DIPLOMSKO DELO

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

JAN URŠIČ

LJUBLJANA 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOLOGIJO

MORFOMETRIČNA ANALIZA TRIASNIH IN SPODNJEJURSKIH FORAMINIFER TROCHOLINA

DIPLOMSKO DELO

JAN URŠIČ

LJUBLJANA, junij 2021

(3)

UNIVERSITY OF LJUBLJANA

FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF GEOLOGY

MORPHOMETRIC ANALYSIS OF TRIASSIC AND EARLY JURASSIC FORAMINIFERA TROCHOLINA

DIPLOMA WORK

JAN URŠIČ

LJUBLJANA, June 2021

(4)

iv PODATKI O DIPLOMSKEM DELU:

Število listov: 75 Število strani: 66 Število slik: 30 Število tabel: 4

Število literaturnih virov: 53 Število prilog: 1

Študijski program: univerzitetni študijski program prve stopnje Geologija

Komisija za zagovor diplomskega dela:

Predsednica: doc. dr. Petra Žvab Rožič Mentor: doc. dr. Luka Gale

Somentorica: prof. dr. Nina Zupančič

Članica: dr. Tea Kolar-Jurkovšek, znan. sod.

Ljubljana, ………

(5)

v ZAHVALA

Izdelava tega diplomskega dela je trajala veliko več časa kot sem si na začetku predstavljal, ampak sem vseeno vztrajal in končno dosegel cilj.

Prva in zelo velika zahvala gre doc. dr. Luku Galetu, ki mi je kljub demoralizirajoči frazi »Ne veš v kaj se spuščaš« na začetku dela, tekom izdelave ponudil izjemno pomoč, mentorstvo in strokovne nasvete brez katerih bi se še vedno utapljal v prevelikem svetu foraminifer.

Druga enako velika zahvala gre prof. dr. Nini Zupančič, katere nasveti in pomoč s področja statistike so diplomsko nalogo povezali v celoto. Profesorici gre tudi zasluga, da sem po dolgem času spet vzljubil statistiko.

Zahvaljujem se tudi članom komisije dr. Tei Kolar-Jurkovšek in doc. dr. Petri Žvab Rožič za strokovne popravke.

Posebna zahvala gre tudi sošolcem in prijateljem, ki so tekom študija poskrbeli za številne ure smeha in »monad«. Zaslužni so tudi za motivacijske brce za pisanje. Brez vas bi bil svet precej bolj dolgočasen.

Zadnja in največja zahvala gre moji družini, ki mi je omogočila študij in poskrbela, da mi v nobenem trenutku ni manjkalo nič.

Iz dna srca se zahvaljujem vsem, ki ste vsak na svoj način prispevali k dokončanju mojega diplomskega dela!

(6)

vi IZVLEČEK

V diplomskem delu sem poskušal kvantitativno, s pomočjo absolutnih vrednosti in razmerij morfometričnih podatkov, opredeliti razlike med triasnimi in zgodnjejurskimi vrstami foraminifer rodu Trocholina ter na ta način podati čim bolj objektiven način razlikovanja med njimi. V ta namen sem uporabil statistične analize, ki so zajemale opisno statistiko, parametrično ter neparametrično Kruskal-Wallisovo analizo variance in t-test. V kvantitativne in statistične analize je bilo vključenih 329 primerkov, ki so predstavljali 17 vrst. S statističnimi analizami se med seboj ni dalo ločiti naslednjih vrst:

T. acuta od T. cordevolica in T. gracilis; T. conica od T. granosa, T. laevis, T.

plagiostoma, T. umbo in T. verrucosa; T. cordevolica od T. gracilis; T. gracilis od T.

turris, T. granosa od T. laevis, T. umbo in T. verrucosa ter T. laevis od T. verrucosa.

Statistično neločljive vrste sem poskušal ločiti na podlagi opisov tipskih primerkov.

Neločljive so ostale vrste T. conica od T. granosa ter T. plagiostoma in T. granosa od T. laevis in T. umbo, kar nakazuje na možno sinonimiko vrst.

Ključne besede: Foraminifere, Trocholina, taksonomija, morfometrija, statistika, trias, spodnja jura

ABSTRACT

In my graduate thesis I tried to define the differences between Triassic and Early Jurassic species of foraminiferal genus Trocholina based on absolute values and ratios and present an objective way of distinguishing between them. For this purpose, different types of statistical analysis were used, which included descriptive statistics, parametric and nonparametric Kruskal-Wallis analysis of variance and t-test.

Quantitative and statistical analyzes included 329 specimens representing 17 species.

Based on statistical analyzes, some species could not be distinguished from each other. The following species could not be distinguished by statistical analysis: T. acuta from T. cordevolica and T. gracilis; T. conica from T. granosa, T. laevis, T. plagiostoma, T. umbo and T. verrucosa; T. cordevolica from T. gracilis; T. gracilis from T. turris, T.

granosa from T. laevis, T. umbo and T. verrucosa and T. laevis from T. verrucosa. I tried to distinguish statistically inseparable species on the basis of descriptions of type specimens. Almost all were distinguished except T. conica from T. granosa and T.

plagiostoma and T. granosa from T. laevis and T. umbo, which is an indicator for possible synonymy.

Key words: Foraminifera, Trocholina, taxonomy, morphometry, statistics, Triassic, Early Jurassic

(7)

vii KAZALO

1. UVOD ... 1

2. MATERIALI IN METODE ... 3

3. PREDHODNE RAZISKAVE ... 5

3.1. Opis rodu Trocholina ... 5

3.2. Opisi analiziranih vrst ... 6

4. REZULTATI... 26

4.1. Ločevanje vrst z analizo variance ... 26

4.2. Ločevanje s t-testom ... 33

5. RAZPRAVA... 37

6. ZAKLJUČKI ... 52

7. LITERATURA ... 53

8. PRILOGE ... 58

(8)

viii SEZNAM SLIK

Slika 1: Osnovna anatomija foraminifer prikazana na fiktivnem primeru ... 1

Slika 2: Grafični prikaz merjenih parametrov na primeru Trocholina umbo ... 4

Slika 3: Holotip vrste Trocholina acuta Oberhauser, 1964 ... 6

Slika 4: Holotip vrste Trocholina blaui Senowbari-Daryan, 2010 ... 7

Slika 5: Holotip vrste Trocholina conica (Schlumberger, 1898) ... 8

Slika 6: Holotip vrste Trocholina cordevolica Oberhauser, 1964 ... 9

Slika 7: Holotip vrste Trocholina crassa Kristan, 1957 ... 10

Slika 8: Holotip vrste Trocholina eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 ... 11

Slika 9: Holotip vrste Trocholina francorussoi (di Bari, 1998) ... 12

Slika 10: Holotip vrste Trocholina gracilis Blau, 1987a ... 13

Slika 11: Holotip vrste Trocholina granosa Frentzen, 1941. ... 14

Slika 12: Holotip vrste Trocholina intermedia Frentzen, 1941 ... 15

Slika 13: Holotip vrste Trocholina laevis Kristan, 1957 ... 16

Slika 14: Holotip vrste Trocholina piriniae Blau, 1987b... 17

Slika 15: Holotip vrste Trocholina plagiostoma Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 ... 18

Slika 16: Holotip vrste Trocholina turris Frentzen, 1941 ... 19

Slika 17: Holotip vrste Trocholina ultraspirata Blau, 1987b ... 20

Slika 18: Holotip vrste Trocholina umbo Frentzen, 1941 ... 21

Slika 19: Holotip vrste Trocholina verrucosa Kristan, 1957 ... 22

Slika 20: Škatla-brki diagrami za višine. ... 28

Slika 21: Škatla-brki diagrami za premere. ... 29

Slika 22: Škatla-brki diagrami za polmere notranjih delov. ... 30

Slika 23: Škatla-brki diagrami širin robnih delov. ... 31

Slika 24: Škatla-brki diagrami števila zavojev. ... 32

Slika 25: Razsevni diagram za višino in premer. ... 34

Slika 26: Razsevni diagram za premer in število zavojev. ... 35

Slika 27: Razsevni diagram za premer in polmer notranjega dela. ... 36

Slika 28: Razsevni diagram za višino in premer tipskih primerkov. ... 50

Slika 29: Razsevni diagram za polmere notr. dela in širine rob. dela tipskih primerkov. ... 50

Slika 30: Razsevni diagram za višine in število zavojev. ... 51

(9)

ix SEZNAM TABEL

Tabela 1: Pregled opisov raziskovanih vrst ... 23

Tabela 2: Vrste vključene v statistične analize in število opazovanj za vsako vrsto... 26

Tabela 3: Rezultati parametrične (F) in neparametrične (H) analize variance ... 27

Tabela 4: Pregled rezultatov meritev ... 38

(10)

1 1. UVOD

Foraminifere (slovensko luknjičarke) so ameboidni enocelični evkarionti. Ime so dobile po foramnu oziroma odprtini, ki pri večkamričnih oblikah med seboj povezuje kamre (Slika 1) (Wilkinson, 1997). Včasih se jim reče tudi »armirane amebe« zaradi zelo tanke lupine ali teste, ki jo tvorijo na različne načine in iz različnih snovi. Tako poznamo foraminifere z organsko testo, aglutinirano testo, testo zgrajeno iz aragonita ali kalcita, ki ga izloča foraminifera sama, ter celo kremenične teste (Wilkinson, 1997).

Foraminifere najdemo v skoraj vseh vodnih okoljih, od rečnih estuarijev do globokih morij, kjer predstavljajo tako planktonske kot tudi bentoške vrste. Najstarejši najdeni fosilni primerki segajo v obdobje zgodnjega kambrija. Od takrat naprej se je skozi evolucijo razvilo več kot 50 000 vrst, od katerih je približno 10 000 danes še živečih (Adl et al., 2007), ostalih 40 000 pa je fosilnih (Pawlowski et al., 2014). Okoli 90 izmed teh fosilnih vrst sestavlja rod Trocholina Paalzow, 1922 s tipsko vrsto Involutina conica Schlumberger, 1898 (Loeblich

& Tappan, 1988). Kristan-Tollmann (1963) je rod umestila v družino Trocholinidae.

Troholine so se prvič pojavile v poznem triasu, natančneje noriju. Od takrat naprej jih najdemo vse do pozne krede, ko v cenomaniju izumrejo (Loeblich & Tappan, 1988). Za rod Trocholina je značilna stožčasta hišica s kroglastim prolokulom, ki se nadaljuje v trohospiralno zavito drugo kamro. Vsi zavoji so vidni na konveksni zgornji strani teste, na umbilikalni, spodnji strani pa so vidne bradavicam podobne papile z lamelarno strukturo.

Slika 1: Osnovna anatomija foraminifer prikazana na fiktivnem primeru (Prirejeno po: Wilkinson, 1997).

(11)

2 Stene hišice so pri krednih vrstah na zunanji strani perforirane s širokimi, na notranji strani pa z ozkimi porami (Loeblich & Tappan, 1988). Vrste so avtorji med seboj ločili po številnih kvalitativnih (npr. obliki lumnov) in kvantitativnih lastnostih (npr. višini hišice), vendar so v večini primerov opisi vrst opisni. To pomeni, da so razlike med nekaterimi vrstami postavljene na dokaj subjektiven način. Posameznik ima lahko zaradi tega številne težave pri določanju vrst.

(12)

3 2. MATERIALI IN METODE

Delo za izdelavo diplomskega dela sem izvedel v dveh sklopih. Prvi sklop je zajemal zbiranje ter branje literature, določitev parametrov za ločevanje vrst ter merjenje in obdelovanje izbranih primerkov. Drugi sklop je zajemal izdelavo osnutka »določevalnega ključa« (frazo v tem primeru uporabljam v dokaj ohlapnem pomenu, saj je šlo za opis korakov ločevanja vrst) ter izdelavo oz. pisanje celotnega diplomskega dela.

Prvi korak pri izdelavi diplomskega dela je bilo zbiranje ter pregledovanje literature. Pri tem smo določili kvantitativne ter kvalitativne parametre, ki so bili v nadaljevanju uporabljeni za določanje in ločevanje vrst. V tabelo (Priloga 1) sem vnesel sledeče podatke:

1. Starost: Starost formacije oziroma plasti, v katerih so našli določene primerke.

2. Določitev: Vrstno ime, kot so ga določili avtorji članka.

3. Vrsta preseka: Ločili smo osni presek, kjer je fosil v zbrusku presekan vzdolž osi zavijanja, poševni presek, tangencialni presek, ki poteka ob robu teste ter prečni presek, ki je pravokoten na os zavijanja. Nekateri primerki so bili izolirani iz kamnine.

4. Premer prolokula: Premer prve kamre foraminifere. Meril sem širino lumna, brez stene.

5. Višina (h): Podana v μm. Razdalja med bazalnim in apikalnim delom foraminifere.

6. Premer (d): Ali širina. Podan v μm. Merjena je bila razdalja med stranicama foraminifere na njenem najširšem delu (zadnji zavoj).

7. Polmer notranjega dela: Podan v μm. Širina zadnjega zavoja.

8. Širina robnega dela: Podana v μm. Razdalja med začetkom umbilikalnega dela ter stranico foraminifere.

9. Število zavojev: Število presekov lumna vzdolž stranice teste, brez prolokula. Če se je število zavojev na desni in levi strani razlikovalo (zaradi nepopolno zaključenega zadnjega zavoja), sem upošteval večje število.

10. Višina lumna pri 4. zavoju: Podana v μm. Višina kamre ali lumna pri 4. zavoju, merjena vzporedno z osjo zavijanja.

11. Širina lumna pri 4. zavoju: Podan v μm. Širina kamre ali lumna pri 4. zavoju, merjena pravokotno z osjo zavijanja.

12. Inkrementalni kot 1: Kot, katerega kraka sta tangenti na prolokul in lumen 1. zavoja.

13. Inkrementalni kot 4: Kot, katerega kraka sta tangenti na lumen 3. zavoja in lumen 4.

zavoja.

14. Zadnji inkrementalni kot: Kot, katerega kraka sta tangenti na lumen zadnjega zavoja in lumen pred njim.

15. Oblika lumna: Pri obliki lumna smo ločili elipsasto in pravokotno obliko.

Nekateri od merjenih parametrov so grafično prikazani na Sliki 2.

(13)

4 Slika 2: Grafični prikaz merjenih parametrov na primeru Trocholina umbo (Prirejeno po:

Senowbari-Daryan et al., 2010).

V analizo je bilo vsega skupaj vključenih 329 primerkov, ki so pripadali 17 vrstam, in sicer 12 primerkov T. acuta, 35 primerkov T. blaui, 12 primerkov T. conica, 5 primerkov T. cordevolica, 34 primerkov T. crassa, 3 primerki T. eduardi, 7 primerkov T. francorussoi, 7 primerkov T.

gracilis, 22 primerkov T. granosa, 1 primerek T. intermedia, 18 primerkov T. laevis, 6 primerkov T. piriniae, 6 primerkov T. plagiostoma, 81 primerkov T. turris, 4 primerki T.

ultraspirata, 69 primerkov T. umbo, 7 primerkov T. verrucosa.

Razdalje in kote sem meril s pomočjo programa za analiziranje slik JMicroVision (Roduit, 2002, prosto dostopen na strani: https://jmicrovision.github.io/).

Ko sem pridobil in zabeležil vse potrebne podatke, sem jih statistično obdelal v preizkusni verziji programa Statsoft Statistica. V programu sem izvedel osnovno statistiko, analizo variance ter t-teste. Program je dostopen na strani: https://www.tibco.com/resources/product- download/tibco-statistica-trial-download-windows.

(14)

5 3. PREDHODNE RAZISKAVE

3.1. Opis rodu Trocholina

Kraljestvo: Chromista

Deblo: Foraminifera (d'Orbigny, 1826) Red: Involutinida Hohenegger & Piller, 1977

Družina: Trocholinidae Kristan-Tollmann, 1963, emend. Rigaud et al., 2013 Poddružina: Trocholininae Kristan Tollmann, 1963, emend. Rigaud et al., 2013 Rod: Trocholina Paalzow, 1922

Značilnosti: Hišica vrst rodu Trocholina je prosta, nepritrjena. Testa je konična, njena oblika je lahko ploščata do ozka in visoka (v obliki projektila, npr. T. ultraspirata Blau, 1987b).

Kroglast prolokul se nadaljuje v nerazdeljeno trohospiralno zavito cevasto kamro. Lamelarne strukture na zunanji strani teste so slabo razvite, medtem ko so na umbilikalni strani dobro razvite v obliki papil. Stene hišice so perforirane in sestavljene iz vlaknastega aragonita.

Kanalni sistem ni razvit. Apertura je preprosta (Rigaud et al., 2013).

Rod Trocholina naj bi se razvil iz dveh različnih prednikov; v obdobju od zgornjega ladinija do karnija naj bi se razvile vrste z visoko in relativno ozko obliko hišice (npr. T. cordevolica), ki so morfološko podobne rodu Lamelliconus. Proti koncu triasa pa naj bi se razvile ploščate oblike (npr. T. plagiostoma), ki so morfološko podobne rodu Frentzenella in rodu Semiinvoluta (Rigaud et al., 2013).

Stratigrafski razpon: Stratigrafski razpon rodu Trocholina zajema obdobje od poznega ladinija do jure, možno je tudi pojavljanje rodu v spodnjekrednih kamninah, kar pa še ni potrjeno (Rigaud et al. 2013).

Vključene vrste: T. acuta, Oberhauser, 1964, norij-retij; T. blaui Senowbari-Daryan et al., 2010, retij-zgodnja jura; T. conica (Schlumberger, 1898), norij-zgodnja kreda; T. conosimilis Subbotina et al., 1960, callovij-oxfordij; T. cordevolica Oberhauser, 1964, pozni ladinij-karnij;

T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970, retij; T. francorussoi (Di Bari, 1998), karnij;

T. gracilis Blau, 1987a, retij-zgodnja jura; T. intermedia Frentzen, 1941, zgodnja jura, T.

klaipedica Grigelis, 1985, callovij; ?T. krzyżanowiensis Stzejn, 1957, pozni valanginij; T.

nidiformis (Brückmann, 1904), jura; ?T. nodulosa (Seibold & Seibold, 1960), pozna jura; T.

piriniae Blau, 1987b, zgodnja jura; T. plagiostoma Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970, retij;

T. remesiana Chapman, 1900, tithonij; ?T. silvai Petri, 1962, kimmeridgij; T. transversarii Paalzow, 1932, pozna jura; T. turris Frentzen, 1941, zgodnja jura; T. ultraspirata Blau, 1987b, zgodnja jura; in T. umbo Frentzen, 1941, zgodnja jura (Rigaud et al., 2013).

(15)

6 3.2. Opisi analiziranih vrst

Trocholina acuta Oberhauser, 1964

Izvor imena: Trocholina acuta je dobila ime po koničastem začetku testa in relativno ostrem robu spodnjega dela teste (acutus – lat. oster).

Locus typicus: Zgornji del doline Placklesweise.

Stratum typicum: Retijska formacija Zlambach laporovec.

Holotip: Oberhauser (1964), tabla 2, slike 11a, b, c.

Značilnosti: Trocholina acuta (Sl. 3) je majhna, ostroroba, srednje visoka troholina z izrazitimi papilami na spodnji strani teste. Testa je rahlo konična. Robni deli so tekom fosilizacije pogosto korodirani, zaradi česar lahko to vrsto zamenjamo s karnijskimi oblikami. Razmerje med širino robnega dela in polmerom notranjega dela je 1 : 1 do 1 : 2 (Oberhauser, 1964).

Dimenzije holotipa: d = 240 µm, h = 130 µm.

Piller (1978) prvotnemu opisu doda naslednje ugotovitve:

Ugotovi, da ima T. acuta v povprečju od 8 do 12 zavojev. Ugotovi, da testa proti zadnjim zavojem pogosto postane širša, zato so zadnji 2-3 zavoji vidno ločeni. Loči oblike lumna na okrogle, hruškaste oblike ter zaobljene pravokotne. Ugotovi, da imajo hišice primerkov premer 180-400 µm in so visoke 130-400 µm. Vrsti postavi stratigrafski razpon od norija do retija.

Ločevanje: Vrsto T. acuta Oberhauser, 1964, od ostalih troholin, ki jih je opisala Kristan (1957) ločimo po majhni velikosti in zavojih, ki so vidni na zunanji strani teste. Od T. cordevolica Oberhauser, 1964, se loči po razpoznavnih strukturah na bazi hišice in ožji zavojnici. Piller (1978) T. acuto Oberhauser, 1964, od ostalih poznotriasnih vrst loči po majhni velikosti in velikem številu zavojev. Od T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970, jo loči po tem, da je višina teste T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann večja od njene širine in ima več zavojev. Piller (1978) tudi opozori na podobnost vrste T. acuta Oberhauser, 1964, s T. turris Frentzen, 1941, in izpostavi, da bi lahko šlo za sinonima.

Slika 3: Holotip vrste Trocholina acuta Oberhauser, 1964 (slika primerka iz: Oberhauser, 1964).

(16)

7 Trocholina blaui Senowbari-Daryan et al., 2010

Izvor imena: Trocholina blaui je ime dobila po Joachimu Blau, ki je preučeval spodnjejurske troholine v Alpah.

Locus typicus: Iran, južno od mesta Bagherabad, severovzhodno od mesta Esfahan, skrajno zgornji del solenoporacejskih plasti.

Stratum typicum: Zgornjetriasna Nayband formacija.

Holotip: Senowbari-Daryan et al. (2010), tabla 6, slika i.

Značilnosti: T. blaui (Sl. 4) ima sploščeno, konično obliko teste. Premer lumnov se navzdol zelo hitro povečuje in tvori trikoten, okrogel ali ovalen obris. T. blaui ima 4-5 (6?) zavojev, ki so vidni na zunanji strani teste. Višina teste (240-400 µm) je vedno manjša od premera (400- 800 µm). Umbilicus je kratek in se zaključi s 3 do 4 stebričastimi nodulami. Stratigrafski razpon T. blaui zajema pozni trias, najverjetneje retij.

Ločevanje: T. blaui Senowbari-Daryan et al., 2010, je podobna T. turris Frentzen, 1941, od nje pa se loči po manjšem številu zavojev in obliki teste: T. turris Frentzen, 1941, ima zaobljeno testo, medtem ko je ta pri T. blaui Senowbari-Daryan et al., 2010, oglata. Od ostalih vrst se prav tako loči po prej opisanih kriterijih.

Slika 4: Holotip vrste Trocholina blaui Senowbari-Daryan, 2010 (slika primerka iz: Senowbari- Daryan et al., 2010).

(17)

8 Trocholina conica (Schlumberger, 1898)

Izvor imena: Avtor ne poda izvora imena. Sklepam, da je vrsta ime dobila po stožčasti obliki (conicus – lat. stožec).

Locus typicus: Majhen kamnolom na poti med krajema Villers-sur-Mer in Caen, južno od vasi Hérouvillette.

Stratum typicum: Zgornjeladinijski ooidni apnenci.

Holotip: Schlumberger (1898), slike 1-3.

Značilnosti: Premer cevaste druge kamre T. conica (Sl. 5) se proti mlajšim zavojem povečuje.

Testa je konične oblike. Zavoji so na zunanji strani slabo vidni zaradi gladke površine teste.

Spodnja stran notranjega dela nosi 6-8 navzven štrlečih papil (Schlumberger, 1898 – iz Ellis &

Messina, 1940 in mlajše).

Piller (1978) prvotnemu opisu doda še ugotovitev, da je zunanja stran teste ter spodnji del umbilika prekrit z lamelami. Poleg tega postavi še stratigrafski razpon vrste med norij in spodnjo kredo.

Ločevanje: Rigaud et al. (2013) vrsto T. conica (Schlumberger, 1898) od ostalih vrst ločijo po velikosti por oziroma perforacij in po obliki papil na umbilikalni strani. Papile pri T. conica (Schlumberger, 1898) so zaobljene in podaljšane, medtem ko so papile ostalih vrst poligonalne oblike. Pri ločevanju se opirajo tudi na razlike med lamelarnimi strukturami in oblikami test:

za T. conica (Schlumberger, 1898) je značilna evolutna oblika, za nekatere ostale vrste pa involutna oblika.

Slika 5: Holotip vrste Trocholina conica (Schlumberger, 1898) (slika primerka iz:

Schlumberger, 1898).

(18)

9 Trocholina cordevolica Oberhauser, 1964

Izvor imena: T. cordevolica je dobila ime po obdobju »cordevol«.

Locus typicus: Seelandalpe, severno od gore Monte Cristallo.

Stratum typicum: Zgornjetriasna Seelandschichten formacija.

Holotip: Oberhauser (1964), tabla 1, slika 9 a, b.

Značilnosti: Testa T. cordevolica (Sl. 6) je majhna in v obliki ozkega stožca. Kot med ravnino spodnjega dela in stranskega dela je med 65° in 80°. Lumni so v primerjavi z velikostjo teste dokaj veliki. Ima 6-12 zavojev. Stena T. cordevolica je perforirana. Razmerje med polmerom notranjega dela in širino robnega dela je 1 : 1 do 1 : 1,5, a je zaradi korozije robnih delov pogosto težko pravilno določiti širino le-teh (Oberhasuer, 1964).

Ločevanje: T. cordevolica Oberhauser, 1964, je podobna T. acuta Oberhauser, 1964, a se od nje loči po odsotnosti struktur (papil) na bazi hišice in ožji zavojnici. T. cordevolica Oberhauser, 1964, se od ostalih zgornjetriasnih troholin loči po relativno velikem premeru lumnov mlajših zavojev in posledično nižjem številu zavojev.

Slika 6: Holotip vrste Trocholina cordevolica Oberhauser, 1964 (slika primerka iz.

Oberhauser, 1964).

(19)

10 Trocholina crassa Kristan, 1957

Izvor imena: T. crassa je dobila ime po svoji debelušni obliki (crassus – lat. debel).

Locus typicus: Plackleswiese, Hohe Wand, Spodnja Avstrija.

Stratum typicum: Retijski laporovci iz Hallstäta.

Holotip: Kristan (1957), tabla 24, slika 5 a, b in c.

Značilnosti: Testa T. crassa (Sl. 7) je srednje velikosti in konične oblike. Vrh teste je močno zaobljen, zadnji zavoj pa je ponavadi manj zaobljen, zato se približno na sredini teste vedno pojavi majhna udrtina. Stena teste je zelo debela in perforirana z velikimi porami. Ima 4-8 zavojev, ki so na zunanji strani teste vidni samo v primeru deformacije zaradi lateralnega pritiska. Zavoji navzdol v velikosti naraščajo počasi in enakomerno. Lumni so hruškaste oblike in so dvakrat širši kakor so visoki. Spodnji del teste je konveksen in čez celo površino prepreden s papilami. Kristan (1957) je pri T. crassa prepoznala dve obliki, makro- in mikrosferično, od katerih je mikrosferična najbolj pogosta. Obliki se razlikujejo v velikosti prolokula;

makrosferične oblike imajo prolokul, ki je trikrat večji od lumna pri prvem zavoju, medtem ko je pri mikrosferičnih oblikah premer prolokula enak premeru lumna pri prvem zavoju.

Dimenzije ostalih primerkov: d = 870-1440 µm, h =370-790 µm.

Ugotovi, da so lumni lahko še okrogle, srpaste oblike, v obliki ledvice ali pa v obliki zaobljenega kvadrata. Ugotovi, da se prolokul ne nahaja direktno na vrhu teste, ampak je pokrit s slojem materiala, zato je na tem mestu debelina teste največja. Stratigrafski razpon vrste postavi med norij in retij.

Ločevanje: Kristan (1957) je T. crassa Kristan, 1957, od T. laevis Kristan, 1957, ločila na podlagi števila zavojev (4-8 pri T. crassa, največ 5 pri T. laevis), obliki lumna (lumni T. laevis so pretežno okrogle oblike) in konveksnega umbilika pri T. crassa. Kristan (1957) opozori, da sta si vrsti, kljub prej naštetim razlikam, podobni. Piller (1978) nasprotno določi, da sta si vrsti sinonimni. Piller v to sinonimiko doda še T. granosa Frentzen, 1941. Naknadno Piller na podlagi lamelarnih struktur te tri vrste uvrsti pod eno samo, kjer T. crassa Kristan, 1957, T.

laevis Kristan, 1957 in T. granosa Frentzen, 1941, predstavljajo samo faze rasti.

Slika 7: Holotip vrste Trocholina crassa Kristan, 1957 (slika primerka iz: Kristan, 1957).

(20)

11 Trocholina eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970

Izvor imena: T. eduardi je dobila ime po očetu enega izmed avtorjev.

Locus typicus: Krautgartenalm, 50 m severno od Krautgartenalmhütte, Zgornja Avstrija.

Holotip: Tollmann & Kristan-Tollmann (1970), tabla 6, slika 10.

Značilnosti: T. eduardi (Sl. 8) je majhna in krhka. Testa je v obliki ostrega konusa. Ima 15-16 zavojev, ki so medlo vidni na zunanji strani teste. Spodnja stran teste je rahlo izbočena na območju umbilika, nato se proti robovom izravna. Na območju umbilika je moč najti papile.

Apertura je preprosta in se nahaja na spodnjem delu teste (Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970).

Ločevanje: Tollmann & Kristan-Tollmann (1970) ločita T. eduardi Tollmann & Kristan- Tollmann, 1970 od T. turris Frentzen, 1941 na podlagi višine (T. turris je nižja), števila zavojev (T. turris jih ima manj) ter prisotnosti umbilikalnega čepka z velikimi nodulami (papilami) pri T. turris. Razlike med T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 in T. acuta Oberhauser, 1964 so podane pri opisu vrste T. acuta Oberhauser, 1964.

Piller (1978) poda še možnost razlikovanja T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 in T. acuta Oberhauser, 1964 od T. crassa Kristan, 1957, T. laevis, Kristan, 1957 in T. verrucosa Kristan, 1957 na podlagi debeline teste: lumni se pri vrstah T. crassa, T. laevis in T. verrucosa nahajajo globlje v testi.

Slika 8: Holotip vrste Trocholina eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 (slika primerka iz: Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970).

(21)

12 Trocholina francorussoi (di Bari, 1998)

Izvor imena: T. francorussoi je dobila ime po Francu Russo, ki je med drugim raziskoval tudi Cassiansko favno.

Locus typicus: Južno od jezera Misurina, Cortina d'Ampezzo, Dolomiti, Italija.

Stratum typicum: San Cassiano formacija.

Holotip: Di Bari (1998), tabla 1, slika 1.

Značilnosti: testa T. francorussoi (Sl. 9) je rahlo zaobljene konične oblike. Spodnji del teste je raven oz. rahlo konkavne oblike. Na umbilikalni strani so vidne papile različnih oblik in velikosti. Ima 10-12 zavojev, ki so vidni na zunanji strani teste. Na zunanji površini teste nad kamro drugega zavoja sta vidna dva pasova por. Lumni so lečaste oblike. Stratigrafski razpon T. francorussoi zajema pozni trias, natančneje karnij.

Dimenzije holotipa: d = 270 µm, v = 230 µm

Dimenzije ostalih primerkov: d = 160-300 µm, v = 210-380 µm.

Ločevanje: Avtor prvotnega opisa ne poda podatka o ločevanju T. francorussoi (di Bari, 1998) od ostalih triasnih in spodnjejurskih troholin.

Slika 9: Holotip vrste Trocholina francorussoi (di Bari, 1998) (slika primerka iz: di Bari, 1998).

(22)

13 Trocholina gracilis Blau, 1987a

Izvor imena: T. gracilis je dobila ime po tanki oz. vitki obliki hišice (gracilis – lat. tanek, vitek).

Locus typicus: Kalkofen, zahodnji Lavant.

Stratum typicum: Lavantske breče.

Holotip: Blau (1987a), tabla 3, slika 1.

Značilnosti: Za T. gracilis (Sl. 9) je značilna koničasta testa. Ima 15-17 zavojev, ki so med sabo jasno ločeni. Lumni so ponavadi v obliki srpa ali zaobljenega pravokotnika (Blau, 1987b).

Dimenzije: d = 320-370 µm, h = 350-400 µm.

Ločevanje: T. gracilis Blau, 1987a se od T. acuta Oberhauser, 1964 loči po višjem številu zavojev in razmerju med premerom in višino. Premer T. acuta Oberhauser, 1964 je večji od višine. Od T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 se loči po neizbočenosti umbilikalnega čepka ter po razmerju med premerom in višino (višina T. eduardi je dvakrat večja od premera).

Slika 10: Holotip vrste Trocholina gracilis Blau, 1987a (slika primerka iz: Blau, 1987a).

(23)

14 Trocholina granosa Frentzen, 1941

Izvor imena: T. granosa je dobila ime po številnih granularnih strukturah na spodnjem delu teste (granosa – lat. polna zrn).

Locus typicus: Asselfingen, južna Nemčija.

Stratum typicum: Lias β, Muscheltrümmerbank.

Holotip: Frentzen (1941), tabla 1, slika 11a, b.

Značilnosti: Za T. granosa (Sl. 10) je značilna krožna testa, ki je v vrhu zaobljena. Ima 5-7 zavojev, ki so vidni na zunanji strani teste. Apertura je v obliki nepravilnega štirikotnika. Kot nakazuje ime, ima T. granosa na spodnji strani teste papile različnih velikosti (Frentzen, 1941).

Ločevanje: Odnos med T. granosa Frentzen, 1941, T. crassa Kristan, 1957, in T. laevis Kristan, 1957 je podan pod opisom vrste T. crassa Kristan, 1957. Wicher (1952) T. granosa Frentzen, 1941 postavi v sinonimiko s T. umbo Frentzen, 1941. Naslednje raziskave (npr. Gušić, 1975) sicer te dve vrsti razločijo med sabo na podlagi vidljivosti zavojev na zunanjosti teste (zavoji T. umbo so vedno jasno vidni), a je ta kriterij dokaj nezanesljiv.

Slika 11: Holotip vrste Trocholina granosa Frentzen, 1941 (slika primerka iz: Frentzen, 1941).

(24)

15 Trocholina intermedia Frentzen, 1941

Izvor imena: T. intermedia je dobila ime po obliki hišice, saj se njena oblika nahaja med obliko hišice T. umbo in T. turris (intermedius – lat. med).

Locus typicus: Aselfingen, južna Nemčija.

Holotip: Frentzen (1941), tabla 1, slika 10 a, b.

Značilnosti: Oblika teste T. intermedia (Sl. 11) je krožna in zaobljena v vrhu. Višina teste predstavlja približno 4/5 širine. Ima 5-7 zavojev, ki so vidni na zunanji strani teste. Spodnji del teste je gladek, brez kakršnihkoli značilnih struktur (papil). Premer notranjega dela predstavlja približno 1/2 celotnega premera. Apertura je eliptične oblike (Frentzen, 1941).

Ločevanje: Avtor prvotnega opisa ne poda podatka o ločevanju T. intermedia Frentzen, 1941, od ostalih triasnih in zgodnjejurskih troholin.

Slika 12: Holotip vrste Trocholina intermedia Frentzen, 1941 (Slika primerka iz: Frentzen, 1941).

(25)

16 Trocholina laevis Kristan, 1957

Izvor Imena: T. laevis je poimenovana po gladki zunanjosti hišice (laevis – lat. gladek).

Holotip: Kristan (1957), tabla 24, slika 12 a, b, c.

Značilnosti: Testa T. laevis (Sl. 12) je v obliki nizke kupole. Zgornja stran je zaobljeno konveksna in gladka, spodnja stran pa je jasno konveksna z značilnimi zrnatimi strukturami, ki pokrivajo tudi zadnji zavoj. Povprečno ima pet zavojev, ki niso vidni na zunanji strani teste.

Rob teste je nagnjen pod topim kotom. Testa T. laevis je debela, groba ter vsebuje velike pore.

Apertura se nahaja na spodnji strani teste in je pogosto neprepoznavna. Lumni so krožne oblike (Kristan, 1957).

Dimenzije ostalih primerkov: d = 620-910 µm, h = 360-390 µm.

Kristan (1957) pri T. laevis prepozna dve obliki, makro- in mikrosferično, ki ju lahko razločimo samo v prerezu. Prolokul je pri makrosferični obliki trikrat večji od nadaljnjih lumnov, katerih velikost se postopoma in enakomerno veča. Pri mikrosferični obliki pa so prolokul in lumna prvih dveh zavojev približno enako veliki. Velikost nadaljnjih lumnov se najprej veča zelo hitro, nato pa se upočasni. Kristan ne zazna tranzicijskih oblik med makro- in mikrosferično obliko.

Ločevanje: Odnos med T. granosa Frentzen, 1941, T. crassa Kristan, 1957, in T. laevis Kristan, 1957, je opisan pod opisom vrste T. crassa Kristan, 1957. Ločevanje T. laevis Kristan, 1957 od T. acuta Oberhauser, 1964 in T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 je podano pod opisom vrste T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970.

Slika 13: Holotip vrste Trocholina laevis Kristan, 1957 (slika primerka iz: Kristan, 1957).

(26)

17 Trocholina piriniae Blau, 1987b

Izvor Imena: T. piriniae je dobila ime po C. Pirini.

Locus typicus: Lienški Dolomiti, vzhodni Amlacher Wiesen-Mulde.

Stratum typicum: Zgornjetriasni apnenci (Lavantske breče).

Holotip: Blau (1987b), tabla 2, slika 2.

Značilnosti: Oblika teste T. piriniae (Sl. 13) zelo variira, lahko je koničasta ali pa ploščata (v obliki zvonca). Ima 15-17 zavojev, ki so vidni na zunanji strani teste in so med seboj jasno ločeni. Spodnji del teste je izravnan. Razmerje med širino robnega dela in premerom notranjega dela je med 2,1 in 2,4. Lumni so lahko v obliki zaobljenega pravokotnika ali širokega polmeseca (Blau, 1987b).

Dimenzije primerkov: d = 525-700 µm, h = 325-450 µm.

Ločevanje: T. piriniae Blau, 1987b je podobna T. acuta Oberhauser, 1964, a se od nje loči po velikosti, večjem številu zavojev in izravnanem bazalnem delu hišice. T. piriniae Blau, 1987b se od T. eduardi Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970, loči po izravnanem bazalnem delu hišice, odsotnosti struktur (papil) na umbilikalnem delu in večji aperturi. T. piriniae Blau, 1987b se od ostalih troholin zlahka loči po njeni višini in številu zavojev.

Slika 14: Holotip vrste Trocholina piriniae Blau, 1987b (slika primerka iz: Blau, 1987b).

(27)

18 Trocholina plagiostoma Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970

Izvor imena: T. plagiostoma je dobila ime po nagnjenem robu ustne odprtine (plagio – lat.

poševen, stoma – lat. usta).

Locus typicus: Krautgartenalm, 50 m severno od Krautgartenalmhütte, Zgornja Avstrija.

Holotip: Tollmann & Kristan-Tollmann (1970), tabla 6, slika 5.

Značilnosti: Testa vrste T. plagiostoma (Sl. 14) je tanka, rahlo ploščate trohoidne oblike z ravnim do rahlo konkavnim spodnjim delom. Ima 5-6 zavojev, ki niso vidni na zunanji strani teste. Spodnji del teste je pokrit z redkimi večjimi vozličastimi strukturami (papilami). Apertura je dokaj velika, poteka poševno ter nekoliko odstopa od roba teste, zato se tekom fosilizacije pogosto odlomi (Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970).

Ločevanje: Avtorja prvotnega opisa ne poda podatka o ločevanju T. plagiostoma Tollmann &

Kristan-Tollmann, 1970, od ostalih triasnih in spodnjejurskih troholin. Rigaud et al. (2013) predlagajo razčlenitev rodu Trocholina na dve skupini, ki so se razvile iz različnih prednikov.

T. plagiostoma Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 uvrstijo v drugo skupino, ki se pojavi proti koncu triasa (norij-retij). Za to skupino je značilna ploščata oblika teste. Na podlagi te ugotovitve naj bi lahko ločili T. plagiostoma Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 od ladinijskih in karnijskih vrst.

Slika 15: Holotip vrste Trocholina plagiostoma Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970 (slika primerka iz: Tollmann & Kristan-Tollmann, 1970).

(28)

19 Trocholina turris Frentzen, 1941

Izvor imena: T. turris je dobila ime po stolpičasti obliki teste (turris – lat. stolp).

Locus typicus: Aselfingen, Južna Nemčija.

Holotip: Frentzen (1941), tabla 1, slika 13 a, b.

Značilnost: Za T. turris (Sl. 15) je značilna visoka testa krožne oblike, katere velikost je v večini primerov večja ali pa enako velika premeru. Vrh teste je zaobljen. Ima približno 10 zavojev, ki niso vidni na zunanji strani teste, zadnji pa se nahaja na spodnji strani. Spodnja stran nima značilnih struktur. Premer notranjega dela predstavlja 1/3 premera teste. Apertura je krožne do eliptične oblike (Frentzen, 1941).

Vrsti določi stratigrafski razpon od norija do zgodnje jure. Ugotovi, da so lumni lahko v obliki zaobljenega trikotnika ali pravokotnika.

Izmeri razpone dimenzij primerkov: d = 200-300 µm, h = 200-300 µm.

Ločevanje: Odnos med T. turris Frentzen, 1941 in T. acuta Oberhauser, 1964 je podan pod opisom vrste T. acuta Oberhauser, 1964. Piller (1978) loči T. turris Frentzen, 1941 od T. umbo Frentzen, 1941 na podlagi ozkega (gostega) navitja kanala in odsotnosti lamelarnih struktur na zunanji strani teste pri T. turris Frentzen, 1941, a poudari, da ne smemo izključiti možnosti, da gre za sinonima, kot je menil tudi Wicher (1952).

Slika 16: Holotip vrste Trocholina turris Frentzen, 1941(slika primerka iz: Frentzen, 1941).

(29)

20 Trocholina ultraspirata Blau, 1987b

Izvor imena: T. ultraspirata je dobila ime po ozki obliki in visokem številu zavojev (ultra – lat. onstran, naprej, dodatno, spirata – lat. tuljava).

Locus typicus: Lienški Dolomiti, v Amlacher Wiesen-Mulde.

Stratum typicum: Zgornjetriasni apnenci.

Holotip: Blau (1987b), tabla 3, slika 5.

Značilnosti: Testa T. ultraspirata (Sl. 16) je visoka in ozka (v obliki projektila). Ima najmanj 25-26 zavojev, ki so vidni na zunanji strani teste in so med seboj jasno ločeni. Oblika lumnov se proti mlajšim zavojem spreminja: pri starejših zavojih je okrogle oblike, nato se počasi spremeni v ovalno obliko, pri mlajših zavojih pa je zaobljeno pravokotne oblike. Razmerje med širino robnega dela in premerom notranjega dela je 7,5 (Blau, 1987b).

Ločevanje: T. ultraspirata Blau, 1987b, se od ostalih triasnih in zgodnjejurskih troholin loči po visokem številu zavojev in značilni ozki ter visoki hišici.

Slika 17: Holotip vrste Trocholina ultraspirata Blau, 1987b (slika primerka iz: Blau, 1987b).

(30)

21 Trocholina umbo Frentzen, 1941

Izvor imena: T. umbo je dobila ime po ščitasti obliki teste (umbo – lat. ščit).

Locus typicus: Aselfingen, južna Nemčija.

Holotip: Frentzen (1941), tabla 1, slika 12 a, b, c.

Značilnosti: Testa T. umbo (Sl. 17) je ploščate polkrožne oblike. Ima 5-6 zavojev, ki so vidni na zunanji strani teste. Apertura je krožne oblike. Širina T. umbo je približno dvakrat večja od višine. Premer notranjega dela predstavlja 3/4 celotnega premera teste (Frentzen, 1941).

Vrsti določi stratigrafski razpon od norija do zgodnje jure. Ugotovi, da je oblika teste T. umbo zelo raznolika, lahko je namreč ploščate polkrožne oblike ali pa v obliki ostrega stožca. Spodnji del teste je lahko izravnan ali pa redko rahlo izbočen navzven. Lumni so lahko krožne, ovalne, zaobljene, trikotne ali štirikotne oblike, v individualnem primerku se lahko pojavi več različnih oblik. Opazi, da je nad prolokulom in prvim zavojem testa odebeljena, medtem ko nadaljnji zavoji ležijo zelo blizu površine teste.

Določi razpon dimenzij primerkov: d = 320-550 µm, h = 140-350 µm.

Ločevanje: Odnos med T. umbo Frentzen, 1941 in T. granosa Frentzen, 1941, je podan pod opisom vrste T. granosa Frentzen, 1941. Odnos med T. umbo Frentzen, 1941 in T. turris Frentzen, 1941 je podan pod opisom vrste T. turris Frentzen, 1941.

Slika 18: Holotip vrste Trocholina umbo Frentzen, 1941 (slika primerka iz: Frentzen, 1941).

(31)

22 Trocholina verrucosa Kristan, 1957

Izvor imena: T. verrucosa je dobila ime po bradavičastih strukturah na zgornji strani teste (verrucosa – lat. bradavičast).

Holotip: Kristan (1957), tabla 24, slika 3 a, b, c.

Značilnosti: Testa T. verrucosa (Sl. 18) je v obliki ploščatega kroga in se na spodnjem delu rahlo izboči. Ima približno štiri zavoje, od katerih je medlo viden samo zadnji in pol. Na zgornji strani teste so vidne bradavičaste strukture (papile). Nekatere so tudi med seboj povezane.

Lupina teste vsebuje številne velike pore. Lumni so krožne oblike (Kristan, 1957).

Določi stratigrafski razpon vrste od norija do retija. Ugotovi, da oblika teste variira in je poleg ploščate krožne oblike lahko še v obliki stožca z zaobljenim vrhom. Pod vrhom je testa najdebelejša. Spodnji del teste se lahko rahlo ukrivi navznoter in je tako konkavne oblike.

Ugotovi, da se oblika lumna proti ustni odprtini spremeni, mlajši lumni so krožne do ovalne oblike, starejši pa preidejo v štirikotno obliko, kar ima za posledico ostre robove na zunanji strani teste. Oblika ustne odprtine je enaka obliki starejših lumnov.

Določi razpon dimenzij primerkov: d = 330-880 µm, h = 150-400 µm.

Ločevanje: Vrsto T. verrucosa Kristan, 1957, ločimo od ostalih troholin po prisotnosti značilnih bradavičastih struktur na zunanjosti teste.

Slika 19: Holotip vrste Trocholina verrucosa Kristan, 1957 (slika primerka iz: Kristan, 1957).

Osnovne značilnosti zgoraj opisanih vrst so povzete v Tabeli 1.

(32)

23 Tabela 1: Pregled opisov raziskovanih vrst (v tabeli je podan tipski material).

Vrsta T. acuta Oberhauser,

1964 T. blaui

Senowbari-Daryan et al., 2010

T. conica

(Schlumberger, 1898) T. cordevolica

Oberhauser, 1964 T. crassa

Kristan, 1957 T. eduardi Tollmann

& Kristan-Tollmann, 1970 Holotip

Višina 130-400 µm 240-400 µm 173 µm 350-420 µm 590-1260 µm 410 µm

Premer 180-400 µm 400-800 µm 364 µm 290-410 µm 870-1440 µm 210 µm

Število zavojev 8-12 4-5 (6?) 7 6-12 4-8 15-16

Oblika teste Srednje velika, ostroroba, rahlo konična, izrazite papile na spodnji

strani

Sploščena, konična, ostroroba, brez vidnega

prolokula

Sploščena ali nesploščena, konična,

na spodnjem delu okrašena s papilami

Majhna, ozka,

konična Srednje velika, konična, vrh močno

zaobljen, majhna udrtina na sredini teste, spodnja stran

konveksna

Majhna, krhka, ostro konična, spodnja stran rahlo izbočena

okrašena z granularnimi

strukturami

Oblika lumna Okrogla, hruškasta

ali zaobljen kvadrat Trikotna, okrogla ali

ovalna Zaobljena, rahlo

ledvičasta Okrogla, ovalna Hruškasta, okrogla, srpasta, ledvičasta ali

zaobljen kvadrat

Ni podatka zaradi izoliranih primerkov

se nadaljuje

(33)

24 nadaljevanje

Vrsta T. francorussoi (di Bari), 1998

T. gracilis Blau, 1987a

T. granosa Frentzen, 1941

T. intermedia Frentzen, 1941

T. laevis Kristan, 1957

T. piriniae Blau, 1987b

Holotip

Višina 230 µm 350-400 µm 193 µm 276 µm 360-390 µm 325-450 µm

Premer 270 µm 320-370 µm 381 µm 368 µm 620-910 µm 525-700 µm

Število zavojev 10-12 15-17 5-7 5-7 5 15-17

Oblika teste Rahlo zaobljena, konična, v dnu izravnana ali rahlo

konkavna

Koničasta, konična Krožna, vrh zaobljen, zrnate strukture različnih velikosti na

spodnji strani

Krožna, v vrhu

zaobljena Nizka, kupolasta, zaobljen vrh, spodnji

del konveksen

Oblika zelo variira od koničaste do

ploščate

Oblika lumna

Lečasta Srpasta ali zaobljen

pravokotnik Zaobljena, ovalna ali

zaobljen pravokotnik Ni podatka zaradi

izoliranega primerka Krožna, ovalna, ledvičasta ali zaobljeno štirikotna

Zaobljeno štirikotna ali v obliki širokega

polmeseca

se nadaljuje

(34)

25 nadaljevanje

Vrsta T. plagiostoma Tollmann & Kristan-

Tollmann, 1970

T. turris

Frentzen, 1941 T. ultraspirata

Blau, 1987b T. umbo

Frentzen, 1941

T. verrucosa Kristan, 1957

Holotip

Višina ^{210 µm} ^{200-300 µm} 270-450 µm 140-350 µm 150-400 µm

Premer ^{580 µm} ^{200-300 µm} 205-220 µm 320-550 µm 330-880 µm

Število zavojev ^5-6 ^6-10 ^25-26 ^5-6 ^3-4

Oblika teste Tanka, rahlo ploščata, spodnji del raven ali rahlo

konkaven

Visoka, krožna, zaobljen

vrh Visoka, ozka, v obliki

projektila Ploščata in polkrožna ali ostra in konična,

odebeljena nad prolokulom ter prvim

zavojem

Ploščata, krožna ali stožčasta, na spodnji strani rahlo izbočena z

vidnimi zrnatimi strukturami po celotni

testi

Oblika lumna Ni podatka zaradi

izoliranih primerkov Zaobljen trikotnik ali

pravokotnik Okrogla, ovalna,

zaobljeno štirikotna Krožna, ovalna, zaobljena, trikotna ali

štirikotna

Krožna, ovalna ali štirikotna

(35)

26 4. REZULTATI

Rezultati meritev so prikazani v Prilogi 1. V statistične analize sem vključil naslednje parametre: vrsta, višina (µm), premer (µm), polmer notranjega dela (µm), širina robnega dela (µm) in število zavojev. Parametre višina ter širina lumna pri četrtem zavoju, inkrementalni kot pri prvem zavoju, inkrementalni kot pri četrtem zavoju in zadnji inkrementalni kot sem zaradi majhnega števila meritev izločil iz statističnih analiz. Za statistične analize sem uporabil le spremenljivke z dovolj velikim številom opazovanj. Zaradi premajhnega števila meritev sem zato iz statističnih analiz izključil vrste T. eduardi, T. intermedia in T. francorussoi.

Z osnovnimi oz. opisnimi statistikami sem preveril normalnost porazdelitev in izstopajoče vrednosti, ki so lahko morebitne napake ali manjkajoče vrednosti opazovanj. Deskriptivna statistika in pripadajoči grafi (histogrami, koeficient simetrije, razsevni diagrami z regresijsko premico ter škatla-brki diagrami) so pokazali, da imajo vrste načeloma normalno porazdelitev.

Od normalne porazdelitve so odstopale vrste z majhnim številom opazovanj.

4.1. Ločevanje vrst z analizo variance

Postopek ločevanja vrst sem začel z analizo variance, ki pokaže v katerih lastnostih (spremenljivkah) se vrste med seboj razlikujejo. Uporabil sem parametrično analizo variance in neparametrično Kruskal-Wallisovo analizo variance. Prednost sem dal neparametrični Kruskal-Wallisovi metodi zaradi majhnega števila meritev pri večini vrst (Tabela 2).

Tabela 2: Vrste vključene v statistične analize in število opazovanj za vsako vrsto. V analize je bilo vključenih 279 opazovanj.

Vrsta Število opazovanj

T. acuta 12

T. blaui 32

T. conica 12

T. cordevolica 4

T. crassa 30

T. gracilis 3

T. granosa 19

T. laevis 15

T. piriniae 4

T. plagiostoma 3

T. turris 72

T. ultraspirata 2

T. umbo 67

T. verrucosa 4

(36)

27 Parametrična in neparametrična analiza variance (Tabela 3) kažeta, da se vsaj ena od analiziranih vrst razlikuje od drugih pri vsakem parametru. Iz spodnje tabele je razvidna ločevalna moč vsakega parametra. Višji kot je F oz. H bolj učinkovito je ločevanje (ob enakem številu opazovanj).

Obe analizi sta dali vsebinsko enake rezultate. Analizi se razlikujeta v tem, kateremu parametru data največjo razločevalno moč. Parametrična analiza da največjo razločevalno moč spremenljivkam število zavojev, premer in višina. Neparametrična analiza da največjo razločevalno moč spremenljivkama premer in polmer notranjega dela. Za prikaz rezultatov ločevanja vrst sem uporabil škatla-brki diagrame na podlagi neparametrične Kruskal-Wallisove analize.

Tabela 3: Rezultati parametrične (F) in neparametrične (H) analize variance, p-stopnja zaupanja, pri kateri se vrste med seboj razlikujejo.

Parametrična Neparametrična (Kruskal-Wallisova)

F p H p

višina (µm) 12,30 0,0000 80,05 0,0000

premer (µm) 12,92 0,0000 115,75 0,0000

polmer notranjega dela (µm) 8,95 0,0000 125,63 0,0000

širina robnega dela (µm) 9,71 0,0000 89,94 0,0000

število zavojev 30,67 0,0000 77,04 0,0000

Iz škatla-brki diagramov (Slika 20-24) je razviden različen razpon vrednosti parametrov. Večji kot je razpon vrednosti večja je variabilnost, kar otežuje zanesljivo razločevanje vrst zaradi prekrivanja na diagramih. Vrste z zelo majhnim številom opazovanj (npr. T. gracilis) imajo dokaj majhno variabilnost, kar kaže na trend, da se variabilnost vrst zmanjšuje z zmanjševanjem števila opazovanj.

Na podlagi škatla-brki diagramov za višine (Slika 20) se da od ostalih vrst relativno zanesljivo ločiti T. crassa. Iz diagramov je razvidno, da je mediana višin T. crassa dokaj večja od median višin ostalih vrst.

Možno je tudi razločiti T. plagiostoma od T. cordevolica in T. gracilis.

(37)

28

Median 25%-75%

Min-Max acuta

blauiconica

cordevolicacrassa

gracilisgranosa

laevisplagiostoma

turris umbo

verrucosa -200

0 200 400 600 800 1000 1200 1400

višina (µm)

Slika 20: Škatla-brki diagrami za višine.

Na podlagi škatla-brki diagramov za premere (Slika 21) spet izstopa T. crassa, a nekoliko manj kakor pri škatla-brki diagramih za višine. Mediana premerov T. crassa je večja od median premerov ostalih vrst. Zaradi delnega prekrivanja z T. laevis in T. verrucosa, T. crassa ni možno ločiti od teh dveh vrst.

Na podlagi tega diagrama je možno ločiti T. blaui, T. plagiostoma in T. conica od T. cordevolica in T. gracilis.

(38)

29

Median 25%-75%

Min-Max acuta

blaui conica

cordevolicacrassa

gracilisgranosa

laevisplagiostoma

turris umbo

verrucosa -200

0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1600

premer (µm)

Slika 21: Škatla-brki diagrami za premere.

Na podlagi škatla-brki diagramov za polmere notranjih delov (Slika 22) se da ločiti:

- T. cordevolica od T. blaui, T. conica, T. granosa, T. laevis in T. plagiostoma,

- T. gracilis od T. blaui, T. conica, T. crassa, T. granosa, T. laevis, T. plagiostoma in T.

umbo,

- T. turris od T. blaui, T. conica, T. crassa, T. granosa, T. laevis, T. plagiostoma in T.

umbo,

- T. acuta od T. blaui, T. conica, T. plagiostoma in T. turris.

(39)

30

Median 25%-75%

Min-Max acuta

blaui conica

cordevolicacrassa

gracilisgranosa

laevisplagiostoma

turris umbo

verrucosa -50

0 50 100 150 200 250 300 350 400 450 500

polmer notranjega dela

Slika 22: Škatla-brki diagrami za polmere notranjih delov.

Na podlagi škatla-brki diagramov za širine robnih delov (Slika 23) se da ločiti:

- T. plagiostoma od T. acuta, T. cordevolica, T. laevis in T. umbo,

- T. blaui od T. acuta, T. conica, T. cordevolica, T. gracilis, T. granosa, T. laevis, T. turris in T. umbo.

(40)

31

Median 25%-75%

Min-Max acuta

blaui conica

cordevolicacrassa

gracilisgranosa

laevisplagiostoma

turris umbo

verrucosa -100

0 100 200 300 400 500 600

širina robnega dela

Slika 23: Škatla-brki diagrami širin robnih delov.

Na podlagi škatla-brki diagramov za število zavojev (Slika 24) se od ostalih vrst da ločiti vrsti T. piriniae in T. ultraspirata. Vrsti se med seboj prav tako ločita po številu zavojev.

Na podlagi tega diagrama se da ločiti tudi T. verrucosa od T. cordevolica, T. gracilis in T.

plagiostoma.

Z upoštevanjem delnega prekrivanja je možno med seboj ločiti tudi naslednje vrste:

- T. acuta od T. blaui, T. laevis in T. verrucosa,

- T. blaui od T. cordevolica, T. crassa, T. gracilis, T. plagiostoma, T. turris in T. umbo.

- T. conica od T. cordevolica,

- T. crassa od T. cordevolica, T. laevis in T. verrucosa,

- T. gracilis od T. granosa, T. laevis, T. umbo in T. verrucosa, - T. granosa od T. cordevolica in T. plagiostoma,

- T. laevis od T. cordevolica, T. plagiostoma, T. turris in T. umbo, - T. plagiostoma od T. cordevolica in T. umbo,

- T. turris od T. cordevolica in T. verrucosa, - T. umbo od T. cordevolica in T. verrucosa.

(41)

32

Median 25%-75%

Min-Max

acuta blaui conica cordevolica crassa gracilis granosa laevis piriniae plagiostoma turris ultraspirata umbo verrucosa

0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20 22 24

št. zavojev

Slika 24: Škatla-brki diagrami števila zavojev.

Na podlagi škatla-brki diagramov za merjene parametre (Slika 20-24) se ne da ločiti:

- T. acuta od T. cordevolica, T. gracilis, T. granosa, T. turris in T. umbo, - T. blaui od T. verrucosa,

- T. conica od T. granosa, T. laevis, T. plagiostoma, T. umbo in T. verrucosa, - T. cordevolica od T. gracilis,

- T. gracilis od T. turris,

- T. granosa od T. umbo, T. verrucosa in T. laevis, - T. laevis od T. verrucosa,

(42)

33 4.2. Ločevanje s t-testom

Vrste, ki jih med seboj ni bilo možno ločiti na podlagi škatla-brki diagramov sem skušal ločiti s t-testi.

Rezultati t-testov pokažejo:

- T. acuta na podlagi uporabljenih statističnih analiz ni mogoče ločiti od T. cordevolica in T. gracilis. Lahko jo ločimo od T. granosa po polmeru notranjega dela in številu zavojev, od T. turris po polmeru notranjega dela in od T. umbo po številu zavojev.

- T. blaui lahko od T. verrucosa ločimo po širini robnega dela.

- T. conica se ne da ločiti od T. granosa, T. laevis, T. plagiostoma, T. umbo in T.

verrucosa.

- T. cordevolica se ne da ločiti od T. gracilis.

- T. gracilis se ne da ločiti od T. turris.

- T. granosa se ne da ločiti od T. laevis, T. umbo in T. verrucosa.

- T. laevis se ne da ločiti od T. verrucosa.

Vrste, ki se jih s statističnimi analizami uporabljenimi v diplomskem delu, ne da med seboj ločiti so naslednje:

- T. acuta od T. cordevolica in T. gracilis,

- T. conica od T. granosa, T. laevis, T. plagiostoma, T. umbo in T. verrucosa, - T. cordevolica od T. gracilis,

- T. gracilis od T. turris,

- T. granosa od T. laevis, T. umbo in T. verrucosa, - T. laevis od T. verrucosa.

(43)

34 Grafično sem ločevanje vrst preveril z razsevnimi diagrami. Spremenljivke, ki sem jih uporabil v razsevnih diagramih sem izbral na podlagi njihove razločevalne moči.

Iz Slike 25, ki podaja višino in premer foraminifer je razvidno, da je T. crassa (na razsevnem diagramu kategorizirana kot črne polne pike) v splošnem dokaj večja od ostalih vrst. Ostale vrste lahko v grobem razdelimo v dve skupini; nizke ter široke vrste in visoke ter ozke vrste.

Prva skupina zajema vrste T. acuta, T. cordevolica, T. gracilis, T. turris in T. ultraspirata.

Druga skupina zajema vrste T. blaui, T. conica, T. granosa, T. laevis, T. plagiostoma, T. umbo in T. verrucosa.

višina (µm)

premer (µm)

vrsta: acuta vrsta: blaui vrsta: conica vrsta: cordevolica vrsta: crassa vrsta: gracilis vrsta: granosa vrsta: laevis vrsta: piriniae vrsta: plagiostoma vrsta: turris vrsta: ultraspirata vrsta: umbo vrsta: verrucosa

0 200 400 600 800 1000 1200 1400

0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1600

Slika 25: Razsevni diagram za višino in premer.

(44)

35 Razsevni diagram za premer in število zavojev (Sl. 26) pokaže nekoliko slabšo sliko za

ločevanje za razliko od razsevnega diagrama za višino in premer. Tudi pri tem diagramu T.

crassa zaradi velikosti v splošnem izstopa od ostalih vrst. Po številu zavojev močno izstopata vrsti T. piriniae in T. ultraspirata. Ostale vrste je na podlagi razsevnega diagrama za premer in število zavojev težko zanesljivo ločiti.

premer (µm)

št. zavojev

vrsta: acuta vrsta: blaui vrsta: conica vrsta: cordevolica vrsta: crassa vrsta: gracilis vrsta: granosa vrsta: laevis vrsta: piriniae vrsta: plagiostoma vrsta: turris

vrsta: ultraspirata vrsta: umbo vrsta: verrucosa 0

200 400

600 800

10001200

14001600 0

2 4 6 8 10 12 14 16 18 20 22 24

Slika 26: Razsevni diagram za premer in število zavojev.

(45)

36 Tudi razsevni diagram za premer in polmer notranjega dela (Slika 27) pokaže izstopanje T.

crassa. Od ostalih vrst, z izjemo T. turris, v splošnem izstopata tudi T. blaui in T. plagiostoma.

premer (µm)

polmer notranjega dela(µm)

vrsta: acuta vrsta: blaui vrsta: conica vrsta: cordevolica vrsta: crassa vrsta: gracilis vrsta: granosa vrsta: laevis vrsta: piriniae vrsta: plagiostoma vrsta: turris

vrsta: ultraspirata vrsta: umbo vrsta: verrucosa 0

200 400

600 800

10001200

14001600 0

50 100 150 200 250 300 350 400 450 500

Slika 27: Razsevni diagram za premer in polmer notranjega dela.

Razsevni diagrami potrdijo rezultate analize variance. Grafično lepo prikažejo razlike med nekaterimi vrstami, še posebej velikost T. crassa, visoko število zavojev T. piriniae in T.

ultraspirata in opozorijo na veliko prekrivanje večine vrst, kar so pokazali tudi škatla-brki diagrami.