FORMA MUNDI
Kopernikov predgovor h knjigam 0 revolucijah, drugič
Ma tja ž Vesel
l.
M otiv K o p e rn ik o v e g a p re d g o v o ra h knjigam O revolucijah nebesnih sfer j e j a s e n .1 V svojem z a d n je m b e se d ilu , naslovljenem »Presvetem u g o sp o d u p ap e žu Pavlu III. P re d g o v o r N ikolaja K o p e rn ik a h k njig am O revolucijah«,2 se na p a p e ž a o b ra č a s p ro šn jo za zaščito p ro ti, kot pravi k asneje v posvetilu sam ,
» n a p a d o m spletkarjev«, ki b o d o n a p a d li njegovo tezo, d a se Zem lja giblje, in zah tev ali ta k o o b s o d b o teze k o t n je n e g a avtorja. Za to bi lahk o im eli d o b re razlo g e: g ib a n je Z em lje j e v n a sp ro tju s »sodbo stoletij«, ta so db a p a tem e
lji n a sp re je te m p re p rič a n ju teologije, filozofije in ob čeg a m nen ja, zdrave p a m e ti oz. sp lo šn e g a č u tn e g a zaznavanja, kot bi tu d i lah k o p revedli sensus communis. Zakaj se to rej K o p e rn ik spušča v težaven boj s p re p ričan ji stoletij?
Č em u h o č e » p re o b rn iti c e lo tn o z n a n o st astronom ije«?3 K akšno ko rist si la h ko o b e ta o d te g a k o n ce p ta ?
K o p e rn ik u te m e lju je p o tre b o po » d ru g a čn i razlagi gibanj sfer sveta«, ra zlag i, ki b o tem eljila n a k o n c e p tu gib an ja Zem lje, z obsto ječim i težavam i a stro n o m ije . N jegova teza, d a »se Zem lja giblje, S once p a m iru je sredi sveta«, j e p o njegovi la stn i re k o n stru k c iji g eneze teo rije odgovor n a težave a stro n o m
ske zn a n o sti, ki so p o sle d ic a teg a, d a se astro n o m i ne ujem ajo in ne strinjajo.
N e strin ja n je in n e u je m a n je raziskovaln ih dosežkov m ed astro n o m sk im i tra dicijam i se m a n ife s tira v dvojem : astro n o m i se v svojih raziskavah ne ujem ajo g led e n a ta n č n e do lo čitv e tra ja n ja tro p sk eg a leta in ne u p o rab ljajo »istih n a
čel in p re d p o sta v k te r dokazov«:
1 O splošni strategiji Kopernikovega Predgovora gl. M. Vesel, »’Mathemata matematicis scribuntur’: Kopernikov predgovor h knjigam O revolucijah; prvič«, str. 7-23.
2 V nadaljevanju navajam Kopernikovo posvetilo oz. predgovor iz praktičnih razlogov kot Predgovor, njegov nenaslovljeni uvod, ki ni bil natisnjen v prvi izdaji De revolutionibus orbium coelestium, pa kot Uvod.
3 T egaje Kopernika v znam enitem Govoru za omizjem (Tischreden) obtožil Luther.
»Najprej so tako zelo negotovi celo glede gibanja S onca in L une, d a ne m orejo pokazati in opazovati stalne velikosti tropskega leta. Nadalje:
pri vzpostavitvi gibanj tako o n ih <dveh n eb e sn ih teles> kot d ru g ih pet
ih tavajočih zvezd tudi ne uporabljajo istih načel in predpostavk ter dokazov pojavnih revolucij in gibanj.«4
2.
Ni prvič, d a K o p e rn ik stanje a s tro n o m ije o p isu je s p o d o b n o k ritič n im i b esed am i. T udi v p rv o tn o n a p isa n e m U vodu, za k a te re g a n e v em o v k a te ri fazi pisanja D e revolutionibus j e nastal, k o t tu d i v u v o d n ih o d stav k ih K o m e n ta rčk a , ki j e n astal p re d leto m 1514 in j e K o p e rn ik o v p rv i p o sk u s g e o k in e tič n e in h elio c e n trič n e teorije, j e stanje a s tro n o m ije p rik a z a n o k o t k ritič n o . V U vodu, ki g a j e K o p e rn ik kasneje n a d o m e stil z P redgovorom , j e stan je a stro n o m ije p rik a z a n o kot k ritičn o , tako kot v P redgovoru, z a ra d i dveh stvari: k e r se a s tro n o m i n e strin jajo glede načel in p re d p o sta v k a s tro n o m ije n a e n i s tra n i, in k er se d o lo č e n i p a ra m e tri astro n o m ije n e u jem ajo z op azov anji n a d ru g i.
A stronom ija, »ta bolj b o ža n sk a k o t človeška z n a n o st, ki raziskuje najvišje stvari«,5 j e p o K o p e rn ik u v težavah, k e r »se v ečin a tistih , ki so se lo tili njihove obravnave, n i strin jala glede n je n ih n a č e l in p re d p o sta v k , k i j i h G rk i im e n u je jo hypotheses, in se zato niso o p ira li n a iste razlo ge« ,6 in k er »ni b ilo m o g o če
določiti trd n e g a iz ra č u n a p o ti p la n e to v in revolucij zvezd in j i h izpeljati d o p o p o ln e vednosti«.7 To j e sp o d letelo celo P to le m a ju , »ki p o o b č u d o v a n ja v re d n i sp re tn o sti in vestnosti daleč p re se g a ostale« ,8 saj j e k ljub te m u , d a j e
»s p o m o čjo več kot štiristo le tn ih opazovanj to c e lo tn o u m e tn o s t p rip e lja l sko
raj d o po p o ln o sti« ,9 m ogoče o p aziti »m n o g o stvari, ki n e u stre z a jo tiste m u , k a r bi m o ra lo slediti iz njegove trad icije« ,10 ra v n o tak o k o t j e m o g o č e o p aziti tu d i » d ru g a gib an ja < n eb e sn ih teles>, ki so b ila o d k rita , in ki n je m u še n iso b ila zn an a« .11 »G ibanje planetov je,« k o t p onavlja za P lu ta rh o m K o p e rn ik ,
» p rem ag alo zn anje m atem atikov.«12 T a n e z m o ž n o st n a ta n č n e do lo čitv e p o ti n e b e sn ih teles j e še posebej p e re č a v p r im e r u n a ta n č n e do ločitv e d o lžin e
4 Vsi navedki, ki niso označeni dru g ače, so iz K opernikovega Predgovora.
5 Uvod.
6 Ibid.
7 Ibid.
8 Ibid.
9 Ibid.
10 Ibid.
11 Ibid.
12 Ibid.
leta, g led e k a te re g a »so v e d n o o b stajala ra zličn a m nen ja, tak o d a so m n o g i o b u p a li n a d tem , d a bi m ogli n ajti njegovo gotovo m ero.«13
K o p e rn ik a v Uvodu bolj k o t n estrin jan je astro n o m o v glede »načel in p redp o stav k « a stro n o m ije z a n im a n eu jem a n je astro n o m sk ih p odatk ov z d e ja n s k o opazljivim i n e b e s n im i fe n o m e n i, p ri čem er je še posebej izpostavljen p ro b le m n a ta n č n e do lo čitv e tra ja n ja leta in s tem p o v ezaneg a v prašan ja d o ločitve g ib a n ja S o n ca, o č e m e r so »vedno obstajala ra zličn a m nenja«.14 N a d ru g i s tra n i K o p e rn ik v Komentarčku te težave astro n o m ije sploh n e om enja.
V n je m se n jegova k r itič n a p re d stav itev astro n o m ije o sre d o to č i predvsem n a tisto, k a r tak o v Predgovoru k o t Uvodu im en u je »načela, p redp ostavk e in d o kazi oz. ra z lo g i (demonstrationes, rationes)«. »Vidim,« pravi K o pern ik , »da so n aši p r e d h o d n ik i po stav ili m n o štv o n e b e sn ih sfer, d a bi tak o s prav ilno stjo (sub regularitate) rešili p o jav n o g ib an je planetov. Izjem no n esm iseln o j e bilo n a m re č vid eti, d a bi se n e b e sn o telo p o p o ln e okroglosti ne gibalo v ed no e n a k o m e rn o (aeque).«15 T i sta ro d a v n i a stro n o m i so o d k rili, d a j e m ogo če s k o m b in acijo in u re d itv ijo e n a k o m e rn ih , p ra v iln ih gibanj n a različn e n a č in e d o seči, d a j e v ideti, d a se k atero k o li n eb e sn o telo giblje n a katerokoli m esto.
13 Ibid.
14 Dejansko so arabski astronomi že v obdobju pred Kopernikom pokazali, da so nekateri Ptolemajevi parametri oz. parametri, ki so jih podajali zatopniki ptolemajske astronomske tradicije, še posebej kar zadeva gibanja nebesnih teles na dolgi rok, na
pačni. Cf. npr. J.-J., Szczeciniarz, Copernic et la révolution copemicienne, str. 45; T. S. Kuhn, The Copernican Revolution, str. 140-141. Kopernikova motivacija za vztrajanje pri tem
»kritičnem« m om entu astronomije je , četudi je neujemanje teorije in opazovanj seveda samo na sebi zadosti resen problem, najverjetneje zelo specifična. Gledano kronološko se problem natančne določitve dolžine leta kot kritična točka astronomije pojavi šele v Uvodu, kasneje v Predgovoru, m edtem ko tega ugovora proti astronomski tradiciji v Komen
tarčku, v katerem Kopernik tudi predstavi kritično stanje astronomije, ni. Razlog za to je povezan s kontingencam i časa, vendar Kopernik te, glede na njegov projekt naključne zgodovinske okoliščine, spretno izkoristi in vplete v svojo strategijo prepričevanja bralca Uvoda in še posebej Predgovora v sm iselnost uvedbe koncepta Zemlje v astronomsko zna
nost. N atančna določitev trajanja leta je namreč povezana s tedaj aktualnim problemom reform e koledarja, k reševanju katerega je Kopernika okoli leta 1514 povabil Pavel iz Middelburga, to pa Koperniku daje dodatno legitimacijo pri vpeljavi »absurdnega in popoln om a novega« koncepta gibanja Zemlje v astronomijo, saj na koncu Predgovora v tem kontekstu om enja svoje delo kot možno rešitev teh težav: »Matematične znanosti se pišejo za matematike in ti bodo uvideli, če se ne motim, da tudi ta naša dela doprinašajo nekaj cerkveni državi, katere prvak je sedaj Tvoja Svetost. Kajti ne tako daleč nazaj je bilo pod Leonom X. na lateranskem koncilu obravnavano vprašanje reforme cerkvenega koledarja, k ije ostalo n eod ločen o sam o zaradi tega, ker se je m enilo, da velikost let in m esecev ter gibanje Sonca in Lune še niso zadosti izmerjeni; od tedaj sem se posvetil bolj natančnem u opazovanju teh zadev, po nasvetu presvetlega moža Pavla, fossombronskega škofa, k ije tedaj predsedoval tej zadevi.«
15 Komentarček.
N aloga a stro n o m ije j e torej v ed n o b ila »reševanje«, p o jasn jev an je, n e p ra v il
n ih p o jav n ih gibanj s pravilnim i, t o j e e n a k o m e rn im i in k ro ž n im i, g ibanji.
To zahtevo astro n o m sk e z n a n o sti izp o ln ju je Evdoksova in K a lip o v a16 te orija h o m o c e n trič n ih (oz. k o n c e n trič n ih ) sfer, tj. sfer, ki im ajo vse isto sre d iš
če, k i je g e o m e trič n o središče sveta in sre d išč e Z em lje, in ki se gibljejo okoli nje z e n a k o m e rn im k ro ž n im g ib an jem , v e n d a r p a j e težava te g a m o d ela, ki izhaja iz p ra v iln ih »načel in predpostavk«, v tem , d a n e u s tre z a o p azo v an jem , saj z njim n i m o g o če p ojasniti, re p ro d u c ira ti, n e k a te rih g ib an j n e b e s n ih teles, ki j i h je m ogoče opaziti. N ajvečja težava h o m o c e trič n e g a m o d e la j e v K opernik ovi rekonstru kciji ta, d a n e m o re p o d a ti u stre z n e ra z la g e ra z lič n ih razdalj m e d p la n e ti in Zem ljo, d a n e m o re p o ja sn iti dejstva, d a so p la n e ti včasih Zem lji bližji, včasih o d nje bolj o d d a lje n i. Z m o d e lo m k o n c e n trič n ih sfer ni m o g o če pojasniti, pravi K o p e rn ik , vseh p la n te r a tn ih revolucij, še p o sebej p a n e tega, d a »je videti, d a se p la n e ti včasih dvigajo v višave, včasih p a se spuščajo«.17 Z d ru g im i b e se d a m i, m o d e l k o n c e n trič n ih sfer n e m o re zadovoljivo predstav iti »gibanja p la n e ta v d o lž in i in n a n o b e n n a č in p o ja sn iti njegove pojavne sp re m e m b e razd alje« .18
D ru g a č n a j e v K opernikovi re k o n stru k c iji situ acija s p to lem ajsk im m o d e lom ekscen tro v in epiciklov, ki s e j e p o K o p e rn ik u razvil z a ra d i o m e n je n ih težav p rv e g a, v e n d a r p a j e P tolem aj zato, d a j e la h k o p o d a l p ra v iln e iz ra č u ne, m o ra l o p u stiti n ačelo e n a k o m e rn e g a k ro ž n e g a g ib an ja. P o sled ica te g a je , d a P tolem ajeva teo rija ni n iti za d o sti p o p o ln a , d o v rše n a , n iti s k la d n a z razu m o m : »Zato ta teo rija (speculatio) n i b ila vid eti dovolj d o v rše n a (absoluta) n iti dovolj sk lad n a (conncinua) z ra zu m o m .« 19 Kaj im a K o p e rn ik tu v m islih?
V čem a stro n o m sk a teorija, ki tem elji n a e p ic ik lih in e k s c e n trih n a s p ro tu je
»načelu e n a k o m e rn o sti gibanja«?
16 Njun model je materializiral in v svoj filozofski sistem vključil Aristotel (Metafizika, 1073b 17-1074a 31), s prevodom njegovih del v latinščino konec 12. in na začetku 13.
stol., pa so ga spoznali tudi na latinskem zahodu. V visokem srednjem veku je bil ta model na neki način potisnjen v ozadje, saj so bili srednjeveški avtorji prisiljeni naredi
ti nekakšen kompromis med Aristotelovim koncentričnim m odelom in ptolemajskim modelom ekscentrov in epiciklov, pri čem er j e glavno težo pojasnjevanja nosil drugi.
(Več o tem E. Grant, Planets, Stars, and Orbs, str. 271-315.) V Kopernikovem času sta ho- m ocentrično teorijo obudila G. B. Amici leta 1536 v knjigi De motibus corporum caelestium iuxta principia peripatetica sine excentricis et epicyclis, Fracastoro pa - neodvisno od Amicija - v delu Homocentrica, k ije izšlo leta 1538 v Benetkah. M ogoče je, ne pa tudi potrjeno, d aje Kopernik Girolama Fracastora spoznal v Padovi m ed leti 1501 in 1508, kjer j e le-ta poučeval logiko.
17 Komentarček.
18 N. Swerdlow, »The Derivation and First Draft o f C opernicus’ Planetary Theory: A Translation o f the Commentariolus With Commentary«, str. 434.
19 Komentarček.
O sn o v n i m a te m a tič n i o ro d ji ptolem ajske astro no m ije sta ek sc en ter te r ep icikel, v e n d a r m o ra P to lem aj v d o lo č e n ih p rim e rih , da n e bi povečeval šte
vila krogov, k ijih p o tre b u je za pojasnitev g ibanja d o lo čen e g a n eb e sn eg a tele
sa, o d sto p iti o d n a č e la e n a k o m e rn e g a kro žn eg a gibanja oziro m a najti n ačin, d a o d n je g a n a videz n e o d sto p i. P tolem ajev izhod iz zagate j e sledeč: gibanje p la n e ta j e e n a k o m e rn o , to d a n e v ra z m e iju d o njegovega središča, tem več v ra z m e iju d o n e k e e k s c e n trič n e točke v d e fe re n tn e m k rogu, ki j o j e im enoval ekvant. Ali k o t pravi K o p ern ik : te teorije »nam reč niso zadoščale, razen če si n i zam islilo n e k a k e ‘iz e n a č u jo č e ’ kro g e (equantes circules), n a podlagi k aterih j e bilo videti, d a se p la n e t n e giblje v ed n o z en a k o m e rn o h itro stjo niti po n je
govi d e f e re n tn i sferi n iti z oziro m n a njegovo lastno sred išče.« 20 V tem P to lem ajev em m o d e lu Zem lja n e leži n iti v g e o m e trič n e m sred išču k o n c e n trič n ih k ro ž n ic n iti n e p re d sta v lja re sn ič n e g a središča giba
nja, a m p a k je g le d e n a g e o m e trič n o središče vesolja ek sc e n trič n a , tak o k o t tu d i re sn ič n o središče giba
n ja - t o j e punctum equans. Z ah te v an a e n a k o m e rn o st g ib an ja p la n e to v je priv zeta g le d e n a to im ag in arn o , n e m a te ria ln o to čk o zunzy Zem lje.
P la n e t (P) se giblje p o epiciklu, katereg a središče (S) se giblje p o deferen- tu. S redišče (d e fe re n ta ) j e n e g ib n o , v en d a r n e sovpada z Zem ljo (Z): d e fe re n t j e z o ziro m n a Z em ljo e k sc en tričen . Središče epicikla se n e giblje en a k o m e r
n o , u n ifo rm n o , n iti v ra z m e iju d o svojega lastnega središča (F) niti v razm eiju d o Z em lje (Z ), tem več v ra z m e iju d o točke E, to je ekvanta (punctum aequans), k ije n a p re m ic i ZFA, in sicer tako, d a velja EF = FZ. Č rta E H se ob rača z en a k o m e rn o , u n ifo rm n o , k o tn o h itro stjo okoli E, gibanje p lan eta n a epiciklu se m e
ri iz iste č rte . Položaj p la n e ta j e tako odvisen od sprem enljivk a in g. Ptolem aj o h ra n ja e n a k o m e rn o k o tn o h itro st, n e p a en a k o m e rn e lin e a rn e hitrosti.21
V če m j e torej srž K o p e rn ik o v eg a ugovora ptolem ajski astro no m iji?22 K ar zadeva iz ra č u n e j e p to le m a jsk a a stro n o m ija u strezn a, kar n e u streza, j e njen o
20 Ibid.
21 Povzeto po G. E. R. Lloyd, Greek Science After Aristotle, str. 123. Glej tudi Swerdlowovo rekonstrukcijo ptolemajskega m odela na podlagi Regiomontanovega Epitoma Almagesta IX, 6, op. cit, str. 4 3 4 -4 3 5 .
22 Tudi ta ugovor ptolemajski astronomiji ni Kopernikova invencija. Pojavil se je že pri astronom ih maraške šole astronomije (po mestu Marägha), ki so svojo kritiko usmer
jali predvsem proti sferičnim m odelom , kot so bili opisani v Ptolemajevih Planetarnih, hipotezah. Zanimive koncidence m ed nekaterimi Kopernikovimi rešitvami in modeli, ki s o jih razvili predstavniki maraške šole, so privedle do sklepa, d a je Kopernik na neki način moral poznati to astronomsko tradicijo, kljub temu, da je nikjer ne omenja, in kljub temu, da do sedaj še ni bil odkrit noben neposreden vir, iz katerega bi Kopernik
kršenje načela e n a k o m e rn e g a k ro ž n e g a g ib an ja. K o p e rn ik o v u g o v o r P to le m ajevem u m o d elu je , d a g ib an je sre d išč e ep icik la v ra z m e rju d o s re d išč a s k aterim o h ra n ja staln o razdaljo , ni e n a k o m e rn o . R azlo g za ta u g o v o r p a j e K opernikovo p re p rič a n je , d a se p la n e t giblje skupaj z revolucijo m a te r ia ln e sfere, v k ateri j e u m eščen . E d in o g ib an je, s k a te rim se la h k o giblje sfera, ki j e » p o p o ln a okroglost«, p a j e e n a k o m e rn a ro tac ija , v rte n je okoli la stn e osi;
vsako gib an je okoli prem ice, ki n e bi b ila n je n p re m e r ( k o t j e to v p r im e r u ekvanta), bi ne bilo en a k o m e rn o , oz. bi sfero celo vrglo iz n je n e g a m esta. K o
p ern ik o v ugovor zo p e r n e e n a k o m e rn o g ib a n je sfer, ki g a p re d p o sta v lja P to le m ajeva k o n ce p t ekvanta, j e torej k in e m a tič e n (oz. » m e h a n ič e n « )23 o z iro m a , re čen o d ru g a če, fizikalen in kozm ološki. E k v an t ni p ro b le m , če g a m islim o m atem atičn o , p ro b lem za p o s tu lira n o e n a k o m e rn o s t g ib a n ja sfere p o s ta n e , če ga m islim o fizik aln o oz. kozm ološko.
lahko črpal. Za kratek pregled relevantne arabske astronomije in maraške šole gl. O. Ne- ugebauer in N. Swerdlow, Mathematical Astronomy in the Copernicus’ ‘De revolutionibus’,str.
41-47, kjer je na str. 46, op. 7 navedena tudi temeljna literatura (gl. predvsem članke E.
S. Kennedya), ter N. Swerdlow, op. cit., str. 4 2 4 - 426.
23 Tako ga označi Swerdlow, op. cit, str. 435. P. Barker, »Copernicus, the Orbs, and the Equant«, str. 318, popolnom a upravičeno pripominja, d a je takšno oznako treba razu
meti ahistorično, saj v Kopernikovem času ni obstajala nobena kanonična m ehanika, na podlagi katere bi lahko potegnili takšne sklepe. Ta kinematika (oz. »mehanika«) je - v nasprotju od tega, kar trdi Swerdlov- utemeljena na d oločeni filozofiji in metafiziki, ki bi jo lahko na kratko označili kot metafiziko sfere oz. krogle. Načelo enakom ernega gibanja nebesnih sfer pri Koperniku res ne temelji na filozofskem oz. metafizičnem načelu giba
nja, k ije lastno substanci nebes, na Aristotelovi tezi, da se morajo nebesne sfere gibati z enakomernim krožnim gibanjem, k e r je njihova substanca iz etra (to ima Swerdlow prav), ta pa zaradi svoje božanskosti ne dopušča nobene druge sprem embe razen enako
mernega krožnega gibanja, temveč izhaja, kotje očitn o že iz prvih stavkov Komentarčka in kasneje tudi iz prve knjige De revolutionibus, na sferični, kroglasti, obliki nebesnih teles.
Cf. De revolutionibus I, 4: »Po tem si bom o priklicali v spom in, d a je gibanje nebesnih teles krožno. Gibljivost sfere je namreč obračanje v krogu; s tem dejanjem izraža svojo obliko v najenostavnejšem telesu, pri katerem ni m oč najti začetka in konca niti ločiti enega od drugega, ko se na istem mestu giblje v samem sebi.« V nadaljevanju Kopernik opravi miselni eksperiment, v katerem obravnava m ožnosti neenakom ernega gibanja nebesnih teles, ki se gibljejo skupaj s svojimi sferami. Prav vse razloge, k ijih navede proti tej m ož
nosti, lahko označimo za filozofske oziroma metafizične: »... kajti ne more se zgoditi, da bi ena sfera neenakomerno gibala enostavno nebesno telo. To bi se m oralo zgoditi ali zaradi nestanovitnosti gibalne sile - najsi je privzeta od drugod, ali po naravi notranja - ali zaradi neenakosti vrtečega se telesa. Ker pa razum z grozo zavrača oboje in ker sije nevredno zamisliti kaj takšnega v tistih stvareh, ki so vzpostavljene v najboljšem redu, je treba priznati, da se nam njihova enakomerna gibanja pojavljajo kot neenakomerna.«
K o p e rn ik o v a an a liz a stan ja astro n o m ije v Predgovoru je torej, vsaj n a začet
ku, n e k a k šn a p re s e č n a m n o ž ic a u v o d n ih odstavkov K om entarćka in zadnjega odstavka U voda. A stro n o m ijo p e stita dve težavi: astro n o m ija ni sp o so b n a »po
kazati in opazovati sta ln e velikosti tro p sk eg a leta«, se pravi, da se teo rija ne u je m a z o p azovan ji, o b e n e m p a so teorije, ki skušajo opisati gib anja n eb e sn ih teles, v m e d se b o jn e m n a sp ro tju . O bstajata dve tradiciji, dve šoli astron om ije, ki izh aja ta iz različn ih n a č e l in p redpostavk. N a eni strani obstaja astronom ija, ki se o p ira n a te o rijo h o m o c e n trič n ih oz. k o n c e n trič n ih sfer, n a d ru g i strani astro n o m ija , ki tem elji n a teo riji ekscentrov in epiciklov, k a r p o m en i, d a iste n e b e sn e pojave p o ja sn ju je ta dve različni, n asp ro tu jo či si teoriji:
»Nadalje: pri vzpostavitvi gibanj tako onih <dveh nebesnih teles>24 kot d ru g ih petih tavajočih zvezd tu d i ne uporabljajo istih načel in predpostavk ter dokazov p o ja v n ih revolucij in gibanj. Nekateri uporabljajo samo homocentre, d ru g i ekscentre in epicikle, s katerim i p a vseeno ne dosežejo v celoti tistega, ka r so želeli. «
T i dve a stro n o m sk i tra d ic iji si n a sp ro tu je ta v izh o d iščn ih n ačelih , p re d p ostavljata ali k o n c e n trič n e ali e k sc en tričn e sfere, in sta torej m ed seb o jn o izključujoči. P o leg te g a p a sta ti dve astro n o m sk i tradiciji, tu d i če j u o b rav n a
vam o vsako sam o zase, n e z a d o stn i:
»Kajti tisti, ki zaupajo hom ocentrom , niso mogli na p o dlagi tega vzpo
staviti nič gotovega - četu d i so pokazali, d a je m ogoče iz njih sestaviti n e k a te ra n ep rav iln a gibanja - , kar bi, se razum e, ustrezalo pojavom.
Tisti pa, ki so si izmislili ekscentre, so m orali, čeprav so z njimi, kot se zdi, p o d ali u strezn e številčne podatke za velik del pojavnih gibanj, vmes vendarle d o pustili veliko stvari, za katere je videti, d a so v n aspro
tju s p rv o tn im i načeli o enakom ernosti gibanja.«
P om anjkljivost asto n o m ije , ki v pojasnjevanju gibanj n e b e s n ih teles u p o ra b lja sistem h o m o c e n tr ič n ih s fe r,je v tem , d a j e z njeno p o m o čjo m ogoče sa
m o d e ln o , n e p a v celoti, p o ja sn iti n e p ra v iln a g ib an ja n e b e sn ih teles, se pravi, d a z njo n i m o g o č e p o d a ti tr d n e razlag e gib anja n eb e sn ih teles, tj. razlage, ki bi » u strez ala fe n o m e n o m « . To težavo skuša reševati astron om ija, ki u p o ra b lja e k sc e n tre in ep icik le, ki ra v n o tako kot p rva u p o ra b lja k ro ž n a g ib an ja in sfere, ki no sijo n e b e s n a telesa, v e n d a r p a te sfere z Zem ljo niso k o n c e n trič n e tem več e k sc e n trič n e . T a m o d e l zagotavlja ujem an je m ed o p azov anim i fe n o m e n i in te o rijo - saj p o d a ja »ustrezn e številčne p o d atk e za velik del pojavnih gibanj« - , n jeg ova težava p a je , d a tem elji n a n a p a č n ih izh o d iščih , n a izh o d iš
24 Tj. S onca in L une.
i .
čih »za k a te re j e videti, d a so v n a s p ro tju s p rv o tn im i n ač eli o e n a k o m e rn o s ti gibanja,« se pravi, d a u p o ra b lja ekvant. P om anjkljivost p rv e g a sistem a je , v K opernikovi rekonstrukciji, p riv ed la d o vzpostavitve d ru g e g a , k a te re g a p r e d n o st je , d a p o d a ja u stre z n e iz ra č u n e za g ib a n ja n e b e s n ih teles, p ro b le m p a v tem , d a so zagovorniki te g a sistem a »vendarle d o p u stili veliko < izhodišč>, za k atere j e videti, d a so v n a s p ro tju z p rv o tn im i n ačeli o e n a k o m e rn o s ti gi
banja«. M edtem ko h o m o c e n trič n a te o rija n e n a s p ro tu je p rv o tn im n ač elo m o en a k o m e rn o sti gib anja, j e p a n i m o g o če u sk la d iti z o p azov anji, j e d r u g a teorija, k i j e v dovolj veliki m eri sk la d n a z opazovanji, n e s k la d n a s p rv o tn im i astro n o m sk im i načeli, oz. z n ačelo m o e n a k o m e rn o s ti k ro ž n e g a g ib a n ja n e b e sn ih teles.
K o p e rn ik ra z u m e ti dve teoriji torej k o t po vezani. P om an kljiv osti p rv e (ne u stre z a pojavom ), ki sicer tem elji n a p ra v iln ih n a č e lih (u p o štev a tak o k ro ž n o st gibanj n e b e sn ih teles ko t tu d i njihovo e n a k o m e rn o s t, u n ifo rm n o s t), j e p riv ed la d o d ru g e , ki zadosti d o b ro u stre z a n e b e s n im pojavom , v e n d a r p a m o ra zato zavreči e n e g a o d dveh tem e ljn ih p o stu la to v a n tič n e astro n o m ije , to j e načela, d a m o ra biti g ib an je n e b e s n ih teles e n a k o m e rn o oz. u n ifo rm n o . Zdi se, d a h oče K o p e rn ik o d s tra n iti p o m an k ljiv o sti e n e te o rije s p re d n o s tm i d ru g e : o d p rav iti n eu stre zn o sti sistem a d efere n t-ep icik el, ki im p lic ira m e d d ru g im že o m en jen i punctum equans (ali circulus equans) in tak o o m o g o čiti e n a k o m e rn o k ro žn o gibanje, o b e n e m p a re p ro d u c ira ti ra z lič n e ra z d a lje p la netov d o Zem lje, k i jih teo rija h o m o c e n trič n ih sfer n e zm o re. R eče n o d r u g a če: K o p e rn ik skuša zd ru žiti ra č u n sk e zm o žn o sti e n e in fizik aln i, kozm ološki, m odel d ru g e ; išče m odel, ki bo u stre z e n tak o m a te m a tič n o ko t fizikalno .
To n as prip elje do d o d a tn e g a in te m e ljn e g a K o p e rn ik o v eg a u g o v o ra p to lem ajski astro n o m sk i tradiciji. A stro n o m i n iso sp o so b n i o d k riti in p o k a z a ti najvažnejšega: oblike sveta. N a p o d la g i česa p rid e K o p e rn ik d o tak o k a te g o ričn e kritike? Za K o p e rn ik a - tak o k o t p r e d n jim tu d i že za S n e c a n u sa 25 in F ra c a sto ra 26 - j e u n iv erzu m p to lem ajsk e astro n o m ije monstrum, v e n d a r
25 V uvodu k Peuerbachovemu delu Theoricae novae planetarum se Snecanus pritožuje, da so astronomi prisiljeni pripisati nebesnim sferam tako »monstruozen«, nakazen, lik, da ne bi bilo m ogoče misliti, če bi imeli prav, ničesar bolj diform nega, k otje nebo.
26 V Homocentrica zahteva, zaradi nakaznosti nebesnih sfer, obnovo (renovatio) astro
nomije, s katero bi astronomijo vrnili k pravim načelom aristotelske kozmologije, tj. k hom ocentričnim oz. koncentričnim sferam: »Na zm oten in v d oločeni meri brezbožen način so dojeli ta božanska telesa, jim dali položaje in like, ki nikakor ne ustrezajo nebu.
Toda v resnici, je proti tem ljudem vsa Filozofija in še več, vsa Narava in sfere same so vedno protestirale; pravzaprav se do danes ni našel nihče, vreden im ena Filozofa, ki bi si drznil umestiti te mostruozne sfere m ed božanska in izjemno dovršena telesa ... Tako je Astronomija vse do današnjega dne zagotovo ostala, ker na tem področju ni bilo najti ničesar, <kar bi bilo dostojno neba>, m onstruozna in v veliki meri nedovršena.« Prev. po fr. prevodu F. Hallyna, La structure poétique du monde: Copernic, Kepler., str. 61.
p a im a za to p re p rič a n je sp ecifičn e razloge. F racastoro vidi n ak a zn o st pto- lem ajske a stro n o m ije p re d v sem v n jen i u p o ra b i ekscentrov in epiciklov, ki p redstav ljajo , če j i h p rim e rja m o z relativ n o n ezap leten im sistem om ko n cen tr ič n ih sfer, dokaj z a p le te n in n e n a v a d e n m eh an iz em za re p ro d u k cijo gibanj n e b e s n ih teles, K o p e rn ik p a sk lep a o n ak azn o sti u n iv erzu m a ptolem ajske a stro n o m ije n e izp elje iz n je n e u p o ra b e ekscentrov in epiciklov, tem več iz dejstva, d a v astro n o m iji pto lem ajsk e trad ic ije p o sam ezn i deli u n iv erzu m a n im a jo sk u p n e m e re , d a - če j i h postavim o skupaj - , n e tvorijo trd n e , gotove, d o lo č e n e , » sim etrične« celote, d a niso u m e rje n i p o d o lo čeni, trd n i, gotovi, sk u p n i m eri:
»Ravno tako niso m ogli o d k riti ali pa iz njih izpeljati najvažnejšega, n am re č oblike sveta (m u n d i fo rm a m) in določene som ernosti (certam sym m etriam ) njegovih delov, pač pa se jim dogaja, kot če bi kdo z različ
n ih m est vzel roke, noge, glavo in d ruge dele telesa, ki bi bili sicer zelo d o b ro naslikani, v en d a r ne, če jih prim erjam o z enim in istim telesom, te r se m ed seboj ne bi n ik ak o r ujem ali, tako da bi se iz njih prej sestavila n akaza (m o n stru m) kakor pa človek.«
K o p ern ik o v a k ritik a tem elji n a neki tihi predpostavki, že predpostavlja do
lo č e n o »obliko« sveta. T o j e h a rm o n ič e n univezum , k aterega deli so v trd n em so (raz) m e iju , o z iro m a im ajo n e k o sk u p n o enoto, n a p o dlagi k atere ji h j e m o
goče postaviti skupaj v trd n o celoto. K opernik že vnaprej veijam e, d a je vesolje u re je n o v m a te m a tič n i h a rm o n iji, d a so njegovi deli m ed seb o jn o soizmerljivi - sym m etria n e p o m e n i n ič d ru g e g a ko t »skupna m era«, »m eriti skupaj«. »Deli sveta«, k i j i h a stro n o m ija re p ro d u c ira , m orajo biti - postavljeni skupaj - deli e n e in iste celo te, k a r p o m e n i, d a j e celo tn a re aln o st pod vržena n ek e m u en o tn e m u n a č e lu , ki o rg a n iz ira C eloto. Ker ptolem ajska tradicija ne re p ro d u c ira te p o stu lira n e »sim etrije« delov celote, k e r univerzum a n e subsum ira v m ate
m a tič n o h a rm o n ijo , proizvaja monstrum-, in k er proizvaja m onstrum , n e izkazuje re sn ič n e »oblike« sveta. Če teo rija ni sp osobna razkriti trd n e »sim etrične« p o d o b e Vsega, p o te m n e p redstavlja ustrezne razlage dejanskega stanja stvari.
K o p e rn ik o v a lite r a r n a p re d lo g a p ri tem opisu p o d o b e sveta, k ijo p o d aja tra d ic io n a ln a a stro n o m ija epiciklov in ekscentrov, j e H o rac, ki v D e artepoetica e p istu la a d P is o n e s (ali A rs p o etica )21 takole razm išlja o pesnikovanju:
»Vzemi, recim o, slikarja, ki spalčil je čudno nakazo:
glavo p relep e ženč, nasajeno n a konjsko zatilje, ude posnete po raznih živalih, v pisanem perju ,
zdolaj za konec p a re p ogavno črnikaste ribe:
27 Nav. p o K. G a n ta r (ur.), O pesništvu, prev. A. Sovre, str. 75.
kdo ne bi u d aril v smeh, ki priščl bi povabljen jo gledat?
Sliki j e tej, verjem ite Pisoni, p o d o b n a pesnitev, ako se m otajo v nji prividi ko b o ln eg a sanje, takšni, da noga ne glava ni del jim oblike enotne.«
P o d o b a sveta, ki izhaja iz a stro n o m sk e teo rije, tem elječe n a e k sc e n trih in epicik lih , je torej p o d o b n a pesnitvi, v k a te ri se m o ta jo »prividi ko b o ln e g a sanje«, o ziro m a p o d o b i stvora, k a te re g a u d je n iso »del o b lik e e n o tn e « . T o d a kaj to dejan sk o p o m en i? Zakaj j e p to lem ajsk a a s tro n o m ija ek sc en tro v in e p i
ciklov p o d o b n a p o d o b i » ču d n e nakaze«?
K opernikov poetičn i oz. estetski28 u g o v o r ptolem ajsk i astro n o m iji im a svoj astronom ski prevod, m eri n a m re č n a n e k o specifičn o dejstvo pto lem ajsk e astro n o m ije, t o j e n a d o ločanje u re d itv e p la n e to v in n jihove o d d a lje n o sti o d središča univerzum a. T ako P tolem aj k o t K o p e rn ik 29 sicer u p o ra b lja ta n ačelo , ki ga n ajd em o že p ri A ristotelu30, d a daljši o b h o d n i čas p la n e to v u strez a nji
hovi večji razdalji o d središča njih o v eg a g ib an ja (n a čelo so ra z m e rn o sti časov in razdalj), v en d a r p a j e to n ačelo p ri P to le m a ju m o g o če u p o ra b iti sam o za zunanje p la n e te ,31 p o leg te g a je m o g o če p ri P to le m a ju d e f e re n t in epicikel kateregako li p la n e ta zm anjšati ali povečati, n e d a b i s te m vplivali n a velikosti d ru g ih p la n e ta rn ih o rb it in n a položaj p la n e ta , v k a te re m g a je m o g o če z Z em lje videti n a zvezdnem ozadju. Pri P to le m a ju j e ra z p o re d ite v p la n e ta rn ih sfer sicer mogoče določiti ob p redpostav ki ra z m e ija m e d velikostjo o rb ite in o b h o d nim časom , ravno ta k o je mogoče d o lo čiti relativ n e d im en zije o rb it s p o m o čjo nadaljnje p redpostavke, d a je n ajm an jša razdalja p la n e ta o d Z em lje e n a k a naj
večji razdalji m ed Zem ljo in n asled n jim n o tra n jim p la n e to m . T o d a n o b e n a o d teh dveh prepostavk ni n ujna, o b e sta a rb itra rn i, saj j e v P to lem ajev em siste
m u m ogoče napovedovati položaje p lanetov , n e d a bi u p o ra b ili k a te ro o d te h dveh predpostavk. U re d ite v n e b e sn ih teles bi b ila lah k o tu d i d ru g a č n a , lah k o bi ji h um estili kam orkoli, č e je le o h ra n je n o razm erje m e d velikostjo p o lm e ra d e fe re n ta in epicikla. Skratka, deli u n iv erz u m a n im ajo gotove, d o lo č e n e , trd ne, fiksirane som ernosti, postavljeni skupaj niso »del o blike e n o tn e .« 32
28 Cf. tudi O. Gingerich, »’Crisis’ versus Aestetic in the Copernican Revolution«. Gin- gerich upravičeno kritizira Kuhnovo interpretacijo Kopernikovega Predgovora kot opisa krize astronomske paradigme.
29 Cf. De revolutionibus I, 10: »Toda starodavni filozofi so želeli urediti niz tavajočih zvezd glede na velikost njihovih revolucij, ob sprejetem preudarku, d a je pri <nebesnih telesih>, ki potujejo z isto hitrostjo, videti, da se tista, ki so bolj oddaljena, gibljejo p o
časneje, k otje pokazano pri Evklidu v Optiki.«
30 Cf. De caeloll, 10.
31 Povzemam T. Kuhna, op. cit, str. 174-177.
32 Cf. tudi N. M. Swerdlow in O. Neugebauer, op. cit., str. 59: »The heliocentric theory - philosophical quibbles aside - gives the order and distances o f the planets unam bigu
O p is k ritič n e g a sta n ja a stro n o m ije v Predgovoru im a tu d i epistem ološko fu n k cijo . Z ag o v o rn ik i p to lem ajsk e astro n o m sk e tradicije izrisujejo m o n s tru o z n o p o d o b o u n iv e rz u m a , k a r j e posled ica dejstva, d a j e sam a teorija, k i j o u p o ra b lja jo , n a n e k i n a č in »m onstruozna«. N ezm ožnost izpeljati »sim etrič
no«, so m e rn o s tr u k tu r o sveta p rip iše K o p e rn ik pom anjkljivostim v n ačelih a stro n o m sk e g a sp o zn av an ja. P o stu lira n a »določen a som ernost« oz. h a rm o n i
j a m e d d eli u n iv e rz u m a n a p o tu je n a h a rm o n ijo v n ačelih spoznavanja. K er te h a rm o n ije m e d d eli te g a sveta, ki ga opisuje teo rija epiciklov in deferentov, ni, k e r p ro izv a ja stvor, sledi, d a n i h a rm o n ije m ed načeli spoznavanja:
»Iz teg a torej izhaja, d a so v postopku dokazovanja, ki ga im enujejo met- hodon, bodisi izpustili nekaj nujnega ali pa iznašli kaj tujega, kar s stvar
jo nim a n ik ak ršn e zveze. T oda to bi se jim zagotovo ne bilo prim erilo, če bi se d ržali trd n ih načel. Kajti če njihove privzete hipoteze ne bi bile nap ačn e, bi se brez dvom a m oralo potrditi tudi vse, k ar iz njih izhaja.«
Č e bi im eli h a rm o n ič n o teorijo, t o j e teorijo, ki ne izp ušča nič n u jneg a, in ki o b e n e m n e d o p u š č a n ič tu je g a p re d m e tu obravnave, bi dobili re a ln o p o d o b o sveta, k a te re g a k o n stitu tiv n i deli so v m edseb o jn o trd n ih in fiksira
n ih ra z m e rjih . K o tje m o g o č e sklep ati n a p o d lag i Predgovora, j e za K o p e rn ik a tisto »nujno«, k a r ti a stro n o m i izpuščajo, gib an je Zem lje, tisto »tuje, k a r s stv arjo n im a n ik a k rš n e zveze«, p a n e e n a k o m e rn o k ro žn o gibanje. Torej j e ti
sto, k a r j e n a teo riji, k i j o K o p e rn ik k ritizira, m o n stru o zn eg a , p o sledica tega, d a j e iz svojih n a č e l in p re d p o sta v k izustila gib an je Zem lje in d o p u stila nekaj tu je g a , t o j e ekvant, ki z a n ik a u n ifo rm n o s t gibanja.
S ta n je a stro n o m ije j e torej k ritičn o : astro n o m i si niso »skladni v teh ra z
iskavah«, saj so n eg o to v i »glede g ib an ja S onca in Lune«, in ne m orejo »po
k az ati in o p azo v ati s ta ln e velikosti tro p sk eg a leta«, o b en e m pa tu d i »ne u p o ra b lja jo istih n a č e l in p re d p o sta v k te r dokazov p ojavnih revolucij in gibanj«.
Poleg te g a , d a si asto n o m sk e teo rije n asp ro tu jejo v izh o d iščn ih n ačelih, tu d i sam e zase n iso u stre z n e : m e d te m ko zastopniki h o m o c e n trič n e g a m o d ela n e m o re jo p o d a ti p ra v iln ih izra ču n o v za položaje n e b e sn ih teles, so tisti, ki p rise g a jo n a e k sc e n tre in epicikle, »m orali, čeprav so z njim i, kot se zdi, p o d a li u stre z n e štev ilčn e p o d a tk e za velik del p o javnih g ib anj, vm es v end arle d o p u stili veliko stvari, za k a te re j e videti, d a so v n asp ro tju s p rv o tn im i načeli
ously and under the reasonable assumption that the equation o f the anomaly shows the ratio o f the radii o f the planet’s and earth’s orbits. In so doing, it makes the planetary system into a single whole in which no parts can be arbitralily rearranged. By contrast, in the geocentric theory the radii o f the eccentrics and epicycles are known only relatively, one planet at a tim e, and only by additional assumptions such as the contiguity o f succes
sive spheres, can the order and distances o f the planets be determined.«
o e n a k o m e rn o sti gibanja«. In še več, n a p o d la g i p to lem ajsk eg a m o d e la eks
centrov in epiciklov ne m orejo » o d k riti ali p a iz n jih izp eljati n ajvažn ejšeg a, n a m re č oblike sveta in d o lo čen e s o m e rn o s ti n jego vih delov«.
Kaj j e vzrok za tak o stanje? Zakaj a stro n o m ija n e m o re p o d a ti re a ln e slike sveta? A lije p re d m e t a stro n o m ije sam p o sebi n e s p o z n a te n ? A li p a j e m ogoče in triz ič n a lastn o st človeškega d u h a , d a n i sp o so b e n o d k riti s k riv n o sti Vsega?
Že sam K opernikov ugovor ptolem ajsk i a stro n o m iji, d a n i s p o s o b n a o d k riti in p o k azati »najvažnejšega«, t o j e »oblike sveta«, im p licira, d a zanj n a lo ga astro n o m ije ni zgolj napovedov anje položajev n e b e s n ih teles, tem več m o ra biti sp o so b n a p o d a ti re a ln o u re d ite v u n iv e rz u m a , k a r p o m e n i, d a K o p e rn ik verjam e, d a j e m o g o če razvozlati u g a n k e »oblike« sveta in d a te g a n e p r e p r e čuje n iti p re d m e t astro n o m ije sam p o sebi n iti n e n e sp o so b n o st človeškega m išljenja. K ritično, »m onstruozno« stan je a stro n o m sk e z n a n o sti g a n e vodi v skepticizem , v p o n iž n o st človeškega d u h a p re d n ed o u m ljiv o stjo b o žjeg a stvarstva, k a r j e b ila posledica, ki j o j e iz » m o n stru o zn o sti« a stro n o m ije iz
peljal že o m en jen i S n e c a n u s, 33 n iti n e v erjam e, d a j e e d in i d o sto p d o re sn ic e sveta o d B oga ra z o d e ta resnica, v k a r je verjel O s ia n d e r, 34 tem več verjam e, d a je m o go če skrivnosti sveta razk riti z m o čm i, k i j ih im a človeško m išljenje, saj j e bil svet n a re je n o d najboljšega in najbolj p o p o ln e g a ro k o d e lc a , » u m e tn i
ka«, in sicer za nas:
»Ko sem sam pri sebi dolgo prem išljal o tej negotovosti m atem atičn ih tradicij o preračunavanjih gibanj sfer sveta, m e j e začelo m otiti, d a fi
lozofi, ki sicer tako skrbno preiskujejo najm anjše stvari taistega sveta, niso izdelali nobene bolj gotove razlage gibanj svetovnega stroja, ki ga je za nas [propter nos) naredil najboljši in najpopolnejši Tvorec izm ed
vseh (ab optimo et regularissimo opifice).«
Izhodišče K opernikovega p ro je k ta j e sicer negotov ost, ki vlada p ri razla
gah gibanj sfer machinae mundi, v e n d a r p a tej negoto vo sti zoperstavi spoznavni o ptim izem , ki si g a j e bilo še stoletje ali dve p r e d n jim n e m o g o č e zam isliti:35
zanj »nakaznost« sveta ni niti p o sled ica p re d m e ta astro n o m ije , saj j e b il »sve
tovni stroj« n a re je n o d najboljšega u m e tn ik a , tj. B oga, torej j e tu d i sam , k o t 33 Cf. F. Hallyn, op. cit., str. 50.
34 Cf. O siander, Bralcu o hipotezah tega dela: »Ker p a se včasih za eno in isto gibanje p o nujajo različne hipoteze (tako kot v p rim e ru gibanja S onca ek sce n tričn o st in epicikel), bo astronom najm očneje poprijel tisto, k ije tako rekoč najlažja za dojem anje; filozof bo nem ara zahteval verjetnost; kljub tem u p a n o b e d e n ne bo dojel ali posredoval karkoli gotovega, razen če m u ne bo razodeto o d Boga.«
35 Ali tu d i že pri Ptolem aju. O tem več F. H allyn, op. cit., str. 39isl.
njegov izdelek, p o p o ln , prav ilen , n iti ni p osledica naše n espo sob no sti, d a ga d o ja m e m o , saj j e bil n a r e je n za nas, torej ga m o ram o biti sposobni spoznati.
» K o p ern ik m isli,« k o t pravi F. H allyn, »razm eije m ed B ogom in človekom n a n a č in g lo b o k e a fin ite te in n e več n a n ačin rad ik aln e razdvojitve. « 36 In ta n a č e ln a sp o zn a v n o st sveta j e razlog, d a s e je , pravi, lotil »po no vn ega b ra n ja k n jig vseh filozofov, ki ... j i h <je> lahko dobil, iščoč, ali ni bil n ih če m n en ja, d a o b stajajo tu d i d ru g a g ib an ja sfer sveta, k o t s o jih postavili oni, ki v šolah p o u č u je jo m a te m a tič n e vede«. K er so tre n u tn o prev ladu jo če teo rije p ro ti
slovne in n e u stre z n e , k e r n e zm o re jo p o d ati najvažnejšega, ÿ. »oblike sveta«, j e sm iseln o in lo g ičn o iskati m e d tezam i, k ijih prevladujoče teorije zanikajo.
Se pravi, k e r tem elji teo rija, ki j o K opernik kritizira zaradi n eu po štev an ja u n ifo rm n o sti g ib a n ja in k e r p o d a ja spačen o p o d o b o univerzum a, n a p re d postavki m iro v a n ja Z em lje, j e lo g ičn o , d a začne iskati m ed teorijam i, ki trdijo n a sp ro tn o . T ak o n ašteje dva pisca, ki p o ro č ata o d ru g a č n ih razlagah gibanj sfer sveta, n a m re č o a n tič n ih te o rija h zagovornikov gibanja Zem lje: C icera, 37
ki se sklicuje n a T eo frasta, ta p a p o ro č a o H iketasu iz Sirakuz, k ije zagovarjal g ib an je Z em lje okoli n je n e osi, in (psevdo) P lu ta rh a,38 ki p o ro č a »o n ek a te rih d ru g ih , ki so bili istega m n en ja« , t o j e o Filolaju iz K rotona, H a rak lid u iz P on ta in E k fa n tu . N avajanje a n tič n ih zagovornikov gibanja Zem lje m u om ogoči, d a se u m e sti v linijo zn a n stv e n e tradicije, k i je bila dovolj p o m e m b n a , d a j o j e zg o d o v in a o h ra n ila , o b e n e m p a K opernik tu d i zahteva, d a velja za k o n c e p t g ib an ja Z em lje, kljub njegovi navidezni absurdnosti, ista m e ra svobode, kot s o j o im eli njegovi p re d h o d n ik i, ki so za pojasnjevanje gibanj n e b e sn ih teles uvajali ra z n o ra z n e k ro g e in m eh an iz m e .
»Tako sem torej dobil priložno st in sem začel tudi sam razm išljati o gib
ljivosti Zemlje. In četu d i j e bilo to m nenje videti absurdno, sem vseeno, ker sem vedel, d a je bila d ru g im pred menoj dopuščena svoboda, d a so si zamišljali kakršnekoli kroge za prikazovanje zvezdnih pojavov, p re
sodil, d a bo tu di m eni lahko dopuščeno, da preizkusim , ali je m ogoče glede revolucije n eb esn ih sfer ob predpostavki nekega gibanja Zemlje najti bolj trd n e dokaze, kot so bili njihovi.«
36 Ibid., str. 63.
37 Disputationes academicae II, 39, 123: »Niketas iz S irakuz m eni, kot pravi Teofrast, da neb o , sonce, lu n a, zvezde in n az ad n je vse neb esn a telesa stoje, in d a se v vesolju, razen Zemlje, nič n e giblje; m e d tem ko se ta o brača okoli svoje osi in vrti z največjo hitrostjo, n astan ejo vsi tisti pojavi, ki bi nastali, če bi se nebo obračalo, Zemlja p a mirovala.«
38 G re za delo De placitis philosophorum III, 13, ki so ga v K opernikovem času zm otno pripisovali P lu tarh u .
Kaj torej p rin a š a K o p e rn ik u g ib a n je Zem lje? V k a te re m o z iru j e m o g o če
»glede revolucije n e b e sn ih sfer o b p re d p o sta v k i n e k e g a Z em ljin eg a g ib a n ja najti bolj trd n e dokaze, kot so bili njihovi«?
T em eljni K o pernikov ugovor a stro n o m iji j e bil, d a a s tro n o m i n iso sp o sobni izpeljati najvažnejšega, n a m re č »oblike sveta«, in gotove, d o lo č e n e , tr d ne, so m ern o sti njegovih delov. N jihov u n iv e rz u m j e p o d o b a spake, n a k a z e , p ri č e m e r j e ta n e h a rm o n ič n a , n e s o m e rn a , p o d o b a sveta p o sle d ic a »neh ar- m oničnega« dokazovanja, k ije z o p e t re z u lta t teg a, d a so a stro n o m i iz svojih p rin cip o v ali »izpustili nekaj nujnega« (g ib an je Zem lje) ali p a »iznašli kaj tu je g a , k a r s stvarjo n ik a k o r n im a zveze« (n e u n ifo rm n o g ib a n je n e b e s n ih sfer).
Po K opern iko vem p re p rič a n ju j e m o č njegove te o rije v tem , d a se izo g n e tej nev arn o sti: u poštevaje gibanje Z em lje (d ejan sk o več ra z lič n ih giban j: g ib an je okoli lastn e osi, g ib an je okoli S o n ca in g ib a n je n a g ib a Z em ljin e osi) in n a čelo u n ifo rm n e g a k ro ž n e g a g i b a n j a j e z m o ž n a p o d a ti tr d n o in h a r m o n ič n o p o d o b o sveta. K e rje njegova te o rija » h arm o n ič n a« , k e r iz svojih p rin c ip o v n e izpušča n ičesa r n u jn e g a in ne d o p u šč a nič tu jeg a, la h k o izp o ln i o b e n alo g i, k ijih m o ra p o K opernikovem m n e n ju o p rav iti astro n o m ija: p o d a la h k o iz ra č u n e položajev n e b e sn ih teles te r p o jasn i u re d ite v in n o tra n jo k o h e re n tn o s t u n iv erz u m a. Navezava gibanj p lan eto v n a ra z lič n a g ib a n ja Z em lje (m ed k a
terim i j e bistveno n jen o gib an je okoli S o nca), n e o m o g o č a sam o izračun ov , ki se ujem ajo z opazovanji, tem več p o jasn ju je tu d i u re d ite v vseh p la n e to v in sfer. K opern ikova teo rija p o d a ja h a r m o n ič n o u re d ite v C elo te, v k a te re m so vsi njen i d eli tak o m ed seb o jn o pov ezan i, d a p o sa m e z n ih delov n i m o g o če p o lju b n o p re n a ša ti z e n e g a m esta n a d ru g e g a , n e d a bi s tem n a re d ili zm ed e v d r u g ih delih in ce lo tn e m u n iv erz u m u . S k ratk a, u p o šte v a n je g ib an j Z em lje o n em o g o ča a rb itra rn o s t in v p osled ici m o n s tru o z n o s t u n iv e rz u m a , k i j e p ri
so tn a v ptolem ajski astro n o m sk i trad iciji, in tak o o m o g o č a p o d a ti sliko sveta, v k aterem so vsi elem e n ti »deli oblike en o tn e« :
»Tako sem ob predpostavki gibanj, k ijih v nadaljevanju dela pripisujem Zemlji, po številnih in dolgih opazovanjih, končno odkril: če p rim eijam o gibanja preostalih tavajočih zvezd s kroženjem Zemlje in so le -ta izraču
nana za revolucijo vsake zvezde, iz tega n e sledijo sam o njihovi pojavi, temveč tudi razporeditve in velikosti vseh zvezd in sfer; in d a je nebo sa
mo tako povezano, da ni m ogoče nečesa prenesti v n o b en njegov del, ne da bi s tem nastala zmeda v preostalih delih in celotnem univerzum u.«
Kaj to k o n k re tn o p o m en i, k a k šn a j e ta » razpo reditev« in »povezava n e ba«, ki re z u ltira iz gib an ja Zem lje, j e o p isa n o v z n a m e n ite m 10. p o glavju p rve knjige O revolucijah'.
4.
»Zaradi tega - ob predpostavki, da ostane p rim arn o načelo sprejeto kot veljavno (nihče ne b o n am re č navedel bolj ustreznega, k o tje tisto, da se velikost sfer m eri z d olžino <obhodnega> časa) - sledi razporeditev sfer, začenši o d najvišje, takole:
Prva in najvišja o d vseh j e sfera zvezd stalnic, vsebujoča sam o sebe in vse stvari, te r zato negibna; vsekakor m esto univerzum a, na katero se nanaša gibanje in položaj vseh ostalih zvezd. Kar pa zadeva to, d a nekateri oce
njujejo, da se na neki način sprem inja - z vpeljavo zemeljskega gibanja bom o m i tem u pojavu pripisali drug vzrok. Sledi prva od tavajočih zvezd, Saturn, ki zaključi svoj krožni obhod v 30 letih. S led iju p iter, ki se giblje z revolucijo 12 let. P otem je Mars, ki okroži <Sonce> v 2 letih. Č etrto m e
sto v ureditvi zavzema letn a revolucija, ki, tako smo rekli, vsebuje Zemljo z L u n in o sfero, k ije kot n jen epicikel. Na petem m estu je V enera, ki se vrne nazaj v devetem m esecu. In nazadnje, šesto mesto zavzema M erkur, ki p rid e okoli v 80 d n e h . Sredi vseh pa prebiva Sonce.«
M alce k a sn e je p a K o p e rn ik sklene:
»V tej u red itv i najdem o torej občudovanja vredno som ernost sveta in trd n o h arm o n ič n o povezavo m ed gibanjem in velikostjo sfer, kakršno je na d ru g n ačin nem ogoče odkriti. To nam reč om ogoča ne nepo zo rn e
m u opazovalcu opaziti, zakaj se pri Ju p itru pojavlja večji pom ik naprej in po m ik nazaj kot p ri S a tu rn u in manjši kot pri M arsu ter zopet večji pri V eneri kot pri M erkurju; in da se takšno gibanje naprej in nazaj bolj pogosto pojavlja p ri S a tu rn u kot pri Ju p itru , v endar pa bolj poredko pri M arsu in V eneri kot pri M erkurju; nadalje to, da so S aturn, Ju p iter in M ars n a začetku noči bližji Zemlji kot ob njihovem skritju ter ponovni pojavitvi; predvsem pa, d a je Mars, k o je skozi vso noč n a nebu, videti po velikosti en ak J u p itru (razločen od njega kvečjemu po rdečkasti barvi), tam p a g a j e najti komaj m ed zvezdami druge velikosti, i n j e poznan sam o tistim , ki ga sprem ljajo z marljivim opazovanjem. K ar vse izhaja iz istega vzroka, k ije gibanje Zemlje.«
L itera tu ra
A risto tel, Metafizika, prev., s p re m n a b eseda, o p o m b e in glosarij V. K alan, Z aložba ZRC, L ju b lja n a 1999.
A ito n , E. J., » P e u e rb a c h ’s ‘T h e o ric a e novae p la n e ta ru m ’: A T ra n sla tio n w ith C o m m e n ta ry « , Osiris, 2 (3 /1987), str. 5 -4 4 .
B arker, P., » C o p e rn ic u s, th e O rb s, a n d th e E quant«, Synthese 83 (1990), str. 217-223.
G in g erich , O., »‘C risis’ versus A estetic in th e C o p e rn ic a n R evolution«, Vistas in Astronomy 17 (1975), str. 8 5 -9 4 .
G ra n t, E., Planets, Stars, and Orbs. The Medieval Cosmos, 1200-1687, C a m b rid g e U niversity P ress, C am b rid g e, Mass. 1996.
H allyn, F., L a structure poétique du monde: Copernic, Kepler. S euil, P a riz 1987.
H u g g o n a rd -R o ch e, H., in V erdet, J.-P. (ur.), » R h eticus N a rra tio P rim a«, Studia Copernicana 20 (1982).
H u g g o n a rd -R o ch e, H ., R osen, E., in V erd et, J.-P., Introduction à l’astronomie de Copernic, B lan ch ard , P ariz 1975.
K ennedy, E. S., »Late M edieval P lanetary T heory«, Isis 57 (1966), str. 365-378.
K u h n , T. S., Struktura znanstvenih revolucij, prev. G. J u r m a n in S. K rek, K rtin a , L ju b ljan a 1998.
K u h n , T. S., The Copernican Revolution. Planetary Astronomy in the Development o f Western Thought, H a rv a rd U niversity P ress, C a m b rid g e , M ass. 1957.
Lloyd, G. E. R., Early Greek Science. Thales to Aristotel, C h a tto a n d W indu s, L o n d o n 1982.
Lloyd, G. E. R., Greek Science after Aristotle, W. W. N o rto n , L o n d o n /N e w York 1973.
N eu g eb au er, O., in Swerdlow, N., Mathematical Astronomy in the Copernicus’ De revolutionibus’ B e rlin /H e id e lb e rg /N e w York 1984.
N eu gebau er, O., »O n th e P la n e ta ry T h e o ry o f C o p e rn ic u s« , Vistas in Astronomy 10 (1968).
G antar, K. (ur.), O pesništvu, M lad in sk a knjiga, L ju b lja n a 1963.
P tolem aj, Ptolemy’s Almagest, prev. in op. G. J. T oom er, P rin c e to n U niversity Press, P rin c e n to n 1998.
Swerdlow, N., »The D erivation a n d F irst D ra ft o f C o p e rn ic u s ’ P la n e ta ry T h eo ry : A T ra n sla tio n o f th e C o m m e n ta rio lu s w ith C o m m e n ta ry « , Proceedings of the American Philosophical Society, cxvii (1973), str. 4 2 3 -5 1 2 . Szczeciniarz, J.-J., Copernic et la révolution copemicienne, F la m m a rio n , P ariz 1998.
Vesel, M., »‘M ath em a ta m atem aticis s c r ib u n tu r ’: K o p e rn ik o v p re d g o v o r h knjig am 0 revolucijah; prvič«, Filozofski vestnik 23 (3 /2 0 0 2 ), str. 7-2 3.
W estm an, R. S., »Proof, Poetics, a n d P a tro n a g e : C o p e rn ic u s P reface to De revolutionibus«, v: L in d b erg , D. C., in W estm an , R. S. (ur.), Reapraisals o f the Scientific Revolution, C a m b rid g e U niversity P ress, C a m b rid g e 1990, str. 167-206.
W estm an, R. S., »The A stro n o m e r’s R ole in th e S ix te e n th C e n tu ry : A P re lim in a ry Study«, History o f Science 18 (1980), str. 105-147.
