1
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO
EVA AVGUŠTIN
Dionizov kult v likovni umetnosti in literaturi:
Od Evripidovih Bakhantk do bakhanalov italijanske renesanse in baroka Diplomsko delo
Mengeš, 2021
2
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO
EVA AVGUŠTIN
Dionizov kult v likovni umetnosti in literaturi:
Od Evripidovih Bakhantk do bakhanalov italijanske renesanse in baroka Diplomsko delo
Mentor: red. prof. dr. Vid Snoj Mentor: red prof. dr. Martin Germ
Mengeš, 2021
Univerzitetni dvopredmetni študijski program prve stopnje: primerjalna književnost in literarna teorija in umetnostna zgodovina
3 ZAHVALA
Za usmerjanje pri pisanju diplomske naloge, vse nasvete in izredno prijaznost in potrpežljivost se zahvaljujem mentorjema, red. prof. dr. Vidu Snoju in red. prof. dr. Martinu Germu. Za lektoriranje se zahvaljujem Margit Berlič Ferlinc, za pomoč pri prevajalski težavi pri Teokritu doc. dr. Branetu Senegačniku, Majči Korošaj pa za vse potrpežljive in prijazne napotke pri urejanju tehnikalij diplomskega dela.
Predvsem pa gre moja zahvala družini in prijateljem, vsem, ki so me podpirali v času študija in me spodbujali, kadar sem hotela odnehati.
4
IZVLEČEK
Dionizov kult v likovni umetnosti in literaturi: od Evripidovih Bakhantk do bakhanalov italijanske renesanse in baroka
Zaključna seminarska naloga se ukvarja z Dionizovim kultom in zlasti s Pentejevim mitom v antični književnosti, z antičnimi upodobitvami menad in Dioniza ter raznolikimi pomeni, ki so jih Dioniz, Pentej in menade imeli v antiki in dodatno pridobili v srednjem veku. V drugem delu naloge je fokus na Dionizu, menadah, satirih in Pentejevem mitu v renesančni likovni umetnosti in literaturi, razumevanju dionizične ekstaze pri renesančnih humanistih in analizi šestih likovnih umetnin z dionizično tematiko, ki so nastale med letoma 1470 in 1547. V obdobju renesanse se Dioniz v umetnosti za nekaj časa znova prikaže v svojih številnih in raznolikih vlogah, ki jih je imel v antiki (in so tudi predstavljene v prvem delu naloge); na izbranih umetninah lahko opazimo reference na antična literarna besedila (npr. na Vergilija, Filostrata in Evripida) in vplive antičnih sarkofagov, obenem pa bogata simbolika nekaterih odraža dvojnost Dioniza in pomena njegovega daru za človeka.
Ključne besede: literatura in likovna umetnost, grška mitologija, antika, renesansa, religiozni kulti, Dioniz, Pentej, menade, satiri, bakhantke, bakhanal
5
ABSTRACT
Cult of Dionysus in Visual Arts and Literature: from Evripides Bacchae to Bacchanals of Italian Renaissance and Baroque
The final seminar paper focuses on the cult of Dionysus and especially the myth of Pentheus in ancient literature, on ancient depictions of maenads and Dionysus, and the various meanings Dionysus, maenads and Pentheus had in antiquity and further acquired in the Middle Ages. The second part of the thesis focuses on Dionysus, maenads, satyrs and myth of Pentheus in Renaissance fine arts and literature, the understanding of Dionysian ecstasy in Renaissance humanists, and includes also an analysis of six Dionysian-themed works of art created between 1470 and 1547. During the Renaissance Dionysus reappears in art for some time in his many and varied roles, which he had in antiquity (and are also presented in the first part of the work);
references to ancient literary texts (e.g. Virgil, Philostratus, and Euripides) and the influences of ancient sarcophagi can be found in selected works of art, while the rich symbolism of some also reflects the duality of Dionysus and the significance of his gift to man.
Keywords: literature and visual arts, greek mythology, antiquity, renaissance, religious cults, Dionysus, Pentheus, maenads, satyrs, bacchantes, bacchanal
6
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 7
2. DIONIZ V ANTIKI ... 9
2.1 DIONIZOV KULT V GRČIJI ... 9
2.2 MENADIZEM IN DIONIZIČNI MISTERIJI ... 15
2.3 DIONIZOV KULT V RIMU ... 19
2.4 DIONIZ IN BAKHANTKE V ANTIČNI LIKOVNI UMETNOSTI ... 21
2.5 BAKHANTKE IN PENTEJEV MIT V ANTIČNI KNJIŽEVNOSTI OD EVRIPIDA DALJE ... 28
2.5.1 EVRIPIDOVE BAKHANTKE ... 28
2.5.2 TEOKRITOVA IDILA 26 ... 33
2.5.3 BAKHANTKE V RIMU ... 38
2.5.4 PENTEJEV MIT PRI OVIDIJU... 40
3. DIONIZ IN BAKHANTKE V SREDNJEM VEKU ... 42
4. DIONIZ IN DIONIZIČNI PRIZORI V RENESANSI ... 48
4.1 EVRIPID IN KLASIČNA BESEDILA V RENESANČNI ITALIJI ... 48
4.2 DIONIZ – podoba renesančnega boga ... 51
4.3 MENADE IN SATIRI ... 54
4.4 DIONIZOV KULT IN EKSTAZA ... 59
4.5 ANDREA MANTEGNA, BAKHANAL S SILENOM IN BAKHANAL Z VINSKIM SODOM (OK. 1470, MET, NEW YORK) BAKROREZ ... 63
4.6 BACCIO BALDINI, TRIUMF BAKHA IN ARIADNE (1480–90, BRITANSKI MUZEJ, LONDON) ... 66
4.7 TIZIAN, BAKHANAL ANDRIJCEV (1525–26, PRADO, MADRID) ... 68
4.8 GIULIO BONASONE, BAKHOV TRIUMF (1531–76, MET, NEW YORK) ... 70
4.9 DANIELE DA VOLTERRA, RAZTRGANJE PENTEJA (1547–48, PALAZZO FARNESE, RIM) ... 70
5. ZAKLJUČEK ... 72
6. DODATEK: GRŠKI VIRI ZA DIONIZIČNE MISTERIJE ... 76
6.1 HERODOT ... 76
6.2 ZLATI LISTIČI ... 77
6.3 PLUTARH ... 79
6.4 PAVZANIJA ... 81
6. SLIKOVNO GRADIVO ... 83
7. VIRI IN LITERATURA ... 100
7.1 VIRI ... 100
7.2 LITERATURA ... 100
7.3 VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA ... 106
7
1. UVOD
Diplomsko delo je zraslo iz zanimanja za povezavo med renesančnimi in baročnimi upodobitvami bakhanalov in njihovimi antičnimi vzori (tako literarnimi kot likovnimi, navsezadnje pa tudi samim kultom, ki jih je navdihoval). Bakhanal je v slikarstvu renesanse in baroka eden izmed skorajda repertoarnih prizorov (kot mnoge druge teme in motivi iz antične mitologije). Toda ob besedi »bakhanal« moramo hkrati pomisliti tudi na antične oblike čaščenja Dioniza, verjetno pa se nam ob tem najprej porodi podoba orgiastičnega praznovanja, povezanega s pitjem vina in ovitega v skrivnost. Prav takšnim praznovanjem so leta 186 pr. n.
št. z vrhovnim sklepom senata v Rimu napravili konec. Oblike kulta in javna praznovanja v čast Dionizu so se v Grčiji, sodeč po virih, od tega precej razlikovala. Grki so na eni strani poznali javne festivale, po drugi pa misterije in menadizem. S tema oblikama se pogosto povezujejo Dionizove mitične spremljevalke, bakhantke oziroma menade, in zdi se, da so bila skrivna zborovanja žensk (v vlogi teh mitičnih spremljevalk) ena izmed pomembnih oblik misterijskega kulta, posvečenega Dionizu.
Dioniz seveda nastopa v preštevilnih mitoloških zgodbah, od katerih so mnoge v renesansi doživele izjemno priljubljenost (npr. Dioniz in Ariadna, Dionizov indijski triumf). Poleg bakhanalov v zaključni nalogi sledim na poti iz antike v renesanso še enemu mitu, in sicer mitu o kralju Penteju, ki je bil v antiki pogosto prikazan v umetnosti (predvsem v vaznem slikarstvu) in literaturi ter je na neki način osrednji dionizični aition in simbolični mit.1 Obenem ga sparagmós (raztrganje), ki je v njegovem središču, tesno povezuje z nekaterimi elementi misterijskega kulta (po drugi strani pa tudi s samim mitom o Dionizovem drugem rojstvu). Mit o Penteju tematizira tragedija Bakhantke, poslednja igra najmlajšega izmed treh velikih atiških tragedov, ki uvaja tudi aition za pričetek čaščenja Dioniza v Tebah. Številni raziskovalci so to literarno delo imeli celo za najpomembnejši vir našega poznavanja misterijskega kulta (čeprav je ta odnos več kot zapleten, kot bo jasno v nadaljevanju). Evripidova tragedija je bila v antiki izredno priljubljena, pa tudi pri mnogih poznejših pesnikih je pri obravnavi Pentejevega mita opazen njegov vpliv: tako si bomo ogledali še Pentejevo zgodbo pri Teokritu ter Ovidiju in njeno recepcijo pri drugih antičnih avtorjih. V začetnem delu naloge dodajam še poglavje o
1 CAIRNS 1995, str. 5.
8 praznovanjih, posvečenih Dionizu, in oblikah čaščenja v Grčiji in Rimu, saj me zlasti v prvem delu naloge zanima povezava likovnih in literarnih del z dionizično tematiko in samega kulta.
V dodatnem poglavju so navedeni še nekateri izmed pomembnih virov za grške dionizične misterije.
Med koncem antike in pričetkom renesanse je tisočletje, v katerem so nekateri veliki pesniki utonili v pozabo, številni miti in starodavne zgodbe pa so se vendarle ohranili. Mit o Penteju se je ohranil predvsem po zaslugi Ovidija, čeprav je bil tudi Evripid v renesansi razmeroma priljubljen in poznan. Vendar to ne velja tudi za njegove Bakhantke, saj upodobitev Penteja v slikarstvu renesanse in baroka skorajda ni najti. Povsem drugače je z bakhanali, ki so večinoma uprizorjeni kot prešerna rajanja satirov in bakhantk. Z vprašanjem, kakšni so njihovi literarni in likovni vzori, se ukvarjam v 4. poglavju ob analizi izbranih primerov renesančnih bakhanalov. Kaj (če sploh kaj) veže grške misterije, ki se izmikajo (in se tudi bodo v večnost izmikali) našemu razumevanju, antične likovne in literarne upodobitve Dionizovih spremljevalk in spremljevalcev, ki častijo svojega boga, in renesančne upodobitve bakhanalov in dionizičnih sprevodov? Kakšen je njihov bog, okrutni, izmuzljivi, obenem pa blagi in darežljivi Dioniz? Spremljevalec mrtvih v podzemlje, tisti, ki navda svoje nasprotnike, a tudi privržence (!) z blaznostjo, bog, ki okrutno kaznuje in je obenem sam deležen strahotnega raztrganja? Kako so renesančni misleci razumeli idejo božanske ekstaze, tako ključne za Dionizov kult? Odgovorom na ta vprašanja se bom skušala približati v drugem delu naloge.
9
2. DIONIZ V ANTIKI
2.1 DIONIZOV KULT V GRČIJI
Dioniz je bil poleg dvanajsterice2 olimpskih bogov eno izmed najpomembnejših božanstev grškega panteona. Med Grki je veljal za mlajšega boga, ki je prišel iz Trakije,3 bil pa naj bi sin Zevsa in smrtnice – tebanske princese Semele. Med njegove spremljevalce, na katere pogosto naletimo na likovnih upodobitvah, sodijo stari učitelj Silen, menade oziroma bakhantke4in satiri, pogosto je okronan z vencem iz bršljana ali vinske trte in jezdi na panterju, v roki pa drži tirs – palico, na zgornjem koncu ovito z bršljanovimi listi (ali listi trte) in pinijevim storžem.
Večina Dionizovih mitov se osredotoča na prikaz njegovega prihoda v neko mesto oz. skupnost, priznanje njegove identitete in božanske narave in naposled (pogosto šele po kazni tistih, ki ga zavračajo) sprejetje njegovega kulta.5 Taki so npr. mit o kralju Penteju, s katerim se bomo ukvarjali v nadaljevanju, mit o kralju Miniu, mit o Likurgu, na neki način pa tudi mit o tirenskih piratih, ki zaradi svoje zaslepljenosti ne prepoznajo Dioniza kot boga in so za kazen spremenjeni v delfine.6
Dioniza na neki način opredeljujejo njegova izmuzljivost, kompleksnost in nasprotujoče si lastnosti,7 kar je vidno že ob njegovem dvojnem izvoru: po eni strani je del olimpske dvanajsterice, obenem pa se kot njegova domovina omenja Mala Azija (v Bakhantkah specifično Lidija), s tem da so obredja, ki so se izvajala v njegovo čast, ponujala drugačno, negrško religiozno izkušnjo (podoben Dionizovemu naj bi bil npr. kult boginje Kibele, s
2 Običajno se kot dvanajsta boginja omenja Hestija, toda včasih je v dvanajsterico namesto nje vštet tudi Dioniz.
3 Z razvozlavo pisave linear B se je sicer razkrilo, da so Grki Dioniza poznali že v mikenski dobi (med 1600 in 1400 pr. Kr.), saj je bilo njegovo ime zapisano na glinene tablice, ki so nam po uničenju mikenskih palač ostale kot neme priče takratnega življenja. Zanimivo je, da tudi arheološke raziskave potrjujejo dejstvo, da je kult, povezan s čaščenjem vina, v Grčijo verjetno prišel z območja v okolici reke Dnjester, kjer je bila antična Trakija.
SHEPHARD 2008 (https://www.academia.edu/1098123/To_the_origin_of_the_cult_of_Dionysus).
4 Glede Dionizovih mitičnih spremljevalk: prvo skupino predstavljajo človeške ženske – bakhantke, ki se pojavljajo v mitih, v katerih Dioniz nastopi proti tistim, ki nočejo spoštovati njegovega obredja (npr. Pentejev mit, mit o kralju Miniu). Druga skupina pa so nimfe, ki so skrbele zanj po Semelini smrti in se mu pozneje pogosto pridružile na njegovih poteh. PEIRCE 1998, str. 64–65.
5 BOŽIČ 2019, str. 14.
6 BOŽIČ 2019, str. 15.
7 Rosemarie Taylor-Perry pravi, da je ravno ta nasprotujoča si narava najbolj značilna za vsa božanstva, ki so podobna Dionizu in se pojavljajo v drugih religijah. Ta arhetip božanstva ima običajno dve poglavitni značilnosti:
spreminjanje oblik in ponovno rojstvo, med dvojnosti, ki jih opredeljujejo, pa sodijo naslednje: pogosto se prikazujejo v živalski obliki, a so obenem tudi lovci, tisti, ki žrtvujejo in so hkrati sami žrtev, bogovi zgornjega in spodnjega sveta, ki prinašajo zakone in so hkrati osvobojevalci (prim. npr. dva izmed Dionizovih epitetov:
eleúheros in thesmophóros!). TAYLOR-PERRY 2003, str. 5–13.
10 katerim so ga tudi občasno povezovali).8 Dioniz je poznan v vlogi spremljevalca mrtvih duš,9 povezan je s smrtjo, a je hkrati bog rodovitnosti.10 Iz obredov na njegovo čast je vzklila tragedija.11 Po eni strani je strašen, lahko obnori človeka in v njem zbudi celo željo po krvi,12 pogosto pa se kaže tudi kot zelo blag bog.13 Človek, ki ga obnori, lahko to silo premaga z očiščevanjem: ta dvojnost je npr. izražena pri Pavzaniji, ki govori o dveh Dionizih: Dioniz Bakheios je tisti, ki ljudi navda z blaznostjo, Dioniz Lizios pa tisti, ki jih nato osvobodi14 (Pavzanija 2.2.6, glej dodatno poglavje). Manía (blaznost) je bolezen in obenem način ozdravljenja, je hkratna kazen in blagoslov, izid katere je očiščenje in doseženje nekega višjega stanja.15 Očiščevanje in osvoboditev sta tudi zelo pomembna v kontekstu zlatih lističev, ki povezujejo Dioniza s posmrtnim življenjem.16 In ne nazadnje, Dioniz je bog, ki je izmed vseh grških božanstev najbolj prisoten17 med svojimi častilci, ta njegov aspekt pa se zelo pogosto odraža tudi v literarnih in likovnih upodobitvah.
Izraz bakhant/bakhantka (gr. bákchos/bákche), ki označuje njegovega častilca oziroma spremljevalca, nakazuje, da je ta po (oziroma v) ekstatični izkušnji, ki je pri ritualu bistvena, postal eno z bogom.18 Drugi izraz, ki se bolj pogosto uporablja za imenovanje Dionizovih spremljevalk, je menada (gr. mainás), ki izhaja iz glagola maíno (besnim, divjam, sem obseden).19 Sprva se je ta izraz uporabljal le za mitske ženske, ki so se uprle Dionizu in jih je ta kaznoval z blaznostjo; najdemo ga predvsem v poeziji, ne pa tudi pri zgodovinarjih ali v epigrafskih virih.20 Takšno distinkcijo opazimo tudi v Evripidovih Bakhantkah, kjer so Semeline sestre in ostale Tebanke, ki niso hotele sprejeti Dioniza in jih je ta nato navdal z blaznostjo, imenovane menade, ženske v zboru, ki so prišle skupaj z bogom in ga častijo
8 INKRET 2016, str.10–11. Za več informacij o Kibelinem kultu glej poglavje o Evripidovih Bakhantkah.
9 Mircea Eliade piše, da izmenjavanje življenja in smrti simbolizirajo ravno njegova nepričakovana pojavljanja
in izginevanja. ELIADE 1996, str. 231.
10 ELIADE 1996, str. 233. Eliade navaja tudi Heraklitov fragment, v katerem je rečeno, da sta »Had in Dioniz [...] eden in isti«. Ibid. str. 233.
11 OTTO 1965, str. 49.
12 OTTO 1965, str. 49.
13 INKRET 2016, str. 31 prim. npr. peto zborsko pesem v Antigoni, kjer Dioniza kličejo v Tebe kot rešitelja (ravno v nasprotni vlogi, kot v isto mesto prihaja v Bakhantkah.) HEINRICHS 1990, str. 266.
14 BURKERT 1993, str. 273.
15 Ibid., p. 273.
16 BURKERT 1993, str. 273. Za več o zlatih lističih glej dodatek.
17 SEAFORD 1992, str. 35.
18 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6).
19 DOKLER 1915, str. 479.
20 PORRES CABALLERO 2013, str. 160.
11 prostovoljno, pa bakhantke.21 Toda sčasoma sta izraza postala zamenljiva in sta oba začela označevati ženske, ki sledijo Dionizu.22 Tudi danes se večinoma uporabljata kot sinonima.
Čaščenje Dioniza v Grčiji je potekalo po eni strani v okviru državnih festivalov (organiziranih s strani polis), obenem pa tudi v številnih različicah misterijskih kultov, ki so se regionalno razlikovali. Ta javna praznovanja so imela v 5. stoletju pr. n. št. dejansko bolj družbeno kot religiozno vlogo23 in so bila v glavnem drugačnega značaja kot misterijski obredi, vendar se z mislijo na Evripidove Bakhantke, ki bodo obravnavane v nadaljevanju, vseeno lahko ustavimo ob nekaterih zanimivih vidikih teh praznovanj in jih tudi na kratko predstavimo. Z Evripidovo tragedijo jih povezujejo najmanj trije elementi.24 Prvi je množična udeležba, ki je zajemala tudi sloje, ki so bili običajno izpuščeni iz pomembnih dejavnosti v polis, s tem so se najpomembnejši prebivalci mest družili z »običajnimi« posamezniki.25 Drugi je bila uprizoritev Dionizovega prihoda v mesto (to je bil sestavni del dveh izmed zgoraj omenjenih praznovanj, velikih dionizij in antesterij).26 Bakhantke se začnejo s prihodom v mesto, pri čemer Dionizove spremljevalke same sebe imenujejo katágousai – tiste, ki vodijo Dioniza v mesto. Tretji element pa je povezan s tem, da sta dva izmed omenjenih festivalov poleg javnega dela, ki so mu prisostvovale množice, vsebovala tudi ritual mističnega značaja.27
Med več kot 25 javnimi festivali (ob katerih je potekalo še vsaj desetkrat toliko ritualov, posvečenih božanstvom posameznih fratrij), ki so v 5. stoletju pred našim štetjem vsako leto potekali v Atiki,28 so bili štirje posvečeni Dionizu: mestne dionizije (dionýsia en ástei, imenovane tudi katagogia),29 lenaje, antesterije in podeželske dionizije (dionýsia kat' agroús).30 V mesecu pozejdeonu (december/januar) so potekale male oziroma podeželske dionizije; ta praznik je bil izmed vseh najstarodavnejši, praznovali pa so ga v različnih atiških demih.31 Radostni značaj, ki je bil lasten vsem praznovanjem v čast Dionizu, je tu še posebno prišel do
21 PORRES CABALLERO 2013, str. 159–160.
22 Ibid., str. 159–160.
23 DODDS 1940, str. 168.
24 Izpostavlja jih Richard SEAFORD v svojem uvodu k Bakhantkam. SEAFORD 1996, str. 37–39.
25 Prim. Bakhantke 36–37: »Vse ženske, kar jih je, z domov so šle in / sede pomešane med hčere kralja.« Tudi Metamorfoze 3.529–30: »truma vrvi, med može so pomešane ženske, dekleta / skupaj z drhaljo plemstvo drvi k neznanim obredom.«
26 V Joniji se je za to uporabljal izraz katagogía (iz glagola katágo, ki pomeni »privedem«). SEAFORD 1996, str.
38. 27 SEAFORD 1996, str. 38.
28 TAYLOR-PERRY 2003, str. 31.
29 TAYLOR-PERRY 2003, str. 40.
30 SCHMITZ str. 410–414
(https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Secondary/SMIGRA*/Dionysia.html).
31 SCHMITZ str. 410–414.
12 izraza: del praznovanja je predstavljal sprevod z vozovi, na katerih so se peljali prebivalci, ki so na mimoidoče stresali svoje šale in zmerljivke, pa tudi mazali obraze z vinskimi drožmi32 in v sprevodu nosili velik falus.33 Nekateri menijo, da je prav tu prišlo do rojstva atiške komedije.34 Lenaje so potekale v mesecu gamelionu (januar/februar); po eni izmed teorij njihovo poimenovanje izhaja iz besede lénai, kar je drugo poimenovanje za bakhantke ali menade.35 Kot na drugih praznovanjih so tudi tu uprizarjali gledališke igre, posebno pomembne so bile uprizoritve komedij.36 Na lenajah je morda potekal tudi poseben dionizični obred, o katerem sklepajo na podlagi t. i. lenajskih vaz 37 (prim. sl. 1.), na katerih so uprizorjene skupine žensk pri pitju, plesu in nalivanju vina, ki pogosto držijo tirse ( na nekaterih vazah najdemo tudi satire). Kar druži vse te vaze, je osrednji motiv stebra z Dionizovo masko, okoli katerega poteka obred.38 Ikonografija, ki jo najdemo na teh vazah (skupaj jih je približno sedemdeset), se razlikuje od upodobitev običajnega thíasosa; medtem ko so na slednjih običajno prikazane največ tri bakhantke, jih je tu več in pogosto držijo posode na način, ki sugerira, da vino pijejo tudi same (kar ni bilo običajno – ne v antični družbi in zato tudi v vaznem slikarstvu).39 Te upodobitve so bile deležne številnih interpretacij; tu omenjam le dve možnosti. Morda ženske, ki plešejo, pojejo in pijejo, prevzemajo vloge iz mita in postajajo (mitične) menade (za grške obrede, ki so vključevali proces preobrazbe ali iniciacije, je pogosto značilno prevzemanje vlog iz mitične zgodbe).40 Po drugi strani pa morda (na kar kaže tudi prisotnost satirov) prikazujejo bakhovske nimfe pri žrtvovanju in gostiji ob podobi Dioniza, kar lahko namiguje na teoksenijo.41
Podoba Dioniza, ki jo vidimo na teh vaznih upodobitvah, je verjetno povezana s sveto lenajsko masko, ki jo je javnost lahko gledala le en dan v letu, v času lenaj.42 Osrednje slovesnosti, ki jih v poznejšem času poznamo predvsem po uprizoritvah komedij, so bile pridržane za geraiaí
32 SCHMITZ str. 410–414.
33 ELIADE 1996, str. 232.
34 SCHMITZ str. 410–414.
35 SWALLOW 2014, str. 31–32. Etimologija, citirana po Pickard-Cambridge 1973, str. 29.
36 SWALLOW 2014, str. 32.
37 Običajno se uporablja ta izraz, čeprav so prizore na vazah nekateri raziskovalci (npr. Martin Nilsson) povezali z drugim Dionizovim praznikom – antesterijami. PEIRCE 1998 str. 60.
38 Lenajske vaze se povečini delijo na dva tipa; prva skupina so črnofiguralne posode lekitos, datirane med 490 in 480 pr. Kr.; na njih so upodobljene večinoma ženske v ekstatičnem plesu. V drugo skupino sodijo rdečefiguralne posode stamnos, nastale med 460 in 450 pr. Kr., na katerih vidimo ženske pri nalivanju vina. SWALLOW 2014, str. 33.
39 PEIRCE 1998, str. 68–70.
40 SWALLOW 2014, str. 33.
41 PEIRCE 1998, str. 85.
42 TAYLOR-PERRY 2003, str. 57.
13 (starejše ženske) in so bile árrheton (o njih se ni smelo govoriti) – izvajale so jih v Dionizovem templju v bližini Aten, o njih pa lahko postavljamo samo domneve.43
Tretji festival, antesterije, je bil poimenovan po mesecu, v katerem se je odvijal (antesterion, naš februar/marec), in je trajal tri dni. Namenjen je bil predvsem praznovanju začetka pomladi in dozoretja lanskoletnega vina.44 Prvega dne so Dionizu, prednikom in htoničnim božanstvom na čast izlili pitno daritev, drugi dan pa je minil v znamenju veselih pivskih tekmovanj, v katerih naj bi sodelovali celo sužnji.45 Tega dne je potekal tudi obred, v katerem se je v Dionizovem svetišču46 žena kraljevega arhonta (basilina) žrtvovala bogu, pred štirinajstimi svečenicami izgovorila obredno prisego in se simbolno poročila z Dionizom.47 Naš glavni vir za poznavanje tega obreda je govor Proti Neajri, ki je bil tradicionalno pripisan Demostenu (danes ga večina pripisuje Apolodorju); v njem je ohranjen tudi del zaprisege, ki jo je izgovarjala posvečenka.48 Obred se je odvijal ponoči, kandidati za posvetitev so morali biti deležni obrednega očiščenja.
Moškim sodelovanje ni bilo dovoljeno. Udeleženci javnih prireditev, posvečenih Dionizu, so se krasili z bršljanom. Posvečenke v misterije so pogosteje uporabljale mirto in so bile odete v kožo panterja ali ogrinjalo, ki naj bi ponazarjalo favnov kožuh. Žrtveno daritev je predstavljalo seme, ponekod tudi krava s teličkom. Morda so podobno kot pri znamenitih elevzinskih misterijih, katerih del je bil uprizoritev mitske zgodbe o ponovnem snidenju Demetre in Perzefone, tudi tu simbolično prikazovali Dionizovo zgodbo.49 Tretji dan festivala so počastili mrtve; verjeli so namreč, da so v teh dneh duše mrtvih spet prišle na površje in da tavajo naokrog.50
43 Morda so se ženske postavile v vlogo Dionizovih mitičnih negovalk in (med posnemanjem bakhantskega trganja živali ali celo trganja Dioniza v otroški podobi) trgale in pripravljale zelišča in psihotropne rastline, dodane vinu, ki je tedaj fermentiralo. TAYLOR-PERRY 2003, str. 55, 57, 61.
44 Anthesteria, v: Encyclopaedia Britannica.
45 Anthesteria, v: Encyclopaedia Britannica; TAYLOR-PERRY 2003, str. 70–71.
46 Šlo je za svetišče Dioniza en límnais (del Aten južno od Akropole), obred se je nadaljeval v Boukoleionu, kjer je bila nekdaj rezidenca kralja. Stavba se je uporabljala tudi za religiozne prireditve. ELIADE 1996, str. 233.;
HEINRICHS 1990, str. 259.
47 Anthesteria, v: Encyclopaedia Britannica, TAYLOR-PERRY 2003, str. 71. Domneva se, da je bila ta
simbolna poroka nekakšna napoved za hieròs gámos, ki je bil del elevzinskih misterijev. To je tudi edini primer starogrškega obreda, v katerem se je smrtnica vsako leto simbolno poročila z bogom. ELIADE 1996, str. 233.
48 Demosten, Proti Neajri 73–80. Avtor navaja del prisege, da bi poslušalci lahko v celoti dojeli svetost in starodavnost tega obreda (hčerka obtožene Neajre, ki je bila hetera, povrhu pa ni bila Atenka, je namreč izvajala te obrede in izrekla prisego, česar zaradi svojega rodu ne bi smela). Poudarja pa, da se bo omejil le na del, ki ga neposvečeni smejo slišati: »Živim sveto življenje in sem čista in neomadeževana od drugih, ki niso čisti (se ne očiščujejo), in od občevanja/druženja z moškim in praznovala/počastila bom praznovanje boga vina in iobakhovsko praznovanje v skladu z običaji in ob določenih časih.«
49 Navedene glavne značilnosti praznovanja so povzete po geslu Anthesteria, v: Encyclopaedia Britannica.
50 Anthesteria, v: Encyclopaedia Britannica.
14 Četrti (najznamenitejši in najbolj obiskan)51 festival izmed naštetih so bile velike ali mestne dionizije, ki so slovele zlasti po tragiških agonih, pozneje pa so med njimi uprizarjali tudi komedije.52 Pomemben del tega praznovanja je bila procesija (gr. pompé), v kateri so kultni kip Dioniza odnesli iz templja na mejo z Atiko in ga nato v sprevodu prinesli v Dionizovo gledališče na akropoli po poti, po kateri naj bi Dioniz prvikrat prišel v mesto.53 Kip so nosili častilci ali pa so ga peljali na ladji s kolesi, ki je predstavljala njegov triumf nad pirati.54
Ker je najpomembnejše starogrško literarno delo, ki tematizira mit o Penteju in Dionizov kult, postavljeno v Tebe, lahko na tem mestu omenimo še agrijonije ki sicer izvirajo iz Orhomena v Bojotiji, a so jih praznovali tudi v Tebah in drugih pomembnih bojotskih mestih.55 Praznik je bil povezan z mitološko zgodbo o kralju Miniu in njegovih hčerah, ki so zavračali čaščenje Dioniza, zato jih je ta okrutno kaznoval.56 V dogajanju, ki se je odvijalo ponoči, so smele sodelovati le ženske in duhovnik. Ženske so odigrale nekakšno iskanje Dioniza, ko pa ga niso našle, so pripravile obrok in se nato zabavale z reševanjem ugank. Na začetku naj bi temu sledil beg Minionk (potomk kraljeve družine), ki jih je zasledoval oborožen duhovnik; ta je imel pravico, da eno izmed njih celo pokonča.57 Pozneje so ta del obredja opustili, vendar je do človeškega žrtvovanja med agrijonijami prihajalo tudi v času 1. pol 2. stoletja.58
Javna praznovanja, posvečena Dionizu, nikakor niso bila omejena le na Atiko, temveč so jih Grki v takšnem ali drugačnem obsegu, a povsod dokaj podobno, praznovali tako v domovini kot tudi v drugih evropskih deželah in v Aziji. Udeleženi so bili moški, ženske, pa tudi tujci,
51 Potekale so meseca elafeboliona, ko je bila po viharnih zimskih mesecih zopet dovoljena plovba in so se v Atene zgrinjali prišleki iz čezmorskih mest, ki so se pogosto udeleževali predstav v velikem Dionizovem gledališču.
52 Najprej je verjetno potekala velika procesija, zatem je nastopil zbor dečkov, kómos, nato pa so sledile dramske uprizoritve. SCHMITZ str. 412–414.
53 KOONTZ 2013, str. 2.
54 Ibid., str. 2.
55 SCHMITZ Agrionia, str. 72.
(https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/SMIGRA*/Agrionia.html).
56 Ta mit je omenjen pri mnogih antičnih piscih, razlikujejo pa se tudi kazni, ki jih bog naloži kralju in njegovim hčeram. Pri Ovidiju jih spremeni v netopirje (Ovidij, Metamorfoze IV. 1–54 in 389–419). Plutarh piše, da je Levkipo, Arsinoo in Alkatoo prevzela blaznost, tako da se jim je zahotelo človeškega mesa, zato so z žrebom za žrtev določile Levkipinega sina Hipasusa in ga raztrgale na kosce. Iz tega izvira tudi poimenovanje ženskih potomk te družine, ki naj bi jih v njegovem času še vedno imenovali oleísai oz. aiolaíai (uničevalke). Plut.
Quaes. Gr. 38
57 Glavne poteze dogajanja so povzete po SCHMITZ Agrionia.
(https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/SMIGRA*/Agrionia.html).
58 SCHMITZ Agrionia, str. 72. Plutarh piše, da je svečenih Zoil med preganjanjem deklet eno izmed njih tudi ubil, toda ker je sam kmalu zatem umrl zaradi okužene rane in se je tudi prebivalcem Orhomena pripetilo mnogo nevšečnosti, so Zoilovi družini odvzeli svečeništvo in zanj določili drugega moža. Plut. Quaes. Gr. 38
15 ki so bivali v mestih, in občasno celo sužnji: kar najširša množica, ki se je zbrala, da bi se zahvalila bogovom za obilno letino in si zagotovila nadaljnjo zaščito pred nesrečami.59
2.2 MENADIZEM IN DIONIZIČNI MISTERIJI
Da za dionizične misterije nimamo številnih in izčrpnih virov, je komajda presenetljivo. Za razkritje skrivnosti misterijskih obredov (ob dionizičnih seveda tudi elevzinskih in orfiških) so bile v antiki namreč zagrožene hude kazni (najpogosteje kar smrtna kazen); med drugim naj bi bil razkritja nekaterih elevzinskih skrivnosti v eni izmed svojih iger obtožen traged Ajshil. Zdi se, da je bilo dogajanje osredinjeno okoli izredne izkušnje prehoda (ki je lahko spominjal na smrt), tranzicije iz stanja nevednosti v blaženo vednost, iz zunanjosti v zbor (skupnost).60 Večina pomembnejših virov za preučevanje dionizičnih misterijev je precej mlajših od 5.
stoletja pr. n. št., ko so nastale Bakhantke (npr. Pavzanija, Plutarh, poslikava v Vili misterijev v Pompejih in Livijev opis bakhanalij).61 A tudi v nekaterih besedilih klasične dobe najdemo omembe takšnih ritualov. Izmed teh virov so najpomembnejši Herodot, Aristofan (zbor v komediji Žabe) in nekateri izmed zlatih lističev iz 4. stoletja, ki so jih polagali pokojnikom v grobove in se običajno povezujejo z orfiškimi misteriji, omembe pa najdemo tudi pri Platonu.62 Več virov in tudi nekaj prevodov je navedenih v dodatnem poglavju »Viri za dionizične misterije«.
Najstarejši dokazi za obstoj dionizičnih misterijev segajo v arhaično in zgodnjo klasično dobo.63 Že pri teh zgodnjih omembah lahko opazimo, da so povezani predvsem s posmrtnim življenjem; posvečeni naj bi bili v podzemlju deležni drugačnega življenja kot neposvečeni.64 V obdobju do 4. stoletja so bila najpomembnejša središča, kjer so se odvijali, Milet, obala Črnega morja, Tesalija, Makedonija, Velika Grčija in Kreta.65 V tem zgodnjem obdobju so bili, kot se zdi, osrednjega pomena obredi iniciacije, ki so jih izvajali posamezniki, pozneje
59 KRAEMER 1979, str. 57.
60 Ibid., str. 39. gl. še str. 43.
61 Ibid., str. 40.
62 Ibid., str. 40–42.
63 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore-
9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6 ).
64 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6 ). Zelo zgodnji viri so npr. zlati listič iz Hiponiona v južni Italiji, ki kaže na to, da bo duša tistih, ki spadajo med mýstai in bákchoi, preživela. Ibid.
65 BURKERT 1993, str. 260
16 imenovani Orpheotelestaí, in so bili vsaj ponekod povezani z eshatološkim upanjem, obenem pa tudi ekstatična izkušnja maníe,66 osrednja zlasti za menadizem: slavljenje žensk v gorah in gozdovih, povezano z divjim plesom, ekstazo (izstopom iz sebe) in entuziazmom (obsedenostjo/navdihnjenjem oz. napolnjenostjo z bogom).67
Oreibasía, praznovanje in izvajanje ritualov po gorah, ki se je običajno odvijalo v nočnem času in je opisano v Evripidovi tragediji Bakhantke, je dejansko zgodovinsko izpričano še v času poznega helenizma.68 Oreibasia se je izvajala pozimi (Plutarh omenja, da se je v času njegovega življenja pripetilo, da je tiade69 na gori Parnas ujela snežna nevihta in so jih morali reševati),70 v njej pa so smele sodelovati le ženske.71 Pri tem naj bi žrtve raztrgale (sparagmós) in zaužile njihovo surovo meso (omophagía).72 Menade v Bakhantkah to storijo najprej z živalmi (kot izvemo iz poročila sla), naposled pa v svoji blaznosti raztrgajo tudi kralja Penteja. Z darovanjem žrtve, tj. razkosanjem in zaužitjem mesa, dosežejo združitev z bogom, saj je raztrgane in zaužite živali mogoče simbolno razumeti kot utelešenja Dioniza:73 »Dionizična ekstaza pomeni predvsem preseženje človeške narave, odkritje popolne osvobojenosti, dosego svobode in spontanosti, ki sta ljudem, smrtnikom, nedosegljivi.«74 Pomemben motiv teh praznovanj je bil nedvomno preobrnitev naravnega stanja in običajnih vlog, ki so pripadale ženskam. Ženske, ki
66 GRAF 2018.
67 RIJAVEC 2006, str. 43.
68 DODDS 1940, str. 156. Ravno iz časa helenizma je npr. nagrobni napis svečenice Alkmeionis iz Mileta (3. ali 2. st. pr. n. št.), na katerem je rečeno, da je vodila vse ženske v gore in nosila pred njimi svete predmete. Iz zadnjega stavka nagrobnega napisa bi se morda dalo sklepati, da je bila Alkmeionis posvečena v misterije, vendar ne vemo, ali so bili misteriji povezani z menadizmom. Gl. HOLZHAUSEN, str. 55.
69 Tiade so se prvotno imenovale ženske iz Delfov, ki so na gori Parnas praznovale orgije v Dionizovo čast.
Mitološka razlaga tega imena pravi, da se ženske tako imenujejo po Thyii, Kastalijevi hčerki, ki je v Delfih prva žrtvovala Dionizu in uvedla obrede (orgía) (KRAEMER 1979, str. 66). Za Atiko menadizem ni izpričan, so pa iz Aten vsako drugo leto poslali skupino žensk, da so praznovale skupaj z delfskimi tiadami. Vendar so v Atenah izpričani obredi v čast Sabaziju, vzhodnemu božanstvu, ki so ga mnogi enačili z Dionizom. Ti so imeli, sodeč po virih (zelo pomemben je tu Demostenov govor O vencu) dejansko zelo podobno obliko kot bakhovski obredi (KRAEMER 1979, str. 63).
70 Plutarh, De primo frigido 18.
71 DODDS 1940, str. 156. Za klasično dobo sicer obstaja nekaj namigov, da so bili pri praznovanju občasno udeleženi tudi moški: Platon v Fajdonu uporabi moško obliko bákhoi, Evripid v tragediji Ion piše, da je bil Ksut udeležen pri teh praznovanjih (Ion, 550–553), v Bakhantkah pa se Kadmos in Tejrezias pripravljata, da se bosta pridružila plesu na gori. Vendar iz tako negotovih omemb, ki večinoma izvirajo iz dram, ne moremo zagotovo sklepati, da so pri takšnem nočnem praznovanju, kakršen je opisan v Bakhantkah, dejansko sodelovali tudi moški.
Obstaja možnost, da je neki moški, ki je bil med samim ritualom izenačen z bogom, vodil obred (kot je opisan v Bakhantkah, 135-69) KRAEMER 1979, str. 69–71.
72 RIJAVEC 2006, str. 43. Avtorica navaja citat Monike Osvald (Vila misterijev v Pompejih kot prizorišče dionizičnih iniciacij. Poligrafi, 5, 19/20, str. 235).
73 ELIADE 1996, str. 235.
74 ELIADE 1996, str. 235.
17 so pri tem sodelovale, so začasno zapustile svoje vloge mater in gospodinj, ki so jih imele v vsakdanjem življenju.75
Glede sparagmósa in omophagíe pri zgodovinskih menadah imamo premalo pričevanj in epigrafskih virov, da bi lahko prišli do trdnih sklepov. Najzgodnejši epigrafski viri, ki pričajo o obstoju takšnih kultov, so iz 3. stoletja pr. n. št. iz Male Azije.76 Zdi se, da je bil v prvih stoletjih helenizma kult dokaj reguliran. Skupine častilk (imenovane thíasoi) so bile pogosto organizirane v tri podskupine, poimenovane po treh Semelinih sestrah (Ino, Avtonoi in Agavi), ki so se na dve leti (ponekod pa tudi pogosteje) zbirale ter v obrednih oblačilih plesale po gorah in častile boga.77 Verjetno so vsaj pri nekaterih delih obredja lahko sodelovali tudi moški: napis iz Mileta (276 pr. n. št.) natančno opisuje, pri katerih delih lahko sodelujejo tako moški kot ženske (za te se uporablja izraz thýo, ki pomeni predvsem žrtvujem, praznujem), in omenja posebne obrede, ki so pridržani le za ženske (na tem delu se uporablja glagol teléo, ki lahko pomeni posvetim/pas. sem posvečen). Morda so torej pri kultu lahko participirali vsi prebivalci, vendar so bile višje stopnje iniciacije pridržane za ženske.78 Na istem napisu najdemo tudi
75 ELIADE 1996, str. 235. Ta preobrnitev vloge matere se v Bakhantkah stopnjuje do vrhunca, ko Agava ubije svojega otroka. Obenem ženske tam postanejo lovke in se poganjajo za svojim plenom, Agava pa svojega očeta Kadma ob povratku v Tebe nagovori z besedami, ki bi jih bolj pričakovali iz ust sina kot hčere: Trofejo osvojila sem, tu jo držim/ kot vidiš – naj visi na tvoji hiši! / Daj, oče, na, vzemi jo v roke! / Kar pobahaj se z mojim lovskim plenom / Bakhantke (1238–41). Medtem ko ženske nastopajo v moških vlogah, se Kadmos, Tejrezias in Pentej po drugi strani preoblečejo v ženske: prva dva, da bi se lahko pridružila bakhantkam na Parnasu, nesrečni kralj pa pod Dionizovim vplivom. KRAEMER 1979, str. 68.
76 KRAEMER 1979, str. 63.
77 Ibid., str. 67.
78 KRAEMER 1979, str. 72. Kar zadeva takšne skupinske obsedenosti so nekateri raziskovalci potegnili vzporednice s skupnostmi, v katerih ima fenomen ekstaze družbeno funkcijo in je pravzaprav nekakšen mehanizem izražanja nemoči in upora zaradi nemoči družbene skupine. Ženske so imele v starogrški družbi močno omejene pravice in podrejeno vlogo; kratko obdobje ekstaze in praznovanja jim je zato omogočilo predah od obveznosti in pritiskov, vezanih na njihov položaj, in udejstvovanje pri aktivnostih, ki jim običajno niso bile dovoljene. Takšno obsedenost so dojemali kot nekaj, čemur se posameznik ne more upreti in je zunaj kategorij moralnega in nemoralnega, ter zato dejanj, ki so jih ženske storile v tem stanju, niso sankcionirali, kot bi jih v vsakdanjem življenju. Zdi se, da stanje transa oz. obsedenosti zato na nek način nevtralizira destruktivna čustva in agresijo, ki jih zatirana družbena skupina čuti do tistih, ki jo obvladujejo, saj se sprostijo v okviru regulirane (ali celo institucionalizirane) oblike. KRAEMER 1979, str. 74–80. (gl. tudi primerjavo z afriškimi in karibskimi kulti obsedenosti, ibid.) Mnoge vzporednice z obredi nekaterih skupnosti, precej poznejših od antičnih bakhantk, omenja tudi E. R. Dodds. Za primer navaja misijonarsko poročilo o kanibalskem plesu v Britanski Kolumbiji (19.
st.), verski ples nekega maroškega plemena in opis obsedene histerije izpod peresa francoskega zdravnika. Za vse je značilno sunkovito metanje glave v znak in stresanje z lasmi; ta divji ples v Britanski Kolumbiji je vrhunec dosegel v raztrganju in použitju človeškega telesa, med plesom pa so prebivalci v rokah držali žareče oglje in si ga celo polagali v usta (prim. Bakhantke 757: Na kodrih ogenj jim gori / žge jih ne). Tudi maroški ples je kulminiral v raztrganju in zaužitju surove živalske žrtve. Na podlagi teh in še mnogih drugih ekstatičnih kultov, ki kažejo osupljive podobnosti z Evripidovim opisom (in drugimi opisi) početja grških menad, skuša Dodds argumentirati svojo trditev, da menada v svojem bistvu ni mitološko bitje, temveč tip človeškega vedênja, ki ga lahko opazujemo še danes! DODDS 1940, str. 160–166. Za še več vzporednic pri različnih skupnostih glej ELIADE 1992, str. 235.
18 omembo omophagíe,79 vendar je izraz nejasen, tako da segajo interpretacije obreda od tega, da so v žrtveno posodo položili kos surovega mesa, do dokaj skrajne razlage, da so v krog častilcev vrgli živo žival, nad katero so ti nato skupaj planili in jo raztrgali.80
V helenistični dobi so se dionizični misteriji zelo razširili, najprej v ptolemajski Egipt in pozneje v Rim.81 Takrat se je povečala vloga gledališča in »ceha« Dionizovih umetnikov (technítai), obenem pa so tudi nekateri pomembni vladarji, kot so bili npr. pripadniki dinastije Ptolemajcev v Egiptu in Atalidov v Pergamonu, začeli s čaščenjem Dioniza (ali se celo identificirali s tem bogom).82 Ohranjena je odredba Ptolemaja IV. iz leta 210 pr. n. št., ki določa, da se morajo tisti, ki na podeželju posvečujejo v Dionizove obrede, zglasiti v Aleksandriji, da bodo povedali, od koga so prevzeli obredje (za tri generacije nazaj) in prinesli zapisano svoje sveto besedilo (hieròs lógos), ki bo nato shranjeno v kraljevi arhiv.83 Očitno je torej v Egiptu v 3. stoletju pr.
n. št. obstajalo veliko število majhnih, zasebnih kultov, s tem da se je vloga voditelja morda prenašala v družini.84 Tudi sam Ptolemaj IV. je bil posvečen v bakhovske misterije.85 Povezavo kraljevskih družin s temi misteriji najdemo že prej; goreča privrženka teh ritualov naj bi bila mati Aleksandra Velikega (gl. poglavje o virih, »Aleksandrovo življenje«), o prisotnosti bakhovskih kultov v antični Makedoniji pa pričajo tudi številne arheološke ostaline in grobnice, poslikane z dionizičnimi prizori.86 Daljnosežen vpliv je prav tako imela zgodba o tem, kako je Aleksander Veliki odkril Niso87 v Indiji in se začel identificirati z Dionizom, na podlagi česar je dobil tudi podobo triumfalnega osvajalca sveta: prav Dionizov indijski triumf je bil v helenizmu zelo priljubljen motiv pesnikov in likovnih umetnikov, pozneje pa je postal celo model za kakršenkoli triumf.88 Vse do Marka Antonija in Kleopatre, ki sta priredila zadnjo
79Stavek se v prevodu glasi: »naj ne bo nikomur dovoljeno vreči omophágion, dokler ga svečenica ne vrže za ( v korist) mesta«. Ključna besedna zveza je tu omophágion embaleín; na razumevanju izraza omophágion, ki označuje nekaj, kar se je surovo, temeljijo različne interpretacije tega obreda. PARKER 2011, str. 166.
80 PARKER 2011, str. 166. prim tudi DODDS 1940, str. 164!
81 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6).
82 BURKERT 1993, str. 261.
83 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6).
84 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6).
85 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6). Ptolemaj IV. je med drugim tudi na novo poimenoval vse aleksandrijske deme z imeni, povezanimi z Dionizom. Želel je, da ga imenujejo Novi Dioniz in samega sebe ožigosal z znamenjem bršljanovega lista. Ukazal je, naj bodo vsi Judje sužnji, dokler ne sprejmejo Dionizovega kulta, in naj bodo tudi oni ožigosani z bršljanovim listom. BURKERT 1993, str. 263.
86 BURKERT 1993, str. 261. V povezavi z Makedonijo in Dionizovim kultom se moramo spomniti tudi na staro legendo o kralju Argeju. Gl. spodaj.
87 Gora, kjer naj bi se rodil Dioniz.
88 BURKERT 1993, str. 261–262.
19 veliko dionizično procesijo, so tako v Egiptu potekali misterijski obredi, ki so bili povezani tudi s kraljevsko »dionizično propagando«.89
Drugo helenistično kraljestvo, ki je bilo pomembno središče Dionizovega kulta, je bil Pergamon, kjer so vladali Atalidi. V mestu je deloval kult Dioniza Kathegemona, svečenika pa je izmed članov svoje družine izbral vladar sam.90 V helenističnih kraljestvih so imeli torej zelo pomembno vlogo uradni kulti velikih vladarjev, ki so se pogosto tudi sami predstavljali kot božanstva. Še vedno so se izvajale tudi privatne iniciacije, vendar jih je polis (oz. država) poskušala povezati z uradnim kultom in glavno vlogo v njih zagotoviti svečenici, ki jo je nadzorovala oblast.91
Sredi 5. stoletja pr. n. št. so skupine, ki so izvajale bakhovske misterije v Kampanji, prodrle proti severu, najprej v Etrurijo in nato v Rim.92 Dioniz je bil kot bog ekstaze pri Etruščanih poznan pod imenom Fufluns Pacha, njegova podoba pa je v vazni umetnosti prisotna od 5. st.
pr. n št. naprej.93 Tudi v Etruriji je bil izpričan menadizem.94
2.3 DIONIZOV KULT V RIMU
Naš najpomembnejši vir za poznavanje dionizičnih obredov v Rimu je Livijevo delo Ab urbe condita. V 39. knjigi Livij piše o tem, kako naj bi jih grški duhovnik, »svečenik (hierofant) skrivnih nočnih misterijev« prinesel iz Etrurije in jih sprva razširil le med peščico ljudi, a se je zaradi privlačnosti vina in gostij število privržencev naglo povečalo. Zgodovinar pa med graje vrednimi lastnostmi ne omenja le promiskuitetnih odnosov med moškimi in ženskami, temveč naj bi bili udeleženci krivi tudi lažnega pričevanja, ponarejanja pečatov in testamentov ter širjenja neresničnih informacij.95 Z njimi povezuje celo zastrupitve in umore celih družin.96
89 BURKERT 1993, str. 264.
90 Ibid., str. 264.
91 Ibid., str. 275.
92 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6).
93 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore-
9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6).
94 GRAF 2018 (https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6).
95 Livij 39,8.
96 Livij 39,8.
20 Spočetka so smele v pri obredu sodelovati le ženske, ob tem pa so bili v letu so bili določeni trije dnevi, ko so posvečevali nove udeleženke.97 Zdi se, da je bil tako kult sprva omejen na manjša zasebna združenja, podobna skupinam menad iz helenističnega Mileta ali Magnezije.98 Do velike spremembe pa je prišlo, ko je svečenica postala Paculla Ania, ki je prišla iz Kampanije. Od takrat naprej so bili lahko posvečeni tudi moški, s tem da se je obred izvajal v nočnem času petkrat na mesec.99
S temi spremembami, izvemo od osvobojenke Hispale, ki konzulu pripoveduje o času, ko je bila posvečena, so v kult vstopila tudi sramotna dejanja, nečistost in zločinskost. V Hispalinih besedah najdemo tudi nadvse živ opis bakhantske manije:
Moški so, kot da bi jih popadla blaznost in z vročičnimi gibi telesa, spuščali krike prerokb; matrone so oblečene kot bakhantke in z razpuščenimi lasmi drvele dol k Tiberi, držeč plameneče bakle, jih potopile v vodo in ponovno izvlekle z nezmanjšanim plamenom, ker so bile narejene iz žvepla, pomešanega z apnom.100
Po Livijevem poročilu naj bi se število častilcev postopno zelo povečalo;101 če vzamemo v ozir še dejstvo, da so zadnji dve leti (pred odlokom senata) posvečevali le še mlade ljudi do starosti dvajsetih let, med njimi mnoge iz odličnih rimskih družin,102 je lažje razumeti takojšen in oster odziv senata. Številni mladeniči iz patricijskih družin, ki bi se ob polnoletnosti po tradiciji začeli udinjati v vojaški službi in se vzpenjati po lestvici državnih in vojaških položajev, so se raje zavezali po izvoru tujemu103 in po naravi (kot se je zdelo) obskurnemu, z vsem najslabšim povezanemu kultu; vojaška prisega tako »omadeževanih« pač ni mogla pomeniti veliko.104 Razumljen kot bog individualnih želja (in uresničitev), ki lahko tudi uničujoče učinkujejo na skupinsko moralo, je Dioniz predstavljal popolno nasprotje rimskim bogovom in skrbi za kolektivno dobro ter principu do, ut des, značilnem za uradno državno religijo.105
Ko je poročilo o dogodkih, ki so se odvijali na bakhanalijah, doseglo senat, so se senatorji zbali za republiko in za javno varnost; nemudoma so razglasili prepoved izvajanja bakhovskih obredov in dali prijeti – ne le v Rimu, temveč tudi drugod, kjer so se zbirali častilci– vse
97 Livij, 39,13.
98 GRAF 2018. https://oxfordre.com/classics/view/10.1093/acrefore/9780199381135.001.0001/acrefore- 9780199381135-e-8126?rskey=o8FGoC&result=6 (24. 4. 2021)
99 Livij 39,13.
100 Citat: Livij, 39,13. Vsi
101 Livij, 39,13.
102 Livij, 39,13. Vsa citirana besedila so, če ni drugače navedeno, v lastnem prevodu.
103 »Tujskost« kulta je še posebno poudarjena, ker je prek tega nakazano, da zatrtje ne bo vzbudilo jeze v božanstvih, ki so tradicionalni zavetniki Rima, niti ne bo vplivalo na starodavna izročila, ki so se prenašala iz roda v rod. RIEDL 2012, str. 119.
104 RIEDL 2012, str. 119–126.
105 Ibid., str. 119–126.
21 svečenike, povezane z bakhanalijami.106 Prijeli naj bi več kot 7000 ljudi, izmed katerih so bili številni usmrčeni, nemalo pa se jih je odločilo, da bodo raje sami končali svoje življenje; sledilo je uničenje vseh svetišč, kjer so izvajali bakhanalije v Rimu in širom po Italiji.107 Senat je nazadnje izdal dekret (senatus consultum de Bacchanalibus, 186 pr. n. št.), ki je prepovedoval izvajanje tovrstnih obredov; če je kdo čutil, da bi ga takšno nespoštovanje stalo naklonjenosti bogov, je lahko po posredovanju mestnega pretorja za to zaprosil senat, ki je izjemoma lahko dovolil izvajanje obreda, če ni bilo prisotnih več kot pet ljudi.108
A kljub prepovedi oz. skrajni okrnitvi so se bakhovski misteriji v Italiji in Rimu obdržali in se celo razširili.109 Iz stoletij, ki so sledila sklepu senata, o tem pričajo sarkofagi, omembe v besedilih in stenske poslikave, izmed katerih je najznamenitejša poslikava v Vili misterijev v Pompejih (gl. poglavje o likovnih upodobitvah). 110 Ta vila je bila verjetno zgrajena sredi 1.
stoletja pr. n. št.; domneva se, da so se v sobi s pompejansko rdečimi stenami, ki jih krasijo freske ljudi in bogov, odvijali rituali oziroma iniciacije v misterije.111
Posvetitve v dionizične misterije so se verjetno odvijale še več stoletij po nastanku poslikave v Vili misterijev. O tem lahko sklepamo na podlagi številnih mozaikov in drugih upodobitev, ki namigujejo na ritual iniciacije: v nekaterih regijah so se dionizični misteriji ali vsaj živ spomin in zanimanje zanje ohranili vse do 6. stoletja n. št.112 Vse do 6. stoletja so se odvijali tudi zimski obredi tiad na Parnasu, pod vplivom Bizanca pa so bili dionizični obredi v Britaniji tako pomembni, da so celo predstavljali tekmeca krščanstvu. 113
2.4 DIONIZ IN BAKHANTKE V ANTIČNI LIKOVNI UMETNOSTI
Dioniz in njegovi spremljevalci (tako bakhantke kot satiri in silen) so bili v antiki med najbolj priljubljenimi motivi, ki so se pojavljali v najrazličnejših medijih in raznolikih kontekstih, od grobnih pridatkov do predmetov za domačo rabo. V Grčiji so bile zlasti pogoste upodobitve na vaznih poslikavah, v Rimu pa so se zelo razširili reliefi in krašenje manjših predmetov,
106 Livij, 39, 40.
107 Z izjemo tistih, v katerih se je nahajal starodaven oltar ali sveta podoba. Livij, 39. 17–18.
108 Livij, 39, 17–18.
109 GRAF 2018.
110 GRAF 2018.
111 DALBY 2006, str. 1–2.
112 PARRISH 1995, str. 332.
113 TAYLOR-PERRY 2003, str. 14.
22 namenjenih za uporabo v zasebnem življenju, s plešočimi menadami. Ponekod je vesela druščina satirov in Dioniza verjetno vzbujala prijetno, simpozijsko vzdušje. Spet drugje lahko dionizično slavje povežemo z eshatološkim upanjem dionizičnih misterijev. Na nekaterih stenskih poslikavah lahko razberemo namige na iniciacijo v misterije, na nekaterih upodobitvah (zlasti v vazni umetnosti) pa so bakhantke daleč od brezskrbnega veselja in plesa ob vinu, ki ga pogosto povezujemo z dionizičnim. Mit o Penteju je bil med grškimi slikarji nadvse priljubljen, in mnoge zgodnje posode so poslikane z nazornimi prizori raztrganja Penteja in menadami, ki nosijo njegove telesne dele, včasih pa tudi raztrgane živali. Tudi plešoča menada, ki je bila med Rimljani najbolj priljubljena, je daleč od nedolžne nimfe: z nožem, ki ga drži nad glavo, in delom živalske žrtve v drugi roki nas prej spomni na divje ženske iz Evripidove tragedije ali Livijevega opisa bakhanalij.
V likovni umetnosti so bil najpogostejši trije načini upodabljanja Dioniza: kot majhnega otroka, kot androginega mladeniča z dolgimi kodri (tip, ki je pozneje postal med renesančnimi umetniki najbolj priljubljen) in kot starejšega bradatega moža.
Najstarejša je podoba Dioniza kot odraslega moškega z brado (sl. 2.); na vaznih upodobitvah se Dioniz običajno obrača neposredno na svoje častilce, poleg njega pa so upodobljeni bršljanovi venci in vinska trta.114 Ta lahko raste iz njegovega telesa, ga ovija ali pa lebdi v nedefiniranem prostoru okoli boga, ki steguje roke proti njej, kar simbolizira njegovo moč nad trto oziroma vegetacijo na splošno.115 Dioniz v svoji zreli podobi ima najpogosteje v roki tudi tirs,116 ki predstavlja bližino in povezanost z naravo. Kadar ga nosijo bakhantke, jih navda s posebno androgino močjo; tako v literarnih kot v likovnih prikazih pogosto vidimo bakhantke, ki tirse uporabljajo kot orožje.117
Dioniz kot otrok (sl. 3) se najpogosteje pojavlja skupaj s Hermesom ali satiri, kar se navezuje na mitološko zgodbo o tem, kako ga je Zevs kot otroka zaupal nimfam in Hermesu v varstvo.
Ta podoba boga je bila najbolj priljubljena v poznem helenizmu.118 Ikonografija upodobitev Dioniza se od upodobitev drugih olimpskih božanstev razlikuje tudi v tem, da so umetniki še
114 KOONTZ 2013, str. 4.
115 Ibid., str. 4.
116 Ibid., str. 4.
117 MCNALLY 1978, str. 121.
118 KOONTZ 2013, str.4
23 zlasti od 4. stoletja n. št. dalje zelo radi upodabljali njegovo »biografijo« – od prve kopeli pa vse do indijskega triumfa.119
Tretji tip Dioniza pa je lepi androgini mladenič v sproščeni drži (sl. 4), ki je bil zelo priljubljen v Rimu in je tudi odražal rimsko vizijo moške lepote.120 Bolj kot z grškim kultom bi ga lahko povezovali z omamljenim stanjem in orgiastičnimi praznovanji, v kakršna se je Dionizov (oz.
Bakhov) kult preobrazil v Rimu.121 Mladi Dioniz je za razliko od starejše različice občasno upodobljen pijan, kako se naslanja ob drevo ali kako drugo oporo, pogosto pa mu spremljevalec (npr. satir) tudi naliva vino. 122
V vazni umetnosti se Dioniz in njegovi spremljevalci začnejo pojavljati v 7. stoletju pr. n. št.
Že takrat je očitno, da nikakor niso povezani le s kontekstom pitja in simpozijev, temveč tudi s porokami, smrtjo, žrtvovanjem, spolnostjo in navsezadnje vsakdanjim življenjem.123 Po letu 580 pr. n. št. postaja ikonografija dionizičnega podobja vedno bolj razgibana; poleg plesalca se vedno pogosteje pojavljajo satiri, med katerimi razločimo dva tipa: prvi je divji satir, ki zalezuje in napada ženske, drugi pa njegov umirjeni ekvivalent, pogost v simpoziastičnem okolju ̶ ta je v odnosu do drugih bolj miroljuben.124
Prvi satiri na vaznih poslikavah se najpogosteje pojavljajo sami zase.125 Ko se jim nekoliko pozneje pridružijo menade, med njimi ni sovražnosti, saj so pogosto so prikazani v skupnem plesu in med njimi vlada harmoničen odnos.126 A pozneje, okrog leta 500 pr. n. št., začnejo menade na vaznih poslikavah odkrito zavračati satirske poskuse približevanja (sl.5): pogosto sta menada in satir prikazana v spopadu, kjer menada zmaguje, ali pa je prikazan satir, ki menado zalezuje ali se ji približuje speči.127
Najzgodnejšo upodobitev, pri kateri zagotovo vemo, da gre za Dioniza, najdemo na znamenitem črnofiguralnem dinosu slikarja Sofila, ki je datiran v začetek 6. stoletja (sl. 6).128 Zgornji pas te posode, ki je bila namenjena za mešanje vode in vina, prikazuje svatbo Peleja in
119 PARRISH 1995, str. 324. Pri nobenem drugem božanstvu ne najdemo toliko različnih upodobitev iz starostnih dob, ki segajo od otroštva do odraslosti.
120 KOONTZ 2013, str. 4.
121 Ibid., str. 4.
122 Ibid., str. 4.
123 ISLER-KERÉNYI 2006, str. 213.
124 Ibid., str. 214.
125 MCNALLY 1978, str. 107.
126 Ibid.,str. 129–130.
127 MCNALLY 1978, str. 129–130. Avtorica navaja več možnih razlogov za nenadno spremembo značaja menade v slikarstvu po letu 550. Morda je šlo za vpliv dramatike in sprememb v obredju (menade se prve pojavijo s tirsi in kačami in mogoče je, da so slikarji videli sodobne atiške ženske s temi atributi). Ibid., str. 129–130.
128 ISLER-KERÉNYI 2006, str. 5.
24 Tetide: med gosti vidimo preostale olimpske bogove, Muze, Gracije, kentavra Hirona in Dioniza, ki je upodobljen kot odrasel moški z brado in dolgimi lasmi, ki na praznovanje prinaša vinsko trto.129
Na vaziFrançois poleg ene izmed zgodnejših upodobitev samega boga najdemo tudi njegove spremljevalce v skupini: satiri in nimfe, izmed katerih ena igra cimbale, med njimi pa se najde tudi igralec na aulos, predstavljajo zametek dionizičnega thíasosa, ki pozneje postane priljubljen motiv (sl. 7).130 Thíasos postane zelo pogost po letu 560. pr. n. št., nekako v tem času pa se začne poudarjati tudi Dionizova povezava z žensko sfero.131 Noben drugi grški bog se ne pojavlja tako pogosto v spremstvu žensk132 kot Dioniz, ki je na likovnih upodobitvah skoraj vedno obdan z ženskami različnih statusov: s spremljevalkami v plesu ali procesiji, z Ariadno in Semelo, smrtnicama, ki ju je napravil za boginji, ali z ženskami, po opravi plemenitega rodu, ki jim ne moremo natančno določiti identitete.133 Vsaj za nekatere izmed teh figur lahko domnevamo, da upodabljajo častilke Dioniza iz resničnega življenja.134
V 2. četrtini 5. stoletja se začnejo pojavljati upodobitve oz. namigi na mitološke zgodbe, povezane z Dionizom: Dionizovo rojstvo, njegovo odraščanje ob nimfah, srečanje z Ariadno, Pentej, Likurg in Orfej (na pogostost pojavljanja nekaterih izmed teh motivov je verjetno vplivala tudi sočasna produkcija tragedij), najpogostejša je upodobitev Dioniza, ki vodi Hefajsta nazaj na Olimp.135 Nekoliko pozneje (ok. leta 500) se v vaznem slikarstvu pojavi motiv Dioniza na bojnem vozu, kjer je prikazan herojsko povzdignjen.136 On sam in njegovi spremljevalci včasih jezdijo na oslu ali muli, ne na konju, ki pripada sferi civiliziranega človeka;
129 https://www.britishmuseum.org/collection/object/G_1971-1101-1.
130 MCNALLY 1978, str. 108.
131 ISLER-KERÉNYI 2006, str. 216
132 MORAW 2011, str. 234–238. Kadar se v antiki bog pojavlja na upodobitvah skupaj z žensko (ok. 500), gre pogosto za prizore, kjer (pogosto Zevs ali Apolon) preganja ali skuša ugrabiti smrtnico, zgodba pa se vsaj zanjo večinoma konča nesrečno. Dioniz v mitih nikoli ne preganja žensk – še več, zdi se, da jim srečanje z njim prinese večje blagostanje. Če vzamemo le primere iz prejšnje opombe: poroka Basiline z Dionizom je zagotovila varnost in blagostanje celotni polis, Semela in Ariadna sta bili povzdignjeni med nesmrtne in celo menade so svoje obrede, ki so jim sicer zagotavljale premor med opravljanjem utesnjujočih družbenih vlog, izvajale na reguliran način, ki je zagotavljal mir v polisu. MORAW 2011, str. 238–239. Dioniz je poleg Venere tudi edini bog, v čigar spremstvu se kontinuirano – od arhaične dobe pa do pozne antike – pojavljajo tudi smrtniki (Dioniz smrtnikom dovoli, da so del njegove božanske sfere). MORAW 2011, str. 242.
133 MORAW 2011, str. 238.
134 Npr. ženska na nekaterih vazah, za katero se lahko domneva, da predstavlja Basilino pri poroki z bogom, ali plešoče častilke boga, ki se gibljejo okoli stebra z Dionizovo masko. MORAW 2011, str. 238.
135 ISLER-KERÉNYI 2006, str. 224–225. Eden izmed mitov pravi, da je Hefajst Heri, ko ga je zavrgla, napravil čudovit prestol, ko pa je njegova mati sedla nanj, so jo nevidne vezi prikovale, da ni mogla več vstati, in nihče izmed bogov ji ni mogel pomagati. Edini, ki bi jo lahko odrešil, je bil božanski kovač Hefajst, ki tega zaradi jeze ni hotel storiti. Zato so bogovi ponj poslali Dioniza, ki ga je omehčal z vinom in nato privedel nazaj na Olimstr.
Ta mit najdemo pri Pavzaniji (3.18.16), pa tudi v Psevdo-Higinovih Bajkah (166).
136 ISLER-KERÉNYI 2015, str. 236.
