IMPLEMENTIRANJE GIBALNIH IZZIVOV V IZBRANO TEMATSKO ORIENTACIJSKO POT »SKRIVNOST PREDDVORSKIH ŠTORKELJ«

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

TILEN STENOVEC

IMPLEMENTIRANJE GIBALNIH IZZIVOV V IZBRANO TEMATSKO ORIENTACIJSKO POT »SKRIVNOST PREDDVORSKIH ŠTORKELJ«

MAGISTRSKO DELO

LJUBLJANA 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

TILEN STENOVEC

Mentorica: izr. prof. dr. Jera Gregorc

IMPLEMENTIRANJE GIBALNIH IZZIVOV V IZBRANO TEMATSKO ORIENTACIJSKO POT »SKRIVNOST PREDDVORSKIH ŠTORKELJ«

Magistrsko delo

Ljubljana 2021

ZAHVALA

Vsem tistim, ki ste pripomogli k nastanku tega magistrskega dela.

Brez sonca roža ne vzcveti in brez perja ptič ne poleti.

Za vse na svetu potrebno je sodelovanje, tisto pravo, ki nas nič ne stane.

Najlepše okoli sebe je imeti te ljudi, ki znajo poskrbeti, da lahko si brez skrbi.

Hvaležen sem, da jih poznam in z njimi za otroke ustvarjam lepši dan.

Tilen Stenovec

IZJAVA

Podpisani Tilen Stenovec, rojen 17. 10. 1995 v Kranju, študent Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Implementiranje gibalnih izzivov v izbrano tematsko orientacijsko pot

»Skrivnost preddvorskih štorkelj«, ki je nastalo pod mentorstvom izr. prof. dr. Jere Gregorc, avtorsko delo. Uporabljeni viri so konkretno navedeni, besedilo pa ni prepisano brez ustrezne navedbe avtorja.

___________________________

Ljubljana, 2021

IMPLEMENTIRANJE GIBALNIH IZZIVOV V IZBRANO TEMATSKO ORIENTACIJSKO POT »SKRIVNOST PREDDVORSKIH ŠTORKELJ«

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, maj 2021

Število strani: 65, število tabel: 2, število slik: 5, število virov: 83 POVZETEK

Dovolj pogosto, dlje trajajoče in od srednje- do visokointenzivno gibanje v naravnem okolju predstavljajo enega izmed pomembnih sklopov kazalnikov, ki prispevajo k zdravju človeka. Pogostost, čas in intenzivnost gibanja se v človekovem življenju spreminjajo individualno in so pogosto predstavljeni v obliki asimetričnosti. Za zagotavljanje primerne gibalne dejavnosti predšolskim otrokom smo odgovorni vsi – vzgojitelji, starši, družba.

Eden izmed načinov, ki zajema vse zgoraj naštete sklope kazalnikov, so tematske orientacijske poti (TO-poti). V Sloveniji je takih poti vedno več. So različno bogate z vsebinskimi ter z motoričnimi, orientacijskimi in z drugimi elementi. Ena izmed TO- poti je »Skrivnost preddvorskih štorkelj«. Nastala je v sklopu projekta »Odkrivanje zelenih doživetij s pomočjo tematsko orientacijskih poti«. Prek magistrskega dela smo načrtovali obogatitev izbrane poti z implementacijo gibalnih izzivov s čim bolj naravnimi in vsebinsko povezanimi nalogami, tako da otroci razvijajo čim več različnih gibalnih sposobnosti in pri tem ohranimo konstrukt prvotnega projekta.

Ustreznost nadgradnje smo ocenjevali prek analize upoštevanja kurikularnih načel.

Ugotovili smo, da je pri načrtovanju treba upoštevati celostni razvoj otroka in tudi njegov še nepopolno diferenciran motorični prostor. Skozi postavitev motoričnih izzivov moramo slediti tudi logiki razvoja motoričnih sposobnostih (npr. obremenitev – razbremenitev) in smiselno slediti zgodbi, zato je bilo treba dve postaji v okolju med seboj zamenjati. Pri analizi poti prek kurikularnih načel pa nismo našli neskladja.

Menimo, da smo z implementacijo gibalnih izzivov v izbrano TO-pot poskrbeli za nadgradnjo, tako da smo ohranili vse predhodno postavljene temelje ter s ponovljivostjo in z izbirnostjo sledili vsem kurikularnim načelom.

Ključne besede: tematska orientacijska pot, gibalni izzivi, motorični razvoj

IMPLEMENTING MOVEMENT CHALLENGES IN THE CHOSEN THEMATIC ORIENTATION PATHWAY »SECRET OF THE STORKS

OF PREDDVOR«

University of Ljubljana, Faculty of Education, May 2021 Pages: 65, tables: 2, pictures: 5, resources: 83

ABSTRACT

Often enough, long-lasting and medium to high-intensity movement in the natural environment are one of the important sets of indicators that contribute to human health. The frequency, time and intensity of movement varies individually in human life and is often presented in the form of asymmetry. We are all responsible for ensuring appropriate movement activity for pre-school children, educators, parents, society.

One way of covering all of the above sets of indicators is the thematic orientation pathways (TO – paths). In Slovenia, there are more and more such pathways. They are enriched with different content, motor, orientation and other elements. One of the TO – pathways is "Secret of The Stork of Preddvor". It was created as part of the project "Discovering Green Experiences Through Thematic Orientation Pathways".

Through our master thesis, we planned to enrich the chosen pathway by implementing movement challenges with the most natural and content-related tasks, where children develop as many different motor skills as possible while preserving the construct of the original project. The relevance of the upgrade was assessed through an analysis and compliance of the curricular principles.

We found that planning should take into account both. the overall development of the child and its still incomplete differentiated motor space. Through the setting of movement challenges, we must also follow the logic of the development of motor skills (e.g. load – load relief) and follow the story sensibly, so the two stations in the environment had to be replaced. However, there was no inconsistency in the analysis of the route through the curricular principles.

We believe that by implementing the driving challenges in the selected TO – pathway, it has been upgraded by preserving all pre-established foundations by following all the curricular principles with reproducibility and selection.

Keywords: thematic orientation pathway, movement challenges, movement development

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

2 PREDMET IN PROBLEM ... 2

2.1 CELOSTNI RAZVOJ OTROKA ... 2

2.2 GIBALNI RAZVOJ OTROKA ... 3

2.2.1 Gibalni izzivi kot možnost razvijanja gibalnih sposobnosti ... 4

2.2.2 Faze gibalnega razvoja pri otroku ... 4

2.3 GIBANJE OTROK ... 6

2.3.1 Motorične sposobnosti ... 7

2.3.2 Funkcionalna sposobnost – vzdržljivost ... 10

2.4 POZITIVNI UČINKI GIBANJA IN ZDRAVEGA GIBALNEGA RAZVOJA ... 11

2.4.1 Duševne koristi gibanja ... 11

2.4.2 Telesne koristi gibanja ... 12

2.5 VLOGA ODRASLIH PRI GIBANJU OTROK ... 13

2.6 GIBALNE NAVADE V DRUŽINI IN RAZVOJ GIBANJA OTROKA ... 15

2.7 GIBANJE V NARAVI ... 16

2.7.1 Pozitivni učinki gibanja v naravi ... 17

2.7.2 Nevarnosti pri gibanju v naravi ... 19

2.8 KURIKULUM IN GIBANJE ... 19

2.9 KURIKULARNO PODROČJE GIBANJE ... 20

2.9.1 Gibanje kot vez med kurikularnimi področji ... 21

2.10 VLOGA VZGOJITELJA PRI NAČRTOVANJU DEJAVNOSTI ... 22

2.11 KONCEPT TEMATSKIH ORIENTACIJSKIH POTI... 24

2.11.1 Tematske pohodne poti ... 25

2.11.2 Orientacijski tek in orientacijske poti ... 26

2.11.3 Tematska orientacijska pot ... 28

2.12 TEMATSKA ORIENTACIJSKA POT SKRIVNOST PREDDVORSKIH

ŠTORKELJ ... 28

3 CILJI RAZISKAVE ... 33

4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 33

5 METODA DELA ... 34

5.1 VZOREC ... 34

5.2 SPREMENLJIVKE ... 34

5.3 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 34

5.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ... 35

5.5 METODOLOGIJA ... 35

6 REZULTATI ... 35

6.1 IMPLEMENTIRANJE GIBALNIH IZZIVOV V OBSTOJEČO TEMATSKO ORIENTACIJSKO POT ... 36

6.2 ANALIZA IMPLEMENTIRANIH GIBALNIH IZZIVOV Z VIDIKA RAZVIJANJA MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI ... 43

6.3 USTREZNOST NADGRADNJE TEMATSKE ORIENTACIJSKE POTI Z VIDIKA UPOŠTEVANJA KURIKULARNIH NAČEL ... 47

7 RAZPRAVA ... 51

8 SKLEP ... 54

9 SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE ... 56

KAZALO TABEL

Tabela 1: Naloge obstoječe tematske orientacijske poti in implementirani izzivi ... 36

Tabela 2: Prikaz vpliva implementiranih gibalnih izzivov na motorične sposobnosti . 43

KAZALO SLIK

Slika 2: Lisičin kozolec ... 39

Slika 3: Skulptura medveda Metoda ... 40

Slika 4: Zvočno mravljišče ... 41

Slika 5: Sovin kompas ... 42

»Da bi ustvarili družbo, ki resnično ljubi in spoštuje naravni svet, moramo njenim državljanom ponuditi doživetja v naravi, ki ti spremenijo življenje.«

~ Joseph Bharat Cornell

1

1 UVOD

V magistrskem delu preučujemo pomen gibanja predšolskih otrok v naravi. Izhajamo iz celostnega razvoja otroka in s tem povezanega ustvarjanja gibalnih izzivov, ki vključujejo harmoničen razvoj na vseh področjih. Za predšolske otroke je značilen celostni razvoj. Sprememba na enem področju vpliva na spremembo na vseh preostalih področjih. Podobno je z gibalnim razvojem. Gibalni prostor otroka je bolj celosten kot gibalni prostor odraslega. Pri odraslem imamo gibalne sposobnosti veliko bolj ločene in sofisticirane kot pri otroku.

Gibalne sposobnosti so danosti, ki jih mora posameznik razvijati z različnimi spretnostmi (npr. z vožnjo s kolesom, s tekom v naravi itn.). Na gibalni razvoj pa vplivajo tudi npr. interakcije med genskimi in okoljskimi vplivi. Ti usmerjajo proces gibalnega razvoja. Čeprav imajo nekatere gibalne sposobnosti dobre genske predispozicije, se te ne bodo razvile v enaki meri, kot če bi jih ustrezno spodbujali.

Naloga odraslih je torej zagotavljanje ustreznih spodbud za gibalni razvoj. Ena izmed možnosti spodbujanja gibalnega razvoja je tematska orientacijska pot »Skrivnost preddvorskih štorkelj«. S skrbno načrtovanimi gibalnimi izzivi spodbuja celostni gibalni razvoj otrok. Postavljena je v gozdu, ki dodatno pozitivno vpliva na razvoj, saj naravno okolje spodbudi posameznika za intenzivnejše in časovno obsežnejše izvajanje gibalnih aktivnosti. Pot je namenjena predvsem predšolskim otrokom in otrokom prve triade osnovnih šol. Z upoštevanjem kurikularnih načel in kurikularnih področij izvajanja dejavnosti predvidevamo da omenjeno pot lahko vrtci in šole vključijo tudi v svoje programe izvajanja vzgojno-izobraževalnega procesa.

2

2 PREDMET IN PROBLEM

Z magistrskim delom želimo analizirati možnost implementacije gibalnih izzivov v že obstoječo tematsko orientacijsko pot »Skrivnost preddvorskih štorkelj«. Prav tako želimo analizirati ustreznost upoštevanja specifike v razvoju predšolskega otroka (celosten razvoj in specifike gibalnega razvoja), načel Kurikuluma za vrtce, ohraniti vključitev vseh kurikularnih področij ter prek poudarka pomena gibanja v naravi skrbno pripraviti motorične izzive v naravnem okolju, tako da popolnoma ohranimo strukturo, zgodbo in namen obstoječe poti.

2.1 CELOSTNI RAZVOJ OTROKA

Človek se razvija vse življenje. Gre za večrazsežnosti proces, ki poteka na telesni, emocionalni, kognitivni in na socialni ravni. Od samega spočetja se otrok razvija po neki naravni danosti. Ko je še v maminem trebuhu, zaznava dražljaje iz okolja, ti pa lahko vplivajo na njegov nadaljnji razvoj (Slade in Griffith, 2013).

Razvoj otrok v predšolskem obdobju poteka celostno. Telesni, gibalni, socialni, kognitivni in čustveni razvoj potekajo sočasno, vendar ne enakomerno (Zurc, 2008).

Do šestega leta starosti sta v ospredju zaznavni in gibalni razvoj, pozneje pa se začne hitrejši razvoj socialnih procesov človekove osebnosti. Nemogoče je ločeno obravnavanje razvojnih procesov različnih področij. Sprememba na enem razvojnem področju vpliva na preostala področja (Zajec idr., 2010).

Gibanje ima ves čas otrokovega razvoja pomembno vlogo. Doživljanje in dojemanje sveta temelji na dražljajih, ki izvirajo iz njegovega telesa in okolja ter iz izkušenj, ki jih pridobi z gibalnimi dejavnostmi. Kot navajajo Masgutova idr. (2015), je primarno gibanje novorojenčka temelj nadaljnjega razvoja struktur višjih živčnih sistemov. Z gibanjem otrok preizkuša, kaj zmore, odkriva svoje telo ter doživlja ugodje ob razvijanju sposobnosti in spretnosti (Zajec idr., 2010). Celostni razvoj otrok deluje na osnovi različnih dejavnikov, ki so v interakciji med dednostjo, okoljem in otrokovo lastno aktivnostjo. Dednostni dejavniki so prirojene biološke osnove ter predstavljajo temelj razvoja človekovih sposobnosti in značilnosti. V kolikšni meri in na kak način se bodo razvile, pa je odvisno od okolja in otrokove lastne aktivnosti. Dejavniki okolja

3

so: življenjski slog, prehranjevalne navade, gibalna dejavnost, vpliv ožjega in širšega okolje ter še nekateri drugi, lastna aktivnost otrok pa predstavlja aktivno in zavestno delovanje oz. odzivanje na omenjene dejavnike (Cemič in Gregorc, 2015; Gallahue, 2005)

2.2 GIBALNI RAZVOJ OTROKA

Podobno kot otrokov razvoj moramo gibalni razvoj razumeti celostno, in sicer kot sintezo rasti (povečanje velikosti in števila celic v telesu), zorenja (razvoj kakovostnih telesnih sprememb v organizmu s ciljem napredovanja k višji stopnji delovanja), izkušenj (dejavniki okolja) in adaptacije (aktivno prilagajanje med ohranjanjem obstoječega stanja ter med težnjo po razvoju v obliki medsebojnega učinkovanja posameznika in okolja). Interakcije med genskimi in okoljskimi vplivi oz. dejavniki usmerjajo proces motoričnega razvoja, s katerim se otrok vključuje v okolje. Gibalni razvoj se kaže v bolj nadzorovanem in učinkovitejšem gibanju telesa. V ospredju je predvsem v prvih letih življenja, zato moramo otroku v tem obdobju nuditi kar največ možnosti za pridobivanje in razvijanje novih gibalnih sposobnosti (Videmšek in Pišot, 2007).

Predšolska doba otrok je kritično obdobje za gibalni razvoj. Obstajajo namreč kritična obdobja razvoja. To so časovna obdobja v celotnem življenjskem ciklu, ki so ustreznejša in učinkovitejša za učenje posameznih sposobnosti kot preostala obdobja. Tako kot vse druge človekove sposobnosti so tudi gibalne sposobnosti prirojene in pridobljene (Pistotnik, 2003).

Skoraj nemogoče je določiti vpliv posameznih dejavnikov na razvoj, saj se ti vedno prepletajo med seboj (Cemič in Gregorc, 2015; Gregorc, 2015). Gibalni razvoj predstavljajo pretežno kontinuirane dinamične spremembe, ki se pojavijo v gibalnem vedenju posameznika. Te spremembe se kažejo v razvoju gibalnih in funkcionalnih sposobnosti (Videmšek in Pišot, 2007). Smer gibalnega razvoja poteka v dveh smereh: cefalo-kavdalni in proksimo-distalni. Cefalo-kavdalna smer poteka od zgoraj navzdol. Najprej se vzpostavlja nadzor glave, nato pa sledi stabilizacija trupa in nog.

Proksimo-distala smer poteka od znotraj navzven. Najprej se vzpostavi nadzor mišic

4

ob hrbtenici in postopoma sledi vse do mišic prstov (Horvatič, 2018; Videmšek in Jovan, 2002).

2.2.1 Gibalni izzivi kot možnost razvijanja gibalnih sposobnosti

Otroci morajo v predšolskem obdobju pridobiti čim več gibalnih izkušenj in izzivov, ki služijo kot osnova poznejšim zahtevnejšim gibalnim vzorcem, saj tisto, kar zamudimo v najzgodnejšem razvojnem obdobju, težko nadomestimo (Trontelj, 2015). Gibalni izzivi otrokom omogočajo preizkušanje njihovih zmogljivosti. Prek preizkušanja se seznanijo z nadzorom in občutkom za lastno telo, kar lahko vodi v izboljšanje nadzora ter občutka nad vedenjem in zavednostjo posameznika za svoja dejanja (Kurikulum za vrtce, 1999; Peskar, 2015; Zajec idr., 2010).

Prirojene dispozicije imenujemo dedni dejavniki. Ti predstavljajo biološke osnove, ki so pravzaprav temelj razvoja človekovih sposobnosti in značilnosti. V kolikšni meri in na kak način se bodo razvile te dispozicije, pa je odvisno od okolja in lastne dejavnosti otrok, torej od pridobljenih izkušenj (Zajec idr., 2010).

Za kakovosten in ustrezen motoričen razvoj moramo otroku zagotoviti svobodo gibanja in poizkušanja. Pomembnost gibanja na razvoj otrok navajajo tudi nekateri avtorji teorij. Po Piagetovi razvojni teorije je za razvoj prvih intelektualnih sposobnosti odločilen motoričen razvoj v prvih dveh letih otrokovega življenja (Kroflič, 1992).

Freudova psihoanalitična teorija poudarja, da ima na vsaki stopnji osebnostnega razvoja posameznika pomembno vlogo tudi gibanje. V teoriji psihosocialnega razvoja Erikson poudarja velik vpliv gibalnih izkušenj na otrokov razvoj, še posebej v kritičnih razvojnih obdobjih (Zajec idr., 2010). Gessel (2005) pravi, da ima motorično vedenje velik pomen v človekovem razvoju. Po njegovem mnenju so gibalne spretnosti dobri pokazatelji stopnje socialnega in emocionalnega razvoja posameznikov.

2.2.2 Faze gibalnega razvoja pri otroku

Treba se je zavedati, da je vsak otrok individuum. Razvoj poteka zaradi maturacije oz. zorenja živčevja, zato se nekateri kazalniki razvoja pokažejo prej, drugi pozneje.

5

Pojavljajo se različno med posamezniki, vendar v enakem vrstnem redu. Faze in stopnje so hierarhično urejene, starostne ločnice med njimi pa so približne (Gallahue, 2005; Horvatič, 2018). Razvoj poteka od refleksnih gibov (dihanje, sesanje, požiranje, prijemalni refleks itn.) na spinalni ravni (ravni hrbtenjače) prek gibalnih vzorcev na subkortikalni ravni (nižja raven motoričnega nadzora), tj. nadzor drže in mišičnega tonusa, do hotenih gibanj na kortikalni ravni (najvišja raven motoričnega nadzora), tj.

v obliki hotenih gibanj posameznika. Vsaka razvojna stopnja je rezultat predhodne faze in je pogoj za vzpostavitev naslednje, višje stopnje (Cemič in Gregorc, 2015;

Zajec idr., 2010).

 Refleksna gibalna faza

Ta faza poteka od prenatalnega obdobja do prvega leta starosti. Posledice dražljajev se kažejo v refleksnih odzivih otroka, saj možganska skorja še ni tako razvita kot nižje možganske strukture (hrbtenjača in mali možgani). V prvi stopnji te faze poteka zbiranje informacij, v drugi pa njihovo procesiranje. Te informacije so ključne za obstoj organizma (Gallahue, 2005; Videmšek in Pišot, 2007).

 Rudimentalna gibalna faza

Poteka od rojstva do drugega leta starosti. Pojavljajo se nepopolne motorične sposobnosti otroka. Otroci se v tej fazi naučijo ohranjati ravnotežje, rokovati s predmeti in gibati v prostoru z razmeroma veliko stopnjo kontrole. Poleg omenjenega se v tej fazi odvija inhibicija oz. opustitev nekaterih refleksov, npr. plavalni refleks, ki se opusti v petem ali šestem mesecu, in hodilni refleks, ki se opusti v tretjem ali četrtem mesecu (Gallahue, 2005; Videmšek in Pišot, 2007).

 Temeljna gibalna faza

Poteka od drugega do sedmega leta starosti. Značilno je, da se otroci šele učijo zadržati želeni položaj, sprejemati in oddati silo, učijo pa se tudi pravega zaporedja in ritma. Na začetni stopnji izvajajo različne gibalne spretnosti ločeno, nato pa vse bolj

6

povezano. Za to fazo je značilno preizkušanje svojih gibalnih sposobnosti. Sprva so slabše nadzorovane in učinkovite, z vsako višjo stopnjo pa vse bolj usklajene, nadzorovane in učinkovite. Otroci v tej fazi obvladajo večino temeljnih gibalnih spretnosti (tek, plazenje, skakanje, plezanje, obračanje, vrtenje itn.) (Gallahue, 2005;

Videmšek in Pišot, 2007).

 Specializirana ali športno-gibalna faza

Ta faza poteka od sedmega leta naprej. Poudarek ni več na učenju novih temeljnih gibalnih spretnosti, ampak na izpopolnjevanju že usvojenih spretnostih. V tej fazi otrok povezuje temeljne gibalne spretnosti v izvajanje specializiranih športnih spretnosti. Izvajanje gibanja se vse bolj izpopolnjuje in postaja zelo učinkovito.

Gibanje postane sredstvo za dosego športnega cilja (npr. izmet postane sredstvo za zadetek koša pri košarki). Vrhunec gibalnega razvoja predstavlja specializirana stopnja, ki pa je nekateri niti v odrasli dobi ne dosežejo. Vse starostne stopnje motoričnega razvoja moramo razumeti le okvirno. Otroci in odrasli lahko celo delujejo na različnih stopnjah motoričnega razvoja (npr. pri ohranjanju ravnotežja na eni stopnji, pri usklajevanju gibov na drugi stopnji) (Gallahue, 2005; Videmšek in Pišot, 2007).

2.3 GIBANJE OTROK

Zaradi gibanja človek lahko spoznava okolje, se mu prilagaja ali ga spreminja (Horvatič, 2018). Ko slišimo besedo gibanje, večinoma pomislimo na tek, plezanje, smučanje in na podobne gibalne aktivnosti, vendar pa obstaja veliko drugih dejavnosti, ki so tesno povezane z gibanjem, npr. ločevanje barv in oblik, reševanje prostorskih odnosov in še veliko več. To so primeri učenja, ki se močno prepletajo z gibanjem, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako (Peskar, 2015). Gibanje je način, s katerim otrok celovito spoznava svet okrog sebe (Thelen, 2000). Je vsestranska aktivnost, ki odlično vpliva na otrokovo počutje, saj je ne nazadnje njihova potreba po gibanju zelo velika. Gibanje po Maslowovi teoriji hierarhij potreb spada k fiziološkim potrebam. Te so na najnižji ravni in so najosnovnejše potrebe. Zadovoljene morajo biti prve, preden posameznik začuti potrebe na drugi stopnji (Maslow, 1982). S

7

primernimi gibalnimi dejavnostmi otrok krepi mišice, kosti, organe, živčni, dihalni in srčno-žilni sistem (Gale in Skubic, 2015).

2.3.1 Motorične sposobnosti

Vsakodnevna učinkovitost gibanja človeka je odvisna od njegovih sposobnosti, značilnosti in spretnosti. Z gibalnim razvojem otrok pridobiva gibalne spretnosti (lokomotorne, manipulativne, stabilnostne) in motorične sposobnosti. Nekatere izmed njih se lahko meri samostojno, npr. koordinacijo, moč in ravnotežje. Druge se pogosto izkažejo kot del koordinacije (hitrost in preciznost). Gibljivost je v predšolskem obdobju pogosto maksimalno razvita. Vzdržljivost kot funkcionalno sposobnost pogosto prezremo in je zelo pomembna v predšolskem obdobju. Način razvijanja pa je drugačen (Gregorc idr., v tisku). Vse to omogoča otroku podrobnejše spoznavanje sveta. Motorične sposobnosti so v osnovi odgovorne za izvedbo vseh naših gibov. V določeni meri so prirojene, vendar lahko na stopnjo razvitosti vplivamo z ustreznimi gibalnimi nalogami oz. izzivi (Cemič in Gregorc, 2015; Pistotnik, 2003).

Motorične sposobnosti se razlikujejo po dedni zasnovi, kar povzroča nesorazmerja v možnostih razvoja. To pomeni, da vse motorične sposobnosti niso prirojene v enaki meri. Številni avtorji (Cemič, 1993; Matejek in Planinšec, 2010; Pistotnik, 2003;

Videmšek in Pišot, 2007) poudarjajo šest motoričnih sposobnosti: koordinacijo, ravnotežje, moč, hitrost, preciznost, gibljivost in vzdržljivost, ki je funkcionalna sposobnost. Motorične sposobnosti predstavljajo latentne dimenzije človeka. Kažejo se v konkretnih gibalnih dejanjih, ki so lahko pod vplivom znanja, motivacije ali drugih podsistemov (Cemič, 1997).

 Koordinacija

Kaže se kot smotrna uskladitev giba oz. gibov v času in prostoru. Dobro koordinirano gibanje je pravočasno in izvedeno brez nepotrebno izgubljene energije. Pojavlja se v več vidikih oz. oblikah, in sicer kot: hitro učenje in izvajanje kompleksnih gibalnih nalog, agilnost (hitra sprememba smeri gibanja), timing oz. pravočasnost, koordinacija v ritmu, gibalno reševanje prostorskih problemov in reorganizacija stereotipnih gibanj. Koordinacija je sposobnost zavedanja lastnega telesa, lastne smeri gibanja in zavedanje telesa v prostoru. Razvoj te sposobnosti se začne že v obdobju ploda (fetusa), najobsežnejši razvoj pa se zgodi do šestega leta. V

8

zgodnejšem razvojnem obdobju je koordinacija močno povezana z drugimi motoričnimi sposobnostmi, zlasti z močjo, s hitrostjo in z ravnotežjem. Velik vpliv ima na celoten gibalni razvoj, saj so otroci z zmanjšanimi koordinacijskimi sposobnosti nespretni in negotovi v novih gibalnih dejavnostih, kar močno zavira njihov razvoj (Cemič, 1997; Matejek in Planinšec, 2010; Pistotnik, 2003; Videmšek in Pišot, 2007).

 Ravnotežje

Ravnotežje je sposobnost uravnavanja želenega položaja telesa v gibanju in mirovanju, ki deluje proti delovanju zemeljske privlačnosti ter drugih zunanjih sil.

Pojavne oblike se kažejo v statičnem in dinamičnem ravnotežju. Prvo predstavlja ravnotežje v mirovanju, drugo pa med gibanjem. Glede na razvoj obstaja najprej težnja po obvladovanju statičnega, nato pa dinamičnega ravnotežja (Cemič, 1997).

Veliko vlogo pri razvoju te sposobnosti ima dedna zasnova. Ravnotežja ne moremo učiti, lahko pa dajemo dražljaje (v obliki gibalnih izzivov), ki pomagajo pri razvijanju te sposobnosti. Ravnotežje je edina motorična sposobnost, ki vključuje organe. Za vzdrževanje ravnotežja je potrebna fiziološka osnova. Ta zajema mišice, živčni sistem, ekteroreceptorje in proprioreceptorje. Ekteroreceptorji so čutila s površine telesa (vidne in taktilne informacije), to sta oko in koža, proprioreceptorji pa so znotraj telesa, to so: mišična vretena, Golgijev tetivni organ in ravnotežnostni (vestibularni) organ v notranjem ušesu. Poleg omenjenega pri uravnavanju ravnotežja sodelujejo tudi mali možgani (Cemič, 1997; Pistotnik, 2003).

 Moč

Moč je sposobnost učinkovitega delovanja proti silam. Predstavlja skupek sile in hitrosti, zaradi katere se človek sploh lahko premika (Pistotnik, 2003). Pojavne oblike te motorične sposobnosti so eksplozivna, repetitivna in statična moč. Eksplozivna moč je kratkotrajno, a maksimalno delovanje mišic. Posledica tega je pospešek telesa. Repetitivna moč predstavlja ponavljajoče se gibanje v smislu premikanja ali dvigovanja neke teže. Statična moč predstavlja sposobnost zadrževanja večje mišične sile. To motorično sposobnost topološko delimo na moč rok in ramenskega

9

obroča, moč trupa in na moč nog (Cemič, 1997; Pistotnik, 2003). Človeško telo vsebuje več kot 600 mišic. Za smotrno delovanje skrbi medmišična koordinacija, ki vsebuje agonistične in antagonistične mišične skupine. Prve skrbijo za napenjanje, druge pa za raztezanje mišic in delujejo soodvisno ene od drugih. Moč ima pomembno vlogo pri večini aktivnosti. V začetnem obdobju razvoja otrokom primanjkuje moči, zato jo je treba razvijati z različnimi gibalnimi izzivi. Pri tem moramo biti izjemno previdni, da napor ni prenaporen za otroke. Najprimernejši način razvijanja te sposobnosti je prek igre (Pistotnik, 2003; Videmšek in Pišot, 2007).

 Hitrost

Hitrost je gibalna sposobnost za hitro izvajanje preprostih gibalnih nalog. Od vseh motoričnih sposobnosti je prav hitrost v največji meri odvisna od dednih lastnosti. Do izraza pride šele pri naučenih gibih. Razvije se okoli dvanajstega leta pri deklicah, pri dečkih pa nekoliko pozneje. Zaradi velike odvisnosti od dednosti lahko z gibalnimi izzivi vplivamo na razvoj te sposobnosti v manjši meri. Posredno na hitrost lahko vplivamo z vadbo tehnike gibanja, razvojem eksplozivne moči in z razvojem gibljivosti. Pojavne oblike te sposobnosti so: ponavljanje gibov z veliko hitrostjo oz.

frekvenco, hitrost izvedbe enega samega giba in hitrost motorične reakcije. Znanih je tudi več dejavnikov, ki vplivajo na to motorično sposobnost. Ti so fiziološki (aktivnost živčnega sistema oz. prevodnost živčne poti), biološki (sestava mišičnega tkiva), psihološki (motivacija za izvajanje gibanja) in morfološki (razvitost mišične mase, dimenzionalnost skeleta in podkožno mastno tkivo) (Cemič, 1997; Cemič in Gregorc, 2015; Pistotnik, 2003).

 Preciznost ali natančnost

Preciznost ali natančnost je sposobnost izvajanja točno usmerjenih in odmerjenih gibanj. Ta sposobnost omogoča natančno določitev smeri in intenzivnosti giba proti cilju v prostoru. Preciznost se pojavlja v dveh oblikah, in sicer: vodeni predmet se privede v cilj (pri tej pojavni obliki imamo ves čas trajanja vpliv) in vrženi predmet zadane cilj. Fiziološka osnova je v centrih za percepcijo in povezavah s centri v

10

možganskem deblu. Za ta gibanja je treba v kratkem času opraviti analizo veliko informacij. Treba je regulirati svoja gibanja in upoštevati zunanje dejavnike (npr.

oddaljenost cilja). Na preciznost močno vplivajo tudi emocije (Cemič, 1997; Cemič in Gregorc, 2015; Matejek in Planinšec, 2010; Pistotnik, 2003; Videmšek in Pišot, 2007).

 Gibljivost

Gibljivost je motorična sposobnost izvajanja gibov z veliko amplitudo. Pojavni obliki sta statična gibljivost (v mirovanju) in dinamična gibljivost (med gibanjem). Gibljivost je vezana na posamezne sklepe. Delimo jo na gibljivost ramenskega obroča, hrbtenice oz. trupa, kolčnega sklepa, zapestja in skočnega sklepa oz. gležnja.

Stopnja prirojenosti je pri tej motorični sposobnosti nizka. Razvijamo jo z večkratnim izvajanjem gibov z maksimalno amplitudo. Zaradi manjšega mišičnega tonusa imajo otroci do sedmega leta zelo visoko stopnjo gibljivosti, nato pa ta s starostjo začne upadati. Pretirana gibljivost ovira normalen razvoj motorike otroka, premajhna gibljivost pa je v starosti razlog veliko poškodb. Na gibljivost človeškega telesa vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Notranji dejavniki so morfološki (dimenzionalnost skeleta, premer sklepov in debelina podkožnega mastnega tkiva), anatomski (zgradba sklepov, mišic in vezi), fiziološki (mišični tonus), biološki (starost in spol) in psihološki (emocionalno stanje). Zunanji dejavniki pa so prav tako pomembni.

Mednje spadajo: temperatura okolja, del dneva (v jutranjem času je gibljivost manjša), zaužita hrana in tekočina (zadostne količine vode pripomorejo k boljši gibljivosti) (Cemič, 1997; Cemič in Gregorc, 2015; Pistotnik, 2003).

2.3.2 Funkcionalna sposobnost – vzdržljivost

Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost človeškega telesa. Predstavlja sposobnost organizma za daljše izvajanje katerega koli gibanja z enako oz. nezmanjšano učinkovitostjo. Vzdržljivost je v veliki meri odvisna od motivacije ter prav tako od dihalnega in srčno-žilnega sistema. Vzdržljivost delimo na splošno in lokalno. Ti se delita še naprej na aerobno (srednje intenzivne in dlje časa trajajoče aktivnosti) in

11

anaerobno (intenzivni in kratkotrajni napori). Vsaka aerobna in anaerobna vzdržljivost pa se deli naprej še na statično in dinamično. Glede na to, kolikšen delež mišične mase sodeluje pri gibanju, vzdržljivost delimo na lokalno, regionalno in na globalno.

Pri lokalni vzdržljivosti sodeluje največ 1/3 mišične mase, pri regionalni od 1/3 do 2/3, pri globalni vzdržljivosti pa več kot 2/3 mišične mase. Pri predšolskem otroku je najprimerneje razvijati splošno, aerobno vzdržljivost, in sicer v naravi, saj ta zagotavlja zadostno količino kisika. Motorične in funkcionalne sposobnosti otrok pa ne moremo tako natančno opredeliti kot pri odraslih. Latentni gibalni prostor otrok se razlikuje od odraslih in zato predšolski otroci potrebujejo prilagojene dejavnosti, s katerimi bodo lahko razvijali svoje gibalne sposobnosti (Cemič, 1997; Cemič in Gregorc, 2015; Pistotnik, 2003; Thelen, 2000; Videmšek in Pišot, 2007).

2.4 POZITIVNI UČINKI GIBANJA IN ZDRAVEGA GIBALNEGA RAZVOJA

Gibanje predstavlja nenadomestljivo vlogo v vseh življenjskih obdobjih. Nujno potrebno je za socialni, kognitivni in za telesni razvoj otrok (Škof, 2010). Prek različnih gibalnih dejavnosti otroci pridobivajo zaupanje v svoje telo in gibalne sposobnosti. S tem si gradijo ustrezne predstave o sebi in pridobivajo na samozaupanju. Pišot (2012) pravi, da z ustreznim gibalnim razvojem prispevamo h kakovosti življenja in razvoja posameznika ter družbe. Gibanje ima torej velik vpliv na celotno življenje ljudi.

2.4.1 Duševne koristi gibanja

Pozitivni učinki gibanja se kažejo že v začetku otrokovih življenj. Gibanje jim zagotavlja čustveno zadovoljstvo. Otroci se ob zibanju potolažijo in pomirijo, guganje pa jih prijetno vzburja. Gibanje je pomembno tudi pri procesu socializacije, saj ne le da omogoča stik z ljudmi, ki so mu blizu, ampak ponuja tudi priložnosti za sodelovanje, prek katerih bo deležen potrditve (Belavič Pučnik, 2014, v Voršič, 2018).

Z gibalnim razvojem lahko vplivamo tudi na socialni in emocionalni razvoj pri otroku, saj prek elementarnih gibalnih iger otrok postopoma spoznava smisel in pomen pravil iger ter medosebnega sodelovanja (Kurikulum za vrtce, 1999). Zaradi velike

12

prisotnosti gibanja v otroških igrah in usklajevanja gibanja z drugimi ljudmi gibalne igre predstavljajo pomemben družbeni vidik. Pripadnost skupini, zadovoljevanje lastnih želja, pričakovanja drugih ter ne nazadnje potrditev oz. zmagovanje in nagrajevanje, pomembno vplivajo na samopodobo otrok (Škof, 2010).

Občutek, da nekaj zmorejo in da so do končnega rezultata prišli zaradi lastnega dela, oblikuje zdravo obliko samozavesti in zaupanje v lastne sposobnosti otrok (Voršič, 2018). V različnih preizkušnjah, ki povzročajo stres, se najbolj znajdejo prav tisti posamezniki, ki so prilagodljivi in ki zaupajo v svoje sposobnosti. Gibanje otroke nauči dejavne vloge, tj. da se prilagajajo na spremembe in da na njih tudi vplivajo. Na primer: ko malček potisne ropotuljo stran od sebe, zvok vzbudi njegovo zanimanje in ta se odplazi do nje. S starostjo ti gibalni izzivi postanejo vedno težji in kompleksnejši. Podobno se dogaja s spoprijemanjem s stresom. Otroci, ki so se naučili dejavne vloge pri reševanju gibalnih problemov, se bodo tudi pri spoprijemanju z različnimi izzivi, ki jim povzročajo stres, aktivno odzvali. V sebi bodo videli posameznika, ki je sposoben reševati težave (Belović idr., 2013; Škof, 2010).

Intenzivni izbruhi besa, kričanje in jeza kažejo na dejstvo, da otroci ne znajo rešiti frustracij na drugačne načine (Potegal in Davidson, 2003, v Bregant, 2012). Pri tem potrebujejo pomoč odraslega v obliki bližine in pogovora. Če niso deležni pomiritve, se frustracije nabirajo v njihovih telesih. Z gibanjem otroci na najbolj naraven način vplivajo na svoje razpoloženje in počutje. Povsem zmotno je mišljenje, da so otroci ves čas sproščeni. Zaradi različnih dogodkov doživljajo vrsto napetosti in frustracij, ki jih lahko sproščajo prav prek gibanja (Bergant, 2012). Med gibanjem se namreč v osrčju živčevja sproščajo endorfini. To so snovi, ki povzročajo doživljanje ugodja in dobrega počutja (Škof, 2010).

2.4.2 Telesne koristi gibanja

Zurc (2012) pravi, da redna in kakovostna gibalna dejavnost pospešuje učinkovito delovanje dihalnega in srčno-žilnega sistema, izboljšuje zaščito pred okužbami dihal, povečuje aerobno zmogljivost organizma in zmanjšuje preveliko telesno maso oz.

debelost. Ob tem je treba dodati, da prehrana prav tako pomembno vpliva na debelost. Telesna teža je odvisna od vnosa energije (tj. kaj in koliko zaužijemo) in

13

njene porabe (tj. koliko in na kak način se gibamo). Debelost v otroštvu je povezana z večjo obolelostjo in umrljivostjo pri odraslih (Starec in Strel, 2011). Gibalna nedejavnost je namreč eden izmed glavnih razlogov za prezgodnjo smrt; odgovorna je za 9 % vseh primerov prezgodnje smrti v svetu (Lee idr., 2012). Poitras idr. (2016) poudarjajo izsledke nekaterih raziskav o vplivu gibalne dejavnosti na zdravje ljudi.

Navajajo, da daljše trajanje gibalne dejavnosti pomeni manjšo verjetnost čezmerne prehranjenosti oz. deleža podkožnega mastnega tkiva. Dodajajo tudi pozitivne učinke intenzivnega gibanja na srčno-žilne dejavnike (srčni utrip ter vrednost inzulina na tešče in trigliceridov; ti so odgovorni za skladiščenje odvečne energije v obliki maščobe). Poleg omenjenega kakovostna gibalna dejavnost pri otroku povečuje zdravje kostnega sistema. Ob redni telesni dejavnosti se povečuje mineralna kostna gostota, ki je pomembna za trdnost kosti. Zdrav kostni sistem in ustrezna mišična napetost pa vplivata na držo človeka in preprečujeta poškodbe oz. zlome (Loprinzi idr., 2012; Zurc, 2012).

Gibanje in zdravje sta medsebojno povezana. Gibanje vpliva na zdravje in prav tako zdravje vpliva na gibanje posameznika. S spodbujanjem motoričnega razvoja prek gibalnih nalog predšolskega otroka navajamo na zdrav način življenja v otroštvu in poznejših letih (Trontelj, 2015). Pozitivni učinki gibalne dejavnosti se kažejo tudi v povečani splošni storilnosti in s tem učinkovitosti pri delu (Zajec idr., 2010). Jones in Barker (1999) poudarjata vlogo anatomsko-fizioloških učinkov na področju mišično- vezivnega tkiva, ki se kaže kot zadovoljiva mišična sprostitev ob primerni telesni vadbi. Telesna dejavnost ima vpliv na celostni razvoj otroka. Pozitivni učinki gibanja se torej kažejo v vseh starostnih obdobjih na duševni, socialni in na telesni ravni človeka (Dinas idr., 2011).

2.5 VLOGA ODRASLIH PRI GIBANJU OTROK

Gibanje oz. telesna aktivnost otrokom omogoča normalen kognitivni, telesni in socialni razvoj, pri odraslih osebah pa ohranja vitalnost, varuje posameznika pred boleznimi in omogoča boljše kakovostno življenje (Belović idr., 2013; Škof, 2010).

Telesna dejavnost je po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije kakršno koli

14

telesno gibanje, ki ga ustvarijo skeletne mišice in pri tem porabljajo energijo (World Health Organization, 2010). Zajema vse od kolesarjenja, hoje, športa, plesa, joge ali pa kot neko delo, ki smo ga opravili, tj. dvigovanje in prenašanje predmetov (World Health Organization, 2018).

Čeprav se namen gibanja razlikuje med otroki in odraslimi, imajo odrasli oz. starši veliko vlogo pri oblikovanju vrednot in stališč otrok do gibanja oz. telesnih aktivnosti (Sigmund in Sigmundová, 2017). Z lastnim aktivnim ukvarjanjem z gibanjem dajejo zgled in motivirajo otroke za oblikovanje gibalnih navad (Peternelj, 2007; Peternelj idr., 2008). Prav gibalne navade, pridobljene prek zgledov in gibanja v otroštvu, so pomemben dejavnik telesne dejavnosti v odrasli dobi (Pihl idr., 2002; Škof, 2010;

Zajec idr., 2010). Obenem si s tem oblikujejo zdrav življenjski slog, saj ta poleg zdravih vzorcev duševnega in socialnega vedenja zajema tudi telesno vedenje.

Varšič (2017) dodaja, da je spodbujanje zdrave telesne dejavnosti nujno v vseh življenjskih obdobjih, ne le v otroštvu.

Splošna ugotovitev pregleda nekaterih longitudinalnih študij v svetu po Škofu (2010) je, da se sicer telesno dejaven življenjski slog, razvit v otroštvu, prenaša v odraslost, a so povezave med telesno dejavnostjo v otroštvu in odraslem obdobju nizkega ranga (r = 0,09–0,25). Kadar govorimo o spodbujanju oz. vplivu staršev na telesno dejavnost otrok, se moramo zavedati, da je sestavljen iz dveh delov. Prvi je zgled staršev (tj. izvajanje telesnih dejavnosti staršev), drugi pa podpora staršev (tj.

spodbujanje otrok k telesni dejavnosti in pomoč pri premagovanju težav, ki prihajajo zaradi telesnih dejavnosti) (Pyper idr., 2016). Podpora staršev ima znatno večji vpliv na oblikovanje otroških gibalnih navad kot pa zgled staršev. Prav tako sta spodbujanje in aktivna prisotnost staršev med gibalno dejavnostjo otrok bolj dosledno učinkovita kot pasivna vloga (Craggs idr., 2011; Erkelenz idr., 2014; Drev, 2010).

Metaanaliza stodvanajstih udeležencev, starih od dve leti in pol do osemnajstih let, ki se je izvajala od leta 1970 do leta 2014, je pokazala, da ima zgled staršev slabši vpliv (r = 0, 16, 95 % CI = 0,09–0,24) na telesno dejavnost kot pa podpora staršev (r = 0,38, 95 % CI = 0,30–0,46) (Yao in Rhodes, 2015). S to raziskavo lahko razložimo, zakaj so nekateri avtorji prišli do tako nizkega ranga povezav med telesno dejavnostjo v otroštvu in odrasli dobi, saj niso upoštevali obeh segmentov vpliva staršev na dejavnost otrok in posledično tudi na oblikovanje gibalnih navad.

15

2.6 GIBALNE NAVADE V DRUŽINI IN RAZVOJ GIBANJA OTROKA

Gibalna dejavnost otrok kot sredstvo zaznavanja sveta in pridobivanja novih spoznanj predstavlja nekaj povsem naravnega. Pojavlja se že od samega začetka življenja otrok. Družina predstavlja prvi socialni sistem, ki otroku omogoča možnost varnega gibanja in spodbuja njihovo naravno potrebo po gibanju. Z odraščanjem ta potreba postaja vedno manjša in naloga družine je, da gibalne dejavnosti vključi v družinsko življenje (Voršič, 2018; Gregorc in Humar, 2016). Prav tako je za gibalni razvoj pomembno to, kako družine preživijo prosti čas. Otroci, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalne zavode (v vrtce in šole), so tam deležni predvsem strukturirane telesne dejavnosti. Samo ta oblika pa za zdrav otrokov razvoj ni dovolj (ReNPPTDZ, 2015). Fogelholm idr. (1999) navajajo, da gibalno dejavnejši starši aktivneje preživljajo prosti čas s svojimi otroki kot pa gibalno manj dejavni starši.

Enake ugotovitve navaja tudi Zajec (2009). Poleg omenjenega zgleda in aktivnega vključevanja staršev sta materialna (zagotavljanje pripomočkov, financiranje organiziranih in neorganiziranih aktivnosti) in socialna (spodbuda in pomoč pri premagovanju težjih gibalnih nalog) podpora staršev zelo pomembni pri zagotavljanju optimalnega okolja za otrokov gibalni razvoj. Naloga družine je torej ustvarjanja okolja, v katerem bo gibalna dejavnost spodbujena z različnimi pripomočki in oblikami gibanja, hkrati pa bodo starši aktivno sodelovali v njej in zagotavljali socialno podporo (Škof, 2010; Voršič, 2018).

Pri vključevanju otrok v skupne gibalne dejavnosti pa je treba biti precej iznajdljiv in previden. Pridobivanje in utrjevanje novih veščin, možnost osebnih dosežkov in na splošno navdušenje, ki ga ob tem občutijo, so pomembni dejavniki, ki vplivajo na sodelovanje otrok pri gibalnih dejavnostih. Otroci se morajo počutiti sproščene in uživati v gibalni dejavnosti, sicer se ne bodo odločili za sodelovanje. Siljenje otrok v izvajanje gibalnih dejavnosti ima lahko nasprotni učinek od želenega. Če otrok neko dejavnost odklanja, je neprimerno, da se ga sili v sodelovanje oz. izvajanje dejavnosti. Ti pritiski bodo lahko vplivali na oblikovanje njegovih gibalnih navad in zato ne bo gibalno aktiven v odrasli dobi (Voršič, 2018).

Zaradi različnih vzrokov pa se pojavljajo razlike med družinami oz. starši v zagotavljanju primernega okolja za otrokov gibalni razvoj (Škof, 2010). Belović idr.

(2013) navajajo, da starši pogosto posvečajo premalo pozornosti gibalnemu razvoju

16

otrok, saj jim je pomembnejši napredek na drugih področjih. Štemberger in Šimunič (2010) sta prek svoje raziskave, v katero je bilo vključenih 686 staršev otrok od 1. do 4. razreda devetletke iz sedmih osnovnih šol in treh vrtcev, ugotovila, da je stopnja izobrazbe staršev pomembno povezana z ukvarjanjem s športom otrok. To sta le dva izmed veliko razlogov, zakaj starši ne zagotavljajo primernega okolja in izkušenj za gibalni razvoj. Med najpogostejše dejavnike oz. razloge sodijo neznanje in neozaveščenost staršev, njihova nizka izobrazba in slabo materialno stanje družine (Škof, 2010). Prav ti dejavniki spadajo v socialno-ekonomski položaj družine (Riegelman, 2010). Različni dejavniki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo, zato je nesmiselno govoriti le o enem dejavniku, ki negativno vpliva na gibalni razvoj. Razlike v spodbujanju gibalnega razvoja med otroki iz družin z boljšim in s slabšim socialno- ekonomskim statusom se torej vzpostavljajo že v zgodnjem otroštvu. Starši z nižjo izobrazbo in posledično tudi z nižjimi prihodki ne dajejo toliko poudarka gibalnemu razvoju kot starši z višjo izobrazbo. Prav tako ne zagotavljajo toliko sredstev za razvoj (gibalnih pripomočkov ter financiranje organiziranih in neorganiziranih gibalnih dejavnosti) kot starši z višjo izobrazbo in dohodki, torej z višjim socialno-ekonomskim statusom (Tandon idr., 2012; Videmšek idr., 2008). Tandon idr. (2012) navajajo tudi, da družine z višjim socialno-ekonomskim statusom aktivno preživljajo več časa na prostem kot pa družine z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Gibanje na prostem oz. v naravi pa je najprimernejša oblika vključevanja gibanja v družinsko življenje, saj prostor omogoča veliko različnih gibalnih dejavnosti (Voršič, 2018).

2.7 GIBANJE V NARAVI

Ideja o tem, da je resnično razumevanje sveta mogoče, le če imamo neposreden stik z naravo, je že v 17. stoletju opisal John Amos Komenski. Narava je del našega vsakdana. Otroci prek nje v različnih aktivnostih (čofotanje po lužah, nabiranje kamenja, metanje v sneg itn.) spoznavajo zakone narave (Joyce, 2012; Kotar, 2019).

Danks in Schofield (2007, str. 12) pravita, da »narava ponuja igrišče za preprosto, nestrukturirano in za zdravo zabavo«. Naravno okolje otrokom omogoča različne načine gibanja. Vsak del narave (drevo, veja, korenina, skala itn.) lahko predstavlja različne gibalne oz. vadbene pripomočke, ki so za zdrav motorični razvoj zelo pomembni (Joyce, 2012). Zaradi domišljije in ustvarjalnosti, ki jo imajo otroci, lahko vse naravne materiale vpletajo v svojo igro. Narava sama po sebi (z raznolikim

17

okoljem) vzbudi željo po raziskovanju in gibanju, saj prostor omogoča veliko različnih gibalnih dejavnosti, s katerimi lahko vplivamo na celostno učenje otrok. Zaradi neprestanega gibanja, ki je posledica notranje motivacije v celostno načrtovanih dejavnosti v naravi, otroci hitreje usvajajo novosti in si jih lažje zapomnijo (Gale in Skubic, 2015; Voršič, 2018).

Za pravilen osebni razvoj moramo izkusiti doživetja v naravi (Cornell, 2019). Naravno okolje že s samim prostorom omogoča celostno učenje. Pomembno je, da skozi vse leto izvajamo gibalne dejavnosti na prostem. Različni letni časi ponujajo različne možnosti gibanja in temu primerno je treba prilagoditi gibalne aktivnosti. Če je otrok seznanjen z različnimi gibalnimi dejavnostmi, ki se izvajajo v istem delu narave skozi vse letne čase, bo spoznal in razumel dejansko ciklično spreminjanje narave. Prav tako različni vremenski pojavi spremenijo igro in gibalne dejavnosti v naravi (npr. dež in sneg spremenita podlago). Pomembno je, da so otroci deležni veliko raznovrstnih izkušenj, ki pomembno vplivajo na njihov gibalni razvoj (Gale in Skubic, 2015).

2.7.1 Pozitivni učinki gibanja v naravi

Z raziskovanjem naravnega okolja otroci premagujejo različne gibalne izzivi, ki jih sicer v zaprtih prostorih ne bi. S tem si krepijo pogum in pozitivno vplivajo na samopodobo o gibalnih zmožnostih. Z gibanjem v naravi pa pri otrocih spodbudimo pozitiven odnos do narave. Če otroci preživijo veliko časa v naravi in jim je predstavljen spoštljiv odnos do narave, bodo tudi sami oblikovali tak odnos. Bolj kot bodo poznali naravo, bolj jo bodo spoštovati (Herrmann, 2015).

Naravno okolje pozitivno vpliva na povezanost s širšo skupnostjo, ta pa vključuje tudi predstavnike rastlinskih in živalskih vrst. Ne nazadnje je to eno izmed najpomembnejših pozitivnih učinkov, saj – kot pravi Cornell (2019, str. 13) –

»prihodnost blagostanja narave leži v rokah naših otrok«. Naloga staršev je torej omogočanje gibalnih dejavnosti na svežem zraku (Strniša in Planinšec, 2014). Otroci so srečnejši, telesno in duševno bolj zdravi in uspešnejši, če se redno igrajo in učijo v naravnem okolju (Pori, 2015). Gibanje v naravi spodbudi posameznika, da je dlje časa aktiven ali pa da gibanje izvaja z višjo intenziteto (Joseph in Maddock, 2016),

18

kar potrjujejo nekatere študije (Focht, 2009; Mieras idr., 2014; Niedermeir idr., 2017;

Turner in Stevinson, 2017).

Pozitivni učinki gibanja v naravi se kažejo v boljših zmožnostih kognitivnega funkcioniranja. Nekatere raziskave so ugotovile, da že samo vzgojno-izobraževalne ustanove (vrtci in šole), obdane z naravo, pozitivno vplivajo na vedenje otrok in poznejšo učno uspešnost (Dedvand idr., 2015; Mårtensson idr., 2009; Matsouka, 2010). Gibalne aktivnosti na prostem pripomorejo k boljšemu mentalnemu stanju.

Čustva zadovoljstva in navdušenja so bila večkrat zaznana pri gibalnih dejavnostih v naravi kot pa v zaprtih prostorih (Focht, 2009).

Prav tako so dejavnosti na prostem zabavnejše za posameznike kot podobne gibalne dejavnosti v zaprtih prostorih. Zaskrbljenost in frustracije so bile pri gibalnih dejavnostih v naravi manjkrat zaznane kot pri tistih v zaprtih prostorih (Teas, 2007, v Thompson Coon idr., 2012).

Med raziskavami pa se pojavljajo razlike v ugotovitvah o vplivu gibalnih dejavnosti, ki se izvajajo v naravi, na doživljanje čustev otrok (Lahart idr., 2019: Thompson Coon idr., 2011). Do različnih rezultatov prihaja, kot navajajo Thompson Coon idr. (2011), zaradi različno dolgega spremljanja gibanja, različnega preučevanega načina gibanja (hoja, kolesarjenje itn.), ki je bil opazovan, ter različnih pojmovanj o naravnem okolju.

Za nekatere naravno okolje predstavljajo popolna divjina, gozdovi in naravni parki, spet za druge to predstavljajo mestni parki in vrtovi. Cornell (2019) navaja, da ne smemo pozabiti tudi na pomembnost gibanja v domačih vrtovih in mestnih parkih.

Čeprav imajo dejavnosti v takem okolju manjši vpliv na čustveno stanje otrok (Lahart idr., 2019), so zelo pomembne, zlasti takrat, ko družina nima veliko časa za izvajanje gibalnih dejavnosti v naravnem okolju, kot so: gozdovi, travniki, hribi itn. (Cornell, 2019).

Ne moremo zanemariti dejstva, da smo ljudje del narave in da nam ta zagotavlja življenje. Gibanje na svežem zraku je pomembno pri ohranjanju zdravja posameznika. Pozitivne vplive naravnega okolja lahko razložimo z nekaterimi dejstvi, kot je ta, da se je za zadostno količino D-vitamina treba izpostavljati soncu. Zaradi le 10-odstotnega deleža D-vitamina, ki ga lahko dobimo prek uživanja hrane, se je treba dvakrat dnevno za petnajst minut izpostavljati soncu (Holick in Chen, 2008, v van den Boch in Bird, 2018).

19

Prav tako telesna aktivnost na svežem zraku omogoči večji vnos kisika v telo.

Pozitivni učinki se kažejo v okrepljenem imunskem sistemu, ki ohranja zdravje ter ščiti pred boleznimi in okužbami (Goodman, 2006). Raziskava Donovana idr. (2013) potrjuje, da je gibanje na svežem zraku ključno za ohranjanje zdravja človeka, zlasti v preprečevanju bolezni srčno-žilnega in dihalnega sistema.

2.7.2 Nevarnosti pri gibanju v naravi

Gibanje v naravi pa žal ni tako predvidljivo, kot je gibanje v zaprtih prostorih. Živali, ki nas lahko ugriznejo ali pičijo; neužitne oz. strupene stvari; drevesa in skale, ki lahko padejo na nas; gozdovi, v katerih se lahko izgubimo, so nekatere nevarnosti, ki prežijo povsod v naravi (Danks in Schofield, 2007). Vse te nevarnosti sprva odbijajo posameznika za izbiro gibanje v naravi, vendar se je treba zavedati, da naravno okolje sooča posameznike z uporabo vseh čutil, s tveganji in z ustvarjalnim reševanjem problemov. Z morebitnimi nevarnostmi je treba otroke seznaniti. Najboljši način, da bodo otroci obvarovani pred nevarnostmi, je ta, da bodo znali sami presoditi, kaj je za njih nevarno in kaj ne. To bodo dosegli le z večkratnim izvajanjem gibalnih dejavnosti v določenem okolju. Sprva bodo otroci manj zaupljivi do novega okolja in se bodo posledično zadrževali poleg odraslih. Sčasoma pa bodo postali pogumnejši, saj bodo poznali okolje (Constable, 2012; Danks in Schofield, 2007;

Gale in Skubic, 2015). Vloga odraslega je torej, da postavi smernice in zagotovi varnost. Poudarek pri gibanju in igranju na prostem je samostojno učenje otrok in socialna interakcija med sodelujočimi (van den Bosch in Bird, 2018).

2.8 KURIKULUM IN GIBANJE

Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni dokument, ki se uporablja kot strokovna podlaga oz. osnova za oblikovanje izvedbenega kurikuluma vsakega javnega vrtca v Sloveniji. V njem so predstavljeni cilji in iz njih izpeljana načela. Kurikulum za vrtce predpostavlja šest področij dejavnost (gibanje, jezik, umetnost, družbo, naravo in matematiko). Za vsako področje posebej so predstavljeni globalni cilji in iz njih izpeljani cilji ter primeri vsebin in dejavnosti. Velik poudarek je na medpodročnem

20

povezovanju vsebin, saj je treba spodbujati vse vidike otrokovega razvoja. Kurikulum predpostavlja procesno-razvojni pristop učenja. Poudarek ni le na vsebini, ampak na celotnem procesu interakcij in izkušenj, iz katerih se otrok uči. Ob zapisanem je za doseganje ustrezne kakovosti predšolske vzgoje pomembna realizacija programa oz.

izvedbeni kurikulum. Ta lahko z aktualnostjo, vpetostjo v socialni kontekst, z uporabo različnih metod dela, s poznavanjem in z upoštevanjem mejnikov otroškega razvoja pri praktični izvedbi kurikularnih načel pomembno vpliva na kakovost vzgoje (Kurikulum za vrtce, 1999; Videmšek in Pišot, 2007).

2.9 KURIKULARNO PODROČJE GIBANJE

Gibanje je v Kurikulumu za vrtce opredeljeno kot prvo izmed šestih kurikularnih področij. Na začetku so zapisana nekatera že predstavljena védenja o gibanju in gibalnem razvoju otrok (npr. da sta potreba po gibanju in igri primarni otrokovi potrebi, da je gibalni razvoj v ospredju predvsem v prvih letih življenja, da z gibanjem otroci razvijajo tudi kognitivne sposobnosti). Avtorji Kurikuluma za vrtce poleg omenjenega dodajajo, da so pozitivne spodbude temeljne motivacijske metode pri delu z otroki. Z različnimi dejavnostmi v prostoru in na prostem se otroku omogočita spoznavanje in razvijanje gibalnih sposobnosti.

Videmšek in Visinski (2001) pravita, da se gibalni razvoj v vrtcih spodbuja predvsem prek elementarnih iger. To so igralne oblike s preprostimi in prilagodljivimi pravili, v katerih se otroci premikajo z naravnimi oblikami gibanja. Elementarne igre predstavljajo osnovo športnih iger. Otroci prek njih spoznajo smisel in pomen upoštevanja pravil igre ter se socializacijsko krepijo. Celotno načrtovanje in izvajanje gibalnih dejavnosti morata biti prilagojena različnim potrebam, interesom in sposobnostim otrok; le tako lahko optimalno prispevamo k njihovemu zdravju in celostnemu razvoju (Kurikulum za vrtce, 1999).

Globalni cilji za področje dejavnosti gibanja izhajajo iz zakonsko določenih ciljev predšolske vzgoje. Kurikulum za vrtce (1999) predpostavlja osem globalnih ciljev, ki jih moramo upoštevati med načrtovanjem in izvajanjem gibalnih dejavnosti v vrtcu.

21

V nadaljevanju kurikuluma so predstavljeni konkretni cilji. Ti so izpeljani iz globalnih ciljev in jih lahko razdelimo v tri sklope. Prvega predstavljajo cilji, s katerimi razvijamo gibalne sposobnosti (npr. razvijanje moči, natančnosti, hitrosti in gibljivosti, vztrajnosti), drugi sklop predstavljajo cilji za usvajanje različnih znanj (npr. usvajanje osnovnih načinov gibanja z žogo) in tretji sklop predstavlja čustveno-socialni cilji (npr.

spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi) (Videmšek in Visinski, 2001).

Vsebino dejavnosti predstavljajo vse tiste dejavnosti, s katerimi uresničujemo cilje.

Nekateri cilji, zapisani v Kurikulumu za vrtce, so vezani bolj na prvo starostno obdobje, nekateri bolj na drugo. Kljub temu je vloga odraslih, da postavljajo ustrezne temelje gibanja že v prvem starostnem obdobju, tj. od prvega do tretjega leta starosti otrok. Večina otrok se z veseljem vključuje v dejavnosti in uživa v gibanju. Vloga odraslih je, da ustvarjajo vzdušje, v katerem imajo otroci možnost izbire, raziskovanja in odkrivanja izvirnih rešitev nalog ter sprejemanja neuspelih poskusov in napak. S tem ustvarjajo zaupno in prijetno vzdušje, ki bo imelo veliko vlogo pri motivaciji za izvajanje gibalnih izzivov. Otroci se bodo v takšnem vzdušju sproščeno udeležili dejavnosti, brez strahu pred zavrnitvijo ali neuspehom. Pri dejavnostih, pri katerih nadzorna vloga odraslega ni nujno potrebna, se tudi odrasli z otroki uči in igra, če je vzdušje sproščeno. Odrasli z otroki sodelujejo, jih usmerjajo, spodbujajo in jim svetujejo. Pri tem je pomembno, da spodbujajo otroke k iskanju rešitve. Prav tako morajo pozorno opazovati in spremljati gibalni razvoj otrok. Dejavnosti naj bodo načrtovane na osnovi temeljitega poznavanja in razumevanja otrokovega razvoja (Kurikulum za vrtce, 1999).

2.9.1 Gibanje kot vez med kurikularnimi področji

Zaradi pozitivnih učinkov gibalnih dejavnosti na otroke gibanje predstavlja vez med kurikularnimi področji. Z gibalno dejavnostjo vključujemo več različnih dejavnosti hkrati. Vzgojitelj prek gibanja ponuja otrokom izbiro med alternativnimi dejavnostmi in vsebinami. Prek gibanja lahko otrokom pomagamo spoznavati različne barve, fizikalne in kemijske procese v naravi itn. To so primeri aktivnega učenja, ki med seboj prepletajo področji narave in gibanja. Otroci pogosto uporabljajo izraze, kot so:

22

hitro, počasi, daleč, blizu, kratek, dolg itn., v povezavi z gibanjem. Te matematične pojme in izraze lažje razumejo, če so sami gibalno aktivni (Kurikulum za vrtce, 1999;

Peskar, 2015; Zajec idr., 2010). Po različno intenzivnih gibalnih dejavnostih se lahko z otroki pogovarjamo o spremembah, ki jih zaznajo na svojem telesu (zadihanost, utrip srca, utrujenost itn.). V različne elementarne igra lahko vpletamo literarne junake in tako otroke seznanjamo z vsebino knjižnih del. Z vpeljavo gibalnih iger drugih narodov otroku omogočamo seznanjanje z različnimi kulturami.

Prek gibanja se otrok seznani tudi z varnim in zdravim načinom gibanja, kar je globalni cilj kurikularnega področja družbe. Preproste gibalne, ritmične in govorne igre predstavljajo primere dramskih dejavnosti, kar spada pod področje umetnosti (Kurikulum za vrtce, 1999). Pri načrtovanju in izvajanju gibalnih dejavnosti lahko torej vključujemo in povezujemo vsa kurikularna področja in s tem skrbimo za medpodročno povezovanje. Take gibalne dejavnosti otrok pripomorejo k celostnemu, ne le gibalnemu razvoju otrok (Videmšek in Visinski, 2001).

2.10 VLOGA VZGOJITELJA PRI NAČRTOVANJU DEJAVNOSTI

Načrtovanje in izvajanje dejavnosti, ki spodbujajo celostni razvoj, sta z vidika vzgojitelja zahtevna. Poleg otrokovega celostnega razvoja in njihovih značilnosti mora vzgojitelj upoštevati različna kurikularna načela. V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisanih šestnajst načel; med njimi so:

 Načelo enakih možnosti in upoštevanje različnosti med otroki ter načelo multikulturalizma

Ob upoštevanju tega načela vzgojitelj omogoča enakovredne pogoje za optimalni razvoj vsakega otroka. Pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti je treba upoštevati značilnosti starostnega obdobja, individualne razlike v razvoju in učenju ter skupinske razlike glede na spol, socialni in kulturni izvor itn. Prav tako je pri tem treba upoštevati načela različnosti in multikulturalizma na ravni izbora vsebin, dejavnosti in materialov, ki otroku omogočajo spoznavanje in izkušnje o različnosti sveta.

23

 Načelo omogočanja izbire in drugačnosti

Poleg izbire programov za predšolske otroke, med katerimi starši lahko izbirajo, to načelo govori o tem, da je na ravni načrtovanja dejavnosti ter na ravni organizacije prostora in časa otrokom treba omogočati izbiro med različnimi dejavnostmi in vsebinami glede na njihove sposobnosti, interese, želje, razpoloženje itn. Pri tem je treba dodati, da gre za izbiro med alternativnimi dejavnostmi in vsebinami, ne pa za izbiro med sodelovanjem in nesodelovanjem oz. aktivnostjo in neaktivnostjo.

 Načelo uravnoteženosti

To načelo se mora nujno dopolnjevati z načelom omogočanja izbire in drugačnosti.

Vzgojitelji morajo zagotavljati aktivnosti z vseh področij dejavnosti in s tem spodbujati vse vidike otrokovega razvoja, obenem pa tudi aktivno spodbujati uresničevanje pravic do izbire in drugačnosti ter možnosti za poglobljen razvoj določenega področja. Delovati mora uravnoteženo med različnimi vidiki otrokovega telesnega in duševnega razvoja na eni strani ter posameznimi kurikularnimi področji dejavnosti na drugi; med otrokovimi razvojnimi značilnostmi ter med kurikulumom in racionalnim pristopom neke vede pa tudi pristopom zgodovine znanosti, kar bo pri otroku razvijalo občutljivost za probleme in zavest o različnih mogočih odgovorih nanje.

 Načelo horizontalne povezanosti

Predpostavlja povezovanje različnih področij dejavnosti v vrtcu ter prav tako različnih vidikov otrokovega razvoja in učenja. Za predšolske otroke je posebej značilno, da so vidiki razvoja med seboj povezani in soodvisni. Vzgojitelji morajo izbirati vsebine in metode, ki upoštevajo specifičnost predšolskega otroka, zato v največji meri omogočajo povezavo različnih področij dejavnosti v vrtcu.

 Načelo razvojno-procesnega pristopa

24

Navaja, da je cilj učenja v predšolski dobi proces učenja. Cilji učenja niso pravilni in nepravilni odgovori, ampak spodbujanje otrokovih lastnih strategij dojemanja, razmišljanja in izražanja, ki so značilne v posameznem razvojnem obdobju. V ospredju je otrokov vsesplošni razvoj in v tem temeljnem okviru usvajanje znanj posameznih ved. Na ravni predšolske vzgoje je cilj posamezne vede omogočiti pridobivanje nekaterih osnovnih izkušenj in znanj v povezavi z njenimi najbolj splošno veljavnimi in uporabnimi idejami oz. koncepti.

 Načelo aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti verbalizacije in drugih načinov izražanja

Vzgojiteljeva naloga je, da skrbi za sprotno zagotavljanje udobnega in za učenje spodbudnega okolja, ki izhaja iz vzgojiteljevega načrtovanega in nenačrtovanega usmerjanja pa tudi iz otrokovih samoiniciativnih pobud. V ospredju učenja je razvijanje občutljivosti in zavesti o problemih in njihovem reševanju. Pri iskanju odgovorov je treba otroke navajati na uporabo različnih strategij in pripomočkov.

Pomembno je vsesplošno omogočanje in spodbujanje otrok k verbalizaciji in drugim načinom izražanja, pri čemer ne smemo pozabiti na upoštevanje individualnih potreb in pravice do zasebnosti.

To so le nekatera načela, ki jih mora vzgojitelj upoštevati pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti. Njihova temeljna naloga je pomagati staršem pri celoviti skrbi za otroke.

Le ob skrbnem načrtovanju ter upoštevanju razvojnih značilnosti in kurikuluma (ciljev kurikuluma in iz njih izpeljanih načel) lahko izboljšuje kakovost življenja družin (Kurikulum za vrtce, 1999).

2.11 KONCEPT TEMATSKIH ORIENTACIJSKIH POTI

Tematska orientacijska pot je precej nov pojem v slovenskem prostoru. Za boljše razumevanje moramo ta pojem razdeliti na dva dela, in sicer na tematske poti in orientacijski tek oz. orientacijske poti.

25 2.11.1 Tematske pohodne poti

Tematske (pohodne) poti predstavljajo mrežo sprehajalnih poti v okolici mest, krajev, naravnih in kulturnih znamenitost. Razdelimo jih lahko na kulturne, zgodovinske, etnološke, romarske, gozdne in na arheološke poti ter na poti po zavarovanih območjih. Namen tematskih poti je lahko izobraževanje, ohranjanje, trženje in promocija nekaterih stvari, ki so značilne za to območje. S tematskimi potmi se obiskovalcu predstavi nekaj specifičnega za območje, na katerem so postavljene poti. To so lahko naravne znamenitosti, različne zgradbe, zgodovinske najdbe itn.

Tematska pot mora biti zastavljena tako, da cilja na širšo skupino uporabnikov (lokalno prebivalstvo, domači in tuji turisti, rekreativci, družine z otroki in vzgojno- izobraževalne ustanove). Pomemben del tematskih poti je tudi signalizacija.

Označevanje predstavlja sistem oz. signalizacijo, ki je postavljena ob poteh za lažjo orientacijo. Označevanje mora biti po enotnem veljavnem sistemu. Markacije, usmerjevalne table oz. puščice, informacijske table ob naravnih oz. kulturnih znamenitostih ter informacijske table na začetku in koncu poti omogočajo uporabo tudi tistim udeležencem, ki niso spretni pri gibanja na neznanem terenu. Za vse poti je značilna vsebina. Z njo se povezuje sam namen poti s celotno okolico ter z dodatnimi ponudbami. S primernim načinom predstavljanja informacij lahko usmerimo razvoj od klasične poti k doživljajski poti. S tovrstnimi potmi lahko dosežemo izobraževalni cilj (katero znanje želimo predstaviti), emocionalni cilj (s potjo želimo vplivati na doživljanje udeležencev) in promocijski cilj (s potjo želimo promovirati lokalne znamenitosti). Tematske poti so primeren medij za posredovanje značilnosti in promocijo znamenitosti določenega kraja, saj lahko z njimi dosežemo širok krog obiskovalcev. Preprosta uporaba in prilagodljivost poti pripomoreta k uporabnosti za vsako ciljno skupino. Poleg tega so stroški vzdrževanja nizki in ne zahtevajo obvezne prisotnosti osebja. Velika prednost je tudi ta, da so tematske poti vedno na voljo, v vseh letnih časih in dela prostih dnevih. Za učinkovitost tematskih poti je potrebno poglobljeno načrtovanje. Na začetku je treba narediti pregled stanja, iz katerega izvemo, katere tematske poti že obstajajo v okolju, in katere znamenitosti lahko uporabimo v tematski poti. Treba je določiti lokacijo in tematsko pot speljati, tako da ne posegamo preveč v naravo, in uporabiti lokalni material, ki pomaga soustvarjati občutek kraja. Najprimernejše je postavljanje krožne poti, tj. da sta izhodišče in cilj precej blizu. Načrtovanje mora biti skladno tudi z vidika varnosti

26

obiskovalcev, zlasti večjih skupin otrok. Pred izvedbo je treba urediti tudi različna soglasja (lastnikov, varovanih območij itn.) in gradbeno dovoljenje ter zagotoviti urejenost s prostorskim aktom. Z različnimi publikacijami, vodniki in z zloženkami dodatno pojasnjujemo in podajamo informacije. Pri več tematskih poteh po Sloveniji so na voljo tudi v elektronski obliki, kar je po eni strani prednost, saj skrbijo za ekološko ozaveščenost (tj. varčevanje s papirjem), po drugi strani pa slabost, saj udeležence prisilijo k uporabi mobilnih naprav. S tem delno usmerjajo njihovo pozornost drugam in ne na doživljanje poti. Slovenija ima vse danosti, ki so potrebne za kakovostno ponudbo tematske poti. V Sloveniji je 5.000 kilometrov tematskih in sprehajalnih poti, ki so postavljene od morske obale do visokogorja. Z inovativno idejo in ustrezno izvedbo lahko pripravimo tematsko pot, ki bo učinkovito vplivala (v ekonomskem smislu) na celotno okolje. V turistično ponudbo se lahko poleg doživetij vključi gostinsko ponudbo in druge izdelke (spominke, čebelarske izdelke idr.). S tem se spodbuja zaslužek manjšim, a lokalnim proizvajalcem oz. ponudnikom (Priporočila za postavitev signalizacije za pohodne poti in poti nordijske hoje, 2010).

2.11.2 Orientacijski tek in orientacijske poti

Jogan in Pohleven (2012) pravita, da se z orientacijo srečamo takrat, ko zapustimo dobro poznanj kraj, v katerem se gibljemo na pamet. V neznanem okolju se moramo znajti, tako da stalno vemo, kje smo in kako najti pot do cilja. To lahko naredimo s pomočjo zemljevida, kompasa, vodnikov in tehničnih pripomočkov, naravnih in drugih značilnosti ter s pomočjo izkušenj. Orientacijo delimo na dve glavni skupini: na topografsko in geografsko orientacijo. Pri topografski je ključna določitev položaja osebe glede na objekte in reliefe v okolju. O geografski orientaciji pa govorimo takrat, ko se orientiramo glede na smeri neba in s pomočjo znamenj v naravi (Rotovnik idr., 2016).

Orientacijski tek krepi psihične in fizične moči posameznika. Orientacijski tek je dejavnost, ki v večini poteka v gozdovih. Posameznik mora s pomočjo kompasa in zemljevida v čim krajšem času prehoditi ali preteči pot, ki je na zemljevidu označena s krožci, v naravi pa s kontrolnimi točkami. Posamezniki si med kontrolnimi točkami izbirajo poljubno pot. Cilj orientacijskega teka je čim hitreje prehoditi ali preteči pot od