RABELJ V NAS

Del nas, ki smo si ga sposodili od okolja, vsiljeni tujek, s katerim živimo že vse življenje, m o r a u m r e t i , če želimo preživeti in se razvijati naprej.

D r u g a č e smo obsojeni na življenje v smrti. Naj-

večkrat je to tisti del nas, ki se čuti žrtev. Dokler smo m o č n o navezani na ta del, b o m o v e d n o znova privabljali našega n o t r a n j e g a rablja. To je ena izmed polarnosti, ki jih je t r e b a ozavestiti, navezati med njimi stik in dialog ter omogočiti, da se srečajo na pol poti. Pri tem si lahko zelo u s p e š n o p o m a g a m o s geštaltističnim p r i s t o p o m , ki ga je razvil Fritz Pearls. Vsako p o s r e d o v a n j e , ki p o s k u š a ta temeljni k o n f l i k t prikriti, obiti ali razvodeneti, samo še povečuje bolečino, ki je ravno v tem, da je n e i z r a ž e n a . In prav to je tisto, k a r večina ljudi, ki se poklicno ali privatno sreča s s a m o m o r i l n o osebo, navadno p o č n e . To počnejo zato, da se ubranijo lastne bolečine. Raz- reševanje lastnega nelagodja ob s r e č a n j u s tujo bolečino tako naprtijo osebi, ki je v tem t r e n u t k u n a j m a n j sposobna, da nosi še tuje breme.

N e k j e sem prebrala zgodbo o z a p o r n i k u v Alcatrazu, ki je preživljal svoj čas s slikanjem;

to je bil edini način, da je lahko zdržal. Potem so mu prepovedali slikati. Čez teden dni si je s sekiro odsekal roko, s katero je slikal. Povedal je, da je bil to edini način, da p r e k i n e navezanost na slikarja v sebi. Menil je, da bo le na ta način v zaporu lahko preživel. Tako vsi režemo najboljše dele sebe, ki jih ne m o r e m o izraziti, in p o s t a j a m o živi mrliči. A n e k a j v nas se p r e j ali slej u p r e .

V tej zvezi se nehote s p o m n i m o Camusovega

»upornega človeka«. To je človek, ki ne reče NE, vendar njegova zavrnitev predstavlja prvi pogoj, da bo lahko rekel DA, takoj ko b o začel misliti s svojo glavo. To je suženj, ki je vse življenje ubogal u k a z e in se je odločil, da novega u k a z a ne m o r e ubogati. Kaj misli s tem, ko reče N E ? Misli, na primer: »To traja že predolgo,« ali: »Do tod in nič dlje.« Z d r u g i m i besedami, njegov N E p o t r j u j e obstoj meje. Uporni človek meni, da je nekdo pre- šel meje svoje avtoritete. U p o r ne m o r e nastati brez občutka, da smo nekako upravičeni. Pomeni vztrajanje pri tem, da so v nas določene stvari, ki so »vredne« in jih je treba upoštevati. V vsakem d e j a n j u u p o r a doživlja človek tudi p o p o l n o in s p o n t a n o z v e s t o b o d o l o č e n i m v i d i k o m sebe.

Tako implicitno p r i n a š a na d a n v r e d n o t e , ki jih je pripravljen ohraniti za vsako ceno. Pravzaprav ni mogoče reči NE, če hkrati č e m u ne rečeš DA oziroma če slednjega ne predpostavljaš.

S a m o u n i č e v a l n i i m p u l z v s v o j e m t e m e l j u torej ni nič »bolezenskega«, temveč izraža težnjo po p o t r j e v a n j u življenja, po s a m o p r e s e g a n j u in transformaciji. »Samouničenje je žrtvovanje sebe z a r a d i samopreseganja,« je zapisal utemeljitelj

psihosinteze Assagioli. Samožrtvovanje pa vidi V tem, da se o d r e č e m o vsakdanji zavesti in dopu- stimo, da nas vodi višji jaz. Osebi, ki je soočena z izgubo vsega, na kar se je doslej opirala, se zdi ta p r o c e s e n a k smrti.

O b tem pa trčimo ob zahteve kulture, ki hoče, da se č i m p r e j »sestavimo skupaj« in znova raz- vijemo m o č a n jaz, ki bo kos novim pritiskom.

Enostranski p o u d a r e k na »racionalnosti« (ki v resnici ni racionalna) in učinkovitosti vsakda- njega delovanja plačujemo s s a m o m o r i l n o s t j o . Namesto da bi osebi ponudili o p o r o pri oseb- nostni transformaciji, jo s tabletami v e d n o znova v r a č a m o v prejšnje stanje in tako se v e d n o znova znajde na isti točki.

Tanja Lamovec