ŢUPNIJA TURNIŠČE V ŠESTDESETIH LETIH 17. STOLETJA (diplomsko delo)

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

ŢUPNIJA TURNIŠČE V ŠESTDESETIH LETIH 17. STOLETJA

(diplomsko delo)

Avtor: Gregor Škafar

Mentor: doc. dr. Lilijana Ţnidaršič Golec Ljubljana, maj 2010

(2)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Lilijani Ţnidaršič Golec za vso strokovno pomoč, skrb, čas in svetovanje v času pisanja diplomske naloge.

Zahvala gre tudi zaposlenim v Nadškofijskem arhivu Zagreb, p. Vinku Škafarju in p.

Angelu Kralju, Mariji Strašek Vrecl, stricu dr. Joţefu Urbaniču in vsem, ki so kakorkoli prispevali k nastajanju diplomskega dela.

Posebej bi se rad zahvalil moji druţini za vso podporo in pomoč v času študija.

Hvala tudi tebi, Barbara, da si me priganjala in stala ob strani.

(3)

POVZETEK

Šestdeseta leta 17. stoletja so bila pomembna za ţupnijo Turnišče, ki je spadala v zagrebško škofijo in pripadala beksinskemu arhidiakonatu na severu škofijskega ozemlja. Ţupnija se je ţe vrnila v katolištvo, na njenem širšem območju pa so se še vedno vrstili turški vpadi, ki so s seboj prinašali plenjenje in pustošenje. Zagrebška škofa Petar Petretić (1648-1667) in Martin Borković (1667-1687) sta si zato toliko bolj prizadevala za izboljšanje gmotnega poloţaja in verskega ţivljenja svojih ţupnij. Njuno delovanje je bilo v skladu s smernicami in določili Tridentinskega koncila.

Po predstavitvi takratnega časa in tamkajšnjega prostora v političnem, kulturnem in duhovnem pogledu se glavni del naloge osredotoča na tri kanonične vizitacije ţupnije Turnišče. V Nadškofijskem arhivu (Nadbiskupski arhiv) v Zagrebu so ohranjeni tozadevni vizitacijski zapisniki, od katerih je eden – za leto 1665 – precej nepopoln;

temeljnega pomena sta potemtakem vizitacijska zapisnika za leti 1660 in 1669. Na podlagi transkripcije in analize omenjenega gradiva je bil narejen poskus rekonstrukcije ţivljenja ţupnije z več vidikov: gmotnega, pastoralnega, duhovnega, demografskega in kulturnega. Pri tem so bila odprta nekatera še nedognana vprašanja, nekaj pa jih je v delu osvetljenih na novo.

Ključne besede: Prekmurje, cerkvena zgodovina, kanonične vizitacije, Turnišče, ţupnija, 17. stoletje, Zagrebška škofija, Beksinski arhidiakonat

(4)

ZUSAMMENFASSUNG

Für die Pfarre Turnišče waren die sechziger Jahre des 17. Jahrhunderts recht belangvoll. Die Pfarre gehörte damals zur Diözese Zagreb und befand sich im Archidiakonat Bexin, im Norden des Diözesangebietes. Die Pfarrgemeinde bekehrte sich bereits zum Katholizismus zurück; auf ihrem breiteren Gebiet aber gab es noch immer türkische Einfälle, deren Folgen die Plünderung und die Verwüstung waren.

Petar Petretić (1648-1667) und Martin Borković (1667-1687), zwei Bischöfe von Zagreb, bemühten sich aus diesem Grunde umso mehr darum, dass sowohl die materielle Lage wie auch das religiöse Leben in ihren Pfarren besser würden. Sie wirkten gemäß den Richtlinien und den Bestimmungen des Konzils von Trient.

Nach der Darstellung der damaligen Zeit und des dortigen Raumes unter dem politischen, weiter dem kulturorientierten und dem spirituellen Blickwinkel bezieht sich der Hauptteil der vorliegenden Arbeit auf drei kanonische Visitationen der Pfarre Turnišče. Im Erzbischöflichen Archiv (Nadbiskupski arhiv) in Zagreb befinden sich die diesbezüglichen Visitationsprotokolle, von denen dasjenige für das Jahr 1665 ziemlich unvollkommen ist; von der grundlegenden Bedeutung sind folglich die Visitationsprotokolle aus den Jahren 1660 und 1669. Aufgrund der Transkription und der Analyse des eben erwähnten Materials ist der Versuch unternommen worden, das Leben der Pfarrgemeinde zu rekonstruieren; im Vordergrund stehen der materielle, der pastorale, der spirituelle, der demografische und der die Kultur betreffende Gesichtspunkt. Dabei stellten sich einige noch unergründete Fragen, während etliche Umstände aufs Neue in der Arbeit erhellt worden sind.

Schlüsselwörter: Prekmurje, Kirchengeschichte, kanonische Visitationen, Turnišče, Pfarre, 17. Jahrhundert, Diözese Zagreb, Archidiakonat Bexin

(5)

KAZALO

1 Uvod ... 4

2 Obdobje Leopolda I. (1658-1705) ... 6

2.1 Glavni politični dogodki Leopoldove dobe ... 6

2.2 Ogrsko kraljestvo v drugi polovici 17. stoletja ... 7

2.2.1 Obdobje do miru v Vasváru (1664) ... 7

2.2.2 Magnatska ali Zrinsko-Frankopanska zarota ... 9

2.2.3 Vstaja krucov pod vodstvom Imreja Thökölyja in spremembe na Ogrskem 11 2.3 Bitka za Dunaj in dunajska vojna (1683-1699) ... 14

2.4 Podloţniki in gospodarstvo ... 16

2.5 Izbruh kuge in njene posledice v Habsburškem cesarstvu ... 18

2.6 Duhovnost v času katoliške obnove in Pietas Austriaca ... 18

2.6.1 Pietas Austriaca... 20

3 Zagrebška škofija v drugi polovici 17. stoletja ... 22

3.1 Obdobje škofa Petra Petretića (1648-1667) ... 22

3.2 Obdobje škofa Martina Borkovića (1667-1687) ... 24

3.3 Prva Borkovićeva sinoda leta 1669 ... 27

3.3.1 Sklepi in odredbe prve Borkovićeve sinode ... 29

3.3.2 Izpraševanje duhovnikov (3.-5. junij 1669) ... 32

3.4 Druga Borkovićeva sinoda leta 1673 ... 33

3.4.1 Sklepi druge Borkovićeve sinode ... 33

3.4.2 Izpraševanje in moralno stanje duhovnikov leta 1673... 36

3.5 Tretja in četrta Borkovićeva sinoda (1677 in 1687) ... 37

4 Zgodovina Prekmurja s poudarkom na 17. stoletju ... 39

4.1 Politično-upravna in cerkvena ureditev ... 39

4.2 Protestantizem in protireformacija ... 41

4.3 Turški vpadi ... 48

5 Zgodovina (pra)ţupnije Turnišče ... 53

5.1 Začetki ţupnije in turniška cerkev ... 53

5.2 Turnišče v zgodnjem novem veku ... 54

5.2.1 Protestantizem v turniški ţupniji ... 56

(6)

5.2.2 Turniška ţupnija in Turki ... 57

6 Kanonične vizitacije kot zgodovinski vir ... 58

6.1 Kanoničme vizitacije in njihovo raziskovanje ... 58

6.2 Kanonične vizitacije v zagrebški škofiji v 17. stoletju ... 59

6.3 Kanonične vizitacije in njihova uporabnost za zgodovinopisje ... 60

6.4 Kanonične vizitacije ţupnije Turnišče v letih 1660 in 1669 (ter 1665) ... 62

6.4.1 Splošni podatki o kanoničnih vizitacijah iz let 1660 in 1669 (ter 1665) ... 63

6.4.2 Obhod ţupnije pri kanoničnih vizitacijah leta 1660 in 1669 ... 65

6.4.3 Cerkev ... 66

6.4.4 Zvonik in zvonovi ... 70

6.4.5 Pokopališče ... 71

6.4.6 Glavni oltar ... 72

6.4.7 Tabernakelj ... 72

6.4.8 Stranski oltarji ... 73

6.4.9 Priţnica ... 75

6.4.10 Cerkvene knjige ... 76

6.4.11 Podruţnične cerkve oziroma kapele ... 77

6.5 Ţupnijsko premično in nepremično premoţenje ... 79

6.5.1 Ţupnišče ... 79

6.5.2 Posesti: njive, travniki, vinogradi ... 80

6.6 Ţupnik in ostali duhovniki ... 81

6.7 Ljudje v cerkveni sluţbi ... 82

6.7.1. Učitelj... 82

6.8 Verniki in prebivalci turniške ţupnije ... 83

7 Sklep ... 88

8 Transkripciji uporabljenih delov vizitacij ... 91

8.1 Transkripcija za leto 1660 ... 91

8.2 Transkripcija za leto 1669 ... 95

9 Viri in literatura ... 98

9.1 Viri ... 98

9.2 Literatura ... 98

(7)

1 Uvod

Po očetovi strani izviram iz Prekmurja, zato sta me pokrajina ob Muri in njena preteklost ţe od nekdaj zanimali. Ker je ta prostor v večini pregledov slovenske zgodovine le obrobno predstavljen, se mi je zdelo toliko bolj vredno raziskati del njegove preteklosti. Tamkajšnje ţivljenje in dogajanje sta bili precej tesno povezani z verskimi skupnostmi, saj drugih večjih urbanih in upravnih centrov ni bilo, zato sem se odpravil iskat vire za zgodovino katoliške Cerkve v Nadškofijski arhiv Zagreb (Nabiskupski arhiv Zagreb). Preko mojih sorodnikov poznam kraje kot so Iţakovci, Beltinci, Melinci, Črenšovci. Ker so ti v 17. stoletju spadali v cerkveno-upravni okvir ţupnije Turnišče, le ta pa pod zagrebško škofijo, sem kot glavni vir za diplomsko nalogo vzel kanonične vizitacije zagrebške škofije.

V svoji diplomski nalogi sem ţelel na podlagi arhivskih virov - kanoničnih vizitacij, ki so sicer le delno zanesljiv vir, predstaviti ţupnijo Turnišče in turniško ţupnijsko cerkev v šestdesetih letih 17. stoletja. Moji cilji so bili, da najprej preberem strokovno literaturo za vse vsebinske sklope, nato transkribiram in prevedem dve oziroma tri kanonične vizitacije, poglobljeno analiziram zapisnike vizitacij ter ugotovim njihovo ujemanje ali neujemanje z razpoloţljivo literaturo in jih skušam umestiti v širše dogajanje.

Pri iskanju in študiju strokovne literature sem imel kar nekaj teţav, saj zgodovina Prekmurja še ni predstavljena v samostojni knjigi, ki bi obravnavala vsa obdobja. Zato je bilo treba vloţiti nekoliko več truda v iskanje razpršene literature - uporabnih člankov ali strani v posameznih knjigah, ki so bili podlaga za izdelavo diplome. Pri tem naj omenim, da je bilo Prekmurje, tako v preteklosti kot tudi danes, za večje centre tako ozemeljsko kot po zanimanju večinoma bolj na robu dogajanja, zato tudi ni veliko literature o njem. Glede arhivskih virov naj omenim, da se originali in mikrofilmi kanoničnih vizitacij, ki sem jih kot zgodovinski vir uporabil tudi sam, hranijo v Nadškofijskem arhivu Zagreb (Nadbiskupski arhiv Zagreb). Spodnji del Prekmurja je od 1094 do 1777 spadal v zagrebško škofijo. Za t. i. dolnje Prekmurje, ki je v cerkvenem smislu sredi 17. stoletja obsegalo ţupnije Lendava, Turnišče, Dobrovnik in Bogojina, od leta 1760 dalje pa še Beltince, so za čas od leta 1640 naprej ohranjeni številni vizitacijski zapisniki, ki bi jih bilo smiselno raziskati za boljše poznavanje preteklosti tega prostora.

(8)

V drugem poglavju naloge sem predstavil glavne politične poteze in dogodke časa habsburškega cesarja Leopolda I., dodal še podpoglavje o verovanju in oblikah poboţnosti v tistem obdobju. V tretjem poglavju sem prav tako predstavil glavne poteze prekmurske zgodovine predvsem druge polovice 17. stoletja. V četrtem poglavju sem orisal zgodovino zagrebške škofije v drugi polovici 17. stoletja, dva škofa, ki sta zaznamovala obravnavano obdobje, in najpomembnejše oblike verskega dogajanja tistega obdobja. V petem poglavju sem predstavil zgodovino turniške ţupnije od njenega nastanka do konca 17. stoletja. V šestem poglavju, ki je tudi osrednji del diplomske naloge, sem po vsebinskih podpoglavjih analiziral vizitacijska zapisnika. V sedmem, sklepnem poglavju sem navedel najpomembnejše ugotovitve, do katerih sem prišel, in nakazal odprta in nerešena vprašanja, ki bi jih bilo v prihodnosti smiselno podrobneje raziskati. V osmem poglavju so objavljeni tisti deli kanoničnih vizitacij za leti 1660 in 1669, ki sem jih uporabil pri analizi v šestem poglavju. V zadnjem, devetem poglavju so navedeni viri in literatura.

(9)

2 Obdobje Leopolda I. (1658-1705)

Leopold I., habsburški cesar, ki je kot ogrski kralj vladal tudi Prekmurju, se je rodil 9. junija 1640 na Dunaju cesarju Ferdinandu III. (vladal 1637-1657) kot drugi sin iz prvega zakona, zato sprva ni bilo predvideno, da bi postal vladar. Namenjen mu je bil duhovniški stan, za katerega se je ţe šolal, kar mu je pustilo tudi neizbrisen pečat.¹ Njegov starejši brat Ferdinand IV. (ţivel 1633-1654), ki je bil še v času očetovega ţivljenja leta 1654 izvoljen za rimsko-nemškega cesarja, je kmalu po izvolitvi nepričakovano umrl zaradi črnih koz, zato je vladarska vloga pripadla prav Leopoldu I.² Leta 1655 je bil okronan za kralja na Ogrskem, naslednje leto je postal kralj še na Češkem. Po smrti očeta Ferdinanda III. leta 1657 je bil kljub nasprotovanjem Francije in Švedske ter zavlačevanju nemških volilnih knezov 18. julija 1658 izvoljen še za rimsko- nemškega cesarja.³ Osebno je bil globoko veren in zelo izobraţen, govoril in razumel je več jezikov, zanimal se je za antiko, zgodovino, knjiţevnost, umetnost in glasbo in bil sposoben in plodovit skladatelj. Leopold I. je bil najpomembnejši baročni habsburški vladar. Umrl je leta 1705 sredi španske nasledstvene vojne (1701-1714).⁴

2.1 Glavni politični dogodki Leopoldove dobe

Cesar Leopold I. je bil v času svojega vladanja na zunanjepolitičnem področju aktiven na dveh frontah, kjer se je bojeval z dvema največjima sovraţnikoma Habsburţanov. Na zahodu se je spopadal s stalno tekmico Francijo, ki se je čutila obkoljeno na kontinentu, na jugovzhodu pa je skušal premagati in pregnati Turke. Ti so iz delov zasedene Ogrske, kljub na videz stabilni meji, ki je preprečevala večji vdor, pogosto vpadali skupaj z ogrskimi roparskimi tolpami v Avstrijske deţele in na Moravsko, tam plenili in odvaţali prebivalstvo.⁵ Na samem začetku svoje vladavine se je Leopold I. ukvarjal s švedsko-poljsko vojno (1655-1660), v kateri je bil njegov

1 Pohl, Walter ; Wocelka, Karl: Habsburžani: Zgodovina evropske rodbine (dalje: Pohl, Wocelka : Habsburžani...). Ljubljana: Zaloţba Mladinska knjiga, 1994, str. 260.

2 Spielman, John P. : Leopold I. : Zur Macht nicht geboren (dalje: Spielman : Leopold I.,). Graz, Wien, Köln : Styria, 1981, str. 27.

3 Pohl, Wocelka : Habsburžani…, str. 260. Prim. Spielman : Leopold I., str. 27-28.

4 Pohl, Wocelka : Habsburžani…, str. 260, 262. Prim. Treasure, Geoffrey : The making of modern Europe: 1648 – 1780 (dalje: Treasure : The making of…). London, New York: Routledge, 1985, str. 390.

5 Spielman : Leopold I., str. 40.

(10)

politični cilj, da bi pridobil Poljsko za enega od svojih zaveznikov.⁶ Vojna je pokazala pomanjkljivosti habsburškega administrativnega in vojaškega sistema, ki jih je Leopold I. podedoval, saj ob velikih kreditih ni mogel plačati nezadovoljnih vojakov, stanovi pa niso bili pripravljeni na večjo pomoč.⁷ Ob koncu svojega mandata se je vključil še v špansko nasledstveno vojno (1701-1714), ki pa je ni dokončal zaradi svoje smrti leta 1705. V Španiji je ţe dalj časa pred vojno bilo jasno, da ima španska veja Habsburţanov teţave s potomstvom, zato je Leopold I. za svojega sina Karla, kasnejšega cesarja Karla VI., uveljavljal nasledstveno pravico proti francoskim Bourbonom.⁸

Tudi s Francijo Ludvika XIV., znanega kot »Sončnega kralja« (ţivel 1638-1715, vladal 1661-1715), je bil Leopold I. večkrat v vojaškem spopadu. Proti svojemu bratrancu na francoskem prestolu se je bojeval v holandski vojni (1672-1679) in pfalški nasledstveni vojni (1688-1696/97), v kateri je izgubil Strasbourg…⁹

Na notranjepolitičnem prizorišču je Leopold I. skušal izvesti reforme na administrativnem, finančnem in vojaškem področju, uvesti v dednih deţelah absolutizem po vzoru svojega bratranca Ludvika XIV. in onemogočiti uporne ogrske plemiče, ki so za Ogrsko neprestano skušali pridobiti kar največjo stopnjo avtonomnosti in neodvisnosti. Prizadeval si je uresničiti načela protireformacije in katoliške obnove ter uvesti čim večjo konfesionalno enotnost. Razmeram in dogajanju na Ogrskem bom zaradi pripadnosti Prekmurja k temu delu Habsburške monarhije posvetil več pozornosti v nadaljevanju diplomske naloge.

2.2 Ogrsko kraljestvo v drugi polovici 17. stoletja

2.2.1 Obdobje do miru v Vasváru (1664)

Ker so Prekmurci ţiveli precej ločeno od svojih rojakov v avstrijskem delu Habsburške monarhije, si bomo nekoliko pobliţje pogledali dogodke v ogrskem delu. V času Leopoldovega predhodnika, cesarja Ferdinanda III., se je končala tridesetletna vojna, ki je z vestfalskim mirom leta 1648 na Ogrskem obudila upe, da bodo Habsburţani začeli s takojšnjo akcijo in končno pregnali Turke, kar je bila njihova

6 Pohl, Wocelka : Habsburžani…, str. 263.

7 Spielman : Leopold I., str. 43.

8 Prav tam, str. 159.

9 Antič, Igor : Veliki svetovni biografski leksikon : osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo. Ljubljana : Mladinska Knjiga, 2002, str. 618.

(11)

obljuba po letu 1526, vendar je Dunaj imel druge načrte.¹⁰ Leta 1649 je cesar s Porto obnovil mir za 22 let, vendar to ni ustavilo ţe ustaljenih vpadov čez mejo. V tem času je pomembno vlogo odigral Nikolaj Zrinski (1620-1664), ki je imel vizijo, kako obraniti Ogrsko in je grajal neenotnost, brezbriţnost, razprtije ter pomanjkanje vojne vneme med ogrskim plemstvom.¹¹

Stvari na Ogrskem so se začele slabšati, ko se je veliki vezir Ahmed Köprülü (1635-1676) odločil leta 1663 za vojaški pohod proti Ogrski. Jeseni je turška vojska osvojila ozemlja severno od Donave, kjer so ustanovili šesti vilajet. Habsburški vojaški poveljnik Montecuccoli (1609-1680), ki je bil zadolţen za obrambo Ogrske, je dobil ukaz, da naj vojaško posreduje le v primeru, če bi turške vojaške aktivnosti predstavljale resno groţnjo za Dunaj. Sledil je neizbeţen spopad krščanske in osmanske vojske v bitki pri Monoštru.¹²

Sredi poletja, natančneje 1. avgusta leta 1664, je koalicijska krščanska vojska porazila Turke v bitki pri Modincih blizu Monoštra, ki je pokazala na teţave in usihajočo moč Osmanskega cesarstva. Ţe deset dni po bitki, je cesar Leopold I. na začudenje vseh sklenil mir v Vasváru.¹³ Določila »sramotnega« miru, ki so predvidevala, da vsaka stran obdrţi ozemlja, ki jih je osvojila leto poprej, da Ogrski ne bosta pomagali ter da se bosta medsebojno obveščali o sovraţnih premikih Ogrov, so med ogrskim plemstvom odmevala kot drţavno izdajstvo in sproţila negativne reakcije.

Cesar si je s sicer neugodnim mirom ţelel predvsem zavarovati hrbet, ker se je v tem času pripravljal za vojno s Francijo na zahodu, Turki pa z Benetkami za otok Kreto.¹⁴ Del plemstva, predvsem visoko plemstvo ali t.i. magnati, se je odločil za nasprotovanje svojemu vladarju, saj so menili, da je trenutek več kot ugoden, da bi začeli dolgo pričakovano osvobodilno vojno in končno pregnali Turke iz Ogrskega kraljestva.¹⁵

10 Sugar, Peter F. ; Hanák, Péter ; Tibor, Frank : A history of Hungary (dalje: Sugar, Hanák, Tibor : A history of Hungary…). Indiana University Press, 1990, str. 114.

11 Kontler, László: Tisočletje v Srednji Evropi : Madžarska zgodovina (dalje: Kontler : Tisočletje v srednji Evropi…). Ljubljana : Slovenska matica, 2005, str. 142.

12 Prav tam.

13 Mólnar : A concise history of Hungary…, str. 128.

14 Kontler : Tisočletje v srednji Evropi…, str. 143.

15 Pohl, Wocelka : Habsburžani..., str. 250.

(12)

2.2.2 Magnatska ali Zrinsko-Frankopanska zarota

Ozadja dogajanja na Ogrskem v tem času ni mogoče razumeti brez zavesti o tem, da je na Ogrskem med plemstvom obstajala politična delitev. Na eni strani so bili zagovorniki ideje, da mora biti Ogrska na vsak način avtonomna znotraj Avstrijskega ali tudi Osmanskega cesarstva, na drugi strani pa so bili pristaši Habsburţanov, ki so videli svojo priloţnost v pridobivanju različnih privilegijev. Ogrsko plemstvo je bilo še posebej samozavestno in je imelo močan razredni, celo kastni občutek ter zavest o nekdaj neodvisni politični tradiciji, zato je Habsburţanom bilo teţko sodelovati s tistimi, ki so bili naklonjeni neodvisnosti. Tiste, ki so bili naklonjeni Dunaju, predvsem pa nekatere magnate, so skušali zadovoljiti s pomembnimi političnimi funkcijami na dvoru.¹⁶

Z načrti vstaje proti cesarju so se v prvi vrsti ukvarjali Fran Krsto Frankopan (1643-1671), vrhovni sodnik Ferenc Nádasdy (1625-1671), Peter Zrinski (1621-1671) in palatin Ferenc Wesselényi (?-1667), v zaroti pa so sodelovali še številni drugi plemiči, med njimi István Thököly, Mihály Teleky in Miklós Bethlen. Načrtovali so obnovo ogrske samostojnosti in neodvisnosti, svobodno izbiro kralja po lastni volji, kar je pomenilo odstranitev Habsburţanov z ogrskega prestola, obnovo ogrske ustave itd.

Cilje bi dosegli z uporom plemičev v povezavi s francosko ali osmansko pomočjo. S svojimi idejami so šli celo v tako tvegano potezo, da so Osmanom ponudili zvestobo, če bi jim ti zagotovili njihove zgoraj opisane cilje, če ob tem ne bi bili obvezani vojaško sodelovati v osmanskih vojaških operacijah.¹⁷

Kmalu po sklenitvi vasvárskega miru so se zarotniki povezali s turško Visoko porto in francoskim kraljem Ludvikom XIV., vendar oboji niso bili zainteresirani za sodelovanje. Francija se ni ţelela vpletati, Turki pa so bili zaposleni z vojno proti Benetkam, ki so jim ţeleli odvzeti Kreto. Tako so zarotniki ostali brez podpore habsburških nasprotnikov. Kmalu je eden izmed najpomembnejših članov zarotnikov, Nikola Zrinski, umrl pri lovu na merjasca, okoliščine smrti pa niso bile nikoli razjasnjene, saj so obstajala sumničenja, da ga je dal ubiti cesar zaradi prevelike priljubljenosti in politične moči na Ogrskem. Turki in Francozi so obvestili o nameri zarotnikov poslali na Dunaj še preden se je vstaja sploh začela. Ko so spoznali, da je

16 Treasure : The making of…, str. 397.

17 Prim. Pohl, Wocelka : Habsburžani..., str. 250. Kontler : Tisočletje v srednji Evropi…, str. 143.

(13)

načrt propadel, so zarotniki Leopolda I. prosili za odpuščanje in upali, da bodo zgladili spor. Leopold temu ni nasprotoval, vendar so ga njegovi ministri prepričali, da so ti plemiči nevarni in da si zasluţijo strogo kazen.¹⁸ Cesarske oblasti so voditelje upora kmalu zaprle, za Zrinskega, Nádasdyja, Frankopana in Franca Tattenbacha, ki je bil soudeleţen v zaroti, pa pripravile sojenje. Uporniki so bili obglavljeni 30. aprila 1671 v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt), njihova posest in posest še drugih soudeleţencev je bila zaplenjena.¹⁹ Edini, ki se je uspel izmakniti kazni, ob podpori katoliške matere in velikanski odkupnini je bil najbogatejši ogrski veleposestnik Ferenc Rákóczi, ki je izdal svoje nekdanje »sodelavce« in se jim izneveril. Še okoli dvesto drugih ljudi je bilo obsojenih za sodelovanje v zaroti.²⁰

Na Ogrskem so po zatrtju magnatske ali Zrinsko-Frankopanske zarote skušali uvesti absolutizem podoben tistemu na Češkem po bitki na Beli gori leta 1620. Nastalo je več predlogov za uvedbo nove oblike vladanja – novega regimenta – na Ogrskem, okrepila sta se centralizem in protireformacijsko prizadevanje.²¹ Leopold I. je na mesto kraljevega namestnika na Ogrskem imenoval novega ostrogonskega (esztergomskega) nadškofa Jurija Szelepcsényja (1595-1685), škofa Leopolda Kollonitscha (1631-1707) pa za predsednika ogrske komore. Leta 1673 je sestavil še gubernij pod vodstvom ogrskega civilnega guvernerja Johanna Kasparja von Ampringena (1619-1684), saj so razmere bile naklonjene avtokratskim rešitvam.²² V tem času so iz utrdb po vsej deţeli odpustili dve tretjini vojakov, ki so branili Ogrsko pred Osmani in jih nadomestili s cesarsko vojsko, za njihove potrebe pa je Leopold I. razpisal visoke davke, ki jih ni bilo mogoče pobrati, zato so si jih največkrat vzeli vojaki kar sami v obliki ropanj. Mnoţica odpuščenih ogrskih vojakov brez zaposlitve, ki se je umaknila v Transilvanijo ali na osmansko mejo, kjer so jih Osmani podpirali, je sama po sebi predstavljala plodna tla za nevarnost in kmalu privedla do upora t.i. krucov. Cesar je ob podpori visoke duhovščine na Ogrskem začel s pregonom protestantov in njihovih duhovnikov, ki se niso hoteli spreobrniti v katoliško vero.²³

18 Budak, Neven ; Strecha, Mario ; Krušelj, Ţeljko : Habsburzi i Hrvati (Dalje: Budak, Strecha, Krušelj : Habsburzi…). Zagreb : Srednja Europa, 2003, str. 82-83.

(14)

2.2.3 Vstaja krucov pod vodstvom Imreja Thökölyja in spremembe na Ogrskem

Vse od jeseni leta 1672 so kruci upravi, ki jo je imenoval Dunaj, povzročali številne teţave, kar se je s spremenljivimi uspehi in notranjimi spori nadaljevalo vse do leta 1677, ko se je gibanje okrepilo zaradi varšavskega sporazuma, ki so ga sklenile Francija, Poljska in Transilvanija (Sedmograška). Ludvik XIV. je zaradi neuspehov na zahodni habsburški fronti transilvanskemu knezu Mihaelu Apáfiju (1632-1690) ponudil veliko finančno podporo v zameno za pomoč krucom. Vendar pa je največjo korist varšavski sporazum prinesel novemu in nadarjenemu poveljniku krucov Imreju Thökölyju (1657-1705). Potem ko je uredil vrste krucov z disciplino, je gibanje pod njegovim vodstvom poleti 1678 preraslo v t.i. Thökölyjevo vstajo.²⁴

V tem letu je Thököly začel na severu Ogrske vojno z avstrijskim delom monarhije. Leta 1680 je zasedel večino severne in zahodne Ogrske ter prišel vse do mej Šlezije in Moravske. Turki so medtem bili vojaško aktivni v Ukrajini in so njegove uspehe videli kot moţnost za začetek nove vojne s Habsburţani. Širše politične razmere in habsburške probleme z Ogrsko je dobro ocenil papeţ Inocenc XI., ki je Leopolda I.

prepričal, da z Ogri hitro sklene dogovor.²⁵ Stanje se je še poslabšalo zaradi notranjega vrenja, gospodarskega zastoja in zaradi kuge, ki je leta 1679 hudo prizadela Ogrsko.

Cesar je bil v danih razmerah prisiljen popuščati in se je na drţavnem zboru v Šopronu (Sopron) leta 1681 odvrnil od uvajanja absolutizma na Ogrskem. Kljub povabilu se kruci zbora niso udeleţili. Gubernij in visoki davki za cesarsko vojsko so bili ukinjeni, ponovno je bila uvedena stanovska ustava in protestanti so dobili celo svobodo veroizpovedi, kar dokazuje resnost razmer, zaradi katerih je Leopold I. sklenil tako velik kompromis. Na zboru je bil za palatina izvoljen Pál Esterházy (1635-1713), s tem pa so oblast ponovno razdelili med kralja in stanove. Številni ogrski plemiči so kljub temu pobegnili na Sedmograško ali v turški del Ogrske ter dodatno okrepili vrste krucov.²⁶

Thököly je z vstajo nadaljeval in šel do velikega vezirja Kara Mustafe (1634/45- 1683) in mu ponudil zavezništvo in svojo vojsko. S sultanove strani je bil jeseni 1682

24 Kontler : Tisočletje v srednji Evropi…, str. 144-145.

25 Treasure : The making of…, str. 402-403.

26 Prim. Pohl, Wocelka : Habsburžani..., str. 251. Kontler : Tisočletje v srednji Evropi…, str. 145.

(15)

kot njegov vazal povišan v kneza Gornje Ogrske.²⁷ Istega leta je ob vojaških neuspehih proti krucom Leopold bil prisiljen skleniti premirje in je krucom prepustil Ogrsko zahodno od reke Hron. Papeţ in njegovi nunciji so se mrzlično pripravljali na zdruţitev krščanskih sil proti Osmanom, ki so pred tem končali vojaške operacije v Rusiji in so se pripravljali na dokončni obračun s Habsburţani. Marca leta 1683, ko je papeţu uspelo s strani poljskega kralja Jana III. Sobieskega (1629-1696) dobiti privolitev za sodelovanje v sveti zvezi (ligi) proti Osmanskemu cesarstvu, se je glavnina osmanske vojske ţe podala na pot iz Adrianopolisa proti Dunaju,²⁸ kjer se je z obleganjem Dunaja začela t.i.

dunajska vojna (1683-1699),ki bo opisana v posebnem poglavju.

Turško obleganje Dunaja, v katerem Thököly ni sodeloval, je prineslo turški poraz in pokazalo, da je zveza krucev s Turki preţiveta ter da vstajniki z njo ne morejo več doseči svojih ciljev. Kljub temu so ti še naprej vztrajali v osmanskem taboru, si po dunajski bitki še povečali osvojena ozemlja in niso hoteli končati svoje protihabsburške vojne. Nekateri vojaki so vseeno zamenjali strani, prešli v cesarsko vojsko in se zelo izkazali v vojni proti Turkom, predvsem pri osvoboditvi Budima leta 1686. Thökölyjeve čete so se v vojni, v kateri so cesarske čete ţelele izgnati Turke iz Ogrske, borile proti Habsburţanu Leopoldu in so bile odločene, da bodo to počele vse do svojega konca.²⁹ Porta je Thökölyja videla kot grešnega kozla za svoje neuspehe, zato ga je varadski paša dal oktobra 1685 zapreti. Čeprav so ga kmalu izpustili, je moral skupaj z osmansko vojsko zaradi cesarskih vojaških uspehov kmalu zapustiti Ogrsko in oditi v Adrianopolis. Do konca leta 1685 je Karel Lotarinški porazil in pridobil večino utrdb krucev na Gornjem Ogrskem. Izjema je bil Munkács, kjer je do leta 1688 upor vodila Thökölyjeva ţena Ilona Zrinska.³⁰

Kljub svoji vojaški nadarjenosti in uspešnosti Thököly očitno ni bil dovolj politično razgledan, da bi dojel, da so bila zaman njegova prizadevanja za rešitev Ogrske izpod habsburške nadvlade. Njegov neuspeh v zvezi s Turki je vplival na to, da je sedaj večji del ogrske vojske lahko pomagal pri preganjanju Turkov iz deţele, saj je pred tem, ravno nasprotno, njena glavnina ob izbruhu dunajske vojne bila na razpolago turški strani. Vendar vsi habsburški uspehi, ki so bili iz dneva v dan večji, niso mogli potolaţiti ogrskega javnega mnenja, ki je bilo prepričano, da so v obdobju t.i.

osvobodilne vojne več plačali Habsburţanom kot prej v sto petdesetih letih Turkom. V

27 Prim. Kontler : Tisočletje v srednji Evropi…, str. 145. Treasure : The making of…, str. 403.

29 Sugar, Hanák, Tibor : A history of Hungary…, str. 117.

(16)

vsakem letu vojne naj bi namreč Ogrska prispevala sedemdeset odstotkov vseh denarnih sredstev poleg vseh prostovoljnih donacij lastnikov veleposesti in človeške delovne sile, ki je aktivno pomagala pri raznih vojaških gradnjah in transportih, povsem običajne pa so bile tudi zaplembe cesarske vojske, ki se je oskrbela na terenu. Zato ne presenečajo protihabsburška čustva, ki so se pokazala med in po osvobodilni vojni.³¹

Thököly je svoj zadnji svetel trenutek dočakal leta 1690, ko je umrl transilvanski knez Apáfi. Le ta je moral pred tem leta 1687 stopiti na stran Habsburţanov in od njih sprejeti cesarjevo varstvo in plačevati letni tribut, ki je bil večji od prejšnjega turškega, poleg tega pa je moral pustiti, da vojska Karla Lotarinškega zasede deţelo. Po Apáfijevi smrti, ko Habsburţani niso ţeleli potrditi njegovega sina za vladarja, so Turki Thökölyja skupaj z vojsko poslali na misijo v Transilvanijo. S sultanove strani se je dal imenovati za kneza, izvolili so ga še člani transilvanskega deţelnega zbora. Še isto leto je bil poraţen in moral preostanek ţivljenja preţiveti v izgnanstvu na osmanskih tleh.

Leta 1705 je umrl v Nikomediji.³²

Medtem je palatin Pál Esterházy na drţavnem zboru v Bratislavi leta 1687 dosegel kompromis med cesarjem in stanovi: v zameno za zagotovljeno versko svobodo in stanovske privilegije je ogrska krona postala dedna last Habsburţanov po načelu dedne pravice prvorojenca. Stanovi so se odpovedali pravici do odpora, pridobljeni leta 1222 z Zlato bulo Andreja II., na katero so se ti sklicevali pri magnatski zaroti.³³

Vojaško in ustavnopravno varstvo Ogrske so povezali z gospodarskimi ukrepi, s katerimi naj bi obnovili opustošeno deţelo. Za novo pridobljena ozemlja, imenovana neoacquisites, so sestavili načrt obnove, ki je vseboval preureditev uprave, Cerkve in vojaštva. Najpomembnejši ukrep je bila na merkantilistično naseljevalno politiko oprta poselitev deţel z večinoma nemškimi naseljenci, tako imenovanimi »Švabi«.³⁴ Habsburţani so leta 1697 dosegli, da jim je vnovič pripadla Sedmograška in da se je zadnji vladar Mihael Apáfi odpovedal vladarstvu, vendar ob habsburškem priznanju deţelnih privilegijev in zagotovitvi verske svobode.³⁵

Vendar se nezadovoljstvo na Ogrskem kljub vsem habsburškim uspehom tudi po koncu Thökölyjeve vstaje ni poleglo. Novi vodja ogrskih nezadovoljneţev je postal Ferenc II. Rákóczi. Njegova mati je bila Helena Zrinska, hči leta 1671 usmrčenega Petra

32 Prav tam, str. 147-148.

33 Prav tam.

(17)

Zrinskega. Vstaja pod Rákóczijevim vodstvom se je začela med špansko nasledstveno vojno (1701-1713/14) leta 1703 in se naglo razmahnila. Vstajniki so gojili diplomatske stike s Francozi in Turki ter so s svojimi pohodi ogroţali Avstrijo in celo Dunaj, kjer so morali branilci po nasvetu princa Evgena zgraditi dodaten obrambni okop. Spopadi so prenehali šele z mirom, sklenjenim leta 1711 v Szathmárju. Leopoldov sin, cesar Karel VI., je upornim velikašem zagotovil milost – Rákóczi je ni sprejel in je odšel v pregnanstvo – ter moral popustiti tudi v verskih zadevah. V zameno so ogrski plemiči Karla VI. priznali in okronali za ogrskega kralja.³⁶

2.3 Bitka za Dunaj in dunajska vojna (1683-1699)

Preden se je zgodil spopad turške in zdruţene cesarske vojske pred Dunajem je glavnina vojske Osmanskega cesarstva krenila marca 1683 na dolg vojni pohod.

Transilvanski knez Apáfi se je Turkom pridruţil na Ogrskem, vodja krucev Thököly pa je sproţil vojaško akcijo na severu Ogrske in bil zaustavljen pred Bratislavo. Cesarska vojska se je umaknila na zahod in Ogrsko prepustila osvajalcem.³⁷ Papeţ Inocenc XI. je medtem začel organizirati protiturško sveto zvezo, ki je predvidevala članstvo Papeške drţave, Beneške republike, Rimsko-nemškega cesarstva in kraljevine Poljske.³⁸ Julija 1683 je bil Dunaj obkroţen z okoli 150.000 turškimi vojaki, zato je cesar skupaj z dvorom zbeţal v Passau, obrambo Dunaja pa prepustil mestnemu poveljniku grofu Starhembergu.³⁹

Obleganje Dunaja se je začelo 14. julija leta 1683. Starhemberg je junaško vodil obrambo mesta, Leopold pa je v zaledju zbiral vojsko za protinapad. V začetku septembra so Turki bili ţe tik pred zunanjim obzidjem Hofburga, na nekaterih delih so ţe porušili dunajsko obzidje in minirali nekatere utrdbe in z vsakim dnem je padec Dunaja postajal vse bolj neizbeţen.⁴⁰ Zdruţena vojska, ki jo je Leopold uspel zbrati, je štela 70.000 vojakov in je bila sestavljena iz cesarske vojske pod poveljstvom Karla Lotarinškega, poljske vojske kralja Jana III. Sobieskega, ki je postal poveljnik zdruţenih sil, in vojsk bavarskega ter saškega volilnega kneza.⁴¹ Papeţ Inocenc je z diplomacijo zadrţeval Francoze, da ne bi prišli Turkom na pomoč in s tem presenetili

36 Pohl, Wocelka : Habsburžani..., str. 252

38 Sugar, Hanák, Tibor : A history of Hungary…, str. 116.

40 Prav tam.

(18)

Habsburţane. 12. septembra je sledil odločilni spopad pri Kahlenbergu, ki je bil za Turke presenečenje, saj so pričakovali napad z juga in ne s severnega gozdnatega hriba.

Zdruţena vojska je s tako hitro in veliko zmago Turke tako prestrašila, da so brezglavo začeli beţati. Veliki vezir Kara Mustafa ni sprejel ponujenega premirja in se je začel umikati.⁴²

Vojna pripravljenost krščanskih sil in politične razmere v Evropi so bile po dunajski bitki drugačne od tistih po bitki pri Monoštru (1664). Turki so bili brez prave orientacije in iskali krivca za poraz. Kara Mustafo so v Beogradu ujeli in ga obesili, sultana pa je leta 1687 del upornikov odstavil in poslal v zapor. Cesar Leopold si je na zahodnem bojišču proti Francozom s premirjem v Regensburgu leta 1684 zagotovil nujen mir za vojaško aktivnost na Balkanu. Papeţ Inocenc XI. je isto leto z ustanovitvijo Svete zveze, v kateri so sodelovali poleg cesarske vojske Benečani in Poljaki, povečal pritisk na demoralizirane Turke. Benečani so si skušali povrniti ugled v Sredozemlju in spet pridobiti Kreto, Poljaki so napadli v Moldaviji, cesarske čete pa so začele z osvobajanjem Ogrske, vendar so le slednji dosegli pomembnejše uspehe.⁴³

V letih do konca t.i. dunajske vojne, ki se je končala leta 1699 z mirom v Sremskih Karlovcih, je Habsburška monarhija postopoma zavzemala dele Ogrske. Prve večje akcije so se začele leta 1684, ko cesarske čete niso uspele zavzeti Budima, ki je bil osrednje turško vojaško in upravno središče na Ogrskem. Do konca leta 1685 je Karel Lotarinški, kot je bilo omenjeno ţe zgoraj, porazil in pridobil večino utrdb krucev na Gornjem Ogrskem in pregnal Thökölyja na turško ozemlje, kjer so ga Turki zaprli.⁴⁴ Cesarske čete so vnovič poskušale osvojiti Budim v letu 1686, ko jim je to tudi uspelo in mesto je bilo po 145 letih osvobojeno turške nadvlade, česar so se veselili po vsej Evropi. V nadaljevanju ofenzive sta tega leta prešla v cesarske roke še Pécs in Szeged.

Leta 1687 je sledila pomembna zmaga pri Nagyharsányju, ki je odprla moţnosti za prodor proti Beogradu, ki so ga osvojili septembra 1688 in ki je bil zadnja večja osvojitev. Konec tega leta je namreč s strani Ludvika XIV. bil preklican regensburški mir iz leta 1684, zato so morale najboljše habsburške vojaške enote oditi na zahodno fronto, kar je ustavilo nenehno napredovanje Svete zveze. Habsburška vojska se je leta 1689, takrat ţe pod vodstvom Ludvika Viljema Badenskega (1655-1707), borila na območju spodnjega Podonavja. Veliki vezir Mustafa Köprülü (1637-1691) je leta 1690

42 Kontler : Tisočletje v srednji Evropi…, str. 146. Prim. Pohl, Wocelka : Habsburžani..., str. 244.

43 Treasure : The making of…, str. 404. Prim. Spielman : Leopold I., str. 109.

(19)

prešel v protinapad in v turške roke so ponovno prišli Beograd in druge izgubljene trdnjave.⁴⁵

Na Balkanu sta sledili še dve odločilni bitki, ki sta prinesli zmagoslavje habsburškemu taboru. Prva je bila bitka pri Slankamnu 19. avgusta 1691, kjer je cesarska vojska porazila osmansko vojsko, vendar so cesarske čete za nekaj časa opustile aktivnosti do konca vojne s Francijo leta 1697. Istega leta se je 11. septembra zgodila še druga odločilna bitka pri Senti na reki Tisi, ki je pomenila hud poraz za osmansko vojsko. Zmaga zaveznikov, ki jo je izbojeval znameniti vojskovodja Evgen Savojski (1633-1736), je vplivala na podpis miru v Sremskih Karlovcih 26. januarja 1699 med člani Svete zveze in Visoko Porto. Karlovški mir je predvideval, da vsaka stran obdrţi vojaške osvojitve, kar je pomenilo, da je Leopold I. dobil skoraj vso Ogrsko in Transilvanijo, razen nekaj delov Temeške pokrajine in Srema.⁴⁶

2.4 Podložniki in gospodarstvo

Gospodarstvo takratne predindustrijske druţbe je temeljilo še zmeraj večinoma na kmetijski pridelavi, velika večina prebivalcev so bili nesvobodni kmetje; bili so podloţni plemiškemu ali cerkvenemu zemljiškemu gospodu in so ţiveli v zemljiškogosposki ureditvi, ki je nastala v srednjem veku in se na avstrijskem ozemlju ohranila do leta 1848.⁴⁷

V 17. stoletju so se gospodarske razmere za kmete še nadalje poslabševale, saj se je zaradi merkantilističnih nazorov,⁴⁸ ki so se začeli v zemljiškem gospostvu uveljavljati prej kot drugod, povečevala bremena podloţnikov. Zemljiški gospodje so vedno bolj razvijali lastno gospodarstvo in so zato potrebovali za obdelovanje polj kmečko delovno silo. Dodatne obremenitve so se povečevale zaradi večjih potreb plemstva in cerkve po razkazovanju blišča in veljave. Plemiči so izgubili skoraj vse stvarne druţbene naloge, zato pa so več pomena pripisovali stanovskemu videzu, kar je sproţilo ţe kar brezmejno zidanje. Gradivo za vse nove dvorce, palače in graščine so morali pridobiti in navoziti podloţniki na tlaki, kar velja bolj ali manj tudi za baročne

46 Kontler : Tisočletje v srednji Evropi…, str. 148. Prim. Treasure : The making of…, str. 404-405.

48 Merkantilizem: prevladujoči gospodarski sistem evropskega absolutizma v obdobju od odkritja Amerike do meščanskih revolucij (16.–18. st.). Za merkantilizem so značilne močna vloga drţave, t. i.

prvotna akumulacija (trgovskega) kapitala in veljava zlate valute. Drţava je z načrtnimi posegi v gospodarstvo poskušala spodbujati in krepiti trgovino in obrt, da bi povečala svoje narodno bogastvo, s tem pa tudi svojo vojaško in politično moč.

(20)

gradnje zmagovite Cerkve. Samo po sebi se razume, da je denar za plačevanje čudovitih mojstrovin italijanskih in domačih stavbenikov in umetnikov izviral iz izţemanih zemljiških gospostev. Gospodarski poloţaj kmetov je bil izredno slab na Češkem, saj so ti poleg splošnih bremen dobili še nova za popravljanje razdejanja zaradi tridesetletne vojne, kapitalizirala so se zemljiška gospostva, obstajala pa je tudi izredna graditeljska vnema češkega plemstva. V zvezi s Češko je nastal zato pojem »druga kriza fevdalizma« in »drugo tlačanstvo« v drugi polovici 17. stoletja. Zaradi takega poloţaja je češka deţela obuboţala in izbruhnili so večji kmečki upori. Cesar Leopold je zaradi takega spreminjanja gospodarskega poloţaja izdal leta 1680 robotni patent, ki je bil prenovljen leta 1717 in 1738 po ponovnih kmečkih nemirih v okolici Tabora. Robotni patenti in Tractatus de iuribus incorporalibus (razprava o netelesnih pravicah) iz leta 1679 in navodilo dvorne komore cesarja Leopolda I. iz leta 1681 so bili namenjeni uvajanju ukrepov za zaščito kmetov pred prizadevanji zemljiških gospodov za nalaganje novih bremen.⁴⁹

Konec 17. in začetek 18. stoletja sta bila tudi čas intenziviranja poljedelstva, predvsem z nadaljnjim širjenjem natriletnega kolobarjenja ter povečevanjem pridelovanja stročnic in drugih vmesnih posevkov, kar je povečalo pridelavo. Okoli leta 1660 se je v Avstrijo razširila tudi koruza, ki je zaradi posredovanja Turčije od tod dobila tudi ime turščica. Začela je dobro uspevati in je pomembno povečala pridelek.⁵⁰

Tudi v ţivinorejo so začeli vnašati novosti, ki so povečevale uspešnost, predvsem z uvajanjem boljših govejih pasem iz zahodne Evrope in s širjenjem ovčereje, k čemur sta spodbujali porajajoča se manufaktura in njena potreba po volni kot surovini.⁵¹

Hude in teţje razrešljive so bile teţave z niţjimi druţbenimi plastmi. V času baroka, ki je poznal poleg sijaja plemiških palač in baročnih cerkva, poleg številnih dvornih slavnosti tudi bedo in močno druţbeno neenakopravnost, je naraslo število reveţev, beračev in zločincev. Hkrati pa se je v tem času povečal pomen človeške delovne sile; spoznali so, da je pomembna sestavina proizvodnega procesa. Poskus, da bi reveţe pritegnili kot poceni delovno silo, in zamisel, da zločincev ne bi obsojali na

49 Povzeto po Pohl, Wocelka : Habsburžani..., str. 232.

50 Prav tam, str. 232-233.

(21)

smrt, temveč bi jih »koristno« zapirali v prevzgojevalne delavnice oziroma kaznilnice, izvirata iz istega nazora.⁵²

2.5 Izbruh kuge in njene posledice v Habsburškem cesarstvu

Ţe tako teţaven poloţaj prebivalstva so tudi v drugi polovici 17. stoletja, ko so si ljudje šele na pol opomogli od najhujših posledic tridesetletne vojne – še oteţevale kuţne bolezni, predvsem kuga, ki so prihajale nad deţelo v več valovih. Ţe leta 1678 je kuga divjala na Ogrskem in zato so v začetku leta 1679 uvedli v avstrijskih deţelah in zlasti na Dunaju vrsto ukrepov, ki pa so le malo zalegli. Mesta so v primerih napadov takih kuţnih bolezni bila na slabšem kot podeţelje in Dunaj bi naj po novejših ocenah izgubil okoli 50.000 prebivalcev, kar pomeni, da bi naj izgubil okoli tretjino mestnega prebivalstva, vštevši predmestja.⁵³

Val kuge septembra 1679 je bil strahoten. Z Dunaja je beţal vsakdo, kdor si je to mogel privoščiti; pred vsemi drugimi je zbeţal dvor. Zdravnike in bolniške streţnike so lahko zadrţevali samo s silo, celo za kopanje velikih skupinskih grobov – na posamezne pokope ţe zdavnaj ni bilo mogoče misliti – skoraj ni bilo več mogoče poskrbeti, meščanska uprava mesta je skoraj popolnoma razpadla.⁵⁴

Razţivela se je Cerkev, saj naj bi molitve, maše in romarske procesije premagale kugo; marsikateri bogataš se je zaobljubil, da bo postavil kuţni steber ali kapelo, če bo ubeţal smrti. Cesar Leopold se je ob tej priloţnosti zaobljubil in kasneje postavil na Grabnu kuţni steber. Nov močan val kuge je Dunaj nato zajel leta 1713. Večina kuţnih stebrov in znamenj po avstrijskih deţelah izvira iz zaobljub med napadoma kuge leta 1679 in 1713 ter med manjšimi izbruhi nalezljive bolezni v tistih desetletjih.⁵⁵

2.6 Duhovnost v času katoliške obnove in Pietas Austriaca

V drugi polovici 17. stoletja je bila baročna poboţnost katoliškega sveta v polnem razcvetu. Razširilo se je češčenje svetnikov, postavljanje kuţnih znamenj na različnih koncih ter baročno češčenje Marije z mnogimi boţjimi potmi in spominskimi

54 Prav tam.

55 Prav tam, str. 236-237.

(22)

podobami.⁵⁶ Na Slovenskem so značilnosti duhovnega ţivljenja bile podobne. Čas protireformacije je bil »navzven« prepoznaven z verskimi komisijami, ki so jih vodili škofje, kot ljubljanski Tomaţ Hren (1597-1630) ali sekovski Martin Brenner (1585- 1615). Uveljavila sta se dva redova, jezuiti in kapucini, ki sta pomagala pri katoliški obnovi;⁵⁷ brez podpore škofov in delovanja teh dveh redov rekatolizacija ne bi uspela.

Stanje je bilo drugačno v Prekmurju, kjer so bile razmere zaradi pripadnosti Ogrski različne od notranjeavstrijskih, vsekakor bolj naklonjene vztrajanju v protestantizmu.⁵⁸

Pri oţivitvi verskega ţivljenja med ljudmi so pri procesu katoliške obnove morali začeti marsikje skoraj od začetka. Najprej so na sinodah izobrazili in na spremembe pripravili duhovnike. Pridige vernikom so bile pogosto namenjene temam in verskim resnicam, ki so jih protestanti razlagali drugače, npr. svetnikom, češčenju Marije in evharistiji, saj se je katoliška Cerkev zavedala pomena verskih nagovorov za vernike.⁵⁹

Kar zadeva ţe omenjene jezuite, so ti skrbeli predvsem za šolstvo, prirejali so procesije, duhovne vaje, opravljali ljudske misijone in ustanavljali ter usmerjali delovanje bratovščin in kongregacij. Prva na Kranjskem oziroma v Ljubljani je bila kongregacija Marjinega vnebovzetja, namenjena študentom, naslednja pa kongregacija Marjinega brezmadeţnega spočetja, namenjena meščanom, obrtnikom in trgovcem. Za plemstvo so jezuiti pomagali ustanoviti bratovščino sv. Rešnjega telesa.⁶⁰

Kapucini so prišli na Slovensko zaradi oznanjevanja boţje besede, kar je bil pomemben del njihove pastoralne dejavnosti. Pri pridiganju so se drţali načela, da je temelj Sveto pismo, ne pa posvetne modrosti. Pri tem so uporabljali domač, slovenski jezik in pripomogli k razvoju slovenske knjiţevnosti. Znan kapucinski pridigar, Janez Svetokriški (1646-1714) je na primer objavil Sveti priročnik (Sacrum Promptuarium), ki je vseboval primere pridig. Druga literarna in gledališka zvrst, ki so jo gojili kapucini, so bile pasijonske procesije. Znan je Škofjeloški pasijon, ki je nastal pred letom 1721.

Gre za prvi ohranjeni dramski tekst v slovenščini, ki nam priča o poboţnosti premišljevanja skrivnosti boţjega učlovečenja in Kristusovega trpljenja v času katoliške obnove in baroka. Kapucini so bili znani tudi po spovedovanju, posebej pa so se denimo izkazali pri kugi med letoma 1679 in 1682, ko so prizadevno delili bolnikom

57 Več o poslanstvu in delovanju obeh redov v : Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Benedik, Metod).

Celje : Mohorjeva druţba, 1991, str. 140-147.

58 Prav tam, str. 132-134.

59 Prav tam, str. 135-136.

60 Prav tam, str. 140-143.

(23)

zakramente in jim prostovoljno stregli.⁶¹ Redovniki, najbliţe Turnišču, so bili frančiškani v Ormoţu in Varaţdinu, kapucini v Radgoni in jezuiti v Gradcu in Zagrebu.

V obdobju baroka so se na Slovenskem poleg ţe omenjenih poboţnosti in oblik verskih skupnosti razvile najrazličnejše bratovščine, med njimi npr. svetega Rešnjega telesa, svetega Roţnega venca ipd., ki so poleg v prvi vrsti verskega udejstvovanja skrbele tudi za dobrodelnost. Ljudje so v tem času redno hodili k bogosluţju, cerkve naj bi postajale premajhne za vse prebivalstvo, ki je tudi med letom redno prejemalo zakramente.⁶² V zvezi s poboţnostjo v tem času se je uveljavil izraz »Pietas Austriaca«.

2.6.1 Pietas Austriaca

»Pietas Austriaca« ali tudi »avstrijska poboţnost« se nanaša na oblike verske prakse Habsburške hiše, ki je prišla do največjega izraza v 17. stoletju v okviru procesa protireformacije in katoliške obnove. Zgledi te poboţnosti so vplivali na podloţnike in druge sloje, ki so se zgledovali po svojih vladarjih.⁶³ V grobem se je poboţnost poleg češčenja Najsvetejšega, ki je bilo na prvem mestu, odraţala na treh drugih področjih.

Prvo je bilo češčenje kriţa, drugo češčenje Marije in tretje češčenje nekaterih svetnikov.⁶⁴ Da je bila poboţnost do Najsvetejšega zelo ţiva in pomembna, potrjujejo vizitatorji tistega časa, ki so bili posebno pozorni na češčenje in hranjenje Najsvetejšega. Kar zadeva odnos do kriţa, je šlo na eni strani za vţivljanje v Jezusovo trpljenje, s čimer so se verniki ţeleli spokoriti, na drugi strani pa se na ta način boriti proti »nevernikom« - heretikom in muslimanom. Zanimivo je npr. dejstvo, da so se vladarji izogibali bitkam na petek, da bi izkazali čast Jezusu za njegovo ţrtvovanje na kriţu.⁶⁵

V času ko je bila Habsburška monarhija najobseţnejša, se je pri vladarjih kazala zavest, da je ta oblast znak boţjega poslanstva in milosti ter da mora za svoj obstoj sloneti na veri prednikov, predvsem na češčenju evharistije.⁶⁶ Pomembno vlogo je v času bojev proti Turkom igrala Marija, ki je predstavljala zavetnico krščanske vojske, pomočnico kristjanov in ki so ji zato pripisovali tudi vlogo zmagovalke v pomembnih bitkah proti Turkom. V njeno čast so zgradili in obnovili številne cerkve, Leopold I. pa

61 Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Benedik, Metod). Celje : Mohorjeva druţba, 1991, str. 143-147.

62 Prav tam, str. 149-150.

63 Coreth, Anna : Pietas Austriaca : Österreichische Frömmigkeit im Barock. Wien : Verlag für Geschichte und Politik Wien, 1982, str. 7.

65 Prav tam, str. 39-40.

(24)

je Marijo pojmoval kot cesarico in kraljico.⁶⁷ V času baroka so se razvila tudi številna Marijina romanja. Cesar Leopold je rad romal v Mariazell na avstrijsko Štajersko, medtem ko so nekoč priljubljena romanja k Mariji v Turnišču zaradi protestantizma in stalne turške nevarnosti v 17. stoletju očitno prenehala, saj jih vizitatorji niti ne omenjajo niti o njih ne poizvedujejo.

V okviru »Pietas Austriaca« se je razvilo tudi češčenje »vladarskih« svetnikov.

Leopold I. je tako imel za svojega posebnega zavetnika Babenberţana in mejnega grofa Leopolda III. ( 1073 – 1136), ki je od njegove kanonizacije 1485 spadal med zavetnike Habsburţanov, leta 1663 pa je postal zavetnik »Avstrije« in mesta Dunaj.⁶⁸ Podobno so se v času baroka poleg Leopolda pojavila in zasidrala med ljudmi imena kot Marija, Joţef, Terezija, Karel, Janez Nepomuk.⁶⁹ Če se ozremo na Turnišče, vidimo podobnost pri poudarjanju pomena vladarskih svetnikov tudi na Ogrskem. O tem nam najbolj nazorno pričajo ravno stenske slikarije v stari turniški cerkvi. Prizori iz ţivljenja sv.

Ladislava, soimenjaka naročnika fresk iz druţine Bánffy, in oltarne slike sv. Štefana in sv. Ladislava na glavnem oltarju so pričevalci tega, da so se tudi plemiči na Ogrskem priporočali svojim zavetnikom, še posebej, ker so jih imeli za ustanovitelje samostojne drţave.

Vero v Marijino brezmadeţno spočetje je v 2. polovici 17. stoletja spodbujal Janez Ludvik Schönleben (1618-1681), ki si je za ţivljenjsko nalogo zadal prizadevanje za razglasitev dogme o brezmadeţnem spočetju. Ob tem je dosegel veljavo med takratnimi evropskimi teologi.⁷⁰

67 Coreth, Anna : Pietas Austriaca : Österreichische Frömmigkeit im Barock. Wien : Verlag für Geschichte und Politik Wien, 1982, str. 45, 46, 57.

68 http://www.aeiou.at/aeiou.encyclop.l/l518333.htm , (pridobljeno 30. 3. 2010, 11:00)

69 Coreth, Anna : Pietas Austriaca : Österreichische Frömmigkeit im Barock. Wien : Verlag für Geschichte und Politik Wien, 1982, str.

70 Miklavčič, Maks : Schönleben Janez Ludvik. Slovenski biografski leksikon. Knjiga III Raab-Švinkaršič, Ljubljana : SAZU 1960-1971, str. 236-240.

(25)

3 Zagrebška škofija v drugi polovici 17. stoletja

Zagrebška škofija, katere del je bila ţupnija Turnišče, je od svoje ustanovitve leta 1094 spadala pod ostrogonsko (esztergomsko) nadškofijo, po letu 1180 pa pod metropolita v Kalocsi.⁷¹ V 17. stoletju je zaradi turških vpadov in zasedbe bila brez nekaterih svojih predelov, nekaterih pa ni mogla duhovno oskrbovati ţe zaradi turške bliţine same.

Drugo polovico 17. stoletja so v zagrebški škofiji zaznamovali škofje Petar Petretić (1648-1667), Martin Borković (1667-1687), Aleksander Ignacij Mikulić (1688- 1694) in Stjepan Seliščević (1694-1703). Za diplomsko nalogo sta pomembna zlasti prva dva, zato bom orisal glavne značilnosti njunega delovanja in takratne verske razmere.

3.1 Obdobje škofa Petra Petretića (1648-1667)

Prvi škof, ki je zaznamoval zagrebški škofijski sedeţ v drugi polovici 17.

stoletja, je bil Petar Petretić, ki se je rodil okoli leta 1604 revnim staršem neplemiškega rodu v vasi Sošice. Te so se nahajale na območju Ţumberka in so spadale pod posest slovenske oziroma kranjske Kostanjevice. V mladosti ga je zagrebški škof Petar Domitrović (1611-1628) vzel k sebi na dvor in mu tudi omogočil šolanje, ki ga je začel pri jezuitih v Zagrebu, nato pa nadaljeval na Hrvaškem zavodu na Dunaju in bil nekaj časa njegov upravitelj. Ko je bil še na Dunaju, je bil leta 1632 s strani škofa Franja Ergelskega (1628-1637) imenovan za zagrebškega kanonika, decembra 1633 pa je kot poslanec zagrebškega kapitlja urejal preskrbo zavoda. Ni znano točno kdaj, vendar je najverjetneje medtem dokončal študij, bil posvečen v duhovnika, se vrnil v Zagreb in postal dekan zagrebškega kapitlja. Med letoma 1635 in 1639 je bil upravitelj zagrebškega semenišča, leta 1640 pa je bil imenovan za kalniškega arhidiakona. V letu 1643 je postal zagrebški ali veliki prošt.⁷²

Ko je umrl škof Martin Bogdan (1643-1647), je bil Petar Petretić s strani cesarja Ferdinanda III. 4. februarja 1648 imenovan za zagrebškega škofa. Papeţ je njegovo

71 Zagrebački biskupi i nadbiskupi (ur. Mirošević, Franko; dalje: Zagrebački biskupi…, ur. Mirošević).

Zagreb: Školska knjiga, 1995, str. XII.

72 Prim. Zagrebački biskupi…, ur. Mirošević, str. 333. Lukinović, Andrija: Zagreb – devetstoljetna biskupija (dalje: Lukinović : Zagreb…). Zagreb: Glas Koncila, 1995, str. 205.

(26)

imenovanje potrdil čez eno leto, 1. februarja 1649. Malo pred koncem svojega ţivljenja in škofovanja v Zagrebu ga je Leopold I. 6. julija 1667 imenoval za nadškofa v Kalocsi, vendar tega mesta ni nikoli zasedel. V času imenovanja je bil na zdravljenju v Varaţdinskih toplicah, kmalu nato pa je v Zagrebu 12. oktobra 1667 umrl po daljši bolezni.⁷³

V času svojega škofovanja si je Petretić prizadeval za napredek pri uniji s pravoslavci, za širjenje knjig, s čimer je omogočil boljšo pastoralo, in za pomoč katoličanom na območju Slavonije, ki je bila takrat pod Turki. Za verski pouk ljudi in za pomoč duhovnikom je bila zelo pomembna izdaja knjige iz leta 1651, ki jo bom navedel s celim naslovom, saj je zelo zanimiv: »Szveti Evangeliomi, Koteremi ∫zvéta Czírkva Zagrebecska Szlovenzka, okolu godi∫csa, po Nedelye te Svetke sive: z iednem kratkem Catechi∫musem, za nevmetelne lyudi ha∫znovitem: Szvetlóga i Vi∫zokopo∫tuvanoga Goszpodina Goszpodina Petra Petreticsa, Bi∫kupa Zagrebecskoga Oblaztjum, i ztro∫kom i Szlovenzkem ∫zlovom na ∫zvetlo vun dani i ∫tampani. Vu Nemskom Gradcze na jezero ∫sezt zto petde∫zét i pervo leto.« Petretić je knjigo naročil in plačal, podpisal se je tudi pod uvod, ki ga je, kakor tudi večino knjige, napisal jezuit Nikola Krajačević Sartorius (1582-1653). Knjiga je bila kar dvesto let uradni evangeliar zagrebške škofije in sto let tudi njen glavni katekizem. Bila je zbirka nedeljskih evangelijev, ki je vsebovala še predgovor, duhovne pesmi in na koncu katekizem.⁷⁴

Petretić je v uvodu k »Evangeliomom« zapisal namen knjige in tako posredno opisal tudi razmere v škofiji, kot so jih videli neredki cerkveni dostojanstveniki.

Lekcionar in katekizem sta bila namenjena duhovnim pastirjem v zagrebški škofiji, ki bi ga naj uporabljali za pastoralno delovanje. Zagrebški škof jim je očital, da mnogi med njimi raje pasejo sami sebe in bolj mislijo na denar, kot pa na to, da bi svoje vernike učili duhovnih naukov, ki so potrebni za zveličanje njihovih duš. Obstajalo je veliko ljudi, ki niso niti poznali, kaj šele razumeli osnovnih naukov katoliške veroizpovedi, ki se nahajajo in so razloţeni v katekizmu. Čas sredine 17. stoletja bi po Petretiću tako lahko označili kot obdobje nemoralnega ţivljenja tako med verniki kot nekaterimi duhovniki, širjenja praznoverja, verske brezbriţnosti in neznanja v zagrebški škofiji.

73 Zagrebački biskupi…, ur. Mirošević, str. 339 ; Prim. Lukinović : Zagreb…, str. 207.

74 Lukinović : Zagreb…, str. 206. Prim. Zagrebački biskupi…, ur. Mirošević, str. 335-339.

(27)

Kajkavski zagrebški katekizem so v Prekmurju uporabljali v Beksinskem arhidiakonatu, kamor je spadalo Turnišče, občasno pa tudi na območju győrske škofije.⁷⁵

Naslednje Petretićevo pomembno polje delovanja je bilo, kakor sem ţe omenil, urejanje odnosov s pravoslavnimi verniki, ki so ţiveli na področju zagrebške škofije.

Prizadeval si je za ureditev razmerja s pravoslavnimi, tako imenovanimi Vlahi, ki so se zaradi Turkov preselili na območje zagrebške škofije. Nekateri so postali grkokatoliki ali uniati, ki so imeli tudi svojo škofijo v Marči. Do pravoslavnih vernikov se je Petretić obnašal strogo in odločno in dosegel določeno mero poslušnosti njihovih duhovnikov in vodij ter na področju ţupanij Varaţdin in Kriţevci dosegel relativen mir.⁷⁶ Bil je tudi prvi zagrebški škof, ki je aktivno pomagal katoličanom v tistem delu zagrebške škofije v Slavoniji, ki je bila pod turško oblastjo. Med drugim sta v času Petretića na Hrvaškem bila ustanovljena frančiškanska samostana v Čakovcu, ki ga je leta 1659 ustanovil ban Nikola Zrinski, in samostan v Kriţevcih, ki ga je škof odstopil frančiškanom potem, ko so ga bili zapustili avguštinci. Osnoval je še vezilsko delavnico za zagrebško stolnico ter zaradi poţarne varnosti dal z opečnimi strešniki prekriti katedralo in škofijski dvorec.⁷⁷

3.2 Obdobje škofa Martina Borkovića (1667-1687)

Martin Borković se je rodil leta 1597 v vasi Domagović, v revni plemiški druţini, ki se je ukvarjala s kmetovanjem. Ko je bil Martin odrasel mladenič, se je šel izobraţevat v Zagreb na jezuitsko gimnazijo, ki jo je končal leta 1627. V gimnazijskih letih se je izkazal kot eden najboljših učencev in velik častilec Marije. Po končani gimnaziji je bil sprejet med pavlince, čas redovniškega noviciata pa je preţivel v samostanu Lepoglava, kjer je v tistem času imel sedeţ tudi vrhovni poglavar pavlinskega reda. Naslednje leto je izrekel redovne zaobljube. Redovni predstojniki so ga poslali na jezuitski zavod v Olomouc na Moravsko, kjer je dosegel magisterij iz filozofije in bil posvečen v diakona. Študij je nadaljeval na Germaniku v Rimu, ki ga je dokončal z doktoratom iz teologije in bil tam leta 1635 posvečen v duhovnika. V času svojega bogatega in pestrega redovništva je bil med drugim tudi trikrat vrhovni

75 Škafar, Vinko : Prekmurski katoličani in kajkavske verske knjige do leta 1777. Pisec sedmerih luči : zbornik s simpozija o Miklošu Küzmiču. Moravske Toplice : Občina ; Murska Sobota : Pomurski naddekanat ; Petanjci : Ustanova dr. Štiftarjeva fundacija, 2005, str. 115.

76 Zagrebački biskupi…, ur. Mirošević, str. 337.

77 Prav tam, str. 334, 337, 338.

(28)

predstojnik pavlincev. Papeţ, oziroma rimska Kongregacija za širjenje vere, ga je leta 1667 imenovala za načelnika tistih pavlincev, ki so bili kot misijonarji poslani na Ogrsko, da bi tam zatrli protestantizem in obnovili katolištvo ter jo versko prenovili.

Vodja misijonske odprave pa je bil le za kratek čas, saj je ţe istega leta umrl njegov predhodnik na škofijskem sedeţu, Petar Petretić.⁷⁸

Cesar Leopold I. je Martina Borkovića 19. novembra 1667 imenoval za zagrebškega škofa, papeţ pa je njegovo imenovanje potrdil 11. junija 1668. Na presenečenje vseh je bil prav on izbran za Petretićevega naslednika. Borković sprva ni ţelel sprejeti škofovske funkcije, vendar naj bi, na prigovarjanje ministrov, magnatov in samega cesarja vendarle popustil in sprejel nalogo, ki mu je bila v prvi vrsti zaupana predvsem zaradi domnevno največje zvestobe cesarju med moţnimi kandidati.

Habsburţan Leopold I. se je prav v tem času ţe ukvarjal z velikaško zaroto na Ogrskem in si je gotovo ţelel in izbral sebi zvestega kandidata. Borkovićeva posebnost in prednost pri izvolitvi je bila, da ni bil visok dostojanstvenik v zagrebški škofiji, ampak je spadal v red pavlincev, ki so bili tudi duhovniki ali duhovni oskrbniki na dunajskem dvoru, kamor je Borković osebno večkrat šel po opravkih kot vrhovni predstojnik in vikar pavlincev. Zagrebški škof je postal šele pri svojih sedemdesetih letih, čeprav se je drugim zdel mlajši.⁷⁹ Ko je po posvečenju za boţič leta 1668 prišel na svoje škofijsko mesto, ga tam niso toplo in častno sprejeli. Kanoniki se niso mogli sprijazniti s tem, da je bil za škofa izvoljen redovnik, in to celo pavlinec, ter da ni bil izbran kateri izmed njih. Dodatno pa so stvar zaostrile še splošne cerkvene in druţbene okoliščine ter razmerje med zagrebškim kapitljem (kaptolom) in krajevnim škofom. Kljub takemu sprejemu naj bi si Borković s svojim delovanjem in zgledom ţe kmalu pridobil naklonjenost in spoštovanje novih sodelavcev.⁸⁰ Leta 1684 naj bi škof oslepel, zato je zaprosil za oprostitev branja brevirja, naslednjega leta pa iz istega razloga ni praznoval svoje zlate maše. Ko se mu je leta 1687 povrnil vid, je bil v zagrebški katedrali ob zlatomašnem slavju 9. marca umeščen za bačko-kalocskega nadškofa in metropolita s pridrţanjem uprave nad zagrebško škofijo. Umrl je 31. oktobra 1687, potem ko je preţivel devetdeset let in bil skoraj dvajset let na čelu zagrebške škofije.⁸¹

Kot škof je bil kljub svoji starosti neutruden, veliko je potoval in vizitiral po svoji škofiji, pridigal, svetoval, grajal in bodril, da bi na ta način odpravil napake in

78 Zagrebački biskupi…, ur. Mirošević, str. 341-344.

79 Prav tam, str. 343-344.

80 Prav tam, str. 349. Prim. Lukinović : Zagreb…, str. 209-210.

81 Zagrebački biskupi…, ur. Mirošević, str. 345-346. Prim. Lukinović : Zagreb…, str. 215.