Svet ptic:

(1)

Svet ptic: ^01,’12

Abernethy – spektakularno zatočišče za divje živali//narava: Kukavice malo drugače//

portret ptice: Liska//določevalni kotiček: Trstnice in cvrčalci//mi za ptice in naravo: Ko ohranjena narava postane prednost/Anketa o reviji Svet ptic/Letni zbor članov DOPPS

revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije//letnik 18, številka 01, marec 2012//ISSN: 1580-3600

(2)

pokrovitelja DOPPS

¬ SVET PTIC:

revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, letnik 18, številka 01, marec 2012//ISSN: 1580-3600 prej Novice DOPPS//

ISSN: 1408-9629

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ spletna stran revije:

http://www.ptice.si/projekti/svetptic

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ izdajatelj:

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS – BirdLife Slovenia^©), p. p. 2990, SI-1000 Ljubljana

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

© Revija, vsi v njej objavljeni prispevki, fotografije, risbe, skice, tabe- le in grafikoni so avtorsko zavarovani. Za rabo, ki je zakon o avtor- skih pravicah izrecno ne dopušča, je potrebno soglasje izdajatelja.

Revija nastaja po velikodušnosti avtorjev, ki svoje pisne in slikovne prispevke podarjajo z namenom, da pripomorejo k varovanju ptic in narave.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ naslov uredništva:

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS – BirdLife Slovenia^©), Tržaška cesta 2 (p. p. 2990), SI-1000 Ljubljana, tel.: 01 426 58 75, fax: 01 425 11 81,

e-pošta: dopps@dopps.si, spletna stran: www.ptice.si

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ glavna urednica: Petra Vrh Vrezec

e-pošta: petra.vrh@dopps.si

uredniški odbor: Marjana Ahačič, Luka Božič, Alenka Bradač, Katarina Denac, Tomaž Mihelič, Jakob Smole, Barbara Vidmar, dr. Al Vrezec

lektoriranje: Henrik Ciglič art direktor: Jasna Andrič oblikovanje: Mina Žabnikar prelom: Metka Ciuha, Camera d.o.o.

tisk: Schwarz print d.o.o.

naklada: 2500 izvodov izhajanje: letno izidejo 4 številke

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Člani DOPPS prejmejo revijo brezplačno. Revijo sofinancirajo Grand hotel Union d.d., Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za okolje in prostor in Javna agencija za knjigo Republike Slovenije iz naslova razpisa za sofinanciranje poljudno-znanstvenih periodi- čnih publikacij.

Revija je vpisana v register javnih glasil pod zaporedno številko 1610. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredništva.

Prispevke lahko pošiljate na naslov uredništva ali na elektronski naslov: petra.vrh@dopps.si

Za objavo oglasov pokličite na društveni telefon ali pošljite e-mail glavni urednici.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Poslanstvo DOPPS je varovanje ptic in njihovih habitatov z naravovarstvenim delom, raziskovanjem, izobraževanjem, popularizacijo ornitologije in sodelovanjem z drugimi naravovarstvenimi organizacijami.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ predsednik: Rudolf Tekavčič

podpredsednica: dr. Tatjana Čelik

upravni odbor: Tilen Basle, Peter Krečič, Cvetka Marhold, Tomaž Mihelič, mag. Iztok Noč, Tanja Šumrada

nadzorni odbor: dr. Franc Janžekovič, dr. Peter Legiša, Bojan Marčeta, dr. Tomi Trilar

direktor: dr. Damijan Denac IBAN: SI56 0201 8001 8257 011

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ DOPPS je slovenski partner svetovne zveze naravovarstvenih organizacij

BirdLife International.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Fotografija na naslovnici:

Med gnezdenjem postanejo liske (Fulica atra) zelo teritorialne in vneto branijo svoj del mokrišča. Pri bitkah s tekmeci jim pridejo prav močne noge in kljun.

foto: Tone Trebar

6 50 45 38 24 22 15 10

4Ptice naših krajev // Al Vrezec

6Ptice, “ujete” s čopiči umetnikov

// Joaquín Gómez Cano, prevod Henrik Ciglič 10Etiopija

// Janez Mihovec 15Kukavice malo drugače // Jernej Figelj

18Abernethy – spektakularno zatočišče za divje živali // Ross Watson, prevod Henrik Ciglič

20 Liska

// Jernej Figelj 22

Kmečka lastovka // Rajko Gnezda 24

Slavko Polak

// pogovarjala se je Petra Vrh Vrezec 27

Orli v mestu ali ornitologija za najmlajše // Alenka Bradač

33Spoznajmo naše trstnice in cvrčalce // Dare Šere

36O najmanjši slovenski kuri // Jakob Smole

38Pomladna opazovanja v naravi

// Ivan Esenko, Simona Strgulc Krajšek, Al Vrezec, Petra Vrh Vrezec

40

Ko ohranjena narava postane prednost // Tanja Šumrada

41

Anketa o reviji Svet ptic // Petra Vrh Vrezec 42

Letni zbor članov DOPPS 2012 // Petra Vrh Vrezec

45

Naravni rezervat Iški morost // Eva Vukelič

46

Vtis z zimskega štetja vodnih ptic // Gregor Bernard

47Prvi izlet sekcij na Ptujsko jezero in Šturmovce // Matjaž Premzl

48Sredozemska mokrišča // Nataša Šalaja

49Delavnica »Campaigning for Nature« v Bruslju // Bia Rakar

50Misija klavžar // Matej Gamser 54Novice

(3)

//letnik 18, številka 01, marec 2012 3

lovanja – varovanja ptic in njihovih biva- lišč. V vseh teh letih je bilo napisanega že marsikaj, zato bi se tokrat osredotočil na probleme, ki se pojavljajo v zadnjem času in vplivajo na delovanje našega društva.

Zdijo se mi povsem nepotrebni in nam jemljejo energijo! Nanje moramo namreč odgovarjati argumentirano in se z njimi ukvarjati, namesto da bi ta dragoceni čas namenili bolj koristnemu delu, kot je va- rovanje ptic, habitatov, vsakoletnim popi- som, monitoringom … Dotaknil se bom le nekaterih problemov. Nekatere sicer že po- znate, drugih pa verjetno ne in prav se mi zdi, da vas z njimi seznanim.

> > Volovja reber in vetrne elektrarne kar nočejo z dnevnega reda.

Stalno nam lepijo etikete, da smo proti pridobivanju obnovljive energije. Nikjer v časopisih nisem zasledil članka, da DOPPS temu načinu pridobivanja energije ne nasprotuje, želi pa, da se vetrnice umeščajo tja, kjer ne bo naravovarstvene škode, izkoristek energi- je pa bo za investitorja res optimalen. DOPPS je predlagal že mar- sikaj, a žal je denar sveta vladar.

Kormorani (Phalacrocorax carbo) so še ena zgodba, ki nikakor ne gre z dnevnega reda. Resnično smo verjeli, da lahko najdemo re- šitev v poglobljenem strokovnem sodelovanju z ribiško srenjo.

Žal se je izkazalo, da se od rešitve celo oddaljujemo. Ribiška stran sodeluje s figo v žepu. V več kot letu dni dela strokovne skupine nismo mogli dobiti nobenih resnih podatkov o ogroženosti rib.

Ko pa so bili podatki za reko Krko končno na mizi, se je izkazalo, da je podust večji del upada populacije doživela pred letom 1993, še preden so se na Krki začele pojavljati prve jate kormoranov. Ri- biška zveza je kljub temu ponovno vložila zahtevo za plašenje in streljanje kormoranov tudi na Krki. Vse bolj se zdi, da je kormo- ran le izgovor, za katerim se skrivajo drugi problemi v ribištvu.

Z ustanovitvijo Krajinskega parka Ljubljansko barje je bil ustano- vljen tudi Naravni rezervat Iški morost. S trdim naravovarstve- nim delom je DOPPS nekaj deset hektarjev barja spremenil v prvo- vrsten habitat za barjansko živalstvo in rastlinstvo. Ker je rezervat namenjen tudi obiskovalcem in naravoslovnemu pouku šolarjev, je vlada na območju rezervata lov prepovedala. Nemalo smo bili presenečeni nad odzivom Lovske zveze Slovenije, ki prepovedi lova na območju našega rezervata goreče nasprotuje – mimogrede, veliko večino rezervata ima DOPPS v lasti oz. zakupu! Lovska zve- za v zadnjih letih rada poudarja, da je naravovarstvena organizaci- ja. Slovenski lovci upravljajo z več kot milijonom hektarov lovišč.

Ali je lahko za nekoga, ki se ima za naravovarstvenika, kakorkoli sporno, da se lov omeji na manj kot eni tisočinki lovskih površin?

Videti je, da je Lovska zveza padla na izpitu naravovarstvene is-

krenosti. Še več. Izkazalo se je, da se lovci požvižgajo tudi na predpise. Ogorčena občanka nas je obvestila, da je pri skupinskem lovu znotraj našega rezervata zalotila večje število lovcev. Prekršek smo prijavili okoljski inšpekciji.

Zgodb okoli sivih vran (Corvus cornix) ne bi pogreval, ker so to »filmske« zgodbe. Ljudem, ki jim verjamejo, bomo pustili veselje. Škoda, da so vrane samo črno- sive, kajti če bi bile zeleno-rdeče, bi jih imeli že v klet- kah. Se pa strinjam, da lepega petja res ne obvladajo.

Zadnja novica v minulem letu pa so poskusi diskre- ditacije DOPPS v primeru Ormoških lagun v medi- jih in drugje. Neutemeljene, izmišljene navedbe ti- stih, ki se jim v preteklosti niso izpolnile vse želje, ki so jih imeli namen izpeljati. Sedaj pa je trn v peti DOPPS. Med njimi so »nekdanji« politiki. Na vse ob- tožbe smo jasno odgovorili, »nekdanji politiki« pa se sedaj ne oglasijo več. Obdobje volitev je mimo.

Upam, da vas s perečimi novicami nisem preveč užalostil, spoštovani članice in člani. Želel sem vam prikazati, da se v naši več kot dvajsetletni samostojni demokratični državi še dogajajo stvari, ki bi morale biti že davno preživete. Naša pot ni v iskanju naspro- tnikov, saj imamo jasno poslanstvo in smo v njego- vem duhu odprti za vsako sodelovanje. Nasprotova- nje naravi pa nam je tuje.

Naj vas na koncu povabim k sodelovanju tudi v tem letu. Pisarna nas sproti obvešča o tekočih zadevah in pričakujem vašo polno podporo, da vsi skupaj ure- sničimo načrt, pripravljen za letošnje leto. Z našim poslanstvom se ukvarjajmo še naprej, na morebitne zlonamerne kritike pa se ne ozirajmo. Tudi te bodo minile z našim vztrajnim delom.

Rudolf Tekavčič, predsednik

foto: Rudolf Tekavčič

(4)

4 Svet ptic

Fazan (Phasianus colchicus)

Zaradi neurja s točo v okolici Bizeljskega julija 2011 je glede na najdene kadavre poginilo kar nekaj ptic, največ fazanov, našli pa so tudi pobite mlakarice, sive čaplje, grivarje in tudi pevce [Poteko, J.

(2011): Lovec 94 (10): 535].

foto: Eva Vukelič

Kosec (Crex crex)

V obdobju 1999 do 2010 se je slovenska populacija vrste prepolovila, na območju IBA Dolina Reke pa v letu 2010 ni bil zabeležen niti en pojoči samec [Denac, K.

et al. (2010): Monitoring populacij izbranih vrst ptic. Poročilo za MOP. DOPPS, Ljubljana].

foto: Ivan Esenko

Nilska gos (Alopochen aegyptiacus) Ponovno je bila tujerodna gos pri nas opazovana ob Kamniški Bistrici v okolici Domžal decembra 2011, pri čemer je šlo najverjetneje za drug osebek, kot je bil opazovan v Ljubljani istega leta [Nemec, J. (pisno)].

izvirni foto: Jože Nemec

Mali klinkač (Aquila pomarina) Mladosten osebek se je aprila 2010 skupaj z drugimi vrstami ujed selil prek Dravskega polja, natančneje pri Cirkovcih [Forumptice: http://www.forumptice.si/

forum1?mingleforumaction=viewtopic

&t=92].

foto: Nikos Samaritakis

Veliki klinkač (Aquila clanga) Februarja 2009 se je ta pri nas redka in večinoma zgolj preletna ujeda zadrževala v Sečoveljskih solinah [Škornik, I. (2010):

Prispevek k poznavanju favnistike in ekologije ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož].

foto: Mark Zekhuis / Saxifraga

Virginijski kolin (Colinus virginianus) Nova tujerodna vrsta v Sloveniji je bila januarja 2007 opazovana ob reki Dragonji v Sečoveljskih solinah [Škornik, I. (2010):

foto: Dare Fekonja

Stepski lunj (Circus macrourus) Vrsta je bila septembra 2010 zabeležena tudi na zadrževalniku Medvedce, ponovno pa spet marca 2011 [Forumptice:

http://www.forumptice.si/forum1?mingle forumaction=viewtopic&t=120].

foto: Alen Ploj

Naslov urednika rubrike za kopije objavljenih prispevkov:

Al Vrezec, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, p.p. 290, SI-1001 Ljubljana, Slovenija, e-mail: al.vrezec@nib.si

Kostanjevka (Aythya nyroca) Zaradi vznemirjanja ob lovu na mlakarico se je velika golitvena jata 139 kostanjevk na IBA Črete v letu 2010 več kot prepolovila [Denac, K. et al. (2010):

Monitoring populacij izbranih vrst ptic.

Poročilo za MOP. DOPPS, Ljubljana].

foto: Jakob Smole

Postovka (Falco tinnunculus) Čeprav je bila postovka nekoč redna gnezdilka Sečoveljskih solin, pa danes ni več tako, saj gnezdenje ni bilo zabeleženo že od leta 1992 dalje [Škornik, I. (2010):

foto: Branko Brečko

Belolična gos (Branta leucopsis) Januarja 2005 se je en osebek te pri nas tujerodne vrste zadrževal v Sečoveljskih solinah [Škornik, I. (2010): Prispevek k poznavanju favnistike in ekologije ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož].

foto: Ivan Esenko

PTICE NAŠIh KrAjEV

// ureja Al Vrezec

(5)

//letnik 18, številka 01, marec 2012 5 populacija v solinah strmo povečuje

in je v letu 2010 dosegla rekordnih 77 gnezdečih parov [Škornik, I. (2011):

Naravovarstveni monitoring Sečoveljskih solin 2010-2011. KPSS: http://www.kpss.

si/si/upravljanje/publikacije].

foto: Alen Ploj

Mala čigra (Sternula albifrons) Gnezditvena populacija male čigre v Sečoveljskih solinah strmo narašča, saj je v letu 2011 tu gnezdilo že rekordnih 44 parov [Škornik, I. (2011): Naravovarstveni monitoring Sečoveljskih solin 2010-2011.

KPSS: http://www.kpss.si/si/upravljanje/

publikacije].

foto: Kajetan Kravos

Ostroglež (Calcarius lapponicus) Ta redki severni gost je bil v Sečoveljskih solinah prvič opazovan novembra 2007, ponovno pa še oktobra 2008 [Škornik, I.

(2010): Prispevek k poznavanju favnistike in ekologije ptic Sečoveljskih solin.

Soline, Portorož].

foto: Mark Zekhuis / Saxifraga Velika uharica (Bubo bubo)

Na območju južnega roba Trnovskega gozda in Nanosa je bilo v letu 2010 gnezditveno uspešnih le 20 % parov, domnevno predvsem zaradi elektroudara in vznemirjanja na gnezdiščih [Denac, K.

et al. (2010): Monitoring populacij izbranih vrst ptic. Poročilo za MOP.

DOPPS, Ljubljana].

foto: Matej Vranič

Gozdni strnad (Emberiza rustica) Ta pri nas izjemno redka vrsta strnada je bila v Sloveniji spet opažena marca 2011 v Godoviču [Forumptice: http://www.forumptice.si/

forum1?mingleforumaction

=viewtopic&t=152].

izvirni foto: Peter Grošelj

Črnomorski galeb (Larus cachinnans) Opazovanja te vzhodne vrste velikega galeba prihajajo večinoma iz notranjosti Slovenije, januarja 2004 pa je bil en osebek opazovan tudi na Obali v Sečoveljskih solinah [Škornik, I. (2010): Prispevek k poznavanju favnistike in ekologije ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož].

foto: Luc Hoogenstein / Saxifraga

Črnočeli srakoper (Lanius minor) Na edinem slovenskem gnezdišču na Šentjernejskem polju populacija vrste od leta 2007 naprej strmo upada in je leta 2010 dosegla skromna 2 do 3 pare [Denac, K. et al. (2010): Monitoring populacij izbranih vrst ptic. Poročilo za MOP. DOPPS, Ljubljana].

foto: Andrej Hudoklin

Črnoglavi strnad (Emberiza melanocephala)

Domnevo izumrla vrsta, ki pa je pri nas vnovič gnezdila leta 2006, ko je bil nad Kraškim robom opazovan gnezdeči par, junija pa je bilo najdeno tudi gnezdo [Škornik, I. (2010): Prispevek k poznavanju favnistike in ekologije ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož].

foto: Erik Šinigoj Travniški vrabec (Passer hispaniolensis)

Posamezni pari naj bi v zadnjih letih gnezdili po slovenskem Primorju, v Sečoveljskih solinah pa se ta vrabec pojavlja le na selitvi [Škornik, I. (2010):

Prispevek k poznavanju favnistike in ekologije ptic Sečoveljskih solin.

Soline, Portorož].

foto: Dare Fekonja

Tenkokljuni škurh (Numenius tenuirostris)

Ali je bila ta izjemno redka evropska ptica, ki je morda danes že izumrla, še aprila 1997 opazovana pri nas v Sečoveljskih solinah, in to kar skupina petih ptic? [Škornik, I. (2010): Prispevek k poznavanju favnistike in ekologije ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož].

risba: Kokay Szabolcs

kažejo, da se ptice premaknejo vse tja do Padske ravnine v Italiji. Leta 2011 so pri italijanskem kraju Comacchio opazovali v Sečovljah obročkane ptice [Škornik, I. (2011): Naravovarstveni monitoring Sečoveljskih solin 2010-2011. KPSS: http://

www.kpss.si/si/upravljanje/publikacije].

foto: Matej Vranič

Triprsti galeb (Rissa trydactyla) Izjemno redek galeb na Obali, kjer je bil ponovno opazovan novembra 2006 v Sečoveljskih solinah [Škornik, I. (2010):

foto: Gregor Bernard

(6)

6 Svet ptic POLJUDNI ČLANEK 1

Med pticami, ki “letajo” po madridskem Muzeju Prado, lahko opazimo vodomce, droplje, taščice, žličarke, orle, jastrebe, so- kole, smrdokavre in liščke. Njihov “let” so namreč “ujeli” čopi- či umetnikov, kakršni so bili Brueghel starejši, Rubens, Bosch, Goya, Snyders ali Jan Fyt. Ta dragocena, a doslej slabo raziskana umetniška, znanstvena in naravoslovna pridobitev zdaj prihaja v središče zanimanja javnosti po zaslugi temeljitega preučevanja, ki ga je omogočil BirdLife Španija (SEO). Študijo je opravil biolog in učitelj Joaquín Gómez Cano s tehnično pomočjo dveh umetni- kov in izvedencev: Juana Varele in Gerarda Orellane. Na podlagi študije so izdali knjigo Ptice v zbirki muzeja Prado (Las Aves en el Museo del Prado) – s finančno podporo družbe Red Electrica de España in po zaslugi pripravljenosti tega imenitnega muzeja, da pri projektu sodeluje.

1: Zrak Martina de Vosa z različnimi vrstami ptic, med njimi pa kameleon, počivajoč na božji roki.

1

(7)

Z namenom, da bi razkrili nov vidik razmerja med člove- kom, naravo in umetnostjo, so skrbno analizirali več kot osem tisoč slik, ki jih tako znotraj kot zunaj svojih sten hrani Muzej Prado. Med temi slikami jih 729 upodablja ptice, pripadajoče 136 različnim vrstam. Poglavitna tema raziskave je bil torej let ptic, “ujetih” s čopiči različnih umetnikov, ki so pticam na svojih slikah namenili glavno vlogo, ali pa so jih upodobili kot spremljajoče elemente, tu in tam kot nekaj naključnega, ob drugih priložnostih pa, prav nasprotno, z zelo posebnim pomenom ali jasnim namenom v mislih.

Pobuda za tako obsežno delo je izhajala iz preteklih razi- skav umetniškega bogastva muzeja in iz čedalje večjega zanimanja družbe za naravo. Finančno je delo podprla družba Red Electrica de España, pomoči pa je bila deležna tudi s sodelovanjem muzeja samega, ki jim je omogočil dostop do svojih podatkovnih baz in zelo dragocenega grafičnega materiala velike ločljivosti, vključno z velikim številom detajlnih fotografij, narejenih posebej za to knjigo. SEO BirdLife se je potrudil, da je, kjer je bilo to mogoče, sistematično določil vrste ptic, predstavljene na muzejskih slikah, in v precejšnji meri obogatil muzejsko bazo podatkov o hranjenih umetniških delih. To pa je seveda terjalo poglobljene raziskave z namenom, da bi osvetlili vidik, ki s strani muzeja dotlej ni bil deležen kake večje pozornosti. Z raziskavo so želeli prikazati tudi izjemno naravoslovno nadarjenost, s katero so se lahko postavljali nekateri zelo prestižni slikarji. Pri nekaterih umetniških delih so potrebovali veliko časa in truda, da so z vso go- tovostjo prepoznali veliko število ptic, predstavljenih na precej majhnih prostorih. Ker je bila določitev ptic zaradi nenavadnih podrobnosti ali pomanjkanja osnovnih zna- čilnosti pogosto težavna, je bilo treba digitalne podobe povečati. To naporno in visoko specializirano opravilo jim je omogočilo, da so prišli do nekaterih jasnih zaklju- čkov, ki utegnejo zanimati tako ljubiteljske naravoslovce kot ljubitelje umetnosti z nagnjenjem do narave.

Slikarski družini Brueghel in Bassano – specialisti za upodabljanje ptic

Njihov prvi zaključek je bil, da so bili nekateri umetniki pravi specialisti za upodabljanje krilate favne, da jo nekateri drugi vključujejo v svoja dela le občasno in, nazadnje, da obstajajo umetniki, ki ptic nikoli ne slikajo ali pa jih upodabljajo zgolj kot preproste dekorativne obrise na nebu. Prva skupina zajema člane dveh dobro znanih dru- žin: šest generacij na Nizozemskem živeče družine Brue- ghel in družino Bassano. Najbolj znani in prvi slikar dru- žine Brueghel je bil Pieter Brueghel starejši (1525-1569), renesančni slikar in grafik, ki je našel največji navdih v naravi in je znan po svojih pokrajinskih in kmečkih pri- zorih. Družina Bassano, izvirajoča iz Italije, je bila ravno tako produktivna kot družina Brueghel, njeni člani pa so bili aktivni na slikarskem področju pol manj časa kot čla-

ni prej omenjene družine. Prvi član družine, Francesco da Ponte Starejši, je bil rojen leta 1475.

Seveda moramo tu nujno spregovoriti tudi o Hieronymu- su Boschu (1450-1516) in Petru Paulu Rubensu (1577- 1640). Samostojno ali v sodelovanju z drugimi umetniki se je obema posrečilo osvetliti nebo Nizozemske z nekaterimi najvernejšimi podobami ptic, kar jih poznamo. Ven- dar pa so bili manj znani umetniki, kot na primer Frans Snyders (1579-1657) ali Paul (1591-1678) in Martin de Vos (1532-1603), tisti, ki so sestavljali jedro pravih izvedencev v ornitološkem slikarstvu.

Slikanje ptic v letu - težava

Potem ko so raziskovalci obdelali temo določanja vrst, upodobljenih na različnih slikah, ki pripadajo muzejski zbirki, so se posvetili tehničnim podrobnostim, če so ho- teli razumeti, zakaj takšno pomanjkanje realizma v do- ločenih podobah. Dokler ni bilo 19. stoletje že v polnem teku, slikarji niso imeli na voljo fotografskih podob, ki bi jih lahko uporabljali kot model za upodabljanje ptic v letu. Tisti z večjim zanimanjem za pernate živali so se zato zatekali k preučevanju ptičjih preparatov ali nedavno ujetih ptic in dejstvo je, da so znali mrtve ptice, ki jih vidimo v tihožitjih, naslikati z osupljivo popolnostjo.

Enako so še kar korektno upodobljene ptice, čepeče na kakšni veji ali tleh. S pticami, upodobljenimi v letu, pa so imeli težave, saj se zdijo nenavadno nerealne.

Izmišljene ptice

Še eno pomembno vprašanje se je zastavljalo avtorjem ob poskusu, da določijo neko ptičjo vrsto, in sicer ugoto- viti, ali si je avtor to ptico izmislil, ali pa jo je preprosto zgolj slabo naslikal. Kadar so barve ali oblika jasen dokaz o umetnikovi domišljiji, skrivnosti ni. Težave nastanejo takrat, ko je po vsej verjetnosti izmišljena vrsta videti tako realna, da nas prevzame dvom. Če Bosch, na primer, naslika šojo (Garrulus glandarius) z vsemi njenimi detajli v Vrtu zemeljskih radosti in je ta ptica tako brezhib- na kot žličarka (Platalea leucorodia) ali mlakarica (Anas platyrhynchos) poleg nje, se zdi logično, da enako razmi- šljamo o čudovitem ptiču, naslikanem v Haywainu, ki ga pri priči prepoznamo kot kivija (Apteryx sp.) – morda kot malce čudnega, pa vendar kot kivija. Tu nadvse preseneča dejstvo, da je Bosch naslikal to fantastično delo dolgo preden so Novo Zelandijo prvič obiskali Evropejci in tam od- krili to osupljivo vrsto. Hipotetični kivi torej ne more biti nič drugega kot še ena izmed mnogih fantazijskih ptic, ki jih je upodobil ta nizozemski slikar.

Drug problem nastane, ko med pregledovanjem ptic, upodobljenih v španskih tihožitjih, naletimo na primer na vrsto, ki je tako redka, kot je frankolin (Francolinus sp.). V tem primeru je razlaga drugačna. Na evropskem ozemlju // Joaquín Gómez Cano, prevod Henrik Ciglič in Mihael Bricelj

(8)

8 Svet ptic

je frankolin izumrl nedavno, saj je bil prav v tem delu sveta dolgo razmeroma pogosta vrsta, a je pozneje zaradi nejasnih vzrokov popolnoma izginil.

Naslednji problem izhaja iz uporabe umetniških grafik pri slikanju in posledično dozdevne nesorazmernosti med nekaterimi vrstami ptic. Dobro je znano, da so imele različne slikarske delavnice v lasti izvrstne zbirke grafik s podobami iz narave. In člani družine Bassano in Brueghel so jih pogosto uporabljali. Problem pa nastane, če pridobi slikar iz umetniške grafike edino znanje o ptičji vrsti. Ker poleg tega na tej grafiki ni nobenega podatka o resničnih dimenzijah ptice, se lahko zgodi, da bodo vrste zelo raz- ličnih velikosti nazadnje upodobljene tako, kot da bi bile praktično enake velikosti.

Pisci knjige

Pri pisanju te knjige so združili peresa trije izvedenci. Bi- olog in učitelj Joaquín Gómez Cano, glavni avtor pričujo- čega dela, je prevzel naporno delo raziskovanja in določa- nja različnih vrst na muzejskih slikah. Gerardo Orellana in Juan Varela sta se mu pridružila pri tehničnem ureja- nju projekta. Orellana, raziskovalec umetnosti, učitelj in umetnik, ki se je specializiral v litografiji, je tudi avtor zanimivega splošnega uvoda na temo ptic v umetnosti.

Upodabljalec narave in biolog Juan Varela pa se ukvarja z vprašanji vloge ptic v naravi in tudi s težavami, s katerimi so se umetniki ubadali med upodabljanjem različnih vrst v svojih delih.

Objavo članka sta omogočila Josefina Maestre in SEO BirdLife, za kar se jima zahvaljujemo.

2: Vrt naslad Hieronymusa Boscha je slika, ki izraža uganko, saj na njej slikar sestavlja sliko s pticami, narisanimi v hiperrealistični tehniki in popolnoma stvarnimi pticami.

V osrednji sliki triptiha se zbirajo ptice, med drugimi žličarka (Platalea leucorodia), pav (Pavo cristatus), kavka (Corvus monedula), šoja (Garrulus glandarius), lišček (Carduelis carduelis), zelena žolna (Picus viridis), smrdokavra (Upupa epops), mlakarica (Anas platyrhynchos), lesna sova (Strix aluco), veliki skovik (Otus scops), bela štorklja (Ciconia ciconia), vodomec (Alcedo atthis) in taščica (Erithacus rubecula).

2

OSNOVNI PODATKI O PUBLIKACIjI

Naslov: Las Aves en el Museo del Prado Izdajatelj: SEO/BirdLife s finančno pomočjo

družbe Red Eléctrica de España

Avtor: Joaquín Gómez Cano, s sodelovanjem

Gerarda Orellane in Juana Varele

Število strani: 236

Dimenzija knjige: 25 cm x 29 cm

Na prodaj v spletni trgovini SEO/BirdLife, v

knjigarni Muzeja Prado in drugih trgovinah

Dodatne informacije: www.seo.org

(9)

Vabljeni na Mladinski ornitološki raziskovalni tabor

Tudi letos bomo v začetku poletnih počitnic organizi- rali mladinski ornitološki tabor. Potekal bo od petka 22. do petka 29. junija 2012 na slovenski Obali. Na ta- bor ste vabljeni mladi med 12. in 22. letom, ki si želite poglobiti znanje na področju ornitologije in naravo- varstva, se izpopolniti v prepoznavanju ptic na terenu ter se ob tem družiti in izmenjevati izkušnje z vrstniki in mentorji.

Na taboru bo delovalo sedem skupin, ki jih bodo vo- dili izkušeni mentorji – ornitologi in drugi strokov- njaki. V skupini bodo največ štirje udeleženci. Vsaka skupina se bo lotila raziskovanja določene teme. Letos bo poseben poudarek na raziskovanju morskih vrst ptic ter predstavljanju naravovarstvenih in ornitolo- ških tem javnosti, čemur se bo posvečala vsaj ena skupina. Letošnji tabor bo potekal v okviru projekta LIFE

»SIMARINE-NATURA: Vzpostavitev morskih ob-

močij Natura 2000 za sredozemskega vranjeka (Phalacrocorax aristotelis desmarestii)«. Poleg bolj speci- aliziranih bodo delovale tudi skupine za začetnike.

Kako se prijaviš

Če se želiš udeležiti tabora, nam to čim prej sporoči na naslov eva.vukelic@dopps.si ali DOPPS, p.p. 2990, 1001 Ljubljana, s pripisom »Prijava na tabor«. V pri- javi navedi osebne podatke (ime, priimek, naslov, da- tum rojstva, telefon in elektronski naslov) ter napiši, katera ornitološka tema te najbolj zanima oz. kaj bi se na taboru želel naučiti. Prijave zbiramo do 31. maja 2012 oziroma do zapolnitve prostih mest. Število udeležencev je omejeno na 28. Kotizacija za udeležbo znaša 25 € in vključuje prehrano, preprosto nastanitev in prevoz v času tabora. Za več informacij pokliči na številko 01/426 58 75, 031 652 152 ali piši na zgornji naslov.

Pomlad prihaja! – Spring Alive

Prve kukavice (Cuculus canorus) v naših krajih lahko slišimo, ko prične zeleneti listje. Šele takrat se namreč vrnejo po dolgi poti s svojih prezimovališč južno od ekvatorja, da si bodo pri nas poiskale gostiteljska gnezda, v katera bodo izvalile svoja jajca. Svojih pravih star- šev kukavičji mladiči nikoli ne bodo poznali. Ko boste tudi vi to pomlad slišali ali pa morda celo videli prvo kukavico, podatek o svojem prvem opazovanju vnesi- te na spletni strani www.springalive.net.

Že šesto leto zapored zbiramo podatke o prvih opazovanjih petih znanilk pomladi, in sicer poleg kukavice še podatke o opazovanjih kmečke lastovke (Hirundo rustica), bele štorklje (Ciconia ciconia), hudournika (Apus apus) in čebelarja (Merops apiaster). Mladi do 16. leta starosti pa lahko sodelujete v fotografskem natečaju »Moje prvo opazovanje« (navodila in pogo- je za sodelovanje najdete na navedeni spletni strani).

Podatke o prvih opazovanjih bomo zbirali le do konca pomladi.

3: Sveti Frančišek pridiga pticam na sliki Antonia Carnicera; iz Kraljevske bazilike Svetega Frančiška velikega v Madridu 4: Detajl iz Štirih elementov Jana Brueghla starejšega

(10)

10 Svet ptic ORNITOLOŠKI POTOPIS 3

6 2

1 4 5

Dežele podsaharske Afrike so nekako na slabem glasu. Ne vemo kaj dosti o njih, če pa že, so to ste- reotipi, kot so lakota, revščina ter h korupciji na- gnjeni diktatorski državni sistemi, povezani s po- litično nestabilnostjo. Žal je marsikje to resnica, tudi za Etiopijo, ki je med afriškimi državami ne- kaj posebnega. Dežela ima tisočletno tradicijo in njen sloves sega po vsem svetu.

Etiopija, ki leži tik nad ekvatorjem, je zelo velika država. Ima 1.050.000 kvadratnih kilometrov po- vršine in na prst ocenjenih petinosemdeset mili- jonov prebivalcev. Prav hitra rast prebivalstva je največja grožnja naravi in s tem tudi nekaterim etiopskim vrstam ptic, ki jih je tukaj malo manj kot tisoč.

Površina: 1.050.000 km²

_ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Št. prebivalcev: približno 85 milijonov _ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Glavno mesto: Adis Abeba

_ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Etnična raznolikost:največja etnična skupnost je ljudstvo Oromo, glavno bese- do v državi pa imajo Amharci in Tigrejci _ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ jezik: amharščina

_ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Vera: kristjani (dve tretjini prebivalcev), muslimani in animisti

_ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Št. vrst ptic: 924

_ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Endemične vrste ptic:orjaški krokar (Corvus crassirostris), etiopski hagedaš (Bostrychia carunculata), frankolin vrste Francolinus harwoodi, priba vrste Vanellus melanocephalus, papiga vrste Poicephalus flavifrons, kobilar vrste Oriolus monacha, sinica vrste Parus leuconotus, lastovka vrste Hirundo megaensis, grilček vrste Serinus flavigula (skupaj 23 vrst) _ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Zanimive živali: riba vrste Nemacheilus abyssinicus, žaba vrste Altiphrynoides malcolmi, kača vrste Ancylus ashangiensis, škorpijon vrste Buthus awashensis, džela- da (Theropithecus gelada), etiopski goščar (Tragelaphus buxtoni), swaynova kama (Alcelaphus buselaphus swaynei), etiop- ski kozorog (Capra walie), etiopski volk (Canis simensis)

_ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Zanimive rastline: Habenaria vollesenii, Kniphofia foliosa, Lobelia rhynchopetalum, Amorphophallus gomboczianus, Gladiolus balensis, Euphorbia makallensis, Aloe pulcherrima, Carduus macracanthus, Impatiens rothii, Echinops longisetus, Erythrina brucei, Helichrysum gofense, Urtica simensis in nedavno odkrita Acacia fumosa

_ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Endemični rodovi rastlin:

Hypagophytum, Nephrophyllum, Chiliocephalum, Afrovivella, Leptagrosti _ _ __ _ __ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ habitati: etiopske gorske puščave, eti- opski gorski pašniki in gozdovi, etiopski gorski pragozdovi, jezero Tana in Etiop- sko višavje

Etiopija

// Janez Mihovec

(11)

Austin«.

1: Kritično ogroženi azijski lev (Panthera leo persica)

2: Mlada Indijka v indij- ski noši si je za poročno slavje v Dasadi okrasila roke.

3: Indijci zaradi vere ne smejo uživati govejega mesa, zato poginjeno govedo odpeljejo na deponijo.

4: Pri načrtovanju poti je treba imeti v mislih, da so na cestah motorne rikše, številna motorna kolesa, tovornjaki, kra- ve, vodni bivoli in psi.

5: Evrazijska divja svi- nja (Sus scropha davidi) 6: Letovišče Rann Riders v Dasadi 7: Nacionalni park Gir je največji kompleks suhih listnatih gozdov v zahodni Indiji.

foto: Dragan Simić (1, 3-7), Dušanka Stoković-Simić (2) 7

tapiserije.

2: Polja in terase v gorovju Simien 3: Pisani škorci vrste Lamprotornis superbus 4: Revščina v Etiopiji je velika, številni ljudje živijo na ulici.

5: Frankolin vrste Francolinus leucoscepus 6: Pleme Mursi v dolini reke Omo na skrajnem jugu Etiopije.

Ženske nosijo v ustnici glineno ploščico. Večja ko je, lepša in večja je dekletova dota.

7: Etiopska planota foto: vse Janez Mihovec

(12)

12 Svet ptic

Življenjska okolja

Prebivalstvo države niti približno ni enovito. Pravi Etiopi- jec pravzaprav sploh ne obstaja. Poleg približno deset veli- kih ljudstev, ki si medsebojno niso kaj dosti sorodna, jih v državi živi še več sto, od katerih najmanjša štejejo le nekaj tisoč članov. Podobno kot s prebivalci je tudi z okoljem.

Jedro države je na Etiopski visoki planoti, ki v povprečju sega kakih 2500 metrov v višino in ima zmerno podnebje z dvema deževnima dobama. Prvo večjo med junijem in septembrom in drugo manjšo februarja in marca. Letnih časov ne poznajo. Nad planoto se dvigajo posamezna po- gorja, ki najvišjo točko dosežejo v gorovju Simien na Ras Dashen z 4620 metrov višine. Tu je že gorsko podnebje.

Snežne padavine niso nič posebnega. Morda se nam zdi, da subtropsko podnebje na planoti ni posebej prijazno, vendar nas prave preizkušnje čakajo na jugu in vzhodu.

Južno Etiopijo obvladuje porečje reke Omo, ki teče v jezero Turkana, ki leži na Velikem tektonskem jarku le nekaj sto metrov nad morsko gladino. Tu imamo tropsko podnebje in savanski tip rastja. Življenje ni lahko, saj tu vladajo tropske bolezni, kot so malarija, rumena mrzlica, spalna bolezen in še kaj bi se našlo. Padavine prihajajo zaradi vrtenja Zemlje vedno z zahoda in Etiopska visoka planota zaradi tega vrže padavinsko senco na vzhodno Etiopijo, ki se nato brez geografske meje nadaljuje v so- sednjo Somalijo. V tej širni pokrajini vlada puščavsko in polpuščavsko podnebje. Najnižjo točko se v državi doseže v delu Velikega tektonskega jarka na skrajnem severu, in sicer v Danakilski depresiji z -117 metri višine. V takšnem svetu je nekoliko drugačno in prijaznejše okolje le ob bre- žinah nekaj osamljenih rek, ki tečejo proti jugovzhodu.

Divje ptice v Etiopiji imajo celo srečo, bi lahko rekli. Za- radi verskih omejitev jih domačini praktično ne lovijo za prehrano, zato jim nevarnost, kar se ljudi tiče, ne grozi neposredno, pač pa posredno, z uničevanjem habitatov.

Posledica uničenja sega daleč izven državnih meja. Števil- ne ptice selivke v Etiopiji namreč prezimujejo in tako se posledice vlečejo tja do Evrope.

Življenje v Adis Abebi ali na deželi

V tako raznoliki pokrajini je tudi ptičji svet zelo razno- lik. Prvi stik z njim je v nekem pogledu strašljiv. Prav vsa mesta in vasi je mogoče zaradi ptic določiti že od daleč, precej prej preden človek vidi prve zgradbe. Nad vsakim naseljem od jutra do večera kroži veliko število jastrebov in črnih škarnikov (Milvus migrans), ki v naseljih brez ko- munalne infrastrukture delujejo kot komunalna služba.

Njim pa delajo družbo številne ptice iz rodov kavk in vra- nov. Zanimivo je, da takšna podoba velja tudi za petmi- lijonsko glavno mesto Adis Abebo. Metropola spominja bolj na orjaško pločevinasto naselje, z izjemo strogega centra, kjer so približki avenij in poslovnih zgradb.

Adis Abeba je edino res veliko mesto v državi. Praktično vse preostalo prebivalstvo živi na deželi. Visoka Etiopska planota danes kaže bistveno drugačno podobo, kot jo je kazala še pred nekaj stoletji. Takrat je bila še skoraj v celoti porasla z gozdovi, med katerimi so bila izkrčena posamezna polja. Od druge svetovne vojne naprej je število prebivalcev naraslo za petkrat in še vedno strmo narašča.

Posledice so jasno vidne. Praktično vsa mokrišča so uniče- na in na njihovem mestu se zdaj raztezajo polja. Po tistem, ko so obdelali ravninski svet, so se lotili pobočij in jih pre- predli s polji. Le tam, kjer je strmina prehuda, so uredili terase. Posledica takšnega početja je silovita erozija, kate- re vidni del je kalnost vseh rek, tudi v sušnem obdobju.

V državi je tekoče gorivo drago in ga je mogoče kupiti le z gotovino. Zato vse še deluje na bazi lesa. Ker naravnih gozdov ni več, so jih nadomestili z evkaliptusom, ki pa pri svoji rasti potrebuje veliko vode, ki je je že tako malo.

V takšnih razmerah se je, zanimivo, ohranilo bujno ra- stje na cerkvenih zemljiščih, še posebej na otokih jezera Tana, ki je največje jezero v državi in izvir Modrega Nila hkrati. Na številnih otočkih in polotokih tega nenava- dnega jezera so samostani, kamor civilni ljudje nimajo dostopa. Ker so samostanska ozemlja tako zaprta, se je 9

8

10

8: Slapovi na Modrem Nilu približno 25 kilometrov južno od jezera Tana. V Etiopiji pravijo rekam in slapovom Abuya.

9: Marabu (Leptoptilos crumeniferus), nenavadna ptica iz družine štorkelj (Ciconiidae), je bil med počivanjem videti, kot bi imel polomljene noge.

10: Dolgodlake opice dželade (Theropithecus gelada), ki sodijo med pavijane, imajo pod grlom predel gole rdeče kože, ki v času parjenja še posebej močno zažari.

(13)

//letnik 18, številka 01, marec 2012 13 12

ohranilo življenjsko okolje, ki omogoča preživetje šte- vilnim malim pticam, kot so vrabci in ptice pevke, na samem jezeru pa tudi vodnim pticam, kot so čopaste (Ardeola ralloides) in male bele čaplje (Egretta garzeta), race, rožnati pelikani (Pelecanus onocrotalus) ipd. Ob je- zeru in rekah, ki teko v jezero in iz njega, pa je mogoče videti še številne tkalce in njihova zanimiva tkana gnezda na koncu vej.

rastlinski in živalski svet visokogorja

V gorovjih, kot je Simien, so težave enake kot na planoti.

Zaradi pomanjkanja rodovitne zemlje so kmetije že na šti- ritisočakih. Avtohtoni gozd je zaradi stalne vlage ves obra- sel z lišaji in pospešeno izginja. Z gorovja se pobočja strmo, včasih celo prepadno, spuščajo več sto metrov v globino.

Tu najdemo številne slapove, od katerih je najvišji Jinbar, ki je visok skoraj 500 metrov. Ohranil pa se je tudi rastlinski in živalski svet. Med rastlinami bodejo v oči božične zvezde, agave, poper, juka ali drevo življenja in številne druge cvetlice. Med živalmi je treba omeniti etiopskega volka (Canis simensis), ki živi na območju alpskih predelov Etiopije približno 3000 metrov nadmorske višine. Pojavlja se le na približno dvanajstih predelih, s skupnim števi- lom okoli 550 osebkov. Zanimiv je tudi etiopski kozorog (Capra walie), povečana verzija našega kozoroga, ki živi na ozkih skalnih policah Simienskega gorovja v severni Eti- opiji na približno 2500 do 4500 metrov nadmorske višine.

Populacija je leta 1997 štela le 400 osebkov. Izredno zanimive so dolgodlake opice dželade (Theropithecus gelada), ki sodijo med pavijane. Med pticami je daleč najbolj zanimiv brkati ser (Gypaetus barbatus). V Evropi ga praktično ne poznamo več, v Etiopskih gorah pa ga je mogoče videti na vsakem koraku. Zraven pa še številne sokole, kanje in pa ptice iz rodu vran. Ptice imajo zaradi večje mobilnosti v primerjavi z drugimi živalmi pravzaprav srečo. Svoje za- vetje si lahko najdejo v nedostopnih pečinah in tam tudi gnezdijo. Dželade in parkljarji pa so v gorskem svetu v ne- posrednem konfliktu z ljudmi, ki gorske travnike spremi-

njajo v polja. Ker se divje živali hranijo s pridelki, seveda niso zaželene in njihovo število hitro upada.

Varstvo narave

V Etiopiji je veliko število narodnih parkov. Žal pa kaže, da so bolj sami sebi namen. Farendžiji (tujci, torej belci) morajo plačati vstopnino, najeti vodnike in skavte, ki naj bi skrbeli za varnost. Varstvu narave ni posvečeno kaj dosti pozornosti. Ponavlja se vzorec, ki je viden na številnih krajih v Afriki in tudi seveda še marsikje drugod na svetu.

Življenjski standard večine prebivalstva je dostikrat na meji samega obstoja. V tem primeru ekoloških dilem ni več in uničevanje se nadaljuje z nebrzdano naglico. Do- kler ne rešijo demografskega vprašanja, je žal vsaka bitka za ohranitev narave že vnaprej obsojena na propad in po- meni le brezupno trošenje sredstev.

Nižavja južne Etiopije

V trenutku, ko se z visoke planote spustimo v nižavja južne Etiopije, se ponovno spremeni življenjsko okolje.

Večina obiskovalcev sledi orjaškemu Velikemu tekton- skemu jarku, ki teče pravzaprav natančno od severa proti jugu. Nepozoren opazovalec ga pravzaprav komajda opazi. Jarek je namreč širok krepko prek dvajset kilometrov, njegove brežine so položne in vse skupaj je bolj podobno širni dolini. Jarek nima stika z morjem, zato je na najni- žjih točkah nastala vrsta jezer. Kot taka bi morala biti pravi raj za vodne ptice, vendar ni vedno tako. Tektonski jarek je seizmično in vulkansko izredno aktiven. Tako poleg vulkanov tu najdemo tudi vrsto vrelcev, ki so slanega, grenkega, alkalnega in kislega značaja hkrati. Tako so ne- katera jezera, kot je na primer Abaya, praktično popolnoma brez življa. Druga, kot na primer Zawija in Chamo, pa preprosto vrvita od življenja.

Vendar pa se tudi tu pojavljajo težave. Vsa regija je v fazi počasnega sušenja in pozorno oko na brežinah jezera prav

11: Ob jezerih ali vsaj občasno stoječih vodah se vodne ptice posebno rade zadržujejo v bližini živine, ki se pase v plitvih močvirjih.

Na sliki je sveti ibis (Threskiornis aethiopicus).

12: Gorovje Simien je naravna pregrada, v katero se zadevajo vlažne zračne gmote z zahoda, zato vsako popoldne prihrumi močna nevihta.

13: Le še nekaj sto etiopskih kozorogov (Capra walie) je danes ostalo v Etiopiji.

foto: vse Janez Mihovec 13

(14)

14 Svet ptic

hitro opazi, da je bila njihova gladina včasih bistveno vi- šja, za kar so krive podnebne spremembe oziroma človek.

Ves jug in vzhod države je bil od nekdaj naseljen izključno z domorodnimi plemeni. Nižavje je namreč polno trop- skih bolezni, ki hitro in zanesljivo pobijajo tako ljudi kot tudi njihovo živino. V takšnih razmerah so stoletja preži- vela le tista ljudstva, ki so sčasoma razvila določeno od- pornost. Njihovo število je bilo praktično nespremenjeno tja do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Potem pa se je višek ljudi z višavja začel seliti na vse strani, z modernimi zdravili pa so kolikor toliko ukrotili tropske bolezni.

Jug Etiopije ima subtropsko podnebje in običajna podoba pokrajine je precej gozdnata savana. Skozi njo sedaj gra- dijo ceste. Temu sledijo kmetje, ki savano spreminjajo v plantaže in so v direktnem konfliktu z živinorejci, ki tu živijo že od nekdaj. Poleg tega država s pomočjo Kitajcev gradi ostalo infrastrukturo, med drugim tudi hidroelek- trarne. Reki Omo, ki teče po tektonskem jarku proti jugu in se po 800 kilometrih steka v jezero Turkana, se je zaradi hidroelektrarn pretok zmanjšal in posledično se je zniža- la tudi gladina jezera, voda v njem pa je postala bistveno bolj slana. A to so šele začetki in do ekoloških sprememb pravzaprav šele prihaja. Ob jezerih ali vsaj občasno stoje- čih vodah opazimo tudi vodne ptice. Te se posebno rade zadržujejo v bližini živine, ki se pase v plitvih močvirjih.

Čaplje, pelikani in številne race so praktično na vsakem koraku. Vendar pa sta me kot nepoznavalca prevzeli dve ptici, marabu in afriški jezerec. Marabu (Leptoptilos crumeniferus) je nenavadna ptica iz družine štorkelj (Ciconiidae). Bistveno večji je od štorklje in razpon njego- vih peruti doseže skoraj tri metre. Pod kljunom ima napi- hljivo vrečo, ki se v primeru njegove razdraženosti ali v času spolne aktivnosti napihne, s čimer se njen volumen nekajkrat poveča, dobi pa tudi živo rdečo barvo. Zanimi- vo je tudi, kako ptica počiva, saj je videti, kot da bi ime- la polomljene noge. Čeprav spada med štorklje, je njeno vedenje bolj podobno mrhovinarjem. Pravzaprav poje in prebavi vse, kar je vsaj približno užitnega, zato je ptica z

velikim in polnim kljunom stalna prebivalka vseh mogo- čih smetišč. Na tleh pravzaprav ni lepa, a se vse spremeni, ko razpre krila in začne jadrati na afriškem nebu. Deluje mogočno in graciozno obenem. Enako velja tudi za afri- škega jezerca (Haliaeetus vocifer). Ta zaseda podobno nišo kot sorodni ameriški jezerec v Severni Ameriki. Orel je na jezeru končni plenilec na vrhu prehrambne piramide. Za ljudi so afriška jezera motna mlakuža, njegovemu očesu pa pod jezersko gladino nič ne uide.

Kaj reči za konec o afriških pticah in njihovi prihodnosti v Afriki? Zmeren optimizem in velik strah pred priho- dnostjo. V Etiopiji, ki je v nasprotju s številnimi afriškimi državami bogata z vodo, je mogoče ptice videti na vsakem koraku in za zdaj se ni bati, da bi jim grozila kaka huda nevarnost. Vendar pa se vse skupaj lahko prav hitro spremeni, saj so človeške obremenitve okolja vse hujše in prav nič ne kaže, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do kakšnega temeljitega izboljšanja.

14

14: Beloprsa vrana (Corvus albus), slikana v gorovju Simien

15: »New York« na območju plemena Konso pri jezeru Chama ni čisto nič drugega kot orjaška erozija, posledica neustreznega gospodarjenja z zemljo.

foto: vse Janez Mihovec

15

¬ radi berete ptičje pravljice?

Mogoče pa jih še raje pišete?!

Gotovo ste opazili, da v reviji Svet ptic objavljamo pravljice o pticah. Ker vemo, da jih radi prebirate tudi odrasli, bi bolj pišoče povabili k pisanju.

Ptice vsi radi opazujemo in marsikdaj doživimo tudi presenetljiva srečanja z njimi. Še bolj zvedavi pa so otroci, ki svet spoznavajo skozi igro in poučne pravljice. Zato smo se pri reviji odločili približati svet ptic tudi najmlajšim skozi svet pravljic in zgodb, v katerih imajo glavno vlogo ptice. Vabimo vas, da tudi vi napišete takšno poučno zgodbo ali pravljico ter tako prispevate k zakladnici ptičjih pravljic za naše najmlajše. Zgodba naj bo napisana preprosto, kratko in osebno. Zaželeno je, da je pravljica v premih govo- rih in ne samo pripovedna (v tretji osebi).

Prijazno vabljeni! Najboljše pravljice bodo objavljene v reviji Svet ptic!

(15)

1: Pisano nasprotje intenzivno gojenih travnikov so negnojene košenice, ki jih kosijo enkrat do dvakrat na leto.

Na sliki je košenica z navadnimi kukovičniki (Gymnadenia conopsea).

foto: Jernej Figelj Ena prijetnejših plati delovanja v DOPPS-u je podoživlja-

nje terenskih prigod s prijatelji iz društva. Spominjam se, kako sem navdušeno pripovedoval o stotinah kukavic, ki sem jih prejšnji dan opazoval na nekem travniku v Vipav- ski dolini. Pripadale so vsaj trem različnim vrstam in tisti travnik je bil res čudovit. Med pripovedovanjem sem dobil občutek, da prijatelji ne razumejo mojega navdušenja, in občutek me ni varal. V Sloveniji namreč poznamo samo dve vrsti kukavic, »navadno« (Cuculus canorus) in izjemno redko čopasto (Clamator glandarius), nobena pa se ne pojavlja v stoglavih jatah. Prijatelji so torej imeli v glavi ptice, jaz pa rastline, vrste iz rodu Orchis, ki spadajo v družino kukavičevk oziroma divjih orhidej (Orchidaceae).

Strategije za pritegnitev pozornosti žuželk

Po svetu je razširjenih okoli 20.000 različnih vrst orhidej, izjema so le območja večnega ledu ter puščave. Nji- hova porazdelitev je dokaj neenakomerna, največ vrst raste v tropskem pasu, mnogo manj v zmernem pasu, v arktičnem pasu pa uspeva le nekaj vrst. V Sloveniji raste približno 80 različnih vrst in podvrst kukavičevk, ki jih uvrščamo v 27 rodov. Naše kukavičevke so zeljnate traj- nice, ki pogosto tvorijo koreninske ali redkeje stebelne gomolje. Iz te lastnosti izhaja njihovo znanstveno ime Orchidaceae. Starogrška beseda Orchis v prevodu pome- ni moška moda in na njih spominja koreninski sistem mnogih kukavičevk. Pod zemljo imajo dva gomolja; eden izginja, drugi nastaja. Iz prvega rastlina črpa hranila, s katerimi ustvari socvetje, se oplodi in spet razmnožuje.

Hkrati pa listi ustvarjajo z energijo sonca drugi gomolj, iz katerega bo novo socvetje pognalo šele naslednje leto.

Ravno tako zanimivi, predvsem pa bolj opazni od korenin, so dvospolni cvetovi kukavičevk. Njihovi cvetovi niso med največjimi, so pa gotovo med najatraktivnejšimi. Pi- sana paleta barv, oblik in vonjev hitro pritegne človekovo pozornost. Njihov pravi namen pa je pritegniti pozornost žuželk, ki so njihove opraševalke. Pestrost cvetov je od- sev pestrosti načinov privabljanja opraševalcev. Najuspe- šnejše pri tem so tiste vrste kukavičevk, ki v zameno za oprašitev ponujajo opraševalcem hrano v obliki nektarja.

Nektar je lahko brez vonja, kot npr. pri kukavičevki zele- ni volčji jezik (Coleoglossum viride), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) pa proizvaja nektar z vonjem, da še bolj privablja žuželke. Mnogo kukavičevk v zameno za oprašitev žuželkam ne ponuja nič. Načini, kako te vrste privabijo opraševalca, so resnično presunljivi, nekakšna rdeča nit vseh pa je zavajanje. Načinov zavajanja je več, nekatere vrste se na primer izdajajo za rastlino, ki daje nektar. Najpogosteje se izdajajo za vrste iz družin ustna- tic (Lamiaceae) in metuljnic (Fabaceae). Bleda kukavica (Orchis pallens), ki je ena prvih cvetočih rastlin v naših gozdovih, se izdaja za spomladanski grahor (Lathyrus vernalis). Za uspešnost takšne taktike mora kukavica za- cveteti pred grahorjem, tudi število kukavic mora biti mnogo manjše od števila grahorjev. V nasprotnem primeru si žuželka zapomni videz prevaranta ter se ga začne ogibati.

Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) je imitaciji dodal svojo noto, in sicer tako, da ujame svojega opraševalca v past. Pe- ščene čebele iz rodu Andrena priletijo na njegov cvet, mi- sleč, da so pike v cvetu pelod. Nato padejo v medeno ustno, od koder vodi ven samo pot mimo lepljive brazde in pra- šnikov na zadnji strani coklaste medene ustne. Tako čebela spotoma pobere nekaj peloda, ki ga na naslednjem cvetu pusti na lepljivi brazdi in tako se cepetec, kot se je včasih

Kukavice malo drugače

// Jernej Figelj

NARAVA

(16)

16 Svet ptic

reklo lepemu čeveljcu, oplodi. Vse v Evropi rastoče kukavice imajo en prašnik, le lepi čeveljc ima dva.

Vrste iz rodu mačjih ušes (Ophrys) so naredile še korak dlje in dvignile zavajanje žuželk na čisto drugo raven.

Večina vrst se oprašuje izključno s pomočjo različnih vrst čebel samotark (npr. vrste iz družin Andrenidae, Api- dae, Anthophoridae idr.). Medena ustna mačjih ušes je presunljivo podobna svojim opraševalcem. Mačja ušesa se izdajajo za samice svojih opraševalcev. Da je prevara prepričljivejša, iz zavihka na medeni ustni celo sproščajo podobne feromone kot samice opraševalcev. Tako samec žuželke misli, da je kukavičevka samica, in jo hoče oplo- diti. Za oploditev enega cveta mora samec nasesti dvakrat.

Prvič, da odnese pelod, in drugič, da ga prenese na drugi cvet. Ker žuželke niso tako brezumne kot se zdi na prvi pogled, se to zgodi poredko, zato je tudi delež oplojenih cvetov pri mačjih ušesih manjši.

Za kalitev semen je potrebno sožitje z glivo

Semena kukavičevk so med najmanjšimi med kritosem- enkami, iz oplojenega cveta pa lahko nastane tudi sto tisoč semen. Ker so tako majhna in lahka, imajo to prednost, da lahko z vetrom prepotujejo ogromne razdalje in vedno na novo kolonizirajo v tistem trenutku primerna območja. Slabost njihove majhnosti pa je ta, da nimajo za- log hranilnih snovi. Seme dobi hranila za vzklitje šele od posebne glive, s katero mora najprej vzpostaviti sožitje.

Preden kukavičevka prvič vzcveti, mora preteči od dve do petnajst let. Nekatere kukavičevke nimajo klorofila in ker niso sposobne izkoriščati energije sonca, so vse ži- vljenje povezane z glivo. Najpogostejša med njimi je rjava gnezdovnica (Neottia nidus-avis), ki je ena najpogostejših kukavičevk v Sloveniji.

Kukavičevke v Sloveniji in njihovo varstvo

V Sloveniji bomo kukavičevke našli tako v nižinah kot v gorah, tako na travniku kot v gozdu, na barjih in celo

med kamni na melišču. Edini pogoj je, da je okolje sta- bilno in ekstenzivno upravljano. Negnojene košenice, ki jih kosijo enkrat do dvakrat letno, so polne različnih vrst kukavičevk in pravo nasprotje temnozeleni sivini gnoje- nih in dosejanih travnikov. Ravno tako bomo največ vrst močvirnic (Epipactis sp.), ki so razen navadne močvirnice (Epipactis palustris) gozdne vrste, našli v naravnih in nego- spodarskih gozdovih. Kukavičevke so dober kazalec ohra- njenosti okolja, kar je razlog, da smo morali za nekatere vrste kukavičevk ob vstopu v Evropsko skupnost določiti posebna območja varstva po Habitatni direktivi. Taka vrsta je tudi že prej omenjeni lepi čeveljc. Prelep je, da bi ga ljudje pustili v naravi, in tako velja v Belgiji za izumrlo vrsto, v Angliji pa jim je uspelo ohraniti samo eno rasti- šče. V Sloveniji raste predvsem v alpskem svetu, ohranil se je tako zaradi težke dostopnosti rastišč kot zaradi naše nekoč naravovarstvene naprednosti. Na Štajerskem je bil prvič zavarovan že leta 1915, v Sloveniji pa leta 1922, in od takrat naprej ga je prepovedano trgati, ruvati in uniče- vati. Hkrati z lepim čeveljcem smo zavarovali tudi murko ali zamorčka, in sicer dve vrsti, Nigritella nigra in N.

rubra. Takrat še nihče ni vedel, da v Sloveniji raste tudi čisto naša, kamniška murka (N. lithopolithanica). Šele leta 1978 jo je v Kamniško-Savinjskih Alpah za svojo spoznal prof. dr. Vlado Ravnik, ki jo je tudi poimenoval in znanstveno opisal. Kamniško murko bomo našli samo v Ka- mniško-Savinjskih Alpah, v osrednjih in vzhodnih Kara- vankah ter na avstrijski strani Karavank.

Slovenija je s kukavičevkami še razmeroma bogata, žal pa so populacijski trendi primerljivi s trendi drugih ogro- ženih rastlinskih in živalskih vrst. Uničevanje njihovih habitatov je pripeljalo do opustošenja marsikaterega ra- stišča in tako so danes kukavičevke neprimerno manj razširjene kot nekoč. Kukavičevkam najbolj grozi izguba ekstenzivno gojenih travnikov, ki se lahko zgodi na dva načina. Travniki na strminah ali kamniti travniki, ki jih ni mogoče kositi strojno, so prepuščeni zaraščanju, kar travniškim kukavičevkam ne ustreza. Še bolj ogroženi pa so travniki v nižinah ter lahko dostopni travniki, ki so po-

2 3 4

2: Muholiko mačje uho (Ophrys insectifera) oprašujejo samci ose grebače, ubijalke škržatov (Argogorytes mystaceus). Njeni cvetovi so v samčevih očeh tako podobni samicam, da z njimi celo kopulirajo.

foto: Miha Kocjan 3: Kamniško murko (Nigritella lithopolithanica) bomo našli samo v nekaterih predelih Karavank in Kamniško- Savinjskih Alp. Leta 1978 jo je kot svojo vrsto opisal prof.

dr. Vlado Ravnik, njeno klasično nahajališče (locus typicus) je Krvavec.

foto: Jernej Figelj 4: Jadranska smrdljiva kukavica (Himantoglossum adriaticum) je poleg Loeselove grezovke (Liparis loeselii) in lepega čeveljca (Cypripedium calceolus) ena izmed treh kukavičevk, zaradi katerih smo v Sloveniji določili posebna območja varstva Natura 2000.

foto: Josip Otopal

(17)

Priporočena literatura

Čušin, B. (2004): NATURA 2000 v Sloveniji. Rastline. – založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana.

Delforge, P. (2006): Orchids of Europe, North Africa and the Mid- dle East. 3rd edition (revised and enlarged). – A & C Black, London.

Jogan, N. (2000): Ključ za določanje kukavičevk, divjerastočih v Sloveniji. – Samozaložba, Ljubljana.

MartinČiČ, A. et al. (2007): Mala Flora Slovenije: ključ za določa- nje praprotnic in semenk. 4., dopolnjena in spremenjena izd.

– Tehniška Založba Slovenije, Ljubljana.

PeDersen, H. E. et al. (2007): Ophrys. The bee orchids of Europe. – Kew Publishing, Royal Botanic Gardens, Kew.

ravnik, v. (2002): Orhideje Slovenije. – Tehniška Založba Slove- nije, Ljubljana.

skoberne, P. (2007): Narava na dlani. Zavarovane rastline Sloveni- je: žepni vodnik. – Mladinska knjiga, Ljubljana.

6

5: Opičja kukavica (Orchis simia) je redka vrsta, ki v Sloveniji raste samo v Istri in Goriških Brdih. Ime je dobila zaradi oblike cveta, ki spominja na opico.

foto: Josip Otopal 6: Najpogostejše gozdne vrste kukavičevk so iz rodu močvirnic (Epipactis sp.). Na sliki je po vsej Sloveniji razširjena širokolistna močvirnica (Epipactis helleborine).

foto: Jernej Figelj večini že spremenjeni v njivske površine, kjer ni prostora

za travniške cvetlice. Tisti, ki v njive niso spremenjeni, pa so močno gnojeni ter posejani s posebnimi travami in deteljami, ki rastejo hitro in močno, da lahko kmet poža- nje čim več krme v najkrajšem času. Na takšnem travniku kukavičevke nimajo nikakršnih razmer za preživetje in so obsojene na propad. Grožnje kukavičevkam navkljub že skoraj osemletnemu članstvu v naravovarstveno zavedni Evropski uniji ne pojenjajo in tudi v Sloveniji kukavičevke pospešeno izginjajo. To grenko spoznanje je pripeljalo do tega, da so se ljubitelji in poznavalci kukavičevk odločili narediti temu konec. Združili so se v društvo Nigritella, društvo za preučevanje in ohranjanje samoniklih orhidej Slovenije. Njihovo poslanstvo je varovanje naših kukavi- čevk in njihovih habitatov. Vse ljubitelje kukavičevk in narave zato vabimo, da se včlanite v Nigritello, kjer boste lahko izvedeli več o kukavičevkah ter prispevali k njihovi ohranitvi.

Društvo Nigritella je združenje ljubiteljev ter poznavalcev slovenskih kukavičevk. Namen društva je varovanje samoniklih orhidej Slovenije in njihovih habitatov. Več o društvu lahko preberete na spletni strani www.nigritella.si ali pa pi- šite na info@nigritella.si.

(18)

18 Svet ptic 1

Abernethy, rezervat, ki se kot del evropskega omrežja Natura 2000 lahko pohvali z več kot 4.500 različnimi vrstami, je prepoznan kot ramsarska lokaliteta in vključen v Narodni park Cairngorms. Hkrati je tudi živa kulturna krajina, v kateri je zaposlenih do 22 ljudi, ki upravljajo, tolmačijo ali raziskujejo ta izjemni del Škotske. Lastnik rezervata, Kraljevo društvo za zaščito ptic (RSPB), tu deluje že od konca 50-ih let prejšnjega stoletja, ko je na Škotskem spet začel uspešno gnezditi ribji orel (Pandion haliaetus), potem ko mu zaradi lova nanj in kraje jajc to ni bilo omogočeno celih štirideset let. Območje okrog velikega drevesa z orlovim gnezdom v krošnji je društvo kupilo leta 1975, danes pa rezervat, ki obsega že 13.500 ha, vključuje tudi plantažne gozdove, ostanke Kaledonskega (starodavnega škotskega) gozda, visoka barja, vresišča in gorsko planoto.

Dolgoročna vizija RSPB – kar dvestoletna, če smo natan- čni – je nadvse ambiciozna. Načrt društva je namreč podvojiti gozdno površino rezervata, hkrati pa povečati pestrost in število vrst v njem. Z namenom, da uresniči to drzno vizijo, se posveča mnogim naravovarstvenim vprašanjem in tudi strateškemu načrtovanju za njihovo rešitev.

V središču tega območja stoji tako imenovani Forest Lod- ge. Zgrajen je bil že leta 1881 kot lovska koča, danes pa je največja stalno naseljena lesenjača v Združenem kralje- stvu, ki se uporablja kot baza društva za njegovo delovanje v rezervatu.

Zakaj tu deluje rSPB

Na Škotskem so izumrli volk (Canis lupus), ris (Lynx lynx), tur (Bos primigenius) in zober (Bison bonasus). Za krajši čas je to veljalo tudi za divjega petelina (Tetrao urogallus), dokler tu niso ponovno naselili nekaj osebkov iz skandi- navske populacije. V obdobju industrijske revolucije so bili za potrebe graditve domov, bark in celo vodnih pip posekani mnogi škotski gozdovi. V približno istem času je lov na jelenjad (Cervus elaphus) postal zelo priljubljeno razvedrilo premožnih in slavnih, prav to pa je bil razlog, da je bilo nenadoma dovoljeno dramatično povišanje šte- vila teh živali.

Ko je bil leta 1988 odkupljen večji del rezervata, se je jelenjad v velikem številu klatila po pobočjih brez drevja nad ostanki Kaledonskega gozda, medtem ko se je nekaj dre- ves bojevalo za obstanek na pečinah in strmih pobočjih.

V gozdu samem so živali skoraj v celoti popasle vresje in borovničevje, kar je močno ogrozilo obstanek divjega petelina in ruševca (Tetrao tetrix). Hkrati se je za preživetje tu bojevalo tudi veliko drugih vrst, ki bi v tem pestrem in čudovitem delu gozda seveda morale lepo uspevati.

Dvajset let pozneje je slika sicer malce boljša, a so še vedno zelo daleč od popolne obnove ekosistema, kakršen je tu verjetno obstajal pred stoletji.

Abernethy – spektakularno zatočišče za divje živali

// Ross Watson, prevod Henrik Ciglič

VARSTVO PTIC 1: Ostanki

starodavnega Kaledonskega gozda v rezervatu Abernethy so primerno območje za divjega petelina (Tetrao tetrix).