UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Sandra Erčulj
SKRB ZASE MED ŠTUDENTI IN PRAKTIKI SOCIALNE PEDAGOGIKE IN SOCIALNEGA DELA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Sandra Erčulj
SKRB ZASE MED ŠTUDENTI IN PRAKTIKI SOCIALNE PEDAGOGIKE IN SOCIALNEGA DELA
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Tomaž Vec
Ljubljana, 2020
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju Tomažu Vecu za podporo in pomoč pri pisanju in raziskovanju. Zahvaljujem se tudi družini, fantu in prijateljicam, ki so verjeli vame in me pri delu spodbujali ter mi bili v oporo. Zahvala gre prav tako vsem intervjuvancem, ki so privolili v sodelovanje in tako pomembno obogatili moje delo. Nenazdanje pa sem hvaležna predvsem sebi, da sem vztrajala na tej poti in kljub nekaterim izzivom zaključila še eno poglavje v svojem življenju.
IZVLEČEK
Magistrsko delo obravnava načine skrbi zase, kakršnih se pri svojem delu in v zasebnem življenju poslužujejo študenti in praktiki socialne pedagogike in socialnega dela. V teoretičnem delu predstavim značilnosti poklicev pomoči in različne posledice tovrstnega dela, kot so sekundarni travmatski stres, sočutna izčrpanost, poklicna izgorelost ... V nadaljevanju predstavim tudi pomen skrbi zase v poklicih pomoči tako na delovnem mestu kot tudi že med študijem in raziščem nekaj načinov skrbi zase na osebnem in strokovnem področju. V empiričnem delu pri dvanajstih študentih in praktikih raziščem njihovo doživljanje obremenitev pri njihovem delu in različne načine skrbi zase, ki jih sami prakticirajo. Prav tako me zanima, koliko jih je študij opremil s temi veščinami in kaj bi lahko fakultete izboljšale, da bi bodoče praktike bolje pripravile za uspešno spoprijemanje z izzivi in obremenitvami pri njihovem delu. Rezultati raziskave kažejo, da se intervjuvanci spopadajo s precej različnimi obremenitvami, ki izhajajo tako iz zunanjega okolja (delo z uporabniki, prevelike delovne obveznosti, izmenski delovni čas ...) kot tudi iz njihovih psihičnih struktur (deloholizem, perfekcionizem, pomanjkanje osebnih meja ...). Prav tako prakticirajo različne načine skrbi zase na poklicni, socialni, organizacijski, psihični in fizični ravni, ti načini pa so lastni vsakemu posamezniku in ustrezajo njegovim potrebam in značaju. Rezultati glede študijskih programov pa kažejo, da študenti sicer pridobijo precej veščin in znanj za skrb zase, vendar pa kljub temu pogrešajo predvsem več praktičnih in izkustvenih vsebin na to temo ter pogostejšo povratno informacijo na svoje delo.
KLJUČNE BESEDE: sočutna izčrpanost, sekundarni travmatski stres, poklicna izgorelost, skrb zase, poklici pomoči, socialna pedagogika, socialno delo
ABSTRACT
This Master’s thesis discusses self-care strategies used by Social Pedagogy and Social Work students and/or professionals, either at work or in private. In the theoretical part of the thesis, I present the characteristics of working as a helping professional and various consequences of such work, such as secondary traumatic stress, compassion fatigue, professional burnout...
Moreover, I explain the importance of self-care for helping professions at their workplace, as well as during their university training and explore a few approaches to self-care on a professional and personal level. The empirical part of the thesis covers twelve students and professionals’ experience of work strain and what self-care techniques they use. Furthermore, I am interested in finding out to what extent they have been equipped in self-care techniques by their universities and what the institutions could improve in regards to equipping future professionals with skills to handle challenges and strains at work. The research results show that the interviewees face quite different work strains, which arise both from the external factors (working with clients, work overload, shift-work…) as well as from their psychological characteristics (workaholism, perfectionism, lack of personal boundaries…).
The interviewees practice different ways of self-care on a professional, social, organisational, psychological and physical level, although these techniques are unique to each individual and they suit their own needs and character. The results regarding university programmes show that while students do receive a variety of skills and knowledge regarding self-care, they find there is a lack of practical and experiential content on this topic, as well as a need for more frequent feedback on their work.
KEY WORDS: compassion fatigue, secondary traumatic stress, professional burnout, self- care, helping professions, social pedagogy, social work
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 2
2.1 ZNAČILNOSTIPOKLICEVPOMOČI ... 2
2.1.1 ZNAČILNOSTI DELA SOCIALNIH DELAVCEV IN SOCIALNIH PEDAGOGOV ... 2
2.1.2 MOTIVI ZA IZBIRO POKLICA POMOČI ... 3
2.2 POSLEDICEDELAZRANLJIVIMIUPORABNIKI ... 5
2.2.1 PRENESENA TRAVMA ... 5
2.2.2 SOČUTNA IZČRPANOST IN SEKUNDARNI TRAVMATSKI STRES ... 6
2.2.2.1 RANLJIVOST ZA SOČUTNO IZČRPANOST ... 7
2.2.3 KONTRATRANSFER ... 8
2.2.4 STRES ... 9
2.2.5 POKLICNA IZGORELOST ... 10
2.2.5.1 STOPNJE POKLICNE IZGORELOSTI ... 11
2.2.5.1.1 FAZA IZČRPANOSTI ... 12
2.2.5.1.2 FAZA UJETOSTI ... 12
2.2.5.1.3 FAZA ADRENALNE IZGORELOSTI ... 13
2.2.5.2 VZROKI POKLICNE IZGORELOSTI ... 13
2.2.5.2.1 DRUŽBENE OKOLIŠČINE ... 14
2.2.5.2.2 PSIHOLOŠKE OKOLIŠČINE ŽIVLJENJA IN DELA ... 14
2.2.5.2.3 OSEBNE LASTNOSTI ... 16
2.2.5.3 POSLEDICE POKLICNE IZGORELOSTI ... 17
2.2.6 RANJENI ZDRAVILEC ... 18
2.3 SKRBZASE ... 19
2.3.1 POMEN SKRBI ZASE V POKLICIH POMOČI ... 20
2.3.2 PODROČJA SKRBI ZASE ... 21
2.3.3 OSEBNI IN STROKOVNI RAZVOJ ... 23
2.3.3.1 INDIVIDUALNA STROKOVNA PODPORA (SVETOVANJE IN PSIHOTERAPIJA) KOT ORODJE OSEBNEGA RAZVOJA ... 24
2.3.3.2 SUPERVIZIJA KOT ORODJE STROKOVNEGA RAZVOJA... 25
2.3.3.2.1 IZKUSTVENO UČENJE ... 27
2.3.3.2.2 REFLEKSIJA LASTNEGA DELA ... 28
2.3.3.2.3 SAMOSUPERVIZIJA ... 29
2.3.4 OVIRE PRI SKRBI ZASE ... 30
2.4 ŠTUDIJSOCIALNEPEDAGOGIKEINSOCIALNEGADELA ... 30
2.4.1 SKRB ZASE PRI ŠTUDENTIH SOCIALNE PEDAGOGIKE IN SOCIALNEGA DELA ...31
2.4.2 VKLJUČEVANJE SKRBI ZASE V ŠTUDIJSKE PROGRAME ... 32
3 EMPIRIČNI DEL ... 35
3.1 OPREDELITEVRAZISKOVALNEGAPROBLEMA ... 35
3.2 CILJIRAZISKAVEINRAZISKOVALNAVPRAŠANJA ... 35
3.3 RAZISKOVALNAMETODOLOGIJAINPRISTOP ... 36
3.3.1 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 36
3.3.2 VZOREC ... 36
3.3.3 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 37
3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ... 37
3.4 REZULTATIININTERPRETACIJA ... 38
3.4.1 RV1: S kakšnimi obremenitvami in izzivi se študentje in praktiki socialne pedagogike in socialnega dela srečujejo pri svojem delu? ... 38
3.4.1.1 ZUNANJE OBREMENITVE IN IZZIVI ... 38
3.4.1.2 NOTRANJE OBREMENITVE IN IZZIVI ... 43
3.4.1.3 POSLEDICE OBREMENITEV IN IZZIVOV ... 45
3.4.2 RV2: Kakšni so načini skrbi zase na osebnem in profesionalnem področju med študenti in praktiki socialne pedagogike in socialnega dela? ... 47
3.4.2.1 STROKOVNI RAZVOJ ... 47
3.4.2.2 SOCIALNI DEJAVNIKI ... 49
3.4.2.3 ORGANIZACIJSKI DEJAVNIKI ... 51
3.4.2.4 PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI ... 52
3.4.2.5 FIZIČNI DEJAVNIKI ... 55
3.4.3 RV3: Kakšne so prakse posluževanja različnih oblik strokovne podpore med praktiki in študenti socialne pedagogike in socialnega dela? ... 57
3.4.3.1 STROKOVNA PODPORA ... 57
3.4.4 RV4: Kaj bi si študentje in praktiki socialne pedagogike in socialnega dela želeli pri sebi spremeniti, da bi bolje skrbeli zase? ... 60
3.4.4.1 ŽELJE PO SPREMEMBI ... 60
3.4.5 RV5: Katere študijske vsebine po mnenju študentov in praktikov socialne pedagogike in socialnega dela spodbujajo skrb zase in katere vsebine so v zvezi s tem pogrešali? ... 61
3.4.5.1 KORISTNE ŠTUDIJSKE VSEBINE ... 61
3.4.5.2 PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVE ŠTUDIJSKIH VSEBIN ... 64
3.4.6 POMEN SKRBI ZASE ... 67
4 SKLEP ... 69
5 LITERATURA ... 73
6 PRILOGE ... 79
6.1 PRILOGA 1:OKVIRNAVPRAŠANJAZAINTERVJU ... 79
6.2 PRILOGA 2:PRIMERKODIRANJA ... 80
KAZALO SLIK
Slika 1 Preventivni ekološki model ... 23 Slika 2 Izkustveno učenje po Kolbu ... 27 Slika 3 Refleksija... 29
KAZALO TABEL
Tabela 1 Primerjava med modelom eksperta in modelom reflektirajočega praktika ... 28 Tabela 2 Predstavitev vzorca ... 36
1
1 UVOD
V poklicih pomoči se veliko govori o skrbi za druge. Učimo se, kako čim bolj učinkovito pomagati drugemu, sami pa ob tem pogosto pozabimo prav nase. Figley (1995) pravi, da pri skrbi za drugega tako včasih izgubimo občutek zase. Zato menim, da je skrb zase ravno v tovrstnih poklicih izrednega pomena. Strokovnjaki se namreč srečujejo z najrazličnejšimi težkimi in kompleksnimi situacijami, zgodbami in primeri, zato je pomembno, da v takih situacijah primerno zaščitijo sebe, saj lahko tako bolj učinkovito skrbijo tudi za druge. Skrb zase Lee in Miller (2013) definirata kot proces udejanjanja določenih praks, ki podpirajo celostno zdravje in dobrobit osebe. Miller, Lianekhammy, Pope, Lee in Grise-Owens (2017) pa pravijo, da skrb zase ni neka dodatna aktivnost, ki jo prakticiramo izven dela, ampak je nekaj bistvenega, vedno aktualnega. Razumemo jo lahko kot stil življenja in način, kako opravimo določeno delo.
Sama verjamem, da se veliko ljudi pomena skrbi zase zaveda in da ima vsak posameznik svoj unikaten način, kako poskrbi zase. Zato sem se odločila, da raziščem te svojevrstne načine prakticiranja skrbi zase med študenti in praktiki socialne pedagogike in socialnega dela. Obe smeri namreč sama vidim kot precej podobni v veliko vidikih, hkrati pa bo ta raziskava mogoče osvetlila nekatere razlike med njima.
V teoretičnem delu bom najprej predstavila nekatere splošne značilnosti poklicev pomoči, pri čemer se bom osredotočila na področje socialne pedagogike in socialnega dela. Bolj podrobno bom proučila nekatere najpogostejše posledice dela z uporabniki s težkimi življenjskimi izkušnjami in izzivi. V nadaljevanju bom pozornost preusmerila na skrb zase in različne načine, kako jo lahko v praksi udejanjamo. Pri tem bom na strokovnem področju malo več prostora namenila strokovni podpori v obliki supervizije, ki je v praksi med strokovnjaki čedalje bolj cenjena. Na koncu bom predstavila še pomen študijskih vsebin, ki študente učijo skrbi zase, saj se mi zdi pomembno, da se bodoči strokovnjaki tovrstnih veščin naučijo že pred odhodom v prakso. Na tak način so bolje pripravljeni za bodoče delo, hkrati pa imajo več spretnosti za spoprijemanje z različnimi obremenitvami in izzivi, ki jim jih praksa prinaša. V empiričnem delu bom tako raziskovala ravno ta vidik, saj me zanima, kaj fakultete že delajo v tej smeri in kakšne potencialne izboljšave na tem področju predlagajo študentje in praktiki.
Prav tako bom raziskovala različne načine skrbi zase, ki jih intervjuvanci že prakticirajo na različnih področjih, saj želim na ta način razširiti poznavanje različnih možnosti skrbi zase, ki jih lahko bralec integrira tudi v lastno življenje in tako povečuje svojo odpornost na različne obremenitve in izzive, ki jih prinaša tako delo kot tudi življenje. Ker je bilo veliko raziskav narejenih na velikih vzorcih in s pomočjo kvantitativne analize, sem se odločila, da želim sama uporabiti kvalitativni pristop, saj me zanimajo predvsem zgodbe ljudi in opisi dogodkov, ki so jih na nek način zaznamovali in spodbudili njihovo skrb zase.
2
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1 ZNAČILNOSTI POKLICEV POMOČI
»Termin poklic pomoči označuje poklice, katerih temeljna naloga je nudenje pomoči posameznikom ali skupinam na različnih področjih njihovega znotrajosebnega in/ali medosebnega delovanja« (Klemenčič Rozman, 2010b, str. 250). Uporabniki v poklicih pomoči so ljudje, ki se srečujejo s težavami, kot so bolezni, neuspehi, depresija, nezmožnost skrbi zase ... (Maslach, 2003). Med poklice pomoči tako spadajo nega, socialno delo, psihologija, psihoterapija ipd. Ena njihovih glavnih značilnosti je, da je vsaka situacija nudenja pomoči vnaprej nedefinirana in kompleksna (Klemenčič Rozman, 2010b). Looss (1991, v Klemenčič Rozman, 2010b) tovrstne poklice imenuje poklici »odnosnega dela« in pravi, da je njihova skupna točka, da je njihovo vsebino dela nemogoče opredeliti, saj govorimo o stikih, vedenju, čustvih ipd., hkrati pa gre za delo z živo osebo, pri kateri vedenje in odzive težko predvidimo. Tudi Fengler (2007) socialne delavce in hkrati tudi socialne pedagoge uvršča med poklice nudenja pomoči. Vendar pa delajo na tako različnih področjih (od dela v težkih institucionalnih okoliščinah do pretežno adiministrativnih nalog), da je težko opredeliti skupne značilnosti njihovih obremenitev.
2.1.1 ZNAČILNOSTI DELA SOCIALNIH DELAVCEV IN SOCIALNIH PEDAGOGOV
V svoji magistrski nalogi se bom osredotočila na področje socialne pedagogike in socialnega dela. Obeh poklicev med seboj ne bom ločevala, saj se področja, na katerih se zaposlujejo, prekrivajo, hkrati pa v določenih državah profil socialnega pedagoga ni poznan in uveljavljen, zato je tudi večina literature vezana na področje socialnega dela. Hkrati bom pri obravnavi značilnosti dela omenjenih profilov po lastni presoji upoštevala tudi nekaj literature, ki je vezana na področji terapevtskega in svetovalnega dela. V nekaterih delih se namreč področja dela precej prekrivajo in jih je včasih težko ločiti med seboj, hkrati pa se tako socialni pedagogi kot socialni delavci zaposlujejo na obeh področjih.
»Namen socialnopedagoškega dela je pomagati posamezniku pri razvijanju njegovega aktivnega, ustvarjalnega odnosa z okoljem, prispevati k njegovemu polnejšemu vključevanju v okolje, ga opolnomočiti po poteh opogumljanja, usposabljanja, podpiranja ter usmerjanja k polnejšemu uresničevanju njegovih temeljnih potreb, razvoju njegovih potencialov in predvsem v smeri sožitja s samim seboj in s svojim okoljem. Pri tem izhaja iz posameznikovih temeljnih potreb, želja, osebnih in okoljskih potencialov oz. značilnosti njegovega specifičnega socio-kulturnega okolja« (Etični kodeks delavcev na področju socialne pedagogike, 2007. str. 191). Skalar (2007, str. 20) pravi, da je cilj vseh socialnopedagoških intervencij »nuditi pomoč ljudem različnih starosti v razvojnih krizah ter konfliktih, stresnih in v življenjsko obremenjujočih situacijh s ciljem, da se integrirajo v socialno okolje, in to s pomočjo pedagoških pristopov, metod in strategij.« Razpotnik (2007) poudarja, da je eden izmed pomembnih ciljev v socialni pedagogiki tudi zavzemanje za družbeno marginalizirane in ogrožene skupine, ki imajo manj družbene moči, ter prenašanje njihovega glasu družbi.
Tudi Zrim Martinjak (2007) podobno pravi, da socialna pedagogika deluje na področju socialne izključenosti in hkrati v smeri vključevanja uporabnikov.
3
V nadaljevanju predstavljam še nekatere glavne značilnosti področja socialnega dela.
»Socialno delo je spodbujanje ljudi – posameznikov, skupin in skupnosti – za samorazvoj in samoorganiziranje pri premagovanju težav in problemov, dajanje osebne in stvarne pomoči v kriznih stanjih z uporabo družbenih virov in notranjih sil človeka ter spreminjanje družbenih razmer v smislu odpravljanja ovir za polno vključitev posameznika v družbeno življenje in delo« (Miloševič, 1989, str. 103). Dejavnosti socialnega delavca zajemajo pomoč otrokom, osebam s težavami v duševnem zdravju, starejšim, hendikepiranim (Pietroni, 2002), nesrečnim, bolnim in tistim, ki so zašli in se ne znajdejo (Guggenbühl-Craig, 1997). Področje socialnega dela se je razvilo iz dobrodelne dejavnosti, saj se je konec 19. stoletja pokazala potreba po strokovnem znanju prostovoljcev, ki so pomagali ljudem v stiski (Miloševič, 1989).
Socialni delavec se redko znajde v vlogi avtonomnega strokovnjaka, ki je v celoti odgovoren za svoje odločitve (Pietroni, 2002). Po besedah Miloševič (1989) mora biti ustrezno strokovno usposobljen, imeti mora ustrezne osebne lastnosti, hkrati pa mora biti tudi družbeno aktiven, da lahko uresničuje cilje socialnega dela in ustreza pričakovanjem, ki jih družba goji do njega.
V okviru ustreznih osebnih lastnosti je pričakovano, da je oseba, ki dela na tem področju, čustveno uravnovešena in stabilna, saj le tako lahko prenaša napore takega poklica in v situacijah ustrezno reagira, poleg tega pa se pri delu pogosto srečuje s trpečimi ljudmi, kar je lahko zelo obremenjujoče.
Kobolt in Žorga (2006) poudarjata, da na področju socialnih in pedagoških dejavnosti prevladuje delo, pri katerem strokovnjaki neposredno vplivajo na ljudi, hkrati pa se morajo nenehno odločati, kako bodo ravnali. Te situacije so precej kompleksne in nepredvidljive, hkrati pa je tudi izid lahko negotov, včasih celo neprijeten ali tragičen. Pri tem strokovnjak v svoje delo ne vnaša le strokovnega znanja, temveč tudi svoja stališča, norme, vrednote in čustva. Vse to so razlogi, da delavci s tega področja probleme z dela nosijo domov in o njih razmišljajo tudi v prostem času. Žorga (2005b) pravi še, da se v tovrstnih poklicih med seboj prepletajo vplivi vzdušja v ustanovi, pričakovanja, zahteve, pravila ter omejitve same ustanove in uporabnikov. Vse to od strokovnjaka zahteva, da deluje na več ravneh hkrati.
Vodeb Bonač (1999) dodaja, da so strokovni delavci, ki imajo vsakodnevno opravka s hudim človeškim trpljenjem, boleznimi, psihosocialnimi stiskami in pomanjkanjem, bolj izpostavljeni dejavnikom, ki lahko ogrozijo njihovo psihofizično ravnovesje ali zdravje. Zato sta pri njihovem delu pogosta stres in izgorelost.
2.1.2 MOTIVI ZA IZBIRO POKLICA POMOČI
»Socialni delavec se odloči za ta težak in odgovoren poklic iz najrazličnejših psihičnih ozadij, ki so pri vsakem posamezniku drugačna. Tudi življenjska naključja igrajo veliko vlogo.
Vendar obstajajo določeni, vsem socialnim delavcem skupni razlogi, zakaj so si izbrali socialno delo in v njem tudi vztrajajo« (Guggenbühl-Craig, 1997, str. 28). Ko govorimo o motivih za izbiro poklica pomoči, je velikokrat brezpredmetno govoriti o visoki plači in ugledu. Velikokrat gre tu za osebne in vrojene motive. Ti pa so lahko tudi sebično naravnani in stremijo k zadovoljevanju posameznikovih potreb (Maslach, 2003).
4
Odločitev za izbiro poklica pomoči je torej pogosto motivirana z zadovoljevanjem osebnih potreb bodočih študentov. Veliko ljudi ima namreč potrebo pomagati drugim, kar jim sproži občutek vrednosti, hkrati pa tudi občutek ljubljenosti, sprejetosti. Tu je pomemben faktor potreba, da bi jih drugi potrebovali, kar pa posledično lahko privede do tega, da zadovoljujejo potrebe drugih, pozabijo pa na svoje. To pa lahko sčasoma vodi tudi v izgorelost (Brammer, 1993), še posebno ko klienti ne zadovoljijo strokovnjakovih potreb (Maslach, 2003).
Posamezniki, ki se odločajo za poklice pomoči, imajo pogosto visoke potrebe tudi po potrditvi in visoka pričakovanja do sebe. Njihovo nudenje pomoči tako delno predstavlja tudi socialno potrditev in boljšo predstavo o sebi, kar pa jim nudi osebno zadovoljstvo (Hall, Gardner, Perl, Stickney in Pfefferbaum, 1979, v Maslach, 2003). Maslach (2003) podobno pravi, da je lahko eden izmed razlogov za izbiro poklica pomoči posledično zmanjševanje občutka lastne manjvrednosti. Prav tako lahko osebe za odločitev opravljanja poklica pomoči motivira občutek krivde, ki bi ga lahko odstranili z opravljanjem dobrih del.
Prav tako se lahko osebe odločijo za poklic pomoči z namenom reševanja lastnih težav (Maslach, 2003; Brammer, 1993). Nekateri lahko preko tovrstnega dela zadovoljujejo svojo potrebo po vzpostavljanju intimnih odnosov, ki jih težko vzpostavljajo v zasebnem življenju (Maslach, 2003). Tudi Brammer (1993) podobno pravi, da lahko osebe, ki v zasebnem življenju ne dobijo dovolj pozornosti in ljubezni, ta manko nadomestijo v odnosu pomoči.
Nasprotno pa lahko koga pri izbiri poklica motivira ravno osredotočanje na težave drugih, da se s tem izogne reševanju lastnih težav (Maslach (2003).
Guggenbühl-Craig (1997, str. 19) meni celo, da je »psihično ozadje delovanja vseh tistih, ki so aktivno zaposleni v socialnih poklicih in delajo, »da bi pomagali človeštvu«, zelo neskladno. Svoji lastni vesti in svetu se socialni delavec čuti dolžnega, da je pripravljenost pomagati glavni motiv njegovega delovanja. Toda v globini njegove duše se istočasno pojavlja tudi nasprotno – ne želja pomagati, temveč sla po moči in zadovoljstvo nad onemogočanjem klienta.« Svojo težnjo po moči pa najlažje udejanjijo, ko je ta zamaskirana pod krinko objektivne in moralne pravilnosti. Svojo krutost tako lahko udejanjijo in jo utemeljijo kot pravilno in dobro. Hkrati avtor meni, da nihče ne more delovati le iz čistih motivov (prav tam). Tudi Brammer (1993) poudarja, da odnosi pomoči strokovnjaku pogosto dajo občutek moči zaradi njegovega znanja. Pri tem ga vodi potreba po vplivanju na druge, dajanju nasvetov in biti zaradi svoje strokovnosti spoštovan v očeh drugih. O temi moči strokovnjaka govorita tudi Hawkins in Shohet (1992), ki podobno menita, da je temna stran poklicev pomoči ta, da damo drugim in sebi vedeti, da smo kot strokovnjak nekaj posebnega, pri tem pa imamo v sebi prikrito potrebo po moči, prihajamo v stik z osebami, ki pomoč potrebujejo, in nato usmerjamo njihovo življenje v prepričanju, da pomagamo.
Po drugi strani pa lahko strokovnjak prek odnosov pomoči ne le zadovoljuje svoje osebne potrebe, temveč tudi sebi omogoča osebnostno rast (Maslach, 2003), hkrati pa mu to lahko prinese veliko notranjega zadovoljstva, ko vidi uporabnika osebnostno rasti in napredovati.
Pogosto si osebe želijo na ta način narediti pozitivne spremembe v svetu in za seboj pustiti pomembno sled (Brammer, 1993).
5
2.2 POSLEDICE DELA Z RANLJIVIMI UPORABNIKI
Zelo malo verjetnosti je, da se bo posameznik v svojem v življenju izognil travmatski izkušnji, če pa se ji bo izognil, bo pa nanj gotovo vplivala travma, ki so jo doživeli drugi (Williams in Sommer, 1994, v Morrissette, 2004). Ko govorimo o delu z ranljivimi uporabniki, ki imajo za seboj težke, včasih travmatske izkušnje, je skoraj vsa pozornost pogosto usmerjena ravno v njihovo težko izkušnjo, le malo pozornosti pa je usmerjene v tiste, ki zanje skrbijo. Strokovnjaki, ki pri svojem delu poslušajo zgodbe uporabnikov, ki vključujejo strahove, bolečino in trpljenje, lahko tudi sami čutijo podobno. Ker skrbijo za svoje uporabnike, tako tudi sami plačajo določeno ceno. Včasih za ceno skrbi tako tudi izgubijo občutek zase in za svoje meje (Figley, 1995).
Delu z uporabniki, ki trpijo, se na področju socialnega dela ne da izogniti. Strokovnjaki so s tem izpostavljeni močnim čustvenim situacijam, ki so lahko tako prijetne kot tudi zelo stresne (Decker, Brown, Ong in Siney-Ziskind, 2015, v Lewis in King, 2019). Newell in MacNeil (2010, v Bloomquist, Wood, Friedmeyer-Trainor in Kim, 2015) dodajajo, da socialni delavci vsakodnevno delajo s pozamezniki, družinami in skupinami, ki imajo določene travmatske izkušnje ali doživljajo krizo. To pa je lahko zanje zelo čustveno obremenjujoče. Cerney (1995, v Figley, 1995) pravi, da lahko pričnejo doživljati podobne izkušnje kot uporabniki.
Doživijo lahko spremembo v svoji interakciji s seboj, družino in svetom, spremljajo jih lahko vsiljive misli, nočne more in anksiozne motnje. Tako tudi sami potrebujejo pomoč pri spoprijemanju s tovrstnimi doživljanji. Morrissette (2001) zato poudarja, da lahko pri tovrstnih strokovnjakih, za katere imamo njihovo čustveno blagostanje za samoumevno, pride do različnih negativnih posledic, kot so izgorelost, sočutna izčrpanost ... Naivno je namreč misliti, da so strokovnjaki imuni na posledice, ki jih prinaša njihovo delo. Hkrati pa Jenkins in Baird (2002, v Nimmo in Hugard, 2013) dodajata, da vse pojme, ki jih povezujemo s posledicami dela v poklicih pomoči, pogosto opisujemo kot negativne, vendar pa se moramo hkrati zavedati, da so to pričakovane posledice dela v tovrstnih poklicih in zato tu ni potrebe po njihovi depatologizaciji in normalizaciji čustvenih odzivov pri delu s travmami.
V nadaljevanju bom podrobneje opisala nekatere pojave, na katere pogosto naletimo, ko raziskujemo posledice dela v poklicih pomoči z ranljivimi uporabniki. Pojavi se med seboj v določenih vidikih prekrivajo, hkrati pa sem opazila tudi nedosledno rabo določenih pojmov med avtorji. Med seboj jih je zato težko strogo ločiti, vendar pa bom poskušala orisati glavne razlike med njimi, ki so po mojem mnenju bistvene za razumevanje tematike. Osredotočila se bom na pojme prenesena travma (angl. vicarious traumatization), sočutna izčrpanost (angl.
compassion fatigue), sekundarni travmatski stres (angl. secondary traumatic stress), kontratransfer, stres in izgorelost (angl. burnout). Morrissette (2001) pravi, da imajo vsi tovrstni pojavi skupne temelje, vendar pa se med njimi pojavljajo razlike, ki so lahko pomembne za strokovnjake, ki reflektirajo svoje lastno psihično, čustveno, vedenjsko in duhovno blagostanje.
2.2.1 PRENESENA TRAVMA
Delo z osebami, ki so doživele travmatsko izkušnjo, lahko v terapevtu vzbudijo podobno reakcijo, kot jo je doživel njegov klient (Dunkley in Whelan, 2006). McCann in Pearlman (1990) pravita, da ima delo z osebami s travmatsko izkušnjo lahko globoke psihološke učinke
6
na strokovnjaka, ki pa so lahko boleči in moteči ter vztrajajo še nekaj mesecev ali let po samem delu s to osebo. Ta pojav sta poimenovala prenesena travma. Po besedah Pearlman in MacIan (1995) pojem predstavlja spremembe v terapevtovem doživljanju sebe, drugih in sveta. Učinki prevzete travmatizacije namreč prevzamejo njegov notranji svet in odnose. To pa se ne zgodi le v enem terapevtskem odnosu, temveč čez daljše časovno obdobje in po številnih odnosih pomoči. Pri tem imajo veliko vlogo strokovnjakove značajske lastnosti, osebna zgodovina travmatiziranosti, pomen, ki ga oseba pripisuje življenjskim dogodkom, stresorji, ki jih oseba doživlja, in oblike podpore, ki so ji na voljo ... Na razvoj posredne travmatizacije pa vplivajo tudi dejavniki iz delovnega okolja, kot so delovni prostor, socialno- kulturne okoliščine, zahtevno klientovo obnašanje ...
McCann in Pearlman (1990) pravita, da se delo z osebami z izkušnjo travme razlikuje od dela z drugo populacijo, saj je strokovnjak pri delu s hujšimi travmami izpostavljen pretreslijvim prizorom trpljenja. Hartman (1995, v Dunkley in Whelan, 2006) dodaja, da se pojem prenesena travma nanaša le na konkretno delo s travmo in na učinke tovrstnega dela na terapevta in ga je treba razlikovati od pojmov sekundarni travmatski stres in sočutna izčrpanost, ki sta nekoliko bolj splošna pojma. Tako Dunkley in Whelan (2006) kot tudi Pearlman in Saakvitne (1995) pa opažajo, da se posredna travmatizacija osredotoča na posameznika kot celoto in vse vidne simptome obravnava v njihovem kontekstu, medtem ko se sekundarni travmatski stres osredotoča le na vidne simptome.
2.2.2 SOČUTNA IZČRPANOST IN SEKUNDARNI TRAVMATSKI STRES
Figley (1995) je skozi pogovore s strokovnjaki in terapevti izvedel, da poročajo o lastni žalosti, depresivnih stanjih, nespečnosti, generalizirani anksioznosti in drugih oblikah trpljenja, vse to pa povezujejo ravno s svojim delom s travmami. Sam je ta pojav poimenoval sočutna izčrpanost. Stamm (2010, v Bloomquist idr., 2015) pravi, da se izraz sočutno zadovoljstvo nanaša na pozitivni vidik profesionalnega življenja in izhaja iz zadovoljstva, ki ga oseba doživi ob produktivno opravljenem delu. Nasprotno pa izraz sočutna izčrpanost opisuje negativne odzive strokovnjaka, ki skrbi za osebe s travmatsko izkušnjo. Sestavljata ga dve komponenti – sekundarni travmatski stres in izgorelost. Bloomquist idr. (2015) dodajajo, da sočutno zadovoljstvo in obe komponenti sočutne izčrpanosti skupaj predstavljajo poklicno kakovost življenja strokovnjaka v poklicu pomoči. Figey (1995) pa glede poimenovanja izrazov pravi, da je izraz sočutna izčrpanost bolj prijazno poimenovanje pojava sekundarnega travmatskega stresa. Oba izraza tako lahko uporabljamo za opisovanje enake izkušnje, saj se lahko nekatere osebe ob uporabi izraza sekundarni travmatski stres počutijo manjvredne oziroma stigmatizirane in jim je tako izraz sočutna izčrpanost bližji. Tudi Morrissette (2001) izraza enači. Sočutno izčrpanost definira kot stanje preokupacije s posameznikovo travmo, ki se kaže kot (1) podoživljanje travmatičnega dogodka, (2) izogibanje sprožilcev, ki spominjajo na travmatski dogodek in (3) nenehna vznemirjenost. Ta čustvena stanja se lahko pojavijo nenadno, brez predhodnih opozoril, prinašajo pa občutke nemoči, zmedenosti in izolacije.
Kot sem že omenila, lahko delo z osebami s travmatsko izkušnjo vpliva na pojav sočutne izčrpanosti pri strokovnjakih v poklicih pomoči, vendar pa lahko tudi strokovnjaki, ki delajo z uporabniki, ki take izkušnje nimajo, doživijo sočutno izčrpanost, vendar pa ta v tem primeru ne zajema doživljanja sekundarnega travmatskega stresa (Newell in Nelson-Gardell, 2014).
7
Figley (2002, v Lewis in King, 2019) pravi, da je najverjetnejši vzrok za to, da pride do sočutne izčrpanosti, prav nudenje pomoči samo. Strokovnjak se namreč trudi razumeti uporabnikovo perspektivo, mu želi pomagati, hkrati pa tudi sam trpi z njim. To pa posledično zmanjšuje njegovo učinkovitost.
Veliko socialnih delavcev ima simptome sekundarnega travmatskega stresa. Pogosto so to vsiljive misli, psihični stres ali izogibanje situacijam, ki spominjajo na določene uporabnike (Bride, 2007, v Bloomquist idr., 2015). Morrissette (2001) dodaja, da lahko strokovnjak, ki je bil izpostavljen sekundarnemu stresu, doživi občutek dezorientacije, groze in ranljivosti. Pri tem se ne zaveda, kako močno je nanj vplivalo poslušanje boleče zgodbe, zato veliko strokovnjakov v poklicih pomoči težko poveže svoja čustvena stanja z zgodbami svojih uporabnikov. Figley (1995) pri tem poudarja, da moramo ločevati pojma primarna travmatska stresna motnja in sekundarna travmatska stresna motnja (oziroma sekundarni travmatski stres). Prva se nanaša neposredno na osebo, ki je doživela travmo, druga pa na osebo, ki je bila izpostavljena le informacijam o travmi osebe, ki jo je dejansko doživela. Prav tako dodaja, da sam raje uporablja izraz primarni travmatski stres kot posttravmatski stres, saj je vsaka stresna reakcija po definiciji »post-«.
Kljub zgornjim opisom različnih pojmov, ki so povezani z delom v poklicih pomoči, pa avtorji ne podajo natančne razlike med pojavoma prenesena travma in sekundarni travmatski stres (Hesse, 2002). Stamm (2010) opaža manjše razlike med pojmi prenesena travma, sekundarni travmatski stres in sočutna izčrpanost, vendar ta razmejitev nikjer ni dovolj jasna, da bi lahko rekli, da se med seboj res razlikujejo. Tudi Sabin Farrell in Turpin (2003) govorita o zmedi, ki vlada pri uporabi omenjenih pojmov (vključno z izgorelostjo) za opisovanje posledic dela s travmami. V raziskovalni literaturi je med njimi tako zelo težko razlikovati, saj avtorji pojme uporabljajo nedosledno. Tako nekateri uporabljajo pojem sekundarni travmatski stres, govorijo pa o kognitivnih vidikih posledic dela s travmami, drugi pa uporabljajo pojem prenesena travma, osredotočajo pa se le na simptomatiko. Kljub temu pa lahko po mnenju Nimmo in Huggard (2013) najdemo nekaj značilnosti, ki so skupne vsem trem pojmom.
Doživljajo jih torej strokovnjaki, ki so zaposleni v poklicih pomoči in so tako izpostavljeni trpljenju drugih, kar pa lahko dolgoročno vpliva na njihovo zmožnost poklicnega dela in vzdrževanja varnega in učinkovitega odnosa z uporabniki.
2.2.2.1 RANLJIVOST ZA SOČUTNO IZČRPANOST
Delo z ljudmi je lahko zelo zahtevno in od nas zahteva veliko energije, da ostanemo sočutni, razumevajoči, mirni in potrpežljivi, ko smo hkrati obkroženi s strahovi, bolečino in jezo (Maslach, 2003). Če strokovnjak ne dela z osebami, ki imajo izkušnjo travme, in hkrati še ni empatičen, je možnosti za pojav sočutne izčrpanosti izredno malo. Vendar pa obstajajo številni dejavniki, ki vplivajo na ta pojav. Eden najočitnejših je torej delo s travmami. Prav tako so nekateri strokovnjaki tudi sami v življenju imeli travmatsko izkušnjo. Tako lahko pri svojem delu naletijo na izkušnjo uporabnika, ki je zelo podobna njihovi izkušnji. Tu je nevarnost, da strokovnjak svojo izkušnjo posploši na uporabnikovo in tako promovira le svoje mehanizme spoprijemanja z njo in metode, ki so delovale pri njem. To pa seveda ni zagotovilo, da bo enak način deloval tudi pri drugi osebi. V takem primeru je prav tako nevarno, da se aktivira nerazrešena travma strokovnjaka, ki vpliva na njegovo funkcioniranje
8
in na odnos z uporabnikom. Na ranljivost za sočutno izčrpanost lahko vpliva tudi delo z otroki, ki imajo kot že tako ranljiva populacija za seboj še bolečo travmatsko izkušnjo (Figley, 1995).
Veliko vlogo pri ranljivosti za sočutno izčrpanost igra tudi empatija in s tem razumevanje perspektive drugega (uporabnika oziroma njegovih bližnjih). Empatija strokovnjaku pomaga, da se vživi v izkušnjo drugega, vendar pa hkrati to vpliva tudi na njegovo travmatiziranost (Figley, 1995). Maslach (2003) pa pri opredeljevanju empatije poudarja, da obstaja razlika v tem, ali oseba gleda na situacijo s perspektive drugega ali pa čuti čustva drugega. V odnosih pomoči bi bilo tako po njenem mnenju idealno, da strokovnjak situacijo razume le intelektualno in da se vanjo ne vplete čustveno. Na ta način lahko razume uporabnikov pogled, vendar pa nase ne prevzame občutkov strahu, jeze itd. Vendar pa je v praksi tak način delovanja težko udejanjiti, saj ljudje pogosto obeh omenjenih vidikov med seboj ne ločijo.
Prav tako je pomembno vedeti, da lahko pogosto čustveno vpletanje v situacijo uporabnika in čutenje njegovih čustev vodi do sočutne izčrpanosti in izgorelosti. Stone (2008) pri tem razlikuje pojma empatija in sočutje. Pravi, da zahodni svet poudarja empatijo, pri čemer gre za identifikacijo in odzivanje na uporabnikove rane in težave, ne pa toliko sočutje, ki ga Thompson (2003, v Stone 2008) definira kot globoko zavedanje trpljenja drugega z namenom, da ga razbremenimo. Sočuten pristop drugega sprejme takega, kot je, oseba tako ne vidi več ločenosti med seboj in drugim, kar pa je spontani odziv na vse situacije.
2.2.3 KONTRATRANSFER
V povezavi s poimenovanjem sekundarnega travmatskega stresa lahko omenimo tudi kontratransfer, ki je v literaturi tudi pogosteje omenjen (Figley, 1995). Kljub temu da do pojava kontratransferja prihaja že pred samo zaposlitvijo, sem ga sama uvrstila med posledice dela z ranljivimi uporabniki, saj se sproža tudi ob specifičnih delovnih situacijah in tako pomembno vpliva na strokovnjakovo delovanje.
Kontratransfer je povezan s psihodinamsko terapijo in predstavlja čustveno reakcijo terapevta na klienta (Figley, 1995; Maslach, 2003). Terapevtov odnos do klienta lahko tako temelji na podlagi podobnosti, ki jih prvi zazna med klientom in pomembnimi osebami v svojem življenju. Prav tako lahko klient zadovoljuje terapevtove nezavedne potrebe (Maslach, 2003).
Guggenbühl-Craig (1997, str. 63) kontratransfer podobno opisuje kot pojav, ko analitik projicira na klienta »osebe, lastnosti itd., s katerimi ta nima veliko skupnega ali pa so samo odgovor na pacientovo prenašanje«. Nadaljnji razvoj je v tem primeru blokiran (prav tam).
Gelso in Hayes (2007, v Cvetovac in Adame, 2017) pa kontratransfer definirata kot terapevtove notranje ali zunanje reakcije, ki so zaznamovane z njegovimi preteklimi ali sedanjimi čustvenimi konflikti in ranljivostmi. Če upoštevamo to definicijo, po mnenju Cvetovac in Adame (2017) kontratransfer na določeni točki doživljajo vsi terapevti, še posebno tisti, ki imajo podobne rane kot njihovi klienti.
Hayes, Gelso, Van Wagoner in Diemer (1991, v Figley, 1995) so v svoji raziskavi prišli do petih lastnosti, ki terapevtu pomagajo pri uspešnem spoprijemanju s kontratransferjem. Te lastnosti so obvladovanje tesnobe, konceptualizacija svojih spretnosti, lastna sposobnost empatije, uvid vase in lastna integracija. Odlični terapevti imajo tako več uvida in lažje
9
pojasnjujejo svoja čustva, imajo veliko sposobnost empatije in razumevanja klientovih čustev, lažje razlikujejo med svojimi in klientovimi potrebami, so manj anksiozni pri delu s klientom in so spretnejši pri spoznavanju klientove psihodinamike in okoliščin, v katerih se nahaja.
Prav tako je pomembno, kot Maslach (2003) povzema psihoanalitičarko Friedo Fromm- Reichmann, da ima terapevt v svojem zasebnem življenju dobro zadovoljene svoje potrebe in tako uporabnika ne izkorišča za ta namen. Figley (1995) pojasnjuje, da tudi sekundarni travmatski stres vključuje elemente kontratransferja, vendar pa obeh pojmov ne moremo enačiti. Predvideva namreč, da se kontratransfer pojavlja le na področju psihoterapije in se pojmuje kot negativna posledica. Nasprotno pa je sekundarni travmatski stres naravna posledica skrbi za drugega, ki je doživel določeno travmo, pri čemer ta primarna travma vpliva tudi na osebo, ki nudi pomoč. To pa ni nujno poblematično, temveč kvečjemu stranski produkt skrbi za travmatizirano osebo.
2.2.4 STRES
Stres lahko opredelimo kot interakcijo med posameznikom in njegovim okoljem, ki nastane kot posledica neravnotežja med zahtevami okolja in sposobnostjo posameznika za spoprijemanje z njimi (Lazarus, 1996, v Kovač, 2013). Tudi drugi avtorji na različne načine podobno opredeljujejo stres, Kovač (2013, str. 27) pa iz teh različnih definicij povzema, »da je stres stanje napetosti organizma oziroma telesna, fiziološka in duševna reakcija organizma na obremenitev, ki ni v ravnotežju s sposobnostmi posameznika«.
Stres pomembno vpliva na človekovo psihično stanje, saj se lahko kot posledica izpostavljenosti stresnim situacijam pri osebi razvijejo duševne motnje, kot so anksioznost, depresija, posttravmatska stresna motnja itd. (Cunnigham in Sandhu, 2000, v Kovač, 2013).
Lu, Cooper, Kao in Zhou (2003, v Kovač, 2013) opozarjajo, da je poklicni stres postal velik problem sodobnega načina življenja. Lloyd, King in Chenoweth (2002, v Morrissette, 2004) ugotavljajo, da so socialni delavci v veliki meri izpostavljeni stresu in izgorevanju. Glavni razlogi za to so neskladje med ideali njihovega dela in dejansko prakso, njihovim mentalnim zdravjem in organizacijskimi dejavniki. Wilkins (1997) dodaja, da so vir stresa tudi nerealna pričakovanja, ki jih ima strokovnjak do sebe. Locke (1995, v Wilkins, 1997, str. 125) navaja nekatera izmed njih:
Strokovnjaki ne smejo delati napak.
Strokovnjaki morajo vedno priti do najboljših rešitev.
Strokovnjaki morajo vedno vedeti, kaj počnejo.
Strokovnjaki so odgovorni za to, kar se dogaja njihovim klientom.
Strokovnjaki morajo biti uspešni pri delu s klienti.
Wilkins (1997, str. 126) pa tem doda še dve:
Strokovnjaki ne smejo imeti osebnih problemov.
Strokovnjaki morajo kliente postaviti na prvo mesto.
Vsa ta prepričanja narekujejo, da mora biti strokovnjak popoln, kar pa ni konstruktivno ne za strokovnjaka niti za klienta, prav tako pa take ideje vodijo v izgorevanje (Wilkins, 1997). Prav tako od strokovnjakov, ki delajo z ljudmi, pogosto pričakujemo, da bodo vedno imeli dovolj
10
energije za reševanje zahtevnih situacij. Ta pričakovanja pa so še bolj izrazita, ko pride do situacije, ko strokovnjaku »spodleti« ali ne zadovolji klientovih potreb (Maslach, 2003).
Gibson in Mitchell (1999, v Morrissette, 2001) navajata še nekaj dejavnikov, ki vplivajo na stres pri strokovnjakih v poklicih pomoči:
preveč zahtevnih in stresnih situacij,
nenehen pritisk, da morajo narediti več, kot je mogoče,
preveč dela, ki vzame veliko časa (npr. delo s papirji),
nenehne zahteve za pridobivanje novih znanj in spretnosti,
pomanjkanje jasnosti v zvezi s pričakovanji,
pomanjkanje pozitivnih povratnih informacij, nagrade ali opažanj dosežkov,
depresivno delovno okolje,
slabi medosebni odnosi,
nenehna razočaranja in
nenehno delo brez prostega časa, kar vodi do neuravnovešenega življenjskega stila.
Dobro bi bilo, da bi strokovnjaki v poklicih pomoči postali bolj občutljivi za lastno doživljanje stresa in da bi prepoznali lastne načine spoprijemanja z njim. Pomembno je prevzemanje odgovornosti za prepoznavanje znakov preobremenjenosti mentalnega in fizičnega sistema in posledično iskanje pomoči v takih situacijah (Vodeb Bonač, 1999). Tudi Hawkins in Shohet (1992) opozarjata na pomen prepoznavanja prvih znakov preobremenjenosti in dodajata, da je ključno pri tem, da si priskrbimo ustrezno podporo ne le pri spoprijemanju s simptomi stresa, ampak tudi pri iskanju vzrokov zanj. Če simptome ignoriramo, lahko namreč pride do izgorelosti.
Stres in poklicna izgorelost sta povsem različna pojava, vendar pa med njima obstaja tesna povezanost (Pšeničny in Findeisen, 2005). V primerjavi z izgorelostjo Pines (1993, v Morrissette, 2001) pravi, da se stres pojavlja v več situacijah in ga občuti več ljudi, kot to velja za izgorelost. Maslach (2003) meni, da pri izgorelosti stres vznikne iz odnosa med strokovnjakom in uporabnikom, ki je deležen pomoči. Pšeničny in Findeisen (2005, str. 57) pa pravita, da je pri poklicni izgorelosti »poudarek bolj na procesu nastajanja bolezenskega stanja psihične načetosti in na psihičnih ter družbenih posledicah izpostavljenosti kot pa na fizičnih posledicah, ki nas zanimajo pri stresu. Ker je izgorelost dolgotrajno nastajajoč odgovor na trajne pritiske na delovnem mestu, je stanje izgorelosti lahko dlje časa navidez enako, brez sprememb.«
2.2.5 POKLICNA IZGORELOST
Poklicno izgorelost lahko definiramo kot stanje fizične, psihične in duhovne izčrpanosti zaradi kroničnega dela v poklicih pomoči (Pines in Aronson, 1988, v Newell in Nelson- Gardell, 2014). Podobno pravita tudi Bilban in Pšeničny (2007), da osnovna definicija izgorevanje opredeli kot izčrpavanje na fizičnem, psihičnem in čustvenem področju. Maslach (2003) dodaja, da gre pri sindromu izgorelosti poleg čustvene izčrpanosti tudi za depersonalizacijo in zmanjšan občutek osebnega dosežka. Do tega pa lahko pride pri strokovnjakih, ki delajo z ljudmi, še posebno če imajo ti določene težave. Do tega po besedah Bilban in Pšeničny (2007) ne pride naenkrat, ampak običajno traja dlje časa. Proces
11
izgorevanja se prične, »kadar se stalni ali ponavljajoči se pritiski zaradi intenzivne vpletenosti v odnose z ljudmi s težavami pojavljajo daljše časovno obdobje in strokovni delavci niso poskrbeli, pa tudi niso imeli možnosti, da bi poskrbeli za ustrezne načine razbremenjevanja v stresnih situacijah« (Vodeb Bonač, 1999, str. 51).
Eden prvih, ki je raziskoval ta pojem, je bil psihiater Freudenberger, ki je na alternativni kliniki za zdravstveno nego opazoval prostovoljce, pri katerih je zaznal znake čustvene izčrpanosti, izgube motivacije in zavzetosti za delo. Uporabil je pojem »burnout« (izgorelost), ki se je prej uporabljal za opisovanje učinkov kronične zlorabe drog (Maslach in Schaufeli, 1993, v Kovač, 2013). Figley (1995) pri primerjavi izgorelosti in sekundarnega travmatskega stresa pravi, da se zadnji lahko pojavi nenadoma in brez predhodnega opozorila, medtem ko je izgorelost posledica čustvene izčrpanosti in se razvija počasi.
»Če poklicni stres traja dlje časa, privede do izčrpanja energije za delovanje. Vir energije so dejavnosti in odnosi, ki povzročajo ugodje in radost, ob katerih se sproščamo. Tega pa izgoreli ni več zmožen, ker je preveč utrujen. Nič več ne občuti ugodja in veselja, ne želi si ničesar več. Še zmeraj si prizadeva pri delu in v svojem socialnem okolju, vendar ga to ne radosti. Svet se mu zdi dolgočasen, naporen, monoton« (Bilban in Pšeničny, 2007, str. 25).
Kahill (1988, v Figley, 1995) razlikuje pet kategorij simptomov izgorelosti:
fizični simptomi (slabost, fizična utrujenost, težave s spanjem, glavoboli, prehladi, gripe in gastrološke težave),
čustveni simptomi (razdražljivost, anksioznost, depresija, občutki krivde in nemoči),
vedenjski simptomi (agresivnost, pesimizem, obrambna drža, cinizem in zloraba substanc),
simptomi, povezani z delom (prenehanje z delom, neučinkovitost pri delu, pogosta odsotnost, zamujanje, zlorabljanje odmorov in kraje),
medosebni simptomi (površinski odnosi, nezmožnost koncentracije, umik od uporabnikov in sodelavcev ter s tem depersonalizacija in intelektualizacija v povezavi z uporabniki).
2.2.5.1 STOPNJE POKLICNE IZGORELOSTI
»Izgorelost je postopen proces, katerega začetek je strokovnim delavcem v teh poklicih neviden« (Vodeb Bonač, 1999, str. 51). Sam izraz izgorelost se pri nas uporablja tako za stanje med izgorevanjem, pred adrenalnim zlomom in po njem. Vendar pa se ta stanja med seboj razlikujejo, zato moramo ločevati med izrazi utrujenost, izgorevanje (kronična utrujenost, preutrujenost, prevelika izčrpanost) in adrenalna izgorelost (stanje po adrenalnem zlomu). Na podlagi tega lahko govorimo o delitvi na tri faze v procesu izgorevanja, do katerega pride, če se oseba na prve znake preutrujenosti odzove s še večjo storilnostjo in deloholizmom: (1) faza izčrpanosti, (2) faza ujetosti in (3) faza adrenalne izgorelosti (Pšeničny, 2006). Strokovnjaki pogosto niti ne zaznajo, da izgorevajo, dokler proces ne doseže višjih stopenj, saj sami prve znake izgorevanja pripisujejo preprosti utrujenosti, nizki ravni energije ali zdolgočasenosti (Grosch in Olsen, v Morrissette, 2001). Vendar pa je pomembno, da smo pozorni že na prve znake, saj se tako lahko učinkoviteje spoprimemo z njo v zgodnejših fazah. Takrat so namreč simptomi manj obsežni, problemi manjši,
12
posameznik pa je še zavzet, skrben in odprt za spremembe (Maslach, 2003). Tudi Hawkins in Shohet (1992) pravita, da je najboljši čas za spoprijemanje z izgorelostjo, preden do nje pravzaprav pride.
2.2.5.1.1 FAZA IZČRPANOSTI
V tej fazi oseba občutek kronične utrujenosti presega z aktiviranjem vedno novih osebnostnih virov. Navzven se to kaže kot pretirani deloholizem, manjša odpornost in prožnost ter zanikanje slabega počutja. Ta stopnja lahko traja tudi do 20 let (Pšeničny, 2006). Simptomi, ki se pojavijo na tej stopnji, so (Bilban in Pšeničny, 2007, str. 26–27):
občutek kronične utrujenosti, ki ne mine po počitku,
telesne bolečine zjutraj in zvečer,
napadi hitrega bitja srca ali panični napadi,
prebavne težave,
motnje spanja,
občutek razočaranja nad ljudmi, občutek, da so stiki z ljudmi naporni,
občutek frustriranosti in nemoči,
zanikanje telesne in psihične utrujenosti in bolečin,
povečana aktivnost,
razdražljivost in krivda,
žalost, depresivni občutki,
postavljanje potreb drugega pred svoje ...
2.2.5.1.2 FAZA UJETOSTI
Oseba se v tej fazi počuti ujeta v način življenja, delo in odnose. Na preizčrpanost pogosto reagira z menjavo življenjskega ali delovnega okolja, vendar svoje stare vzorce delovanja, ki so vzrok za izgorevanje, prenaša s seboj. Spremljajo jo občutki ujetosti, krivde in upadanja samopodobe. Število znakov izgorelosti v tej fazi narašča, hkrati pa se krepi tudi njihova moč.
Ta stopnja lahko traja leto ali dve (Pšeničny, 2006). Simptomi, ki se pojavijo v tej fazi, so (Bilban in Pšeničny, 2007, str. 27):
močno nihanje krvnega tlaka,
telesne bolečine,
glavoboli,
upad energije,
občutek ujetosti,
jeza, ki se lahko stopnjuje do napadov besa in cinizma,
grobost in okrutnost,
nezmožnost obvladovanja lastnih čustev,
občutki krivde zaradi objektivne nemoči,
odtujevanje od bližnjih ljudi in sodelavcev,
oteženo prepoznavanje laži in manipulacij,
samomorilne misli (brez sistematičnih priprav na samomor),
upadanje samopodobe,
13
zanikanje lastnih potreb,
potreba po umiku iz delovnega in življenjskega okolja ...
2.2.5.1.3 FAZA ADRENALNE IZGORELOSTI
Faza je sestavljena iz obdobja tik pred adrenalnim zlomom in po njem. Za prvo je značilno, da se oseba trudi biti aktivna, vendar pa se ne more več prilagajati spremembam okoliščin, kar lahko traja tudi nekaj mesecev (Pšeničny, 2006). Za to fazo so značilni naslednji simptomi (Bilban in Pšeničny, 2007, str. 27):
izguba občutka za čas,
nezmožnost odločanja,
neprepoznavanje manipulacij,
močne motnje spanja, ponavadi kot nespečnost ali prekinjeno spanje,
napadi besa, skrajni cinizem,
depresivni občutki,
skoraj popolna prekinitev socialnih stikov, tudi z najbližjimi ljudmi,
odsotnost pobud,
nezmožnost načrtovanja, odsotnost sanjarjenja,
napadi joka,
izguba smisla in varnosti,
načrtovanje bilančnega samomora.
Ko pride do adrenalnega zloma, pride do skoraj popolne izgube energije, psihofizičnega in živčnega zloma. To se lahko izraža bodisi kot psihična motnja (depresivni in/ali anksionzni simptomi) ali pa kot somatski znaki. To lahko traja od nekaj tednov do treh mesecev. Sledi še obdobje po adrenalnem zlomu, ki je obdobje intenzivnih vpogledov, sprememb vrednostnega sistema in preobrazbe osebnostnih lastnosti. V tem času lahko pride tudi do iskanja novega odnosa do dela, ljudi in sveta. Odpravljanje posledic adrenalne izgorelosti lahko traja vse od 2 do 6 let (Pšeničny, 2006).
2.2.5.2 VZROKI POKLICNE IZGORELOSTI
»Človek lahko izgori zaradi različnih, trajajočih vzrokov, ti pa so zmeraj povezani z njegovim vztrajnim prizadevanjem, odrekanjem, pričakovanji, s psihosocialnimi odnosi, ki jih spremljajo, pa tudi z njegovim subjektivnim načinom doživljanja« (Bilban in Pšeničny, 2007, str. 24). Pogosto imamo stres napačno za edini vzrok za izgorelost. Vendar na splošno lahko vzroke za izgorelost razdelimo na tri skupine: (1) družbene okoliščine, (2) psihološke okoliščine življenja in dela ter (3) osebne lastnosti (Pšeničny, 2006). Te bom kasneje tudi podrobneje opisala.
Pomembno je poudariti tudi, da se prvi vzroki izgorelosti skrivajo že v začetku izobraževanja.
Študentje si namreč izoblikujejo predstave, da bodo s svojim delom lahko spreminjali svet, da bodo vedno močni, pogumni in zdravi pomagali tistim, ki pomoč potrebujejo. Hkrati pa gojijo nerealna pričakovanja tudi od okolja, v katerem bodo nudili pomoč. V tem okolju po njihovih predstavah ni konfliktov, sodelavci se med seboj podpirajo, skupnost podpira socialne vrednote in akcije za pomoč ljudem v stiski, zagotavlja primerna sredstva ... Izobraževalni
14
proces pa lahko taka pričakovanja vzdržuje ali pa na drugi strani študente sooči z realnostjo tega poklica v praksi (Vodeb Bonač, 1999).
2.2.5.2.1 DRUŽBENE OKOLIŠČINE
Vsako družbeno obdobje proizvaja psihosomatska obolenja, ki so med drugim tudi posledica neprimernih družbenih razmer. Institucije, ki so včasih nudile varnost, danes postajajo vse bolj negotove. Negotovost pa se odraža tudi na področju dela in zaposlovanja. Delovna pogodba, čas in kraj zaposlitve postajajo čedalje bolj fleksibilni, hkrati se brišejo meje med delom in nedelom, s pomočjo tehnologije pa je možno delo posredno nadzorovati in upravljati (Jurančič Šribar, 2006). Tudi Bauman (2002) opozarja na negotovost delovnega življenja in pravi, da delo, kot smo ga poznali doslej, izginja, nadomeščajo pa ga delo preko kratkoročnih pogodb, prehodnih pogodb ali celo brez pogodb ter ostale oblike kratkoročnih in negotovih oblik zaposlitve.
Tudi področje družinskega življenja postaja čedalje bolj negotovo. Izginja formalna institucija družine, družinske oblike se pluralizirajo, veča se število enostarševskih, reorganiziranih in istospolnih družin, manjša se število porok, hkrati pa narašča število ločitev. Družinsko življenje tako postaja čedalje bolj raznoliko, kompleksno in spremenljivo (Švab, 2001). Tako družina kot poklic sta izgubila del svoje funkcije zaščite in varnosti. Smo v obdobju individualizacije, kjer se mora posameznik sam spopadati z negotovostmi (Jurančič Šribar, 2006). Čas tranzicije od industrijske v postmoderno družbo s seboj tako prinaša tudi krizo vrednostnega sistema. V ospredje so prišle nove vrednote, kot so učinkovitost, prodornost in doseganje statusa (Pšeničny, 2006).
2.2.5.2.2 PSIHOLOŠKE OKOLIŠČINE ŽIVLJENJA IN DELA
V nadaljevanju navajam kar nekaj vzrokov za izgorevanje na delovnem mestu. Strokovnjaki se v prvi vrsti počutijo preobremenjene z delom. Opraviti morajo preveč v prekratkem času s premalo sredstvi (Maslach in Leiter, 2002). Uporabnikov je velikokrat preveč, časa, da bi se strokovnjak vsem posvetil, pa premalo. Ne le da se zmanjša količina časa, ki ga strokovnjak preživi z uporabnikom, tudi kvaliteta odnosa in nudenja pomoči je zato slabša (Maslach, 2003). Na naraščanje preobremenjenosti vpliva tudi čedalje hitrejši delovni ritem, ki zmanjšuje kakovost opravljenjega dela, hkrati pa krha delovne odnose, ubija inovativnost in povzroča izgorelost na delovnem mestu (Maslach in Leiter, 2002). Delovne naloge so
»zahtevne in raznolike, a kjer jih je preveč, ne budijo več zanimanja, marveč zgolj občutek monotonosti« (Pšeničny in Findeisen, 2005, str. 60). Tudi Whitaker, Weismiller in Clark (2006, v Lee in Miller, 2013) opozarjajo na vidik obremenjenosti z delom v poklicih pomoči.
Na podlagi nacionalne raziskave povzemajo, da socialni delavci poročajo o povečanem delu z dokumentacijo, večjem številu težav pri uporabnikih in večji resnosti problemov, hkrati pa na drugi strani ne dobijo ustreznega plačila za svoje delo in nimajo vedno na voljo supervizije.
Maslach (2003) podobno pravi, da morajo strokovnjaki pogosto voditi veliko število dokumentacije, izpolnjevati številne obrazce, pisati poročila ... To delo postaja celo prioriteta, vse to pa vpliva tudi na odnose s klienti.
Naslednji vzrok je pomanjkanje nadzora nad lastnim delom. Mehanski menedžment namreč opravlja strog nadzor nad delom zaposlenih, kar ne dopušča veliko možnosti za izboljšave in
15
inovacije, hkrati pa strokovnjak nima vpliva na rezultate (Maslach in Leiter, 2002). Včasih morajo zaposleni upoštevati natančna navodila vodstva glede tega, kdaj in kako reagirati, čeprav bi si želeli ravnati drugače. Lahko jim je naložena prevelika odgovornost, ki je ne zmorejo prenesti. Pri svojem delu se tako srečujejo s pomanjkanjem osebne avtonomije in se lahko hkrati počutijo ujete v institucionalne okvire (Maslach, 2003). »Veliko socialnih delavk in delavcev dela v birokratsko organiziranih ustanovah, kjer doživljajo izrazit občutek nemoči kot tudi nezmožnosti nadzorovati ali predvideti pomembne dejavnike. Občutek uspeha je v takih razmerah zelo težko dosegljiv« (Lamovec, 1998, str. 416). S tem lahko povezujemo tudi morebitne konflikte vrednot. Pogosto namreč lahko prihaja do nasprotij med delovnimi zahtevami in osebnimi načeli. Oseba je tako prisiljena v dejanja, ki se ji zdijo neetična in niso v skladu z njenimi vrednotami (Maslach in Leiter, 2002). Tudi Pšeničny in Findeisen (2005) opozarjata na to, da ima lahko podjetje drugačne vrednote kot zaposleni, kar pa bistveno vpliva na psihološke delovne okoliščine in odnose v podjetju.
Tudi nezadostno nagrajevanje je eden izmed pomembnih vzrokov za izgorevanje. Odsotnost priznanja razvrednoti človekovo delo in njega samega (Maslach in Leiter, 2002). To pa se ne nanaša le na denarne nagrade, ampak tudi na pozitivne povratne informacije. Ko naredimo nekaj za ljudi, si namreč želimo slišati, kako smo dobro ravnali in ali je naše prizadevanje prispevalo k napredku. To nam da vedeti, da je naše delo cenjeno. Vendar pa ravno strokovnjaki v poklicih pomoči pogosto slišijo le, kaj so naredili narobe, kdaj so nudili nezadostno pomoč, včasih pa so deležni tudi močnih čustvenih odzivov od drugih. Družbena pričakovanja do delavcev v poklicih pomoči so precej visoka. Vedno naj bi bili topli, potrpežljivi, spoštljivi, nikoli nesramni, hladni in sovražni, te standarde pa težko vselej zadovoljijo (Maslach, 2003). Sayyedi in O'Byrne (2003) povzemata, da je eden izmed primarnih vzrokov izgorevanja v terapevtskem delu tudi pritisk, da smo sami odgovorni za reševanje uporabnikovih problemov.
V delovnih okoljih prav tako prihaja do razpada trdne skupnosti, kjer se ljudje razvijajo in kakovostno delujejo (Maslach in Leiter, 2002). Za srečo na delovnem mestu pa so recipročni odnosi zelo pomembni. Odnosi na delovnem mestu danes postajajo kompleksni, delu se posvečamo več kot osem ur, odnosi pa posledično postajajo nerecipročni, saj človek vanje več vlaga kot iz njih prejema (Pšeničny in Findeisen, 2005). K temu doprinese tudi komunikacija z napravami (telefonskimi tajnicami, elektronsko pošto ...) (Maslach in Leiter, 2002). Prav tako pa delo z ljudmi vključuje tudi delo s sodelavci, nadrejenimi in administrativnimi delavci, kar pa lahko predstavlja še en vir konfliktov in stresa (Maslach, 2003).
V poklicih pomoči se prav tako lahko zgodi, da mora strokovnjak pomagati nekomu, ki mu ni pri srcu, ga razburi, užali, razdraži ... Taki uporabniki navadno zahtevajo tudi več časa, truda in pozornosti. Delo z njimi je tako neprijetno, vendar strokovnjak pri tem velikokrat nima izbire. Druga skrajnost, do katere lahko pride v poklicih pomoči, pa je ta, da se strokovnjak in uporabnik preveč čustveno navežeta drug na drugega in je lahko končevanje odnosa bodisi z ene bodisi z druge strani čustveno zelo naporno (Maclach, 2003). McCann in Pearlman (1990) navajata tudi raziskave, ki kažejo, da na izgorelost strokovnjakov prav tako vpliva dolžina dela z uporabnikom. Strokovnjak, ki dlje časa dela z določeno osebo, se namreč lahko na določeni točki prične počutiti nemočnega.
16
Pri opisovanju vzrokov za izgorevanje pa ne smemo spregledati tega, da niso vedno krive le prevelike zahteve in premalo virov, temveč lahko stres povzroči tudi situacija, ko strokovnjakovi viri presežejo zahteve njegovega dela. Pomanjkanje izzivov, premajhna uporaba znanj in spretnosti ter odsotnost intelektualne stimulacije lahko povzročijo občutke dolgočasja, stagnacije in posledično vodijo do izgorevanja (Lamovec, 1998).
2.2.5.2.3 OSEBNE LASTNOSTI
Raziskovalci se strinjajo, da je ranljivost za izgorevanje neizogibna lastnost strokovnjakov v poklicih pomoči (Sayyedi in O'Byrne, 2003). Strokovnjak v svoje delo nenehno vnaša svoje vrednote, motivacijo, potrebe, samopodobo, čustva in svojo osebnost. Vse te značilnosti posameznika pa določajo, kako se oseba spoprijema s stresnimi situacijami in kdo je bolj dovzeten za izgorelost na določenem delovnem mestu. Pri tem pomembno vlogo igrajo tudi razlogi za izbiro samega poklica. Vendar pa je treba poudariti, da osebe, ki imajo vse te ključne značilnosti, niso edine, ki so ranljive za izgorelost. Vsakdo je do določene mere ranljiv, če so situacije, v katerih se nahaja, preveč stresne. Vendar pa vsaka v nadaljevanju omenjena značilnost še dodatno pripomore k temu (Maslach, 2003).
Pines (1993, v Morrissette, 2001) opozarja, da posamezniki, ki v svoj poklic vstopijo z brezbrižnim odnosom, težko izgorijo pri svojem delu. Nasprotno pa so strokovnjaki, ki delujejo z močno željo pomagati, so pri tem navdušeni in imajo idealistične predstave, bolj dovzetni za izgorelost. Prav tako, kot pravita Bilban in Pšeničny (2007), se izgorelost pojavi pri posameznikih, ki so občutljivi in empatični, se v odnosih do ljudi angažirajo, hkrati pa so notranje negotovi, anksiozni, pretirano entuziastični, se hitro poistovetijo z ljudmi ter so pri tem slabše energetsko opremljeni. Maslach (2003) k temu dodaja, da so lastnosti, ki posameznike naredijo bolj dovzetne za izgorelost, tudi neodločnost in neasertivnost pri delu z ljudmi, strah pred vpletanjem ter nezmožnost postavljanja ustreznih meja v odnosih.
Pomembno je tudi, da strokovnjak prepozna omejitve svojega dela, saj se lahko hitro zgodi, da ne čuti, kdaj je treba odnehati ali kdaj je čas za spremembo. Počuti se odgovornega za uspeh uporabnika in misli, da je »vsemogočen«. Neskladje med željami in dejanskimi dosežki pa lahko sproži občutke neuspeha. Tvegana lastnost pri osebi je tudi pomanjkanje samozavesti, ambicij in zastavljenih ciljev, saj se oseba prilagodi zahtevam in se z izzivi ne spoprime aktivno. Ker hkrati dvomi vase, pa svojo vrednost gradi na odobravanju in sprejemanju pri drugih. Taka oseba hitro izgubi občutek osebne vrednosti in učinkovitosti pri delu z ljudmi, še posebno če uporabniki ne zadovoljijo te strokovnjakove potrebe po potrditvi.
Ta potreba je še bolj izrazita pri tistih, ki nimajo toliko tesnih odnosov z bližnjimi in tako potrditev še v večji meri iščejo pri uporabnikih in sodelavcih. Pomembna lastnost, ki prav tako vpliva na ranljivost za izgorevanje, pa je tudi posameznikova potreba po kontroli. Ta se povezuje z dejavnikom, ki izhaja iz delovnih okoliščin, ko dejanja osebe nadzoruje vodstvo in oseba nima nadzora nad svojim delovanjem.
Na drugi strani pa so posamezniki, ki gorijo za svoje delo, so bolj agresivni, tekmovalni, aktivni, razbruljivi, težko prenašajo stres, kritike in frustracije. Tudi pri teh bodo čez čas lahko nastopili psihofizični simptomi (Bilban in Pšeničny, 2007). Malsach (2003) meni, da so tudi nepotrpežljive in netolerantne osebe ranljive za izgorelost, saj jih lahko razburijo različne ovire na njihovi poti in tako težje obvladujejo sovražne impulze. To lahko projicirajo na
17
uporabnike in jih tako depersonalizirajo. Prav tako pa si ne vzamejo časa za refleksijo, ki bi jim razširila pogled in bi posledično odločitve sprejeli bolj mirno in zbrano, hkrati pa bi to zmanjšalo možnost za delanje napak.
Vzroki za izgorelost pa se skrivajo že v otroštvu, ko starši otroku sporočajo, da je dober le, ko zadovolji potrebe drugih namesto lastnih. Oseba tako svoje potrebe potlači in zanika, kasneje pa postane odgovoren in zavzet delavec v podjetju ter pozoren, skrben in zanesljiv partner ali starš. Takrat lahko pride do razlike med ponotranjenimi vrednotami in temeljnimi potrebami.
Potlačene potrebe v tem primeru ostajajo nezadovoljene, človek pa vlaga še več. Na tak način se začarani krog recipročnosti zapre. Rezultat tega pa je lahko energetski zlom, saj se človek le izčrpava, ne pa tudi polni (Pšeničny, 2006).
2.2.5.3 POSLEDICE POKLICNE IZGORELOSTI
Sicer so vzroki za izgorelost resda psihične narave, vendar pa se posledice kažejo tudi na fiziološkem stanju, saj gre za znižano izločanje kortizola (Pšeničny, 2006). Tako se lahko pojavijo telesna izčrpanost, kronična utrujenost in številne psihosomatske motnje, kot so nespečnost, glavoboli, telesne bolečine (Bilban in Pšeničny, 2007; Maslach, 2003), želodčne in prebavne težave, znižan ali zvišan krvni tlak, upad ali povečanje telesne mase, težave s srcem, dihanjem, upad energije ... (Bilban in Pšeničny, 2007). Pojavi se lahko tudi motnja v delovanju prednjega možganskega režnja (Jameson, 2003, v Pšeničny, 2006), ki ima za posledico spremembe v presoji in obnašanju osebe (Pšeničny, 2006). Da oseba lahko prenaša fizične simptome, včasih poseže po pomirjevalih, drogi ali alkoholu, lahko tudi po stimulantih, kot je na primer kava, da lahko preživi delovni dan. Lahko se poveča tudi uporaba analgetikov, saj ti utišajo fizične bolečine. Sčasoma pa lahko pride tudi do zlorabe omenjenih substanc (Maslach, 2003).
Pri izgorelosti pa ne gre le za fizično utrujenost, ampak bolj za razgradnjo duha. Ne gre torej le za telesno stanje, temveč tudi za duševno. Vključuje namreč izgubo vere v samo dajanje pomoči (Grosch in Olsen, 1994, v Morrissette, 2001). Oseba ima lahko osiromašen odnos do ljudi, za katere dela, čuti žalost, obup, nemoč, počuti se osamljeno, izolirano, razdražljivo, občuti nezadovoljstvo, tesnobo in bojazni. Prav tako lahko pride do razvrednotenja strokovnih spoznanj, pomanjkanja idealizma in optimizma, neprilagodljivosti, nekorektnosti, nevljudnosti, nestrpnosti, zmanjšane delovne učinkovitosti ter do konfliktov s sodelavci in klienti (Bilban in Pšeničny, 2007). Wilkins (1997) celo pravi, da lahko strokovnjak posledično uporabnike zanemarja ali v skrajnem primeru zlorablja.
Maslach (2003) pravi, da je ena izmed glavnih posledic izgorelosti čustvena izčrpanost.
Strokovnjak se namreč hitro čustveno vplete v delovno situacijo, ta ga povsem prevzame, to pa ga oropa energije in si je pozneje ne zna obnoviti. Strokovnjak tako občuti, da ni več zmožen dajati in pomagati drugim (prav tam), hkrati pa lahko izgubi vero v samo dajanje pomoči (Grosch in Olsen, 1994, v Morrissette, 2001). Posledično si želi zmanjšati stike z ljudmi na minimum, ki je še potreben, da lahko opravlja to delo. Lahko celo podaljšuje odmore in prej odhaja z dela. Njegov način delovanja postane zbirokratiziran, uporabnike prične kategorizirati, jih neha obravnavati kot individuume, ki potrebujejo edinstven pristop, in se od njih čustveno oddalji. Uporabnike lahko sčasoma tudi depersonalizira, o njih razvije
