Heglov etični racionalizem *
H egel j e znani zagovornik tistega, k a rje imel sam za izrazito m oderni pojem »prava« (Recht): pravice in zakona v političnem , pravičnosti ali celo pravičn išk o sti v širšem n rav n e m sm islu. M od erne institucije u strezajo Kriteriju [thecriterion] prava: svobodi.1 Že to Hegla loči od tistih, ki m enijo, d a je človeško d o b ro srečnost ali popolnost naravnih kvalitet duše. O m eniti velja, d a je H egel prav z interpretacijo tega kriterija, ne pa s povzdigovanjem pojm a v najvišji status, sprožil največ polem ike m ed tistimi m oralnim i in liberalnim i teoretiki, ki z njo niso bili zadovoljni.
T o nezadovoljstvo j e sprožila H eglova trditev, d a j e participacija v d o lo čen ih m o d ern ih institucijah konstitutivna za svobodo; živeti svobodno pomeni p articipirati v teh institucijah, biti neke vrste d ru žbeno in politično
* P rev ed en o po: R o b ert P ip p in , »H egel’s Ethical Rationalism«, v: The Modern Subject.
Conceptions o f the Self in Classical German Philosophy, ur. Karl A m eriks & D ieter Sturm a, SUNY Press, New York 1995, str. 149-175. Ze n a začetku velja pripom niti, da s e je v angleščini za H eglov izraz sittlich uveljavila beseda ethical, za Sittlichkeit pa izraz ethical life, ki ju v priču jo čem p rev o d u vselej prevajam o z že uveljavljenima term in o m a nravno ozirom a nravnost, razen v prim erih, ko avtor angleški izraz ethical u po rab i v splošnem p o m e n u in bi tako v slovenščini izzvenel preveč izum etničeno in prisiljeno.
Enako velja za izraza o zirom a izpeljanke iz izrazov Vernunft in vernünftig (v angleščini reason in rational, v slovenščini um , u m e n ), razen v izrazih kot so racionalizem , racionalist, iracio n aln o , an tiracio n aln o itn. (Op. prev.)
' H egel v uvodu v Očrte filozofije prava zapiše, da »sistem prava« obsega »kraljestvo u d ejan je n e svobode, svet d u h a , k ije proizveden iz njega sam ega kot d ru g a narava (§ 4; GPR, str. 28; TWA, str. 7, 46). In v § 29 »Pravo je s tem nasploh svoboda, kot Ideja«. (GPR, str. 45; TWA, str. 7, 80). Očrte filozofije pravabom o najpogosteje navajali ta k o , d a b o m o n a jp re j n av ed li Grundlinien der Philosophie des Rechts (tu GPR) (H am burg: Felix M einer, 1955), kjer pa bo to mogoče, se b om o sklicevali na številko p ara g ra fa ali O p o m b o (R em ark, R) k paragrafu. Sledile bodo navedba številke strani v angleškem p rev o d u H. B. N isbeta Elements of the Philosophy of Right (tu PR), ur. A.
W ood, (C am bridge: C am bridge University Press, 1991), na katerega smo se opirali, a ga tu in tam sprem enili. /V pričujočem prevodu smo angleške navedke izpustili te r n am esto njih navedli ustrezn o m esto iz Theorie-Werkausgabe, kajpak povsod tam, kjer je bilo to m ogoče. (O p. p r e v .)/ Za izvirnik Gansovih Zusätze, ali Dodatkov, ki jih j e prevedel N isbet sm o se sklicevali n a sedm i zvezek Jubiläumsausgabe in zwanzig
Bänden (tu GPR 2), ur. H. G löckner (Stuttgart: F rom m ann Verlag, 1952) in na ustrezno izdajo predavanj, ki sm o jo navedli spodaj.
biÿe.2 To p a zveni že nevarno konform istično in antiindividualistično ter preveč evrocentrično. Poleg tega m nogi in te rp re ti m enijo, d a H egel zaradi obram be te trditve zdrsne iz nevarne rom antike v nerazum ljivo m račnjaštvo, saj se očitno postavi na stran svojih p red h o d n ik o v Rousseauja in K anta ter m ožnost sv o b odn eg a delov an ja m o č n o poveže z n e k e vrste p ra k tič n o um nostjo. Biti m o d ern o nravno bitje (sittliches Wesen) p o m en i delovati v skladu z um nim i n orm am i in s tem u d e ja n iti (aktualizirati, verwirklicht) svobodo, za to p a je p otrebn a določena dru žb en a eksistenca. V nadaljevanju bi rad predstavil eneg a izm ed n ačin o v razu m ev an ja povezav m ed tem i vprašanji.
Dve podobni označitvi Heglovega p rim era sta ovirali poln prem islek njegovega argum enta. Prvič, naravo H eglovega etič n eg a racionalizm a je zasenčila njegova ognjevita kritika m oralnega rigorizm a, dualizm a vseh vrst, splošne »Zerrissenheit« so d o b n eg a življenja in tako dalje. N a v d ih n je n i s takšnimi odlom ki in s tistim, kar bi ti utegnili p o m en iti za Heglovo lastno oceno m oralne motivacije, imajo nekateri kom entatorji H egla za rom antika, takšnega, k o tje Schiller. Tako poskušajo p raktično u m n o življenje enačiti z neke vrste čutno harm onijo s »celoto«, z U m nim , s tistim, »karje«. Posle
dica teg aje, da Hegla naredim o, če up o rab im o njegovo lastno označbo, za p re d m o d e rn e g a rac io n alista v etik i, k ar p a j e v n a s p ro tju z njegovim navdušenim m odernizm om . (Videti je , d a v takšnem pojm ovanju bivanja v harm oniji, spravi z dejanskostjo, izgubim o svoje razloge za delovanje, »svojo subjektivnost«.) Drugič, ker je Heglova razlaga nravnosti historična, pogosto predpostavljajo, da se m ora njegov arg u m e n t za oblast m o d ern ih političnih idealov, njegova trditev, d a je um no sedaj »dejansko«, opirati n a vzneseno, skrajno n e v e rjetn o h isto rič n o teo d ic ejo , kjer u m n o st naše u d e le ž b e v nravnih praksah izhaja iz nekakšne božje um nosti same zgodovine in njene razrešitv e ali k u lm in a c ije v m o d e r n ih in s titu c ija h . Sam bi p re d lo ž il alternativno, čeravno prelim inarno, branje Heglovega p rim era kot um nosti nravnosti.
2 Sklicevanje na m odernost v tej trditvi ni p razno govoričenje. V Fenomenologiji, če naj navedem o eno izmed m nogih mest, H egel zelo ja sn o pove, d a j e nravna skupnost kot taka (skupnost, ki j e konstitutivna za svobodo) izrazito m o d e rn a , z a h o d n o evropska pridobitev. Ni zgolj »splošna su b stan ca vseh posam eznikov« {die allgemeine Substanz aller Einzelnen), pač p a je »nravni« ali »resnični« d u h substanca, k ije s strani teh posam ičnih »spoznana kot njihovo lastno bistvo in delo«. Ni nekakšna »bistvena luč«, ki p o g o ltn e takšne individue (k o t n e k a te ri skušajo b rati H eglovo razlago
»božanskosti« države), pač p a j e »svobodni Volk«., k atereg a »nravi n asploh tvorijo substanco, katere dejanskost in obstoj vsak posam eznik spozna kot svojo voljo in dejanje.« Phänomenologie des Geistes (odslej PhG) v: Gesammelte Werke, zv. 9, (H am burg:
Felix M einer, 1980), str. 376; TWA, str. 3, 512.
II
N ajprej bi bilo treb a pripom niti, da Hegel ne trdi, d a je takšna družbe
no st vse, kar vsebuje nravno življenje. V Očrtih filozofije prava se sam postavi n a stran tistih, ki trdijo, da so vsa človeška bitja nosilci »abstraktnih pravic«.
T udi po njegovi razlagi sm o samo zaradi tega, ker smo svobodni dejavniki, univerzalno upravičeni do lastništva lastnine in do pravic, d a jo prenašam o in m enjavam o.1 Prav tako trdi, da svobodnim dejavnikom lahko pripišem o o dgovornost le sklicujoč se n a njihove individualne n am en e in sm otre, ter d a sm o vsi p od v ržen i univ erzaln im m oralnim obvezam do vseh d ru g ih individuov, pa naj j e n eka oseba član naše nravne skupnosti ali n e.4
V endar pa H egel trdi, da sta pravo in m oralnost »nepopolna« in ravno tu se p rične polem ika. N a prim er: »Pravno in m oralno ne moreta eksistirati za sebe, za svojo o p o ro in tem elj morata imeti nravno«.5
T o v rstn a trditev n e izraža samo p ridržka do p rep ričan ja, da lahko vprašanje p o ln o svobodnega in tako dostojnega življenja izčrpa o bram ba pravic in izogibanje m oralni škodi, kakor d a je polnejše, aktivnejše in bolj sm o trn o kolektivno iskanje nravnih smotrov prav tako pom em bno.1’ Hegel
3 H egel prav tako trdi, zo p er tradicijo kontraktulizm a ali naravnega prava, d a je to, da sm o zm ožni d ru g d ru g eg a vzajem no pripoznati za enake nosilce pravic, za m oralno o d g o v o rn e in d iv id u u m e, h isto ričn i dosežek, in da so takšne trditve povezane z m o d e rn im i dejavniki. Njegova o bram ba pravice do lastnine j e tako po klasičnih lib e r a ln ih s ta n d a r d ih id io s in k ra tič n a . T u d i sam j e uvidel, k o t j e razv id n o iz p o m e m b n e g a D odatka k § 3, kam vodi njegov historični argum ent, zato je h itro skušal pokazati, d a s tem ne »opravičuje« preteklih pravnih nepravičnosti.
4 Splošni sm o ter H eglove p rak tičn e filozofije je opisati pogoje za m ožnost svobodnega subjekta ali »dejavnosti«. Rezultati tega so: (i) bodi »oseba« in spoštuj d ruge kot osebe (n e krši pravic dru g ih ; spoštuj legitim ne zahteve nevmešavanja, predvsem kar zadeva lastn in o ); (ii) bodi »subjekt« ali m oralno odgovoren za tisto, kar počneš in kar zadeva dru g a, vsa d ru g a človeška bitja kot m oralno odgovorna bitja; in (iii) bodi nravno bitje, p o trd i in ohranjaj določene nravne institucije. K onvencionalno rečeno:
deluj legalno, deluj m oralno, deluj etično; spoštuj pravice, stori, kar je m oralno obvezno, stori, kar je etično dobro.
5 G re za navedek iz H o thovega d odatka k § 141, GPR2, str. 225; TWA, str. 7, 291. Za pravo in m oralnost pravi H egel, da imata » das Sittliche zum Träger und zur Grundlage...«.
Za izvorne zapiske glej: H egel, Vorlesungen über Rechtsphilosophie 1818-1831 (odslej VRP), zv. 3, ur. K. Ilting (Stuttgart-B ad C annstatt: F rom m ann-H olzboog, 1974), str.
478.
" S tem ne m enim tudi, da im a H egel s takšno skupnostjo v mislih splošni poskus, da bi proizvedli substancialne koristi ali dobrine. Nravnost n a splošno ni tisto, k a r je O ak e sh o tt im enoval » en terp rise society«, pač pa »civil society«. Prim . M. O akeshott,
»O n th e C h a ra cter o f a M o d ern E uropean State«, v: On H um an Conduct (O xford:
C laren d o n Press, 1975), str. 257-63. Cilji, ki s ijih prizadevam o doseči, sestojijo iz u red itev naših m edseb o jn ih razm erij tako, da si lahko za vsak cilj prizadevam o na
jasno vztraja pri tem, d a je »nravno« »opora in temelj« m oralnih in n a pravicah utem eljenih sankcij, da lahko naravo, implikacije in povezanost d ru g ih vrst norm ativnih zahtev razdelam o zgolj znotraj d o lo čenih d ru žb e n ih institucij.
Posebej p o u d a rja , d a sem lah k o in d iv id u u m , n o sile c pravic, m o ra ln o odgovorni individuum le, kolikor sem tako povezan.7
Nravnost, ti »zakoni in institucije, ki im ajo bit n a in za sebe«, vsebuje
»objektivno nravno«, za katero H egel pravi, d a »je zavzelo m esto abstrakt
n e g a d o b reg a « in tako tvori »živo d o b ro « .8 Iz teg a tu d i izh a ja z n a n o vprašanje: zakaj je Hegel prepričan, d a je takšna d ru žb e n a interakcija tako bistvena za neko do b ro , in d a j e » o p o ra in tem elj« vseh d ru g ih vidikov dostojnega življenja?
III
Pričenjam s Heglovimi lastnim i form ulacijam i teze o u m n o sti nrav
nosti. Odločilni kriterij je jasno izražen v Predgovoru k Očrtom filozofije prava.
Ne m orem o se zadovoljiti, piše H egel, s tistim, k a r je dan o zgolj kot javni zakon in javna m oralnost,
»pa naj slednjo podpira zunanja pozitivna avtoriteta države ali soglasje med ljudmi, avtoriteta notranjega občutka in srca ali neposredno pričevanje duha«.IJ
Naloga je prej v tem, da zapopadem o, k a r je v teh institucijah »um nega«, tako da lahko to »dobi um n o form o in s tem svobodnem u m išljenju nastopi kot upravičeno«. M oderna d ru žb en a n o rm a »zahteva, d a se ovemo sebe kot najbolj notranje združene z resnico«.10
D andanes Heglovi in terp reti nekoliko bolj splošno kot v pretek losti priznavajo, da takšna trditev ni u tem eljen a n a ap rio rn i upravičitvi tistega,
določene etično p rim erne (»samoizbrane«) načine. P o a n ta je tu v tem , d a tudi takšen
»civilni« etični cilj vsebuje m nogo več, kot p a o b ram b a pravic in izogibanje m oralni škodi, ozirom a več kot institucije, ki zagotavljajo prvo in upoštevajo d ru g o . Takšen cilj zahteva neko vrsto civilnega življenja ali političn o kultu ro . Iz česa bi ta lahko bila in zakaj je »umna« osnova in tem elj vsega »prava«, j e p re d m e t obravnave v H eglovih Očrtih filozofije prava.
7 Heglovi najbolj znani razlogi v p o d p o ro takšni trditvi o p rio rite ti n ravnosti, so povezani s širšim, sistem atično utem eljenim sovraštvom, k ije u sm erjen o p roti tistem u, kar im a sam za zgolj »form alna« ali povsem »negativna« n o rm ativ n a načela. T a razm išljanja so precej pom em bna, toda različico H eglovega p rim e ra b o m skušal na tem m estu rekonstruirati brez n e p o sre d n e o p o re n a takšna logična vprašanja.
8 H egel, § 144; GPR, str. 142; PR, str. 189. § 142; GPR, str. 142; TWA, str. 7, 292.
'J H egel, GPR, str. 5-6; TWA, str. 7, 14.
10 H egel, GPR, str. 5-6; TWA, str. 7, 14.
k a r se zgodi v zgodovini, vsaj v toliko, kolikor naj bi takšna upravičitev pom enila, d a je vse nu jn o izpeljivo ali izvedljivo iz razvoja Svetovnega D uha.11 T o je sicer enostavna poanta, ki pa jo je treba m očno poudariti. V Očrtih filozofije prava H egel nikoli ne zagovarja um nosti m odernih institucij, s tem d a jih enostavno opisuje kot um n e in potem vztraja, da m orajo biti take ne glede n a to, kakšne so, ker a prio ri vemo, d a je zgodovina um na. Neodvisno o d tega, kako in te rp re tira m o in branim o trditev, d a je »zgodovina« p ro izvedla te u m n e institucije, sm o zavezani interpretaciji in obram bi trditve, d a so institucije u m n e. Zares, če nism o zmožni neodvisno opisati tega, v kakšnem smislu so takšne institucije praktično um ne, potem nobeni trditvi, d a jih j e proizvedel ali jih j e celo m oral proizvesti nek proces zgodovinskih sprem em b, n e uspe doseči prav dosti. Splošneje rečeno, zelo težko bi lahko katerakoli teoretska trditev o um nosti zgodovine zame veljala kot razlog za delovanje, kot moj razlog za udeležbo v instituciji. Ker je Hegel prepričan, d a razlogi za delov anje obstajajo, b o m o m orali odgovor na zastavljena vprašanja iskati d ru g je.12
T o d a potem nastopi problem : kaj drugega pa bi lahko pom enila teza, d a so m o d e rn e institucije u m n e, ter tako lahko »svobodnem u m išljenju nastopijo kot upravičene«? Samo po sebi um evna dom neva bi bila, da hoče H egel afirm irati sam o tiste »zakone in institucije«, ki so v nekem pom enu
11 T a konsenz j e nedavno še o k rep ila ureditev in izdaja zapiskov iz Heglovih predavanj v letih 1819/20, kjer H egel o um nosti dejanskega govori m nogo bolj previdno, brez takšnih teodicejskih nasledkov. Prim. Hegel, Philosophie des Rechts. Die Vorlesung von 1819/20 in einer Nachschrift (odslej VRPN), ur. D. H enrich (Frankfurt: S uhrkam p, 1983), str. 51, in H en ric h o v e op o m b e, str. 13-15. V Berlinski enciklopediji H egel objektivni d u h opiše ne le kot svet, ki g a je »proizvedel« duh, pač pa » kije od njega proizveden«. Prim . Enzyklopädie der philosophischen Wissenschaften III, v: H egel, Werke:
Theorie Werkausgabe (F rankfurt: Suhrkam p Verlag, 1970), § 385 (TWA, str. 10, 32).
Prim . razpravo A liéna W. W ooda, Hegel’s Ethical Thought (C am bridge: C am bridge U niversity Press, 1990), str. 10-11.
12 T o nikakor ne p o m e n i, d a j e Heglova razlaga historičnega sprem injanja brezupna, ali da v p rim e ru um nosti m o d e rn ih institucij ne igra nobene vloge. Trditvi, ki spadata skupaj, (1), da so dejavniki, s tem , da sploh delujejo, im plicitno zavezani udejanjanju svobode, in (2), d a se institucije in prakse, ko takšna norm a ni udejanjena, ne m orejo o h ra n iti ( d a je ta norm ativni n eu sp eh d obra historična razlaga zloma in tranzicije), zaslužita večjo pozo rn o st, kot p a s ta jo bili deležni doslej. T u trdim le, da bi bilo veliko poenostavljanje, če bi vse razsežnosti Heglove trditve o um nosti m o d ern e Sittlichkeit zvedli n a splošno trditev o um nosti zgodovine. Kakor bom o videli kasneje, bo H egel povezal m ožnost u m n e norm e, kakor tudi »dejanskost« takšne no rm e (ki jo bom in te rp re tira l kot n je n o m ožno m otivirajočo moč) s historično pripovedjo.
T o d a H egel poskuša pokazati neizogibnost takšnega historičnega sam ozavedanja v vsaki etični razlagi, ta tran sc en d e n ta ln i prim er pa m oram o pojasniti in analizirati najprej.
»tisto, kar bi vsi udeleženci u m no hoteli«. Le tako bi lahko takšne institucije dejansko vsebovale »objektivno nravno«. In m o d ern e institucije takšnem u kriteriju p reprosto ustrezajo.
T a o d g o v o r postavlja n e k p ro b le m . H e g e l n e d v o m n o trd i, d a j e m oderna nravnost um na, in d a je n jen a razločevalna poteza v tem , d a je ta u m nost temelj tako norm ativnih zahtev po zvestobi takšnim institucijam , kakor dejanski participaciji ter n e n e h n i zvestobi udeležencev. V m o d ern e m
»nravnem svetu« je »um« (ne tradicija, občutek ali religija) tisti, ki im a »moč in oblast«; znanost o pravu bo »zapopadla in predstavila državo k ot nekaj n a sebi u m nega« . In še, »v pravu m o ra človek p riti n a s p ro ti svo jem u lastnem u um u«.13
V idetije, da takšni odlomki, skupaj s Heglovim i ognjevitim i n a p ad i n a občutke, nacionalni čut, in p odobno, pri utem eljevanju nravne in politične zvestobe, p o d p ira jo gledišče, d a se H e g e l, s tem ko m o d e r n e n ra v n e institucije im enuje um ne, prep ro sto sklicuje n a široko sprejeto m o d e rn o pojmovanje, da gre za institucije, ki bi jih ho tel vsak individuum , če bi im el um no voljo. Toda tudi to ni prav v veliko pom oč našem u poskusu, d a bi razum eli Heglove trditve o osrednjosti in p red n o sti nravnosti. V skladu s takšnim branjem bi bili »najprej« h ip o te tič n o um ni individuum i, nravnost pa bi bila nasledek. To pa preprosto ni tako.14
N am esto tega m oram o p otem takem zato, da bi se izognili tem u, d a bi vse počivalo na nekakšnem pogodbenem gledišču o u m ni volji, ali pa n a tezi o List der Vernunft, začeti s Heglovo splošno teorijo o p raktičn i u m n o sti - s tistim, kaj zanj predstavlja prem islek, željo, d ru žb en o konvencijo, in tako dalje, up rav ičen i razlog za delovanje - in se p o te m lo titi p rik a z a, d a sta privrženost in participacija v m oderni družbeni eksistenci, družini, ki tem elji
13 Prva dva navedka sta iz Heglovega P redgovora k Očrtom filozofije prava, GPR, str. 7;
TWA, str. 7, 15; in GPR, str. 15; TWA, str. 7, 26. Z adnja p rip o m b a j e iz H o thovih dodatkov, VRP, str. 96; TWA, str. 7, 17. Za H egla m o d e rn i človek »pride n asproti svojemu lastnem u umu« na posebej entuziastičen, afirm ativen način. T akšen nravni svet, v svoji dom nevni um nosti, »ni nekaj subjektu tujega, pač p a tako o njem kot o njegovem lastnem bistvu obstaja pričevanje duha, v njem im a subjekt svoj samoobčutek in v njem živi kot v svojem nerazlikovanem e lem e n tu - razm erje, k ije celo n ep o sre d n e je in bližje identiteti kot vera ali zaupanje« (§ 147; GPR, str. 143; TWA, str. 7, 295.) 14 Se več, entuziastični odlom ki, ki pričenjajo zadnji del H eglovih Očrtov filozofije prava,
se ne sklicujejo na to, kaj bi v nekem hiperidealiziranem stanju narave o dobril subjekt, če bi bil um en, pač pa na tisto, na kar » m o d ern i subjekti« dejansko »naletijo« v
»dejanskem « nravnem »samozavedanju«, tj. »svojo lastno nravno substanco« (Prim .
§§ 146 in 147). Poleg tega obstajajo tudi slovite trditve v P redgovoru k Očrtom filozofije prava, da filozofija ne predlaga »sveta, ki eksistira bog si ga vedi kje«, in d a se m o ra filozofija » kolikorje le m ogoče oddaljiti od tega, da bi k onstruirala državo, kot naj bi bila... (GPR, str. 14-15; TWA, str. 7, 26).
n a osebni ljubezni, m o d ern ih tržnih družbah, republikanski ureditvi, v tem smislu ubranljivi, um ni.
IV
Čeravno H egel m n ogo pove o razm islekih, ki so ga vodili k družbe
n e m u p o g ledu n a u m n o st (k trditvi, d a je um po svojem bistvu družben a n o rm a ), pa v njegovi predstavitvi v veliki Enciklopediji nastopajo številne ravni in strateg ije, njegovo o b ram b o trditve o p rio riteti nravnosti in u m nosti m o d e rn ih d ru ž b e n ih institucij p a je m ogoče razum eti n a bolj om ejene načine, načine, ki izhajajo iz njegove splošne razlage praktične u m no sti.15 Z adeva se p rič n e z razlag o sam e dejavnosti, o zirom a, kantovsko nav
d ah njen o , s »pogoji« dejavnosti. Ker se, kot si bom o pobliže ogledali kasneje, H egel strin ja s K antom , d a so dejavniki dejavniki tako, da se p o d red ijo n o rm a m , se tako n e p o sre d n o loti vprašanja norm , ki so konstitutivne za samo dejavnost, zatem p a vprašanja, kaj vse bi pom enila dejanska podreditev n orm am . V nadaljevanju postaja vse bolj jasno, kaj s tem misli, in nekoliko jasn eje tudi, zakaj misli tako. Biti dejavnik, biti svoboden pom eni podrediti
15 Vsak celotni prikaz H eglovega stališča bi m oral vključiti in oceniti njegovo trditev, d a so značilnosti, ki določajo vsako m ožno individualnost, različni načini, n a katere osebnosti sebe dojem ajo kot »odtrgane« in ločene od drugih ljudi, historično različne m o žn o sti, te r so n u jn o re z u lta t tistega, k a r j e sam im enoval »boj za vzajem no p r ip o z n a n je « . T a k o fe n o m e n o lo š k i k o t lo g ič n i p ro b le m za H e g la j e , d a j e sam odoločitev n u jn o sam odoločitev v razm erju do in celo v neizogibnem boju z d ru g im in d a n o b e n a razlaga takšnega m ožnega razm erja in rezu ltata ne m ore sp reg led ati neizogibnega p ro b lem a m oči/oblasti, ki ga takšno razm erje vsebuje. S pretvarjanjem , d a se življenje p ričn e z relativno sam otransparentnim i, sebeposedujo- čimi, d oločenim i, odraslim i, sam ozadostnim i individuumi, ni m ogoče razum eti, kaj j e za vsakogar um n o . T em eljn a heglovska trditev je , d a je p roblem sam odoločitve ali id e n tite te p ro b lem d ru žb e n e m o či/oblasti, ne pa m etafizične resnice, in da ima ta proces v sebi n eko »logiko«, kar p a je samo po sebi problem atika, katere obravnava bi zahtevala celo knjigo.
Prav tako bi m oral biti del takšne celotne slike Heglovo zanikanje, da »biti um en«
(za kar se sam strinja, da m o ra biti temelj vsake možne dejavnosti ali svobode), p o m e n i sam o pravilno rabo zm ožnosti ali sposobnosti. Biti um en v tem tem eljnem p o m e n u p o m e n i »prilegati se« um n i strukturi celote, živeti »v resnici«, v luči tega, kako »so stvari v najširšem p o m e n u tega term in a povezane«. T a stavek seveda ne p rip a d a H eglu, pač p a W ilfridu Sellarsu. Prim. »Philosophy a n d th e Scientific Im age o f M an«, v: Science, Perception, Reality (London: Roultedge 8c Kegan Pavii, 1963), str.
1. Prim . tudi koristne p rip o m b e Ludwiga Siepa, Praktische Philosophie im Deutschen Idealismus (F rankfurt: S u h rk am p , 1992), str. 308, in mojo razpravo »H orstm ann, Siep a n d G erm an Idealism «, European Journal of Philosophy 2 (1994), str. 85-96.
se določenim norm am , tako vsebina takih n o rm kakor tudi njihova možnost, da so m oje (njihova m oč m otiviranja), pa zahtevata neko vrsto d ru žb e n ih institucij in mojo udeležbo v njih.
O glejm o si najprej, v skladu s tem pristopom , bolj zam ejeno vprašanje, kaj pom eni trditev, da človeško vedenje vodi norma. V tej točki se H eglova teoretična obravnava vprašanja svobode razlikuje od K antove,10 v e n d a r se o ba strinjata, d a j e p rak tičn o n u jn o , da tedaj, ko d elu jem , d e lu je m »na osnovi Ideje svobode«, kot pravi K ant.17 (Z aenkrat to p om eni le: n e m orem , recim o, delovati kot da bi bila m oja dejanja določena, če sam ne določim tistega, kar naj bi storil; če takšno načelo n e postane m oja n o rm a ). In za oba tej zahtevi ne m orem ustreči, če delujem a rb itra rn o ali samovoljno. Če do dejanja pride zaradi moje odločitve, da bi se naj dejanje zgodilo, tedaj delujem zaradi takšnega ali drug ačn eg a razloga, zaradi nekega razloga, ki bi se naj zgodil. D elujem na osnovi sam opostavljene n orm e. Za H egla je vprašanje možnosti takšne norm e istoznačno s pogoji, pod katerim i bi neko načelo, cilj ali zahteva lahko igrala n e k o vlogo v dejavnikovi upravičitvi delovanja, razlogih zanj (torej v vsaki razlagi delovanja v tretji o seb i).18 Tako kot v m nogih drugih filozofskih ocen ah , ko gre za vprašanje razlage, zakaj je nek dejavnik storil, k a rje storil, ali »kaj je dejavnika A m otiviralo za Ф«, m ora biti sestavni del odgovora razlaga »tistih razlogov, ki so A upravičili dejanje«. Izvedeti m oram o, kaj je A mislil, da počne, in zakaj j e mislil, d a je p o treb n o storiti Ф, sicer ne bom o vedeli, zakaj j e bilo dejanje storjeno.
Toda ta situacija se takoj zaplete, saj je m ed tem, d a je nekdo nekaj storil iz »osebnih razlogov« (včasih jih p rep ro sto razložijo kot »motive«) ali p a iz resn ičn o up rav ičenih »razlogov«19, o č itn o razlika. (L judje im ajo »svoje razloge« za delovanje tudi še tedaj, ko delujejo p ro ti lastnim interesom , ko
111 Prim. moj članek »Idealism and Agency in K ant a n d H egel«, European Journal of Philosophy 88 (1991), str. 532-41.
17 Groundwork of the Metaphysic of Morals, prev. H .J . P aton (New York: H a rp e r & Row, 1964), str. 448, v: Kants gesammelte Schriften, zv. 4 (Berlin: K önigliche P reussische A k ad em ie d e r W issenschaften, 1900-22). P rim . H e n ry A llison, »M orality a n d F reedom : K ant’s Reciprocity Thesis«, Philosophical Review 95 (1986), str. 393-425;
C hristine Korsgaard, »Morality as Freedom «, v: Kants Practical Philosophy Reconsidered, ur. Y. Yovel (D ordrecht: Kluwer, 1989), str. 23-48.
18 Prim. B ernard Williams, »Internal an d E xternal Reasons« v: Moral Luck (C am bridge:
C am bridge University Press, 1981), str. 102: »Če obstajajo razlogi za delovanje, po tem m orajo ljudje včasih delovati iz teh razlogov, in če j e te m u tako, p o te m m orajo njihovi razlogi ustrezati neki pravilni razlagi njihovega delovanja...«
19 T a p roblem je igral veliko vlogo v m nogih so d o b n ih razpravah o dolžnostih, razlogih za delovanje in »motivaciji«. Prim. raziskavo W. D. Falka o dvou m n o stih »čistih«
najstev in »formalno-motivacijskih« razm išljanj » O u g h t’ an d M otivation« v: Ought, Reasons, and Morality (Ithaca: Cornell U niversity Press, 1986), str. 21-41.
delujejo iracionalno, neprem išljeno, ko ni nobenega zadovoljivega razloga v k a te r e m k o li p o m e n u za to , d a so s to rili, k a r so s to rili.) T o d a če dom nevam o, da se m orajo vsakogaršnji individualni razlogi za delovanje, zato d a bi b ili za to o seb o razlogi, p rile g ati v n eko c e lo tn o stru k tu ro upravičitve, ozirom a, da nihče ne m ore imeti razlogov za delovanje, ne da bi jih im el sam za zadostno upravičene (tudi če so z njegovega gledišča n a p a č n o u p r a v ič e n i) , p o te m la h k o sk u šam o z vso p rav ic o p o isk a ti eksplicitno ali im plicitno upravičevalno trditev, k ije vsebovana v takšnem delovanju.20 T o pom eni, da njihova dejanja predpostavljajo privrženost neki norm i, pa naj to sami priznajo ali ne. (Zaenkrat se nam ni treba opredeliti, ali je takšna n o rm a lahko v celoti »subjektivna« ali osebna.21)
H egel se zelo jasn o izrazi o številu pogojev, ki so nujn i za to, da neka n o rm a v tem p o m en u postane norm a. Da bi nekaj, na p rim e r, funkcioniralo kot n o rm a, m o ra biti samopostavljeno. Njegova teorija »objektivnega duha«
j e v nekem smislu pravzaprav razlaga m ožnosti tistih človeških dejavnosti in interakcij, ki so, kar so, zato, ker so na določene načine prisiljene s takšnimi sam opostavljenim i n o rm am i, ker jih tvori sam ozavedno sledenje norm e.
D ejanje je izpolnitev pogodbe, kaznovanje prestopnika, dedovanje, in tako dalje, zgolj zato , k e r se u d e le ž e n c i v u stre z n ih in stitu cijah »imajo za«
u d e le ž e n e v institucijah, ki jim vladajo določena pravila in ker ta pravila do jem ajo k o t n o rm e , kot v nekem p o m en u upravičljive razloge. Rečeno nek o lik o bolj spekulativno, človeška biÿa so »na sebi«, kar so »za sebe«, ozirom a so kolektivno sam ooblikujoča se bitja. (To nim a ničesar skupnega s tistim , v kar in d iv id u aln o verjam ejo, ali z vsebinam i njihove m entaln e zgodovine. Takšni sam okonstrukti so lahko implicitni, dispozicijski, izraženi bolj vdejanjih kotvizjavah, in tako dalje. Toda to je že druga zgodba.) Glavni p o u d a re k je n a naslednjem : če bi individuum i izvajali iste telesne gibe, ne d a bi se p odvrgli takšnim n o rm a m , ozirom a, če bi se podvrgli drugim no rm am , dejanja ne bi bila tista dejanja.
20 Za razpravo o tem , kako H egel zagovarja trditev, da vsaka »naravna volja« (ali vsaka politika, ki skuša zgolj zadovoljiti naravnim n ag n jen je m ),sa m a zaveže subjekta »čisti svobodni« ali um n i volji (v osnovi razum ljeno kot utelešeno v sam ooblikujočih se in s titu c ija h ), p rim . moj član e k »H egel, E thical Reasons, K antian R ejoinders«, Philosophical Topics 19 (1991), str. 99-132. Za razpravo o Heglovih ugovorih pojm om p r e u d a r n e u m n o sti, prim . m oj članek »You C a n ’t Get fro m H ere: T ra n sitio n P roblem s in H e g e l’s Phenomenology of Spirit« v: Cambridge Companion to Hegel, ur. F. C.
B eiser (C am bridge: C am bridge University Press, 1993), str. 52-85.
21 Prim , k ontroverzno zanikanje teg a v: Thom as Nagel, Possibility of Altruism (Princeton:
P rin c eto n U niversity Press, 1970), poglavja 10-13. Prim, tudi njegovo oceno in do n ek e m ere um ik takšne teze v: The View from Nowhere (New York: O xford Universtiy Press, 1986), str. 159.
Rečeno n em ara nekoliko n ep o sred n eje: ni in n e m o re biti n o b e n ih n ep osred nih naravnih ali božjih n orm , dejstev o naravnem svetu, razodetij božje volje, ali intuicij nenaravnih lastnosti, ki bi ravno zato, ker bi bila takšna dejstva ali razodetja, prisiljevala ali usm erjala m oje vedenje. Takšna dejstva ali razodetja bi bila lahko norm e samo, če bi zame štela ko t razlogi za d elo vanje; to, kakšnaje narava ali kaj je rekel Bog, pa tega ne m o re izpričevati.22
У
Z aenkrat takšno um eščanje H eglovih razm išljanj v splošno kantovsko usmeritev še ne pojasnjuje Heglovega stališča. S kantovsko usmeritvijo doslej m enim le: prem isleki, za k aterih o b ra m b o j e z a in te re s ira n H e g e l, k o t subjektovi razlogi za delovanje niso razlogi zato, k er bi tem eljili na zaznavah objektivnih dobrin, koristi ali vrednot, temveč so o cene in m n en ja (ovredno
tenja), katerih upravičitve imajo dolo čen značaj.23 D oločene vrste razm erij, pri katerih osebe zagovarjajo svoje lastne dejavnosti, so tisto, k a rje odločilno pri »dejanjih, ki so cenjena«.
Doslej o dejanjih vemo le to, da so to tisti dogodki, ki jih j e m oč razložiti s sklicevanjem na subjektove razloge za delovanje, da takšni razlogi vselej predpostavljajo določene norm e za delovanje in da so takšne n o rm e lahko norm e zgolj, kolikor so sam opostavljene, kolikor za subjekta ovrednotijo potek dejavnosti, in tako torej ne m orejo biti razum ljene skozi tisto, kar so nekateri poimenovali strogo »eksternalistični« smisel.24 Kljub tem u p a je to,
22 »Die Rechtgesetze sind, Gesetzes, herkommend von Menschen« [Zakoni prava so zakoni, ki prihajajo od ljudi.], H egel, VRP, str. 93.
P riznam , d a je m ogoče večino m ojega povzem anja H eg la in te rp re ta tiv n o spodbijati.
Zaradi pom anjkanja prostora bi p rip o m n il le, d a m enim , d a je moj p ristop - trditev, d a je m ogoče a) Heglovo obram bo um nosti d ru žb e n ih n o rm ali m o d e rn e Sittlichkeit, b) izpeljati iz analize možnosti dejavnosti, c) takoj ko spoznam o, kaj p o m e n i poskus pokazati, d a m orajo norm e, ki so konstitutivne za takšno dejavnost, m otivirati ali biti »notranje« - dobro p o d p rt v različnih tekstih iz H eglovih najzgodnejših spisov.
23 Koristno razpravo o dvoum nostih pri N ag lu je m oč najti v članku C hristine K orsgaard,
»The Reasons We Can Share: An A ttack on th e D istinction betw een Agent-Relative and A gent-N eutral Reasons«, v: Altruism, ur. E. F. Paul, F. D. M iller jr . in J. Paul (C am bridge: C am bridge University Press, 1993), str. 24-51.
24 V Williamsovi form ulaciji: »Celotna p o a n ta izjav o zu n an jih razlogih je , d a so lahko resnične, n e glede n a dejavnikove motivacije.« (» In te rn al a n d E xternal Reasons«, str. 107.) Williams tu upo rab i p rim e r iz Jam esove zgodbe - oče O w ena W ingrava vztraja, da ima Owen razlog, da vstopi v vojsko, četudi O wen za to ni m otiviran;
njegove želje so u sm erjen e drugam in sovraži vse, k ar j e v povezavi z vojaškim življenjem, vse, kar vojaško življenje pom eni. Zelo m alo filozofov je skušalo trditi, da zunanji razlogi v tem smislu obstajajo. (D ejansko j e videti, kot priznava sam W illiams,
kar sm o povedali dosedaj, še vedno združljivo z nekom , ki deluje zato, ker sije to zelo m očno želel in ker je njegova splošna norm a v tem, da stori tisto, k a r je najbolj p rep ričan , da m ora storiti.
Kot sm o že o m en ili, je K ant trdil, d a ta vrsta n o rm e ne m ore biti p o p o ln o m a sam opostavljena (ali povsem upravičljiva), ker m ora biti takšna odobritev sam a m otivirana s prem isleki, ki niso povsem samopostavljeni, z dispozicijam i in željami, ki so resnične le za individuum a in ki so po Kantu k o n stitu tiv n e le za h e te ro n o m ijo , ne pa za avtonom ijo. Samo e n a vrsta n o rm e j e lahko za K anta sam opostavljena in tako tvori tisto, zaradi česar m o ra b iti d eja n je u m n o m o tiviran o ter tako sto rjen o svobodno: sloviti k ategorični im perativ.
Heglovi ugovori tej m ožnosti pričenjajo razkrivati usm eritev njegove analize tistega, kar bi lahko štelo za praktične razloge. Hegel ugovarja trditvi, d a j e d e ja n je p o p o ln o m a uprav ičljiv o vsem d ru g im , in p o te m ta k e m m o ra ln o , zgolj, če ga vodi n o rm a določene vrste, če ga vodi kategorični im perativ. Po kantovski razlagi to pom eni, d a je neko dejanje m oralno zgolj, če j e sto rjen o »iz dolžnosti«, ozirom a zgolj, če priznavam to norm o, in če m e m otivira zavezanost tej norm i. Če delujem zato, ker se bojim za svoj ugled, ali pa zato, da bi si zagotovil svojo individualno dobrobit, zato, da bi zadovoljil svojo čustveno p o treb o po dobrodelnosti, lahko n a koncu storim tisto, k a r bi zarad i p ritisk a u n iverzalne upravičljivosti storil čisto um n i dejavnik, tod a zato ne delujem m oralno. V takšnem prim eru moji razlogi za delovanje - kar Kant im enuje maksima - izražajo načelo, za katerega ne m o rem z razlogom pričakovati, da bo skupen tudi drugim , ali da ga bodo tudi d ru g i im eli za upravičenega, razen v naključnih okoliščinah. (Slučajno b o d o ho teli tisto, kar sam hočem , ali pa jih bo slučajno strah tistega, česar je strah tudi m ene, itn .) . Potem takem ne m orem pričakovati, da bodo moji
razlogi za delovanje tudi zanje šteli kot razlogi za delovanje.
H eg el je , k o t j e zn an o , trdil, da k ategorični im perativ, ali splošno načelo, da storim o tisto, kar bi storili vsi ostali um ni dejavniki, ne m ore voditi delovanja, k er j e tako form alen. K ategoričnem u im perativu kot norm i ne
d a gre za n en av ad en p rim er, SEy j e m alo verjetno, da bi Wingrave dejansko imel kak tak d o b e r razlog, razlog, ki bi vzdržal vsako preiskavo. Razlog, da to ni nek zunanji razlog, zelo v erjetno ni v tem , d a ni noben ih takšnih razlogov, pač pa v tem, d a je ta razlog slab.) R acionalistični odgovor običajno skuša pokazati, da lahko različni prem islek i ustrezajo in te rn alistič n i zahtevi, ne da bi bili »relativizirani« na nek eksistirajoči, naključni »motivacijski niz«. V sodobni literaturi je ta odgovor skupen N aglu in K orsgaardovi, ne glede na njune razlike. Sam trdim , d a je prav tako skupen K antu in H eglu, pri čem er gre po tem za to, da uvidimo, kako se slednja razlikujeta v tem , kaj ne more biti nem otivirajoče.
uspe z zad o stno d o lo čen o stjo voditi ali izločiti vrste d e ja n j ali p o litik . Kategorični im perativ je prazen.
Tu m e ne zanim a ta Heglov ugovor K antu. H egel nam reč trdi tudi, da je kriterij m oralne kreposti rigorističen, da nihče ne bi mogel delovati tako, kot zahteva Kant. In ta trditev izdaja tisto, kar naj bi bile H eglove im plicitn e predpostavke o pogojih, pod katerim i lahko n eko načelo služi kot n o rm a in tako lahko nakaže p o t najpom em bnejšim vprašanjem v njegovi teoriji um nosti nravnosti.
Takšne trditve je mogoče najti na dveh klasičnih m estih, prvo m esto se nahaja v šestem poglavju Fenomenologije duha, d ru go v razlagi m o raln eg a gledišča v Očrtih filozofije prava. Na prvem m estu H egel trdi, da Kantov lastni m oralni sistem razkriva,
»da se m o ra ln a zavest n e m o re o d re č i sre č n o sti in p u stiti ta e le m e n t b re z njegovega a b so lu tn e g a sm otra. S m o ter, k ije iz re č e n k o t čista dolžnost, im a to bistveno n a n jem , d a vsebuje posamično sa m o za v ed a n je; individualno prepričanjem v ed n o st o njem tvorita n e k a b so lu te n e le m e n t m o raln o sti« .25
K antov o dg ov or na to p riz n a n je n e iz o g ib n o z a in te r e s ir a n e g a in individualnega značaja našega razm erja do kateregakoli načela dejavnosti nas, trdi Hegel, po eni strani obsoja n a radikalno zlo, ne d a bi bili kdajkoli zm ožni p o ln o u d e ja n iti tisto, kar zahteva um , to si lah k o v najb o ljšem p rim eru samo prizadevam o, po drugi strani p a n a priznanje, d a človeška bitja n e m o rejo vztrajati pri m o ra ln em podvzetju, da n e m o re jo p o ln o osmisliti njegovih zahtev, če ni m ogoče verjeti v vsem ogočnega m o raln eg a sodnika, v nesm rtno dušo, v večno plačilo in kazen.
Ta obsodba naše nevrednosti in ta privolitev v »Postulate« po H eglu izkazuje, d a takšno gledišče ni »resno« glede tistega, kar zahteva m oralnost, da »se pretvarja«, da nekonsistentno p reh a ja od tistega, za kar trdi, d a od nas zahteva, k tistem u, kar dopušča, da zm orem o storiti, ter tako p o d p ira neke vrste hipokrizijo, k a rje poteza, k ije za H egla bistvena in ne n aključna poteza krščanskega m oralizm a.20 »D olžnost zaradi dolžnosti«, o p o z a rja Hegel,
»ta čisti sm o ter, j e n e d e ja n sk o ; svojo d e ja n s k o s t im a v d e ja n ju in d iv i
dualnosti, d ejanje p a im a s tem n a njej p la t p artik u larn o sti. N ih če n iju n a k za svojega o se b n e g a slugo [K a m m e rd ie n e r] a n e zato, k e r ta n e b i bil ju n a k , pač p a zato, k er j e o n i o se b n i sluga, ki z ju n a k o m n im a o p ra v k a k o t z ju n a k o m , tem več k ot z nek o m , k ijé , pije, se oblači, n a s p lo h s p o sa m i
č n o stjo p o tre b in predstav. T ak o za p re s o ja n je n i n o b e n e g a d e ja n ja , v k a te re m plati p o sa m ič n o sti in d iv id u a ln o s ti d e ja n ja n e b i m o g li z o p e r
25 H egel, PhG , str. 326; TWA, str. 3, 444.
2li H egel, PhG , str. 334; TWA, str. 3, 459 sl.
staviti sp lo šn i p la ti, in v k a te ri bi d o d elu jo če g a n e igrali vloge služabnika m o ra ln o s ti« .27
Za H e g la j e seveda ig ra n je vloge teg a m o ra listič n e g a slu žab n ik a nesm iselno, n o b e n e g a smisla ni v tem, da stališče prava form uliram o tako, da ga n o b e n dejanski individuum ne m ore upoštevati kot razloga za delo
vanje. In nazadnje:
»P ravica partikularnosti su b jek ta, d a p rid e d o zadovoljitve ali, k a r je isto, pravica subjektivne svobode, tvori p relo m n ico in središče v razlikovanju m e d antiko in moderno d o b o . T a p ra v ic a j e v svoji n e s k o n č n o s ti iz re č e n a v k ršča n stv u i n j e p o sta la sp lo šn o d ejan sk o n a č e lo nove fo rm e sveta«.28
T u m e ne zanim a v oči bijoči problem , ali je to poštena kritika Kanta.
L ahko bi razpravljali o tem , ali se Kant opira na Postulate na takšen način, kot trd i H egel, in lahko bi vztrajali pri tem, da nič od tega, kar trdi Hegel, ne spodkoplje Kantovega stališča ali celotnega argum enta, ki skuša dokazati, kako lahko čisti p raktični um m otivira dejanje (tretje poglavje prvega dela Kritike praktičnega uma29). Sam bi se rad osredotočil zgolj na tisto, kar te o p o m b e razkrivajo o H eglovem lastnem stališču in o splošni stru k tu ri njegovega arg u m en tiran ja v p od p o ro le-tega.
T o j e še posebej p o m em b n o zato, ker obstajata dva različna načina prikaza nasledkov iz te vrste razmišljanj, in ker Heglove form ulacije pogosto napeljujejo n a tisto, k ar sam m enim , d a je najbolj zavajajoče in najbolj ne- heglovsko. Po en i in te rp re ta c iji H egel trdi, d a j e m ogoče pokazati, da človeška d ejan ja predpostavljajo d oločeno motivacijsko strukturo, in da bo m o p o tem , ko e n k ra t razum em o ta gonila, lahko uvideli, d a jim n o b en o pripoznanje tega, kar od nas zahteva praktični um, ne m ore ustrezati. Noben prem islek o tem , kaj bi storil nepristranski dejavnik, ki ga ne m otivirajo njegovi partikularni motivi, sam zase ne m ore biti motivirajoči faktor dejanja.
D om nevno lahko pokažem o, da človeška bitja lahko m otivira zgolj želja po njihovi lastni srečnosti in d o bro b iti ter imajo lahko motiv za podreditev n o r m a m le p o d tem p o g o je m . V sk lad u s tem b ra n je m j e m e rilo za upravičljivi razlog načelo, ki se ne sklicuje n a n obene partikularne želje ali cilje. P ri tem se postav lja n a sle d n je vprašanje: »zakaj bi m e to n ačelo zadevalo, kako bi lahko imel takšno gledišče čisto um nega dejavnika za moj razlog za delovanje?« O dgovor se glasi: ne bi ga m ogel imeti. Prav to pokaže K antovo celotn o stališče, trdi takšno branje, saj Kant priznava, da takšnega
27 H egel, PhG , str. 358; TWA, str. 3, 489.
28 H egel, GPR, str. 112; TWA, str. 7, 233. Bolj poetično rečeno: »Lovor čistega h o ten ja so su h i listi, ki nikoli niso bili zeleni.« GPR2, str. 184; TWA, str. 7, 236.
2'J Prim . slov. prev.: Im m a n u e l Kant, Kritika praktičnega uma, prevedel Rado Riha, A nalecta, L jubljana 1993, str. 30 sl. (O p. prev.)
gledišča ne m orem o imeti za naš razlog za delovanje in nas bodisi spom ni, da smo samo radikalno zli, bodisi skuša najti motivacijsko o p o ro za tisto, kar ne m ore motivirati samo po sebi (P ostulati).
Takšne vrste ugovor je običajen v napad ih n a racionalistične koncepcije etike in je najbolj vsakdanji v H um ovih n a p a d ih n a m o žn o st p ra k tič n e um nosti. Če Heglove napade n a Kanta obravnavam o v tej luči in im am o pri tem pred očmi naše vprašanje o družbenosti, tedaj postane H egel, nekoliko presenetljivo, sim patetičen tem hum ovskim podvzetjem , toda tako, d a pri pojasnitvi resn ičn ih izvorov človeške m otivacije H um ovo n a tu ra listič n o psihologijo zamenja z neke vrste historično sociologijo. Tisto, kar m otivira naše delovanje so bodisi naše afektivne in em ocionalne dispozicije bodisi naš tem eljn i in te res za našo d o b ro b it b o d isi, rec im o , naš statu s (»biti pripoznan«). Smo veliko bolj prilagodljivi k o t s e je tega zavedal H um e. Našo tako željeno srečnost ali naš status lahko razum em o n a d o lo čen e načine, tako da uvidim o, da sta d o b ro b it ali status bistveno povezana z d ru g im i ljudm i in tako p ristanem o n a n o rm e , ki so n a m lahko povsem sk u p n e z drugim i, to p a je m ogoče zgolj v določeni vrsti družb z d oločenim i vrstam i družbeno form ativnih, željo-oblikujočih institucij.
V endar pa smo zgoraj vseskozi poskušali pokazati, d a to ne more biti pravi sklep, ki g a je m ogoče p o teg n iti iz H eglovega n a p a d a n a K antov rigorizem . Hegel je v etiki očitno racionalist in to p o u d a rja celo sam , ko kritizira m oralno gledišče:
»T rditev, d a človek n e m o re sp o z n a ti re sn ič n e g a , te m v eč im a o p rav k a zgolj s pojavi, d a m išljenje škodi d o b ri volji, te in p o d o b n e p red stav e d u h u o d v z e m a jo ta k o vso in te le k tu a l n o k a k o r tu d i vso n r a v n o v eljav o in d o stojanstvo. Pravica, d a n e p rip o z n a m n ič e sa r, č e sa r u m n o s ti sa m n e u v id im , j e najvišja p rav ic a s u b je k ta , ki p a j e z a ra d i svoje s u b je k tiv n e d o lo č itv e o b e n e m f o r m a ln a , n a s p r o t n o p a p ra v ica um nega k o t o b je k tiv n e g a n a d su b je k to m o staja tr d n o vzpostavljena«.30
To pa m ora, v nasprotju z branji, ki se ponujajo, pom eniti, da H egel n e zanika, d a so um n a razm išljanja lahko m otivirajoča sam a po sebi (da lahko za dejavnika štejejo kot razlogi), ozirom a, d a je zanj vsako stališče, ki to trdi, pozitivistično ali rigoristično. H eg el ugovarja tistim vrstam racio nalnih razmišljanj, za katere Kant m eni, da so gonilna. (Z drugim i besedam i, trd i, da K antova različica p re d n o s ti n e p o g o je n e g a ali k a te g o rič n e g a im perativa, Kantova form ulacija ekskluzivnega ali sin g u la rn e g a n a č e la svobodne dejavnosti, ustvari rigoristični dualizem m ed m ojim je d ro m ali avtonom nim sebstvom in celoto m ojih naključnih nagnjenj. H egel ustvari videz, da poveličuje tisto, kar K ant obsoja, sam oljubje, h e d o n iz e m , eg o
30 H egel, GPR, str. 117; TWA, str. 7, 245.
istično motivacijo, kar p a je zavajajoče, saj v temelju ugovarja tej označitvi n e m o ra ln e motivacije.)
Kljub tem u so rezultati, do katerih smo do te točke prišli, še vedno zm edeni. Ne glede n a to, kaj si Hegel misli o vsebini n orm , zanj, kot smo videli, niso zavezujoče p re p ro sto glede n a to, kdo sm o in kaj si želimo, o zirom a, glede n a to, kaj sm o historično postali ter tako lahko dejansko n o rm e zgolj spoštujem o, v en dar pa so še vedno zavezujoče zato, ker jih je u m n o spoštovati. Ko pa K ant zahteva, da se podvržem o norm am , ki jih je postavil um , n o rm am , ki so celo abstraktno »družbene« (v vseh dejanjih m o ram o upoštevati drugega, tako kot v idealiziranem kraljestvu smotrov), se H egel pritožuje, d a je Kant trdosrčen, asketski, in d a njegova razlaga ne m o re razložiti, kako smo lahko m otivirani za delovanje v skladu s takimi načeli, d a kategoričnega imperativa ne m orem o šteti kot razloga za dejanje.31
VI
H egel nedvom no ni antiracionalist, konvencionalist tipa »karkoli-pravi- m oja-skupnost-je-v-redu«. Da bi bolje razum eli njegov p rim er, m o ram o o d lo m k e , ki sm o j ih zgoraj navedli, postaviti v nek ak šn o perspektivo.
D rugače rečen o , spom niti m oram o na nekatere klasifikacijske problem e.
Kot nakazujejo že o m en jen i odlomki, je Hegel nedvom no prepričan, d a je možnost motivacije ključni pogoj za m ožni status norm e kot norm e. H egel je p rep riča n , d a n e k razm islek ne m ore šteti za norm o in biti tako gonilni razlog m ojega delovanja, če je m ogoče pokazati, da me tak razlog nikoli ne m ore motivirati za dejanje. Dejansko pri vpeljavi pojm a nravnosti uporabi prav tovrstni jezik. Trdi, d a je »v nravni biti« (an dem sittlichem Sein), da ima sam o zav ed an je »svojo osnovo n a in za sebe » in svoj motivirajoči smoter
(beiuegenden Zweck).32
Rečeno bolj abstraktno, Hegel kot splošno gonilo m ožnosti norm spre
je m a načelo P:
31 T o p o m e n i, da razprava m ed njim i ne zadeva razlike m ed Heglovim naukom o
» in te rn ih razlogih« in Kantovi privrženosti teoriji psihične vzročnosti, kot trdi W ood v Hegel’s Ethical Thought. S trinjam se s tem, da H egel verjame v m ožnost motivacijske naddoločitve delovanja, in d a po njegovem m nenju m oralna vred n o ta ne p otrebuje izolacije nekakšnega »čistega motiva«. Ne mislim pa, da so razlogi za to njegovo p re p rič a n je , razlogi, zaradi k aterih ugovarja Kantovi te o riji m o raln e krep o sti, povezani z gledišči o razlogih in vzrokih pri K antu. V tej točki se strinjam s trditvijo H enryja A llisona o Kantovi lastni privrženosti in tern im razlogom , K ant’s Theory of Freedom (C am bridge: C am bridge University Press, 1990), str. 189.
32 H egel, GPR, str. 142; TWA, str. 7, 292.
»Da bi n eko dejstvo, stanje ali razm islek, la h k o za o se b o S šte lo k o t razlog, d a sto ri A, m o ra b iti S-jevo sprejetje, im e tje ta k šn e g a p re m isle k a , zm o žn o m o tiv irati S, d a sto ri A«.33
T akšn o načelo je, k o t smo že p rip o m n ili, n ajb olj o b ič a jn o v anti- racionalističnih in skeptičnih razlagah. Filozofi, ki sprejem ajo P, so pogosto humovci, teoretiki m oralnega čuta, egoisti ali emotivisti. G lede n a to bi bilo lahko videti, da gre za splošno razpravo m ed n a eni strani tistimi, ki hočejo etične razprave ohraniti čiste s tem, d a jih o h ran ijo k ot strogo norm ativne.
Dobro je, recim o, tako preprosto največja srečnost za največje število ljudi, čeravno najboljši m ed njimi, zaradi svoje sebičnosti in iracionalnosti, nikoli ne m orejo delovati za takšno dobro, ali p a je d o b ro neka nen arav n a lastnost v svetu, k ijo lahko opazim o, udejanim o in p o d p rem o pa jo lahko sam o, če jo spodbuja kako gledišče našega sam ointeresa. N a drugi strani so tisti, ki težko razum ejo katerokoli stališče o človeškem d o b ru ali m oralni vrednosti, ki ga izvo rno n e u sm e rja p rem isle k teg a, kaj človeška b itja h o č e jo in p o tre b u jejo , ali kakšni bi m orali biti razlogi, d a bi osebe prisilili, d a bi delovale. Prvi tabor skrbi, da s tem naše n o rm e prilagajam o našim najbolj običajnim naravam; drugi tabor skrbi, da si izm išljujem o zgodbice o etični popolnosti, ki ne le ne upoštevajo naše splošne človeškosti, pač pa izkazujejo do nje asketsko sovražnost.34
T od a to bi bil vse preveč ozek način razum evanja kategorij. Kot smo videli, je veliko racionalistov v etiki p rep riča n ih v P in ne bi nikoli svojih m oralnih ja d e r pustili oklestiti, da bi ustrezala našim pokvarjenim potrebam . Eden izmed takih je Kant, d ru g ije H egel.35 Če bi si hoteli p o d ro b n o ogledati te opcije, bi bila to prevelika digresija. P ripom niti p a m oram o vsaj to, d a je v Heglovem prim eru eden od rezultatov gledanja n a zadevo s te perspektive v tem, d a je lažje pojasniti njegovo slovito zanikanje, d a no rm ativna teorija
33 To sp rejetje je povezano, sklepam , z odlom ki iz Očrtov filozofije prava, ki sem jih navedel zgoraj, tako kot tudi s § 132.
34 Prim. sklepne prip o m b e v članku W. K. F ran k en a, »O bligation a n d M otivation in R ecent M oral Philosophy«, v: Essays in Moral Philosophy, ur. A. M elden (Seattle:
U niversity o f W ashington Press, 1958), str. 40-81.
35 D ejansko j e m ogoče biti neke vrste objektivist in se še v edno strinjati z načelom . P otem takem bi lahko rekli, da zaznavanje sveta n a do lo čen način že je m otivirajoče, da uvid v m oralno p om em bne poteze situacije ali m ožnega cilja, s tem daje neko neizogibno motivacijo za delovanje. L ahko bi sprejeli zahtevo, k ijo p red la g a P in kljub te m u trdili, d a je ločevanje takšnega m o raln eg a uvida kot lo čen eg a vprašanja, kot vprašanja, »kaj motivira«, ko p reid em k delovanju na osnovi te zaznave, n apačno.
T ega n ik ak o r ni m ogoče razum eti n a ta n ač in in o b e n e m izkusiti kakršn o k o li motivacijsko vrzel. Če bi se to zgodilo, p o te m bi bil to d o b e r dokaz, d a nisem videl tistega, k ar s e je ponujalo. (Iracio n aln o st j e v zaznavanju, v tistem , kar zam egli zaznavanje, ne pa v ho ten ju ali moči volje.)
zadeva tisto, kar naj bi zgolj bilo ter tako tudi njegovo slavljenje um nosti dejanskega. Tisto, kar je v takšnih form ulacijah - upam , da to lahko sedaj ja s n o vidim o - p o m em b n o , je njegovo zanikanje: da im am o lahko um na, no rm ativ n a načela za n orm e, n e glede na kakršenkoli dokaz, kako in zakaj so lahko dejanski razlogi za delovanje oseb, drugače rečeno, da lahko nek p reg le d kvalitete ali d o b reg a funkcionira kot norm a, ločeno od dokazov m ojega »privzetja« n o rm e in upravičitve tega, da se mi neka norm a »vsili«.
Reči, d a j e d e ja n sk o u m n o , p o m e n i, da so n e k a te ri razlogi lahko zgolj motivirajoči, d a za n o b e n o osebo ne m orem o dom nevati, d a je »dejansko«
in d iferen tn a do tistega, kar zahtevajo. In izreči takšno trditev pom eni napasti vsako gledišče m o ra ln e teo rije (kot tudi m nogo religioznih gledišč), ki takšen prem islek ignorira.
T ako lah ko k o n č n o postavim o vprašanje - zakaj je H egel prep ričan ravno v to, vprašanje, ki j e prvo od dveh odločilnih vprašanj v naši raziskavi.
D ru g o v p rašan je je , zakaj H egel misli, da lahko samo njegova različica
»nravnih norm « zadosti tem u pogoju.31’
30 Kot sm o že p rip o m n ili, je p re d n o st enega toka delovanja p red drugim , ali vsa »teža«, nekaj, k a r je p o d eljen o , ne p a odkrito. Načelo ali cilj lahko fun k cio n ira kot norm a, lahko vlada m ojem u o v red n o te n ju m ožnih delovanj le, če j e sam opostavljeno, če je trditev, ki zadevo vrne nazaj k pogojem resnične samopostavitve, če je resnično upravičljivo ov red n o ten je. (Po takšnem pojm ovanju, nekaj vrednega ni upravičeno s tem , d a nas lahko nap o ti n a in h e re n tn o vredno kvaliteto reči v svetu, temveč s tem , d a posed u je razloge za o ceno ali spoštovanje, razloge, ki se ne opirajo na nek prem islek, k ije o n stran upravičitve ali zgolj »dan«.) Tako kot p ri K antu gre tudi pri H eglu za vprašanje o razm erju m ed tistim, kar bi bilo, prima facie, lahko videti kot zgolj moji razlogi za delovanje, razlogi, ki so relevantni sam o zame in za situacijo - ali subjektivnim i razlogi -, in splošnim i razmišljanji, na katere se m oram sklicevati pri upravičitvi sam em u sebi tistih razlogov - ali končno, objektivnim i razlogi.
D a im a H egel v mislih ta p ro b lem , je razvidno povsod v term inih, ki sm o jih že navedli in na m nogih d ru g ih m estih. H egel ugovarja tistem u, kar ima za kantovsko n asp ro tje m ed subjektivno, ali h e te ro n o m n o določenim i cilji, in objektivno, ali a v to n o m n o do lo čen im i cilji, pri čem er takšna objektivnost po m en i v tem elju pogoj za upravičitveno m oč vsakega razm išljanja. M etaforično govori H egel o tem , da m o ra m o »privzeti«, k a r j e subjektivnega in n aključno g o n iln e g a, te r to p o te m
»očistiti«, »povzdigniti« n a raven »samoustvarjajoče« »neskončnosti«, v tem k o j e naša »subjektivna pravica do zadovoljitve« dopoln jen a v sami um nosti, itd.
Ti pogledi, ki vprašanje um n o sti norm prem estijo na vprašanje upravičljivosti in na razm erje m e d subjektivnim i in objektivnim i razlogi, postavljajo d o d atn a vprašanja.
Po eni stran i so takšni pristopi nagnjeni k »prehitri rešitvi« problem a in k tem u, da im ajo vse subjektivne razloge za razloge le, če so tudi na koncu objektivni, te r tako v veliki m eri p o d ce n ju je jo osebni vidik, vidik, katerega središče je dejavnik. Tu nam gre za k o n čn o pojasnitev tega, kakšno j e videti Heglovo stališče o Sittlichkeit v luči te h razm išljanj.
VII
Sedaj lahko form uliram o najbolj splošni rezultat našega poskusa, da bi H egla razum eli kot racionalista. V en em sam em stavku rečen o , H eglu očitno ne gre za isto kot Schillerju. Za H egla pro b lem ni primarno p ro blem psihične harm onije, integracije, ali n o tran je odtujitve, kot d a bi bilo tisto, k a rje izvorno narobe pri m oralnem gledišču to, da zahteva o d m ene, d a se ločim o d vsega, do česar m ij e , o d vsega, k a r m e n e d e la za » m en e« . Vprašanje, ki ga Hegel, skupaj s K antom , postavlja, je , ali tisto, do česar ti dejansko je , reflektira »tebe« kot subjekta, ali pa gre predvsem za pogoje nagnjenj, tako da ta nagnjenja resnično reflektirajo tvojo subjektivnost.37 Kant m eni, d a je tako, če ti pogoji prestanejo test m oralne d opustnosti, ozirom a vsaj tedaj, če niso nasprotni tistemu, kar bi uzakonila spo ntan a volja. Za H egla p a je to pretirano om ejujoče in nezadovoljivo gledišče. N orm e, kijim m oraš biti privržen tako, da lahko katerokoli teh nagnjenj reflektira tebe in tvojo subjektivnost (tako, da lahko deluješ »na osnovi ideje svobode«), vsebujejo d ru ž b e n e in in stitu c io n a ln e p o g o je, v k a te rih lah k o » prideš n a sp ro ti«
svojemu lastnem u umu.
O dločilno vprašanje pri takšnem b ran ju H egla sproži povsem splošno razm išljanje. Kot sm o videli H eglovo z a n im an je za vlogo m otivacijske zmožnosti v etični teoriji ne pom eni trditve, da m oram o zato, da bi razložili takšno motivacijo, najti prostor za hedonistične ali egoistične zadeve. H egel najprej sprejm e norm ativno vez m ed upravičitvijo in avtonom ijo ter šele nato skuša poiskati razlago vrste upravičitve, ki bi razložila »svojo lastno«
m otivacijsko silo.38 R ečeno v njegovi ro m a n tič n i govorici to p o m en i, da takšen prem islek ne potrebuje zunaj-um ne op o re, hkrati pa nam zagotavlja, da smo našli »sebe«, ter potrjuje, d a je svoboda »bei sich selbst sein«, »biti-pri- sebi«. Tako kot m noge druge, je tudi njegovo razlago m ogoče zvesti n a to,
37 Splošno rečeno, to je problem vsega »humovstva« v etiki, p ro b lem vsakega nag ib an ja k tem u, da bi moje »strasti«, želje, tem eljne p rojekte, motivacijski niz, obravnavali kot tem eljni razlog za delovanje. Takšno stališče m o ra upoštevati m ožnost in konec koncev p red n o st »m otiviranih«, u m n o sproženih, in ne le »nem otivirajočih« želj.
Za koristno razpravo o tej plati zadeve glej: R. Jay W allace, »How to A rgue ab o u t P ra c tic a l R eason«, M in d 99 (199=), str. 355-85; R a c h e l C o h e n , » H u m e a n d H um eanism in Ethics«, Pacific Philosophical Quarterly 69 (1988), str. 99-116; M ichael Smith, »The H um ean T heory o f M otivation«, M ind 96 (1987), str. 36-61; P hilip Petit,
»H um eans, A nti-Hum eans, an d M otivation«, M ind 96 (1987), str. 531-33; M ichael Smith, »O n H um eans, A nti-H um eans, a n d M otivation: A Reply to Petit«, M ind 98 (1988), str. 589-95.
38 »S ubjektje dom a v tistem, k a rje objektivno, tu je v svojem elem en tu .« H egel, VPRN, str. 122.
kakšne razloge bi za zadovoljitev takšnega m otivacijskega gonila po dal racionalist, ali, v tem p rim eru , katerikoli »internalist«.
V K antovem p rim e ru ta p ro b le m zap lete dejstvo, d a j e vprašanje praktične um nosti vprašanje imperativov, ne pa »razlogov« za delovanje v splošnem smislu. Pri K antu tako um priznava le, da smo neizogibno pod univerzalnim m oralnim zakonom , priznava le zahtevo, da m oram o delovati n a d o lo čen način. Tako izkusimo »dejstvo uma«, izkusimo, da smo tedaj, ko delujem o n am en o m a nasploh, zavezani takšni normi. (Kant nato pokaže, kaj se nam čutn o zgodi, ko priznam o takšno obvezo, kako začutimo bolečino zanikanja p red n o sti sam oljublja in kako začnem o spoštovati tisto, kar sam im enuje »spoštovanje«.) K an tje prepričan, da s tem, ko pokaže, da ta obveza obstaja, pokaže, d a ne m orem o biti indiferentni do tistega, kar ukazuje um, da nikakor n e m orem o postaviti vprašanja: »Zakaj bi mi bilo do tega, zakaj bi hotel storiti to, k ar zahteva čisti um?« Če Kant res lahko pokaže, kar trdi, p o te m o d g o v o r n a tak šn o v p rašanje že im am o. H egel se s tem , da so p rak tičn i razlogi p rim a rn o im perativi, ne bo strinjal. Sam je očitno p re p ričan, d a je Kant form uliral neizogibno prisilni značaj um a na neustrezen način, n a tem m estu pa nas zanim a samo struktura njegovega argum enta.
T a stru k tu ra zadeva teze pri Kantu in Heglu, ki so neizogibno m eta
fizične, vsaj v splošnem kantovskem smislu »metafizike osebe«.39 Rad bi pokazal, d a se H egel in K ant najbolj razhajata prav n a tej ravni in da tu postane razvidna posebnost Heglove pozicije. Splošno vprašanje se glasi: Kaj m o ra vsebovati delovanje »na osnovi ideje svobode?« To pom eni: katero načelo m o ra voditi samopostavitev norm pri takšnem svobodno delujočem dejavniku? V prašan je zveni k o t vpraševanje po nekem dom nevno brez
časnem d o g o d k u , »ko« je nekdo, docela u m n o utem eljeno, vsilil takšno načelo (»sam oljubje« ali »brezzakonje samo«). Prej kot to, pa vprašanje vprašuje naslednje: Katerim načelom smo neizogibno zavezani že zaradi tega, ker delujem o n a osnovi Ideje svobode? (Ovržba takšnega razmišljanja in hkrati delovanje »na osnovi Ideje svobode« bi pom enila n ekoherentno st).
Da bi uvideli, kaj j e (ali bi m o ralo biti) takšno razm išljanje, m o ram o spoznati, kaj bi p o m en ilo biti takšen dejavnik. Vso težo prim era za vsako n a č elo (ali za d ru ž b e n e n o rm e nravnosti) je m ogoče zvesti n a tovrstni prem islek. (P o u d ariti velja, da isto veljalo za skeptika, kot sta H um e ali Williams, ki trdita: glede na to, kdo smo, bi lahko zgolj premisleki, relativizirani n a tisto, kar že hočem o, za katerim i se že motivirano ženemo, šteli kot razlogi za delovanje. In isto bi veljalo za strogega kontraktualista, katerega gledišča o tem, kaj bi bilo lahko upravičljivo ali sprejeto s strani drugega, m ora voditi prem islek tega, kaj je , glede n a to, »kdo smo«, gonilno za vsakogar.)
39 Prim . N agel, The View from Nowhere, str. 14, 18.
