Turniška ţupnija in Turki

197 Simoniti : Turški vpadi, str. 102-103.

198 Prav tam, str. 103.

199 Grafenauer, Bogo: O turški oblasti in o nastanku drobne zemljiške posesti v Prekmurju. Prekmurski Slovenci v zgodovini (ur. Grafenauer, Bogo). Murska Sobota : Pomurska zaloţba, 1961, str. 86-87.

200 Simoniti : Turški vpadi, str. 105.

201 Več o tem glej podpoglavje 5.2.2 Turniška ţupnija in Turki.

Pravega miru v Prekmurju dejansko ni bilo vse do leta 1684, ko so Turki vpadli v dolnje Prekmurje in ob tem poţgali Lendavo. Razmere so se občutno umirile po letu 1690, ko je prišla nazaj v krščanske roke Kaniţa.²⁰²

202 Simoniti : Turški vpadi, str. 105.

5 Zgodovina (pra)župnije Turnišče 5.1 Začetki župnije in turniška cerkev

Med najstarejše ţupnije v Prekmurju sodi tudi turniška (pra)ţupnija, ki bi ji lahko prisodili vsaj 900 let obstoja. V tem času se je v njenem ţivljenju zgodilo mnogo različnih stvari, tako da njene cerkvene zgodovine ni mogoče predstaviti v preglednem opisu, zato bom orisal le nekatere pomembnejše dogodke.²⁰³

Ko je bila leta 1094 ustanovljena škofija v Zagrebu, je Prekmurje prišlo pod njeno cerkveno upravo. S pomočjo ogrskega kralja Ladislava I. in duhovnikov iz ţupanij Zala in Somogy, katerim je kralj naročil, naj pojdejo v zagrebško škofijo, je prvi zagrebški škof Duh ob ustanovitvi v njej uvedel dušno pastirstvo. Ti duhovniki so morali biti slovanskega izvora, da so mogli prevzeti nalogo dušnega pastirstva.

Najkasneje v tem času je nastala tudi ţupnija Turnišče. Prvotno je obsegala ozemlje med rekama Ledavo in Muro, kar danes predstavlja področje ţupnij Turnišče, Beltinci, Črenšovci, Dokleţovje, Odranci in Velika Polana.²⁰⁴

Kraj, na katerem še danes stoji turniška cerkev, naj bi se prvotno imenoval Črnec. Ime Črnec je bilo po mnenju Ivana Zelka osebno ime moţa, ki je imel v posesti zemljo okoli turniške cerkve. V bliţini tega naselja je morala biti manjša staroslovenska utrdba – »turen«. Tako so ozemlje okoli turna poimenovali kot Turnišče. Več stoletij dolgo sta bila kraja Črnec, kjer je stala cerkev, in Turnišče dve ločeni naselbini. Tako naj bi bil šele v novem veku naseljen ves prostor med njima.²⁰⁵

Na ozemlju turniške ţupnije je do leta 1267 gospodovala slovanska rodbina svobodnjakov Jure, ki so bili tudi oskrbniki ţupnijske cerkve. Pred letom 1265 so med to rodovino in dolnjelendavskimi Haholdi, poznejšimi Bánffyji, potekali srditi boji, ropanja in poţigi. Da bi preprečil nadaljnje širjenje sovraţnosti, je vmes posegel ogrski kralj Bela IV. in z listino določil način sprave. Leta 1267, ko se prvič omenja Marijina cerkev v Črncu, je v tej cerkvi prišlo do spravnega bogosluţja, ki so se ga udeleţili člani rodbine Jure. Ti so se morali nato umakniti iz turniške ţupnije na Goričko, kjer so v zameno dobili 7 vasi: Gornje Petrovce, Sveti Benedikt in 5 sosednjih vasi. Patronat nad

203 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 224.

204 Prav tam.

205 Prav tam.

turniško cerkvijo so po odhodu rodovine Jure prevzeli dolnjelendavski Haholdi-Bánffyji in ga obdrţali do svojega izumrtja v moški liniji leta 1644.²⁰⁶

Prebivalstvo v turniški praţupniji je počasi naraščalo, zato so morali ţupnijsko cerkev povečati. V drugi polovici 14. stoletja, nekje pred letom 1383, so gotsko ladjo stare cerkve prizidali k romanski cerkveni stavbi, le to pa spremenili v svetišče oziroma prezbiterij. Novo ladjo so kmalu po njeni postavitvi tudi poslikali: tako v prezbiteriju kot v ladji. Poslikave datirajo v leta 1383 in 1389. Pri tem projektu je sodeloval znani slikar Janez Akvila iz Radgone.²⁰⁷

Freske v turniški cerkvi pričujejo, da je bila cerkev romarska. V njej je bila v prvi polovici 14. stoletja na loku okrog apside naslikana devica Marija – zavetnica s plaščem. Ţupljani in romarji so na oltarju domnevno mogli videti čudodelno Marijino podobo, nad oltarjem pa ţe omenjeno fresko; k Mariji so se prihajali zaupat in prosit za pomoč. Na drugi sliki iz leta 1383 so predstavljene štiri osebe iz rodbine Bánffy, patronov cerkve, kako se z molitvijo obračajo k Mariji, ki sedi na tronu in v naročju drţi Jezusa. Ta slika je izraz roteče molitve, ki naj bi obiskovalce Marijinega svetišča v Turnišču pozivala k molitvi. Vsekakor je bila slika za vernike in romarje vzpodbuda, da so prihajali v Turnišče in se, kakor njihovi zemljiški gospodje, priporočali Mariji.²⁰⁸

Joţef Košič, avtor Starin ţeleznih ino salajskih slovenov, pravi, da so romarji iz Štajerske, Hrvaške in Madţarske prihajali v turniško cerkev k Mariji »na püstini« in govorili o čudeţnih ozdravljenjih različnih bolezni, ki so jih doţiveli na Marijino priprošnjo. Za Nikolaja Bánffyja, ki je bil slavonski ban in je na donatorski sliki iz 1383, piše, da naj bi se pred praznikom Marijinega vnebovzetja postil ob kruhu in vodi, na sam praznik pa naj bi prišel peš s procesijo iz Lendave v Turnišče in tu prejel zakramente, če pač ni bil zadrţan zaradi drţavnih poslov. Da bi laţje in hitreje prišel do turniške cerkve, naj bi dal pri Radmoţancih skozi gozd narediti bliţnjico in tako je nastalo novo naselje Banuta, kar pomeni banska pot.²⁰⁹

5.2 Turnišče v zgodnjem novem veku

Romanja so v 17. stoletju zaradi turških vpadov in reformacije bila ovirana in so skoraj zamrla. Nov razcvet je prineslo šele 18. stoletje. O tem nam priča bakrorez, ki je

206 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 224.

207 Prav tam, str. 225. ; Zadnikar, Marijan ; Balaţic, Janez : Turnišče : Zgodovinska in umetnostna podoba farne cerkve (dalje : Zadnikar, Balaţic : Turnišče). Murska Sobota : Pomurska zaloţba, 1994, str. 31.

208 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 225.

209 Prav tam.

nastal sredi 18. stoletja in iz katerega so za romarje izdelovali slike turniške cerkve z Marijino podobo. Na sredi slike se pod Marijinim nogami nahaja latinski napis, ki se preveden v slovenščino glasi: »Blaţeno Marijo Devico častijo v Turnišču blizu reke Mure v zagrebški škofiji na veleposestvu grofov Csákyjev«. Napis nam torej razkriva, da je bakrorez nastal še v obdobju, ko je Turnišče spadalo pod zagrebško škofijo, to je pred letom 1777.²¹⁰

Joţef Košič je zapisal, da so pred sklenitvijo zakona k Mariji v Turnišču romali tudi zaročenci, da bi si zagotovili njen blagoslov v zakonu. Med ljudmi je bilo razširjeno prepričanje, da so tisti zakonci, ki niso poromali k Mariji, trpeli zaradi medsebojnih prepirov. Sluţinčad si je pred vstopom v sluţbo zagotovila pravico, da je smela najmanj enkrat letno romati k Mariji v Turnišče.²¹¹

V času turških vpadov so na območju turniške ţupnije propadli kraji: Črnec, kjer stoji turniška cerkev, in naselja ob reki Ledavi: Bratkovci, Blaţovci in Ivanci. Naselje Črnec je propadel in po stoletjih so izginile tudi sledi, katera zemljišča so nekoč spadala vanj. Tako je v 18. stoletju zaradi tega nastal spor, na katerem ozemlju stoji turniška cerkev: ali na ozemlju Nedelice, saj je naselbina Črnec mejila na Nedelico, ali na ozemlju Turnišča. Spor je reševala ţupanijska oblast, ki je 17. aprila 1777 zaslišala 13 svobodnjakov iz bliţnje in daljne okolice in 8 prič iz vrst kmetov. Iz izjav se da razbrati, da nobena stran v sporu ni ţelela popustiti, zato so ga še večkrat reševali, dokončno pa je bil rešen 2. junija 1824.²¹²

Podoben zemljiški spor je nastal v turniški ţupniji zaradi Bratkovcev, Blaţovcev in Ivancev, treh izginulih krajev ob reki Ledavi. Leta 1569 so kraji še obstajali, leta 1648 pa so bili opustošeni in leto kasneje jih niso več navajali. Vizitacijski zapisnik zagrebške škofije iz leta 1688 o njih pravi, ko našteva kraje ţupnije Turnišče: »Razen teh so obstajali prej še trije drugi, namreč: Blaţovci, Bratkovci in Ivanci. Toda v časih nasilja so propadli.« Ozemlje teh izginulih krajev je obstajalo na obeh straneh Ledave.

Ko se je po letu 1647 nekdanje Bánffyjevo zemljišče razdelilo na dva dela, na lendavsko in beltinsko gospostvo, je med njima nastal spor glede ozemlja zgoraj omenjenih krajev, ki so bili na severni strani Ledave. Ozemlje si je lastilo beltinsko gospostvo, ker so nekdaj ti kraji spadali v turniško ţupnijo. Ker pa je bilo ozemlje na

210 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 225.

211 Prav tam.

212 Prav tam, str. 225-226.

severni strani Ledave, si ga je prisvajalo lendavsko gospostvo. V Drţavnem arhivu v Budimpešti je zemljevidna skica iz leta 1769, ki prestavlja sporno ozemlje. ²¹³

5.2.1 Protestantizem v turniški župniji

Glede tega kdaj in kako dolgo je turniška ţupnija postala in prenehala biti protestantska nimamo dovolj natačnih podatkov iz virov. V obstoječi literaturi se čas prihoda protestantizma v Turnišče postavlja v različna obdobja. Po mnenju Andreja Hozjana je bil »po letu 1550 po volji zemljiških gospodov na sedeţu ţupnije v Turnišču odstranjen rimokatoliški ţupnik in nastavljen luteranski. Ali se je nova vera med ljudmi hitro prijela ali ne, ne vemo.«²¹⁴ Po mnenju Ivana Zelka pa so se »pred letom 1649 turniške cerkve za nekaj časa polastili luterani.«²¹⁵ Podobno je Zelko zapisal še v temle stavku: »Pred turniškim ţupnikom Jakobom Jurkovičem (ţupnik 1649) je prišla turniška cerkev za nekaj časa pod vpliv protestantskih pridigarjev, ki so skušali ljudstvo pridobiti za novo vero.«²¹⁶ Konec protestantizma naj bi po mnenju Ivana Škafarja nastopil po letu 1608, ko je Krištof Bánffy prestopil v katolištvo in začel na svojem ozemlju s pomočjo jezuitov spreobračati prebivalstvo v katoliško veroizpoved,²¹⁷ ali po mnenju Ivana Zelka (malo) pred letom 1649,²¹⁸ ko je bila tu opravljena prva katoliška vizitacija s strani zagrebške škofije. Po mojem osebnem sklepanju na podlagi prebrane literature in če povzamem opisano problematiko v podpoglavju 4.2 Protestantizem in protireformacija, bi mogel zapisati, da je vsaj do leta 1574 v Turnišču deloval katoliški duhovnik. Med letoma 1595 in 1608 je bil tu kalvinski duhovnik, ki je širil kalvinsko smer protestantizma. Po letu 1608 naj bi ţupnija dobila katoliškega duhovnika, ki naj bi znal jezik tukajšnjega slovenskega prebivalstva. Katoliška naj bi ostala tudi v času brez pisnih virov o dogajanju na verskem področju te ţupnije vse do leta 1649, ko je bila tukaj prva ohranjena vizitacija zagrebške škofije.²¹⁹

Kot sem ţe omenil, Ivan Zelko piše, da so se pred letom 1649 turniške cerkve za nekaj časa polastili luterani. O tem pripoveduje vizitacijski zapisnik iz leta 1688. V cerkvi naj bi bili takrat dve priţnici, manjša in tesnejša je stala ob severni steni, s katere

213 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 226.

214 Hozjan, Andrej : Občina Črenšovci v valovih zgodovine. Občina Črenšovci. Murska Sobota, 2008, str.

18.

215 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 227.

216 Zelko, Ivan : Zgodovina Bistric v Prekmurju. Sad ljubezni do Boga in domovine. Murska Sobota, samozaloţba, 1972, str. 7.

217 Škafar : Gradivo, str. 103, 113.

218 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 227.

219 Škafar : Gradivo, str. 103, 112-113, 120.

naj bi predikanti zapeljevali prebivalce. Med njimi naj bi kroţilo verovanje, da je hudič enega od predikantov vrgel s priţnice in takrat da je turniška cerkev nehala biti luteranska. Isti zapisnik pravi tudi, da v ţupniji ţivijo še mnogi krivoverci in sektaši.²²⁰ Vizitacijski zapisniki zagrebške škofije za ţupnijo Turnišče prinašajo sicer še mnogo drugih informacij, vendar jih do sedaj ni še nihče strokovno in v večjem obsegu obdelal, zato nimamo toliko informacij o ţivljenju in dogajanju v njej. V prihodnosti bi bilo vredno to vrzel zapolniti.

5.2.2 Turniška župnija in Turki

Turniško ţupnijo so zelo prizadeli Turki, njihova oblast in vpadi. Po mnenju Ivana Zelka so Turki leta 1664 pri vračanju po porazu v bitki pri Modincih (pri Monoštru) poţgali tudi Turnišče. Temu problemu bom več pozornosti namenil pri analizi vizitacijskih zapisnikov. Zaradi poţara naj bi bilo popolnoma uničeno ţupnišče, ki naj bi bilo ob cerkvi, in okoliške hiše v Črncu. V poţaru naj bi bila prizadeta tudi cerkev, vendar ne v celoti, ampak predvsem njena streha in ostrešje. Vizitacijski zapisnik iz leta 1669 pravi o cerkvi, da je »v celoti zidana, obenem z zvonikom. Streha je na novo prekrita nad ladjo in zvonikom s hrastovimi skodlami; streha nad zakristijo je prav tako na novo prekrita z opeko. V ladji je velik del lesenega stropa poslikan, na oboku so starinske slike…« Enako stanje je bilo tudi leta 1688. Šele vizitacijski zapisnik iz leta 1716 pravi, da je turniška cerkev vsa obokana. Zato po mnenju Zelka ni res, da bi cerkev pogorela tako, da bi ostale le gole cerkvene stene ladje, kot piše nekdanji turniški ţupnik Štefan Salaj, kajti potem bi pogorel tudi leseni strop.²²¹ Kot rečeno, bom več o tem problemu napisal pri analizi vizitacij, kjer ugotavljam, da poţara leta 1664 v obliki, kot ga omenjata Zelko in Salaj, sploh ni bilo.²²²

Pri cerkvi naj torej zaradi poţara ne bi bilo varno bivati, zato naj bi v trgu uredili novo ţupnišče. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1669 piše, da je ţupnišče ţe v trgu Turnišče. Leta 1675 so ob novem ţupnišču zgradili kapelo sv. Antona za hranjenje Najsvetejšega, ker je bilo od novega ţupnišče do ţupnijske cerkve daleč (cca. 800m) in je tukaj bilo bolj varno. To sporoča vizitacijski zapisnik iz leta 1688.²²³

220 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 227.

221 Povzeto po: Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 226. Prim. Salaj, Štefan : Cérkev törjanska, nigda z-iménom: czérkev Bl. D. Márie v-nébovzéte za pod logom. Nájszvetejsega Szrca Jezusovoga veliki kalendár za lüdsztvo. št. 2, leto 1905, str. 68.

222 Glej podpoglavje 6.4.3 Cerkev.

223 Zelko : Zgodovina Prekmurja, str. 226-227.

6 Kanonične vizitacije kot zgodovinski vir 6.1 Kanoničme vizitacije in njihovo raziskovanje

Na poseben pomen kanoničnih vizitacij je opozoril dvanajsti kongres cerkvenih arhivistov v Neaplju od 3. do 6. oktobra 1978, na katerem je bila problematika vizitacij obravnavana z arhivističnega in historiografskega stališča. Kongres je pokazal posebno vrednost kanoničnih vizitacij kot zgodovinskega vira. Tudi sodobno zgodovinopisje, ki namesto politične zgodovine v svoje središče vse bolj postavlja zgodovino celotnega ţivljenja v preteklosti, se vse bolj usmerja k raziskovanju najrazličnejših struktur in skupnosti. Tako je pripomoglo tudi k ponovnemu ovrednotenju pomena vizitacij za najrazličnejše raziskave preteklosti.²²⁴

Najdlje so pri evidentiranju in raziskovanju vizitacij prišli Francozi. Ti so ţe leta 1977 izdali prvi zvezek Repertorija pastoralnih vizitacij za Francijo, ki glede na svoj koncept in obdelavo predstavlja novost pri obdelavi vizitacij kot zgodovinskega vira.

Pod pojmom vizitacije v Repertoriju razumejo tri skupine gradiva: predhodno dokumentacijo (odredbe, navodila), sam tekst vizitacijskega zapisnika, ki ga pogosto imenujemo »kanonična vizitacija«, ter vse dokumente, ki so nastali po vizitaciji in so iz nje izhajali na temelju ugotovljenega stanja v določeni ţupniji ali cerkveni instituciji.²²⁵

Pri samem opisu vizitacije so tako v principu prisotni naslednji elementi: datum vizitacije, ime vizitatorja, popis obiskanih krajev ali popis arhidiakonatov in dekanatov pri večjem številu krajev, podatki o jeziku, zunanje lastnosti dokumenta, mesto hrambe ter bibliografija o tem, ali je vizitacija v literaturi bila objavljena, uporabljena ali vsaj omenjena. Tak pristop k obravnavi vizitacij daje celovitejšo in popolnejšo zgodovinsko sliko, z navajanjem literature pa omogoča nadaljnje evidentiranje in predstavitve gradiva te vrste.²²⁶

Največja novost je razvrstitev vsebine vizitacij na deset velikih skupin, ki se dalje delijo še v podskupine. Velike skupine predstavljajo : 0. Okoliščine vizitacije, 1.

Zemljepisni in demografski podatki, 2. Ţupnijska cerkev, 3. Finance in nepremičnine, 4.

Cerkvene osebe, 5. Redovne skupnosti, 6. Bogosluţje, 7. Pouk, šolstvo in karitativna

224 Hrg, Metod ; Kolanović, Josip : Kanonske vizitacije zagrebačke (nad)biskupije (Dalje: Hrg, Kolanović : Kanonske vizitacije…). Zagreb: Kršćanska sadašnjost, 1989, str. 9-10.

225 Prav tam, str. 10.

226 Prav tam.

skrb, 8. Ţupljani in njihovo moralno ţivljenje, 9. Odpadniki in nekatoliki. S to razporeditvijo je postavljen okvir drugim raziskovalcem za laţje iskanje, saj lahko na ta način hitro pridejo do ţelenih podatkov.²²⁷

Glede na to, kdo in kje opravlja nadzor pastorale in podloţnih cerkvenih oseb, mest in ustanov, poznamo apostolske, škofijske, arhidiakonatske in redovne vizitacije.

Apostolsko vizitacijo predstavlja pastoralni obhod osebe, ki jo je izbral Sveti sedeţ.

Običajno obsegajo širša področja in več škofij. Škofijske in arhidiakonatske vizitacije se opravljajo na območju posamezne škofije oziroma arhidiakonata. Medtem ko so bile apostolske vizitacije redkejše, so bile druge pogojene z določenimi pastoralnimi in verskimi problemi na oţjem področju, posebej v starejših obdobjih, kasneje pa so postale redne in so se opravljaje letno ali v nekoliko daljših obdobjih, npr. na tri ali pet let. Z njimi so tesno povezana tudi poročila t. i. »Ad limina«, ki so najpogosteje povzetki vizitacij, ki so jih škofi, ali za to določene osebe, pošiljale neposredno Svetemu sedeţu. Redovne vizitacije pa so omejene na posamezno redovno skupnost ali red in jih opravljajo redovni predstojniki ali osebe, ki so jih za to izbrali sami.²²⁸

Za razumevanje in uporabo vizitacij kot zgodovinskega vira so pomembna navodila ali točke vizitacije, ki so jih sestavljali posamezni škofi in jih dali vizitatorjem, da so jih upoštevali pri izvedbi vizitacije. Ta navodila ali točke se različno imenujejo, poznane so pod imeni »modus visitationis«, »methodus visitationis« ali »puncta visitationis«.²²⁹

6.2 Kanonične vizitacije v zagrebški škofiji v 17. stoletju

Za zagrebško škofijo je ohranjena vrsta navodil, ki nam omogočajo vpogled v vsebino vizitatorjevega zapisnika. Najstarejše ohranjeno navodilo je iz leta 1622, ki sicer ni bilo škofovo navodilo, ampak zapis kanonika Benedikta Vinkovića (1581-1642) o tem, kako je opravil vizitacijo. Vsebuje osnovno skupino problematik, ki pa so se sčasoma širile in dopolnjevale. V tem seznamu so bili naslednji sklopi: 1. Liturgični del vizitacije (maša in pridiga), 2. Izpraševanje o ţivljenju, prestopkih, pastoralnemu delu in ţupnikovem delovanju, 3. Izpraševanje o ţivljenju, veri, prestopkih in morebitnem krivoverstvu vernikov, 4. Poročilo o cerkvi, njenem inventarju, ureditvi in materialnem

227 Hrg, Kolanović : Kanonske vizitacije…, str. 10-11.

228 Prav tam, str. 11-12.

229 Prav tam, str. 14.

stanju, 5. Popis cerkvenih posesti in prihodkov (urbar, računi), 6. Spori med verniki in ţupljani. Temu osnovnemu sklopu so se kasneje dodajale še nove vsebine. Tako je škof Franjo Ergeljski (1628-1637) dodal naslednje sklope: 7. Poročilo o pokopališču, 8.

Pregled ţupnikove knjiţnice, 9. Poročilo o učitelju in njegovi knjiţnici, 10. Inventar in urbar s poimensko navedenimi osebami in njihovimi obveznostmi. Škof Martin Borković (1667-1687) je temu dodal: 11. Pregled cerkvenih liturgičnih knjig in matic, 12. Popis prebivalstva s posebnim ozirom na dajatve, škof Martin Brajković (1694-1703) pa: 13. Ţupnijski arhiv, 14. Pregled in izdelava knjige »Stanje duš«, tj. Status animarum, 15. Verski nauk, 16. Poročilo o babicah, 17. Poročilo o bratovščinah.²³⁰

Vsi arhidiakoni niso enako vestno izpolnjevali obveznosti vsakoletnega vizitiranja. Posebej pomembne so bile tako imenovane »visitationes fundamentales«, medtem ko so »običajne« vizitacije vsebovale le dopolnila in spremembe k temeljito opravljeni vizitaciji ter niso ponavljale tega, kar je ţe bilo omenjeno v zapisnikih prejšnjih vizitacij.²³¹

6.3 Kanonične vizitacije in njihova uporabnost za zgodovinopisje

Vizitacije so v prvi vrsti vir za cerkveno zgodovino, posebej še za zgodovino pastorale. S svojo vsebino odraţajo dojemanje Cerkve v določenem času in dajejo sliko mentalitete cerkvene hierarhije v določenem zgodovinskem trenutku. So pomemben vir podatkov za zgodovino vsakdana, osvetljenega iz različnih zornih kotov, h kateremu se je usmerilo sodobno zgodovinopisje, ki je vizitacije začelo ponovno ceniti. Iz vizitacijskih zapisov je mogoče črpati podatke za gospodarsko in druţbeno zgodovino, marginalne druţbene skupine, kulturno zgodovino in zgodovino mentalitet, običajno pa si z njimi ne moremo kaj veliko pomagati pri nekdaj zelo cenjeni politični zgodovini. So prvorazreden vir za historično sociologijo, za oblike poboţnosti in za verske prakse.

Vizitacije lahko nudijo gradivo za raziskovanje širših krajevnih enot, npr. škofije, ali pa manjših, npr. arhidiakonata, ţupnije. S številnimi podatki o duhovnikih dajejo uvid v njihovo ţivljenje, izobrazbo, moralno ţivljenje in odnos do pastoralnega dela. V njih je pogosto nakazana mentaliteta kraja, izraţena v običajih, določenih moralnih zapovedih in prestopkih vernikov. Izčrpni podatki o zakramentih omogočajo osvetlitev razumevanja ter dejanskega prejemanja in podeljevanja zakramentov v določenem

230 Hrg, Kolanović : Kanonske vizitacije…, str. 14-15.

231 Prav tam, str. 16.

obdobju. V sklopu podatkov o vernikih vsebujejo tudi številne podatke o drugih veroizpovedih. Dobrodelno dejavnost Cerkve in zdruţevanje vernikov nam pomagajo razumeti podatki o različnih bratovščinah, marsikaj pa lahko izvemo tudi o odnosu do

obdobju. V sklopu podatkov o vernikih vsebujejo tudi številne podatke o drugih veroizpovedih. Dobrodelno dejavnost Cerkve in zdruţevanje vernikov nam pomagajo razumeti podatki o različnih bratovščinah, marsikaj pa lahko izvemo tudi o odnosu do

In document ŢUPNIJA TURNIŠČE V ŠESTDESETIH LETIH 17. STOLETJA (diplomsko delo) (Strani 54-0)