Družbeni položaj ženske v romanih Thomasa Hardyja

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŢEVNOST IN LITERARNO TEORIJO

POLONA ZUPANC

Družbeni položaj ženske v romanih Thomasa Hardyja

Diplomsko delo

Mentor: red. prof. dr. Tomislav Virk Univerzitetni študijski program:

Primerjalna knjiţevnost in literarna teorija

Ljubljana, 2021

2

Izvleček

Diplomsko delo obravnava primerjavo ţenskih likov treh del iz romanesknega wesseškega cikla angleškega viktorijanskega pisatelja Thomasa Hardyja. Najprej je predstavljeno avtorjevo ţivljenje, podrobneje njegov literarni slog ter teme in motivi, ki jih srečujemo v njegovem delu. Sledi kratek pregled poloţaja ţenske v Angliji 19. stoletja. Glavni del naloge je posvečen analizi druţbenega poloţaja Tess Durbeyfield, Bathshebe Everdene in Grace Melbury, protagonistk obravnavanih romanov. Analiza temelji na primerjavi njihovega izvora, šolanja, dela in nenazadnje poroke ter v povezavi s tem razlage, če in kako se je vsaki posebej uspelo povzpeti po druţbeni lestvici. Dodatno podpoglavje poda kratek pregled ţenskih likov, ki predstavljajo nasprotni pol Hardyjevim junakinjam.

Ključne besede: angleška knjiţevnost, Thomas Hardy, ţenski liki, druţbeni poloţaj

Abstract

The Social Status of a woman in the novels by Thomas Hardy

The thesis deals with a comparison of female characters in three Thomas Hardy's Wessex novels. Firstly, the life of the author is presented with an emphasis on his literary style and the themes and motifs we encounter in his work. The following chapter gives a brief overview of the social position of women in the 19th century England. The main part of the thesis is devoted to the analysis of the social position of Tess Durbeyfield, Bathsheba Everdene and Grace Melbury, the protagonists of the novels in question. The analysis is based on a comparison of their origin, education, work and, last but not least, marriage, and in connection with this, whether and how each of them managed to ascend the social hierarchy. There is also a subchapter that gives a brief overview of the female characters who represent the opposite pole to Hardy’s heroines.

Keywords: English literature, Thomas Hardy, women characters, social status

3

1.

Izvleček ... 2

1. Kazalo vsebine ... 3

2. Uvod ... 4

3. Thomas Hardy ... 5

4. Časovna umestitev izbranih Hardyjevih romanov ... 7

a) Viktorijanska knjiţevnost in Hardy ... 7

b) Motivi in teme v Hardyjevih romanih ... 8

c) Druţbeni poloţaj ţenske v Angliji 19. stoletja ... 10

5. Primerjava druţbenega poloţaja ţenske v treh Hardyjevih romanih ... 11

a) Obnove del ... 11

b) Bathsheba, Grace in Tess: čas pred poroko ... 13

c) Bathsheba, Grace in Tess: čas po poroki ... 19

d) Drugi ţenski liki ... 24

d) »Nova ţenska« (New woman) ... 26

6. Zaključek ... 28

7. Viri in literatura ... 30

4

2. Uvod

Viktorijanski pisatelj Thomas Hardy danes spada med svetovne knjiţevne klasike. S svojim znamenitim literarnim slogom se je odpravil raziskovat angleško podeţelsko ţivljenje, ki mu je bilo vselej zelo ljubo. V ospredje svojih romanov pa, zanimivo, postavi ţenske in njihov zapostavljeni poloţaj, ki so ga bile deleţne v angleški druţbi 19. stoletja.

Dva znamenita Hardyjeva romana, Daleč od ponorelega sveta, njegova prva velika uspešnica, in Čista ženska: Tess iz rodovine d'Ubervillov (v nadaljevanju: Čista ženska), ki na preizkus postavlja viktorijanske vrednote, ter manj znan roman Gozdna zgodba: Grace Melbury (v nadaljevanju: Grace Melbury), ki je bil pisatelju eden najljubših, so tri dela, v katerih nastopajo protagonistke Bathsheba Everdene, Tess Durbeyfield in Grace Melbury.

Izbrana dela vsebujejo nekaj stičnih točk, po drugi strani pa vsako drugače opisuje druţbeni poloţaj ţenske in njene moţnosti vzpenjanja po druţbeni lestvici.

Naloga na začetku predstavi Hardyjevo ţivljenje in literarno ustvarjanje, pri tem je poudarek tudi na slogu, ki je še posebej značilen zanj. Sledi pregled ţenskega poloţaja v viktorijanski Angliji, ki bo kasneje pomagal razumeti, ali je Hardy pri svojem pisanju upošteval sodobne druţbene okoliščine ali je ţenski druţbeni poloţaj v romanih idealiziral. Analiza primerja tri glavne junakinje omenjenih del, kakšen je njihov izvor, ali imajo dostop do izobrazbe in dela ter kako na njihov poloţaj v druţbi vpliva ţivljenje po poroki. Pred povzetkom je še nekaj besed namenjenih primerjavi z enim stranskim ţenskim likom iz vsakega romana, ki predstavlja nasprotnico protagonistki.

5

3. Thomas Hardy

Leta 1840 v angleški grofiji Dorset rojeni Thomas Hardy je predstavnik viktorijanske knjiţevnosti, njegova dela pa zaznamuje opis ţivljenjskih stisk in bojev posameznikov nasproti druţbenim normam okolij, v katerih so bili rojeni. Hardyjevo ţivljenje je bilo mirno, brez večjih pretresov in razburljivih dogodkov, ki bi mu dali snov za pisanje. Raje se je zgledoval po domačem okolju, po pokrajini, v kateri se je rodil. Kot član niţjega podeţelskega razreda je Hardy uspel doseči naziv enega najbolj opevanih avtorjev svoje dobe. Njegov sloves se ga je drţal do konca ţivljenja – Hardyjev pogreb je pritegnil mnoţice, ţalovanje je vodil ministrski predsednik Stanley Baldwin, pisateljev pepel pa so častno shranili v Westminstrski opatiji, poleg groba Charlesa Dickensa (Harvey 5).

Rodil se je v skromno podeţelsko druţino kot sin kamnoseka in stavbenika, violinista in odličnega pevca Thomasa Hardyja in izobraţene Jemime Hardy. V domačem okolju je imela nanj velik vpliv tradicija, torej ljudske zgodbe in pesmi. Ţe zgodaj je dokazal, da ima intelektualne zmoţnosti – v šoli je blestel v matematiki in latinščini. Ker pa njegova druţina ni imela moţnosti, da bi ga poslala študirat, se je pri lokalnem mojstru, očetovem prijatelju Johnu Hicksu izuril za arhitekta. Za Hardyja je bilo pomembno, da je imel Hicks »poslovne prostore v Dorchestru; to pa je pomenilo, da je ţivel pisatelj še dalje pod domačo streho, se še naprej udeleţeval vaškega ţivljenja in vaških zabav /…/. To je bila odlična priloţnost, da je lahko opazoval in sanjaril« (Šuklje 13). Nato je deset let deloval v Londonu in domačem Dorsetu. Ne glede na dejstvo, da mu je ta poklic zagotavljal finančno varnost, sta ga pomanjkanje sredstev in upadajoča vera prisilila, da je opustil svoje ambicije, da bi študiral na univerzi, in ţeljo po posvetitvi v anglikanskega duhovnika.¹ Literarno pot je začel z iskanjem lastnega poetičnega sloga, ker pa ni uspel izdati nobene od svojih pesmi, se je pomaknil v romaneskne vode. Njegov prvi roman Desperate Remedies (1871) mu je omogočil, da je dokončno opustil arhitekturo in se posvetil pisanju. Sledijo romani, ki danes spadajo med literarne klasike: Daleč od ponorelega sveta (1874), Povratek domačina (1878), Casterbriški župan (1886), Čista ženska: Tess iz rodovine d'Ubervillov (1891) in Temno srce (1895). Pri pisanju je Hardyja spodbujala njegova prva ţena, feministka in s strani obeh njunih druţin »prepovedana ljubezen«, Emma Lavinia Gifford, ki je postala tudi model za njegov roman Par modrih oči (1873), katerega dogajanje je postavljeno v cornwalsko pokrajino.

1 https://bit.ly/2UCYTwl

6

Ko se je dosmrtno naselil v Dorchestru, je treba, ne glede na povedano, poudariti, da se je teţko uveljavil v profesionalnem krogu pisateljev in v mestu, ki je poznalo njegovo skromno poreklo. Zgodbe iz Wessexa (1888) je cikel kratkih zgodb, ki ga je pisatelj izdajal v revijah in za dogajalni prostor ponovno izbral to fiktivno-zgodovinsko pokrajino. Za njegova najboljša romana veljata ţe omenjena Čista ženska: Tess iz rodovine d'Ubervillov (1891) in Temno srce (1895). Protagonista obeh romanov sta predstavnika srednjega razreda, mlekarica Tess Durbeyfield in študent kamnoseštva Jude Fawley. Oba glavna junaka na koncu teţi pomanjkanje, ki mu sledi smrt. Kritike, ki jih je bil avtor deleţen v povezavi s tema dvema romanoma, so ga spodbudile k naslednji fazi njegovega literarnega ustvarjanja – poeziji.

Prvo delo, ki je izstrelilo njegovo poetično ustvarjanje, so Wesseške pesmi in drugi verzi (1898). V svojih pesmih zavrača viktorijanskega dobrotljivega Boga in se osredotoča na temačno stran človekovega ţivljenja, skupaj s stalnimi topografskimi liki domačega Dorseta.

Njegova tehnika je tradicionalna, kljub temu pa njegov slog zaznamuje grob ritem, pogovorne dikcije in uporaba različnih metričnih in kitičnih oblik.

Po smrti njegove ţene leta 1912 se je Hardy poročil z 38 let mlajšo Florence Emily Dugdale, katere skrb za njegovo zdravje je močno pripomogla k veliki produktivnosti njenega moţa še v starosti, ko je izdal še nekaj pesniških zbirk. Thomas Hardy je umrl leta 1928 v Dorchestru, doţivel je 88 let. Njegova vdova Florence Hardy je napisala moţevo biografijo v dveh delih, ki je izšla po njegovi smrti.

Popularnost, ki jo je deleţno delo Thomasa Hardyja, je še danes posledica njegovega bogatega, a bralcu dosegljivega sloga predvsem zaradi kombinacije romantične pripovedi in prepričljivo zastavljenih oseb. Nekaj njegovih del je bilo tudi filmsko realiziranih, med drugim tudi v tem diplomskem delu analizirana dela: Daleč od ponorelega sveta (reţiser Thomas Vinterberg, 2015), Tess of the D'Ubervilles (reţiser David Blair, 2008) in The Woodlanders (reţiser Phil Agland, 1997).

7

4. Časovna umestitev izbranih Hardyjevih romanov

Trije izbrani romani, ki so predmet primerjave, so bili napisani tekom treh desetletij (1874–

1891). Vsem je skupno, da za njihovega protagonista določi ţensko, ki gre skozi različne stopnje druţbenih stanov, vsaka od njih pa doţivi svoj poseben konec. V nadaljevanju nas bo zanimalo predvsem, za kakšen tip romana gre v omenjenih treh primerih in na kakšen način se Hardy odmika od čiste oblike te vrste romana. Sledi analiza vplivov, ki so pripomogli k nastanku romanov, na koncu pa bo predstavljen še druţbeni poloţaj ţensk v Angliji 19.

stoletja, ki nam bo tudi kasneje pomagal razumeti, ali je pisatelj ostajal zvest aktualnemu stanju v druţbi ali je druţbeni poloţaj ţenske idealiziral.

a) Viktorijanska književnost in Hardy

Dolgotrajna vlada kraljice Viktorije (1837–1901), ki je dala ime t. i. »viktorijanski dobi«

angleške knjiţevnosti, zajema eno najbolj razgibanih obdobij v zgodovini Britanskega otočja (Šuklje 5). Na literarnem področju se je vzpel moderni druţbeni roman, ki se je razvil okrog leta 1830, dve desetletji pozneje pa je postal prava uspešnica, predvsem z njegovimi tremi glavnimi predstavniki: Charlesom Dickensom, Williamom Makepeaceom Thackerayem in George Eliot. Dickens se ukvarja s kritiko zakonov, ki zadevajo revne druţbene razrede, obenem pa verjame, da med delodajalci in delavci lahko pride do sprave prek druţbene reforme. Thackeray se dotika teme absurdnosti pravil viktorijanske druţbe, Eliot pa je po besedah Šukljeve (7) morda prva avtorica, ki naslika verno podobo intelektualca. Na drugi strani imamo Thomasa Hardyja, ki je mlajši sodobnik med viktorijanskimi pisatelji in pesimist, saj ne verjame, da bi zakonske reforme lahko zagotovile srečno ţivljenje vsem ljudem. Pri pisanju romanov »je trdno viktorijanski, da, za svojo sodobnost celo nekoliko starinski; po svojih idejah, svojem miselnem kovu pa je prvi resni kritik zlagane urejenosti in namišljenih moţnosti obdajajočega ga sveta in prvi, ki ne vidi v Darwinovi evolucijski teoriji priloţnosti za najsposobnejše, temveč propad manj sposobnih« (Šuklje 8). Za Hardyja bi lahko rekli, da je v značilni meščanski kulturi viktorijanske dobe edini predstavnik podeţelskega sveta.

»V okviru angleške literature se v Hardyju dopolni in izzveni sijajni druţbeni roman viktorijanskega obdobja« (Šuklje 29). Njegov roman je pisan za široko publiko, uporablja zanimive zgodbe ter sodobne, verjetne junake, ki nastopajo v prizorih iz vsakdanjega ţivljenja. Njegov roman bi lahko imenovali tudi pesimistični kmečki roman.

8

b) Motivi in teme v Hardyjevih romanih

Hardy je s svojim očetom ţe od malih nog hodil na vaške veselice in slavja, kjer je oče prepeval. Ta podeţelska proslavljanja, izvirajoča v poganski dobi, opisuje v skoraj vseh svojih romanih. Opis takih praznovanj zasledimo npr. v Čisti ženski:

Nekdanji majski ples bi se dalo na primer odkriti v popoldanski prireditvi, ki je bila ravnokar omenjena in se zdaj skriva pod imenom društvena veselica ali »društveni izlet«. /…/ Pravzaprav je edinole društvo v Marlottu še ţivelo in ohranjalo pri ţivljenju krajevni praznik cerealij. Sto in sto let je hodilo v takem sprevodu, če ţe ne kot dobrodelno društvo, pa kot nekakšno votivno sestrinstvo /…/. V sprevodu so bile vse ţenske oblečene v belo – to je bil radosten preostanek noše iz starih časov, ko sta veselje in maj pomenila še isto /…/. Vsaka ţena in vsako dekle pa je imela razen značilne bele obleke še v desnici obeljeno vrbovo šibo, v levici pa šopek belih roţ. (Hardy ČŢ 40, 41)

Drugi primer je iz romana Grace Melbury iz 20. poglavja, ko podeţelanke na kresni večer odidejo na jaso, kjer bo poganski urok pomagal nakazati njihove bodoče moţe.

Z dvaindvajsetimi leti je Hardy odšel s podeţelja v London z namenom, da se izpolni v arhitekturi. Londona se ni mogel navaditi, mesto se mu je zdelo strašno in tuje. Njegovo duševno potrtost je spremljala tudi telesna šibkost in vrnil se je na podeţelje. Njegovo ostro razlikovanje med mestnim vrveţem in podeţelskim mirom je zajel tudi v Čisti ženski – gre za

»motiv spopada dveh ţivljenjskih načinov, pri katerem ima dragocenejši, kmečki, nepopravljivo škodo« (Šuklje 16).

Njegov niz romanov »wesseški cikel« (v katerega spadajo tudi vsi trije obravnavani romani) zaznamuje topografija pisateljevega domačega Dorseta, ki mu je sluţila kot navdih za zgodovinsko-domišljijsko pokrajino Wessex na jugozahodu Anglije, ki je prizorišče vseh njegovih bolj znanih romanov. Leta 1895 je v uvodu romana Daleč od ponorelega sveta to pokrajino opisal kot »zgolj realistično deţelo iz sanj« (Hardy 5), kar si razlagamo z dejstvom, da Hardy ni bil zgodovinar, geograf ali poročevalec, pač pa pripovedovalec zgodb. V omenjenem romanu je Wessex tudi prvič opisan, Hardy pa ga je naredil znanega po opisih kmetijskih okolij ter značilne mešanice šaljivih, melodramatičnih, pastirskih in tragičnih elementov.² V angleški druţbi so pod vplivom industrializacije nastajale številne druţbene, ekonomske in politične spremembe; v Hardyjevem pisanju pa se kot protiuteţ vedno, bolj ali

2 https://bit.ly/2UCYTwl

9

manj v ţarišču, pojavlja starosvetno, ruralno ţivljenje, katerega velik ljubitelj je bil (Osredkar 444).

Glavna tema, ki se je Hardy dotika v svojih romanih, je razmerje med moškimi in ţenskami, a še posebej ga zanima poloţaj ţensk, ki morajo v pristranski viktorijanski druţbi svoje talente še bolj dokazovati. V njegovih romanih (pa tudi pesmih) glavno vlogo navadno igrajo ţenske. »/…/ prikazuje, da moški ljubijo ţenske in jih hočejo dominirati. Lahko gredo do kakršne koli mere, da jih bodo zatrli« (Manzoor in Zaidi 166). Pisatelj se v svojih delih osredotoča predvsem na spolno izkoriščanje ţensk, pri tem pa lahko dodamo, da je do neke mere tudi to odvisno od druţbenega poloţaja, ki ga uţiva ţenska, saj pripadnica višjega in niţjega stanu v 19. stoletju nista deleţni enakega obravnavanja. Hardyjev temeljni cilj je pokazati na ranljivost ţensk niţjega sloja. Z izkoriščanjem slednjih je povezano tudi ekonomsko izkoriščanje – »zaradi revščine so [ţenske niţjih slojev] primorane prodati svoje delo ali nuditi storitve po niţjih cenah« (Manzoor in Zaidi 167). Izkoriščanje delavskega razreda in posebej ţenskega poloţaja v njem prikaţe na primer v Čisti ženski, kjer upodobi delovne pogoje delavcev, ki delajo na kmetiji v Flintcomb-Ashu, kjer je bila »iz nekakšnih, najbrţ gospodarnih razlogov posebej za to delo po navadi odbrana ţenska« (Hardy 402).

Ţenske delavke so bile zaţelene, saj je bila njihova delovna urna postavka niţja od moške.

Kot ţe prikazano na primerih so omenjene teme, ki preţemajo Hardyjeva dela, prisotne tudi v treh izbranih romanih. Sedaj, ko smo spoznali, kateri so njihovi glavni motivi in teme, pa velja povedati še nekaj o poloţaju ţensk v Angliji 19. stoletja.

10

c) Družbeni položaj ženske v Angliji 19. stoletja

V britanski zgodovini viktorijansko dobo v širšem oziru označuje čas med letoma 1837 in 1901, ko je britanskemu imperiju vladala kraljica Viktorija, gledano širše pa gre še za daljše obdobje. V tistem času je Velika Britanija postajala najstabilnejša in najuspešnejša evropska drţava, v kateri se je začela industrijska revolucija, mesta so se začela povezovati z ţeleznico, nove izume in iznajdbe pa je ţelelo v svojih obratih preizkusiti vedno več podjetij. Kljub temu pa je v tistem obdobju Velika Britanija ostajala preteţno kmetijska drţava, ki je bila odvisna od pridelkov, ki so jih uspeli proizvesti na podeţelju.

V tistem času se je spremenil tudi druţbeni poloţaj ţenske in nekatere izmed pozitivnih sprememb, do katerih so več ali manj lahko dostopale le ţenske iz višjih druţbenih krogov, so bile na primer knjige, ki so se dotikale t. i. ţenskega vprašanja (Zagovor pravic ženske, Mary Wollstonecraft, 1792), internati za dekleta in ţenski kroţki, s katerimi so se dopisovali knjiţevniki tistega obdobja.

Sprememba druţbenega poloţaja je ţenskam prinesla tudi kar nekaj negativnih posledic.

Viktorijansko moralo zaznamuje predvsem puritanizem, tj. protestantska smer, ki je teţila k reformi Anglikanske cerkve ter uveljavljala veliko moralno strogost. Puritanski pogled na instituciji zakonske zveze in druţine ju je naredil sveti. V tem času je veljalo, da dobra ţenska ne sme imeti spolnih ţelja. Kljub temu je to prepričanje največjo vlogo odigralo med ţenskami srednjega sloja. Puritansko misel je prevzela tudi kraljica Viktorija – zavzemala se je za strogo krščanstvo in disciplino.

V tem obdobju pogumnejše ţenske ţe začnejo opravljati poklice izven svojih domov – nekatere pišejo, druge so medicinske sestre.

Leta 1882 in 1892 The Married Women's Property Act moţu odvzame nadzor nad ţenino lastnino, volilno pravico pa dobijo ţenske šele po koncu prve svetovne vojne.

11

5. Primerjava družbenega položaja ženske v treh Hardyjevih romanih

DALEČ OD PONORELEGA SVETA

Hardyjev četrti po vrsti napisani roman, njegova prva uspešnica, se osredotoča na ţivljenje lepe, inteligentne, a svojeglave Bathshebe Everdene in njenih treh snubcev – pastirja Gabriela Oaka, posestnika Boldwooda in konjeniškega narednika Francisa Troya. Bathsheba po stricu podeduje kmetijo, katero uspe na novo zagnati, da postane ena najdonosnejših v okolici.

Bathshebino uspešno gospodarjenje s kmetijo pa je pravo nasprotje njenega ljubezenskega ţivljenja. Njen prvi snubec, Gabriel Oak, jo zaprosi za roko ţe na začetku romana, a se mu Bathsheba ne preda. Kasneje se znajde na njeni na-novo podedovani kmetiji v Weatherburyju, saj svojo posest izgubi, ker mu ponoči čredo ovac s klifa spodi ovčarski pes.

Bathshebino kmetijo reši pred poţarom, s tem pa dokaţe, da je za kmetijo nujno potreben, in gospodarica ga zaposli kot pastirja. Ob uspešnem poslovanju s kmetijo Bathsheba spozna tudi svojega soseda, gospoda Boldwooda, ki ga pripravi do tega, da se ta zaljubi vanjo s tem, ko od nje prejme valentinovo voščilnico. Bathsheba tako dobi drugega snubca, katerega ţenitveno ponudbo obljubi premisliti, čeprav moškega ne ljubi. Zadnjega snubca spozna neke noči, ko je na obhodu okoli svoje kmetije. Ne zaveda se, da je moški, v katerega se je zaljubila, tj. narednik Troy, pred kratkim zaplodil otroka vaščanki Fanny Robin, z njo pa se je nameraval tudi poročiti; poročita pa se nato na skrivaj z Bathshebo. Nekaj tednov kasneje Fanny Robin umre, Troy pa zapusti kmetijo, ki jo je začel ogroţati, saj je zastavil veliko denarja. Od njegovega odhoda dalje Troy velja za utopljenega. Po Troyevi smrti se bliţe Bathshebi ponovno pomakne Boldwood, ki je odločen, da jo bo na boţični zabavi ponovno zaprosil za roko. Tedaj pa zabavo zmoti Troy, ki je bil napak razglašen za mrtvega, in zahteva, da se Bathsheba vrne k njemu. Troy konča pod Boldwoodovimi streli, slednji pa konča v zaporu. Roman se zaključi s poroko Bathshebe in Oaka, ki postane uspešen posestnik.

GRACE MELBURY: GOZDNA ZGODBA

Roman se začne s prikazom revnega podeţelskega dekleta Marty South, ki je na skrivaj zaljubljena v Gilesa Winterborna, jabolčnega trgovca, ki pa je zaljubljen in si ţeli poroke s hčerko lesnega trgovca in naslovno junakinjo, Grace Melbury. Ko se Grace vrne s šolanja nazaj na podeţelje, skromni Giles uvidi, da je postala predobra in preveč prefinjena zanj. Na

12

očetov predlog se Grace strinja, da se poroči z novim zdravnikom v vasi, doktorjem Edgarjem Fitzpiersom. Njen moţ pa ni brez hib, saj ima sprva afero z domačinko Suke Damson, kasneje pa še z bogato aristokratinjo in vdovo, Felice Charmond. Po nesrečni noči, ko Fitzpiers pade s konja, ga njegova ljubica, gospa Charmond, odpelje s seboj na celino, Grace pa upa, da se ji bo uspelo razvezati z njim. V kratkem času, ko njen skesani oče išče pravno rešitev za moţnost ločitve, se Grace in Winterborne, mladostna zaljubljenca, ponovno zbliţata. Upanja za ločitev ni in ob Fitzpiersovi vrnitvi domov se Grace zateče v Gilesovo kočo. Giles je bolehav in ob prepustitvi koče njej, zaradi dostojnosti, umre, rešiti ga ne more niti zdravnik Fitzpiers. Umrla pa je tudi gospa Charmond in zgodba se konča s ponovno zdruţitvijo Grace in Fitzpiersa, Marty South pa sama na pokopališču objokuje Gilesovo smrt.

ČISTA ŢENSKA: TESS IZ RODBINE D'UBERVILLOV

Obuboţani oče Tess Durbeyfield, lepe podeţelanke, od nekega pastorja izve, da je zadnji potomec ene najstarejših aristokratskih angleških druţin – d'Urbervillov. Zamisli si plan, da bo svoji druţini pomagal uiti revščini s pomočjo daljnih sorodnikov. Ko se Tess napoti h graščini samooklicane druţine d'Uberville (to ime so si pravzaprav nadeli sami), jo začne osvajati bogati »bratranec« Alec Stoke-d'Uberville, ki jo nekaj poglavij kasneje posili v gozdu. Tess zanosi in rodi otroka, ki kmalu umre. Tess ne more pozabiti svoje preteklosti in teţav ter se odpravi za mlekarico v kraj, kjer je nihče ne pozna. Tam spozna Angela Clara, mladeniča višjega stanu, ki si ţeli oditi v ameriške kolonije, kjer bo kmetoval. Tess in Clare se zaljubita in kasneje poročita; Tess mu pove o svoji preteklosti. Clare je razočaran nad dejstvom, da Tess ni več devica, in se odpravi v Juţno Ameriko, kjer bo pozabil nanjo. Ko se Angel vrne v Anglijo in se ponovno sreča s svojo ţeno Tess, ki je medtem ţe izgubila upanje na ponovno snidenje, Tess zabode Aleca, ki je z darili za njeno druţino kupil Tessino naklonjenost. Tess in Angel skupaj pobegneta in policija ju najde pri Stonehengeu, od koder je Tess odpeljana v zapor in obešena.

13

b) Bathsheba, Grace in Tess: čas pred poroko

Daleč od ponorelega sveta na začetku predstavi Bathshebo Everdene in njeno teto, ki nimata veliko denarja, a je vseeno očitno, da Bathsheba ni kmetica. Prvi znak, ki bi lahko nakazoval na to, je dejstvo, da Bathshebo ob srečanju pastir Gabriel Oak (kasneje njen prvi snubec) imenuje za »gizdavo«. Ko pride do nesporazuma pri njenem srečanju s cestninarjem, Oak posreduje, a se mu Bathsheba ne zahvali za izkazano prijaznost. Njen ponos, ki je tudi ena njenih glavnih slabosti, pelje v njeno nečimrnost. Oak jo opazuje, ko potuje na vozu in se opazuje v ogledalu: »Nazadnje je stvar potegnila v naročje in odvila papirnati omot; prikazalo se je majhno premično ogledalo in začela se je pozorno ogledovati v njem. Razmaknila je ustnice in se nasmehnila« (Hardy DPS 8). Teţko si je predstavljati, da bi v angleškem podeţelskem okolju 19. stoletja kmetica pred drugim kmetom, ki ima nemara več pod palcem, odigrala prizor, ki je opisan v dotičnem romanu. Zdi se, da Hardy z omenjenima dvema lastnostma – ponosom in nečimrnostjo – Bathshebo označi prav z namenom, da pokaţe, da njen poloţaj ni enak Oakovemu. Drugi, še bolj trdni dokaz dejstva, da Bathshebo ne moremo imeti za kmetico, je njena izobrazba. Ko Oak pri Bathshebini teti poizveduje, ali ima nemara veliko snubcev, mu ta odgovori: »Ja – ljubi svet, cel kup mladih moških. Vidite, gospodar Oak, tako čedna je in razen tega tako učena – mislila je postati vzgojiteljica, veste, pa je bila predivja za to« (32). Kljub povedanemu pa Bathsheba na začetku romana nima svojega lastnega premoţenja, pač pa pri teti pridobiva le hrano in stanovanje (36); pri njej opravlja delo mlekarice. V 4. poglavju od Oaka izvemo še, da ima Bathsheba v Weatherburyju strica, ki je trden gospodar (37). Oak se zaveda, da ima njegova soseda bogate sorodnike, pa tudi tega, da je ona sama druţbeno nad njim ter jo tudi »ozmerja« z

»gospodično«. Na teh mestih se nanaša na njen ponosen in vzvišen govor, kar pa ne kaţe le na to, kakšen je njen značaj, ampak tudi na odraz njenega višjega druţbenega poloţaja.

Kasneje v romanu izvemo, da zaradi stričeve smrti Bathsheba podeduje njegovo kmetijo – weatherburyjsko Gornjo kmetijo, s čimer obogati. Ponovno nam to dejstvo posreduje Oak, ko prispe na omenjeno posest, saj jo pomaga rešiti pred uničujočim poţarom: »Še zmerom je bil ves presenečen zavoljo tega ponovnega srečanja z Bathshebo, vesel, da ji je blizu in presunjen blizu naglice, s katero se je neizkušeno dekle iz Norcomba razvilo v tukajšnjo hladnokrvno nadzorujočo gospodarico« (56). Hardyjev roman je bil odgovor na spremembe, ki jih je za ţenske premoţenjske pravice prinesel Married Women's Property Acts iz leta 1870. V njem je angleški parlament določil, da so poročene ţenske zakonite lastnice prisluţenega premoţenja in da so lahko dedinje premoţenja (ne pa, da to postane spojeno z

14

moţevim). Hardyjeva junakinja je feme sole, neporočena ţenska, ki se z dedovanjem vzpne in postane posestnica. Zdi se, da pisatelj z Bathshebo ţeli vpeljati neustrašno in neodvisno junakinjo, katere duha je mogoče zaslutiti v govoru, ki ga ima pred delavci svoje kmetije.

Njen nagovor napoveduje, kako bo nova gospodarica upravljala s posestvom:

Vedite torej, da imate zdaj gospodarico namesto gospodarja. Za zdaj še ne vem, koliko dobra in spretna bom pri kmetovanju; storila pa bom vse, kar je v mojih močeh, in če mi boste zvesto sluţili, bom tudi jaz vam. Naj morebitni spretnjakoviči med vami (upam, da jih ni, govorim pa za primer, da so), nikar ne mislijo, da zato, ker sem ţenska, ne znam razlikovati tistega, kar je v redu, od tistega, kar ni. (91)

Bathsheba se zaveda, da jo bodo zaradi spola mnogi podcenjevali, zato svoje misli potrdi še z naslednjimi besedami: »Vstajala bom, še preden se boste vi zbudili; na poljih bom, preden boste vstali; in zajtrkovala bom, preden boste na poljih. Skratka: presenečeni boste« (91). V nadaljevanju avtor junakinjo označi za »(mlado) zakonodajalko«, s čimer nakazuje na to, da je svojo novo vlogo vzela resno in jo bo izvrševala tako dobro, če ne še bolje, kot njen pokojni stric. Prvi dokaz, da je Bathsheba vredna svoje nove kmetije in je sposobna posestnica, se pokaţe, ko na semanji dan za ţito odide v Casterbridge na »ţitno borzo«, kjer kupci ocenjujejo kakovost ţita pridelovalcev. Tu se spet pokaţe junakinjin ponos, ki se je trdno drţala postavljene cene. Do Bathshebine poroke z narednikom Francisem Troyem je njeno gospodarjenje na kmetiji osupljivo, celo njen moţ sam jo kliče »kraljica ţitne borze«.

O Bathshebinem bogastvu v 52. poglavju spregovori tudi Troy, ki pravi, da »ona sedi na celih kupih denarja, hišo ima in posestvo, konje, udobje /…/« (398). Ne glede na Bathshebin trd in deloven karakter, na njeno skoraj feministično drţo, pa se zaveda, da poloţaj ţensk njene (tj.

viktorijanske) dobe ni roţnat, in pravi: »Nikoli ne bom odpustila Bogu, da me je ustvaril kot ţensko in začela sem drago plačevati čast, da imam čeden obraz« (217). Na primeru Bathshebe lahko vidimo Hardyjev skoraj optimističen pogled, saj je bila druţbena mobilnost navzgor v viktorijanski dobi redka, sploh za ţenske. Poleg Bathshebe druţbeni vzpon doţivi tudi Gabriel Oak, ki na koncu romana postane posestnik, saj posvoji kmetijo Mali Weatherbury. Lahko bi rekli, da oba lika ţe na začetku romana kaţeta zmoţnosti, ki bi ju v 20. ali 21. stoletju pripeljale do boljšega druţbenega poloţaja, drugače povedano: druţba viktorijanske dobe jima je prisodila niţji druţbeni razred kot Hardy, ki ju glede na njune sposobnosti in talente nagradi z druţbenim vzponom.

15

Poudariti je treba, da je od obravnavanih treh protagonistk le Bathsheba zares deleţna srečnega konca. »/…/ ţivljenjski pogled avtorja slavnih romanov Čista ženska, Temno srce, Vrnitev v domači kraj [je] znano pesimističen in vztrajno vodi svoje junake po mrkih, neizprosnih poteh usode. Z Bathshebo pa je, začuda, prizanesljiv« (Šuklje notranja platnica).

Sklepamo lahko torej, da je od vseh treh romanov ravno Daleč od ponorelega sveta najbolj idealiziran roman, saj je usoda glavne junakinje preveč srečna, da bi jo imeli za verjetnejšo od zgodb Grace ali Tess.

Podobno kot Bathshebo Everdene Hardy oblikuje tudi Grace Melbury. Roman Grace Melbury: gozdna zgodba je danes izmed vseh »velikih« Hardyjevih romanov najmanj znan.

Prvi opis protagonistke beremo v 5. poglavju, kjer je Grace predstavljena precej gosposko:

»Če jo preprosto telesno predstavimo, je bila svetle in čiste polti, prej bleda kot roţnata, vitko grajena in proţnega gibanja. /…/ Na njenih prefinjenih ustecih /…/ je bila neţnost. Imela je lepo oblikovane obrvi, za katere bi, če bi naslikal njen portret, najbrţ uporabili rjavo kot pri Proutu ali Van Dycku« (Hardy GM 44). Tako kot Basheba je tudi Grace izobraţena, nekaj časa je bila celo guvernanta. Guvernante so bile ţenske srednjega ali višjega stanu, ki so imele dovolj dobro izobrazbo, da so lahko vodile zasebne šolske ure z učenci; v viktorijanski Angliji so postale zelo zaţelene. Gracin oče, lesni trgovec, na začetku romana, pred Gracinim prihodom domov iz internata, razloţi, zakaj se je odločil svojo hčer poslati v dobro šolo: ko je bil sam še mlad, so se mu drugi dečki ob neki priloţnosti rogali in za nevednost, ker ni razumel njihove šale, je krivil svojega očeta. »Nikoli pa se ne bodo smejali mojim otrokom, če jih bom imel: raje bom stradal« (33). Pri Bathshebi ne moremo z gotovostjo trditi, kdo ji je omogočil šolanje, morda je bil to njen stric ali pa njeni (preminuli) starši. Na drugi strani je šolanje Grace Melbury v romanu izrecno poudarjeno in med branjem večkrat zasledimo, kako nas njen oče opominja, koliko je prispeval k njenemu novemu, boljšemu poloţaju. Kot hči podeţelskega trgovca z lesom je bila teţko kaj več od navadne podeţelanke, on pa ji je omogočil, da je pridobila prefinjenost, manire, znanje, lepe obleke in potovanja. Vaško okolje je tu predstavljeno kot manjvredno, saj ne omogoča napredka, junakinja se mora iz njega izločiti, če se ţeli dvigniti nadenj (takega pojmovanja ne opazimo pri Bathshebi). Gracino

»dvignjenost« nad rodno okolje je moč razbrati v 6. poglavju, ko se po prihodu v domačo vas Little Hintock po večerji odpravi na sprehod po prostorih svojega starega doma. Sobe se ji zdijo niţje, njena na novo pridobljena pikolovskost pa zasledi vsako nepravilnost in staromodnost na površinah sten in stropov (55). Gracinega novo pridobljenega stanu se

16

zaveda tudi njen oče, ki jo v vsakem trenutku varuje pred tem, da bi jo drugi obravnavali kot navadno podeţelanko. Primer povedanega je v 12. poglavju, ko se gospodična Melbury z očetom odpravi na jutranji sprehod. V bliţini poteka lov in eden od sodelujočih dvojico okara, ker lovcev nista opozorila na mimoidočo lisico. Oče je zaprepaden nad načinom, kako je moški ogovoril njegovo hčer, in ji pravi: »To ni bil jezik, ki bi ga uporabljal z ţensko, ki ima količkaj ugleda. Ti, ki si tako načitana in kultivirana – kako je vendar mogel pričakovati, da boš vedela, kakšne so navade pri teh fantovskih kmetavzarkah« (103). Potem pa George Melbury samoobtoţujoče nadaljuje, da »se je to zgodilo, ker sem bil jaz v tvoji druţbi. Če bi namesto mene ob tebi hodil v črn plašč odet plemič ali pastor, on ne bi tako govoril« (103).

Grace Melbury za razliko od Bathshebe takoj s prihodom v domačo vas začne pogrešati

»visoko druţbo« in po obisku gospe Felice Charmond pravi, da se je pri njej počutila kot doma. Bathsheba se takoj po prevzetju stričeve kmetije loti dela, Grace pa se po vrnitvi v domači kraj dolgočasi v monotonosti vaškega ţivljenja. Njen vzpon ni vezan na okolje, v katerega je vrnjena. Medtem ko je druţbeni vzpon Bathshebe Everdene njen lastni vzpon, v katerem se mora še dokazati, torej dokazati, da je sposobna upravljati veliko kmetijo in voditi ljudi, ki delajo zanjo, je na drugi strani vzpon Grace Melbury (vsaj zaenkrat, torej do poroke) zaključen. Dobimo sicer občutek, da pri uveljavljanju druţbenega poloţaja ni sama, ampak je vselej prisotno očetovo opominjanje na dejstvo, koliko je dal na njeno izobrazbo in da se mora visoko ceniti.

Za Melburyja Grace ne obstaja le kot ljubljena hči, ampak tudi kot investicija, pa tudi kot medij, preko katerega si ţeli oče popraviti krivice, ki jih je v preteklosti storil sam. Melburyjev primarni cilj je izobraziti in kultivirati Grace, s tem pa ne dvigniti le njenega, temveč tudi svojega druţbenega poloţaja. Ta njegova namera se vidi v njegovi ţelji, da jo spoprijatelji z gospo Charmond, vdovo lastnika Hintoške graščine, tj. največje posesti v Hintocku. (Majumdar 105)

Na splošno lahko rečemo, da Hardyjeva podeţelska tragedija Grace Melbury prikazuje tragedijo ţenske, ki se ne more svobodno izraziti, dokler ni prepozno. Njena svobodna volja in ţelje so omejene s teţo pričakovanj, ki so jim podvrţene ţenske viktorijanske dobe (Majumdar 103).

17

Tretja protagonistka, ki prvima dvema po poloţaju ne more konkurirati, je Tess Durbeyfield, ki je »Hardyjeva najbolj popolna in uspešna ţenska figura« (Xu 94), saj ji pisatelj pripiše vse vrline delovnih ljudi. Je mlado, lepo in skromno podeţelsko dekle, predano svoji druţini – staršema ter šestim bratom in sestram. Za razliko od Bathshebe in Grace Tess ne doţivi druţbenega vzpona pred poroko, zelo zanimiva pa je druţinska genealogija, ki kaţe na vse prej kot siromašne korenine.

Takoj na začetku romana smo priča srečanju pastorja Tringhama in branjevca Jacka Durbeyfielda, Tessinega očeta. Pastor mimoidočega naslovi s »sir John« in v slednjem takoj prebudi zanimanje. Pastor mu pove o svojem nedavnem odkritju, in sicer da je Durbeyfield neposredni potomec stare plemiške rodbine d'Ubervillov, katere začetnik je sir Pagan d'Uberville, znamenit vitez, ki je z Viljemom Osvajalcem prišel iz Normandije. Pastor svoje besede potrdi s tem, da pokaţe na Durbeyfieldovo brado in nos, ki sta sicer »pristna d'ubervilska /…/ – samo majčkeno izrojena« (Hardy ČŢ 34). V Tessini okolici ni nikogar, ki bi se kosal s poloţajem njenih prednikov, slabe novice za njih pa so, da so d'Ubervilli izumrli kot grofovska rodbina v moškem kolenu. Druţinska grobnica se nahaja v Kingsbere-sub- Greenhillu in jo bo Tess kasneje, ko bo druţina izgubila svoj dom, tudi obiskala. Jack Durbeyfield takoj pograbi veselo novico o svojih plemenitih prednikih in jo začne oznanjati po vaških krčmah. V gostilni, kjer Tessina mati Joan spremlja moţa, ki se opijanja z alkoholom, predlaga, da bi Tess odšla k bogati »sorodnici« v Shaston z namenom, da jo opomni na sorodstvo in prosi, naj njeni druţini priskoči na pomoč. Tessin ponos ji preprečuje, da bi šla prosjačit sorodnike, ki jih ne pozna, a se potem vseeno odpravi. Druţina, h kateri se Tess odpravi, se piše Stoke-d'Uberville, ki so si ime nadeli sami, brez kakršnihkoli rodovnih povezav. Tessino nevednost pa izkoristi »bratranec« Alec, edini sin nedavno umrlega gospodarja, ki Tess za nekaj časa tudi zaposli v graščini. Z Alecom Stoke- d'Ubervillom je povezana tudi ena od mnogih nesreč, ki jim je priča Tess, ki so vse posledice njene naivnosti in slabega ekonomskega poloţaja.

V 11. poglavju romana se Tess in Alec, ki je ţe od prvega snidenja zagledan vanjo, skupaj vračata z vaške veselice. Zaradi utrujenosti Tess zaspi na gozdnih tleh, takrat pa jo Alec posili. Nesreča privede do tega, da Tess zanosi, otrok pa kaj kmalu tudi umre, brez pravega krsta in krščanskega pogreba. V viktorijanski dobi je nelegitimni otrok predstavljal veliko stigmo, za njegovo mati in za njega samega. Zaradi tega se Tess zasovraţi in odloči zapustiti rojstni Marlott. Tess svojo nevednost o moških nevarnostih očita svoji materi. Vidimo, da je bila povprečna podeţelanka 19. stoletja odvisna od domače izobrazbe, ki pa ni bila primarna

18

naloga staršev, saj je bila glavna dejavnost, ki so se je skupaj lotevali starši in otroci, delo. Na drugi strani pa lahko rečemo, da je pomembna slogovna značilnost, ki se je Hardy oklepa v Čisti ženski, prav seksualni opis glavne protagonistke.

Hardy Tess predstavi kot ţrtev, katere zgodbo piše njeno telo; izgleda, da deli mnenje s tistimi feminističnimi zagovorniki, ki proti koncu 19. stoletja gledajo na spolne odnose z gledišča ţenskega fizičnega in ekonomskega zatiranja s strani moških. Na drugi strani pa se osredotoča na Tess kot na ţrtev Angelove vizije ţenske čistosti, s tem pa roman opozarja na problem prenove spolnih odnosov v smislu moškega poţelenja, ukročenega s poduhovljeno ţenskostjo. (Pykett 160)

Hardy pri Bathshebi in Grace govori o vrlinah, o njunih zmoţnostih, ki so ju pripeljale daleč, pri Tess pa smo priča surovemu podeţelskemu ţivljenju, ki protagonistki ne prizanaša. Lahko se ponaša s svojo zunanjo lepoto, a se kmalu nauči, da je bolje, da si, ko se sprehaja po pokrajini in si išče delo, glavo zakrije z ruto in vsaj na ta način ostane varna pred preţečimi tujci. Njena lepota je vir tegob, ki jo tare tudi, ko jo zapusti moţ Angel, zato v 42. poglavju svojo lepoto tako rekoč skrije pred svetom: »Od zdaj naprej bom zmeraj grda, ker ni Angela več tukaj in nimam nikogar, da bi pazil name« (348). Njena lepota torej ni nekaj, s čimer bi si lahko izposlovala boljše ţivljenje, čeprav ji Alec, ki je obseden z njenim videzom, ponudi, da poskrbi zanjo, a njen ponos ji ponudbe ne dovoli sprejeti. Da bi Tess lahko zaţivela na novo, se odloči postati mlekarica. Na tem mestu se Tess zaveda, da zanjo skoraj ni moţnosti, da bi napredovala po druţbeni lestvici: »/…/ ni imela nobenega občutka za naporno prizadevanje, s katerim bi se mogla prikopati do tistih neznatnih napredovanj v druţbi, ki jih ni bilo mogoče doseči tako silno prikrajšani druţini, kakršna je bila zdaj nekdanja mogočna rodovina d'Ubervillov« (147, 148). Ta pesimistična pisateljeva pozicija je predstavljala njegov tragičen pogled na ţivljenje brez upanja, ki preveva tega najbolj temačnega od njegovih romanov.

Tessin pesimizem, bi lahko rekli, je nasprotje optimističnima samskima ţivljenjema izobraţene Grace in posestnice Bathshebe. Bathshebina naloga je zagnati kmetijo, da proizvede čim več dobička, Grace je odvisna od očetove podpore, a bi se tudi sama lahko osamosvojila, saj je bila določen čas ţe guvernanta, Tess pa mora, da priskoči na pomoč druţini, opravljati dela po okoliških kmetijah ter garati za lasten obstanek, da je ne pokoplje bridkost lastne preteklosti.

19

c) Bathsheba, Grace in Tess: čas po poroki

Če bi zakon pomenil srečen konec viktorijanskega realizma, bi ga bila deleţna Bathsheba. Ta junakinja je na začetku opisana kot »ţenska, katere samostojnost od moških je obvezna za njen občutek identitete, na zakon pa gleda kot na poniţujočo ţrtev same sebe« (Harvey 62).

Navsezadnje pa se med svojimi tremi snubci le odloči za narednika Francisa Troya. Geoffrey Harvey njuno srečanje opisuje z naslednjimi vrsticami: »Pospremi ga [tj. Bathshebin prihod na stričevo kmetijo] dramatična pojavitev Franka Troya, baladnega lika; drznega konjeniškega narednika iz dobro situirane druţine in z dobro izobrazbo, ki je tudi temperamenten lomilec ţenskih src. Troy Bathshebo spolno prebudi v znamenitem prizoru vihtenja z mečem /…/, v katerem Bathshebo navduši in dominira /…/« (62). Poroka z njim pa Bathshebi na dolgi rok nekoliko zamaje druţbeni poloţaj, za katerega mora vsak dan trdo garati, če ga ţeli obdrţati. Njen moţ se izkaţe za nezanesljivega in nesposobnega podeţelskih opravil. Na zabavi, ki sledi ţetvi, se alkoholiziran ne zmeni za prihajajočo nevihto, ki grozi, da bo uničila shranjen pridelek, ampak njegovo delo skupaj z Bathshebo vestno opravi Oak.

Bathshebino obţalovanje zaradi propadajočega zakona se pokaţe v 41. poglavju. Troy je začel zapravljati Bathshebin denar za stave na konjskih dirkah in čeprav ga Bathsheba opozori, da bosta, če se to nadaljuje, morala zapustiti posestvo, jo v omenjenem poglavju ponovno prosi za denar. Tako kot Bathsheba tudi Troy obţaluje poroko z njo; ni ga več sram priznati, da je njegova edina ljubezen v ţivljenju Fanny Robin. Bathsheba začne sovraţiti samo sebe, ker je spoznala, da je sama ena tistih ţensk, ki jih je vselej prezirala, tj. ţenska, ki je postala suţnja prvega čednega mladeniča, ki jo je pozdravil. Lahko rečemo, da je Bathshebin poloţaj odvisen le od nje same, saj ji njen prvi zakon ne prinese drugega kot preglavic. Na drugi strani bi s poroko z gospodom Boldwoodom pridobila veliko več, saj ji je ta ob snubitvi ponudil varnost, lagodno ţivljenje, voziček s poniji za vprego itn. Drugi zakon, ki se zgodi na koncu romana in ga pisatelj opiše kot »zvesto tovarištvo«, je zakon med Bathshebo in Gabrielom Oakom. Bathsheba je na Oaka vedno gledala kot na resničnega prijatelja, ki jo je spremljal tudi v trenutkih, ko ji je izpovedal ljubezen, ona pa je odšla z drugim.

V nasprotju z Bathshebo pa Grace in Tess s poroko pridobita boljši druţbeni poloţaj. Kot smo ţe opisali, roman o Grace Melbury poganja obsedenost njenega očeta z druţbenim razredom. Jabolčni trgovec Giles Winterborne je tisti, ki je Grace obljubljen ţe zelo dolgo časa, saj se z njuno poroko George Melbury ţeli odkupiti Winterbornovemu očetu za zlo, ki

20

mu ga je prizadejal, ko je bil še ţiv. Melburyjeva prva ţena, mati njegove hčerke Grace, je bila sprva pri srcu Winterbornovemu očetu, ki jo je ljubil, George pa jo je potem z zvijačo dobil od njega, saj se je tudi sam ţelel poročiti z njo. Winterbornov oče se je potem poročil z drugo, Grace in Giles pa sta se kasneje, odraščajoč skupaj, zelo navezala drug na drugega.

George je bil ves ta čas nesrečen zaradi tega, kar je storil. »/…/ sklenil [je] narediti vse, da krivico popravi, in hčeri dovoli, da omoţi tega fanta; za povrh pa ji bo naklonil še najboljšo izobrazbo, ki si jo lahko privošči, da bo njegov dar najdragocenejši, kar ga more pokloniti«

(Hardy GM 21). Ko Winterborne izgubi svojo majhno posest, na drugi strani pa Grace začne dvoriti novi zdravnik na vasi in svetovljan Edgar Fitzpiers, oče začne dvomiti o primernosti zdruţitve njegove hčere z jabolčnim trgovcem. »Melburyjev dvom o tem, ali je mladenič primeren za Gracinega moţa, je v precejšnji meri temeljil na nestalnosti njegove zakupljene posesti v Malem in Velikem Hintocku,« (120) je eden od argumentov, zakaj se sedaj Melbury bolj zanima za drugega snubca. Primernejšega snubca oče začne videti v Fitzpiersu, ki ima poleg dobrega poklica tudi plemenite korenine. Njegovi predniki so bili več stoletij grajski gospodje, po njih pa se imenuje tudi vas Buckbury Fitzpiers. Gracina druţina se prav tako pojavlja v zgodovinskih listinah, ampak so bili njeni predniki svobodnjaki, kmetje s stalnimi zakupnimi pogodbami. Ob opazovanju stare posesti druţine Fitzpiers oče Grace našteva nadaljnje razloge, zakaj bi bilo smiselno, da se poroči z zdravnikom: če se bo poročila v tako romantično druţino, se bo počutila, kakor da je stopila v zgodovino; ţivela bo visoko intelektualno ţivljenje in veliko moţnosti je, da se bo zdravnik zaradi prakse preselil v kakšno imenitno mesto, imela bo čudovito kočijo in imela bo priloţnost, da se seznani z damami iz visoke druţbe (193, 194). George Melbury pa na tem mestu povsem pozabi na svojo zaobljubo, da bo Grace Winterbornova, in svoji hčerki pravi: »O moţeh, kot je sosed Giles, ne razmišljaj, kakor da so ti enaki. Jaz in on bova ţe čisto dobra prijatelja, ni pa on za takšne, kot si ti. Ţivljenje, ki ga ţivi tukaj, je grobo in primitivno in enako bo tudi ţivljenje njegove ţene« (194). Do poroke med Grace in Fitzpiersom res pride, a njun zakon ne temelji na ljubezni, ki zdruţuje Grace in Winterborna. S poroko si Grace zagotovi poloţaj v visokem srednjem druţbenem razredu, postane spoštovana »zdravnikova ţena«. Kmalu pa se navidezna zakonska sreča porazgubi, saj Grace spozna, da je njen moţ zapeljal še dve drugi ţenski.

Vezni člen ljubezenskih zvez v tem romanu je Grace Melbury. Giles Winterborne in Marty South sta hostarja, Fitzpiers in gospa Charmond pa tujca. Grace je torej tako hostarka kot tudi tujka. Ne glede na njeno razpetost med Winterbornom, ki ga ljubi, in zdravnikom, ki ji je dal

21

ugled, Grace na koncu izbere ţivljenje s Fitzpiersom. Njeno bodoče ţivljenje mogoče ne bo veselo, a se odloči, da ne bo umrla, ampak ţivela ţivljenje, saj ločitve kljub »novemu zakonu«, o katerem je poučen Gracin oče, ne morejo izvesti, Winterborne pa zaradi bolezni umre. Grace poleg nezvestobe ni mogla dokazati, da ji je Fitzpiers storil še kakšno krivico.

Svobodomiselni Hardy, na katerega sta v mladosti vplivala Stuart Mill in Charles Darwin, je napadal občo viktorijansko moralo, osebno pa je bil najbolj zavzet, ko je šlo za vprašanje (ne)razdruţljivosti zakonske zveze, o čemer je polemiziral v javnem ţivljenju in svojih literarnih delih. Anglija je imela na področju zakonske zveze in ločitve strogo zakonodajo, za katero je bil Hardy trdno prepričan, da je

»nepotreben vzrok najmanj polovice nesreče skupnosti«. »Novi zakon«, ki je v Grace Melbury omenjen, je razvezo, prej dosegljivo le izjemno bogatim, saj je terjala odobritev parlamenta in s tem povezane visoke stroške, sicer omogočil, ni pa bilo enakosti pred zakonom: moški, ki je ţelel razvezo, je moral dokazati prevaro s strani ţene, če pa je razvezo hotela ţena – v našem primeru Grace – je morala biti prevari pridruţena še krutost, bigamija, incest ali bestialnost. Razveza je bila še vedno povezana z denarjem, še večji davek pa je terjala na druţbenem področju, saj je bila viktorijanska druţba tej misli izrazito nenaklonjena. (Osredkar 444, 445)

Tess, tretja po vrsti, je svojo nedolţnost, kot ţe omenjeno, izgubila pred poroko, čemur se je v 19. stoletju pripisovala velika druţbena stigma. Po tem dogodku Alec Stoke-d'Uberville Tess ponudi, da ji poplača za vse hudo, kar ji je prizadejal: »Pripravljen sem ti poplačati vse do zadnjega beliča. Dobro veš, da ti zdaj ne bo treba več delati na polju ali v mlekarnah.

Dobro veš, da se boš zdaj lahko gosposko oblekla /…/« (Hardy ČŢ 116, 117). Tess ga zavrne, saj pravi, da ji je ostala čast, ki je lastnost njenega plemenitega značaja. V 3. delu romana, ki nosi naslov Ozdravljena, Tess odide na Crickovo kmetijo, kjer dobi delo kot mlekarica. Tu sreča Angela Clara, sina pastorja gospoda Clara iz Emminstra, ki se pri mlekarju Cricku uči kmetijstva in vseh njegovih panog. Prihaja iz gosposke druţine, a se na kmetiji uri, da bo kasneje lahko kupil kakšno posest v kolonijah ali v domovini ter tam kmetoval. V 19.

poglavju srečamo opise, kako drugačna sta si po razumu Clare in Tess:

»V začetku je bilo videti, kakor da Tess v Angelu Claru vidi bolj razum kakor človeka. V tem pogledu ga je primerjala sama s seboj; in vselej, kadar je odkrila, kako neizčrpna je njegova razgledanost in kakšen prepad je med njenim preprostim razumskim gledanjem in neizmerno, neznansko visočino njegovega, jo je tako do kraja potrlo, da ji je vzelo ves pogum /…/.« (172)

22

Sprva zaradi krivde, ker je bila pred poroko »onečaščena«, in potem zaradi druţbenih razlik, ki so Tess ločevale od Clara, se je ta vztrajno izmikala, da bi mu izpovedala svoja resnična (ljubezenska) čustva. Clare Tess opeva pred svojimi starši z besedami: »/…/ je bajtarska hči;

in to s ponosom ugotavljam. Drugače pa je prav gotovo dama – po čustvih in značaju« (215).

Čeprav se Tess zaobljubi, da bo umrla neporočena, in kljub dejstvu, da ima Clarova druţina zanj v mislih boljšo ţivljenjsko druţico, se zaročita in poročita. Qureshi (1) v svojem članku njuno ljubezensko zvezo imenuje kar »fatalna«, saj je njegov odziv na Tessino izpoved o tem, kako jo je Alec d'Uberville izkoristil, vse prej kot ljubezniv; v tistem trenutku jo Clare zavrţe in odide v Brazilijo. Takrat se Tess počuti brez zaščite in ponovno tava po pokrajini in išče delo. Začne delati na repišču v Flintcomb-Ashu, kjer so delovni pogoji zelo slabi, delavci pa slabo plačani. V Flintcomb-Ashu »/…/ Tess in drugi poljski delavci delajo zunaj, ko lije deţ, saj v nasprotnem primeru ne bodo plačani« (Litwin 31). Na tem mestu pisatelj izkoristi priloţnost, da na polje, kjer dela Tess, postavi iznajdbi industrijske revolucije, dobe, v kateri se dogaja roman: parno mlatilnico in strojnik. Litwin trdi, da stroja dehumanizirata vse, ki delajo z njima. Delavci izgubljajo sposobnost govora in obračanja glave stran od strojev.

Tudi Tess je stroj skoraj pohabil: »Prišel je čas kosila, tako da je ropotanje potihnilo; tedaj je tudi Tess odšla s svojega prostora in kolena so se ji tako nesrečno šibila od tresenja mlatilnice, da je komaj hodila« (403).

Hardy verjame, da je tehnologija kriva za moralno upadanje britanske druţbe 19. stoletja. Piše o tem, kako barbarsko kapitalistični gospodar Flintcomb-Asha Groby svoje usluţbence, vključno s Tess, podreja fizičnemu nasilju. Groby diskriminira Tess in preostale delavke zaradi njihovega spola, zaposluje jih, ker je bolj donosno zaposliti cenejšo, ţensko delovno silo za dela, ki jih enako dobro opravijo kot moški. Ne le, da so ţenske plačane manj za enako delo kot njihovi moški sodelavci, ampak so tudi verbalno zlorabljane. (Litwin 35)

Končni udarec, ki ga Tess zada siromašno stanje njene druţine, je smrt njenega očeta in s tem potreba, da se druţina seli (Šuklje 26). Ko sedaj spreobrnjeni metodist Alec ponovno zapelje Tess, jo spremeni v »premoţno mlado gospo« (Hardy 465), kakor se izrazi gospodinja salona obmorskega mesta, v katerem biva par. Ko se Tess in Clare ponovno srečata, je ţe prepozno, saj je Alec d'Uberville Tessini druţini finančno pomagal in je sedaj tako rekoč priklenjena nanj. Kljub temu z Angelom doţivita kratko ljubezensko srečo, dokler je policija ne ujame pri Stonehengu, saj je pred pobegom s svojim moţem ubila d'Ubervilla. Če povzamemo, lahko

23

rečemo, da je Tess Durbeyfield kar nekajkrat spremenila svoj druţbeni status: na začetku jo spoznamo kot revno podeţelsko najstnico, ki se dobro poroči, a je kmalu zapuščena s strani moţa, kar jo prisili, da si ponovno išče delo, da zagotovi pomoč svoji druţini, kasneje pa se prepusti »bratrancu« Alecu Stoke-d'Ubervillu, ki si jo v partnerski zvezi ponovno podredi za kratek čas. Roman se konča z zdruţitvijo Tess in njenega nesojenega moţa, dokler Tess ne odpeljejo v ječo. »Hardy kritizira pravni sistem, da je orodje, ki ga posedujoči razredi uporabljajo, da okrepijo svojo voljo in dominacijo narave same, človeške narave, spolnih odnosov in druţbenih interakcij. S tem, ko policija zajame Tess leţečo na stonehenškem oltarju, Hardy poudari, kako Tess postane grešni kozel, ki je dobesedno ţrtvovan z namenom, da se ohrani status quo krivičnih druţbenih zakonov« (Litwin 28).

24

d) Drugi ženski liki

Ob branju Hardyjevih romanov se zdi, da nam avtor vselej ţeli podati kontrast med protagonistko in drugimi ţenskimi liki, ki ji po poloţaju niso enaki. Na tem mestu bo na kratko predstavljena vloga enega stranskega ţenskega lika iz vsakega od treh romanov:

učiteljice Mercy Chantove (iz Čiste ženske), Fanny Robin (iz Daleč od ponorelega sveta) in gospe Charmond (iz Grace Melbury).

Mercy Chantova je vzgojiteljica in predana anglikanska vernica, za katero druţina Clarke upa, da bo postala bodoča Angelova nevesta. »Bila je imenitno podkovana v antinomianizmu in v svetopisemskih zgodbah /…/« (207). Njena dobra vzgoja in spodobnost prijata Angelovim staršem, torej anglikanskemu pastorju in njegovi ţeni, ki v Mercy vidita idealno ţensko za svojega sina. Tess vidi Mercy, ko pride v Emminster, da bi med Angelovo odsotnostjo srečala njegovo druţino ter povprašala, če so slišali kaj novic o njem. V vasi je priča pogovoru Angelovih bratov, ki izraţata skrb nad njegovo odločitvijo, da je oţenil

»nekakšno kravjo deklo« (372) namesto čedne Mercy. Slednjo Hardy s svojo uglajenostjo in prilagajanjem v vse druţbene okvirje postavlja kot nasprotje Tess, ki je dekle narave in v ţivljenju ne pozna stalnice. Kasneje se eden od Angelovih bratov z vzgojiteljico poroči.

Fanny Robin je zaročenka Francisa Troya, a poroka je neuresničena, ko Fanny zaide v napačno cerkev, torej ne v tisto, kjer naj bi potekal obred. Ker je Troy »osramočen«, ker jo je čakal, ona pa se ni prikazala, jo tedaj pusti samo. Fanny je najmlajše dekle, ki dela na Bathshebini kmetiji, a prvič, ko jo nova gospodarica Bathsheba sreča, je Fanny mrtva, skupaj s svojim otrokom poloţena v krsto in prepeljana na Bathshebino posest. Bathsheba je na Fanny ljubosumna, saj v 41. poglavju njen moţ pove, da koder las, ki ga hrani, pripada njegovi bivši zaročenki. Ko Bathsheba stoji ob Fannyjini krsti, se Troy pribliţa in preminulo brez sramu poljubi ter jo imenuje za njegovo pravo nevesto. Fanny ima na posestnico pravzaprav še po smrti velik vpliv, saj Fannyjina (finančna in drugačna) odvisnost od Troya kaţe na to, da mora biti v viktorijanski dobi ţenska »moţeva lastnina«. »Njen otrok opominja Bathshebo na ţenskino druţbeno dolţnost, da mora moţu podariti otroke. Poleg treh moških, Oaka, Troya in Boldwooda, Fanny kroti Bathshebo še mrtva. Bathsheba končno sprejme Oaka za svojega moţa, namesto da bi kmetijo vodila sama« (Yamauchi 302, 303).

25

Nasprotnica Grace Melbury je bogata vdova Felice Charmond, ki je lastnica gozdov in nasadov v okolici Hintocka. Ker velja za ţensko, ki ne mara samote, katere pa je v gozdovih, v katerih se dogaja roman, veliko, po Gracinem prihodu domov zanjo pokaţe zanimanje.

Tudi Grace ustreza druţba aristokratinje, ki pa jo po srečanju k sebi ne pokliče več. Kasneje se izkaţe za staro znanko in resnično ljubezen Gracinega moţa doktorja Fitzpiersa, s katerim obnovita prijateljstvo. Ob koncu romana izvemo, da je gospo Charmond ubil nekdanji ljubimec, pred tem pa jo je Fitzpiers zapustil, saj je izvedel, da njeni lasje niso pravi, ampak so lasulja, narejena iz las hostnice Mary South. Grace in Felice Charmond imata sprva prijateljski odnos, ki temelji na medsebojnem zanimanju, obe sta izobraţeni in bi ju verjetno edini v Hintocku zanimale teme, o katerih bi se pogovarjali. Kasneje njun odnos dokončno prelomi prešuštvo, ki ga zagrešita gospa Charmond in Gracin moţ. Gospa Charmond predstavlja manjši kontrast Grace kot pa Mercy Tess ali Fanny Bathshebi, saj sta obe dobro razgledani, čeprav v resnici ne pripadata istemu druţbenemu razredu. Njun največji prepad predstavlja dostop do moškega, ki je po pravu oddan Grace, po srcu pa Felice Charmond.

26

d) »Nova ženska« (New woman)

Vprašamo se lahko, ali Thomas Hardy v svojih treh romanih pri opisu druţbenega poloţaja ţenske upošteva aktualne druţbene okoliščine ali ţivljenje junakinj idealizira.

Hardy se je pridruţil pisateljem, ki so konec 19. in začetek 20. stoletja pisali t. i. ţenski roman, ki je nemalokrat opisoval začetek spreminjanja druţbenega poloţaja ţensk v okviru napredujočih ţenskih pravic. Simbol spreminjajočega se poloţaja ţensk v druţbi je literarni lik t. i. »nove ţenske« (new woman), kjer gre za močno, neodvisno, nekonvencionalno ţensko, ki namerava svoje ţivljenje ţiveti po svojih lastnih, ne pa druţbenih pravilih. Gre za nasprotje tipične (druţbeno sprejemljive) ţenske Hardyjevega časa.

Najprej se ustavimo pri neustrašni Bathshebi Everdene. Kot smo videli, zanjo lahko trdimo, da ni tipična viktorijanska ţenska. Spodobna, tradicionalna viktorijanska ţenska je ubogala svojega moţa ter je njemu in druţinskemu ţivljenju nasploh pokorila vse svoje ţivljenje.

Bathsheba na začetku romana kot najstnica pravi: »Sovraţim ţe samo misel, da bi me štel kak moški na tak način za svojo lastnino [tj. kot svojo ţeno], čeprav se bom mogoče nekega dne za koga le odločila« (Hardy DPS 34). Slednje se res zgodi, saj si kasneje ob srečanju z narednikom Troyem premisli in se je pripravljena odpovedati samski svobodi. Lahko torej rečemo, da je Hardy v njenih mladostniških sanjah prikazal idealizirano oziroma precej neznačilno ţensko predstavnico viktorijanskega sveta, ki jo kasneje postavi na realna tla in umesti v okvir tradicionalne viktorijanske etike in morale. Na kratko: Bathshebin razvoj gre od mladostniške »nove ţenske« do starejše, tipične predstavnice svojega časa.

Tess je ena najmočnejših ţensk angleške knjiţevnosti. Je upornica, saj predstavlja nasprotje stereotipnim ţenskim vlogam 19. stoletja, ko iz device postane neporočena mama, iz zapuščene ţene pa Alecova ljubica. Ne glede na dejstvo, da Alec onečasti njeno telo, Tessin duh ostane vzvišen in plemenit. Pred poroko z Angelom Tess kljubuje ustaljenim viktorijanskim pravilom, po katerih se mora ţenska poročiti in biti dobra ţena; odloči se, da nikoli več ne bo z moškim, kar se sicer kasneje spremeni. Po drugi strani pa zanjo lahko rečemo, da je tipična viktorijanska ţenska, saj bi skoraj vse naredila za svojo druţino (postala je na primer ljubica moškega, ki jo je posilil, da bi lahko svoji druţini zagotovila dom). Njena poţrtvovalnost in postavljanje same sebe na drugo mesto je v skladu z viktorijansko moralo, ki naroča ţenski, naj podredi svoje ţivljenje druţinskemu. Hardy s Tess postavlja kritiko viktorijanskega sistema, ki ostro in krivično obravnava ţenske. Druţba in njena morala sta krivi za Tessino tragično ţivljenje, z romanom pa pisatelj predstavlja ţivljenje mnogih ţensk

27

njegovega časa, ki same niso imele glasu, da bi spregovorile o svojih tegobah. Hardy uspe v svojem stremljenju, da naj bo bralec ogorčen nad krivičnim ravnanjem druţbe do glavne junakinje (Shakury 4).

Tudi Grace Melbury je dober prikaz ţenske Hardyjevega časa. Svoje ţivljenje podredi volji in ţeljam očeta, kasneje pa njenega moţa. Ne glede na dejstvo, da pisatelj svoji junakinji nameni dobro izobrazbo in moţnosti za lepo prihodnost, je roman pokazatelj, da kljub Gracini dobri izobrazbi dolţnost ustvariti druţino ţenskam viktorijanskega časa ne ubeţi. Na drugi strani roman prav tako polemizira z novimi zakoni, ki so bili sprejeti v Hardyjevem času. Ne glede na njihovo vedno večjo koristnost za ţenske se Grace še vedno ne more ločiti od svojega moţa, saj po »novem zakonu« nima dovolj močnih razlogov za to dejanje. Roman je odsev trenutnega druţbenega in političnega dogajanja Hardyjeve dobe, zato lahko rečemo, da Grace pisatelj ne idealizira, saj je prav tako kot Tess pasivna in se podreja normam časa, ki (še) ni zagotavljal večje pravne varnosti ţenskemu spolu.

28

6. Zaključek

Primerjava treh romanov nam pokaţe, da so njihove protagonistke druţbene vzpone in padce doţivljale na različne načine.

Tessin izvor je povezan s staro rodbino d'Ubervillov, kar se v njenem ţivljenju v resnici izkaţe za prekletstvo. Zaradi očetove novice o slavnih prednikih je bila zavoljo druţine primorana iskati milost pri (nepravih) sorodnikih. Srečanje z »bratrancem« Alecom za vedno zapečati Tessino ţivljenje in travmi, ki ji jo povzroči, ne more ubeţati do konca svojega kratkega ţivljenja. Še tedaj, ko Tess ujamejo in odpeljejo v ječo, je to posledica dejstva, da je iz vseprisotnega obupa nad svojim poloţajem ubila Aleca. Tess je ţrtev revščine, ki ji ne more ubeţati niti s poroko z Angelom Clareom, saj njena plemenita narava ne dopusti, da bi svojemu ljubljenemu prikrivala, da ji je bilo pred poroko odvzeto edino, kar je ţenski v viktorijanski dobi prineslo dodatno »vrednost«.

Bathsheba Everdene se na koncu romana znajde v veselem objemu Gabriela Oaka. Njeno ţivljenje pred tem zaznamuje tekmovanje z okoljskimi kmetijami, katerih pridelek mora preseči, dokazovanjem svojim delavcem, da je vredna stričeve dediščine, kar nekaj pa ima tudi opravka s svojimi tremi snubci. Poroka z narednikom Troyem ogrozi njen poloţaj takrat, ko njen moţ začne zapijati kmetijsko premoţenje. Smrt Fanny Robin prepreči, da bi Bathshebo pripeljal do točke, ko bi morala zapustiti lastno kmetijo, ko pa odide tudi sam, je Bathsheba spet prosta za dvorjenje. Njena trdnost v odločitvi, da se ne bo poročila (razen, ko se zaljubi v postavnega vojaka), ji preprečuje, da bi se vdala pastirju Oaku, ki ji po zmoţnostih popolnoma konkurira. Šele na koncu romana se zdruţita in od tedaj vodita kmetijo skupaj, oba na boljšem druţbenem poloţaju, kot sta ga imela na začetku romana.

Roman Grace Melbury zaznamuje očetova ţelja, da bi hčerki zagotovil boljši druţbeni poloţaj, kot ga je imela ob rojstvu. Zdi se, da je Grace to ambiciozno ţeljo podedovala po njem in s poroko z zdravnikom Fitzpiersom se to tudi zgodi. Grace je edina od treh protagonistk, ki ima pri vzpenjanju nenehno pomoč in oporo svojih staršev, ki sta ji zagotovila dobro šolanje, kasneje pa jo je oče pripravil tudi do poroke z moškim višjega stanu. Fitzpiersa Grace ne ljubi, a je pripravljena ustreči očetu, kar kasneje obţaluje.

Bathsheba Everdene na drugi strani doţivi druţbeni vzpon povsem naključno, zaradi smrti strica, a se mora na novem druţbenem poloţaju še dokazati, Tess pa se poroči iz močne ljubezni, a resnica Clara odvrne od nje, tako da ostane sama, dokler se za nekaj dni na koncu romana njen moţ pokesan ne vrne k njej.

29

Od vseh treh protagonistk pisatelj najbolj idealizira Bathshebin druţbeni poloţaj. Lahko bi jo imenovali za »novo ţensko«, saj je do poroke zelo trdna v svojih prepričanjih, da za srečno ţivljenje ne potrebuje moţa. Po poroki se normam svojega časa le vda, tem pa je podrejena tudi Grace, saj o njeni prihodnosti (izobrazba, poroka) odločata njen oče in kasneje njen moţ.

Gracina pasivnost pa ni podobna Tessinemu boju za obstanek njene druţine, torej njenemu aktivnemu delovanju. Ne glede na to, da se Tess zdi tipična predstavnica viktorijanskih ţensk delavskega sloja, njen ponos in nezanimanje za javno mnenje marsikdaj v romanu prineseta nenadne preobrate: v stremljenju, da bi kot prvorojenka preskrbela svojo obuboţano druţino, se na koncu romana celo spremeni v ljubico moškega, ki je glavni vir večine njenih nesreč.

30

7.

Viri in literatura

 Chattopadhyay, Amrita. »Women in Victorian Society as Depicted in Thomas Hardy's Novels.« International Journal of Educational Planning & Administration. 1.1 (2011):

23–28. Research Indian Publications. Splet. 12. julij 2021.

 Hardy, Thomas. Čista ženska: Tess iz rodovine d'Ubervillov. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba, 1964.

 Hardy, Thomas. Grace Melbury: gozdna zgodba. Ljubljana: Miš zaloţba, 2019.

 Hardy, Thomas. Daleč od ponorelega sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979.

 Hardy, Thomas. Far from the Madding Crowd. New York: Harper & Brothers, 1895.

 Harvey, Geoffrey. The Complete Critical Guide to Thomas Hardy. London: Routledge, 2003.

 Litwin, Holly Rose. Cultural Criticisms Within Thomas Hardy's Tess of the D'Urbervilles. (2016). ETD Archive. 870. Dostopno na:

https://engagedscholarship.csuohio.edu/etdarchive/870 (pridobljeno 12. julij 2021).

 Majumdar, Daisy. »The Return of the Female Native: Understanding Grace Melbury in Thomas Hardy's The Woodlanders.« Journal of the Department of English. 14 (2021):

104–110. DSpace. Splet. 12. julij 2021.

 Manzoor, Saima in Zaidi, Najia. »Hardy's attitude towards gender issues.« Gomal University Journal of Research. 31.2 (2015): 164–169. ResearchGate. Splet. 12. julij 2021.

 Qureshi, Lucia. »‘Now All Was Contrary to Her Expectation’: Destructive Expectations in Tess of the d’Urbervilles.« Journal of Student Research, vol. 10, no. 1, Mar. 2021, doi:10.47611/jsr.v10i1.1123.

 Pykett, Lyn. »Ruinous Bodies: Women and Sexuality in Hardy's Late Fiction.« Critical Survey, vol. 5, no. 2, 1993: 157–166. JSTOR, www.jstor.org/stable/41555728. Splet. 12.

julij 2021.

 Sabah, Abdul Hameed Shakury. »The Representation of Women in Thomas Hardy's Tess of the d'Urbervilles.« International Journal of Applied Linguistics and English Literature [Online], 5.7 (2016): 91–95. Splet. 27. julij 2021.

31

 Tucker, Herbert F. (ur.). A companion to Victorian Literature & Culture. Oxford:

Blackwell Publishers Ltd, 1999.

 Xu, Xiang. »Hardy's View on Love and Marriage.« English Language Teaching. 2.2 (2009): 92–97. CCSENET. Splet. 12. julij 2021.

 Yamauchi, Masaki. »Fanny Robin's Role in Far from the Madding Crowd.« 英米文学.

59.1 (2015): 293–303. Kwansei Gakuin University Repository. Splet. 12. julij 2021.

 Millgate, Michael. »Thomas Hardy.« Encyclopaedia Britannica, 2006. Splet. 12. julij 2021. https://bit.ly/2UCYTwl.