Valentin Kalan
Ritem bivanja: Aristotelova fenomenologija možnosti in stvarnosti
» Č e p ra v se n a m r e č e n o in b i t iz re k a ta v eč
stransko, p a j e n a odlo čilen n ačin b it dovršena dejanskost (èvieXé^eioc)« (de An. 412b8-9).
Filozofska raziskovanja se veliko posveča splošn em u p o m e n u m ožnosti in d ejan sk o sti, saj u trip m o žn o sti in dejansko sti tvori j e d r o bivanja. Zlasti stvarnost, k i j i p rav im o tu d i dejanskost, re a ln o st in re sn ič n o st, sp ad a m ed te m e ljn e p o jm e filo z o fije - te g a p a sev ed a n ik a k o r n e m o re m o re č i za m o žn o st. Slovenski filo zo f F ran c e V eb er j e svoje glavno d elo , ki g a j e 1939 izd ala slov enska A k a d em ija zn an o sti in u m e tn o sti v L jubljani, naslovil k o t
» V p ra ša n je stv a rn o sti« , v ja v n e m m n e n ju p a p o g o sto c e lo tn a m o d e rn a z n a n o s t velja za » p ristn o filozofijo dejanskosti« (N ietzsch e). Mi se b o m o zaustavili p ri A risto telo v em filozofem u o m ožnosti in dejanskosti, ki ni le p r e d m e t lite ra tu re o A risto telu v splošnem , tem več tu d i p re d m e t številnih p o m e m b n ih filozofskih in filoloških člankov. O b obilju raziskav n e b o m še e n k r a t p rikazoval A ristotelov n a u k v celoti, m arveč se b o m om ejil n a n ek a
te re zn a čiln o sti A risto telo v eg a razpravljanja, ki naj p ripravijo in to n acijo za b ra n je p re v o d a IX. k njige (knjiga 0 ) Metafizike, k ije m o n o g rafija o ô m 'a |iiç in èvépyEia, latinsko o p o te n tia in actus, v slovenskem p re v o d u o »zm ožnosti in dejan sk o sti« oz. o » m ožnosti in stvarnosti«.
R aziskavo m o ž n o sti in stvarnosti A ristoteles uv ed e k o t n ad aljev an je o n to lo šk e teo rije k ateg o rij, predvsem prve kategorije b itn o sti (o ijo îa ). Zato j e p re v la d alo m n e n je , d a m o žn o st in stvarnost sp adata m e d kategorije. T o d a za A risto te la je o b rav n av a dynam is in e n e rg e ia d ru g a če u sm e rje n a k akor pa v p ra šev an je o b iv ajočem , k o lik o r j e bivajoče. Bivajoče se n e izreka n a en n a č in , pova% œç, k a k o r za P a rm e n id a in P latona, tem več vsaj n a dva n ači
na, ôix<Sç, k a k o r pravi A ristoteles v začetku 1. poglavja knjige 0 , m ed tem ko n a za četk u 10. poglavja te knjige (1051a34sl.) razlikuje celo tri n ač in e iz re k a n ja b ivajočeg a: p o le g bivajočega p o likih n a z n a n il oz. kateg o rij in b ivajočega g le d e n a m o ž n o s t in dejanskost n a m re č razliku je še tretji n ačin biti, to j e bivajoče k o t re sn ič n o ali n eresn ičn o , n e d a bi razlagal n o tra n jo povezavo te h tre h n ač in o v biti. N aposled p a A ristoteles p o zn a še četrti n ačin biti, to j e slu č a jn o bivajoče ali bivajoče x a x à o u iiß eß ^x ö g .1 T ako d o b im o č e tv e rn o razv ejan o st biti: p riso tn o st, m ožnost, slu čajn o st in resničnost.
1 Prim . sp re m n o b esed o k p rev o d u Metafizike, »Žar (aither) evropske m odrosti« (v pripravi za tisk).
Bit k o t resnico A ristoteles obravnava n a več m estih zlasti knjigi »E« (VI.
4) in v zadn jem poglavju knjige T h e ta (XI. 10), b it p o n ak lju čju zlasti v knjigi
»E« (VI. 2-3) in v filozofskem slovarju (V. 30), b it k o t b itn o s t in s te m b it kategorij p a v VII. in VIII. knjigi. Č e trto razliko biti, b it k o t m o ž n o st in b it k o t d ejan sk o st p a A ristoteles obravnava p re d v sem v k n jig i T h e ta .
Pri tem j e p o m e m b n o videti, d a m n o g o s tra n o st (лоХках&с,) ali večstra- n o st (KXEOVCxyôiç) izrekanja bivajočega vključuje dva vidika, e n k r a t p o m e ni m n o g o stra n o st kategorij, to j e m re ž a po jm ov, d ru g ič p a m n o g o s tra n o s t biti sam e. N a tej dvojnosti v m n o g o stra n o sti g ra d i svoje ra zu m ev an je Aris
to tela M artin H eid eg g er, zlasti v svojih p re d a v a n jih o A risto telov i M etafiz
iki ( 0 1-3), s pod naslovom »O bistvu in d ejan sk o sti m oči« (p o le tn i sem es
te r 1931). T o m n o g o stra n o st b iv a jo č e g a je tre b a ra z u m e ti v okviru sp o ra o bivajočem oz. s p o ra o biti, ki g a j e H e id e g g e r s P la to n o v im i b e s e d a m i iz dialoga Sofist označil ko t pravo filozofsko g ig a n to m a h ijo za rad i sp o ra o in te rp re ta c iji biti, yryavTO |jaxia xiç 5 ià tt]V cc|i()nGßr|Tr|cn.v лер1 tfjç o ù o îa ç (P laton, S p h .2 4 6 a ). G lede biti je P a rm e n id e s izrekel p re d v sem to, d a je en o . P ro ti P a rm e n id u j e A ristoteles v Fiziki (A 3, 186a22sl.) uvidel, d a im a biva
jo č e svojo člen itev in m n o g o stran o st, in dokazoval, d a se bivajoče n e izrek a enovito, tem več n a več načinov.
T a m n o g o stran o st biti p a zastavlja v prašanje e n o tn o sti biti. K er b it n e do p u šča definicijskega določanja, j e A ristoteles dokazoval, d a e n o tn o s t biti ni ro d (M etaph. B (III) 3). Zato se b it n e izreka s in o n im n o , e n o p o m e n s k o ( u n iv o c e ) , n iti n i v b e s e d i b it n a v z o č a p o l j u b n a m n o g o p o m e n s k o s t (aequivoce), temveč se bit izreka po sorazm eiju , z n an ašan jem , àva(|)ép8o9oa, n a e n o ali z izrekanjem , àvotÀ,éYElv, g led e n a e n o , k i j e p o č e lo , n a ra v a ali b itn o s t. T o n a n a š a n je j e A ris to te le s im e n o v a l tu d i à v a X o y ia , ki j o j e pojasnjeval z novo analogijo, to j e p rim e r z d ra \ja . A n a lo g ija velja tak o za pojem biti k ak o r za p o jem en eg a, n a to p a tu d i za p o je m d o b re g a . V e n d a r p a naj vprašanje analogije bivajočega sedaj p u stim o o d p rto , k e r n e m o re m o o d p ira ti v p ra šan ja an a lo g ia e entis sre d n je v ešk e in novo veške m etafiz ik e . O stan im o p ri uvidu, d a m n o g o stra n o st b iti kaže n a n e n a v a d n e razsežno sti razlikovanja biti in bivajočega, razlikovanja ali » o n to lo šk e d ife re n c e « , ki je starejše k a k o r zn a n o st in teoretsk o d o je m a n je .
Do a k tu a ln e g a p o m e n a A ristotelove ra zu m ev an ja biti b o m o v n a d a l
jn je m skušali priti p riti z m e to d o fe n o m e n o lo šk e d estru k c ije . Prva n a lo g a j e tedaj v tem , d a se zrahlja o b ičajn o m n e n je , d a j e A risto telo v n a u k o b iti
» nauk o substanci«. T o j e zm ota, k ij e d e lo m a zrasla iz n e z a d o s tn e razlag e noXXaxw ç. Razlaga e n o tn o sti biti s p o m o č jo an a lo g ije b iti p o H e id e g g ru ni rešitev vp rašan ja biti, tem več sam o »naslov za n ajtršo a p o rijo , za b re z iz h o d
Ritem bivanja: Aristotelova fenomenologija možnosti in stvarnosti
n o st, v k a te ro j e d o d a n e s zazid an o vse an tič n o in s tem vse n asled n je filoz
o fira n je « 2.
V d e se tih poglavjih k njig e 0 A ristoteles v prvem d e lu obravnava b it k o t m o ž n o s t (cc. 1-5), v n ad a lje v an ju b it ko t dejanskost (cc. 6-9), c e lo tn a ra zp rava p a se zaključi z b itjo k o t resn ico (c. 10). R azprava se začenja za razlago m o ž n o sti k o t p o č e la g ib a n ja in razlikuje m ed ra zu m n im i in n e ra z u m n im i m o ž n o stm i in silam i. N a to A ristoteles p o d aja kritiko n e z a d o stn ih razliko
vanj m e d m o ž n o s tjo in stv a rn o stjo p ri m eg arik ih . R azličn e m o žn o sti se u d e js tv u je jo n a ra z lič n e n a č in e : n a ra v n e sile in z m o ž n o sti d e lu je jo p o n u jn o s ti, p ri ra z u m n ih p a o n jih o v em udejstvovan ju o d lo č a n e k o d ru g o p o čelo : to j e izbira, n a m e n in odločitev.
P ri razlagi b iti k o t d ejan sk o sti j e izhodišče d oločitev d ejanskosti k o t o b sto ja in p riso stvovanja ('im ap^etv). N ato A ristoteles p ro u č u je okoliščine, kdaj so stvari v m o žn o sti, kdaj v dejanskosti in v zvezi s tem prikaže p og oje in ovire u d e ja n ja n ja in d elo v an ja m ožnosti. Pri tem staln o upošteva razliko in p o d o b n o s t m e d u d e ja n ja n je m m ožnosti v n arav n em p ro cesu po stajan ja te r p ri te h n ič n i p ro izv o d n ji in u m etn išk em ustvarjanju. Za ce lo tn o A risto
te lo v o filo z o fijo je zlasti p o m e m b n a teza o p r e d n o s ti d eja n sk o sti p re d m o ž n o stjo , k i j e o sn o v a za A risto telo razum evan je bo žan stva k o t v ečneg a življenja prve b itn o sti. V zvezi s p re d n o stjo dejanskosti p re d m ožn ostjo j e p o m e m b n a A r is to te lo v a te z a , d a j e zlo p o d e ja n s k o s ti slab še o d zla v m o žn o sti, d a p a zlo p o sebi n e obstaja, d a p o tem tak em večna b it n e m o re b iti zla. T a k o re k o č m im o g re d e A ristoteles obravnava p o jm e m ožn osti in n e m o ž n o sti v lo g ičn em p o m e n u ter o dn o s m ožnosti in stvarnosti pri m atem a tič n ih p re d m e tih .
1. Bit kot možnost in možnost: Svvccßig, kot fenomen
D o ločilo m o žn o sti oz. zm ožnosti j e p re k o A ristotelove teorije narave in človeka, p rav zap rav njegove »duše«, postalo tem eljni n ačin so d o b n e g a r a z u m e v a n ja n a ra v e , č lo v ek a in sveta sp lo h . V luči A risto telo v e te o rije m o žn o sti j e sp lo h šele m o g o če razum eti govor o »človeku k o t b itju (n e o m e je n ih ) m ožnosti«, aristo telsk o in to n acijo p a im ajo tu d i bolj d ra m a tič n e iz
jav e, n a p rim e r N ietzschejeva: »Jaz nisem človek, ja z sem d in am it.« 3
2 M. H e id e g g e r, Aristoteles, Metaphysik 0 1-3, F ra n k fu rt 1992, GA 33, str. 46. V n a
d aljnjem b o m o to delo navajali sam o s številkami strani v oklepajih v tekočem be
sedilu.
3 F. N ietzsche, Ecce homo, KSA 6, 365 in slov. prev., Ljubljana 1989, str. 259.
V 1. poglavju ( 0 1) A ristoteles n a jp re j u g o tav lja, d a o 5 i)v a ^ iç in o
»moči« oz. »biti zm ožen«, govorim o n a več n ačinov. B esed a m o č j e to rej n a p o d o b e n n ač in h o m o n im n a k a k o r p o je m biti. E n a b e s e d a tak o v g ršč in i k ak o r v nov oevropskih jezik ih o zn aču je cel niz fe n o m e n o v . T ak o H e id e g g e r navaja k a r devet nem šk ih besed za p o jem dynam is: K raft - sila, F ä h ig k e it - sposobnost, K unst - um etn o st, B efä h ig u n g - u sp o so b lje n o st, A nlage - n ag njen je, E ig n u n g - p rim e rn o st, B e g a b u n g - n a d a rje n o s t, G e sc h ic k lic h k e it - sp re tn o st, F ertig k eit - ro č n o st, V e rm ö g e n - zm o žn o st, M ac h t - m o č, G e
w a l t - o b last (33. 72 in 75). Prva filozofska n a lo g a je , d a p o d a m o vrste sil z vidika en o tn o sti ra zčlen jen e bistvene z g ra d b e sile (115-6). O d lo č iln o za o p isovanje fe n o m e n a sile, m oči in zm ožno sti p a j e , d a se o p ira n a n a m vsem zn an fe n o m e n gibanja: gibanje n a m re č p o m e n i bit; n e b i t j e la h k o m arsikaj, n e m o re p a biti v g ib an ju (1046b32sl.).
A ristoteles n ajprej razlikuje m e d d v em a p o m e n o m a zm o žno sti:
1. ôi^vapiç v običajnem p o m e n u , ki se n an a ša n a g iban je, к а т а Kivr|cn,v (1046a2). T o so sile in dejavnostih (èvEpyeîou.), kak ršn e so n a d e lu p ri g ib a n ju . G re za zm ožnosti v m nožini. V o b ičajn em sm islu j e gib an je tu d i e n e rg e ia (1047a32). T a pojem dynam isje blizu tistega, k ar d an e s o zn aču je b e se d a »en
ergija«.
2. ô tiv ap iç, ki sega širše in o b seg a več (1 0 4 6 a l) — g re za m o ž n o s t in dejan sk o st »v edn in i« , ki p o m e n i bistv en o s p re m e m b o p o m e n a k »višjem u po m en u « , k ije ravno »odločilno tem eljn o sp o zn a n je c e lo tn e g a A risto telo ve
ga filozofiranja« (ib. 51). Tedaj gre za bivanje n a n ač in m ožn osti - to j e ravno bistveni p o m e n o n to lo šk eg a p o jm a m ožn o sti. T o d a p ri v p ra šan ju o bistve
ni m ožnosti vprašanje gibanja ni izpuščeno, v e n d a r m o žn o st tedaj ni u p o š te vana g led e n a gibanje.
J e p a nekaj zm ožnosti, ki se izrekajo h o m o n im n o (1 04 6a6), in sicer:
1) бтЈУацц v p re n e s e n e m , m e ta fo rič n e m p o m e n u n a s to p a m a te m a ti
ki oz. geo m etriji, k ak o r A ristoteles razloži v V. knjigi (Д 12): tedaj z m o ž n o st p o m e n i p o te n c o števila (1019b33). T ak šn a m o ž n o st j e tu izlo čen a, k e r se n e n an a ša n a gibanje.
2) D ru g a vrsta m ožnosti, ki se izrek a h o m o n im n o , j e lo g ičn i p o m e n , ki se n an a ša n a govorjenje in izjavljanje: to j e m o ž n o st к а т а ал6ф о суо ц (62 ).
S tem j e o z n a č e n o to, k ar se m e d se b o jn o u jem a, sk lad a ali n e , p ri č e m e r j e n e m o g o č e tisto, česar n asp ro tje j e n u jn o re sn ič n o (1 01 9b 23 ). D y n a to n in ad y n a to n p o m e n ita v fe n o m e n o lo šk i logiki združljivo st ali n elzd ru ljiv o st, sk lad n o st ali n esk ladnost, «ein U n v e rträ g lic h se in u n d V erträg lich sein « . K razum evanju tega à бУ) vere o v sp ad a u p o šte v a n je stavka o p rotislo vju . N a ta n a č i n j e s ic e r h o m o n im n i p o je m m o ž n e g a p o v e z a n z b itjo in r e s n ic o
Ritem bivanja: Aristotelova fenomenologija možnosti in stvarnosti
(1019b3 0sl.). Č eprav im a ta p re n e s e n i p o jem dynam is zvezo z resn ico , ga A risto teles tukaj n e obravnava, k e r ni v povezavi gibanjem .
T a k o p rid e m o d o o d lo č iln e o p red elitv e ôiiva^tç, ki se glasi: »(sprem - injevalno) p o č e lo g ib an ja ali p re o b rač an ja, ki se n ah a ja v d ru g e m , ali v stvari sam i, k o lik o r j e d ru g a « (1 0 1 9 a l5 , 1020a5, 1 0 4 6 a ll). Z m o žno st ali m oč j e izhodišče za p re o b ra to z . sp rem in jan ja. T o p reo b rač an je j e izzvano v d ru g e m ali p a v istem bivajočem , v k a te re m je izzivajoče bivajoče. H e id e g g e r se sp ra
šuje, ali n i go voriti o »silah narave« ali o »zm ožnostih človeške duše« u p o r
abljati »naivna hipostaziranja«, kar bi torej p o m en ilo »čisto m itologijo« (73).
H e id e g g e r zastavlja tu d i niz vprašanj zelo razširjeni teoriji, ki »nastavitev sil v stv a re h , o b je k tih sam ih , zvaja n a p re n o s su b jek tiv n ih doživljajev ven v objekte« (75). H e id e g g ro v a teza je, d a m oč oz. sila ni n iti »nekaj subjektivne
ga n iti nek aj o b jektivnega« (76).
V zvezi s p o jm o m sile in m o č i se v z n a n o s tih p o s ta v lja v p ra š a n je v zročnosti. K akor n e m o re m o zaznati sile, tako tudi n e p o s re d n o n e vidim o
»učinkov«: »K ot u č in e k n ek a j izkusim o le ted aj, k a d a r ga v zam em o kot:
p o v z ro č e n o s p o m o č jo n e č e g a d ru g eg a, torej od sile k o t vzroka« (78). Sila im a značaj vzro čn o sti (U rsache-seins) : »Vzrok: izvorna, izviranje d o p u šč a jo č a stvar« (80). A ristotelova dynam is j e j e n ek e vrste vzrok, to d a n e v smis
lu ra z m e rja v zrok-učinek, m arveč j e sila izhodišče, j e »tisto, o d k o d er« za p r e o b r a t in sicer j e to izho d išče n a ta n ačin, d a j e izhodišče nekaj d ru g e g a k a k o r o b ra č a jo č e se (83).
O d v o d iln e g a p o m e n a ô tiv a p iç n a to A ristoteles p re id e k sam olastem p ro u č e v a n ju zm o žnosti, ki se začne z razlikovanjem dveh n ačinov d elo v an j a sile:
1. prvi n a č in d elo v an ja sile j e »zm ožnost utrp evanja« (1 0 4 6 a ll) v tem sm islu, d a nekaj m o re n e k o dejavnost dopustiti, izdržati ali p re n esti. Zato H e id e g g e r to m o č im e n u je »zm ožnost prenašan ja« oz. »vzdržljivost«. Takš
n a m o č j e z m o ž n o st u trp e v a jo č e g a sp re m in jan ja, ko se stvari m o re nekaj
»zgoditi«;
2. D ru g i n a č in d e lo v a n ja te sile za d rža n je n e u trp e v a n ja (ctnd'öeia) (1 0 4 1 a ll-1 2 ) n a slabše, k i j i prav im o o d p o rn o s t (87). T o n e p r e n a š a n je je n e u trp e v a n je k o t izd rž an je n a sp ro ti vsakršni p oškodbi ali u n ičen ju .
O b a n a č in a sile p a sta v o d n o s u n asp ro ti n e č e m u , k a r d elu je p ro ti nji
m a (îtOlELV). T o d a d elo v an je in p re sta ja n je sta p o ja sn je n a o d stran i m oči u trp e v a n ja , in sicer zato, k e r se sila n ajprej izkusi skozi u p ira n je oz. o d p o r:
» o d p ira jo č e sam o j e silno in sila« (91). V e n d a r p a bo v n ad a ljn jem vodilni p o je m m o či iz zm o žn o sti v e d n o razu m ljen ko t p o če lo s p re m in ja n ja in k o t
» zm o žn o st d e lo v a n ja in u trp ev a n ja« (1 0 46al9 -20 ). Sila k o t p re n a š a n je in izd rž an je j e v sebi n a n e s e n a n a takšno stvar, ki im a z n jo opraviti. S tem j e v
v o d iln em p o m e n u sile izre čen a tu d i sila d elo v an ja (TtoieTv), ki j o izraža slov
enska b e se d a »činitelj« (93).
Z godovinsko in stvarno j e v n a jte sn e jše m o d n o s u z A risto telo v im ra zum evanjem zm ožnosti L eibnizova vpeljava p o jm a sile v m a te m a tič n o » p ri
ro d n o filozofijo« (N ew tonov izraz za fiziko) oz. fiziko. L eib niz se o b rn e p ro ti določitvi biti naravnih stvari z ex ten sio , razsež n o s^ o . B it n a ra v n ih stvari j e actio, a g e re , učinkovanje. T o pojm o v an je j e L eib n iz razvil v svojem »Poiz
kusu n a u k a dinam ike« (Specimen dynamicum...) (16 95 ). Bistvo su b s ta n c e j e strem ljen je (nisus) in p ro tistre m lje n je , g ib a n je in u p ira n je (re n isu s). Leib- n iz je bil h k ra ti p re p rič a n , d a j e s tem doslej n e s p o z n a n A risto telo v n a u k o dÿnam is in e n é rg e ia privedel do razvidnih pojm ov (98).
N ad aljn ja značilnost sile se n a h a ja v zn ati k o t »spoznati se n a ...« v sm is
lu m ojstrstva. T o j e m oč, ki v sebi nosi n a č rt m o ž n e p o p o ln o s ti d elo v an ja , to j e iz b ra n o delovanje, kocXwç £7tlTeA,£ÏV (Д 12, 1019a23). V m o či g le d e n a gibanje j e o d n o s d o telosa. M oč vsebuje m o m e n t n a ra v n a n o sti p ro ti k o n cu, zaključku in dovršenosti. T eleo lo šk i m o m e n t d elo v an ja sp a d a k bistvu m oči. F e n o m e n e p renašanja, u p ira n ja in n a ra v n a n o sti h k o n c u im e n u je m o , d a bi p o jasnili n o tra n ji o d n o s d o sile d elo v an ja v ak tiv n em sm islu.
M oč j e e n k ra t m oč delovanja in e n k r a t m o č p re n a š a n ja . Zdaj v zn ik n e vprašanje, ali sta s tem m išljeni dve sili ali sam o en a. A risto teles pravi e n o s tavno: »Torej je izkazano, d a j e zm o žn o st delovati in u trp e v a ti v d o lo č e n em sm islu en a , ... v d ru g e m sm islu p a j e razlikovana« (1 0 4 6 a l9 -2 2 ). Sila j e o d n o s d elo v an ja do u trp ev a n ja in o b ra tn o . Bistvo sile s e j e ra z d e lilo n a dve sili. Bit sile j e delovanje in u trp ev a n je k o t en o : to j e ‘o n to lo š k i’ p o je m sile.
K adar p a j e m išljena e n a ali d ru g a o d o b e h k biti sile p rip a d a jo č ih sil, tedaj ra zu m em o silo k o t o n tičn i fe n o m e n . Pri A risto telu im am o » n o tra n ji p re p le t o n to lo šk eg a in o n tič n e g a p o jm a sile« (107). Sila n e o b sto ji iz d v eh sil, te m več je ted aj, k a d a r j e b it sile p ris o tn a v n e k e m b iv ajo čem , b iv ajo če sam o ra zce p lje n o n a dve sili. D vostransko, e n o tn o bistvo sile j e bistvo A ristotelov e o n to lo šk e razlage sile:
1. Sila k o t e n o tn a j e bit,
2. Sila k o t vselej e n a ali d ru g a j e d o lo č e n o bivajoče.
K v o d iln em p o m e n u sile p rip a d a n em o č: »za isto stvar te r g le d e n a isto stvar za vsako zm ožnost obstaja tu d i n ezm o žn o st« (1 0 4 6 a 3 0 /3 1 ). N e g re le za to, d a p o le g m oči obstaja tu d i n e m o č , ‘im -p o te n tia ’, tem v eč j e m o č v
»nekem od likovanem sm islu izpostavljena in zavezana o d teg n itv i in m a n j
kanju (GTÉpT|Giç)« (112). Vsaka m oč j e posest, k i j i u stre z a izg ub ljan je.
Dynam is ko t e n o tn o s t delo vanja in u trp e v a n ja j e o d lo č iln a za A risto telovo določitev narave: »T udi narav a (фпстц) j e n a m re č v taistem ro d u z zm ožnostjo« ( 0 8, 1049b8). T o d a n arav a j e dynam is v svoji d ejan sk o sti, ki
Ritem bivanja: Aristotelova fenomenologija možnosti in stvarnosti
j e d e ja n sk o st g ib an ja, k a k o r j e vidno ravno v A ristotelovi o pred elitv i g ib an ja v Fiziki. G ib an je j e n a m re č e n a dejanskost, k ije udejstvovanje dejavne in u trp e v a jo č e sile oz. m o či (Physica, Г 3, 20 2al3sl.): to velja tako za n arav n a g ib a n ja k a k o r za življenjske fe n o m e n e zaznavanja in m išljenja.4 V bistven
em m o č p o m e n i » m o žn o m esto« (115) za p re o b ra č a n je (|J.£TOcßoXr|), k o t vzajem n i o d n o s m e d aktivnim uveljavljanjem in pasivnim pren ašajem .
V 2. p o g lav ju ( 0 2) A risto teles p o d a ja delitev m o či n a n e ra z u m n e (â ^ o y o t) in ra z u m n e (p e x à ^оуоп ) (1 0 4 6 b l-2 ). T a d e lite v j e d o b lje n a v p o se g u nazaj n a d elitev bivajočega n a neživo naravo (d\|/u%a) in svet živl
je n ja , tj. oživljene ali žive n arav e (врхЈ/пха). N ačin biti življenja o d lik u je ta dve značiln osti: g ib an je in zaznavanje [de An. 403b 25). Z gib an jem j e miš
ljen o sebe-gibanje, čeprav p o A ristotelu v nasp ro tju s P la to n o m , to, k ar giblje sam eg a sebe, n i du ša, tem več ce lo tn o živo bitje5.
O b stajata p a dva d ela duše, razum ni (t oXoyov £XOv) in n erazu m n i (EN Z2, 1139a4). V A ristotelovi določitvi človeka ko t živega bitja, ki im a logos, to im e tje (e%8iv) lo gosa n i n e k d o d a te k ali pridevek, m arveč n ač in človek
ovega življenja, njegov n a č in biti. T a logos H e id e g g er prevaja k o t izvedenost - K u n d sc h a ft (128).
M oči n a osnovi izvedenosti, t. i. m oči, ki tem eljijo n a znanju , so u m e t
n o sti in p ro izv ajaln e z n a n o sti (1046b2-4). T u je p o m e m b n a povezava m ed z n a n o s tjo (е ти атг|р г|) oz. u m e tn o s tjo (T£%vr|) in m o č jo . N e ra z u m n e zm o žn o sti se n a n a ša jo sam o n a en objekt, m ed tem ko se iste vešče m oči n a n a ša jo n a stvar in n a n je n o n asp ro tje, n a p rim e r zdravilstvo se n a n a ša n a b o le z e n in n a zdravljenje (132) (1046b4-7). Zm ožnosti j e n u jn o d a n o n o tra n j e n a s p r o tn o p o d ro č je : n e k o p o d ro č je j e n ajprej d a n o , in znotraj n jeg a
n u jn o o b staja n a sp ro tje . N e k o p o d ro č je se o d p ira z logosom , ki p a v ed n o ra zo d ev a stvar sam o in n je n o o d teg n itev (ат£рг|стц) (134) (1046b8-9).
L ogos v prvi vrsti p o m e n i izvedenost in očitnost tistega, kar naj b o izdel
a n o , n a to p a tu d i p re tre sa n je izdelovanja. P o m en logosa k o t izjave j e izveden n a s p r o ti p o m e n u lo g o s a k o t o b lik e (e id o s -a ). T o d a z n a n o s t n i sam o sp o z n a n je , j e tu d i d u šev n a zm ožnost: ra z u m n a m oč j e p riču jo č a sam o, kjer j e d u ša in živeče bitje. Z n a n o s t se n an a ša n a nasp ro tja, o m o g o č a jo govor, n a n a ša p a se tu d i n a g ib an je, k ije n ek e vrste dogajanja. R azum ska zm ožnost j e iz h o d iš č e za p r e o b r a t, k e r s p a d a v d u šo , in sic e r n je n ra z u m sk i d el (1 0 4 6 b l6 -2 1 ). T o d a d u ša j e izhodišče za g ib an je n e k o t u m , m arveč k o t stre m e č a . R a c io n a ln a zm o žn o st j e v o d n o su d o g iban ja sam o p re k o duše, ki im a željo in h o te n je {de An. Г 9, 433a5sl.). T o d a d u ša ni n e k a stvar, ki
4 Prim . J. S tallm ach, o. c. str. 45 in G. P icht (1980), str. 304.
5 A ristoteles: O duši (1993), str. 78 (A 3, 405b3sl.) te r Physica VIII, 252b22 in 254bl4sl.
d eluje v telesu, tem več j e čisto d o lo č e n a te m e ljn a s tru k tu ra živeče b iti (153- 54).
Bistvo ra zu m n e zm o žn o stije tu d i d o lo čilo nekaj nap rav iti tak o ali tako, d o b ro ali n e (1046b25). T a dvojnost m o či in zm o žn o sti p o m e n i n o tra n jo o m e j e n o s t in n i č n o s t vsak e v sak e ra z u m s k e z m o ž n o s ti. T a o m e jite v zm ožnosti p o m e n i n je n o n o tra n jo k o n č n o st: »R jer j e sila in m o č, tam j e končno st« (33, 158).
V 3. poglavju A ristoteles obravnava d eja n sk o st zm o žn o sti z o z iro m n a gibanje. V prašanje m ožnosti j e tako p o v ez an o z v p ra šan jem r a z u m e l a d e jan sk o sti in s tem pojm ovanje bistva b iti sp lo h . A risto teles k ritiz ira m eg ars-
ko razum evanje sile in m ožnosti, k ije zajeto v p o d m e n i, » d a je nek aj zm o žn o (5 i)v a a 0 a i) za nekaj zgolj tedaj, k a d a r j e res v dejav n o sti (otocv èvepTtj )»
(1046b 2 9 /3 0 ). N eka m oč ali s ila je to le ted aj, k a d a r se u re sn ič u je , k a d a r j e n a d e lu (168). A ristoteles in m eg arik i so si e d in i o tem , d a j e d e ja n sk o st
» p riču jo č n o st nečesa«, ta p riso tn o st p a j e ra z u m lje n a k o t iz d e la n o st (180).
A ristoteles p a m en i, d a zm o žn o st m o re b iti d e ja n sk o p rič u jo č a , č e tu d i n e udejstvujoča. P riso tn o st dynam is vidi A risto teles v im etju (e%£tv). N e k a ra z u m n a zm o žn o st ali veščina je p rič u jo č a in d ejan sk a , če j o im am o : »Biti zm ožen p o m e n i po A ristotelu ô û v a p iv e%£iv; p o m e g a rik ih p a n a s p ro tn o : èvepYEîv »(182).
Im e ti zm ožnost j e držati m oč za seb e in j o h k ra ti o b d rž a ti za. T ak šn i p o m e n i grščine p rid e jo d o veljave tu d i v izrazu ë^tç (1 83 ). N eizvrševanje n ek e zm o žnosti še n e p o m e n i n je n e o d so tn o s ti in izvajanje n i e n o sta v n o sam o p riso tn o st. Izvrševanje ali vršitev zm o žn o sti, tak o j e tre b a ra z u m e ti H eid eg g ro v o b esedo »Vollzug«, j e izvajanje n eč esa, k ar j e že p rič u jo č e . Iz
vrševanje j e »bid-na-delu«. N eizvrševanje p a ni izgin o tje zm o žn o sti, tem več p re k in ite v ali d o k o n č a n je . Iz g in o tje zm o ž n o sti p o v zro čijo d o c e la d ru g e zn ačilnosti b iti in dogajanja: p o zab ljen je, n e sre č a , čas (1 0 4 7 a l). Z d ru g im i b esedam i: u resničitev m oči v o p rav ljan ju ni isto k o t d e ja n sk o st m o či (189-
190).
V p rašan je dejanskosti zm ožnosti A risto teles p rid e d o izraza o b d e ja n skosti zaznavanja in zaznavne zm ožnosti. P o m egarski d o m n ev i j e zaznavno bivajoče d e ja n s k o le ob izvedbi z a z n a v a n ja (1 0 4 7 a 8 ). M e g a rs k a te o rija m ožnosti u p o ra b lje n a n a teorijo zaznavanja vodi v a p o rije P ro tag o ro v e te o r
ije, ki sta j i h razg rn ila P lato n v d ialo g u Theaitetos in A risto teles — zlasti v IV.
knjigi Metafizike. Za A ristotela je č u tn o zaznavanje zm o žn o st (dy nam is) te r o d n o s in razm erje (logos) d o lo č e n e vrste živečega b itja d o » d o lo č e n e g a , v d o lo č e n e m oziru d o je te g a n e ž iv e č e g a bivajočega » (195). T a а1|Л)%ос so last
nosti k o t zaznavne : n p r. h la d n o ali to p lo , b arvasto, zvočno itd.
Ritem bivanja: Aristotelova fenomenologija možnosti in stvarnosti N a sp ro ti P ro ta g o ro v e m n a u k u A ristoteles p re d p o stav lja takšno biva
jo č e , k i j e z m o ž n o (d y n a to n ), d a bi bilo d o jeto : zaznavno bivajoče j e k o t m oči-b iti-zazn an o (das W a h rg e n o m m e n w e rd e n -k ö n n e n d e , 200) pogoj čut
n e g a zaznavanja. A risto teles j e poskušal pokazati, »da se dejanskost zaznavne
ga kot takšnega ne nahaja v izvrševanju (Vollzug) zaznavanja« (201 ) (>.
V p ra šan je se glasi: kak o m o re biti neživo bivajoče k o t bivajoče p o sebi ra z o d e to ocig0T|t6v za človekovo dušo. A ristoteles ni m o g el, po H e id e g g ru , d o je ti lastn o bistvo in b it tistega, k ar tvori »vmesnost«, das Zwischen, m e d zaznavno bivajočim , aÎG0r|TÔV, k o t takšnim in m ed ču tn im zaznavanjem k o t takšnim in k a r o m o g o č a ču d ež zaznavanja (202). Gre za m o žno st p rip a d a n ja svetu, W e ltz u g e h ö rig k e it. T u d i fe n o m e n zaznavanja im a svoje ra z n o te re m a n ife sta c ije , in sic e r ra v n o zato, k e r zavzem a »svojevrstno p o sre d u jo č v m esn i položaj m e d stvarm i in človekom , m e d su b jek to m in objekto m « 7 T e o rija m eg arik o v se glasi: »V endar p a n ek o živeče bitje še celo niti zaznave n e bi m o g lo ‘im e ti’, če ni (d o k le r ni) zajeto v zaznavanje in torej ni n a delu«
(1047a7-8) (203).
Č ep ra v zaznavanje n i veščina in ne n apravi n o b e n e g a d ela ko t za sebe p ris o tn e g a bivajočega, j e d ejav n o st zaznavanja o zn a č e n a z b esed o èvepyeïv:
b iti n a d e lu , d a bi nekaj povzeli iz skritosti, d a bi nekaj opazili in to za-zna- li, » w a h r-n eh m e n « , vzeli v varstvo (204). U m ik iz izvajanja zaznavanja zato n i izg in o tje zaznave, m arveč j e to svojstvo »ne-več in še-ne-izvajanje« zazna
vanja, ki šele o m o g o č i izkušnjo zaznavanja (206).
T a k o j e i z k a z a n o , d a m e g a r s k a t e o r i j a o d s t r a n j u j e in u k i n j a (1 0 4 7 a l4 ,2 0 ) n ek a j, k a r o m o g o č a d ejan skost gib anja in postajanja, to p a je razlik a (h é te ro n ) (1 0 4 7 a l9 ) m e d m ožnostjo in d ejan sk ostjo (212). M egars
k a u k in ite v m o žn o sti u k in ja gib an je, k er sta tako m o žn o st k ak o r d ejan sko st bistv en o v o d n o s u d o gib an ja, KiVT|CKÇ. Pri m eg arik ih m o č izgine v d e ja n skosti ( e n e r g e ia ) . M egariki p a p o H e id e g g ru tu d i niso im eli pravega po j
m a d ejan sk o sti, èvépyEta: »ravno niso videli, d a j e e n é rg e ia q u a en é rg e ia d e ja n s k o s t g le d e n a g ib a n je « ( 214). Prav tako p a j e pravo razločevanje m o ž n o sti in d ejan sk o sti m o ž n o le ob »stalnem držati se KXVTjGlç«: tako sta b it m o žn o sti in b it d e ja n sk o st sta »načina biti-v-gibanju« (216). T ako p rid e A ristoteles d o svoje »definicije« biti ko t zm ožnosti: »Je p a zm ožna tista stvar, za k a te ro n e b o n ič n e m o g o č e g a , če n asto p i dejan sk o st tistega, za k a r se pravi, d a im a zm ožno st« (1047a24-26).
P ri tej d efin ic iji so p o m e m b n i trije m o m en ti:
N e g re za bistvo zm o žn o sti, tem več za b it (eînai, ésti) zm ožnega (220),
° Prim . o tem A ristoteles, O duši (1993), str. 36sl.
7 M. H eid eg g er, Die Frage nach dem Ding, T übingen 1962, str. 162.
1. V o p re d elite v dejanskosti m o ž n e g a k o t m o ž n e g a j e v k lju č e n a e n é r geia k o t »biti-na-delu«;
2. B it zm ožnosti se d o lo ča z izvrševanjem tega, k a r j e m o č p re v zela n a sebe: biti zm ožen j e »moči-vzeti-nase«, èvôé%eG0ou (1047a26).
3. H e id e g g e r svojo razlago zaključi z z n a m e n ito p o h v alo A ristotelov e teorije m ožnosti: »S tem stavkom j e iz re č e n o največje filozofsko sp o z n a n je antike« (219).
2. Bit kot dejanskost: è v é p y sia in êvT£Àé%£ia
Iz opazo v an ja zm ožnosti j e bilo ra zv id n o , d a j e » v prašanje p o bistvu dynam is j e šele tedaj v polnosti postavljeno in o d g o v o rjen o , č e je so d o lo č e n o tudi bistvo p rip ad a jo če dejanskosti« (222). Sele ted aj, k o j e e n e rg e ia v po te- g n je n a v tem o , im a sm isel govoriti o p o m e n u e n e rg e ia in e n te le c h e ia .
V d o se d a n je m opazovanju m o žn o sti in d ejan sk o sti sta bili o b e d o lo čili upoštev an i glede n a gibanje. Zdaj p a j e tre b a p riti d o »širšega« (eni ttÀæov) (1 0 4 6 a l) in » d ru g ačn eg a« (êtépcoç) (104 8 a3 0 ) p o m e n a , ki m u p ra v im o ontološki ali m etafizični p o m en . T o velja tak o za m o ž n o st k a k o r za d e ja n s kost.
A ristoteles j e razum evanje biti k o t d ejan sk o sti razvil v štirih poglavjih IX. knjige ( 0 6-9). Č eprav sem p re d časom že p o d ro b n e je o b ravn aval A ris
totelovo teo rijo dejan sk o sti8, bi c e lo tn o analizo ra d p o n o v il in p o g lo b il, o d stavka d o stavka. V okviru te sprem ljave p re v o d a se b o m m o ra l te m u p o sk usu o d p o v ed a ti in bom izpostavil sam o n e k a te re m an j o p a ž e n e zn ačiln o sti fe n o m e n a dejanskosti, kakor n am g a skuša p re d sta v iti A ristoteles.
Svoje novo razu m evanja biti k o t ek sisten ce j e A risto teles izrazil v dveh novih b ese d ah : e n é rg e ia in e n te lé c h e ia . N e d a bi se sp uščali v g lo b lje s p re gledovanje p o m e n o v teh dveh izrazov, naj sam o n a k ra tk o o m e n im o n ju n o jezik o v n o stru k tu ro , d a bi zaslišali n ju n o slov-nico, k i j e d o lo č a la n ju n slov
es. A risto te le s j e sicer v filozofsk em slo v arju p o s e b e j o b ra v n a v a l p o je m m ožnosti (A 12), n e p a tudi b esedo e n e rg e ia , d a sira v n o je p o s e b n o poglavje n a m e n je n o p o jm u dovršenosti in p o p o ln o s ti (xéXetOV) (Д 16).
B e se d a è v ie A i/e ta j e se sta v lje n a iz »ev x é ^ o ç s / e t v « in o z n a č u je , n o tra n ji ustro j, v k aterem se n a h a ja bivajoče, ki im a svoj d o v rše n o st, p o p o l
n o st in d o k o n č o st v sebi'1. T a p o m e n , ki g a je o p azil tu d i W. J a e g e r 10, j e izra
8 Prim. V. Kalan, A ristoteles (1976), str. 377-395 (knjiga, 200-209).
9 Prim. V. Kalan (1976), str. 377sl.
10 W. Jaeg er, o. c. 409.
zil tu d i A risto teles sam : »n ek a stvar j e n am re č dov ršen a, k e r im a v sebi svo
j o zvršitev (xéXoç)« (1021b24-25).
B esed a èv é p y eia j e izvedena o d glagola èvepyelv - »delati, izvrševati«
in o d ëpyov »delo, dejavnost«; èv epycp p o m e n i biti n a d elu, v d ejanosti.
S h o lastik a g a je p re v e d la z actualitas, m o jster E kch art p a je ta izraz p reved el z » W irklichkeit«11, k a r j e prevzel zlasti H egel. Slovenski p rev o d j e »dejans
kost.«
P o A risto te lu se e n é rg e ia in e n te lé c h e ia najprej ra b ita v zvezi z g ib an je m in p o m e n ita isto: » T o d a im e dejanskosti (èvépyEta), za k ate re g a sm o se sp o ra z u m e li, d a ga u p o ra b lja m o g lede n a d o v rše n o st (eVT£Ai%£ia), j e p re d v se m o d g ibanj p re šlo n a d ru g e stvari: dozdeva se n am re č, d a je d e ja n skost p re d v sem g ib a n je , zato p a tu d i nebivajočim stvarem n e dosojajo stan j a g ib a n ja ...« (1047a30-33). K er za nebivajoče stvari n e m o re m o reči, d a so
v g ib an ju , to p o m e n i, d a g ib an ju p o leg d ru g ih značilnosti p rip a d a bit.
V sako g ib an je j e n e p o p o ln o (crc£^r|ç), j e n e p o p o ln a e n te lé c h e ia (Phys- ica 2 5 7 b 8 ), k e r n im a v sebi lastn eg a telo sa12. - Pri tem p u stim o ob stran i v p ra š a n je , ali j e tu d i s a m o g ib a n je življenja, » n e d o v rš e n a d e ja n sk o s t« , èvi:£À,é%£ia aT£A,r|<;. - N a sp ro tn o pa im a d o v ršena d ejan k o st sm o ter v sebi:
in p ra v za to d e ja n sk o st j e že v 6. poglavju A risto teles s p e t u p o ra b il im e èvépyEta in n e ëvTEÀ,éx£ia, m e d te m k o je n ed o v ršen e dejanskosti im eno v
al g ib a n ja (kivî'igeiç) (1048b28 in 1048b35).
A risto teles v 6. poglavju takoj p o d a o p re d elite v dejanskosti, ki se glasi:
»Je p a ted aj d e ja n s k o s t (èvépyEta) prisostvovanje stvari (t o im ap^E tv t o
л р а у ц а ) «(1048a30-31). T e g a ob stoja ne m o re m o defin irati, tem več lahk o izkustvo d ejan sk o sti p o n a z o rim o z navodom , in d u k cijo (1048a36), ki p re k o g en e raliza cije p riv ed e d o uvida an a lo g n e e n o tn o sti m ožnosti in d ejan s
kosti. M o žn o st in d eja n sk o st se sicer n a n a ša ta n a vse d ru g e n a č in e izrek an j a biti (A 7, 1 0 1 7 b l-2 ), v e n d a r p a j e A ristotelova tem a sedaj prav n ač in bi
v a n ja d e ja n s k o s ti. D e ja n s k o s t j e e d e n iz m e d te m e ljn ih p o m e n o v b iti:
» Č e p ra v se n a m r e č e n o in b it iz re k a ta v e č stra n sk o , p a j e n a o d lo č ile n (KDpicoç) n a č in b it d o v rše n a dejanskost« (de An. B 1, 412b8-9).
T ak o im a m o n e n a v a d n o situacijo: o b ičajn o se za o d lo čilen p o m e n biti je m lje b itn o s t k o t su b stan ca , v © 10 A ristoteles šteje za tem eljn i p o m e n b it k o t re sn ic o , sedaj p a b it k o t dejanskost. O ntološki p o m e n m ožnosti in d e
ja n sk o sti p a j e m o g o če op aziti tudi v razpravah, ki o pisujejo b it kategorij, te o rijo vzrokov in te o rijo duše.
11 Prim . G. P icht (1992), str. 38 in G. P icht (1980), str. 289.
12 T u m oram o zanem ariti težave prevajanje grškega izraza telos, ki ga ne prevajata d obro niti sm o te r niti cilj: bolje p a svrha, dovršenost, popolnost in konec. Telos je tečaj bivanja in njegov tek.
_______Ritem bivanja: Aristotelova fenomenologija možnosti in stvarnosti______
P o z n a n o je , d a A ristotelova teo rija b ivajočega o p isu je p o s a m e z n o stvar k o t povezavo snovi in oblike, k o t c o n c re tu m , k o n tr e tn o stvar, ki j o sestavl
j a ta snov in oblika, in v tej povezavi im a snov m e sto m o ž n o sti, o b lik a p a m esto dejan sk o sti (de An. B 2, 4 1 4 a l4 s .). P o d o b n o j e m n e n je tu d i v B 1, 412a9sl., kjer pa razlikuje dvojno d ejan sk o st (èvT£Àé%£ta), p ri č e m e r bi b ila oblika, k a k o r je povezana s snovjo j e šele »prva d ejan k o st« , »prva e n te le h i- ja« (de A n. 412a21). O b tem se seveda zastavlja v p rašan je, ki g a tu p u šč a m o d p rte g a , ali sm em o govoriti o »prvi« in »drugi« d ejan sk o sti, prvi in d ru g i en te le h iji p ri A risto telu 13. R azm erje o b lik e oz. p o d o b e A risto teles o p isu je zlasti v Fiziki, k ije v tem sm islu tu d i »m etafizika«, te r j o p riv ed e n a j e d r n a t o reklo: » ...n a r a v a je dvojna: z e n e s tra n i k o t snov, z d ru g e p a k o t p o d o b a (цорфт|), to d a le - ta je cilj (xéXoç)« (P h y sic a l 8, 199a30-31). Za A risto te la j e p o d o b a celo bolj narava k ak o r snov (Physica, B 1, 193b6).
Za A ristotelovo o p re d elite v d ejan sk o sti k o t e n é rg e ia in e n te lé c h e ia j e n adallje p o m e m b n o upoštevati, d a j e šele s tem d o lo čilo m b iti b ivajo čeg a A risto te le s o d g o v o ril n a » n e re š e n o « - n e r e š e n o v A ris to te lo v i o p tik i — vprašanje P latonove filozofije o o d n o su m e d p ra lik i in stvarm i, ki g a j e P la
to n pojasnjeval s p o jm o m u d elež b e ali p a rtic ip a c ije , pé0£^iç. V n a s p ro tju s P la to n o m A ristoteles b itn o st ra zu m e k o t v snovi p riso stv u jo čo , im a n e n tn o obliko (Eiôoç to evov) (Z. 11, 1037a29). O b lik o , ki d o s p e d o svoje p o d o b e v snovi, j e A ristoteles im enoval p o d o b a ali fo rm a (ц орф г|).14 N a d alje A ris
toteles šteje obliko za dejanskost, èvT£^é%£toc (de A n. B 1, 412a9-10). D e ja n skost, £VT£A.é%£ia, ki označuje o d lo ču jo č n a č in bivanja, j e im e, ki o p isu je A r
is to te lo v o d g o v o r n a n a č in b iv a n ja o b lik e v stv ari, ki se z a to im e n u je po sam ez n a stvar, ki p a im a TÉÀoçv sebi. M ed d ejan sk o stjo k o t en-tel-éch e- ia, »im eti d o vršenost v sebi«15 in en-érg-eia, »biti-na-delu« o b staja s tru k tu r
n a e n o tn o st, k er j e d elo in vršitev, e rg o n in telos u jem ata.
D e ja n sk o stje tudi naziv za n ač in biti b istvene biti (H . 3, 1 0 4 3b2 ), ki se p o slej im e n u je p rv a b itn o s t, »p rv a s u b s ta n c a « (o t jc h o c лрсотг|) (Z. 11, 1037a5). A ristotelova prva b itn o st ni več sp lo šn a b itn o st, ki bi b ila le m o žn a, tem več j e in d iv id u aln a eksistenca (A 5, 107128-9). Če A risto teles n e bi d e jan sk o sti štel za o d lo čilen n ač in p riso tn o sti, n e bi te o rije b itn o sti d o p o ln il s filozofem om o m ožnosti in dejanskosti. Za A risto tela zato p o d o b n o k a k o r za K anta in za fu n d a m e n ta ln o o n to lo g ijo , ek sisten ca ali bivanje (t o ECTTt)
n i p re d ik a t stvari (H. 2, 1042b25).
13 O tem E. Berti (1996), 304sl.
14 |К>рфг| H eidegger prevaja kot »vtisk« (G ep räg e), prim . Die Grundprobleme der Phänome
nologie«, MHGA 24, str. 149sl.
15 R enesančni aristotelik Erm olao B arbaro je izraz preslikal s skovanko perfectihabia.
Ritem bivanja: Aristotelova fenomenologija možnosti in stvarnosti
O d lo č iln a za A risto telo v o teo rijo bivanja j e njegova teza o p re d n o sti d ejan sk o sti p r e d m o žn o stjo (n p o tep o v èvépyEta ÔDvdpecoç), k i j e razvita v v 8. poglavju te k n jig e (1049b5, 1 0 4 9 b ll in 1050b3-4). T a trditev, s k atero p o H e id e g g ro v ih b e s e d a h »A ristotelovo in to h krati p o m e n i grško m išljen
j e d o se g a svoj v rh u n e c « 11’, p o m e n i, d a j e d ejanskost (èvépTEta) s m o te r vse
ga in d a »zavoljo (% aptv) d ejan skosti privzem am o m ožnost« (1050a9-10).
T a n ov p o m e n e n te le c h e ia in e n e rg e ia A ristoteles po jasn ju je takole:
» D elo (ëpyov) j e n a m r e č s m o te r (xéA,oç), d e ja n sk o st (èvépyEta) p a j e d elo v an je , za rad i teg a p a se tu d i im e dejan sk o st izreka po d elu in se zaradi te g a p re h a ja v p o m e n d o v ršen o sti (êvX£À.é%£ta) « (1050a21-23)17.
V »m etafizičnem « p o jm u dejanskosti torej n e gre sam o za »dinam ičen«
p o je m biti, ki u p o šte v a m o ž n o st in dejan sk o st z ozirom n a gibanje, čeprav to n e p o m e n i, d a A risto teles še n a p re j e n e rg e ia in e n te le c h e ia n e bi u p o r
abljal za d o lo č a n je gibanja. F ilozofijaje svoje vprašanj e vanj e u sm eijala p re d vsem n a bistvo in p ri te m v e č in o m a z a n e m a rja la v p ra šan je, kaj j e bistvo dejan sk o sti, ex iste n tia , ali p a j e b ila d ejan sk o st vzeta v sm islu p riso tn o sti, V o r h a n d e n h e it.18
N a osnovi razlikovanja m e d dejavnostm i in stvarm i, ki im ajo sm o te r in d o v rš e n o st v sebi, tak o d a j i h m o re m o im en o v ati s a m o s m o trn e , »avtote- losne«, če naj u p o ra b im o izraz iz Politike19, in dejavnosti, k a te rih sm o ter ali d e lo j e nek aj d ru g e g a , A ristoteles p rid e d o sklepa, »da sta b itn o st in oblika d ejan sk o st« (1 0 5 0 b 2 ). N e k a stvar j e v dejan sk o sti n e le ted aj, k a d a r j e »v snovi«, tem več pred v sem k a d a r j e v ejd o su , »v obliki« (1 0 5 0 a l6 ). D ejanskost tedaj n i ra z u m lje n a sam o v g ib an ju , tem več v svojem p reb iv an ju , tako rek oč v » m iru biti«. P o H e id e g g ru , k ije o biti ko t dejanskosti govoril p red vsem v svoji razp rav i »O bistvu in p o jm u фтЗсц«, n ap isan i 1939, j e tedaj dejan sk o st k o t e n te le c h e ia in e n e r g e ia n e k a m irn o s t, »ki n ač iste jše zad o šča bistvu o u a ta , v sebi sta ln e n priso sto v an ju v iz g le d u ... A îiv ajatçje n ač in prisosto- vanja; to d a èvépyEta (èvx£^é%£ta), pravi A ristoteles,je npoiEpOV, »prej«, kot ônvapiç; n a m re č »prej« z oziro m n a OlJGta (prim . Metaph. 0 8 , 1 0 4 9 b l0 ,ll).
’EvépYEta iz p o ln ju je bistvo čisteg a prisostovanja izvorneje, k o lik o r pove:
im eti-se-n a-delu-in-koncu, k a r j e vsakršno »še ne« p rim e rn o sti za... pustilo za seboj, ce lo b o lje, ra v n o z njo privedlo n a p re j v izpolnitev d o p o ln je n e g a in d o k o n č n e g a izgledovanja« (GA 9, 286, 287).
H eid eg g er, Wegmarken, M HGA 9, str. 286.
17 Prim . o tern G. P icht (1992), str. 302sl. in Berti (1996), str. 294.
18 M. H eid eg g er, MHGA 33, str. 223.
19 Prim . A ristoteles (1976), str. 246.
J e p a vprašljivo, ali j e ta p o jem d ejan sk o sti m o g o č e im en o v ati » d ru g a dejanskost«, ali dejanskost v o n to lo šk em sm islu. V spisu o duši j e razlika m e d prvo in d ru g o d ejan sk o stjo p o ja s n je n a o b ra z lik o v a n ju m e d s p a n je m in b u d n o stjo , m e d im etjem zn an o sti in n je n im izvajanjem ('decopetv) (412a22 in 417b2), saj bi to p o m e n ilo c e lo tn o razp rav o vračati n a razlik ov anje m e d dejanskostjo glede n a gibanje in dejanskostjo k o t bitjo. Že zn an o st, 87П.0ТГ]|ЈТ|
j e n a m re č n ek a ustalitev du še (Physica, V II 3, 2 4 7 b l2 ).
D ejanskost stvari p o m e n i %âptç (1050a9) ra d o s t in d a r bivanja, v k at
e re m n iti n jih o v sm o te r n iti njih o v a d e ja v n o st n i izven n jih sam ih . T a k o bivanje j e življenje, m išljenje in prava b la g in ja te r d o b ro b it (1049a35sl.).
T o pojm ovanje d ejanskosti im a tu d i svoje teo lo šk e razsežn o sti, saj j e za A ris to te la sam a e n é rg e ia in e n te lé c h e ia n e k a j b o ž a n s k e g a , k a k o r j e božanska tu d i oblika. Poleg te g a je prva b itn o st, k i j e b o ža n sk a b it, p o svoji naravi dejanskost, k atere d e ja v n o stje m išljen je k o t najvišja o b lik a življenja.
M išljenje za A ristotela ni n e k a d u h o v n a bit, tem več najvišja m o g o č a o b lilk a biti: » ž iv lje n je je n a m re č d e ja n sk o s t u m a , B og sam p a j e ta d e ja n s k o s t«
(1072b26-7). Življenje sam o p a je bit: »Za ž iv e č a b itja je življenje bit« (d e A n . 4 1 5 b l3 ). V e n d a r p a bi teološka razsežn o st A risto telo v eg a ra z u m e v a n ja biti k o t d ejansko sti zahtevala še d o d a tn o p o jasn itev p o jm o v n u jn o s ti in p rig o d - nosti, večn osti in sm rtnosti, k ar p a tu p u stim o o d p rto .
V sekakor p a je A ristoteles z b e se d a m a e n te lé c h e ia in e n é rg e ia izrekel n ač in bivanja stvari, ki d o p o ln ju je grško filozofijo: A risto teles j e to rej tisti, če b e re m o njegovo im e ko t zgov orn o in če si d o v o lim o nekaj m n e m o te h - n ike, v k aterem grška filozofija n a najb oljši (âristos) n a č in do seže v rh (té- los) in v k a te re m se d o p o ln i grško v e d e n je o biti. P o m e n o b e h p o jm o v j e posebej izpostavil tu d i p o zn i H e id e g g e r v svojih p re so ja h s o d o b n e z n a n o s
ti in te h n ik e , še zlasti p a v svoji kritiki m etafizike: »Z n ačiln o za m etafizik o je , d a j e ex isten tia obravnavana v njej vsekozi, če sp lo h , ted aj v e d n o sam o n a kratk o in k ak o r nekaj sam o u m ev n eg a. ... E d in o izjem o p re d sta v lja A ris
toteles, ki prem išlja èvépyEta, n e d a bi to m išljenje kdaj p rih o d n je m o g lo p ostati bistveno v svoji izvornosti. P re o b lik o v a n je èvépyEta v a c tu a lita s in d ejan sk o st j e zasulo vse, k ar j e prišlo n a p ia n o v èvépTEta. S ovisnost m e d oticia in èvépyEta se zabriše.«20 V tej o c e n i j e vidno, d a A ristotelovo m išljenje ni sam o p a ra d ig m a evropske m etafizike. V A ristotelovi m is lije m o g o č e n ajti uvide in te m e ljn a filozofska d o lo čila, ki sp o m in ja jo n a p re d m e ta fiz ič n o , p re d so k ratsk o m isel o naravi in resnici in im ajo v tem sm islu tran sm etafiz- ičn o v re d n o st. V e n d a r p a j e to že d ru g a tem a.
20 M. H eidegger, Überwindung der Metaphysik, V o rträ g e u n d A ufsätze I (1967), str. 68- 69.
Ritem bivanja: Aristotelova fenomenologija možnosti in stvarnosti Izbrana bibliografija
1. Izd aje g ršk e g a b esedila:
A PILTOTEAOYS, TA META TA ФУХ1КА, A R IS T O T L E 'S METAPHYSICS, a revised te x t w ith in tro d u c tio n a n d C o m m e n ta ry by W. D. Ross, O x
fo rd , A t th e C la re n d o n Press, Vol. I-II, 1948.
A ristotelis M etaphysica, rec. W. J a e g e r, S crip to ru m classicorum b ib lio th e- ca O x o n ien sis, O x fo rd 1978.
A R IS T O T E L IS O PER A , ex re c e n sio n e Im m an u elis B ekkeri, ed. A cadem ia R egia B orussica, e d itio a lte ra O lo f G igon, V o lu m en alte ru m , B erolini
1960, p p . 980a21 - 1093b29.
2. N ekaj ra zp ra v o IX. k njigi Metafizike.
B e a u fre t, J e a n : E n e rg e ia e t actus, v: D ialogue avec H e id e g g g er, I. P h ilo so
p h ie g re c q u e , Paris 1973, 122sl.
B erti, E nrico : D e r B eg riff d e r W irklichkeit in d e r Metaphysik ( 0 6-9 u. a.), v: R ap p , C h r. (e d .): A ristoteles: M etaphysik, Die S u b sta n zb ü ch e r (Z - H - 0 ) , B erlin 1996.
B rö ck er, W alter: A ristoteles, F ra n k fu rt 19643.
H e id e g g e r, M artin: G e sam tau sg ab e 33, A ristoteles, M etaphysik 0 1-3, V on W esen u n d W irk lich k e it d e r Kraft, hg. H. H ü n i, F ra n k fu rt/M . 19902.
(M H G A )
H e id e g g g e r, M artin : V om W esen u n d B egriff d e r Фгхтц, A risto teles’ Phys
ik B, 1 (1 9 3 9 ), v: W e g m a rk e n , F ra n k fu rt 1967 in M artin H e id e g g e r G e sa m ta u sg ab e 9, F ra n k fu rt 1996s, str. 239-302.
J a e g e r, W e rn e r: A ristoteles, G ru n d le g u n g e in e r G esch ich te sein er Entw ick
lu n g , 2. izd., Z ü rich 1955.
K alan, V a le n tin : D uša (\|Л)%Г|) in tubit, F en o m en o lo šk a in h e rm e n e v tič n a ra zm išljan ja o d o lo č e n e m zgodovinskem razlikovanju v ’Biti in ča su ’ P h a in o m e n a VII (1998), 23-24, str. 149-182.
Isti: » H e id e g g e r in A ristoteles - ’L o gika’, teorija resn ice in vprašanje zgo
d ov inskosti à - ^ q e ia -resnice«, P h a in o m e n a 5 (1995) 15-16, str. 157- 169.
Isti: D ialek tik a in m etafizik a p ri A ristotelu, D oktorska disertacija, Ljublja
n a 1976, tipk o p is, str. 452+XLIII.
K alan, V a le n tin : D ialek tik a in m etafizika pri A ristotelu, Tokovi, Ljubljana:
M lad in sk a k n jig a 1981.
P icht, G eo rg: A risto te le s’ »De A nim a«, E in fü h ru n g von E. R u d o lp h , S tu tt
g a r t 19922.
P icht, G eorg: D er B egriff d e r E n e rg e ia b ei A ristoteles, v: H ie r u n d je tz t, S tu ttg a rt 1980, str. 289sl.
Stallm ach, Jo se p h : Dynam is u n d E n e rg e ia , U n te r s u c h u n g e n am W ek des A ristoteles z u r P ro b lem g esch ic h te v on M ö g lich k eit u n d W irk lich k e it, M eisen h eim 1959.
Volpi, F ran co, La »riabilitazione« d ella dynam is e d e ll’ e n e rg e ia in H eid e g g - ger, A quinas 33 (1990), 3-28.
