Razvoj slovenskega narodnega gibanja v deželi Koroški med letoma 1848 in 1914 Diplomsko delo Mentorji:

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

VERONIKA PLAZOVNIK

Razvoj slovenskega narodnega gibanja v deželi Koroški med letoma 1848 in 1914

Diplomsko delo

Mentorji: Dvopredmetni univerzitetni študijski

doc. dr. Irena Selišnik program prve stopnje Zgodovina;

izr. prof. dr. Damjan Mandelc Dvopredmetni univerzitetni

program prve stopnje Sociologija

Ljubljana, 2021

(2)

2 ZAHVALA

Iskreno bi se rada zahvalila svojima mentorjema, doc. dr. Ireni Selišnik ter izr. prof. dr.

Damjanu Mandelcu za usmeritve in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvalila bi se tudi svoji družini za podporo skozi celoten študij in prijateljem za nenehne spodbude in nasvete.

(3)

3

IZVLEČEK

Razvoj slovenskega narodnega gibanja v deželi Koroški med letoma 1848 in 1914

Diplomsko delo skuša predstaviti razvoj slovenskega narodnega gibanja v deželi Koroški od revolucije leta 1848 do začetka prve svetovne vojne leta 1914. Navezuje se tudi na različne teorije, ki poskušajo pojasniti izvor nacionalizma. Izpostavljene so teorije modernistične paradigme in etno-simbolizma. Delo vključuje teorije avtorjev, kot so Benedict Anderson, Eric Hobsbawm, Anthony D. Smith in Ernest Gellner. Za slovensko narodno gibanje je bilo pomembno leto 1848, saj je revolucija tega leta dala gibanju močan zagon. Posamezniki so se začeli boriti za svoje narodnostne pravice tudi v slovenskih deželah, ki so bile vključene v večnacionalno državo Avstro-Ogrsko. Slovenci so se v nadaljnjih desetletjih še naprej zavzemali za svoje zahteve, vendar predvsem v deželi Koroški brez večjih uspehov. Bili so se politični boji med nemško in slovensko stranjo, večkrat pa je razmere za Slovence poslabšala tudi deželna uprava. Tako je delež slovensko opredeljenih prebivalcev v deželi ob začetku 20. stoletja začel padati.

Ključne besede: narod, nacionalizem, narodno gibanje, dežela Koroška

(4)

4

ABSTRACT

Development of Slovene National Movement in Carinthia between Years 1848 and 1914 This paper tries to present the development of the Slovene national movement in Carinthia from the revolution in 1848 to the start of World War I in 1914. It also addresses different theories that seek to explain the origin of nationalism. Theories of modernist paradigm and ethnosymbolism are highlighted. The paper includes theories of the following authors:

Benedict Anderson, Eric Hobsbawm, Anthony D. Smith, and Ernest Gellner. The year 1848 was very important for the Slovene national movement, as the revolution that broke out in that period provided great impetus for the movement. People started to fight for their national rights in Slovene lands that formed the multinational Austria-Hungary. In the following decades, Slovenes strove to have their demands met, yet, especially in Carinthia, their efforts yielded no results. Different political struggles took place between the German and the Slovene side; moreover, the situation was oftentimes aggravated, from the Slovene perspective, by the Carinthian administration. In the early 20th century, the proportion of people who identified themselves as Slovenes in this land thus started to decrease.

Keywords: nation, nationalism, national movement, Carinthia

(5)

5

Kazalo vsebine

IZVLEČEK ... 3

ABSTRACT ... 4

1. UVOD ... 6

2. NACIONALIZEM ... 7

2.1. OSNOVNI POJMI ... 7

3. PARADIGME NACIONALIZMA ... 9

3.1. MODERNISTIČNA PARADIGMA ... 9

3.1.1. BENEDICT ANDERSON ... 9

3.1.2. ERNEST GELLNER ... 11

3.1.3. ERIC HOBSBAWM ... 12

1.2. ETNO-SIMBOLIZEM ... 14

1.2.1. ANTHONY D. SMITH ... 14

1.3. EVOLUCIONISTIČNE TEORIJE ... 15

1.3.1. PRIMORDIALIZEM ... 15

1.4. PERENIALIZEM ... 15

2. FORMIRANJE SLOVENSKEGA NARODA ... 17

3. LETO 1848 ... 21

3.1. MATIJA MAJAR IN ZEDINJENA SLOVENIJA ... 21

3.2. VOLITVE V FRANKFURTSKI IN DUNAJSKI PARLAMENT ... 24

4. OBDOBJE BACHOVEGA ABSOLUTIZMA ... 26

5. PONOVNA UŽIVITEV POLITIČNEGA ŽIVLJENJA ... 27

5.1. TABORSKO GIBANJE ... 29

5.2. DRUŠTVO TRDNJAVA ... 30

5.3. RAZKOL MED STAROSLOVNECI IN MLADOSLOVENCI ... 31

6. OBDOBJE TAAFFEJEVE VLADE ... 32

7. DEVETDESETA LETA ... 34

8. DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO ... 35

9. ZAKLJUČEK ... 37

10. VIRI IN LITERATURA ... 39

10.1. LITERATURA ... 39

10.2. ČASOPISNI VIRI ... 40

10.3. INTERNETNI VIR ... 40

(6)

6

1. UVOD

»Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po vogersko... Mi Slaveni pa tudi tverdno, z vso močjó od vsih terjamo, da tudi nas pusté doma po našim živeti: Slovence po slovensko.« S temi besedami je Matija Majar zajel ustanovitev prvega slovenskega političnega programa Zedinjena Slovenija. Ta program predstavlja začetek narodnega prebujanja Slovencev v 19. stoletju.

V diplomskem delu bom predstavila slovensko narodno gibanje na območju dežele Koroške in razvoj gibanja od pomladi narodov leta 1848 do začetka prve svetovne vojne leta 1914.

Dogodki leta 1848 so dali nov zagon slovenskemu narodnemu gibanju, ki je v drugi polovici 19. stoletja zaživel in začel biti boje za pravice in veljavo Slovencev kot naroda. Dežela Koroška je poleg Goriške, Štajerske in Kranjske predstavljala eno izmed slovenskih zgodovinskih dežel.

Leta 1848 je dežela Koroška predstavljala enega izmed centrov narodnostnega dogajanja. Kljub pritiskom s strani večjega dela naroda so se posamezniki zbirali in se borili za narodnostne zahteve Slovencev.

V prvem delu diplomske naloge sem poskusila opisati osnovne pojme nacionalizma in predstaviti teorije avtorjev Andersona, Gellnerja, Hobsbawma in Smitha, ki veljajo za klasike na področju študij naroda in nacionalizma.

Drug del diplomske naloge pa obsega zgodovinski pregled dogajanja v deželi Koroški s poudarkom na položaju Slovencev kot naroda. Poleg obravnave splošne literature slovenskih zgodovinarjev na temo 19. stoletja sem poskušala politične dogodke in družbene procese, ki so se dogajali v tem času na Koroškem, pojasniti in razložiti tudi s pomočjo časopisja tistega časa.

(7)

7

2. NACIONALIZEM

2.1. OSNOVNI POJMI

Nacionalizem lahko definiramo kot ideologijo, ki v središče svojega zanimanja postavlja narod in poskuša prispevati k njegovi blaginji. Gre za ideološko gibanje za doseganje in ohranjanje nacionalne samostojnosti, enotnosti in identitete prebivalcev, ki po mnenju nekaterih tvorijo dejanski ali potencialni narod.¹

Če želimo definirati pojem narod, naletimo pri možnih definicijah na takšne, ki se opirajo na dejavnike, kot so jezik, religija, običaji, ozemlje in institucije. Pri drugih pa se narod definira glede na drže, zaznave in občutja pripadnikov potencialnega naroda. Gre torej za bolj subjektivne dejavnike. A v resnici nobena od definicij ne zajame dovolj dobro koncepta naroda.

Prvi primer precej pogosto izključuje določene primere narodov, drugi pa lahko zajema preveč široko področje. Če kot kriterije naroda in narodnosti jemljemo čustva, voljo, domišljijo, zaznavanje, pa je narod težko ločiti od skupnosti, kot so religije, plemena, mestne države in imperiji, kjer lahko prav tako najdemo podobne subjektivne vezave.²

Pogosto se išče definicijo naroda v povezovanju obeh skupin dejavnikov. Med večino avtorjev obstaja konsenz glede dvojega – narod ni država in narod ni etnična skupnost. Narod ni država, saj gre pri narodu za neko občuteno skupnost, katere pripadniki imajo skupno domovino in kulturo. Pri državi pa gre za sklop avtonomnih institucij, ki imajo na določenem območju legitimen monopol prisile in izločanja. Kot etnično skupnost pa naroda ne moremo jemati zato, ker etnična skupnost po navadi nima politične oznake in ne vključuje javne kulture in ozemeljske razsežnosti. Narod namreč mora vsaj za neko daljše obdobje naseljevati skupen prostor, da se lahko vzpostavi kot narod. Mora razviti svojo javno kulturo in izraziti željo po neki stopnji avtonomije. Ni nujno, da je avtonomija na stopnji lastne suverene države, ampak da se zavzema za avtonomijo, povezano s fizičnim zasedanjem lastne domovine. Narod lahko torej definiramo kot poimenovano človeško skupnost, ki naseljuje domovino, ima skupne mite, skupno zgodovino, občo javno kulturo, enotno ekonomijo, obče pravice in dolžnosti za vse člane. Etnija pa je človeška skupnost, ki je povezana z domovino in ima skupne predniške mite, skupne spomine, prvine obče kulture in določeno stopnjo solidarnosti. Kar je skupno etnijam in narodom, je kolektivno ime, skupni miti in skupni spomini. Razlikujejo pa se glede na obče pravice in dolžnosti za pripadnike in glede enotne ekonomije – to imajo le narodi. Narodi naj bi domovine naseljevali, etnične skupine pa so lahko s svojimi domovinami povezane le na neki

1 Anthony D. Smith, Nacionalizem: teorija, ideologija, zgodovina (Ljubljana: Krtina, 2005), 15.

2 Smith, Nacionalizem, 20–21.

(8)

8

simbolni ravni. Prav tako etnije nimajo nujno javne kulture kot narodi, lahko imajo le določene prvine, kot sta na primer jezik ali religija.³

Še dva pojma, ki ju je potrebno definirati, sta nacionalna država in nacionalna identiteta.

Nacionalno državo lahko definiramo kot državo, ki jo legitimirajo načela nacionalizma, pri pripadnikih te države pa je prisotna določena mera nacionalne enotnosti in integriranosti.⁴ Nacionalna identiteta pa se definira kot nenehno reproduciranje in reinterpretiranje vzorcev, vrednot, simbolov, spominov, mitov in tradicij, ki tvorijo značilno dediščino in njene kulturne prvine.⁵

4 Smith, Nacionalizem, 29.

5 Smith, Nacionalizem, 30.

(9)

9

3. PARADIGME NACIONALIZMA

Na področju sociologije naroda in nacionalizma se je vzpostavilo več različnih paradigem, ki vsaka na svoj način poskuša definirati narod in nacionalizem. Predvsem pa se razlikujejo glede na to, v katerem časovnem obdobju iščejo izvore nacionalizma. V nadaljevanju bom predstavila ključne paradigme teorij nacionalizma in se posebej osredotočila na modernistično paradigmo in teorije etno-simbolizma, saj imata ti dve struji največ zastopnikov in veljata za najbolj splošno priznane.

3.1. MODERNISTIČNA PARADIGMA

Najbolj razširjena paradigma je modernistična. Ta se drži stališča, da je nacionalizem novejši pojav, povezan predvsem z modernizacijo. Modernistične teorije trdijo, da je nacionalizem vzniknil v obdobju prehoda od tradicionalnih k modernim družbam. Razlikujejo se glede na to, ali za primarni vzrok, zakaj je v obdobju prehoda v modernost prišlo do razvoja in vzpona nacionalizma, jemljejo industrializacijo ali pa socio-ekonomske, politične in kulturne razmere.

Štirje glavni pristopi v modernističnih teorijah so teorije družbene komunikacije, ekonomistične teorije, neomarksistični pogledi in politično-ideološke teorije.⁶

3.1.1. BENEDICT ANDERSON

Anderson v svojem delu z naslovom Zamišljene skupnosti predstavi svojo teorijo, zakaj pride do nastanka narodov. Anderson uporabi termin zamišljene skupnosti za ljudi, ki se definirajo kot člani naroda, ne bodo pa nikoli poznali vseh svojih sodržavljanov. Vseeno pa bo v njihovih mislih vzpostavljena predstava njihove skupnosti.⁷ Glede na predhodno razdelitev paradigem na področju teorij nacionalizma lahko Andersonovo umestimo med modernistične, in sicer med teorije družbene komunikacije.

Anderson izvor nacionalne zavesti poveže z nastankom kapitalizma in razvojem množičnega tiska. Sprva se je knjige tiskalo za območje Evrope in to v latinščini. Ta trg ni bil zelo velik, zato je v približno stopetdesetih letih prišlo do zasičenja. Kapitalisti, ki so iskali nov zaslužek, so se tako morali osredotočiti na tiskanje knjig v domačih jezikih in po cenejših cenah, da so jih lahko prodajali na drobno.⁸

K vzponu rabe domačih jezikov je torej močno pripomogel kapitalizem. Hkrati je pogostejšo rabo pospešilo tudi dejstvo, da je latinščina izgubila svoj velik pomen, ki ga je imela v

6 Damjan Mandelc, Na mejah nacije: teorije in prakse nacionalizma (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011), 46–48.

7 Mandelc, Na mejah nacije, 74–76.

8 Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma (Ljubljana: Studia humanitatis, 2007), 59–60.

(10)

10

preteklosti. Velik vpliv pa je imela tudi reformacija. Reformacija je privedla do množičnega tiskanja v domačem jeziku in s tem oblikovala novo, obsežno bralno javnost. Prav tako se je počasi in geografsko neenotno začel vzpon posameznih domačih jezikov kot orodij upravne centralizacije. Oblikovanje domačih jezikov v upravne namene je pomemben dejavnik postopnega propadanja zamišljene sakralne skupnosti. Manjšanje uporabe latinščine v vsakdanjem življenju, reformacija in razvoj upravnih vernakularjev so bili zelo pomembni.

Povzročili so, da je latinščina zamrla, sakralna skupnost krščanstva pa je izgubljala svoj pomen.

Zamišljanje novih skupnosti na novih temeljih je povzročila interakcija med produkcijskim sistemom in produkcijskimi razmerji, tehnologija komunikacij ter raznoličnost človeških jezikov. Ključno je bilo, da sta kapitalizem in tisk vzpostavila enojezično množično javnost bralcev.⁹

Tiskani jeziki so postavljali temelje nacionalne zavesti, saj so ustvarili združena polja izmenjave in komunikacije. Različice vernakularnega jezika so se preko tiska zbližale.

Posledično so se prebivalci začeli zavedati svojega skupnega jezikovnega področja in dejstva, da njihovi jezikovni skupini pripadajo le nekateri. Bralci, ki so se povezali skozi tiskani jezik, so tako oblikovali zarodek nacionalno zamišljene skupnosti. Tiskani kapitalizem je jeziku dodelil novo trdnost. Tiskana knjiga je imela stalno obliko, ki jo je bilo mogoče stalno razmnoževati. Upočasnilo se je spreminjanje jezika, posamezne različice so se sedaj lažje ustalile. Tiskarski kapitalizem je oblikoval tudi jezike oblasti, ki so bili drugačni od nekdanjih upravnih domačih jezikov. Nekateri dialekti so ostali v končni obliki prevladujoči, drugi pa so prešli v ozadje.¹⁰

Splet kapitalizma, tehnologije tiska in različnosti človeških jezikov je vzpostavil možnost za nastanek nove oblike zamišljene skupnosti. Če pogledamo današnje stanje, vidimo, da so nacionalni jeziki lahko skupni tudi več narodom. Oblikovanje določenih sodobnih nacionalnih držav se ne ujema z determiniranim dosegom posameznih tiskanih jezikov. Do teh drugačnih načinov oblikovanja nacionalnih držav je prišlo v času pojavljanja novih političnih entitet med letoma 1776 in 1838.¹¹

V sredini 19. stoletja je v Evropi prišlo do vznika uradnega nacionalizma. Takšni nacionalizmi so se lahko pojavili, ko so nastali ljudski jezikovni nacionalizmi kot odgovor vladajočih skupin

9 Anderson, Zamišljene skupnosti, 61–65.

(11)

11

na grožnjo marginalizacije in izobčenja iz ljudskih zamišljenih skupnosti. Anderson predstavi primer Avstro-Ogrske, kjer se je v 18. stoletju namesto latinščine kot uradni jezik začela uveljavljati nemščina. Ta je bila namreč v okviru države edini jezik obsežne kulture in literature.

Imela je tudi pomembno manjšino v Avstro-Ogrski. Od sredine 19. stoletja je nemščina začela dobivati dvojni status – univerzalno-imperialnega in partikularno-nacionalnega. Bolj kot je monarhija poudarjala univerzalno-imperialno vlogo, bolj se je zdelo, da se postavlja na stran tistih podanikov, ki govorijo nemško. To je povečevalo nasprotovanje med tistimi, ki nemško niso govorili. Obratno pa je dajanje koncesij drugim jezikom slabilo enotnost in žalilo nemško govoreče. Ker so sredi stoletja vsi vladarji uporabljali nek vernakular kot državni jezik, pa tudi zavoljo vse večjega prestiža ideje naroda po celi Evropi, je med evropskimi in mediteranskimi monarhijami nastala želja po nacionalni identifikaciji.¹²

3.1.2. ERNEST GELLNER

Gellnerjeva teorija spada v okviru modernistične paradigme pod neo-marksistične teorije.

Njegova teorija nacionalizma velja za eno izmed najbolj priznanih in široko sprejetih. Bistvo te teorije je, da so narodi izumljeni. Je pa avtor naletel tudi na nekaj kritik. Ena izmed njih je bila, da je teorija preveč abstraktna, da bi jo lahko uporabili za konkretne primere sodobnih nacionalizmov.¹³

Po Gellnerju je čas prehoda v industrijsko družbo tudi obdobje vznika nacionalizmov. V tem obdobju je prihajalo do velikih sprememb, ko so se premaknile politične in kulturne meje v skladu z novimi potrebami nacionalizmov. To obdobje je povzročilo tudi mnoge konflikte zaradi novih delitev ozemlja in zaradi borb med različnimi političnimi silami za prevlado. Tako kot Anderson tudi Gellner omenja povezavo med nacionalizmom in reformacijo, saj je ta močno vplivala na nastanek mobilne urbane družbe. V začetni fazi industrijske dobe so procesi demografske eksplozije, hitre urbanizacije in delavskih migracij močno vplivali na nadaljnji razvoj človeške družbe. V družbi je prišlo do večje dinamike.¹⁴

Gellner želi opisati, kakšno moč naj bi nacionalizem imel. Nacionalizem je bil večkrat povezan z željo po oblikovanju lastne kulture skupaj s politiko. Najpomembnejši dejavnik lastne kulture naj bi bil lasten jezik. Vendar skupna kulturna utemeljitev kot temelj države ni tako močan argument, kot se morda zdi. Pri nekaterih skupinah je morda res ključna, vendar pa tega zagotovo ne moremo posplošeno prenesti na vse skupnosti – kar lahko sklepamo na podlagi

14 Ernest Gellner, Nations and nationalism (Oxford: Blackwell Publishers, 1984), 39–40.

(12)

12

tega, da je na svetu veliko več jezikov kot pa narodov, oziroma skupin, ki si prizadevajo za uveljavitev svojega naroda. Nacionalizem se je v negativnem smislu velikokrat predstavljal kot vsiljevanje homogenosti do te mere, da so se posamezniki podredili določeni nacionalistični ideologiji. Vendar Gellner to trditev obrne in trdi, da je objektivna potreba po homogenosti to, kar pripelje do nacionalizma. Moderna industrializirana država naj bi lahko funkcionirala le z mobilnim, pismenim prebivalstvom, ki je fluidno. V takšne družbe pa lahko zlahka potegnejo nekultivirane, revne skupnosti. V zgodnjem obdobju industrializacije naj bi se te skupine izogibale kulturnim krogom, ki so zelo majhni in nimajo literarne tradicije. Bolj so nagnjene k večjim okoljem z dobro historično podlago. Glede na število različnih kultur in možnost za razvoj nacionalnih držav je jasno, da vsi nacionalizmi ne bodo uspeli, ali pa sploh ne bodo poskušali najti svoje politične stabilnosti. To se je pokazalo pri večini skupin ob začetku vzpona nacionalizmov. Skupine so v večji meri izginjale in se priključile širši kulturi kakšne druge nove, večje in močnejše nacionalne države.¹⁵

Nacionalizem je posledica novih form socialne organiziranosti, čeprav je kdaj obravnavan kot naraven in univerzalen red političnega življenja. Nacije kot nekaj naravnega so mit. Realnost je nacionalizem, ki včasih prevzame že obstoječe kulture in jih spremeni v nacije. Nacionalizma ne smemo jemati kot neko prebujenje mitičnih, naravnih novih enot, ampak kot posledico novih enot, ki so nastale v novih razmerah industrijske družbe.¹⁶

3.1.3. ERIC HOBSBAWM

Hobsbawm v svojo teorijo nacionalizma uvede pojem proto-nacionalnih vezi. Njegova teorija izhaja iz marksistične tradicije. Proto-nacionalne vezi naj bi pripeljale do tega, da so se v obdobju hitrih sprememb v družbenih odnosih pojavili prvi nacionalizmi. Stare tradicije se na nove izzive niso znale odzvati, zato je nacionalizem uspel ponuditi njihovo zamenjavo. Nastali so novi simboli, nova obnašanja, vzpostaviti pa se je morala tudi zgodovinska kontinuiteta, ki je včasih črpala iz stare preteklosti, vzpostavljala zveze med zgodovino in sedanjostjo, pri čemer je lahko kdaj šlo tudi za prevare ali ponaredke.¹⁷

Z narodom se močno povezuje jezik, religijo in etničnost. Hobsbawm pojasni, kako lahko te pojme povežemo z nastajanjem proto-nacionalnih vezi. Ljudje, ki živijo na istem območju in govorijo isti jezik, se identificirajo kot govorci istega jezika, ostale pa imajo za govorce drugega jezika oz. vsaj ne njihovega. Vprašanje je, ali lahko te jezikovne meje razmejijo etnije, ki bi jih

15 Gellner, Nations and nationalism, 43–48.

16 Gellner, Nations and nationalism, 49.

17 Mandelc, Na mejah nacije, 73.

(13)

13

lahko razumeli kot potencialne narode ali nacije in ne le kot skupine, ki se med seboj težko razumejo. Treba je upoštevati to, da pred razvojem osnovnega šolstva ne moremo govoriti o obstoju nacionalnih jezikov. To pa ne pomeni, da ne more priti do povezave z jezikom na neki kulturni ravni, preko katere lahko pride do ločitve od drugih skupin. Na nacionalne jezike je torej treba gledati kot skoraj vedno na pol umeten konstrukt, čeprav so velikokrat prikazani kot primordialne fundacije nacionalne identitete. Jezika ne moremo jemati kot nek poseben kriterij, ampak le kot enega izmed mnogih, prav tako mu ne moremo od nekdaj pripisovati političnega potenciala. Jeziki se množijo z državami in ne obratno.¹⁸

Etničnost je po navadi povezana z nekim skupnim izvorom in poreklom. Populacije večjih nacionalnih držav so preveč heterogene, da bi lahko govorili o skupni etničnosti. Nasploh zelo redko najdemo moderno nacionalno gibanje, ki bi temeljilo na etničnosti. Ta se po navadi začne pojavljati kasneje, ko je narod že konstituiran, in to v obliki rasizma. Rasa oziroma etničnost ne more biti povsem irelevantna za moderni nacionalizem, saj so vizualne razlike lahko opazne in so prevečkrat uporabljene za delitve na »mi« in »oni«.¹⁹

Povezava med religijo in narodno zavestjo je lahko zelo močna. To se bolj kot v zgodnjih fazah, ko narodu še pripisujemo status manjšine, začne kazati v obdobjih, ko se narodi krepijo in pridobivajo na moči. Religija je že od nekdaj uveljavljena metoda za ustanavljanje skupnosti skozi prakse in ustvarjanje vezi med ljudmi, ki nimajo drugače ničesar skupnega. Vseeno pa je religija v času modernega nacionalizma postavljena na obrobje, saj bi lahko predstavljala grožnjo pri vzpostavljanju primata v dilemi, komu bodo člani bolj zvesti – religiji ali narodu.

Religije tako ne moremo šteti kot del proto-nacionalizma, so pa del tega svete ikone. Prikazujejo ikone in simbole kolektivnih praks, kar daje neko realnost drugače zamišljenim skupnostim.²⁰ Kot zadnji, najbolj odločilni kriterij proto-nacionalizma pa omenimo še zavedanje pripadnosti neki politični entiteti. Najpomembnejši za proto-nacionalizem je zgodovinski narod, na podlagi le-tega se omenjeno prepričanje najlažje razvije. Sklicevanje na tradicijo neke države v okviru modernega nacionalizma, ki si želi ustanoviti narod kot neko teritorialno državo, je zelo mamljivo.²¹

18 Eric Hobsbawm, Nations and nationalism since 1780: programme, myth, reality (Cambridge: University press, 1990), 46–63.

19 Hobsbawm, Nations and nationalism, 63–65.

(14)

14

Proto-nacionalizem vedno zelo olajša nalogo nacionalizmu. Čeprav med njima so razlike, so lahko simboli in sentimenti proto-nacionalizma uporabljeni kot sredstvo pri utrjevanju kakšne moderne države. Je pa jasno, da samo s proto-nacionalizmom ne moremo formirati nacionalnosti, narodov ali držav. Število nacionalnih gibanj brez držav je veliko manjše kot pa število skupin ljudi, ki jih med sabo vežejo proto-nacionalne vezi.²²

1.2. ETNO-SIMBOLIZEM

Etno-simbolizem želi postaviti kritiko modernizmu. Predstaviti želi zmote in razviti preglednejšo ter bolj utemeljeno alternativo. Etno-simbolizem se v svojih raziskavah najbolj osredotoča na raziskovanje etničnih vezi in kolektivnega spomina. Za razliko od modernizma, ki je osredotočen predvsem na elite, se etno-simbolizem posveča tudi razmerju med nižjimi in višjimi sloji. V primerjavi z drugimi paradigmami proučuje daljše časovno obdobje.²³

1.2.1. ANTHONY D. SMITH

Anthony D. Smith velja za vodilnega predstavnika etno-simbolistične perspektive. Jasno zavrača osnovne predpostavke nacionalizma. Problematični se mu zdijo kriteriji za določitev narodovega jaza, kot so jezik, religija, navade ali pa ozemlje, saj vsi kriteriji ne morejo veljati za vse narode. Zavrača princip narodove volje, saj ni sredstev za ugotavljanje le-te. Voljo ljudstva navadno interpretirajo politični vodje. S principom nacionalnih meja, ki

nacionalistom veljajo za naravne meje, se sam ne strinja, saj po njegovem mnenju meje, kljub temu da stoletja niso bile spremenjene, ne morejo biti naravne.²⁴

Smith moderne narode vidi kot to, kar so bile etno-religiozne skupnosti v preteklosti. Z osredotočanjem na mite, simbole, spomine in vrednote, s katerimi se določene skupine označujejo kot drugačne od drugih skupin, lahko obravnavamo etnije kot spreminjajoče se in hkrati trajne, etničnost pa kot pojav, ki v zgodovini večkrat ponikne, a se kasneje znova vrne.

Šele skozi proučevanje teh lastnosti posameznih skupin lahko razumemo, zakaj ima etnična identiteta tako pomemben položaj. Etnične skupnosti razdeli na lateralne in vertikalne.

Lateralna etnija naj bi bila sestavljena iz pripadnikov višjih slojev, kot so aristokrati, duhovščina ali vojaški častniki. Družbeno je zaprta in se povezuje s sosednjimi lateralnimi etnijami. Njihovi skupni miti in spomini izhajajo iz vladarske hiše. Vertikalna etnija pa naj bi

22 Hobsbawm, Nations and nationalism, 77.

(15)

15

bila bolj ljudska. Obsega različne družbene sloje, ki jih veže skupna dediščina in tradicija.

Etnične vezi so pri vertikalnih etnijah bolj intenzivne in ekskluzivne.²⁵ 1.3. EVOLUCIONISTIČNE TEORIJE

Evolucionistični teoretiki trdijo, da se nacionalizem kot množični pojav pojavi šele v moderni dobi, vendar njegovi začetki v Evropi v obliki zamišljenih skupnosti, nacionalnih identitet, patriotskega nacionalizma segajo že v srednji vek. Ko se nanašamo na moderni nacionalizem na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je potrebno upoštevati modernistične koncepte nacionalizma.

Tudi ni mogoče, da bi srednjeveške sentimente nacionalne identitete enačili ali preslikavali v moderno dobo.²⁶

1.3.1. PRIMORDIALIZEM

Najvidnejši predstavnik te sociološke teorije je Pierre van den Berghe. Narod se v okviru te teorije razume na predpostavljenih fizičnih in kulturnih prvinskih vezeh, kot so na primer krvna zveza, fenotipske značilnosti, religija in jezik. Etničnost razlaga kot razširjeno sorodstvo, kot univerzalno in nujno naravno dejstvo. Določena pa je z govorom, vedenjem, običaji ali drugim obnašanjem, ki je značilno za neko skupino. Trdi, da so etnična in rasna čustva podaljšek sorodstvenih čustev.²⁷

1.4. PERENIALIZEM

Preden je postala modernistična paradigma vodilna pri teorijah o nacionalizmu, je bil, predvsem pred drugo svetovno vojno, prisoten tudi perenializem. Teoretiki te paradigme zagovarjajo stališče, da so narodi obstajali v vseh zgodovinskih obdobjih, nekateri celo od pradavnine.

Zagovorniki teh idej so prisotni še danes, posebej se posamezniki radi poslužijo perenializma, ko gre za njihov lasten narod. Od primordialistov se razlikujejo v tem, da po njihovem mnenju narodi niso nujno naravni, organski ali prvobitni. Nujno je le prepričanje – ki ga utemeljijo na empiričnem opazovanju – da narodi obstajajo že dolgo. Ločimo lahko kontinuirani in ponavljajoči se perenializem. Prvi trdi, da imajo nekateri narodi kontinuirano zgodovino z izvorom v srednjem veku ali celo v antiki. Druga oblika pa je ponavljajoči se perenializem, pri katerem naj bi bil narod kot oblika združevanja trajen in vsenavzočen. Vedno znova se pojavlja v vseh obdobjih zgodovine in na vseh koncih sveta. Gre za ponavljanje iste vrste kolektivne kulturne identitete, lahko pa se v različnih zgodovinskih obdobjih izraža na drugačen način.

(16)

16

Določeni narodi lahko nastanejo ali izginejo, še vedno pa je ideja narodnosti univerzalen pojav.²⁸

(17)

17

2. FORMIRANJE SLOVENSKEGA NARODA

Glede tega, kako se je skozi zgodovino formiral slovenski narod, obstajajo deljena mnenja.

Teoretiki modernizma trdijo, da o Slovencih kot narodu pred 19. stoletjem ne moremo govoriti.

Nasprotno nekateri drugi avtorji umeščajo nastanek slovenskega naroda v starejša zgodovinska obdobja in nastanek slovenske narodne identitete povezujejo s prednacionalnimi etničnimi predhodnicami.

Če se najprej osredotočimo na drugo skupino, lahko uporabimo analizo Vanje Kočevar.

Kočevar predpostavlja, da je nastanek slovenskega naroda v 19. stoletju pogojen z obstojem slovenske etnične identitete. Slovenska nacionalna identiteta je torej imela svojo etnično predhodnico, ki je omogočila njen razvoj.²⁹ Pri razvijanju svoje teze se Kočevar opre na koncept zgodovinskih konstant Miroslava Hrocha. Horch navaja zgodovinsko-politično, jezikovno- etnično, geografsko in pojmovno konstanto. V nadaljevanju bom na primeru slovenskega naroda opisala zgodovinsko-politično in jezikovno-etnično konstanto.

Kočevar izpostavi zlasti zgodovinsko-politično konstanto. O državni tradiciji slovenskega naroda kot politični entiteti pred letom 1818 ne moremo govoriti. Vseeno pa je že od druge polovice 16. stoletja dalje v krogu intelektualne in družbene elite obstajal koncept slovenske dežele. Ta koncept je bil omejen na etnično in jezikovno področje, političnih lastnosti pa takrat še ni imel.³⁰ Od srednjega veka pa do konca habsburške monarhije leta 1918 so imele neprekinjeno državno tradicijo na slovenskem etničnem prostoru zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska s Slovensko marko in Metliko ter Goriška z Gradiško. Zaradi svoje osrednje lege, škofijskega sedeža in najbolj slovenskega značaja pa je bila najpomembnejša vojvodina Kranjska. V času reformacije in narodnega gibanja je prevzela vodilno vlogo pri povezovanju etnične skupnosti.³¹

Naslednja konstanta, ki jo navaja Horch, je jezikovno-etnična konstanta. Kočevar to konstanto označi za ključno pri gradnji slovenskega naroda. Z narodnim gibanjem v 19. stoletju je slovenščina postala glavno etnično znamenje. Skozi zgodovino se je položaj slovenščine zelo spreminjal. Tako je bila v zgodnjem srednjem veku nemščina skoraj edini jezik uprave, sčasoma pa je dobila status prestižnega jezika na Slovenskem. Slovenski jezik je na pot knjižnega jezika stopil sredi 16. stoletja z deli Primoža Trubarja. Reformacija je na jezikovnem področju dosegla

29 Vanja Kočevar, »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (1.del),« Zgodovinski časopis 73, št. 1–2 (2019): 89.

30 Kočevar, Ali je slovenska, 106.

(18)

18

vrh s prvo slovnico slovenščine Adama Bohoriča in prevodom Biblije Jurija Dalmatina. V obdobju protireformacije se je slovenščina ohranila kot knjižni jezik in se prenesla na rokopisna dela. V času baroka je prišlo od širitve deželnih partikularizmov, kar je prineslo intenzivnejše narečno cepljenje. Nastale so štajerska, kranjska in koroška različica knjižne slovenščine.³² Če uporabimo koncept razvojnih stopenj etničnih skupnosti Dona Hadelmana in Anthonya D.

Smitha, lahko analiziramo, kako se je slovenski narod razvijal vse do etnične skupine ali etnije.

Prvo stopnjo predstavlja etnična kategorija, ki velja za ohlapno skupnost, katere člane povezuje eno ali več etničnih znamenj. Pri slovenskem primeru je bilo najpomembnejše znamenje jezik.

Bil je ključnega pomena, da je pri Slovencih lahko prišlo do prehoda iz etnične kategorije v etnično mrežo.³³ Ta prehod se je zgodil v obdobju reformacije od leta 1550 do 1584, ko je nastajal slovenski knjižni jezik.³⁴

Položaj slovenščine se je skozi novi vek do druge polovice 18. stoletja poslabšal in nemščina je postala vodilni jezik na vseh področjih. Z revolucijo leta 1848 pa sta etničnost in jezik postala ključna aksioma političnega življenja večinskega dela Evrope. Vzpostavila se je intelektualna elita, ki se je aktivno ukvarjala s slovenskim jezikom in s Slovenci kot skupnostjo. S tem je slovenska identiteta napredovala na raven etnične skupine ali etnije.³⁵

Podobne poglede na formiranje slovenskega naroda predstavlja tudi Stane Granda. Velik pomen daje obdobju reformacije. Z izdajanjem abecednika in slovnice so se vzpostavili mehanizmi, ki so začeli prevzemati skrb za slovenski jezik. Nasploh Granda položaj slovenščine označi za razmeroma dobrega, vsekakor pa veliko boljšega od običajnega splošnega prepričanja. Slovenski jezik so uporabljali na podeželju, v cerkvi, v mestih in celo v plemiških vrstah. Manjkala je le institucija oziroma višji družbeni sloj, da bi ga lahko preoblikovali v enoten knjižni jezik.³⁶ Slovenski jezik kot kriterij slovenstva pa je bil s koncem 18. stoletja že splošno priznan.³⁷

V predmarčni dobi lahko za ključen izraz političnega slovenstva označimo pojav in širjenje pojma »Slovenija«. Pred tem je sicer že bil v rabi pojem »slovenska dežela«, ki ga je prvi

33 Vanja Kočevar, »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (2.del),« Zgodovinski časopis 73, št. 3–4 (2019): 382.

36 Stane Granda, »Iz jezikovne skupnosti v politični narod,« v Jeziki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji, ur. Kozma Ahačič; Petra Testen, (Ljubljana: Založba ZRC, 2011), 219.

37 Granda, Iz jezikovne skupnosti, 220.

(19)

19

uporabil Trubar. Ozemeljski obseg Slovenije pa je bil že v začetku 19. stoletja jasen vodilnim ljudem slovenske kulture, kot je bil na primer Valentin Vodnik.³⁸

Prvi slovenski zapis besede Slovenija zasledimo 13. novembra 1810 v pismu Janeza Nepomuka Primca iz Gradca Valentinu Vodniku v Ljubljano. Oznaka se je potem kar hitro širila, predvsem na Koroškem in Štajerskem. Vseeno je uporaba pojma Slovenija predstavljala težave. Zlasti zaradi same obstoječe oblasti v predmarčni dobi, pod katero je bilo razpravljanje o narodnem vprašanju nezaželeno, poudarjala se je veljava nemškega jezika in jezikovno poenotenje države, hkrati pa Slovenije v zgodovinskem in geografskem izrazju in v upravni razdelitvi nikoli ni bilo in je živela le v predstavah, mislih in željah posameznikov.³⁹

V predmarčni dobi je imelo slovensko narodno gibanje predvsem značaj gibanja, ki se zanima za jezik in literaturo. Večina na drugačne možnosti niti ni pomislila, kaj več državna oblast seveda ne bi tolerirala. Že v sami kulturni dejavnosti Slovencev so oblasti večkrat videle ideje, ki so jim nasprotovale.⁴⁰

Če pa se osredotočimo na bolj modernistične teorije, najdemo drugačne argumente, ki zagovarjajo tezo, da se velika večina prebivalstva še v 19. stoletju ni imela za del slovenske etnične skupnosti, ki bi teritorialno pokrivala meje v 19. stoletju nastalega slovenskega naroda.

Prisotne so bile lokalne identifikacije na ravni domačih vasi ali far, najširša je bila deželna identifikacija. Enotna nacionalna kultura se je izoblikovala šele v 19. in 20. stoletju v procesu nacionalizacije kulture, v procesu načrtnega, s strani nacionalističnih aktivistov in s strani države podprtega kulturnega poenotenja ozemlja bodočih nacionalnih držav.⁴¹ Da se je slovenska identifikacija vzdrževala, so bili potrebni mehanizmi za obstoj in vzdrževanje obsežnejših skupnosti, ki povezujejo ljudi, kot so šola, tisk, časopisje in množične organizacije.

Prebivalci različnih slovensko govorečih skupnosti so se za Slovence začeli opredeljevati, ko je uporaba slovenščine postala koristna in potrebna.⁴²

Če sledimo modernistični razlagi, potem samo zavedajoča se slovenska etnična skupnost pred sredino 19. stoletja ni obstajala. Obstajale so ozke, deželne identitete, pa tudi stanovske, poklicne in verske identitete. Do srede 19. stoletja se je nato izoblikovala ideja o tem, kaj je

41 Jernej Kosi; Rok Stergar, »Kdaj so nastali »Lubi Slovenci«? O identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenskega naroda,« Zgodovinski časopis 70, št. 3–4 (2016): 567–469.

42 Kosi, Kdaj so nastali, 470.

(20)

20

slovenski narod, katero prebivalstvo velja k tako zamišljeni skupnosti prištevati ter do kod se v teritorialnem smislu razprostira prostor slovenske poselitve. Slovenci kot slovenski narod so bili v predstavah slovenskih nacionalistov od 1848 dalje razumljeni kot politična skupnost, niso pa začetki slovenskega nacionalnega gibanja temeljili na že izoblikovanih predstavah o obstoju Slovencev kot specifične etnične skupnosti.⁴³

43 Kosi, Kdaj so nastali, 474–475.

(21)

21

3. LETO 1848

13. marca 1848 je na Dunaju izbruhnila revolucija, ki je bila del vala revolucij po zahodni in srednji Evropi. Razloge za revolucijo lahko iščemo v slabih gospodarskih in političnih razmerah. V tem obdobju so se vrstile slabe letine, vladala je visoka brezposelnost. Hkrati pa so ljudje izražali vedno močnejšo željo po večjih političnih in narodnostnih pravicah ter odpravi fevdalizma. Meščanstvo je z odstopom kanclerja in obljubo cesarja Ferdinanda I. o razglasitvi ustave od revolucije odstopilo in menilo, da so njihove zahteve po demokratizaciji izpolnjene.

Nižji sloji, predvsem kmetje, pa so proti oblasti nastopili bolj radikalno in so nadaljevali z upiranjem, dokler ni 7. septembra 1848 prišlo do zemljiške odveze.⁴⁴

3.1. MATIJA MAJAR IN ZEDINJENA SLOVENIJA

Kar pa je predvsem pomembno za slovensko območje, je to, da je poleg vseh zgoraj naštetih sprememb revolucija spodbudila narodna gibanja po Evropi, med drugim tudi na slovenskem narodnem območju. Pojavile so se zahteve po združitvi slovenskega narodnega ozemlja, zlasti na robu etničnega ozemlja. Nastal je prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija, katerega avtor je bil Matija Majar.⁴⁵

Matija Majar je deloval v Celovcu kot stolni kaplan, prihajal pa je iz Ziljske doline na Koroškem.⁴⁶ Pred tem je na Koroškem obstajala le majhna skupina ljudi, ki se je ukvarjala z vprašanji nacionalne ideologije, večinoma je šlo za duhovnike. Pomembna ustanova je bilo celovško bogoslovje, kjer so študirali duhovniški kandidati iz lavantinske in krške škofije. Od tukaj je deloval tudi Anton Slomšek, ki je pred Majarjem imel vlogo zgodnjega agitatorja slovenskega nacionalnega gibanja. Za koroške Slovence je bogoslovje predstavljalo najpomembnejši center nacionalnih idej in začetek povezanosti katoliške in nacionalno-slovenske ideologije, ki je bila potem na Koroškem prisotna čez celo 19. stoletje.⁴⁷ Matija Majar v letu 1848 ni predstavljal najvidnejšega borca za slovenske narodne pravice le v deželi Koroški, ampak tudi na celotnem slovenskem narodnem ozemlju. Vendar pa njegova dejanja niso bila po godu celovškim Nemcem in konservativnim Slovencem. Posledica tega je bila, da je bil Majar premeščen iz Celovca na Višarje.⁴⁸

44 Neven Borak in sod., Slovenska novejša zgodovina (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006), 24.

45 Neven Borak in sod., Slovenska novejša zgodovina, 25.

46 Melik, Slovenci 1848–1914, 37.

47 Theodor Domej, »O skupinski identiteti na Koroškem v prednacionalnem obdobju,« v Matija Majar-Ziljski, ur. Vincenc Rajšp, (Celovec: Mohorjeva založba, 1995), 57–58.

48 Melik, Slovenci 1848–1914, 43.

(22)

22

Majar je zahteve objavil 29. marca 1848 v tedniku Kmetijske in rokodelske novice. V objavi je Majar dajal velik pomen novo sprejeti ustavi in sklicu državnega zbora. Bil je prepričan, da bi Slovenci na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, Goriškem in v Istri morali nove demokratične pridobitve izkoristiti za izražanje svojih zahtev in večanje veljave slovenskega naroda. Posebej je poudaril, da morajo na svoje izvoljene poslance nasloviti zahteve po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade.⁴⁹

Svoje delovanje je Majar nadaljeval s pripravo peticije za cesarja. Peticijo je poslal nekaterim zavednim Slovencem, ki naj bi začeli z zbiranjem podpisov. V peticiji je zapisal, da se tudi Slovenci zavzemajo za zagotovitev nekih osnovnih pravic, kot je odveza tlake, pravično sodstvo in svoboda veroizpovedi – vendar imajo kot narod še druge tegobe, ki jih ovirajo bolj kot te.

Njihova narodnost in materni jezik sta bila povsem spregledana. Izpostavil je, da so se kljub zakonom, ki so bili v veljavi, še vedno pojavljale nepravilnosti. Večkrat pa je prihajalo do zatiranja razvoja slovenskega naroda ravno s strani posameznikov, ki bi morali narod zastopati.

Zahteve je izrazil v osmih točkah: na vladajočih položajih na slovenskem narodnem ozemlju naj bodo posamezniki, ki čutijo slovensko narodno pripadnost; Slovenci morajo biti zastopani v skupnem deželnem zboru; Slovenci se morajo povezati v zvezo z »brati na Hrvaškem, v Slavoniji in Dalmaciji«; slovenski jezik mora imeti v slovenskih krajih takšne pravice kot nemški v nemških in italijanski v italijanskih; mora biti dovoljeno, da se na sodišča in v šole uvede slovenski jezik; vsak uradnik, ki deluje na Slovenskem, mora tudi znati slovenski jezik;

na vseh gimnazijah se morajo vzpostaviti stolice slovenskega jezika in literature, poučevati pa morajo profesorji, ki dobro poznajo vsa slovenska narečja. V zadnji točki pa je zapisal, da se Slovenci Nemški zvezi ne želijo priključiti. Kot razlog za to je navedel, da bi priključitev škodovala njihovemu narodu in jeziku. Ob koncu je poudaril, da Slovenci zase zahtevajo le to, kar ostali avstrijski narodi že imajo.⁵⁰

Poleg peticije pa je Majar izdal še letak »Kaj Slovenci terjamo?«, ki je bil namenjen širši javnosti in navadnemu ljudstvu. Letak je izšel 10. maja 1848 kot priloga h Kmetijskim in rokodelskim novicam. Temu primerno je avtor prvi del besedila posvetil obrazložitvi tega, kaj za Slovence pomeni sprejetje nove ustave, kako bo od sprejetja naprej delovalo politično življenje in za katere zakone se lahko pričakuje, da bodo sprejeti. Ponovno je poudaril, da je za Slovence najbolj pomembno, da se zavzemajo za svoj narod in jezik. Zahteve, ki jih je v peticiji

49 Majar, Matija. »Slava bogu v višavah.« Kmetijske in rokodelske novice. 29. marec, 1848.

50 Vasilij Melik, »Majarjeva peticija za zedinjeno Slovenijo 1848,« Časopis za zgodovino in narodopisje 50, št.

1–2 (1979): 291.

(23)

23

za cesarja opisal v osmih točkah, je v letaku nekoliko preuredil in skrčil v šest točk. Izpustil je točko o tem, da naj bodo na upravnih položaji na slovenskem narodnem ozemlju posamezniki, ki čutijo slovensko narodno pripadnost, saj je to pokrivala že zahteva, da mora vsak uradnik, ki deluje na Slovenskem, znati tudi slovenski jezik. Prav tako je izpustil točko o združitvi s Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo.⁵¹ Pri prvi točki, ki govori o združitvi Slovencev v en narod in skupni zbor, je še navedel vse dežele, kjer so prebivali Slovenci, ter število prebivalcev po posameznih deželah. Za Koroško jih je navedel 116.000, za Štajersko 378.000, za Kranjsko 438.000, Goriško in Trst 217.000, na Beneškem 22.000, 60.000 na Ogrskem in 230.000 v Istri.

Za Istro je navedel celotno prebivalstvo dežele, tudi hrvaško in italijansko. S tem je naštel skoraj milijon in pol prebivalcev. Ta oris velja za prvo natančno opredelitev obsega zedinjene Slovenije.⁵²

Kljub delovanju Matije Majarja in ostalih zavednih Slovencev, ki so si prizadevali za uveljavitev Slovencev kot naroda, pa slovenska narodna zavest v 19. stoletju pri večini prebivalstva še ni bila prisotna. Nižjih slojev narodnostna vprašanja sploh niso zanimala, kmetje so se večinoma osredotočali le na vprašanje zemljiške odveze.⁵³ Tudi pri večini meščanstva narodnostna pripadnost ni bila prisotna. Izobraženci so tako v vsakdanjem življenju kot v svojih profesijah večinoma uporabljali nemški jezik. Tudi pri nacionalni opredeljenosti so bile pozicije sprva zelo različne – nekateri so se opredeljevali nemško, nekateri slovensko, nekateri so nasprotovali nacionalizmu nasploh, spet drugi so dojemali slovenščino kot jezik ljudstva, nemščino pa kot jezik kulture; močno je še bila prisotna tudi deželna zavest.⁵⁴

Tudi med zavednimi Slovenci se je opredeljenost do programa Zedinjene Slovenije razlikovala.

Nekateri so se za program zavzemali, drugi so se čutili bližje Nemški zvezi, vendar so še vedno podpirali slovenske narodnostne pravice. Nasprotniki programa so izhajali s stališč, da program vodi le v nepotreben spor z Nemci, ali pa, da je na slovenskem narodnem ozemlju prisoten premočan deželni partikularizem in se občuti premočna deželna tradicija. Če pogledamo še z vidika politične usmerjenosti, se je program razvil med liberalci, konservativci pa so bili do njega precej nezaupljivi. Med pristaši Zedinjene Slovenije so bili desni in levi liberalci ter demokrati. Ta krog je bil maloštevilen in je zajemal študente, intelektualce in duhovnike. Prave organizacije slovensko politično gibanje v letu 1848 še ni imelo, tako tudi ni prišlo do kakšnega

51 Matija Majar, Kaj Slovenci terjamo.

52 Melik, Slovenci 1848–1914, 40.

53 Melik, Slovenci 1848–1914, 43.

54 Melik, Slovenci 1848–1914, 44.

(24)

24

množičnega shoda, niti ni bilo postavljenega vodstva. So pa nastala prva slovenska društva na Dunaju, v Gradcu, Ljubljani, Novem mestu, Celovcu, Gorici in Trstu. Izvedlo se je tudi zbiranje podpisov za Zedinjeno Slovenijo. V tem času so začeli izhajati slovenski politični časniki.⁵⁵ Ideja Zedinjene Slovenije iz leta 1848 sicer nikoli ni bila uresničena, je pa pripomogla k temu, da sta bila uradno priznana slovenski narod in slovenski jezik ter slovensko ime zanju.⁵⁶

Na slovenske zahteve se je odzvalo tudi nemško časopisje. Vinzenz Rizzi je v Klagenfurter Zeitung zapisal, da nemška stran razume željo Slovencev po svojem narodu in željo po odcepitvi od Nemške zveze. Vseeno pa Nemčija njihovih zahtev ni mogla sprejeti, saj je lahko le tako ohranila Trst ter s tem svoje edino južno pristanišče.⁵⁷

Gibanje za Zedinjeno Slovenijo je vplivalo tudi na politično dogajanje v deželi. Koroški deželni zbor se je leta 1848 izrekel proti delitvi dežele, ki bi prinesla razdelitev na slovenski in nemški del. Tako je bila preprečena združitev Korošcev slovenske narodnosti pod skupno enoto.

Upravna in sodna ureditev iz leta 1849 je razdelila Koroško na sedem okrajnih glavarstev. Od tega je imelo samo eno slovensko večino, v treh pa so sicer prevladovali Nemci, a je bilo slovenskega prebivalstva še vedno več kot 40 %. Obveljalo je stališče, da na Koroškem jezikovne meje ne gre postaviti. Za Slovence je to pomenilo zelo neugodno delitev, ki pa je bila trajna – na enak način je bila kasneje, leta 1861, izvedena še razdelitev na volilne okraje.⁵⁸ 3.2. VOLITVE V FRANKFURTSKI IN DUNAJSKI PARLAMENT

S sprejetjem nove ustave se je razširila splošna volilna pravica in temu so sledile volitve v frankfurtski parlament, dunajski parlament in deželne zbore. Proti volitvam v nemški parlament v Frankfurtu je bila sprožena obsežna agitacija. Sprožili so jo predvsem zagovorniki programa Zedinjene Slovenije in zavedni Slovenci, ki so nasprotovali Nemški zvezi.⁵⁹

V deželi Koroški je bila agitacija proti volitvam šibka. Pobude se prek tiska niso mogle širiti, saj v tem času Slovenci na Koroškem še niso imeli svojih lastnih publikacij. Prihajali so v stik le s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki pa so zagovarjale stališče, naklonjeno frankfurtskemu parlamentu. Edina znana primera pozivanja proti udeležbi na volitvah sta Matija Majar in Andrej Einspieler, ki pa tudi nista imela večjega vpliva.⁶⁰

55 Melik, Slovenci 1848–1914, 45.

56 Melik, Slovenci 1848–1914, 48.

57 Andreas Mortisch, »Nacionalne ideologije na Koroškem,«, v Koroški Slovenci 1900 – 2000, ur. Tina Bahovec, (Celovec: Mohorjeva založba, 2000/2001), 14.

58 Melik, Slovenci 1848–1914, 48–49.

59 Neven Borak in sod., Slovenska novejša zgodovina, 25.

60 Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem (Ljubljana: Slovenska matica, 1965), 37–38.

(25)

25

Revolucija 1848 je bila poražena in kmalu za tem je prišlo tudi do razpusta državnega zbora.

Vpeljana je bila oktroirana ustava. Slovenske narodne zahteve v večini niso bile izpolnjene.

Vlada je sicer s prevodom državnega zakonika v narodne jezike prvič uradno priznala slovenski jezik. Ta napredek, da se je začelo slovenščino uporabljati v šolah, uradih in sodiščih, je obstal, ko je bila leta 1851 preklicana oktroirana ustava in obnovljen absolutizem. Primat je spet dobila nemščina.⁶¹

61 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne Slovenije (Ljubljana: Modrijan, 2006), 61–62.

(26)

26

4. OBDOBJE BACHOVEGA ABSOLUTIZMA

Ob ponovni uvedbi absolutizma v petdesetih letih 19. stoletja je slovensko narodno gibanje na celotnem slovenskem jezikovnem območju nekoliko zamrlo. Politično gibanje se je umirilo, krog zavednih Slovencev se je ponovno zmanjšal. S političnega se je slovensko udejstvovanje ponovno prestavilo nazaj na kulturno in literarno področje.⁶²

V Celovcu je leta 1851 začel Andrej Einspieler izdajati pedagoški časopis Šolski prijatel.

Glavni namen ljudskih šol je videl v tem, da učence učijo v duhu krščanskega jezika in da jih naučijo govoriti, brati in pisati v maternem jeziku. Za dvojezična območja pa je poudaril, da je tam pomembno znati oba jezika. Zavzemal se je tudi za boljšo izobrazbo slovenskih učiteljev in zato izdajal številne članke o pedagoških vprašanjih. S tem je položil temelje slovenski pedagoški terminologiji.⁶³ Proti koncu desetletja, leta 1858, pa je začel Anton Janežič izdajati literarni časopis Slovenski glasnik.⁶⁴

27. julija 1951 je bila ustanovljena prva slovenska knjižnična družba – Družba svetega Mohorja v Celovcu. Po letu 1860 je doživela velik razmah in dosegla v začetku devetdesetih let 50.000, v začetku 20. stoletja pa 80.000 članov.⁶⁵ Družba je bila ustanovljena zato, da bi za Slovence izdajala kvalitetne knjige in pripomogla k temu, da bi se te med njimi uspešno širile. Družba svetega Mohorja naj bi prispevala k razvoju slovenskega jezika in slovenskega naroda. Pod razglasom o ustanovitvi družbe so se podpisali Andrej Einspieler, Franjo Zorčič, Jožef Rozman, Anton Janežič, Dragotin Robida, Matija Majar, Balant Lesjak in Gregor Somer. Prve knjige so bile izdane leta 1852 in z letnico 1853 odposlane 785 takratnim članom družbe. Društvena pravila so bila s strani koroškega deželnega glavarja potrjena 28. avgusta 1853, v odboru družbe pa so bili zastopniki vseh škofij, kjer so živeli Slovenci.⁶⁶

62 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, 68.

63 Theodor Domej, »Andrej Einspieler in slovensko šolstvo na Koroškem,« v Einspielerjev simpozij v Rimu, ur.

Edo Škulj, (Celje: Mohorjeva družba, 1977), 89–90.

65 Melik, Slovenci 1848–1914, 270.

66 Mohorjeva družba: O nas. https://www.mohorjeva.org/o-nas/ (Dostop: maj, 2021).

(27)

27

5. PONOVNA OŽIVITEV POLITIČNEGA ŽIVLJENJA

V šestdesetih letih je absolutizem padel in prišlo je do obnove političnega življenja. S tem pa je prišlo tudi do ponovnih volitev, ki se na slovenskem območju niso veliko razlikovale od tistih leta 1848. Politično življenje še vedno ni imelo stabilne organizacije. Kandidatov se ni izbiralo glede na politična in narodna stališča, ampak predvsem po poznanstvih. Vseeno pa se je slovensko prebivalstvo bolj nagibalo k liberalno usmerjenim kandidatom kot pa h konservativcem. Se pa je v tem desetletju začel vzpostavljati nemški in slovenski tabor na celotnem slovenskem narodnem ozemlju, politično življenje pa je zaživelo v obliki čitalnic.⁶⁷ V Celovcu je bila čitalnica ustanovljena leta 1864. Začasni odbor se je sestavil 5. februarja 1864. Organizirali so številne družabne večere, ki se jih je udeleževalo predvsem meščanstvo.⁶⁸ Kar je dalo močnejši zagon slovenskemu narodnemu gibanju, so bili tudi dogodki, ki so se zgodili v Habsburški monarhiji v letih 1866 in 1867 in so nanj močno vplivali. Monarhija je v letu 1866 doživela hud poraz v vojni s Prusijo. Avstrijski poraz je pripomogel k temu, da je prišlo do združitve Nemčije. V istem obdobju sledimo tudi združevanju Italije. Ta dogodka sta imela velik pomen za slovensko narodno gibanje, saj sta ti dve združitvi dokazali, da se da zgodovinsko določene meje preseči. To, da zgodovinskih mej ni mogoče preseči, je bil namreč zelo pogost argument nasprotnikov slovenskega narodnega gibanja in Zedinjene Slovenije.

Naslednja velika sprememba, ki je v šestdesetih doletela monarhijo, pa je bila uvedba dualizma leta 1867 in s tem delitev cesarstva na avstrijski in madžarski del.⁶⁹

Matija Majar je tudi v tem obdobju zagovarjal enaka stališča kot leta 1848 ob prvem zapisu zahteve po Zedinjeni Sloveniji. Svoje stališče je zapisal v članku z naslovom Stanje Slovencev, ki je bil objavljen v Kmetijskih in rokodelskih novicah 13. in 20. marca 1861. Izpostavil je, da so glavne zahteve slovenskega naroda to, da je v državi javno zastopan. Torej, da se v uradih in šolah uporablja slovenščina. Kot drugo pa, da bi se morale slovenske pokrajine združiti v eno deželo Slovenijo in imeti en sam deželni zbor. Majar je poudaril, da so bili v takratnih razmerah Slovenci vključeni v sedem različnih zborov in tako povsem preveč razdrobljeni. Predstavil je primer v deželi Koroški, kjer se je v zbor volilo 37 mož. Čeprav so predstavljali Slovenci v deželi tretjino prebivalcev, so bili zmožni v najboljših razmerah imeti v zboru le od 6 do 8 slovensko opredeljenih predstavnikov.⁷⁰ Kot tretjo zahtevo pa je izrazil željo po sodelovanju s

67 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, 72–77.

68 Pleterski, Narodna zavest, 157–158.

70 Majar, Matija. »Stanje Slovencov.« Kmetijske in rokodelske novice. 13. marec, 1861.

(28)

28

Hrvati in ostalimi Slovani monarhije. Izpostavil je tudi potrebo po tem, da bi Slovenci prevzeli hrvaško-srbski jezik. Tako bi se knjige in dela slovenskih avtorjev lažje širila in bralo bi jih več ljudi.⁷¹ Bil je podpornik ilirskega gibanja, ki se je predvsem zavzemalo za enoten jezik in enotno kulturo južnih Slovanov. Te ideje so se na slovenskem ozemlju širile predvsem na Štajerskem in Koroškem, kjer je bilo prebivalstvo bolj izpostavljeno germanizaciji. Majar je kot skupni jezik južnih Slovanov predvidel mešanico dialektov ljudi, ki živijo med Ljubljano in Reko. Leta 1848 je izdal tudi knjigo z naslovom Pravila kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik, katere namen je bil ljudi naučiti ilirskega jezika.⁷²

Drugi vidni predstavnik slovenskega narodnega gibanja poleg Majarja je bil duhovnik Andrej Einspieler, ki pa je zagovarjal nekoliko drugačna stališča. Sprva je zagovarjal zmerno liberalna stališča, vendar se je ob pričetku šestdesetih let začel obračati bolj h katoliško-konservativnemu taboru. Zavzemal se je za rešitev slovenskega vprašanja v okviru avstrijske države in za uresničitev notranjeavstrijske ideje. Ves čas je torej povezoval versko vprašanje z narodnostnim.⁷³

V šestdesetih letih je začel v Celovcu izhajati nov časopis Slovenec, ki se je zavzemal za slovenske narodnostne zahteve. To, da so Slovenci v deželi Koroški dobili svoje glasilo, kjer se je obravnavalo politične tematike in opozarjalo na slovensko narodno vprašanje, je bil velik napredek za narodno gibanje. Prvič je Slovenec izšel 14. januarja 1865. V prvi številki je bilo zapisano, da je namen novega časopisa širjenje in spodbujanje slovenskega duha. Hkrati pa je bila pri tem zelo poudarjena vloga katoliške cerkve. Časopis bi naj pripomogel k temu, da se med Slovenci utrjuje in ohranja katolištvo. Kot svoje naloge si je zadal prizadevanje za uveljavitev slovenskega jezika v šolah in uradih ter podajanje nasvetov za kmetovanje v slovenskem jeziku. Posvečal naj bi se tudi političnim zadevam. Še vedno pa je bila izražena naklonjenost do avstrijske države in cesarja.⁷⁴ V naslednjih številkah so izšli članki z naslovom

»Česa je Slovencem treba?«, kjer je bilo opisano, kakšen je položaj Slovencev in kakšne so njihove zahteve. V okviru narodnih zahtev je bila izpostavljena pomembnost jezika. Poudarjen je bil pomen tega, da Slovenci med sabo ves čas uporabljajo slovenski jezik, ne le v domačih hišah, ampak tudi povsod v javnem življenju. Javni napisi bi zato morali biti v slovenščini –

71 Majar, Matija. »Stanje Slovencov.« Kmetijske in rokodelske novice. 20. marec, 1861.

72 Iskra Vasiljevna Čurkina, »Matija Majar Ziljski – Enlightener, politician, scholar,« Traditiones 40, št. 2 (2011): 9–26.

73 Tone Zorn, »Andrej Einspieler in slovensko politično gibanje na Koroškem v 60. letih 19. stoletja,«

Zgodovinski časopis 23, št. 1–2 (1969): 31–51.

74 »Kaj hoče »Slovenec«?,« Slovenec, 14. januar, 1865.

(29)

29

najbolj poudarjajo napise v cerkvah in na pokopališčih, pa tudi table z imeni krajev, mest in vasi. Slovenski jezik bi moral dobiti svojo veljavo in pravice v šolah, kjer bi se morali otroci sprva naučiti slovenskega jezika, šele zatem kakšnega drugega. V slovenščini zapisani bi morali biti tudi vsi zakoni, uradniki pa bi morali govoriti slovenski jezik.⁷⁵ Poleg sprememb na narodnem področju so poudarili še, da potrebujejo Slovenci izboljšave tudi na gospodarskem področju. K temu naj bi pripomogle izboljšave šolstva, ki naj bi stremele k temu, da bi še povečali število slovenskih šol, ki bi bile kmetijsko in obrtniško usmerjene. Potrebno bi bilo tudi dovolj strokovnih knjig, ki bi povečale napredek v kmetijstvu. Prav tako navajajo ustanavljanje posojilnic, prek katerih bi lahko kmetje prišli do dovolj velike količine denarja, ki bi jim omogočila napredek.⁷⁶ Kot tretje področje, kjer bi morali Slovenci napredovati, pa je navedeno politično. Slovenci bi se morali bolj aktivno vključiti v politično dogajanje in se tudi sami politično angažirati. Politika bi morala iti v smer slovenske narodnosti, navezovanja na ostale slovanske narode, vendar bi morala ostati naklonjena Avstriji in pravična do vseh narodov.⁷⁷

5.1. TABORSKO GIBANJE

Tabori so se začeli pojavljati konec šestdesetih let 19. stoletja. Organizirali so se od leta 1868 do 1871. Na celotnem slovenskem narodnem ozemlju jih je bilo v teh letih izvedenih osemnajst.

Prvi tabor je potekal leta 1868 v Ljutomeru, za največjega pa velja tabor v Vižmarjah, ki se je odvil 17. maja 1869. V povprečju se jih je udeleževalo od pet do šest tisoč ljudi. Udeleženci so imeli s seboj zastave, predvajala se je narodna glasba, nekateri so tudi nosili narodne noše.⁷⁸ Na Koroškem so bili izvedeni trije tabori. Dva sta bila organizirana leta 1870 in eden v letu 1871. V okviru taborov so se zavzemali za zahteve Zedinjene Slovenije. Zahtevali so enakopravnost slovenskega jezika, uvedbo slovenščine v šolah in uradih, ustanovitev univerze in raznih drugih izobraževalnih ustanov. Glede gospodarskih potreb so zahtevali nižanje davkov, gradnjo železnic in ustanavljanje raznih društev. Z letom 1871 so tabori postali prepovedani.⁷⁹

Prvi koroški tabor je bil sklican 31. julija 1870 na Bistrici pri Pliberku. Glavne točke so bile Zedinjena Slovenija, jezikovna enakopravnost v šolah in uradih, zmanjšanje davkov in bremen kmetov. Na taboru je bila udeležba večja kot na kakršnemkoli političnem zborovanju do takrat.

75 »Česa je Slovencem treba?,« Slovenec. 25. januar, 1865.

76 »Česa je Slovencem treba?,« Slovenec. 22. februar, 1865.

77 »Česa je Slovencem treba?,« Slovenec. 25. februar, 1965.

79 Melik, Slovenci 1848–1914, 303.

(30)

30

Časopisi so o številu udeležencev na taboru različno poročali. Slovenski narod govori o 8000 navzočih, Karnter Blatt od 7000 do 8000, Freie Stimmen pa o 3000 osebah.⁸⁰

Naslednji tabor je potekal na Zgornjem Koroškem v Žopračah 18. septembra 1870. Program se ni veliko razlikoval od programa prvega tabora, razlika je bila le v tem, da je bila dodana točka o neomajni zvestobi do cesarja in domovine v vojnem času. Udeležba na tem taboru je bila še večja kot na prvem. Slovenski narod poroča o 10.000 udeležencih. Nemška stran je ocenila do 7000 ljudi, nekateri tudi samo 1000.⁸¹

Tretji tabor je potekal 6. avgusta 1871 na Buhljah pri Grabštajnu, v bližini Celovca. Tu se pojavlja število 6000, 2500, tudi 800 udeležencev. Udeležba je bila manjša kot pri prvih dveh taborih, vendar še vedno velika.⁸²

5.2. DRUŠTVO TRDNJAVA

27. decembra 1869 je bilo ustanovljeno politično društvo Trdnjava.⁸³ Delovalo je do leta 1875.

Društvo je zagovarjalo stališča taborov in Zedinjene Slovenije, zato je bilo bistvenega pomena za delovanje narodnega gibanja na Koroškem. V odbor društva so bili izvoljeni dr. Albin Poznik, Ferdo Vigelej, ki je bil trgovec iz Ziljske Bistrice, Rossbacher, trgovec v Celovcu in predsednik čitalnice, Anton Šajnig, posestnik v Borovljah in Andrej Wieser, stolni kaplan v Celovcu. Glede Zedinjene Slovenije je bilo pomembno vprašanje, kako deželo Koroško razdeliti. Društvo je sprejelo sklep, da naj bi se dežela delila v narodno kulturnih in političnih zadevah po sistemu nacionalnih kurij. V gospodarskih rečeh bi ostala enotna zaradi močne prevlade nemškega kapitala. Potrdili so tudi sklep o podpori taborov in sklicu tabora na Bistrici pri Pliberku. Za glasilo društva je bil izbran Slovenski narod. V letu 1871 se je vnema članstva nekoliko zmanjšala, saj je prišlo na občni zbor le 50 članov od 156. Govora je bilo tudi o jugoslovanskem programu, ki mu je bilo društvo naklonjeno. V odboru društva je prišlo do sprememb. Dotedanji predsednik Albin Poznik ni bil več član, njegovo mesto je prevzel Rossbacher. Sklenili so tudi, da je treba organizirati še en tabor, bližje nemški meji, kjer so Slovenci najbolj neaktivni. Nadalje so prirejali v društvu politične shode v Rožu, celovški okolici in Ziljski dolini.⁸⁴

80 Pleterski, Narodna zavest, 184.

83 Melik, Slovenci 1848–1914, 312.

(31)

31

5.3. RAZKOL MED STAROSLOVNECI IN MLADOSLOVENCI

Ob začetku sedemdesetih let 19. stoletja so bili tabori prepovedani. V času taborov sta liberalna in konservativno-klerikalna struja slovenskega tabora sodelovali med seboj. V tem obdobju pa je bilo sodelovanje malo verjetno. Konservativno-klerikalna struja se je začela krepiti z ustanavljanjem katoliških društev po slovenskem ozemlju. V društvih so se združevali katoliki različnih narodnosti. V letu 1873 sta na državnozborskih volitvah tabora nastopila drug proti drugemu. S sodelovanjem sta prekinila že prej, ko so se konservativci odločili za zvezo z državnopravno stranko. Mladoslovenci s to stranko niso želeli sodelovati, saj so menili, da pomenijo njihovi pogledi korak nazaj za slovenski narod. Stranka naj bi bila preveč konservativna, nazadnjaška in se preveč ozirala na zgodovinsko pravo. To, da so na volitvah nastopili ločeno, je pripeljalo do političnega neuspeha. Liberalci so bili tako prisiljeni ponovno sodelovati s konservativno strujo. Leta 1876 so skupaj stopili v poslanski klub, ki ga je vodil grof Karl Sigismund Hohenwart. Ponovno je zavladala sloga med obema narodoma, ki je trajala vsaj do devetdesetih let 19. stoletja. Je pa to pomenilo, da so liberalci ponovno morali pristajati na kompromise in postali napram konservativcem podrejeni. Tudi program Zedinjene Slovenije je bil tako spet potisnjen v ozadje.⁸⁵

Na Koroškem je z začetkom sedemdesetih let usahnilo slovensko liberalno delovanje. Z aktivnim političnim delovanjem so prenehala tudi nemška liberalna društva, katoliška politična društva pa so v primerjavi z liberalnimi društvi še vedno delovala v večjem številu. Nemški liberalci so prenehali z intenzivnejšim delovanjem, saj so predstavljali vladno stranko in se jim ni bilo treba boriti za zagotovitev svojih interesov. Slovenska politika je v celoti delovala v okviru konservativne nemško-slovenske politike na Koroškem. Nemško-slovenska konservativna stranka, ki naj bi skrbela za enakopravnost koroških Slovencev, pa se ni vedno povsem zavzemala za pravice Slovencev. To, da so se slovenske narodne zahteve povsem združile s katoliškim političnim gibanjem, je dalo moč nemškim liberalcem in njihovemu nemškonacionalnemu konceptu. Nemci so lahko tako boj proti Slovencem začeli prikazovati kot boj liberalnih teženj proti klerikalizmu.⁸⁶

85 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, 86–87.

86 Pleterski, Narodna zavest, 199–244.