Časovna umestitev izbranih Hardyjevih romanov

Trije izbrani romani, ki so predmet primerjave, so bili napisani tekom treh desetletij (1874–

1891). Vsem je skupno, da za njihovega protagonista določi ţensko, ki gre skozi različne stopnje druţbenih stanov, vsaka od njih pa doţivi svoj poseben konec. V nadaljevanju nas bo zanimalo predvsem, za kakšen tip romana gre v omenjenih treh primerih in na kakšen način se Hardy odmika od čiste oblike te vrste romana. Sledi analiza vplivov, ki so pripomogli k nastanku romanov, na koncu pa bo predstavljen še druţbeni poloţaj ţensk v Angliji 19.

stoletja, ki nam bo tudi kasneje pomagal razumeti, ali je pisatelj ostajal zvest aktualnemu stanju v druţbi ali je druţbeni poloţaj ţenske idealiziral.

a) Viktorijanska književnost in Hardy

Dolgotrajna vlada kraljice Viktorije (1837–1901), ki je dala ime t. i. »viktorijanski dobi«

angleške knjiţevnosti, zajema eno najbolj razgibanih obdobij v zgodovini Britanskega otočja (Šuklje 5). Na literarnem področju se je vzpel moderni druţbeni roman, ki se je razvil okrog leta 1830, dve desetletji pozneje pa je postal prava uspešnica, predvsem z njegovimi tremi glavnimi predstavniki: Charlesom Dickensom, Williamom Makepeaceom Thackerayem in George Eliot. Dickens se ukvarja s kritiko zakonov, ki zadevajo revne druţbene razrede, starinski; po svojih idejah, svojem miselnem kovu pa je prvi resni kritik zlagane urejenosti in namišljenih moţnosti obdajajočega ga sveta in prvi, ki ne vidi v Darwinovi evolucijski teoriji priloţnosti za najsposobnejše, temveč propad manj sposobnih« (Šuklje 8). Za Hardyja bi ţivljenja. Njegov roman bi lahko imenovali tudi pesimistični kmečki roman.

b) Motivi in teme v Hardyjevih romanih

Hardy je s svojim očetom ţe od malih nog hodil na vaške veselice in slavja, kjer je oče prepeval. Ta podeţelska proslavljanja, izvirajoča v poganski dobi, opisuje v skoraj vseh svojih romanih. Opis takih praznovanj zasledimo npr. v Čisti ženski:

Nekdanji majski ples bi se dalo na primer odkriti v popoldanski prireditvi, ki je bila ravnokar omenjena in se zdaj skriva pod imenom društvena veselica ali »društveni izlet«. /…/ Pravzaprav je edinole društvo v Marlottu še ţivelo in ohranjalo pri ţivljenju krajevni praznik cerealij. Sto in sto let je hodilo v takem sprevodu, če ţe ne kot dobrodelno društvo, pa kot nekakšno votivno sestrinstvo /…/. V sprevodu so bile vse ţenske oblečene v belo – to je bil radosten preostanek noše iz starih časov, ko sta veselje in maj pomenila še isto /…/. Vsaka ţena in vsako dekle pa je imela razen značilne bele obleke še v desnici obeljeno vrbovo šibo, v levici pa šopek belih roţ. (Hardy ČŢ 40, 41)

Drugi primer je iz romana Grace Melbury iz 20. poglavja, ko podeţelanke na kresni večer odidejo na jaso, kjer bo poganski urok pomagal nakazati njihove bodoče moţe.

Z dvaindvajsetimi leti je Hardy odšel s podeţelja v London z namenom, da se izpolni v arhitekturi. Londona se ni mogel navaditi, mesto se mu je zdelo strašno in tuje. Njegovo duševno potrtost je spremljala tudi telesna šibkost in vrnil se je na podeţelje. Njegovo ostro razlikovanje med mestnim vrveţem in podeţelskim mirom je zajel tudi v Čisti ženski – gre za

»motiv spopada dveh ţivljenjskih načinov, pri katerem ima dragocenejši, kmečki, nepopravljivo škodo« (Šuklje 16).

Njegov niz romanov »wesseški cikel« (v katerega spadajo tudi vsi trije obravnavani romani) zaznamuje topografija pisateljevega domačega Dorseta, ki mu je sluţila kot navdih za zgodovinsko-domišljijsko pokrajino Wessex na jugozahodu Anglije, ki je prizorišče vseh njegovih bolj znanih romanov. Leta 1895 je v uvodu romana Daleč od ponorelega sveta to pokrajino opisal kot »zgolj realistično deţelo iz sanj« (Hardy 5), kar si razlagamo z dejstvom, da Hardy ni bil zgodovinar, geograf ali poročevalec, pač pa pripovedovalec zgodb. V omenjenem romanu je Wessex tudi prvič opisan, Hardy pa ga je naredil znanega po opisih kmetijskih okolij ter značilne mešanice šaljivih, melodramatičnih, pastirskih in tragičnih elementov.² V angleški druţbi so pod vplivom industrializacije nastajale številne druţbene, ekonomske in politične spremembe; v Hardyjevem pisanju pa se kot protiuteţ vedno, bolj ali

2 https://bit.ly/2UCYTwl

manj v ţarišču, pojavlja starosvetno, ruralno ţivljenje, katerega velik ljubitelj je bil (Osredkar 444).

Glavna tema, ki se je Hardy dotika v svojih romanih, je razmerje med moškimi in ţenskami, a še posebej ga zanima poloţaj ţensk, ki morajo v pristranski viktorijanski druţbi svoje talente še bolj dokazovati. V njegovih romanih (pa tudi pesmih) glavno vlogo navadno igrajo ţenske. »/…/ prikazuje, da moški ljubijo ţenske in jih hočejo dominirati. Lahko gredo do kakršne koli mere, da jih bodo zatrli« (Manzoor in Zaidi 166). Pisatelj se v svojih delih osredotoča predvsem na spolno izkoriščanje ţensk, pri tem pa lahko dodamo, da je do neke mere tudi to odvisno od druţbenega poloţaja, ki ga uţiva ţenska, saj pripadnica višjega in niţjega stanu v 19. stoletju nista deleţni enakega obravnavanja. Hardyjev temeljni cilj je pokazati na ranljivost ţensk niţjega sloja. Z izkoriščanjem slednjih je povezano tudi ekonomsko izkoriščanje – »zaradi revščine so [ţenske niţjih slojev] primorane prodati svoje delo ali nuditi storitve po niţjih cenah« (Manzoor in Zaidi 167). Izkoriščanje delavskega razreda in posebej ţenskega poloţaja v njem prikaţe na primer v Čisti ženski, kjer upodobi delovne pogoje delavcev, ki delajo na kmetiji v Flintcomb-Ashu, kjer je bila »iz nekakšnih, najbrţ gospodarnih razlogov posebej za to delo po navadi odbrana ţenska« (Hardy 402).

Ţenske delavke so bile zaţelene, saj je bila njihova delovna urna postavka niţja od moške.

Kot ţe prikazano na primerih so omenjene teme, ki preţemajo Hardyjeva dela, prisotne tudi v treh izbranih romanih. Sedaj, ko smo spoznali, kateri so njihovi glavni motivi in teme, pa velja povedati še nekaj o poloţaju ţensk v Angliji 19. stoletja.

c) Družbeni položaj ženske v Angliji 19. stoletja

V britanski zgodovini viktorijansko dobo v širšem oziru označuje čas med letoma 1837 in 1901, ko je britanskemu imperiju vladala kraljica Viktorija, gledano širše pa gre še za daljše obdobje. V tistem času je Velika Britanija postajala najstabilnejša in najuspešnejša evropska drţava, v kateri se je začela industrijska revolucija, mesta so se začela povezovati z ţeleznico, nove izume in iznajdbe pa je ţelelo v svojih obratih preizkusiti vedno več podjetij. Kljub temu pa je v tistem obdobju Velika Britanija ostajala preteţno kmetijska drţava, ki je bila odvisna od pridelkov, ki so jih uspeli proizvesti na podeţelju.

V tistem času se je spremenil tudi druţbeni poloţaj ţenske in nekatere izmed pozitivnih sprememb, do katerih so več ali manj lahko dostopale le ţenske iz višjih druţbenih krogov, so bile na primer knjige, ki so se dotikale t. i. ţenskega vprašanja (Zagovor pravic ženske, Mary Wollstonecraft, 1792), internati za dekleta in ţenski kroţki, s katerimi so se dopisovali knjiţevniki tistega obdobja.

Sprememba druţbenega poloţaja je ţenskam prinesla tudi kar nekaj negativnih posledic.

Viktorijansko moralo zaznamuje predvsem puritanizem, tj. protestantska smer, ki je teţila k reformi Anglikanske cerkve ter uveljavljala veliko moralno strogost. Puritanski pogled na instituciji zakonske zveze in druţine ju je naredil sveti. V tem času je veljalo, da dobra ţenska ne sme imeti spolnih ţelja. Kljub temu je to prepričanje največjo vlogo odigralo med ţenskami srednjega sloja. Puritansko misel je prevzela tudi kraljica Viktorija – zavzemala se je za strogo krščanstvo in disciplino.

V tem obdobju pogumnejše ţenske ţe začnejo opravljati poklice izven svojih domov – nekatere pišejo, druge so medicinske sestre.

Leta 1882 in 1892 The Married Women's Property Act moţu odvzame nadzor nad ţenino lastnino, volilno pravico pa dobijo ţenske šele po koncu prve svetovne vojne.

5. Primerjava družbenega položaja ženske v treh Hardyjevih romanih

a) Obnove del

DALEČ OD PONORELEGA SVETA

Hardyjev četrti po vrsti napisani roman, njegova prva uspešnica, se osredotoča na ţivljenje lepe, inteligentne, a svojeglave Bathshebe Everdene in njenih treh snubcev – pastirja Gabriela Oaka, posestnika Boldwooda in konjeniškega narednika Francisa Troya. Bathsheba po stricu podeduje kmetijo, katero uspe na novo zagnati, da postane ena najdonosnejših v okolici.

Bathshebino uspešno gospodarjenje s kmetijo pa je pravo nasprotje njenega ljubezenskega ţivljenja. Njen prvi snubec, Gabriel Oak, jo zaprosi za roko ţe na začetku romana, a se mu Bathsheba ne preda. Kasneje se znajde na njeni na-novo podedovani kmetiji v Weatherburyju, saj svojo posest izgubi, ker mu ponoči čredo ovac s klifa spodi ovčarski pes.

Bathshebino kmetijo reši pred poţarom, s tem pa dokaţe, da je za kmetijo nujno potreben, in gospodarica ga zaposli kot pastirja. Ob uspešnem poslovanju s kmetijo Bathsheba spozna tudi svojega soseda, gospoda Boldwooda, ki ga pripravi do tega, da se ta zaljubi vanjo s tem, ko od nje prejme valentinovo voščilnico. Bathsheba tako dobi drugega snubca, katerega ţenitveno ponudbo obljubi premisliti, čeprav moškega ne ljubi. Zadnjega snubca spozna neke noči, ko je na obhodu okoli svoje kmetije. Ne zaveda se, da je moški, v katerega se je zaljubila, tj. narednik Troy, pred kratkim zaplodil otroka vaščanki Fanny Robin, z njo pa se je nameraval tudi poročiti; poročita pa se nato na skrivaj z Bathshebo. Nekaj tednov kasneje Fanny Robin umre, Troy pa zapusti kmetijo, ki jo je začel ogroţati, saj je zastavil veliko denarja. Od njegovega odhoda dalje Troy velja za utopljenega. Po Troyevi smrti se bliţe Bathshebi ponovno pomakne Boldwood, ki je odločen, da jo bo na boţični zabavi ponovno zaprosil za roko. Tedaj pa zabavo zmoti Troy, ki je bil napak razglašen za mrtvega, in zaljubljena v Gilesa Winterborna, jabolčnega trgovca, ki pa je zaljubljen in si ţeli poroke s hčerko lesnega trgovca in naslovno junakinjo, Grace Melbury. Ko se Grace vrne s šolanja nazaj na podeţelje, skromni Giles uvidi, da je postala predobra in preveč prefinjena zanj. Na

očetov predlog se Grace strinja, da se poroči z novim zdravnikom v vasi, doktorjem Edgarjem Fitzpiersom. Njen moţ pa ni brez hib, saj ima sprva afero z domačinko Suke Damson, kasneje pa še z bogato aristokratinjo in vdovo, Felice Charmond. Po nesrečni noči, ko Fitzpiers pade s konja, ga njegova ljubica, gospa Charmond, odpelje s seboj na celino, Grace pa upa, da se ji bo uspelo razvezati z njim. V kratkem času, ko njen skesani oče išče pravno rešitev za moţnost ločitve, se Grace in Winterborne, mladostna zaljubljenca, ponovno zbliţata. Upanja za ločitev ni in ob Fitzpiersovi vrnitvi domov se Grace zateče v Gilesovo kočo. Giles je bolehav in ob prepustitvi koče njej, zaradi dostojnosti, umre, rešiti ga ne more niti zdravnik Fitzpiers. Umrla pa je tudi gospa Charmond in zgodba se konča s ponovno zdruţitvijo Grace in Fitzpiersa, Marty South pa sama na pokopališču objokuje Gilesovo smrt.

ČISTA ŢENSKA: TESS IZ RODBINE D'UBERVILLOV

Obuboţani oče Tess Durbeyfield, lepe podeţelanke, od nekega pastorja izve, da je zadnji potomec ene najstarejših aristokratskih angleških druţin – d'Urbervillov. Zamisli si plan, da bo svoji druţini pomagal uiti revščini s pomočjo daljnih sorodnikov. Ko se Tess napoti h graščini samooklicane druţine d'Uberville (to ime so si pravzaprav nadeli sami), jo začne osvajati bogati »bratranec« Alec Stoke-d'Uberville, ki jo nekaj poglavij kasneje posili v gozdu. Tess zanosi in rodi otroka, ki kmalu umre. Tess ne more pozabiti svoje preteklosti in teţav ter se odpravi za mlekarico v kraj, kjer je nihče ne pozna. Tam spozna Angela Clara, mladeniča višjega stanu, ki si ţeli oditi v ameriške kolonije, kjer bo kmetoval. Tess in Clare se zaljubita in kasneje poročita; Tess mu pove o svoji preteklosti. Clare je razočaran nad dejstvom, da Tess ni več devica, in se odpravi v Juţno Ameriko, kjer bo pozabil nanjo. Ko se Angel vrne v Anglijo in se ponovno sreča s svojo ţeno Tess, ki je medtem ţe izgubila upanje na ponovno snidenje, Tess zabode Aleca, ki je z darili za njeno druţino kupil Tessino naklonjenost. Tess in Angel skupaj pobegneta in policija ju najde pri Stonehengeu, od koder je Tess odpeljana v zapor in obešena.

b) Bathsheba, Grace in Tess: čas pred poroko

Daleč od ponorelega sveta na začetku predstavi Bathshebo Everdene in njeno teto, ki nimata veliko denarja, a je vseeno očitno, da Bathsheba ni kmetica. Prvi znak, ki bi lahko nakazoval na to, je dejstvo, da Bathshebo ob srečanju pastir Gabriel Oak (kasneje njen prvi snubec) imenuje za »gizdavo«. Ko pride do nesporazuma pri njenem srečanju s cestninarjem, Oak posreduje, a se mu Bathsheba ne zahvali za izkazano prijaznost. Njen ponos, ki je tudi ena njenih glavnih slabosti, pelje v njeno nečimrnost. Oak jo opazuje, ko potuje na vozu in se opazuje v ogledalu: »Nazadnje je stvar potegnila v naročje in odvila papirnati omot; prikazalo se je majhno premično ogledalo in začela se je pozorno ogledovati v njem. Razmaknila je ustnice in se nasmehnila« (Hardy DPS 8). Teţko si je predstavljati, da bi v angleškem podeţelskem okolju 19. stoletja kmetica pred drugim kmetom, ki ima nemara več pod palcem, odigrala prizor, ki je opisan v dotičnem romanu. Zdi se, da Hardy z omenjenima dvema lastnostma – ponosom in nečimrnostjo – Bathshebo označi prav z namenom, da pokaţe, da njen poloţaj ni enak Oakovemu. Drugi, še bolj trdni dokaz dejstva, da Bathshebo ne moremo imeti za kmetico, je njena izobrazba. Ko Oak pri Bathshebini teti poizveduje, ali ima nemara veliko snubcev, mu ta odgovori: »Ja – ljubi svet, cel kup mladih moških. Vidite, gospodar Oak, tako čedna je in razen tega tako učena – mislila je postati vzgojiteljica, veste, pa je bila predivja za to« (32). Kljub povedanemu pa Bathsheba na začetku romana nima svojega lastnega premoţenja, pač pa pri teti pridobiva le hrano in stanovanje (36); pri njej opravlja delo mlekarice. V 4. poglavju od Oaka izvemo še, da ima Bathsheba v Weatherburyju strica, ki je trden gospodar (37). Oak se zaveda, da ima njegova soseda bogate sorodnike, pa tudi tega, da je ona sama druţbeno nad njim ter jo tudi »ozmerja« z

»gospodično«. Na teh mestih se nanaša na njen ponosen in vzvišen govor, kar pa ne kaţe le na to, kakšen je njen značaj, ampak tudi na odraz njenega višjega druţbenega poloţaja.

Kasneje v romanu izvemo, da zaradi stričeve smrti Bathsheba podeduje njegovo kmetijo – weatherburyjsko Gornjo kmetijo, s čimer obogati. Ponovno nam to dejstvo posreduje Oak, ko prispe na omenjeno posest, saj jo pomaga rešiti pred uničujočim poţarom: »Še zmerom je bil ves presenečen zavoljo tega ponovnega srečanja z Bathshebo, vesel, da ji je blizu in presunjen blizu naglice, s katero se je neizkušeno dekle iz Norcomba razvilo v tukajšnjo hladnokrvno nadzorujočo gospodarico« (56). Hardyjev roman je bil odgovor na spremembe, ki jih je za ţenske premoţenjske pravice prinesel Married Women's Property Acts iz leta 1870. V njem je angleški parlament določil, da so poročene ţenske zakonite lastnice prisluţenega premoţenja in da so lahko dedinje premoţenja (ne pa, da to postane spojeno z

moţevim). Hardyjeva junakinja je feme sole, neporočena ţenska, ki se z dedovanjem vzpne in postane posestnica. Zdi se, da pisatelj z Bathshebo ţeli vpeljati neustrašno in neodvisno junakinjo, katere duha je mogoče zaslutiti v govoru, ki ga ima pred delavci svoje kmetije.

Njen nagovor napoveduje, kako bo nova gospodarica upravljala s posestvom:

Vedite torej, da imate zdaj gospodarico namesto gospodarja. Za zdaj še ne vem, koliko dobra in spretna bom pri kmetovanju; storila pa bom vse, kar je v mojih močeh, in če mi boste zvesto sluţili, bom tudi jaz vam. Naj morebitni spretnjakoviči med vami (upam, da jih ni, govorim pa za primer, da so), nikar ne mislijo, da zato, ker sem ţenska, ne znam razlikovati tistega, kar je v redu, od tistega, kar ni. (91)

Bathsheba se zaveda, da jo bodo zaradi spola mnogi podcenjevali, zato svoje misli potrdi še z naslednjimi besedami: »Vstajala bom, še preden se boste vi zbudili; na poljih bom, preden boste vstali; in zajtrkovala bom, preden boste na poljih. Skratka: presenečeni boste« (91). V nadaljevanju avtor junakinjo označi za »(mlado) zakonodajalko«, s čimer nakazuje na to, da je svojo novo vlogo vzela resno in jo bo izvrševala tako dobro, če ne še bolje, kot njen pokojni stric. Prvi dokaz, da je Bathsheba vredna svoje nove kmetije in je sposobna posestnica, se pokaţe, ko na semanji dan za ţito odide v Casterbridge na »ţitno borzo«, kjer kupci ocenjujejo kakovost ţita pridelovalcev. Tu se spet pokaţe junakinjin ponos, ki se je trdno drţala postavljene cene. Do Bathshebine poroke z narednikom Francisem Troyem je njeno gospodarjenje na kmetiji osupljivo, celo njen moţ sam jo kliče »kraljica ţitne borze«.

O Bathshebinem bogastvu v 52. poglavju spregovori tudi Troy, ki pravi, da »ona sedi na celih kupih denarja, hišo ima in posestvo, konje, udobje /…/« (398). Ne glede na Bathshebin trd in deloven karakter, na njeno skoraj feministično drţo, pa se zaveda, da poloţaj ţensk njene (tj.

viktorijanske) dobe ni roţnat, in pravi: »Nikoli ne bom odpustila Bogu, da me je ustvaril kot ţensko in začela sem drago plačevati čast, da imam čeden obraz« (217). Na primeru Bathshebe lahko vidimo Hardyjev skoraj optimističen pogled, saj je bila druţbena mobilnost navzgor v viktorijanski dobi redka, sploh za ţenske. Poleg Bathshebe druţbeni vzpon doţivi tudi Gabriel Oak, ki na koncu romana postane posestnik, saj posvoji kmetijo Mali Weatherbury. Lahko bi rekli, da oba lika ţe na začetku romana kaţeta zmoţnosti, ki bi ju v 20. ali 21. stoletju pripeljale do boljšega druţbenega poloţaja, drugače povedano: druţba viktorijanske dobe jima je prisodila niţji druţbeni razred kot Hardy, ki ju glede na njune sposobnosti in talente nagradi z druţbenim vzponom.

Poudariti je treba, da je od obravnavanih treh protagonistk le Bathsheba zares deleţna srečnega konca. »/…/ ţivljenjski pogled avtorja slavnih romanov Čista ženska, Temno srce, Vrnitev v domači kraj [je] znano pesimističen in vztrajno vodi svoje junake po mrkih, neizprosnih poteh usode. Z Bathshebo pa je, začuda, prizanesljiv« (Šuklje notranja platnica).

Sklepamo lahko torej, da je od vseh treh romanov ravno Daleč od ponorelega sveta najbolj idealiziran roman, saj je usoda glavne junakinje preveč srečna, da bi jo imeli za verjetnejšo od zgodb Grace ali Tess.

Podobno kot Bathshebo Everdene Hardy oblikuje tudi Grace Melbury. Roman Grace Melbury: gozdna zgodba je danes izmed vseh »velikih« Hardyjevih romanov najmanj znan.

Prvi opis protagonistke beremo v 5. poglavju, kjer je Grace predstavljena precej gosposko:

»Če jo preprosto telesno predstavimo, je bila svetle in čiste polti, prej bleda kot roţnata, vitko grajena in proţnega gibanja. /…/ Na njenih prefinjenih ustecih /…/ je bila neţnost. Imela je lepo oblikovane obrvi, za katere bi, če bi naslikal njen portret, najbrţ uporabili rjavo kot pri Proutu ali Van Dycku« (Hardy GM 44). Tako kot Basheba je tudi Grace izobraţena, nekaj časa je bila celo guvernanta. Guvernante so bile ţenske srednjega ali višjega stanu, ki so imele dovolj dobro izobrazbo, da so lahko vodile zasebne šolske ure z učenci; v viktorijanski Angliji so postale zelo zaţelene. Gracin oče, lesni trgovec, na začetku romana, pred Gracinim prihodom domov iz internata, razloţi, zakaj se je odločil svojo hčer poslati v dobro šolo: ko je

In document Družbeni položaj ženske v romanih Thomasa Hardyja (Strani 7-0)