Koroški plebiscit 1920 v očeh slovenskega in nemškega časnikarstva

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

SARA KAVČIČ

Koroški plebiscit 1920 v očeh slovenskega in nemškega časnikarstva

Diplomsko delo

Mentor: prof. dr. Božo Repe Univerzitetni študijski program prve stopnje: Zgodovina

Ljubljana, 2021

(2)

ZAHVALA

Ob zaključku študija se zahvaljujem vsem profesorjem na obeh študijskih smereh, ki so mi pokazali, kako se zgodovina in nemščina dobro povezujeta in me navdušili nad raziskovanjem slovenskega in nemškega časopisja. Posebna zahvala gre mentorju prof. dr. Božu Repetu in asistentki Maji Vehar za vso pomoč in napotke pri pisanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se očetu, sestram in preostali družini, ki so me med študijem podpirali in verjeli vame.

Hvala tudi prijateljem in sošolcem za vse spodbudne besede in pomoč.

(3)

IZVLEČEK

Koroški plebiscit 1920 v očeh nemškega in slovenskega časnikarstva

Diplomsko delo se ukvarja z raziskovanjem odmevov koroškega plebiscita iz leta 1920. Na slovenskem etničnem ozemlju je izhajala cela vrsta slovenskih in nemških časnikov, ki so poročali o tem dogodku. V delu bodo predstavljeni štirje z različno politično usmeritvijo, in sicer poročanja liberalno usmerjenih Slovenskega naroda (1868–1943) in Cillier Zeitunga (1848, 1876–1873, 1919–1929) ter konservativno usmerjenih Slovenca (1873–1945) in Kärntner Tagblatta (1893–1938). V nemškem jeziku tiskana Cillier Zeitung in Kärntner Tagblatt se proti koncu 19. stoletja preobrazita v nacionalno usmerjeno časopisje. Poudarek bo na analizi člankov, ki so jih izbrani časniki objavljali od podpisa Saintgermainske mirovne pogodbe 10. septembra 1919, pa vse do prvih vtisov po izpeljanem koroškem plebiscitu, ki je bil izveden 10. oktobra 1920. Analize časnikov bodo med seboj tudi primerjane.

Ključne besede: koroški plebiscit, Slovenski narod, Slovenec, Cillier Zeitung, Kärntner Tagblatt

ABSTRACT

Carinthian plebiscite 1920 in the eyes of Slovenian and German newspapers

The thesis focuses on the research of the Carinthian plebiscite in 1920 from the perspective of Slovene and German newspapers published on Slovene ethnic territory. This thesis gives an insight into four different newspapers with different political background orientation – liberal Slovenski narod (1868‒1943) and Cillier Zeitung (1848, 1876‒1873, 1919‒1929) and conservative Slovenec (1873‒1945) and Kärntner Tagblatt (1893‒1938). Towards the end of the 19^th century, the newspapers printed in German became increasingly more nationalist. The emphasis of the thesis will focus on the analysis of the articles published by selected newspapers from the signing of the Saint-Germain Peace Treaty on September 10, 1919, until the first impressions of the Carinthian plebiscite, carried out on October 10, 1920. Newspaper analyses will also be subjected to comparative analysis.

Key words: Carinthian plebiscite, Slovenski narod, Slovenec, Cillier Zeitung, Kärntner Tagblatt

(4)

Kazalo vsebine

Kazalo vsebine ... IV

1 UVOD ... 5

2 KOROŠKI PLEBISCIT 1920 IN NJEGOVO ZGODOVINSKO OZADJE ... 6

2.1 Razpad Avstro-Ogrske in Slovenci ... 6

2.2 Slovenska severna meja po prvi svetovni vojni... 8

2.3 Mirovna konferenca in pogajanja o rešitvi koroškega vprašanja ... 10

2.4 Prihod medzavezniške plebiscitne komisije in odprtje demarkacijske linije ... 13

2.5 Plebiscitna propaganda ... 14

2.6 Rezultati koroškega plebiscita in dogodki po njem ... 15

3 O IZBRANEM ČASOPISJU ... 18

3.1 Slovensko časopisje ... 18

3.1.1 Slovenski narod ... 19

3.1.2 Slovenec ... 20

3.2 Nemško časopisje ... 22

3.2.1 Cillier Zeitung ... 24

3.2.2 Kärntner Tagblatt ... 25

4 ANALIZA IZBRANEGA ČASOPISJA ... 27

4.1 Od podpisa Saintgermainske pogodbe do prihoda Medzavezniške plebiscitne komisije ... 27

4.2 Obdobje delovanja Medzavezniške plebiscitne komisije in odprtje demarkacijske linije ... 32

4.3 Plebiscitna propaganda in priprave na plebiscit ... 39

4.4 Na plebiscitni predvečer ... 43

4.5 Odzivi na rezultate plebiscita ... 47

5 ZAKLJUČEK ... 51

6 LITERATURA IN VIRI ... 53

6.1 Časopisni viri ... 53

6.2 Literatura ... 58

6.3 Spletni viri ... 62

(5)

5

1 UVOD

Letos mineva 101. leto od zgodovinskega dneva, ki je dokončno definiral slovensko severno mejo ter za vedno spremenil življenja ljudi, ki so tam živeli. Koroški plebiscit je nastopil po dolgem boju za Koroško, »ki se je deloma odvijal kot državljanska vojna in so ga spremljale obojestranske represalije, ropanja in rekvizicije,«¹ prispeval pa je tudi »k zastrupljanju narodnopolitičnega skupnega bivanja in to ne le med Slovenci in Nemci, ampak tudi med Slovenci in vindišarji.«² Okno v raziskovanje preteklosti tega dogodka kar najbolje predstavlja domače in tuje časopisje, ki je v času koroškega vprašanja po prvi svetovni vojni izhajalo na slovenskem etničnem ozemlju. S tem izredno dragocenim zgodovinskim virom se bo ukvarjalo tudi sledeče diplomsko delo, in sicer bodo pod drobnogled vzeti štirje časniki z različnim političnim ozadjem, različno ciljno publiko in različnim količinskim naborom številk. To so Slovenski narod, Slovenec, Cillier Zeitung in Kärntner Tagblatt. Po predstavitvi zgodovinskega ozadja koroške fronte bo na kratko orisano še slovensko in nemško časopisje, kar je potrebno za boljše razumevanje stališča obravnavanih časnikov med kasnejšo analizo. Časopisni viri bodo v delu kritično analizirani ter med seboj tudi primerjani. Glavni del diplomskega dela bo razdeljen v več delov, pri katerem bo vsak izmed njih zajemal svoje časovno obdobje. Analiza člankov se začne z določili Saintgermainske mirovne pogodbe in se nadaljuje s prihodom Medzavezniške plebiscitne komisije ter s pripravami na plebiscit, pri katerih je ključnega pomena tudi plebiscitna propaganda. V nadaljevanju sledi podrobnejši pregled plebiscitnega predvečera, torej od začetka oktobra pa vse do 10. oktobra 1920, ko se je ljudstvo odločalo ali bo volilo belo jugoslovansko ali zeleno avstrijsko glasovnico. Ta usodni dan še dalj časa odmeva v časopisju, zato so v diplomskem delu predstavljeni tudi pogledi časnikov na rezultate plebiscita. Glavno zanimanje tega dela je ugotoviti, ali se v člankih vidi politična usmerjenost in odnos do tujih časnikov, ki se kažeta v njihovi vsebini in v osebnem stališču, ki ga zavzamejo do določenega dogodka. Dostop do takšnega raziskovanja preteklosti omogočata Digitalna knjižnica Slovenije in Österreichische Nationalbibliothek (ANNO Historische Zeitungen und Zeitschriften).

1 Suppan, Arnold. »Koroški Slovenci v 19. in 20. stoletju.« Prispevki za novejšo zgodovino 30/1‒2 (1990): 24.

2 Prav tam, 24‒25.

(6)

6

2 KOROŠKI PLEBISCIT 1920 IN NJEGOVO ZGODOVINSKO OZADJE

2.1 Razpad Avstro-Ogrske in Slovenci

V slovenskem narodu, ki se je v prvi svetovni vojni boril pod Avstro-Ogrsko, se je še pred koncem vojne leta 1917 spet prebudilo narodno gibanje.³ Tako med Slovenci kot tudi med ostalimi habsburškimi Jugoslovani so se že več časa pojavljale ideje o skupnem nastopu jugoslovanskih strank v dunajskem parlamentu. Ta ideja je nato zaživela 29. maja 1917, ko so slovenski, hrvaški in srbski poslanci v državnem zboru ustanovili Jugoslovanski klub. Še istega večera so se sporazumeli o narodnopolitičnih zahtevah južnih Slovanov, ki so jih združili v program, imenovan Majniška deklaracija.⁴ Predsednik kluba dr. Anton Korošec jo je naslednji dan prebral v avstrijskem državnem zboru na Dunaju. Z deklaracijo so podpisani poslanci želeli oblikovanje jugoslovanske države v okviru habsburške dinastije. Takšna preobrazba Avstro- Ogrske je pri »državnih vrhovih monarhije /…/ naletela na gluha ušesa.«⁵ Vse to je vsaj za trenutek sprožilo olajšanje pri koroških nemških političnih krogih, saj bi se v primeru preoblikovanja dualistično urejene monarhije in z odcepitvijo koroških Slovencev razbila koroška enotnost in nedeljivost. A deklaracijsko gibanje in zbiranje podpisov se je kljub vsemu nadaljevalo, nemška oblast pa je temu ostro nasprotovala in izvajala močen političen pritisk.⁶ Kraji ob slovenski severni meji so bili poleg vsega izpostavljeni še hudemu ponemčevalnemu pritisku, pri katerem sta pomemben del odigrali organizaciji Deutscher Schulverein, ki je na slovenskem ozemlju gradila nemške šole in Südmark, ki je na odkupljeno slovensko zemljo naseljevala Nemce.⁷

Nov mejnik na slovenskem političnem parketu in pot v odcepitev od monarhije je predstavljala ustanovitev Narodnega sveta za Slovenijo in Istro 16. avgusta 1918 v Ljubljani, katerega naloge so bile »zbirati podatke o slovenski narodni meji, ustanavljati pokrajinske in krajevne narodne svete in narodne straže, skrbeti za financiranje svetov, reševati gospodarska in kulturna vprašanja, posvečati pozornost propagandi.«⁸ Razpad Avstro-Ogrske je potekal vzporedno z

3 Penič, Lojze. Boj za slovensko severno mejo 1918‒1920. Kratek oris bojev za slovensko severno mejo po razpadu Avstro-Ogrske. Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1988, 3.

4 Čepič, Zdenko, Neven Borak, Jasna Fischer. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848‒1992. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, 158‒159.

5 Prav tam, 159.

6 Sienčnik, Luka. Koroški plebiscit 1920. Maribor: Obzorja, 1987, 16‒19.

7 Penič, Lojze. Boj za slovensko severno mejo 1918‒1920, 4.

8 Prav tam, 8.

(7)

7

nastankom nove državne tvorbe, v katero je bil vključen slovenski narod. Avstrijski Nemci so še zadnjič skušali privabiti Južne Slovane in Čehe v skupno habsburško državo, a je Korošec ponudbo zavrnil.⁹ 29. oktobra 1918 je bila ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, njen glavni organ pa je postalo Narodno vijeće v Zagrebu. Narodni svet v Ljubljani je ustanovil še odseke za Trst, Goriško, Štajersko in Koroško.¹⁰ Narodni svet za Koroško pod vodstvom komisarja Franca Smodeja s sedežem v Celovcu, katerega naloge so bile določitev meje, organizacija oboroženih sil in ureditev gospodarskih vprašanj,¹¹ je vzbujal strah pri koroških Nemcih, saj so se bali, da bodo Slovenci zahtevali slovensko koroško zemljo in da nameravajo koroško vprašanje vzeti v svoje roke, ne da bi počakali na mirovno konferenco.¹² Glede meje so bili koroški Slovenci optimistični, a se je kmalu izkazalo, da sami nimajo velike moči in da bo potrebna pomoč vlade iz Ljubljane, ki pa se dolgo ni zbudila.¹³ Kot protiutež Narodnega sveta za Koroško je deloval nemški Koroški deželni zbor, ki je pod vodstvom dr. Arthurja Lemischa proglasil Koroško kot nedeljivo, mejo pa postavil po Karavankah.¹⁴ Meja med poraženo Avstro-Ogrsko in mednarodno nepriznano Državo SHS po koncu prve svetovne vojne ni bila določena in je tam »ostalo območje, kjer sta tako avstrijska kot slovenska (jugoslovanska) stran bili v prvih tednih prepuščeni lastni pobudi in lastnim možnostim.«¹⁵ Na območju se je po neuspelih pogajanjih med obema stranema začela koncentrirati vojska, kar je pripeljalo do zaostritve razmer.¹⁶

V takšnem ozračju so se Slovenci vnovič znašli v novi državni tvorbi. 1. decembra 1918 se je Država SHS združila s Srbijo in Črno Goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pod dinastijo Karađorđevićev.¹⁷ To pa je pomenilo tudi spremembe za Nemce, ki so ostali v okviru nove jugoslovanske države. Le-ti so se znašli v podrejeni državi, do nje gojili odpor in želeli priti nazaj pod Nemško Avstrijo. To pa je prebudilo maščevalna čustva pri Slovencih, ki so tako že z zlomom štajerskega trdnjavskega trikotnika in ostalih nemških otočkov začeli s procesom

9 Lukan, Walter. »Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni.« Zgodovinski časopis 62/1‒2 (2008):

143.

10 Prav tam.

11 Griesser-Pečar, Tamara. Die Stellung der Slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten 1918‒1920.

Klagenfurt/Celovec; Laibach/Ljubljana; Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 2010, 66.

12 Sienčnik, Luka. Koroški plebiscit 1920, 76‒77.

13 Prav tam, 79.

15 Pleterski, Janko. Koroški plebiscit 1920: Poskus enciklopedične razlage gesla o koroškem plebiscitu. Ljubljana:

Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2003, 13.

16 Prav tam, 15.

17 Lukan, Walter. »Habsburška monarhija in Slovenci.«, 144.

(8)

8

deavstrizacije Slovenije¹⁸ ter zahtevali »brezobzirno izčiščenje vsega, kar je nemškega, vsega, kar bi kakor koli spominjalo na staro Avstrijo in nekdanje nemško gospostvo.«¹⁹ Slovenci, ki pa »so se po »tisočletnem suženjstvu« (kot je rado pisalo tedanje slovensko časopisje) iz brezpravnih hlapcev čez noč spremenili v gospodarje,«²⁰ pa so prvič stopili v čevlje oblikovalca lastnega političnega življenja ter s tem Nemcem odvzeli vse privilegije in tudi status večinskega prebivalstva na Slovenskem.²¹ S podpisom mirovne pogodbe je Kraljevina SHS podpisala tudi pogodbo o zaščiti narodnih manjšin. V 51. členu je namreč pisalo, da bo ščitila in upoštevala interese manjšin, ki so po rasi, jeziku ali veri drugačne od večine prebivalstva.²² A izvajanje določil je bilo nedosledno, »pravne norme pa so ostajale 'mrtve točke na papirju'.«²³

2.2 Slovenska severna meja po prvi svetovni vojni

Na območju nedefinirane severne meje je proti koncu leta 1918, kot že omenjeno, vzdušje postajalo vedno bolj napeto. Narodna vlada v Ljubljani je načrtovala čimprejšnjo priključitev slovenskih delov Koroške, a je bilo najpomembnejše najprej zagotoviti mir in red ter zaščititi prebivalstvo pred vojaki, ki so se vračali s fronte,²⁴ prav tako pa so se pojavljali tudi številni izgredi civilnega prebivalstva.²⁵ V ta namen je Smodej ustanovil narodne straže, ki so v obmejnih krajih služile tudi kot slovenska nacionalna oborožena sila.²⁶ Kmalu je prihajalo do vedno več neredov, med drugimi v začetku novembra tudi na vzhodnem delu Koroške v Mežiški dolini, kjer je posredoval nadporočnik Franjo Malgaj. Zavzel je nemške oblastniške položaje in jih dodelil Slovencem, šole pa poslovenil.²⁷ Pot je z okrepitvami nadaljeval proti

18 Rahten, Andrej. Po razpadu skupne države : slovensko avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2020, 206.

19 Studen, Andrej. »Izjava enega zanesljivega Slovenca zadostuje. Denunciacije pronemških elementov po razpadu habsburške monarhije v dokumentih sodišča Slovenske Konjice.« Prispevki za novejšo zgodovino 49/1 (2009): 129.

20 Cvirn, Janez. »Meščanstvo v Celju po razpadu Avstro-Ogrske.« Iz zgodovine Celja 1918‒1941. Celje: Muzej novejše zgodovine: Sistory, 2001, 200.

21 Jenuš, Gregor. »Odzivi nemške etnične skupine na Slovenskem na razpad Avstro-Ogrske monarhije ter njena integracija v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.« Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 299.

22 Nećak, Dušan. Die »Deutschen in Slowenien (1918‒1955): kurzer Abriß = »Nemci« na Slovenskem (1918‒

1955): kratek oris. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998, 62.

23 Jenuš, Gregor. »Odzivi nemške etnične skupine na Slovenskem.«, 315.

24 Matič, Dragan. Slovenci, za zmiraj gre!: 100. obletnica koroškega plebiscita. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2020, 13.

25 Ude, Lojze. »Vojaški boji na Koroškem v letu 1918/1919.« Koroški plebiscit. Ljubljana: Slovenska matica, 1970, 140.

26 Prav tam.

27 Ude, Lojze. »Vojaški boji na Koroškem v letu 1918/1919.« Koroški plebiscit, 140‒141.

(9)

9

Pliberku in Velikovcu, katera je tudi zasedel.²⁸ Slovenska vlada se kljub prošnjam koroških Slovencev ni odzvala, ampak je nalogo varovanja in zasedbe slovenskega ozemlja prepustila majhnemu številu prostovoljcev.²⁹ Izgovarjala se je na nezadostno količino živil za oskrbo prebivalstva ter tudi na pomanjkanje števila razpoložljivih vojakov. Prav tako je računala na to, da bodo željeno mejo v vsakem primeru dosegli zaradi naklonjenosti držav zmagovalk Slovencem.³⁰ A nemiri se niso ustavili, zato je bil za vojaškega poveljnika na Koroškem imenovan stotnik Alfred Lavrič, katerega naloga naj bi bila nabiranje prostovoljcev, s katerimi je 19. novembra 1918 zasedel Borovlje.³¹ Med slovenskimi četami in med nemškim Bürgerwehrom je prihajalo do trenj, zato sta koroški deželni poveljnik Ludvik Hülgerth in Lavrič štiri dni kasneje sklenila pogodbo, ki je določala mejo po reki Zilji in Dravi.

Nezadovoljstvo nad pogodbo je bilo prisotno na obeh straneh.³² Koroški Nemci so se po začetnih uspehih slovenskih čet začeli bolje organizirati in proti koncu leta so sledili njihovi uspehi v zgornji Ziljski dolini, Grabštajnu in Št. Pavlu. V pomoč jim je bila tudi pasivnost jugoslovanske vlade, saj slovenske obmejne čete niso dobile podpore srbskih vojaških enot, prav tako pa so nemške podpornike na zahodu predstavljali Italijani, ki so bili prav tako uperjeni proti Kraljevini SHS.³³ V tem času so se prav tako kot na Koroškem poslabšale tudi razmere v Mariboru, kjer je Štajersko obmejno poveljstvo SHS prevzel general Rudolf Maister, katerega oborožene čete so se borile z nemškim Schutzwehrom.³⁴ Maister je predlagal tudi zasedbo Celovca, centra Koroške, a je narodna vlada njegove predloge vztrajno zavračala ter mu odvzela pristojnost za Koroško. S tem, ko so izkušenega časnika postavili na stranski tir, se je položaj koroških Slovencev začel poslabševati.³⁵ Vlada je zavrnila tudi predlog ugodne razmejitve na Koroškem med Maistrom in polkovnikom Rudolfom Passyem, s katerim bi Slovencem dovolili zasedbo večjezičnega območja Štajerske in Koroške.³⁶ Ta napaka pa ni bila edina. Tudi delovanje uspešnega častnika Franja Malgaja so zaustavili, ko so ga poslali v zaledje urit rekrute, upe na rešitev koroškega vprašanja pa so polagali na prihodnost in se zanašali na pomoč antante in srbskih čet.³⁷ Nemški uspehi so se tako vztrajno nadaljevali – v začetku leta 1919 so

28 Matič, Dragan. Slovenci, za zmiraj gre!, 15.

29 Sienčnik, Luka. Koroški plebiscit 1920, 94.

31 Prav tam, 14‒15.

34 Penič, Lojze. Boj za slovensko severno mejo 1918‒1920, 14‒16.

36 Griesser-Pečar, Tamara. Die Stellung der Slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten, 166.

(10)

10

zavzeli Podklošter, Rožek, Št. Jakob in Borovlje. Koroški Slovenci so brez vladne pomoči doživljali velike izgube, veliko jih je tudi pribežalo na Kranjsko.³⁸

2.3 Mirovna konferenca in pogajanja o rešitvi koroškega vprašanja

14. januarja 1919 sta se obe strani dogovorili za premirje, z njim pa so se začela prva pogajanja v Gradcu, a niso našli skupne besede. Zato se je v spor vmešala ameriška študijska komisija, ki jo je na Dunaj poslal ameriški predsednik Woodrow Wilson. Vodil jo je prof. Archibald Cary Coolidge, ki je svoja poročila pošiljal v Pariz na mirovna pogajanja. Z njim sta sodelovala tudi podpolkovnik Shermann Miles in poročnik Roy King, ki sta potovala po spornem ozemlju in Coolidgu predala predlog za začasno demarkacijsko črto.³⁹ T. i. Milesova komisija je na terenu obiskala le večje kraje na Koroškem, kjer so bili ljudje za razliko od podeželja seveda bolj naklonjeni Nemški Avstriji, kot izgovor pa našteli visok sneg in slabe prometne povezave.⁴⁰ Prav tako je bila komisija podvržena vplivu zastopnika nemške strani Albertu Petru-Pirkhamu, ki je bil za razliko od slovenskih predstavnikov vešč v sporazumevanju v tujih jezikih.⁴¹ Coolidgu je tako v roke prišlo poročilo, kjer so predlagali, naj zaradi naravne lege in želj prebivalstva celotna Celovška kotlina pripade Avstriji, začasna razmejitvena črta pa naj poteka po Karavankah. Poročilo komisije je imelo pomemben vpliv na delegacijo ZDA na mirovnih pogajanjih v Parizu.⁴² Z njimi se je na Koroškem vzpostavilo šibko premirje, ki pa je bilo stalno kršeno. Obe strani sta uporabljali različne provokacije, veliko je bilo tudi raznega nasilja, zapiranja sovražnikov in izdajalcev, pregonov, fizičnega obračunavanja in celo smrtnih žrtev.⁴³ Mirovna konferenca in stališča njenih glavnih akterjev, naj se meja utrdi po Karavankah, so v Slovencih prebudila strah. Poročila Milesove komisije, podvržene avstrijskim diplomatom, na katera se je zanašal Wilson in sovražna naravnanost Italijanov do jugoslovanske države so pripeljali do tega, da so na slovenski strani ostali le Francozi. Jugoslovanska delegacija se je dolgo otepala predloga o plebiscitu na Koroškem, saj so menili, da jim lahko koroško vprašanje uspe rešiti tudi brez ljudske odločitve.⁴⁴ A vprašanje plebiscita je ves čas viselo v zraku, zato so Jugoslovani 12. maja izdelali nov predlog, po katerem bi se koroško plebiscitno ozemlje

38 Prav tam, 29‒30.

41 Rahten, Andrej. Po razpadu skupne države, 170.

43 Matič, Dragan. Slovenci, za zmiraj gre!, 45‒59.

(11)

11

razdelilo na dva dela po »zeleni črti« Maloško Poldne v Karavankah, Baško jezero do Drave, Rožek, Vrbsko jezero, Glinica, Krka, južni del pa naj bi brez glasovanja pripadal Jugoslaviji, severni pa Avstriji.⁴⁵ Argument za to je bil, da do omenjene črte namreč najmanj 70 % vsega tamkajšnjega prebivalstva predstavljajo Slovenci, onstran črte pa prevladujejo Avstrijci.⁴⁶ Vodilne delegacije so do predloga imele mešana mnenja, spet so se vnele dolge razprave in vprašanje razmejitvene meje je ostalo odprto. Medtem ko so nekateri še vedno poudarjali nedeljivost Celovške kotline, so Jugoslovani rešitev koroškega vprašanja 29. maja 1919 vzeli v svoje roke in so izvedli ofenzivo. Kljub pozivom mirovne konference se jugoslovanske čete niso umaknile in so 7. junija zasedle Celovec ter Gosposvetsko polje.⁴⁷ Jugoslovanske oblasti so se za napad odločile mnogo prepozno, da bi lahko prišlo do ugodnih sprememb na severni meji. Na pariški mirovni konferenci so se pogajanja o Koroški namreč že občutno bližala koncu in vprašanja se s silo ni dalo več reševati. Kljub temu pa je zaradi razočaranja jugoslovanskega vojaštva prihajalo do nasilnih dejanj, kraj in ropov, kot sta jih uporabljali obe strani že mnogokrat prej.⁴⁸ A Jugoslovanom se je zaradi majorja Douglasa W. Johnsona vseeno vsaj malo nasmehnila sreča. Plebiscit je bil na tej točki neizogiben, a vprašanja con so bila še vedno odprta. Johnsonu, ki je nasprotoval poročilom Milesove komisije, je uspelo prepričati Wilsona,

»da je kotlino razdelil v dve plebiscitni coni, ne pa da bi glasovala cela kotlina skupno.«⁴⁹ Jugoslovanska delegacija – sestavljali so jo Trumbić, Žolger, Vesnič ter kot izvedenci Cvijić, Belić in general Pešić⁵⁰ – je neuspešno hotela doseči, da bi jim cona A pripadla brez plebiscita in so hoteli ozemlje do zelene črte. Takšne želje so bile nemogoče, zato je Vesnić na posvetu z ostalimi jugoslovanskimi delegati in slovenskimi odposlanci 3. junija odločil, da je naslednja najugodnejša rešitev Johnsonov predlog.

25. junija 1919 je na mirovni konferenci v Parizu prišlo do končne odločitve, da bo za Koroško izveden plebiscit v dveh conah.⁵¹ Cono A bi upravljala jugoslovanska država, cono B pa Republika Avstrija. Plebiscit naj bi se najprej izvedel v coni A. Če bi se ljudstvo izreklo za pripadnost Jugoslaviji, bi čez 3 tedne izvedli še plebiscit v coni B, v nasprotnem primeru pa bi obe coni pripadli Avstriji.⁵² Živa etnična črta, na konferenci imenovana tudi zelena črta, ki so

45 Grafenauer, Bogo. »Slovenska Koroška v diplomatski igri.« Koroški plebiscit. Ljubljana: Slovenska matica, 1970, 339.

49 Grafenauer, Bogo. »Slovenska Koroška v diplomatski igri.« Koroški plebiscit, 350.

50 Prav tam, 340.

(12)

12

jo Slovenci poudarjali že od začetka,⁵³ je do plebiscita obveljala kot demarkacijska črta.⁵⁴ Takšna rešitev koroškega vprašanja pa ni zajemala določenih predelov, ki so po avstrijskem ljudskem štetju 1910 nesporno veljali kot slovenska narodna območja. To so bili Kanalska dolina in Trbiž z okolico, ki so ju dodelili Italiji, slovenski del Ziljske doline z Beljakom, dodeljen Avstriji, in Jezersko ter Mežiška dolina, dodeljena jugoslovanski državi.⁵⁵ Slovenska stran je nato neuspešno skušala doseči še potrditev dveh predlogov. Prvega je predstavila jugoslovanska delegacija v Parizu, kjer bi končni izid ljudskega glasovanja upošteval tudi rezultate v posameznih občinah, kar bi potem tudi vplivalo na končno določitev mejne črte.⁵⁶ Drugi predlog, ki je prišel s strani slovenske vlade in ga nato jugoslovanska delegacija ni posredovala naprej, je predvideval vzpostavitev cone C. Ta bi obsegala območje centra Koroške – Celovca in njegove okolice.⁵⁷ Avstrijci so bili sprva glede plebiscita v coni A pesimistični, zato so v strahu pred preveliko izgubo ozemlja predlagali delitev ozemlja cone A v tri dele. V primeru sprejetja tega predloga bi veliko ozemlja južno od Drave po plebiscitu sicer prišlo pod jugoslovansko državo, a je bil predlog zavrnjen.⁵⁸

Slovenci so se avgusta 1919 sestali na posebni konferenci, imenovani Koroška anketa, kjer so razpravljali o nadaljnjem postopanju na Koroškem, glede katerega so do prvih pojavov nezadovoljstva med Korošci delovali samozavestno in optimistično. Nadaljnji cilji vlade so bili vzpostavitev učinkovitega šolstva in uprave, izboljšanje prometnih povezav v sami coni A in potem še do Ljubljane, plačilo vojne škode, odkup kmetijskih pridelkov in preskrba prebivalstva z vsem potrebnim (kar je posledica odrezanosti od gospodarskih centrov, ki so ostali v coni B) ter med drugimi tudi vzpostavitev podpore za organizirano plebiscitno propagando. Vse to pa se v naslednjih mesecih žal ni izvajalo dosledno.⁵⁹ Predsednik deželne vlade Slovenije Janko Brejc je o tem sestanku napisal poročilo beograjski vladi in v njem tudi omenil, da so »čustva koroških Slovencev znatno ohlajena, saj se je v zadnji ofenzivi jugoslovansko vojaštvo »izkazalo«, kot bi bilo v tuji deželi – z ropom in krajo,«⁶⁰ kar za kasnejše ljudsko glasovanje ni pomenilo nič dobrega. Preteklo jugoslovansko nasilje pa ni bil edini razlog za ohladitev njihovih čustev. Poleg ostalih problemov, ki jih je povzročala

53 Pleterski, Janko. Koroški plebiscit 1920, 18.

55Tomšič, Ivan. »Plebiscit na Koroškem z dne 10. oktobra 1920 s pravne strani.« Koroški zbornik. Ljubljana:

Državna založba Slovenije v Ljubljani, 1946, 442.

(13)

13

demarkacijska črta, se je na avstrijski strani počasi, a vztrajno vzpostavljal močen avstrijski propagandni aparat, takrat še pod okriljem koroškega deželnega propagandnega vodstva (Landesagitationsleitung), ki je le še prilival olje na agitacijski ogenj, ki je našel pot tudi čez zastraženo demarkacijsko črto in se s pomočjo nekdanjih volkswehrovcev in nemčurjev širil po celotni coni A.⁶¹

2.4 Prihod medzavezniške plebiscitne komisije in odprtje demarkacijske linije

Saintgermainska mirovna pogodba, podpisana 10. septembra 1919, je v zvezi s plebiscitom na Koroškem v 49. in 50. členu med drugim določala tudi prihod plebiscitne komisije v Celovec, ki bi nadzorovala priprave in izvedbo poštenega in tajnega glasovanja.⁶² Le-ta naj bi začela delati šele, ko bo mirovna pogodba ratificirana, zato jo je do takrat nadomeščala interaliirana komisija, ki pa ni imela posebnih pooblastil, ki bi ji dovoljevale poseganje v dogajanje v coni A. Tam so bile namreč razmere ves čas napete, prihajalo je do medsebojnega nasilja pripadnikov obeh strani.⁶³ Takšno stanje je trajalo do 16. julija 1920, ko je v veljavo dokončno stopila avstrijska mirovna pogodba. V tem času sta se obe strani mrzlično pripravljali na plebiscit in ves čas skušali prepričati še zadnje omahljivce, saj je postajalo vedno bolj jasno,

»da bodo prav oni odločili in da obe strani računata na njihove glasove.«⁶⁴

Nekaj dni po ratifikaciji je v Celovec prispela Medzavezniška plebiscitna komisija (Interallied Plebiscite Commission), katere člani so bili francoski grof Charles de Chambrun, italijanski princ Livio Borghese in angleški podpolkovnik Capel Peck, ki je bil hkrati tudi predsednik komisije.⁶⁵ Sodelovala sta še predstavnik Kraljevine SHS Jovan Cvijić (z namestnikom Jovanom Jovanovićem) in predstavnik Republike Avstrije Albert Peter-Pirkham, ki sta ostala brez glasovalne pravice, saj je bilo v primeru glasovanja z večino treba zagotoviti liho število članov komisije.⁶⁶ Plebiscitna komisija se je s svojimi okrajnimi sveti, upravnim svetom in plebiscitnim sodiščem vmešavala v razmere v coni A, na ta način pa spodkopavala jugoslovansko oblast, ki je verjela, da je komisija na avstrijski strani.⁶⁷ Pri imenovanju komisije

61 Zorn, Tone. »Nekaj podrobnosti o delovanju Kärntner Heimatdiensta pred plebiscitom leta 1920 na Koroškem.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 16/3 (1968), 165.

62 Tomšič, Ivan. »Plebiscit na Koroškem z dne 10. oktobra 1920 s pravne strani.« Koroški zbornik, 437‒441.

66 Rahten, Andrej. Po razpadu skupne države, 379‒381.

(14)

14

pa je slovensko stran zbodlo tudi to, da bi bilo sicer po mirovni konferenci treba zagotoviti nepristranskost komisije, to pa se je prekršilo že z imenovanjem italijanskega člana komisije, saj je Italija pri plebiscitu podpirala avstrijsko stran.⁶⁸

Slovenski Korošci pa tudi z izbiro jugoslovanskega predstavnika, ki je bil odgovoren le vladi v Beogradu in se je le malokrat obrnil na Slovence, niso bili najbolj zadovoljni. Prah so nekaj mesecev pred plebiscitom spet dvignile avstrijske težnje po odprtju demarkacijske linije, ki so ji Slovenci ostro nasprotovali. Brejc se je na sestankih z jugoslovanskimi delegati dogovoril, da bo Cvijić nastopil proti tem zahtevam.⁶⁹ Kljub obsežnim protestom koroških Slovencev in nasprotovanju Cvijića se je plebiscitna komisija odločila, da 5. avgusta 1920 odpre demarkacijsko linijo.⁷⁰ Cvijić je predlog po močnih pritiskih s strani Pecka na koncu vendarle podprl, a je imel ob tem tudi nekaj pogojev – prehod v cono A bo dovoljen le osebam s posebnimi prepustnicami, nikomur ne bo dovoljeno širiti avstrijske propagande, na črti pa bo venomer prisotna jugoslovanska žandarmerija. Vsi ti pogoji se nato niso vedno dosledno izvajali. Z odprtjem meje je v cono A prihajal avstrijski agitator v obliki pobeglih in izgnanih Nemcev in nemčurjev ter vseh ostalih podpornikov Republike Avstrije.⁷¹

Prav tako je slovenski del jugoslovanske sekcije v plebiscitni komisiji močno zmotila določitev pogojev za volilno pravico na plebiscitu, ki je omogočila glasovanje tudi nekaterim osebam iz cone B. To je poleg nestrinjanj z zahtevami po umiku jugoslovanskih čet in ostalih dvomov o pristranskem ravnanju plebiscitne komisije zbudilo pri slovenski strani velika neodobravanja.

Vsuli so se pozivi na vlado v Beogradu, naj ukrepa, a so bili brez uspeha. Zato je prišlo do demisije slovenske vlade, ki je Beograd sicer ni dovolil, a je zaplet trajal dovolj dolgo, da je propagandni aparat koroških Nemcev izkoristil nesoglasja v jugoslovanski državi v svoj prid.⁷² 2.5 Plebiscitna propaganda

Ko je slovenska stran že na koncu leta 1919 in nato še v marcu 1920 izvedla t. i. poskusni plebiscit, se je strah ob izgubi cone A začel le še stopnjevati. Odstotek je poleg raznih zborovanj skušala dvigniti tudi z vzpostavitvijo močne slovenske propagande, ki je zajemala nemalo število novoustanovljenih časopisov – kot na primer Korošec, Koroška Zora (namenjena ženskam), Mlada Jugoslavija (namenjena mladini), Socialist za plebiscitno ozemlje, satirični

68Tomšič, Ivan. »Plebiscit na Koroškem z dne 10. oktobra 1920 s pravne strani.« Koroški zbornik, 442‒448.

69 Griesser-Pečar, Tamara. Die Stellung der Slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten, 472‒479.

70 Rahten, Andrej. Po razpadu skupne države, 390.

72 Rahten, Andrej. Po razpadu skupne države, 396‒399.

(15)

15

list Hooo-rrruck in v nemškem jeziku tiskani Draupost.⁷³ A tudi avstrijska stran s propagando ni zamujala. Poleg glavnih propagandnih listov Koroško Korošcem in Kärntner Landsmannschaft so Avstrijci že od poletja 1919 pa vse do plebiscita izdajali ogromne naklade raznih brošur, letakov in reklamnih plakatov.⁷⁴

Propaganda pa se ni ustavila le tu. Že pred odprtjem demarkacijske linije je v cono A pot našla tudi Kärntner Heimatdient, koroško-nemška propagandna organizacija s široko razvito mrežo pripadnikov, ki se je po marcu 1920 razvila iz predhodnika koroškega deželnega propagandnega vodstva (Landesagitationsleitung), po odprtju linije pa je njena dejavnost postala neovirana.⁷⁵

Obojestranska propaganda je temeljila na gospodarskih argumentih, nacionalni zavesti, deželni pripadnosti, vprašanju militarizma in verskem vprašanju, tako da ni šlo le za »izrekanje o nacionalni pripadnosti, temveč o pripadnosti državi, saj je prebivalstvo dobilo možnost, da se na plebiscitu odloča med nacionalnimi in drugimi, predvsem gospodarskimi interesi.«⁷⁶ V že prej omenjenih časopisih in letakih sta oba naroda objavljala ciljno usmerjene članke.

Jugoslovanska propaganda je najbolj poudarjala združitev vseh jugoslovanskih bratov, težek položaj Avstrije zaradi plačevanja reparacij, svarila je pred nemškim nacionalizmom, veliko podporo pa uživala tudi pri slovenskih duhovnikih. Avstrijska stran je skušala igrati na karto enotne domovine dveh narodov, kjer bi vladalo sožitje, stare povezave s trgovskimi centri v Celovcu in Beljaku pa ne bi bile več prekinjene. Prav tako so strašili kmete pred konkurenco drugih jugoslovanskih predelov ter kot protijugoslovanski element navajali tudi obvezno služenje vojaškega roka, versko vprašanje in ogrožen obstoj slovenskega jezika v novi državi.

Za svojo propagando je avstrijski agitator namenjal tudi občutno več denarja, finančno pomoč pa dobival tudi z drugih koncev nemške države.⁷⁷

2.6 Rezultati koroškega plebiscita in dogodki po njem

Vzdušje, v katerem se je v zadnjih mesecih pred plebiscitnim dnem znašla cona A, je bilo nabito s psihološkim bojem, nasiljem, podkupovanjem, grožnjami in lažmi. Jugoslovansko upravo v coni A je plebiscitna komisija vedno bolj prevzemala v svoje roke in pod pretvezo utrjevanja

73 Griesser-Pečar, Tamara. Die Stellung der Slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten, 413‒417.

74 Prav tam, 417-418.

75 Zorn, Tone. »Nekaj podrobnosti o delovanju Kärntner Heimatdiensta.«, 165‒167.

77 Pleterski, Janko. Koroški plebiscit 1920, 18‒20.

(16)

16

plebiscitne svobode kljub drugačnim dogovorom dovoljevala agitacijo ter propagando.⁷⁸ Vse to pa se ni sovpadalo z zahtevami modernega meddržavnega plebiscita, ki je predvideval, »naj poteče med trenutkom določitve plebiscita in njegove izvršitve vsaj toliko časa, da se razmere normalizirajo, da bodo glasovalski upravičenci imeli možnost v miru in brez kakršnega koli pritiska izbirati med priključitvijo k eni ali k drugi državi.«⁷⁹ Plebiscitna komisija je namreč v skladu s 50. členom mirovne pogodbe odredila, da se bo plebiscit odvil v nedeljo, 10. oktobra 1920. Pravico do glasovanja so imele osebe obeh spolov, ki so 1. januarja 1919 ali prej dosegle starost 20 let, imele na omenjen datum svoje stalno prebivališče v coni A ali pa so bile v tem predelu rojene oziroma so imele tam že pred 1. januarjem 1912 stalno prebivališče ali domovinsko pravico. Takšni kriteriji so šli v veliki meri v korist Avstrijcem in so bistveno vplivali na izid glasovanja.⁸⁰

Rezultati glasovanja so bili znani tri dni kasneje. Ob 37.304 oddanih glasov je plebiscitna udeležba znašala 95,79 %, 2.003 glasov je bilo neveljavnih, nekaj volivcev pa se glasovanja ni udeležilo.⁸¹ Plebiscit se je ugodno odvil za avstrijsko stran, saj je za priključitev k Republiki Avstriji glasovalo 22.025 (59,04 %) volilnih upravičencev, za priključitev h Kraljevini SHS pa le 15.279 (40,96 %) volilnih upravičencev.⁸² Številke so pokazale, da je 59,2 % slovensko govorečega prebivalstva glasovalo za skupno življenje z ostalimi Slovenci, a je pomemben jeziček na tehtnici predstavljala tudi slovenska manjšina (približno 10.000 oz. 40,8 %), ki je s svojim glasom »omogočila avstrijski strani doseči tisto globalno večino, ki je odločila o državni pripadnosti vseh.«⁸³

Po izpeljanem plebiscitu se je cona A znašla pod okriljem Republike Avstrije. Vzporedno s predajo oblasti se je zmagovalna stran že lotila revanšizma do tistih posameznikov, ki so se v plebiscitnem boju posebej izpostavili, nasilnih obračunov, odpuščanj in izgonov pa so bili največkrat deležni nekdanji orožniki, učitelji, uradniki in slovenski duhovniki.⁸⁴ Na plebiscitnem ozemlju so kmalu odpravili uradovanje v slovenskem jeziku in za edini uradni jezik proglasili nemščino. Da bi pospešili germanizacijo prebivalstva na Koroškem, so na območje začeli naseljevati tudi rajhovsko nemštvo. Pri šolstvu so spet velik pomen dobile utrakvistične šole, katerih učitelji so poleg vsega predstavljali tudi enega glavnih stebrov

79Tomšič, Ivan. »Plebiscit na Koroškem z dne 10. oktobra 1920 s pravne strani.« Koroški zbornik, 449.

80 Prav tam, 451‒459.

82 Tomšič, Ivan. »Plebiscit na Koroškem z dne 10. oktobra 1920 s pravne strani.« Koroški zbornik, 421.

(17)

17

Kärntner Heimatdiensta na južnem Koroškem.⁸⁵ Za koroške Slovence se je torej začelo novo poglavje življenja, prežeto z vnovičnim narodnostnim bojem, ki ga mnogi bijejo še danes.

85 Zorn, Tone. »Koroški Slovenci v letih 1920‒1930.« Koroški plebiscit. Ljubljana: Slovenska matica, 1970, 507‒

539.

(18)

18

3 O IZBRANEM ČASOPISJU

3.1 Slovensko časopisje

Slovenci so prve tiske dobili že v obdobju reformacije. Slovenska beseda je s protireformacijo začela doživljati oster padec, razmah protireformacije pa je pomenil tudi prevlado nemškega jezika. Posledično je že v začetku 18. stoletja na Slovenskem najprej prišlo do izdaje prvega nemškega časopisja, slovensko pa mu je sledilo šele v času razsvetljenstva.⁸⁶ Lublanske novice so pod Valentinom Vodnikom kot prvi slovenski časopis s triletno tradicijo ugledale luč leta 1797, potem pa je na slovenski publicistični sceni vse do Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic (1843‒1902) vladal večdesetletni premor. Revolucionarno leto in z njim kratka odprava cenzure je tudi na Slovenskem povzročila pravcati razcvet novega časopisja.⁸⁷ A takšno stanje ni trajalo dolgo – zaradi bojazni pred razmahom narodnih gibanj so »slovenski časopisi, ki so kot gobe po dežju rasli v revolucionarnem letu«⁸⁸ zdaj z nekaj izjemami zaradi ostrega delovanja cenzurnega aparata prenehali izhajati. Pred obnovitvijo ustavnega življenja na plan spet privrejo narodnostna vprašanja in odslej si »ne samo v politiki, temveč tudi v kulturi stojita nasproti drug drugemu dva naroda: slovenski in nemški.«⁸⁹ A tudi Slovenci niso nastopali enotno – razdeljeni na dva tabora so tako publicistično dejavnost razvijali z lastnim časopisjem: katoliški tabor z osrednjim Slovencem, ki so mu sledili Domoljub, Bogoljub, Slovenski gospodar, Mir in drugi, liberalni tabor pa poleg najbolj razširjenega Slovenskega naroda še s Slovenskim tednikom, Ljubljanskim zvonom, Edinostjo, Slovenko in drugimi.⁹⁰ Osrednja slovenska časnika sta s širokim krogom bralcev, velikimi nakladami in politično močjo vplivala na »bipolarno strukturiranost slovenske javnosti,«⁹¹ a kmalu se je taboroma po robu postavil še tretji socialnodemokratski, katerega delavsko časopisje – Delavec, Svoboda, Rdeči prapor, Delavski list in drugi⁹² – je zagovarjalo programe delavsko-političnih združenj.

Po prehodu Slovencev v novo skupno jugoslovansko državno tvorbo se je novemu

86 Amon, Smilja. »Nemško časopisje na Slovenskem.« Teorija in praksa: revija za družbena vprašanja, letnik 25, št. 9/10 (1988), 1329.

87 Enciklopedija Slovenije, s.v. »Časopisje«.

88 Žigon, Tanja. Nemški časnik za slovenske interese – Triglav (1865‒1870). Ljubljana: Knjižnica »Kronike« 9:

Sistory, 2004, 17.

89 Kramberger, Petra. »Nemško časopisje v Mariboru v 19. stoletju.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 53/1 (2005), 39.

91 Amon, Smilja, Karmen Erjavec. »Slovensko časopisno izročilo 1: od začetka do 1918.« Teorija in praksa, 49/1 (2012): 216‒218.

(19)

19

organizacijskemu okolju moralo prilagoditi tudi slovensko časnikarstvo. Z izgubo velikih delov slovenskega etničnega ozemlja in njihove priključitve Avstriji in Italiji so v tujih deželah ostali tudi močni publicistični centri Trst, Gorica in Celovec. Centri in časopisje, vezani na njih, ki so ostali v okviru državnih meja pa so bili celoten čas obstanka nove države odvisni od njene ureditve in od njenega odnosa do publicistične dejavnosti.⁹³

V diplomskem delu bosta podrobno analizirana dva izmed vodilnih slovenskih časnikov – liberalni Slovenski narod in konservativni Slovenec.

3.1.1 Slovenski narod

2. aprila 1868 je v Mariboru izšla prva številka Slovenskega naroda. Njegovi začetki torej segajo še v okvire avstro-ogrske monarhije, ko je na slovenski publicistični sceni vladala bipolarna razdeljenost slovenskega naroda, ki jo lahko opazimo tudi v časopisju samem.

Časniki in časopisi so postali »glasila političnih strank, gibanj in društev. V tem kontekstu je bil Slovenski narod najpomembnejši časopis mladoslovenskega gibanja.«⁹⁴ Prihajalo je tudi do obračunov med slovenskim in nemškim prebivalstvom, ki so bili na Spodnjem Štajerskem še bolj pogosti.⁹⁵ Ustanovitev slovenskega liberalnega časnika je bila torej izrednega pomena prav zaradi tega, ker je budil narodno zavest pri tistih Slovencih, ki so bili najbolj izpostavljeni mrežam vedno bolj vplivnega nemškega liberalizma – izobražencih. Že vrsto desetletij je bil Slovenec podvržen nadvladi nemščine. Meščani so bili Nemci ali nemškutarji, aktualno dogajanje po svetu in doma pa so ljudje lahko spremljali le v nemških časnikih iz Dunaja in Gradca. Ustanovitev slovenskega časnika v Mariboru je tako ustavila ponemčevanje in v svoje vrste vabila liberalno misleče izobražence in meščane.⁹⁶ Prvi urednik Slovenskega naroda je postal Anton Tomšič, ki je tudi ustvaril prvi politični program časnika. Za razliko od radikalnejšega Frana Levstika in njegove želje po boju za narodno samostojnost ter po politični solidarnosti z ostalimi jugoslovanskimi narodi je Tomšič zasnoval strpnejši politični program, ki se je še vedno navezoval na monarhijo in si je prizadeval za uveljavitev federalističnih načel in s tem tudi združitev slovenskega naroda pod skupno upravo.⁹⁷ Nevarnost bi predstavljal razpad Avstro-Ogrske, saj bi povzročil »propad razkosanega slovenskega naroda, naj bi nas že

93 Prav tam.

94 Kalin Golob, Monika in Jernej Amon Prodnik. »Slovenski narod ob 150-letnici začetka izhajanja.« Teorija in praksa, 55/4 (2018), 806.

95 Vehar, Maja. Slovenski narod. http://zgodovina.si/slovenski-narod/ (dostop: april 2021).

96 Vatovec, Fran. »Ob stoletnici Slovenskega naroda.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 16/3 (1968), 148.

97 Vatovec, Fran. »Ob stoletnici Slovenskega naroda.«, 145‒146.

(20)

20

podedovala deželohlepna nova Italija, ali oklenola železna roka Pruska.«⁹⁸ Tomšič se je med drugim zavzemal tudi za enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih, kar bi posledično prineslo tudi federalni ustroj države.⁹⁹ Slovenski narod je pod črto – v podlistku – po vzoru tujejezičnega časopisja začel objavljati literarne ali poljudnoznanstvene objave.¹⁰⁰ Takšne objave, ki jih je za časnik po večini oblikoval Josip Jurčič, pa niso zaživele, saj so bile namenjene le ozkemu krogu inteligence, težave pa je povzročala tudi nezadostna slovenska literarna produkcija.¹⁰¹ Ko so v Ljubljani v letu 1872 ustanovili Narodno tiskarno, se je časnik preselil v slovensko prestolnico, prenehal izhajati le trikrat tedensko – v Mariboru je izhajal le ob torkih, četrtkih in sobotah¹⁰² – in v istem letu postal prvi slovenski dnevnik. Po Tomšičevi smrti je časnik zamenjal kar nekaj glavnih in odgovornih urednikov – J. Jurčiča, I. Železnikarja, J. Nollija, R. Pustoslemška in J. Zupančiča.¹⁰³ V letu 1887 je uredništvo prevzel Ivan Tavčar, ki je bil skupaj z Ivanom Hribarjem na čelu liberalne Narodno napredne stranke. Tavčar ga je usmerjal vse do leta 1923, nato pa je uredništvo prešlo v roke Samostojne demokratske stranke, ki je delovala pod idejami mlajše generacije liberalno usmerjenih Gregorja Žerjava in Alberta Kramerja.¹⁰⁴ Ker je bil glavni časnik te skupine že Jutro, je družbeno-politična moč Slovenskega naroda močno upadla. Obdržal se je do druge svetovne vojne – od konca leta 1943 je ob ponedeljkih izhajal v okviru Jutra, kjer je s podnaslovom Ponedeljska izdaja »Jutra«

izhajal še dve leti, leta 1945 pa je izdal svojo zadnjo številko.¹⁰⁵ 3.1.2 Slovenec

Z geslom »Vse za vero, dom, cesarja!«¹⁰⁶ je 14. oktobra 1873 luč ugledal Slovenec – političen list za slovenski narod, ki se je zavzemal za nenavezanost in avtonomnost cerkve, verski značaj šol in za potrebe kmečkega stanu.¹⁰⁷ Kot vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem je v prvem desetletju v Ljubljani izhajal trikrat tedensko, leta 1883 pa postal dnevnik.¹⁰⁸ Že s prvo številko so se zavedali pomena političnih listov, saj se brez njih »nobena stranka ne more

98 Slovenski narod, 2. april 1868, 1.

99 Vatovec, Fran. »Ob stoletnici Slovenskega naroda.«, 146.

100 Kalin Golob, Monika in Jernej Amon Prodnik. »Slovenski narod ob 150-letnici začetka izhajanja.«, 811.

101 Vehar, Maja. Slovenski narod. http://zgodovina.si/slovenski-narod/ (dostop: april 2021)

102 Slovenski narod, 2. april 1868, 1.

103 Enciklopedija Slovenije, s.v. »Slovenski narod«.

104 Vehar, Maja. Slovenski narod.

105 Enciklopedija Slovenije, s.v. »Slovenski narod«.

106 Slovenec, 14. avgust 1873, 1.

107 Prav tam.

108 Enciklopedija Slovenije, s.v. »Slovenec«.

(21)

21

vtrditi, naj je še tako velika, z listom pa si tudi slaba pridobi čedalje večo moč in izpodrine naposled svoje nasprotnike.«¹⁰⁹ Za primer so vzeli nemško manjšino na Slovenskem, ki si je s svojimi časniki pridobila izjemno premoč v monarhiji. Slovenci so kot konkurenco nemškim začeli izdajati svoj Slovenski narod, a le-ta ni povsem zadovoljil vseh ljudi. Postal naj bi »bolj glasilo nekaterih ljudi, kakor pa naroda slovenskega.«¹¹⁰ Kot protiutež liberalnemu časopisju si je tako pridobil velik vpliv, naklada je dosegala zavidljive številke, močno pa je prispeval tudi k vzponu političnega katolicizma na Slovenskem.¹¹¹ V Slovencu so svoje mesto našli številni članki, prežeti z Mahničevo idejno usmeritvijo političnega katolicizma, razne resolucije slovenskih katoliških shodov, predvolilni govori in pa ne nazadnje tudi programske direktive Slovenske ljudske stranke – naslednice Katoliške narodne stranke, ustanovljene 1892 v Ljubljani.¹¹² Zaradi tega in zaradi široke palete njegovih urednikov – med katerimi pred prvo svetovno vojno velja omeniti I. Žitnika, A. Kalana, J. E. Kreka, F. Terseglava, po njej pa tudi I. Cankarja, F. Smodeja, A. Kuharja, I. Ahčina in druge ‒, ki so bili hkrati tudi pomembne osebnosti v krogih slovenskega političnega katolicizma, je ob branju člankov še danes viden tako politični kot tudi idejni razvoj Slovenca, ki je skupaj z ostalimi konkurenčnimi časniki soustvarjal rastočo slovensko časnikarstvo dejavnost.¹¹³ Pred prvo svetovno vojno je časnik poudarjal vdanost monarhiji, vendar prav tako zagovarjal ljubezen do domovine, realizacijo majniške deklaracije in ustanovitev Države SHS. Glede velike združitve po vojni pa je bil bolj previden, a je vlado podpiral še predvsem v času, ko je bil na političnem parketu in na čelu slovenske SLS prisoten Anton Korošec.¹¹⁴ Prav tako kot mnogi drugi je tudi Slovenec imel podlistek, v katerem so bralci lahko brali literarna dela slovenskih avtorjev, kritike predstav in poročila o delovanju kulturnih društev. Poleg podlistka so za razvedrilo služile tudi priloge Domoljub (1888‒1896), Ilustrirani Slovenec (1924‒1932),¹¹⁵ Naša gospodinja, Teden v Slikah in Ponedeljski Slovenec.¹¹⁶ Kljub večkratni menjavi oblasti in dvema svetovnima vojnama se je Slovenec obdržal vse do leta 1945, ko je prenehal izhajati. Leta 1991 se je za pet let zopet vzpostavil časnik z enakim imenom in usmeritvijo. Temu je leta 2016 sledil spletni časopis

112 Mrzlikar, Nina. »Vloga časnika Slovenec v slovenskem političnem in družbenem razvoju«. Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede UL, 2002, 24.

114 Žižek, Aleksander. »Vse o Slovencu.« Zgodovina za vse, vse za zgodovino, 11/1 (2014), 80‒81.

116 Slovenec : političen list za slovenski narod. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-PRARJ8D8 (dostop:

april 2021).

(22)

22

Slovenec, ki delno še vedno sledi duhu prvotnega časnika.¹¹⁷ Predstavljenega časnika pa ne smemo zamenjati z istoimenskim (prvim) političnim listom na Koroškem, ki je pod vodstvom A. Einspielerja in F. Levstika v letih 1865‒1867 izhajal v Celovcu.¹¹⁸

3.2 Nemško časopisje

Izum Johannesa Guttenberga je v 15. stoletju prinesel razvoj tiska in pisane besede. Slovenci so v razvoju zaostajali, a se je vse začelo pomikati naprej, ko je pot v Ljubljano v drugi polovici 16. stoletja našel Janž Mandelc in tam ustanovil prvo tiskarno. Njegov najpomembnejši tisk je sigurno letak Neuwe Zeytung. Ein Wahrhafftige und Erschröckliche Neuwe Zeytung iz leta 1578. Do tiska prvega periodičnega tiska mine kar nekaj časa, saj prvi pravi časnik – Wochentliche Ordinari – Laybacher Zeitungen – v nemškem jeziku na Slovenskem izide šele leta 1707 v Ljubljani.¹¹⁹ Tisk se je skozi desetletja vedno bolj razvijal, v slovenske kraje so prihajali tuji tiskarji in tu ustvarjali svoje tiskarne, ki so izdajale tudi lastno časopisje – eno najbolj znanih in pomembnih je zagotovo Kleinmayrjev Laibacher Zeitung (1778‒1918).¹²⁰ Napredek tiska in izdajo novih časnikov, časopisov in listov so na prelomu 18. in nato še v 19.

stoletju močno oteževali strogi cenzurni uradi, ki so nastali zaradi strahu pred širitvijo idej francoske revolucije.¹²¹ Na Slovenskem je v okviru avstrijskega cesarstva šele v revolucionarnem letu 1848 izšla določba, ki je dovoljevala izredno svobodo tiska. Posledično se je rodilo veliko novih časopisov, katerih objava pa je bila s ponovno prepovedjo svobode tiska spet kmalu preklicana.¹²² Če v primerjavo vzamemo časopisje na Kranjskem in tistega na Spodnjem Štajerskem, lahko opazimo, da je štajerski del slovenskega etničnega ozemlja dobil svoje prve časopise veliko pozneje kot Ljubljana. V štajerskih mestih se prebivalstvo takrat še ni toliko zavedalo vprašanja slovenskega naroda in »je bil Štajerec (ne glede na to, ali je bil nemškega ali slovenskega porekla) do nemštva in slovenstva nevtralno razpoložen.«¹²³ Tudi tu pa je postopoma prišlo do sprememb. Če se je še v predmarčnem času in tudi v petdesetih letih v mestih in trgih na Spodnjem Štajerskem govorilo nemško – a so mnogi kljub temu znali tudi

117 Časopis Slovenec. https://www.slovenec.org/casopis-slovenec/ (dostop: april 2021).

119 Žigon, Tanja. Nemško časopisje na Slovenskem, Ljubljana: Študentska založba, 2001, 12‒13.

120 Žigon, Tanja. »Umeščenost Kleinmayrjevega časnika Laibacher Zeitung in njegovih konkurenčnih izdaj v 18.

stoletju v evropski kontekst.« Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:sd18z11/VIEW/ (dostop: april 2021).

121 Žigon, Tanja. »Laibacher Wochenblatt – ljubljanski tednik za korist.« Zgodovinski časopis, 55/1 (2001), 67.

122 Žigon, Tanja. Nemški časnik za slovenske interese – Triglav (1865‒1870), 30‒31.

123 Kramberger, Petra. »Nemško časopisje v Mariboru v 19. stoletju.«, 38‒39.

(23)

23

slovensko –, se je z obnovitvijo ustavnega življenja to spremenilo, saj se je prebivalstvo sedaj začenjalo nacionalno opredeljevati, lokalna in regionalna zavest pa je počasi začela slabeti.¹²⁴ Pa tudi drugod na Slovenskem je bilo podobno – v šestdesetih letih je nemški tabor, kamor so pretežno spadali uradniki in meščanstvo, večinsko zagovarjal svojo liberalno in ustavoverno usmeritev, podporo pa užival v mestih.¹²⁵ Takšna orientacija jih je nato spremljala še v sedemdesetih letih, v osemdesetih letih pa je na površje dokončno prišel nemški nacionalni duh, ki se je izražal tudi v raznih društvih, kakršno je bilo na primer Deutscher Schulverein.¹²⁶ Nemški tabor je bil najmočnejši v trdnjavskem trikotniku, kjer je izhajalo tudi nemško časopisje, v Mariboru Marburger Zeitung, v Celju Cillier Zeitung in na Ptuju Pettauer Zeitung.¹²⁷ Na Slovenskem je bilo v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja prisotno nemalo število nemških časnikov, poleg katerih so Nemci izdajali tudi nekatere slovenske, ki so zastopali nemške interese. Med njimi na primer Slobodnega Slovenca, Štajerskega kmeta,¹²⁸ Štajerca¹²⁹ in Kmetskega prijatla.¹³⁰ Prav tako kot so se Nemci posluževali publicistike v slovenskem jeziku in z njo stopali v stik s slovensko govorečim prebivalstvom, so svoje interese v nemškem jeziku zastopali tudi nekateri slovenski časniki, med njimi verjetno najbolj znana Südsteierische Post¹³¹ in Triglav.¹³² Tisto nemško časopisje, ki je preživelo razpad Avstro- Ogrske, so v okviru nove države čakali novi izzivi. Sploh po uvedbi šestojanuarske diktature kralja Aleksandra so se Nemci z zaostritvijo političnih razmer znašli v neugodnem položaju.¹³³ Kljub temu se je marsikaterim vplivnim nemških časnikom uspelo prebiti do začetka druge svetovne vojne. Takrat je nemški okupator izdajal svoje liste predvsem iz propagandnih razlogov, ki so bili zato po besedah Smilje Amon »odveč, kajti naravnanost slovenskega

124 Cvirn, Janez. Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861‒1914).

Maribor: Obzorja, 1997, 19.

125 Žigon, Tanja, Udovič Boštjan. »Nemško-slovenski odnosi v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja v očeh publicista, urednika in satirika Jakoba Alešovca (1842‒1901).« Kronika, 60/2 (2012), 239.

126Cvirn, Janez. Trdnjavski trikotnik, 87‒100.

127 Kramberger, Petra. »Iz publicistične preteklosti Ptuja: nemški časniki in časopisi v mestu trdnjavskega trikotnika.« Kronika, V zlatih črkah v zgodovini, Razprave v spomin Olgi Janša-Zorn. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 57/izredna številka (2009), 426‒430.

128 Kramberger, Petra. »Nemško časopisje v Mariboru v 19. stoletju.«, 38.

129 Kramberger, Petra. »Iz publicistične preteklosti Ptuja«, 433.

130 Cvirn, Janez. Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861‒1907. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije: 1988, 33.

131 Kramberger, Petra. »Nemško časopisje v Mariboru v 19. stoletju.«, 44.

132 Žigon, Tanja. Nemški časnik za slovenske interese – Triglav (1865‒1870), 7.

133 Kramberger, Petra. »Na straneh ilustriranih časnikov se pred nami razprostira svet. Nemška ilustrirana publicistika na Spodnjem Štajerskem v 19. in 20. stoletju.« Kronika. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 54/3 (2006), 401.

(24)

24

okupatorskega tiska je bila dirigirana in podrejena potrebam nemške nacistične oblasti in je kot taka izpolnjevala naloge in pričakovanja okupatorjev.«¹³⁴

V nadaljevanju bosta podrobneje predstavljena nemška časnika Cillier Zeitung in Kärntner Tagblatt.

3.2.1 Cillier Zeitung

Kot že omenjeno, je leto 1848 prineslo kratkotrajen konec cenzure in posledično tudi pravi časopisni boom.¹³⁵ V takšnem ozračju se je 1. aprila 1848 v Celju pod uredništvom Vincenta Prascha in Josefa Ganserja rodil Cillier Wochenblatt, tiskan v tiskarni Janeza Krstnika Jeretina.¹³⁶ Celotno uredništvo je nato v svoje roke kmalu prevzel Prasch in že julija preimenoval list in spremenil njegovo vsebino. Izhajal je dvakrat tedensko kot Cillier Zeitung – Zeitschrift für Stadt und Land mit besonderer Rücksicht auf deutsche und slavische Interessen (Časopis za mesto in deželo s posebnim ozirom na nemške in slovanske interese).¹³⁷ V maju istega leta je bilo ustanovljeno tudi Društvo za posredovanje med slovansko in nemško narodnostjo, ki si je Cillier Zeitung vzelo kot svoj organ, oba pa sta se zavzemala za »močno, demokratično in na nacionalni enakopravnosti temelječo Avstrijo.«¹³⁸ Časopis, ki »je ves čas prežemal spravljivi duh mirnega sožitja slovenskega in nemškega naroda«¹³⁹ je še isto leto zaradi suhoparnosti novic, umiritve revolucionarnega vzdušja in zmanjšanja števila naročnikov ugledal svoj konec.¹⁴⁰ Jeretinovo tiskarno je v 19. stoletju odkupil Janez Rakusch in leta 1876 ponovno začel z izdajanjem Cillier Zeitunga. Prenovljeni časnik je do 1. januarja 1883 izhajal dvakrat tedensko, potem pa se je preimenovan v Deutsche Wacht prelevil v tednik. V primerjavi s Cillier Zeitungom iz leta 1848 pa kasnejša nemška lista nista bila »prav nič slovenska in zastopata interese Nemcev.«¹⁴¹ Vse do leta 1879 je bil časnik liberalno orientiran in do takrat tudi ni bil »naperjen proti Slovencem, čeprav vseskozi poudarja pomen nemškega jezika in nemške kulture ter se bori za vsestranski napredek nemštva.«¹⁴² Po omenjenem letu pa se stvari obrnejo, časnik se namreč skozi naslednja leta vedno bolj spogleduje z nemškim

134 Amon, Smilja. »Nemško časopisje na Slovenskem.«, 1332.

135 Peternel, Marija Mojca. Cillier Wochenblatt (Zeitung) : celjski nemški časopis iz leta 1848. Celje: Zgodovinsko društvo, 2006, 5.

136 Prav tam, 13.

137 Prav tam, 13.

138Žigon, Tanja. Nemško časopisje na Slovenskem, 63‒64.

139 Peternel, Marija Mojca. Cillier Wochenblatt (Zeitung) : celjski nemški časopis iz leta 1848, 16.

140 Prav tam, 173‒174.

141Žigon, Tanja. Nemško časopisje na Slovenskem, 64‒65.

142 Cvirn, Janez. Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861‒1907, 13.