Socialna zgodovina uskokov v zgodnjem novem veku Žumberški u

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

JAN KLOBUČAR

Socialna zgodovina uskokov v zgodnjem novem veku

Žumberški uskoki v 16. stoletju

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

JAN KLOBUČAR

Socialna zgodovina uskokov v zgodnjem novem veku

Žumberški uskoki v 16. stoletju

Diplomsko delo

Mentor: doc. dr. Žiga Zwitter Univerzitetni študijski program prve stopnje: Zgodovina

Ljubljana, 2021

(3)

(4)

Zahvala

Na tem mestu se zahvaljujem svojemu mentorju doc. dr. Žigi Zwittru za vse njegovo razumevanje in pomoč pri izdelavi te diplomske naloge. Tu naj omenim na primer vsakotedenske govorilne ure v obdobju okoli treh mesecev, razumevanje situacije v času epidemije, priporočanje literature in ostalo mentorsko delo, kot je nakazovanje možnosti usmeritve koncentracije v tematsko sorodne teme.

Zahvaljujem se tudi staršema in starima staršema za vso finančno in materialno oskrbo. Prav tako njim, bratu ter prijateljem pa za vso moralno podporo in vse druge oblike sodelovanja in pomoči.

Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so kakor koli delali v mojo dobrobit in mi tako pomagali pri zaključevanju dodiplomskega študija.

(5)

Izvleček

Socialna zgodovina uskokov v zgodnjem novem veku: Žumberški uskoki v 16. stoletju

Diplomsko delo osvetljuje socialno zgodovino žumberških uskokov v 16. stoletju. Glavni fokus tega dela sloni predvsem na odgovorih na vprašanja: Kdo so bili žumberški uskoki v 16.

stoletju?; Kako so živeli tedanji žumberški uskoki?; Zakaj in kako se je njihov način življenja spreminjal? Do različnih odgovorov na ta vprašanja je avtor prišel z usklajevanjem analize in sinteze virov in literature. S tem je prišel do sklepov, da so bili mnogi od njih migranti iz osmanske države, mnogi od teh pa tudi vlahi. Iz socialne zgodovine žumberških uskokov v 16.

stoletju lahko vidimo, da so ti živeli v težkih življenjskih razmerah in drugače od ostalega tamkajšnjega prebivalstva, kar lahko pripomore k razumevanju, mogoče pa celo pri (delnem) istovetenju z njimi. Avtor ugotavlja, da je njihov vsakdanjik kljub številnim podatkom še precej neznan. Največji primanjkljaj se kaže pri poznavanju njihovega družinskega in vojaškega življenja.

Ključne besede: uskoki, Žumberak, socialna zgodovina, 16. stoletje

Abstract

A Social History of the Uskoks in the Early Modern Period: The Žumberak Uskoks in the 16th Century

This undergraduate thesis attempts to illuminate questions regarding the social history of the Žumberak uskoks in the 16th century. The main focus of this work is mainly on the interest in answering the questions: Who were the Žumberak uskoks in the 16th century?; How did the Žumberak uskoks live?; Why and how was their way of life changing? The author came up with the answers to these questions by coordinating analyses and synthesis of sources and literature. Accordingly, he came to the conclusions that many of them were migrants from the Ottoman Empire, and also that many of them were vlachs. From the social history of the Žumberak uskoks in the 16th century, we can see that their living conditions were difficult and that they lived differently from the rest of the local population. This is an important fact which can help us understand and maybe even (partly) identify with them. The author comes to the conclusion that we still lack precise understanding of their family and military life, although quite some pieces of information are available.

(6)

Key words: uskoks, Žumberak, social history, 16th century

(7)

Kazalo

Uvod ... 3

Širjenje osmanske države v Evropi do vključno 16. stoletja ... 6

Osmansko osvajanje Jugovzhodne Evrope v 14. in 15. stoletju ... 6

Osmansko osvajanje Jugovzhodne Evrope v 16. stoletju ... 8

Osmanska osvajanja v času dolge vojne od 1593 do konca stoletja ... 10

Osmanski vpadi na Kranjsko ... 11

Kdo so bili uskoki? ... 13

Vlahi ... 13

Definicija uskoka ... 15

Splošni oris zgodovine žumberških uskokov v širšem uskoškem kontekstu ... 17

Migracije uskokov in njihova naselitev ... 17

Socialni položaj ... 33

Nadaljnji drobci socialnega življenja ... 44

Sklep ... 49

Viri in literatura ... 51

Viri ... 51

Arhiv republike Slovenije, Ljubljana ... 51

Objavljeni vir ... 51

Literatura ... 51

(8)

3

Uvod

Namen te diplomske naloge je napisati socialno zgodovino žumberških uskokov v 16. stoletju s poskusom delnega vživetja v njihov (vsak)dan.

Osrednji del diplomske naloge je razdeljen na dva glavna sklopa. Prvi sklop obravnava širši relevantni kontekst zgodovine uskokov (pod naslovoma Širjenje osmanske države v Evropi do vključno 16. stoletja in Kdo so bili uskoki?), drugi pa vsebinsko ožji kontekst teme diplomske naloge (pod naslovom Splošni oris zgodovine žumberških uskokov v širšem uskoškem kontekstu).

Moja obravnava širjenja osmanske države v Evropi do vključno 16. stoletja temelji predvsem na delih Oliverja Jensa Schmitta, Nevena Budaka, Željka Holjevca in Karla Kaserja.¹ Vsi ti avtorji v navedenih delih obsežno in podrobno predstavijo širjenje osmanske države v 16.

stoletju in opisujejo s slednjim procesom povezan širši politični kontekst in socialno zgodovino.

Vsi razen Schmitta v svojih delih podrobneje obravnavajo migracije prebivalstva v Jugovzhodni Evropi ter s tem povezana družbena, gospodarska, kulturna in druga stanja in spremembe. Budakovo delo vsebinsko temelji na področju Hrvaške (in Slavonije), Holjevac pa se v svojem delu podrobneje ukvarja s hrvaško-slavonsko Vojno krajino. V Kaserjevem delu je izvrstna vsebinska predstavitev podatkovnih podrobnosti tedanjih pustošenj na hrvaškem ozemlju. O osmanskih vpadih na slovensko ozemlje in v tem kontekstu tudi o uskokih lahko izvemo veliko podrobnosti iz monografije Ignacija Vojeta,² o pustotah na Slovenskem, natančneje o opustelosti območij in naseljevanju novega prebivalstva, pa iz del Pavla Blaznika in Janeza Šumrade in Vaska Simonitija.³

Na vprašanje Kdo so bili uskoki? nam najbolje odgovorita deli Nenada Moačanina in Vjerana Kursarja.⁴ Ti deli obsežno razdelata zgodovino, razumevanje in pojmovanje Vlahov, do podrobnosti pa opredelita tudi njihovo socialno zgodovino in širši relevantni politični kontekst.

1 Kaser, Slobodan seljak; Budak, Hrvatska i Slavonija; Holjevac, »Hrvatsko-slavonska Vojna krajina;« Schmitt,

»Introduction: The Ottoman Conquest.«

2 Voje, Slovenci pod pritiskom.

3 Blaznik, »Kolonizacija in populacija«: »III. Kolonizacija;« Šumrada, »Gospodarske posledice turških vpadov;«

Simoniti, »Pustote.«

4 Moačanin, »The Question of Vlach;« Kursar, »Being an Ottoman Vlach.«

(9)

4

Za razumevanje splošnega orisa zgodovine žumberških uskokov v širšem uskoškem kontekstu so poleg Kaserjevega dela⁵ temeljna še dela Herm. Ign. Bidermanna, Josipa Mala in Janeza Vajkarda Valvasorja (vir).⁶ Bidermann in Mal sta v svojih delih glede (tudi žumberških) uskokov še bolj specifična od Kaserja. Zgodovino pišeta na še bolj pripoveden način, v linijskem, časovnem zaporedju. Pri tem sta včasih malce terminološko okorna, a sta glede informacij o socialni zgodovini (žumberških) uskokov v 16. stoletju temeljna, saj to temo najbolje razdelata. Začenjata z vsebinsko predzgodovino ali vsebino drugih zgodovinskih okoliščin, v osrednjem delu se v glavnem držita uskoškega konteksta, na koncu pa zaključita s 17. stoletjem ali pa preideta na nadaljnje pisanje o tem času. Njun slog pisanja lahko deloma spominja na slog Valvasorja, ki obsežno opiše življenje kranjskih uskokov in druge, s tem povezane njihove značilnosti. Tu je treba opozoriti, da so bili podatki te diplomske naloge, ki temeljijo na Valvasorjevi Die Ehre Deß Hertzogthums Crain, napisani šele v 17. stoletju.

Sklepam, da se življenje uskokov po ustalitvi v Žumberku v 16. stoletju, ki je predmet tega diplomskega dela, ni bistveno razlikovalo od njihovega življenja v času Valvasorjevih opažanj.

Gradiva za diplomsko nalogo je bilo dovolj, bilo je tudi dovolj dostopno, vendar sem se med delom soočil s tremi sklopi izzivov. Prvi sklop večjih težav so povzročale pomanjkljivosti in napake v zgodovinopisju (napačen zapis imen zgodovinskih osebnosti in krajev, ki v primeru slednjih ne omogoča vedno jasne prostorske predstave; problemi starega zgodovinopisja – ahistorično-nacionalistična obravnava in tudi nekaj drugih anahronizmov). Tako v svojem delu fonetično zapisuje imena ljudi predvsem Josip Mal,⁷ napačnih zapisov imen krajev pa nikjer ni veliko, le ponekod so zapisana v tujem jeziku (včasih avtorji navajajo izvorno nemško ime).

Ahistorično-nacionalistični prijemi nastopajo denimo v delih Ignacija Vojeta in Josipa Mala.⁸ Posebej je treba omeniti tudi plagiatorstvo, ki sem ga zaznal pri delu Žarka Štrumbla,⁹ na kar v nalogi podrobneje opozarjam. Zato večinoma povzemam po tem, kar je slednjemu izvorno – po delu Boruta Križa,¹⁰ čeprav to mogoče deluje bolj kot turistični vodnik kakor strokovna literatura.

5 Kaser, Slobodan seljak.

6 Valvasor, Francisci, Die Ehre, VI, VII, XII; Bidermann, »Zur Ansiedlungs- und Verwaltungs-Geschichte;«

Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken;« Mal, »Uskočke seobe.«

7 Mal, »Uskočke seobe.«

8 Mal, »Uskočke seobe;« Voje, Slovenci pod pritiskom.

9 Štrumbl, »Uskoki na Slovenskem.«

10 Križ, »Od 11. stoletja do leta 1941.«

(10)

5

Druga težava je ta, da nekaterih podatkov, povzetih po Enciklopediji Slovenije,¹¹ kjer je omenjeno, da naj bi o njih pisal Valvasor v Die Ehre Deß Hertzogthums Crain,¹² s pomočjo repertorija Oskarja Gratzyja¹³ v tem delu nisem našel. Prebral sem tiste strani Die Ehre Deß Hertzogthums Crain, ki jih Gratzy navaja pod gesloma »Sichelburg« in »Uskoken«. Na tovrstna odprta vprašanja podrobneje opozarjam v nadaljevanju. Poleg tega velja tudi to, da v številnih primerih ne vem, katere izmed Valvasorjevih navedb se nanašajo na uskoke na Kranjskem in katere na uskoke v Vojni krajini. Teh stvari tudi nisem strogo ločeval.

Tretjič pa gre za sklop mojih izzivov z raziskovanjem teme in pisanjem o njej. Osrednji med njimi je, da nemščina 16., 17. in 19. stoletja pride na vrsto šele v sklopu magistrskega študija.

11 Enciklopedija Slovenije, s. v. »Uskoki«.

12 Valvasor, Francisci, Die Ehre, VI, VII, XII.

13 Gratzy, Repertorium zu J. W. Freiherrn von Valvasors.

(11)

6

Širjenje osmanske države v Evropi do vključno 16. stoletja

Osmansko osvajanje Jugovzhodne Evrope v 14. in 15. stoletju

Trdnjava Tzympe na polotoku Galipoli je bila leta 1352 prva postojanka, ki so jo osmanske sile osvojile v Jugovzhodni Evropi. Od tam se je njihova država začela hitro širiti, v šestdesetih letih so zavzeli Adrianopolis (Edrine), kamor je bila prestavljena njena prestolnica.¹⁴ Med letoma 1352 in 1396 se je njihovo širjenje nadaljevalo v Evropo, predvsem v Trakijo in Bolgarijo, ki sta bili v tem času priključeni osmanski državi.¹⁵

Dva ključna elementa za napredovanje osmanskih sil po osvojitvi Carigrada (1453) sta bila osvojitev Srbske despotovine (1459) ter osmansko zavzetje Bosanskega kraljestva (1463). Leta 1464 je velik del slednjega zavzel Matija Korvin ter novo osvojeno območje umestil v upravo Srebreniške in Jajške banovine. Zaradi usmerjenosti njegove vojske drugam, ne proti Osmanskemu imperiju, so se nadaljevali osmanski roparski pohodi in prodiranje na Hrvaško.¹⁶ Začetek večjih pustošenj osmanskih čet na Hrvaškem spada že v drugo polovico 15. stoletja.

Te so prizadele predvsem obalno linijo v smeri Lika–Krbava do območja okoli Modruša, od tam pa čez Kolpo do Kranjske, Goriške in Istre ter na Štajersko. Med letoma 1468 in 1483 so osmanske sile letno ali večkrat letno pustošile območje južno od Gvozda.¹⁷ Po opustošenju teritorija, ki so ga nameravale osmanske čete zasesti, so sledile ozemeljske osvojitve. V sedemdesetih letih 15. stoletja so bili oropani okolica Zagreba in Križevcev ter Zagorje in Turopolje, a je bilo tedaj storjeno škodo še mogoče hitro popraviti. Posledica teh dejavnosti v sedemdesetih letih 15. stoletja je bila, da je precej gospostev izgubilo od 40 do 50 odstotkov kmetij. Te pustote so v osemdesetih in devetdesetih letih ponovno poselili. Ta pustošenja niso imela intenzivnih dolgoročnih posledic.¹⁸ Proti koncu leta 1493 je prišlo do znatnega vpada iz

14 Povzeto po: Encyclopedia of the Ottoman, s. v. »Murad I«.

15 Povzeto po: Schmitt, »Introduction: The Ottoman Conquest,« str. 10.

16 Povzeto po: Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 14, 15; In po: Holjevac, »Hrvatsko-slavonska Vojna krajina,« str.

12; Ter po: Čirković, Srbska zgodovina, str. 127; In po: Schmitt, »Introduction: The Ottoman Conquest,« str. 20.

17 Povzeto po: Kaser, Slobodan seljak, str. 31, 32; In po: Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 14.

18 Povzeto po: Kaser, Slobodan seljak, str. 31, 32.

(12)

7

Slika 1: Jugovzhodna Evropa okoli leta 1475 (Clewing et al., Geschichte Südosteuropas, Farbkarte V); Osmanski imperij prikazuje olivno zelena barva.

(13)

8

Like na notranjeavstrijsko območje.¹⁹ Gornjeslavonske županije so še v začetku 16. stoletja ostale razmeroma varne pred posledicami intenzivnih roparskih dejavnosti. V 15. stoletju so znani osmanski vpadi na območje žumberškega gospostva v letih 1431, 1469 in 1491.²⁰

Osmansko osvajanje Jugovzhodne Evrope v 16. stoletju

V času med letoma 1512 in 1566 je bila med Jajcem in Severinom do konca prebita obrambna linija Matije Korvina. Leta 1521 je padel Beograd.²¹ Med letoma 1541 in 1543 so osmanske sile zavzele osrednje dele Ogrskega kraljestva. Meja osmanske države je tedaj potekala od Esztergoma čez Blatno jezero do Pakraca.²² V zgodnjih petdesetih letih so osmanske sile zavzele Szolnok in Temišvar, leta 1565 Krupo, leta 1566 trdnjavo Szigetvár, leta 1592 Hrastovico, Goro, Bihać in del Pokolpja ter postavile trdnjavo Petrinjo.²³

V začetku 16. stoletja se je prebivalstvo Hrvaške Vojne krajine zaradi bolezni, lakote in izseljevanja ponovno številčno občutno zmanjšalo. Tedaj so bili osmanski vpadi pogosti na območju Kolpe, med Dubovcem in Petrinjo, ter Une in kot velja za posledice pustošenj na Hrvaškem v 15. stoletju, so se tudi v tem času izgube lahko nadoknadile z imigracijo.²⁴ Znani osmanski vpadi na območje žumberškega gospostva v 15. stoletju so navedeni zgoraj, v 16. stoletju pa je znan vpad v letu 1528. Kljub temu so tam v času od prvega do zadnjega vpada kmetije bile naseljene. V prvi polovici tridesetih let 16. stoletja je bilo to gospostvo izjemno opustošeno. Tako je glede na enega od urbarskih zapisov iz leta 1531 »u selu Gornja Vas od dvanaest prije posjednutih kmetskih selišta bilo posjednuto još samo dva, u selu Goljak od četiri još samo jedno, u Drašćem Vrhu od šest još dva, u Sopotu od sedam još dva, u Pečnom od osam još tri, u Željeznom od četiri još jedno.«²⁵

19 Povzeto po: Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 16.

20 Povzeto po: Kaser, Slobodan seljak, str. 32, 58.

21 Povzeto po: Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 17; In po: Vrandečić, »Regio maritima,« str. 19–21.

22 Povzeto po: Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 20.

23 Povzeto po: Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 22–24; In po: Holjevac, »Hrvatsko-slavonska Vojna krajina,« str.

15; Ter po: Koller, »Südosteuropa,« str. 214.

24 Povzeto po: Kaser, Slobodan seljak, str. 32.

25 Kaser, Slobodan seljak, str. 58.

(14)

9

Slika 2: Jugovzhodna Evropa v letu 1570 (Clewing et al., Geschichte Südosteuropas, Farbkarte VII)²⁶

26 Olivno zelena barva prikazuje Osmanski imperij. Rumena barva, ki na zemljevidu označuje habsburško ozemlje (vključno z Ogrsko), ne velja za Dubrovniško republiko, ki je po nerodnosti iste barve.

(15)

10

Pustošenja Hrvaške v drugi polovici 16. stoletja so bila trajnejša in tamkajšnjemu prebivalstvu ne tako hitro nadomestljiva. Na območju Slavonije je bila v sredini stoletja opustošena predvsem križevska županija oz. njeni ostanki po prejšnjih pustošenjih, prizadeti pa so bili tudi vzhodni deli varaždinske in zagrebške županije. Meja teh delno opustošenih območij se je v tem času raztezala od izliva Lonje v Savo, do izvira tega savskega pritoka v Kalničkem gorju, od tam pa vzdolž Bednje do njenega izliva v Dravo. Ta pustošenja so bila osredotočena na območje Ivanić–Rovišće–Đurđevac–Botovo–Koprivnica–Glogovnica–Križevci. Tu so se v utrdbah zadrževale samo maloštevilne skupine kmetov.²⁷

Osmanska osvajanja v času dolge vojne od 1593 do konca stoletja

Potem ko je bila 22. junija 1593 osmanska vojska pri Sisku poražena, se je osmanska oblast odločila začeti vojno širših razsežnosti proti Habsburški monarhiji. Po vojni napovedi 17.

avgusta 1593 so osmanske sile na Hrvaškem 28. avgusta 1593 zavzele Sisak. Padec Siska jim je odprl pot do Zagreba. 8. septembra so prekoračile Savo in pustošile vasi v okolici Kraljevca in Božjakovine. Prodrle so tudi v Turopolje, opustošeno že od prejšnjih borb. Ker osvojitve Siska niso uspele izkoristiti, so konec septembra 1593 morale umakniti večino vojske, ki je sodelovala v ofenzivi.²⁸

Po koncu bitk okoli Petrinje (1596) so vojskovanje na Hrvaškem opredeljevali večkratni vpadi habsburške vojske v osmansko Slavonijo. Ti do vnovičnega habsburškega zavzetja tega območja niso privedli. Kljub temu pa so znatno vplivali na preseljevanje tam živečega prebivalstva v Varaždinski generalat. Tako je General Ivan S. Herberstein že avgusta 1595 vpadel do Cernika, pri Čakovcu pa je 1. oktobra premagal osmansko vojsko; ob vrnitvi je s seboj vodil skupino uskoškega prebivalstva. To se je naselilo v Vojni krajini. Juraj Lenković, poveljnik hrvaške Vojne krajine, je novembra 1596 vpadel v požeški sandžak, 12. novembra pa požgal Voćin. Naslednjega leta so pod poveljem različnih oseb v osmansko Slavonijo vpadale vojske, ki so pustošile vasi okoli Orahovice in Vitrovitice ter Slatino. Vse te vojne odprave so se vračale v Vojno krajino s številčnimi skupinami uskokov. Po vpadu v požeški sandžak leta 1599 je general Herberstein Uskoke privedel iz sedemnajstih vasi.²⁹

28 Povzeto po: Enciklopedija hrvatske povijesti, s. v. »Dugi rat 1593–1606«.

29 Povzeto po: Enciklopedija hrvatske povijesti, s. v. »Dugi rat 1593–1606«.

(16)

11

Osmanski vpadi na Kranjsko

Prvi osmanski vpad na Kranjsko se je zgodil leta 1408 v okolici Metlike. Kmalu so mu sledili še drugi (na primer 1411, 1415). V glavnem je pri teh vpadih šlo za podaljšanje večjih roparskih vpadov na Hrvaško in akcij osmanskih sil na Ogrskem.³⁰

Med letoma 1469 in 1483 je potekalo obdobje najsilovitejših osmanskih vpadov na Kranjsko.

Tedaj so osmanske sile nameravale dežele popolnoma izčrpati za kasnejšo osvojitev. Trajnost, silovitost in obsežnost osmanskih vpadov na Kranjsko so se razlikovale. Od vseh slovenskih dežel je najbolj trpela Kranjska. Kranjski deželni stanovi so poročali, da naj bi približno od leta 1468 do 1508 osmanske sile po deželi plenile sedemindvajsetkrat. Tam so se zadrževale tudi od štirinajst dni do enega meseca. V tem času so na Kranjsko vpadale po treh poteh: ena je potekala čez Uno (blizu Krupe), vzdolž Korane in v okolico Metlike; druga skozi Liko, mimo Grobnika v smeri Istre; tretja čez Tržaški Kras do Soče, v Furlanijo.³¹

Med letoma 1491 in 1516 so znani osmanski vpadi na Kranjsko v letih 1491, 1492, 1493, 1494, 1496, 1497, 1498, 1499 in 1516. Od leta 1499 do začetka vladanja sultana Sulejmana I.

Veličastnega je trajal relativen mir.³²

V času njegove vlade so znani vsakoletni osmanski vpadi na Kranjsko med letoma 1522 in 1532 in spet vpadi na Kranjsko v letih 1536, 1539, 1540, 1545, 1546, 1547 in 1559. Leta 1528 so bili vpadi na Kranjsko najhujši. Takrat so številne osmanske enote tja vpadle štirikrat. V času med 1525 in 1530 je bilo glede na poročila deželnih stanov petdeset vpadov na Kranjsko, ki so temeljito razdejali vsa obmejna območja od Metlike čez Kočevsko, območja Ribnice, Blok, vse do Krasa in Istre. Vpadi so v drugi polovici 16. stoletja zaradi okrepitve obrambne organizacije (zlasti Vojne krajine) postajali redkejši, postopoma pa so povsem prenehali. Zadnjič so osmanske vpadne čete menda ropale v gospostvu Ribnica leta 1584.³³

Vrhunec opustelosti agrarnega področja na Slovenskem je nastopil v času najsilovitejših osmanskih vpadov, to je v drugi polovici 15. (1469–1483) in v prvi polovici 16. stoletja (po

30 Povzeto po: Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 18, 19.

31 Povzeto po: Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 20.

32 Povzeto po: Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 30–32, 82.

33 Povzeto po: Šumrada, »Gospodarske posledice turških vpadov,« str.18; In po: Voje, Slovenci pod pritiskom, str.

32–37, 82, 83.

(17)

12

zavzetju Beograda 1521 in porazu ogrske vojske pri Mohaču, 1526–1532).³⁴ Osmanski vpadi v letih 1524 in 1528 so povzročili opustošenost krajev, ki so ležali na meji med Hrvaško in Kranjsko. V prvem vpadu (1524) so osvojili in uničili grad Žumberak. Naseljenci gradu so se ali razbežali, ali so bili pobiti, ali pa odvedeni v suženjstvo. Leta 1528 je osmanska vojska tja vpadla trikrat zaporedoma, med drugim tudi na širše območje Žumberka. Po tem vpadu je to območje ostalo skoraj neposeljeno, ker se je večina preživelega prebivalstva umaknila drugam na Kranjsko.³⁵

Videti je, da uradna poročila in poročanja kronistov v nekaterih primerih dajejo precej realen prikaz opustelosti dežele Kranjske. Na najbolj prizadetih ozemljih so bile cele vasi zapuščene, polja pa neobdelana. Zaradi osmanskih vpadov so najbolj trpela obširna območja Dolenjske, Bele krajine, Notranjske in Krasa.³⁶ Osmanski vpadi so marsikod temeljito zmanjšali število prebivalstva; le Kranjska je na primer leta 1536 poleg vseh smrtnih žrtev izgubila še okoli šeststo sedemdeset ljudi, ki so jih osmanske sile odpeljale s seboj. Pokoli in odvajanja prebivalstva ter nenehne negotovosti so bili vzrok za delno izselitev iz obkolpskega, predvsem pa kostelskega ozemlja, kjer je cela kostelska gospoščina leta 1531 štela le pet poseljenih kmetij. Popisa števila prebivalstva za gospostvo Gradac v Beli krajini iz let 1523 in 1527 prikazujeta, da je število gospodarstev padlo s sto sedemdeset na sto šest v samo štirih letih.

Vendar izpraznjene kmetije niso bile toliko gospodarsko oslabele, da ne bi bile precej hitro obnovljene z dotokom mladih odraslih z obstoječih kmetij in iz bližnje okolice.³⁷

34 Povzeto po: Blaznik, »Kolonizacija in populacija«: »III. Kolonizacija,« str. 92; In po: Šumrada, »Gospodarske posledice turških vpadov,« str. 18; Ter po: Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 127; In po: Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 18, 19.

35 Povzeto po: Ivić, »Seoba Srba,« str. 184; In po: Štrumbl, »Uskoki na Slovenskem,« str. 44.

36 Povzeto po: Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 127; In po: Šumrada, »Gospodarske posledice turških vpadov,«

str. 18–23.

37 Povzeto po: Blaznik, »Kolonizacija in populacija«: »III. Kolonizacija,« str. 92.

(18)

13

Kdo so bili uskoki?

Vlahi

Beseda Vlah je prvotno označevala stare romanske pastirske prebivalce Jugovzhodne Evrope, ki so še stoletja živeli v stiku s Slovani. Pred osmanskimi prodiranji v Jugovzhodno Evropo so se z vzhoda skupaj s srbskim in črnogorskim prebivalstvom selili tudi Macedoromuni oz.

romunski Vlahi in drugi Vlahi, ki jih je osmansko in slovansko prebivalstvo imenovalo Karavlahi, Kucovlahi, Crnovunci in Cincarji. Vlahi so se na Zahodnem Balkanu večinoma asimilirali v slovansko prebivalstvo.³⁸

V 15. stoletju pojem Vlah ni označeval več samo romanskega prebivalstva, temveč se je oznaka mnogokrat uporabljala za živinorejce – pravoslavne pastirje.³⁹ Tu gre za proces prevzemanja vlaškega načina življenja s strani staroselskega in drugega prebivalstva, ki je bilo z njimi v stiku. Tako se oznaka »vlah« lahko uporablja za nekoga, ki ni bil Vlah, ampak se je na primer v 15. stoletju ukvarjal z živinorejo in živel nomadsko-pastirski način življenja.

Takšna uporaba termina »vlah« ni bila mišljena kot oznaka za etnično pripadnost (Vlah).⁴⁰ Vlahe so osmanski dokumenti običajno enačili s polnomadskimi vojaško obveznimi in davčno privilegiranimi pastirji, ki so navadno živeli v razširjenih družinah.⁴¹ Osmanske sile so tako označene in razumljene Vlahe vključevale v svoje vojske in jih uporabljale za kolonizacijo strateško pomembnih in zaradi osvajanj zapuščenih območij oziroma so tolerirale vlaško spontano naseljevanje na depopulirana obmejna območja osmanske države.⁴²

Ti Vlahi so migrirali s severnih območij Hercegovine (tudi iz delov sodobne Črne gore) in območij jugozahodne Srbije (Stari Vlah). V šestdesetih letih 15. stoletja so začeli poseljevati vzhodno Bosno (Podrinje), v sedemdesetih letih pa smederevski sandžak in velika območja kruševskega sandžaka. Po utrditvi osmanske oblasti v hercegovskem sandžaku so se v velikem številu naselili v severovzhodni Bosni (predvsem v Malgaju, Tešanju, Doboju, Zvorniku,

38 Povzeto po: Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, str. 10, 11.

39 Povzeto po: Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, str. 11.

40 Povzeto po: Kursar, »Being an Ottoman Vlach,« str. 117.

41 Povzeto po: Moačanin, »The Question of Vlach,« str. 263–269.

42 Povzeto po: Encyclopedia of the Ottoman, s. v. »Vlachs (Eflak)«; In po: Kursar, »Being an Ottoman Vlach,«

str. 130.

(19)

14

Teočaku in Tuzli. Njihove migracije so se po spreminjanju meja glede na osmanske osvojitve usmerile proti severu in zahodu.⁴³

Po padcu Srebreniške banovine (1512), Jajške banovine (1528) in po bitki pri Mohaču (1526) so se Vlahi premaknili proti zahodu, v novo zavzeta območja Bosne (bosanski sandžak), na meje med beneško Dalmacijo in habsburško Hrvaško ter čez Savo in Donavo, na območje Slavonije in Ogrske. Kar zadeva njihove selitve na obmejna ozemlja znotraj osmanske države, velja poudariti, da so bili davki v obmejnih območjih severozahodnega dela Bosanske krajine (serhat, Krajina) zaradi strateških interesov v sredini 16. stoletja nižji, kar je privlačevalo vlaško imigracijo.⁴⁴

Zaradi ukinitve vlaškega privilegiranega davčnega statusa v notranjosti osmanske države so se tamkajšnji Vlahi premikali k obmejnim območjem. Po kanun-nami hercegovskega sandžaka (1528–1532) so bili davčni privilegiji, ki jih je vlahom Hercegovine zagotovil sultan Mehmed II. Osvajalec, sčasoma odpravljeni v času Sulejmana I. Veličastnega. Takrat so bili Vlahi Hercegovine obvezani plačevati davke, enake vsemu ostalemu prebivalstvu, ki je plačevalo harač. To pa ni veljalo za vlaške elite – vojvode, katunare in kneze, ker so bili davka oproščeni, a s tem obvezani vojaškega služenja v osvajalskih pohodih, nadziranja Vlahov in pobiranja njihovih davkov. Poleg tega so nekateri od teh knezov dobili timarje. Glede na kanun-namo smederevskega sandžaka iz leta 1536 bi naj bili tudi tamkajšnji Vlahi obvezani plačevanja harača in drugih davkov ostalega prebivalstva, ker so bile takrat njihove vojaške službe nepotrebne, medtem ko so knezi in primićuri obdržali davčne privilegije. Glede na kanun-name zvorniškega sandžaka iz leta 1548 se je tamkajšnjim Vlahom enako zgodilo desetletje pozneje.⁴⁵

Na koloniziranih območjih so Vlahi skupaj z drugimi paravojaškimi in vojaškimi skupinami pomagali osmanskim silam pri osvojitvi in pomiritvi mnogih mest in območij. Po osvojitvi so postali stražarji mnogih meja, utrdb, mostov in gorskih prelazov ter opravljali obveščevalne in policijske službe. Po naselitvi zapuščenih območij so začeli tam kmetovati, delati v rudnikih, transportirati dobrine in trgovati s proizvodi živalskega izvora – s kožami, maslom, mlekom, volno, sirom ipd.⁴⁶

44 Povzeto po: Kursar, »Being an Ottoman Vlach,« str. 130, 131.

(20)

15

V dvajsetih letih 16. stoletja se je, kot predstavljeno zgoraj, začel proces zmanjševanja in opuščanja služb kvazivladnih in paravojaških teles. V severozahodnem predelu Jugovzhodne Evrope so te službe v znatni meri opravljali nemuslimani. Davčni pritisk, ki se je vršil nad temi skupinami, je ponekod povzročil nezadovoljstvo, ponekod pa tudi uporništvo proti oblastnikom z izselitvijo na teritorij sovražnikov na Hrvaško in v Dalmacijo, kjer so lahko v zameno za podobno ali pa večjo avtonomijo in privilegije, kot jim jih je prej omogočala osmanska oblast, nudili enake storitve. Vseeno so se nekateri Vlahi občasno vračali nazaj k starim oblastnikom.

Mnogi uskoki, ki so migrirali iz osmanske države približno v času od leta 1521 do leta 1541, so se leta 1576 vrnili na teritorij osmanske države. Osmanske sile so jih poskušale pridobiti nazaj tako, da so jim podelile možnost, da se vrnejo nazaj in naselijo, istimâlet⁴⁷ in dvoletno oprostitev plačevanja davkov.⁴⁸

Pojem Vlah se je v zgodovini spreminjal in se pomensko razširil. Vlahi so migrirali, se slavizirali in prevzemali tudi navade in običaje domorodcev z novo naseljenih območij ter vplivali na slednje. Vsaj v srednjem veku so uradni dokumenti ostro ločili Vlahe in Hrvate.

Slednji so se v večji meri ukvarjali s poljedelstvom. Zaradi preselitve pastirskih migrantov iz goratega osrednjega Balkana na hrvaška zemljišča, kjer so bili pogoji za poljedelstvo ugodni, so se s prenehanjem nevarnosti vpadov iz osmanske države lahko začeli v večji meri ukvarjati s poljedelstvom. Tudi zaradi tega so se postopoma izenačevali s slovanskim, npr. hrvaškim prebivalstvom v socialnih, materialnih in deloma tudi v duhovnih tradicijah in kulturi.⁴⁹ Še dolgo zatem so ostala velika razlikovanja med poljedelci in živinorejci in med njihovimi navadami, običaji.⁵⁰

Definicija uskoka

Migranti, ki so prehajali (uskakovali) s teritorija osmanske države in z območij, ki si jih je slednja že ali pa si jih še ni priključila (npr. območja Bosne in Hercegovine ter Hrvaške), na ozemlja sosednjih držav in njihovih upravnih ozemelj ob Jadranu (na primer na slovensko

47 Začasna potrditev starih pravic ob prehodu v osmanski državni okvir, znižanje davkov, v nekaterih primerih konfesionalne koncesije. (Kursar, »Being an Ottoman Vlach,« str. 133).

48 Povzeto po: Kursar, »Being an Ottoman Vlach,« str. 144, 145.

49 Povzeto po: Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, str. 11; In po: Holjevac, »Hrvatsko-slavonska Vojna krajina,« str. 12, 13, 53, 71.

50 Povzeto po: Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, str. 11, 12.

(21)

16

ozemlje, predvsem ob hrvaški meji, ozemlje Hrvaške in Slavonije ter na ozemlje beneške Dalmacije) v zgodnjem novem veku, so se versko, etnično in jezikovno večidel razlikovali od prebivalstva v novih okoljih; v zgodovinskih virih so različno poimenovani: Uskoki, Vlahi, Morlaki, Čiči, Turki, Srbi, Rašani, Prebegi, Pribegi …⁵¹

Slovenci⁵² ter deloma Hrvati kajkavci so z izrazom »Uskoki« sprva poimenovali vse migrante pravoslavne in katoliške vere iz Osmanskega cesarstva. Prebivalstvo Slavonije jih je imenovalo

»prebegi«. Beseda »uskok« je splošen pojem, ki nima etnične oznake. Najdemo ga na primer v nemških pisnih virih, kjer je včasih dobil pomen etnične oznake; to pa za ljudsko govorico ne velja. Belokranjci so jih na primer etnično vedno poimenovali »Vlahi« in izraz se je ohranil vse do sedaj, ko ga v vsakdanji rabi vse bolj nadomešča beseda »Srb«. Tako Slovenci kot Hrvati so vse pravoslavne migrante imenovali »Vlahi«, izraz »Uskok« pa se je do zaključka 16. stoletja področno omejil in uveljavil le za migrante v Senju, Žumberku in ob južni meji Kranjske.⁵³ Catherine Wendy Bracewell navaja o definiciji senjskih uskokov v svojem delu The Uskoks of Senj daljšo razlago, kjer utemeljuje, da je bil tamkajšnji uskok v 16. stoletju glede na označevalca in različno poreklo različno označen (ni nujno, da je bil migrant, in če je bil imigrant, ni nujno izviral iz osmanske države).⁵⁴

51 Povzeto po: Enciklopedija Slovenije, s. v. »Uskoki«; In po: Bracewell, The Uskoks, str. 2, 3.

52 Tu in pri besedah podobne narave (Hrvati, hrvaški, Srbi, srbski, Osmani, osmanski, Vlahi, vlaški, Uskoki ipd.

besedah, s katerimi so mnogokrat prikazani najmanj indici o obstoju množičnega zavedanja narodne pripadnosti za obdobja, preden je to ustrezalo stvarnosti) gre v tej diplomski nalogi v večini primerov za neke etnične pripadnosti, ki so iz časa pred oblikovanjem modernih narodov. Več o tem v: Golec, Kroatizacija.

53 Povzeto po: Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, str. 12; In po: Enciklopedija Slovenije, s. v. »Uskoki«.

54 Povzeto po: Bracewell, The Uskoks, str. 6–15, 51–88.

(22)

17

Splošni oris zgodovine žumberških uskokov v širšem uskoškem kontekstu

Migracije uskokov in njihova naselitev

Osmansko osvajanje v 14., 15. in 16. stoletju je znotraj Jugovzhodne Evrope sprožilo številna migrantska gibanja, in sicer v smeri proti zahodu (v Italijo) ter proti severu (v Panonsko nižino).

Prizadelo je grško, albansko, bolgarsko, srbsko in hrvaško govoreče jezikovne skupine, čeprav so bile glede na obseg ter resnost vojaških operacij velike regionalne razlike.⁵⁵

V času osmanskih vpadov v drugi polovici 15. stoletja so z jugovzhoda na slovensko ozemlje v skupinah ali posamično prihajali migranti in v slovenski Istri ter na Krasu naseljevali opustela zemljišča (pustote).⁵⁶ V prvi polovici 16. stoletja so na področje slovenskih zgodovinskih dežel migrirali v še večji meri.⁵⁷ Ti migranti so se v večini naselili v Beli krajini, južno od dolenjskega dela Krke in v okolici Novega mesta, pri Ptuju (Dravsko polje), v okolici Ljutomera, ob zgornjem delu Kolpe, na Notranjskem, Krasu in vse do Trsta ter furlanske meje. Posebna skupina migrantov, ki so v virih imenovani Uskoki, Skoki ali Vlahi, je v znatni meri zasedala opustele kmetije, in to zlasti v območju Gorjancev, kjer je bila na žumberškem gospostvu leta 1535 naseljena večina uskokov.⁵⁸

Še danes očiten obstoj različnosti skupin prebivalstva na območju Žumberka je v veliki meri posledica tamkajšnjih zgodovinskih procesov v 16. stoletju. V prvi polovici stoletja je bil namreč Žumberak zaradi osmanskih vpadov zelo opustošen, staroselsko (kmečko) prebivalstvo pa je bilo številčno občutno zmanjšano. Domači fevdalci in uprava Vojne krajine so območje Žumberka začeli naseljevati z migranti iz južnejših predelov Balkanskega polotoka.⁵⁹

Po prestopu notranjeavstrijske meje so se migranti začeli pogajati z vojaškimi poveljniki, ki so bili od okoli leta 1522 pristojni za upravljanje utrdb na območju nastajajoče Vojne krajine.

55 Povzeto po: Vrandečić, »Regio maritima,« str. 19–25; In po: Schmitt, »Querschnitt 1500,« str. 212.

56 Povzeto po: Mal, »Uskočke seobe,« str. 16; In po: Blaznik, »Kolonizacija in populacija«: »III. Kolonizacija,«

str. 88, 90; Ter po: Šumrada, »Gospodarske posledice turških vpadov,« str. 19–21; In po: Simoniti, »Pustote,« str.

187–194; Ter po: Enciklopedija Slovenije, s. v. »Uskoki«.

58 Povzeto po: Blaznik, »Kolonizacija in populacija«: »III. Kolonizacija,« str. 90.

59 Povzeto po: Muraj, »Običaji oko sklapanja braka,« str. 106.

(23)

18

V pogajanjih so (med drugimi) poskušali prepričati Ivana Kacijanerja o svojem posebnem statusu, ki so ga uživali v osmanski državi, in o svojih sposobnostih in kvalifikacijah na vojaškem področju.⁶⁰ Vojaška poveljnika Ivan Kacijaner in kasneje Ivan Lenković sta se v veliki meri zavzemala za naselitev teh migrantov. Po letu 1526 so do leta 1542 oz. 1543 na Kranjsko prihajale številčno močne in organizirane skupine uskokov, katerim so območje naselitve (gl. konec tega poglavja) dokončno določili šele leta 1549.⁶¹

Med priseljenci, ki so se v kontekstu širjenja osmanske države priselili na Kranjsko, je bilo tudi plemstvo. V 16. stoletju so se v Belo krajino preselile naslednje plemiške rodbine: Kobašići iz bližine Bihaća, Gusići in Lenkovići iz Like in hrvaški knez Frankopan. Ivanu Kobašiću je cesar Ferdinand leta 1526 podaril posest Žumberak.⁶²

Prvi uskoki, ki so prišli v to gospostvo, so iz Bosne migrirali med obema osmanskima vpadoma leta 1526. Malo po prihodu Ivana Kobašića v Žumberak so uskoki prišli na območje Bele krajine (1530). Okoli septembra 1530 je Vladislav Stipković, sin glamoškega vojvode, čez Bihać v Žumberak privedel skupine približno petstotih uskokov. Sprva so se dogovarjali o priselitvi okoli petdesetih družin (dejansko pa jih je prišlo mnogo več) z območja Glamoča, Unca ter Srba. Med njimi se je selilo tudi nekaj migrantov iz Srbije (Raška).⁶³ Nekateri od njih so bili leta 1530 naseljeni v Žumberku, in sicer na območju Grabarja, Pećna, okoli žumberškega gradu, okoli Mrzlega Polja in Sošic.⁶⁴

Medtem je nastala težava z naseljevanjem teh uskokov, ker je bilo primerno območje za naselitev težko poiskati. Tri leta so morali v predelih od Žumberka prek Črnomlja, Poljan, Loža in Kostela vse do Krasa živeti nomadsko življenje. Ponujena so jim bila različna zemljišča, kot na primer območje Kostela v zgornjem porečju Kolpe, medtem ko so sami večkrat izrazili željo po nastanitvi v Žumberku.⁶⁵

60 Povzeto po: Suppan, »Zwischen Adria und Karawanken,« str. 132, 134; In po: Wakounig, »Žandarji ali roparji?,« str. 256; Ter po: Holjevac, »Hrvatsko-slavonska Vojna krajina,« str. 12.

61 Povzeto po: Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 129, 130; In po: Enciklopedija Slovenije, s. v. »Uskoki«; Ter po:

Wakounig, »Žandarji ali roparji?,« str. 256.

62 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 174; In po: Županić, »Žumberčani i Marindolci,«

str. 23.

63 Križ piše: »Med njimi so bili tudi priseljenci iz Srbije in Raške.« (Križ, »Od 11. stoletja do leta 1941,« str. 38).

64 Povzeto po: Županić, »Žumberčani i Marindolci,« str. 24; In po: Filipović, »Srpska naselja,« str. 157; Ter po:

Križ, »Od 11. stoletja do leta 1941,« str. 38; In po: Štrumbl, »Uskoki na Slovenskem,« str. 44.

65 Povzeto po: Županić, »Žumberčani i Marindolci,« str. 24.

(24)

19

Uskoke, ki so prišli okoli septembra 1530, je Kobašić naselil na območje okoli gradu Žumberak, blizu prej naseljenih uskokov.⁶⁶ Uskokom je to gospostvo podelil kot začasno območje naselitve. Tako je bil tisti, ki je uskokom posredoval informacije o tamkajšnjih naravnih danostih in s tem vzbudil željo, da bi tukaj našli novi, stalni dom.⁶⁷

Uskoki so pomembno vplivali na reševanje obstoječih mejnih sporov žumberškega gospostva. Ob tem pa velja poudariti, da se uskoki niso zadovoljili z naseljevanjem na zemljišču, ki je spadalo v žumberško gospostvo, ampak so prodrli v sam grad. Zato se je graščak Kobašić ustrašil, da ga bodo ubili. Tako so uskoki posredno pregnali družino Kobašić z gospostva Žumberak.⁶⁸

Kako se je družini Kobašić uspelo znebiti teh uskokov iz žumberškega gradu, ni znano. A jim je to moralo uspeti, saj ob pogajanjih o odstopitvi gospostva vdove Ivana Kobašića nobena stran ni več trdila, da so ga obvladovali uskoki. Verjetno so ga zapustili po sprejetju obrambnih resolucij treh notranjeavstrijskih dežel 24. marca 1531 v Dravogradu, s katerimi so tristo uskokov za tri mesece zaposlili kot martoloze in jih za to službo plačevali po dva goldinarja na mesec. Ti martolozi ter dvesto lahkih konjenikov so bili izročeni pod povelje Sigismunda Višnjegorskega.⁶⁹

V prvi polovici oktobra 1530 so se Erdődyjevi kastelani v Lipovcu, Okiću, v Jastrebarskem pa Franjo Domonjaj in Matija Tatarić pritožili Kacijanerju, da je Ivan Kobašić naselil uskoke v Tihočaju, za katerega je trdil, da je vedno spadal pod grad Žumberak. Kacijanerja so prosili, naj Kobašiću ne dopusti naseliti migrantov v bližini lipovškega gradu, ker so menili, da bi lahko zaradi tega nastalo »mnogo zla«. Teden kasneje (16. oktobra) se je Kobašić iz Brekovice spet obrnil na Kacijanerja in ga prosil, naj ščiti žumberške uskoke pred nasiljem jastrebarskih kastelanov.⁷⁰

Pozneje so bili ti uskoki naseljeni v Žumberku ter okolici. Ker so se jastrebarski kastelani uprli, uskoki niso bili naseljeni vzhodno od gospostva Žumberak, ampak v drugo smer, proti zahodu, natančneje čez Metliko in Črnomelj, Poljane in Kostel ter Lož – do Krasa.⁷¹

66 Povzeto po: Mal, »Uskočke seobe,« str. 18, 19.

67 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 179–181.

68 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 180, 181.

69 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 182, 183; In po: Rutar, »Slovenske dežele,« str.

226, 227.

70 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 201; In po Mal, »Uskočke seobe,« str. 19.

71 Povzeto po: Filipović, »Srpska naselja,« str. 157.

(25)

20

O prisotnosti uskokov v Marindolu in Bojancih nam poroča že vir iz leta 1530, kar nujno ne pomeni, da jih v Beli krajini pred tem časom ni bilo. Po tedanjih poročilih je bilo naseljevanje uskokov v Marindolu in Bojancih v tesni navezavi z njihovim doseljevanjem v Žumberak, saj sta bila Bela krajina in Žumberak tedaj enotno območje za vodenje bitk proti osmanskim silam ter za obrambo pred njimi. Šlo je za del notranjeavstrijske obrambe, ki ga je iz Žumberka upravljal glavar (od 1527); to območje se je leta 1553 vključilo v sestavo hrvaške Vojne krajine.⁷² V splošnem velja, da so selitve uskokov iz osmanske države v Žumberak, ki so trajale celo 16. stoletje, poleg Žumberka zajele tudi Bojance in Marindol.⁷³

Uskoki, ki so v tem času (med letoma 1526 in 1531) prišli na Kranjsko, so oblastem povzročili sorazmerno mnogo težav in skrbi. Ker niso imeli stalnih naselbin, so jim stanovi poskušali pomagati. V zimskem času so jim priskrbovali žito, oblačila, orodje in za njih izdajali veliko denarja. Vseeno je to bolj malo pomagalo, saj jih je je bilo preveč. Zaradi težkih socialnih razmer so si mnogi uskoki začeli pomagati tako, da so ropali. Njihovo nasilno vedenje v odnosu do tamkajšnjih staroselcev je povzročilo, da je oblast začela razmišljati, kako bi lahko uskoke pomirila.⁷⁴

Leta 1531 je v žumberško gospostvo iz okolice Cetinja prišla najprej tretja (v dveh valovih), leta 1535 četrta, leta 1538 in 1539 pa še peta in šesta skupina uskokov. Poveljevali so jim vojvode Resan Šišmanović⁷⁵, Juraj Radivojević, Milak Rajković in Vuk Popović. Tudi oni so se zavzemali za naselitev uskokov in izboljšanje njihovega življenjskega standarda. Poleg njih je bil posebej omenjen Pavel Čolnić. Deželni knez jim je podelil posesti, kmalu po tem pa še plemiški naslov. Od plemiča Ivana Püchlerja so medtem uskoki odkupili še ostali del gradu Žumberak in žumberškega gospostva ter vse prepustili novemu žumberškemu glavarju Bartolu iz Ravena (1540–1543).⁷⁶

Deželni stanovi na Kranjskem so migrante okoli Žumberka iz leta v leto, predvsem pa pozimi, zalagali z denarjem, obleko, žitom in oskrbovali novo naseljene s semeni in živino. A vsa ta

74 Povzeto po: Mal, »Uskočke seobe,« str. 23; In po: Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 129, 130.

75 Priimek, ki ga najdemo v citiranem delu Boruta Križa, navedenem v naslednji opombi, je po vsej verjetnosti napačen. To delo namreč deluje bolj kot turistični vodnik kakor pa strokovna literatura. Pravi priimek z opombo označene osebe je glede na: Ivić, »Seoba Srba,« str. 185 po vsej verjetnosti Šišmanović.

76 Povzeto po: Bidermann, »Zur Ansiedlungs- und Verwaltungs-Geschichte,« str. 148; In po: Rutar, »Slovenske dežele,« str. 231; Ter po: Ivić, »Seoba Srba,« str. 185–186; In po: Križ, »Od 11. stoletja do leta 1941,« str. 38.

(26)

21

pomoč pri tolikšnem pomanjkanju ni veliko pripomogla.⁷⁷ Ker so bili slabo preskrbljeni, so, vsaj med letoma 1530 in 1531, segali za osebnimi pobudami, ki so podložnikom povzročale breme (napadanje, plenjenje in ubijanje kmetov itd.). Zemljiški gospodje njihovih gospostev niso hoteli poseliti z večjim številom uskokov.⁷⁸

Kmalu ni bilo nevarnosti, da bi uskoki, ki so zadnjo zimo ostali na Kranjskem, migrirali nazaj v osmansko državo, ko so nekje sredi leta 1531 z območja dalmatinskega Cetinja prišli novi uskoki. Malo zatem, 23. junija 1531, se je približno tisoč mož z ženami in otroki v dalmatinski Cetinski krajini odločilo, da prestopijo na notranjeavstrijsko ozemlje. Od njih je bilo prav gotovo sedemsto za orožje sposobnih ljudi, ki so s seboj pripeljali okoli tisoč petsto glav živine.

Prosili so za zemljišča.⁷⁹

V kraljevem imenu so za preskrbo uskokov prispevali denar tudi posameznik velikaši, kot na primer grof Blagaj in metliški gospod Ivan Pirš, vendar so bili ti prispevki zares nizki.⁸⁰ Med drugim darovanje denarja s strani deželnih stanov na Kranjskem, s katerim so februarja 1533 skušali favorizirati uskoške vojvode, je privedlo do stopnjevanja osmanskih vab, s katerimi so pozimi 1532 oz. 1533 želeli doseči vrnitev uskokov, a je bila osmanska država pri tem precej neuspešna.⁸¹ Nekaj uskokov je vseeno šlo nazaj v Osmanski imperij.⁸² Osmanske agitacije so dosegle to, da je tedanji kralj Ferdinand pospešil končno umestitev migrantov na Kranjsko s tem, da jim je nakazal podporo tisoč goldinarjev. Bosanski paša je 7. februarja prispel do Unice z veliko vojsko, saj je mislil, da bo uskoke zvabil k sebi (najbrž, da bi se vrnili v vojaško službo v osmansko državo). Toda oni so se upirali osmanskim nameram, podložniki pa so, naščuvani s strani vdove Kobašić, želeli uskoke pregnati.⁸³ Tega leta so namreč kmetje v Žumberku, mogoče po nagovoru vdove Kobašić, uskoke napadli, otroke in žene pregnali, njihovo živino pa odgnali ali pobili. V takih primerih so uskoki nagovarjali uskoke od drugod (iz Pivke, s Krasa), naj jim pomagajo, kmetje pa podobno svoje sosede.⁸⁴ Maja 1533 so se uskoki preselili

77 Povzeto po: Mal, »Žumberk in Marindol,« str. 267

78 Povzeto po: Klaić, »›Ostaci ostataka‹,« str. 287–289; In po: Kaser, Slobodan seljak, str. 57; Ter po: Wakounig,

»Žandarji ali roparji?,« str. 257, 258.

79 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 183.

80 Povzeto po: Bidermann, »Zur Ansiedlungs- und Verwaltungs-Geschichte,« str. 131; In po: Ivić, »Seoba Srba,«

str. 186.

82 Povzeto po: Mal, »Uskočke seobe,« str. 30.

(27)

22

v žumberško gospostvo in tam prejeli enaintrideset hub, jasno pa je, da je 15. junija 1539 kralj Ferdinand kranjskemu vicedomu Erazmu von Thurnu namignil: po poročanju vrhovnega glavarja hrvaških obmejnih krajev je bilo na tem gospostvu za nastanitev migrantov še vedno na voljo več kot sedemdeset hub. Popolnejša ureditev uskoške naselitve omenjenega gospostva se je zgodila še pozneje.⁸⁵

Zaradi nevzdržnosti položaja tamkajšnjih uskokov so deželni stanovi na Kranjskem oblikovali prošnjo za podelitev žumberškega gospostva za naselitev migrantov. Toda pogajanja, ki so se v ta namen začela z zastavnim imetnikom omenjenega gospostva, ki ga je zastopala vdova Kobašić, so se zavlekla in uskoki so postajali vedno bolj nestrpni, kmetje v soseščini pa so se vedno bolj jezili zaradi škode, ki so jim jo ti povzročali. Stanovi so tedaj kralju predstavili, da so minila tri leta, odkar so uskoki migrirali pod njegovo oblast, in da brez osnovnih sredstev za preživljanje ne morejo več zdržati, da jih kmetje vsak dan težje prenašajo.

Pritoževali so se nad nenehnimi sovražnostmi in sumi, katerih tema so bili uskoki, tako da jim je deželno prebivalstvo že očitalo skoraj vsako kriminalno dejanje, ki se je zgodilo v deželi, medtem ko so se mnogi izmed njih izkazali kot pogumni in pošteni bojevniki, v svojem času čakanja pa niso porabili le sredstev, ki so jih prinesli s seboj, ampak tudi vsako prejeto plačo.

Vpadi v osmansko državo, s katerimi so se preskrbovali, so jim bili tedaj, ko so se pritoževali njihovi predstavniki, prepovedani tudi zaradi premirja, sklenjenega s sultanom. Za naslednjo prezimitev tako niso imeli zadostnih življenjskih sredstev. Nekateri izmed teh uskokov so našli dom v Istri ali na Krasu. Deželni stanovi na Kranjskem pa so bili odločeni, da bodo uskokom onemogočali vrnitev pod osmansko oblast, ker so jih hoteli ohraniti za prihodnje izredne razmere. Tudi vrhovni vojaški glavar Ivan Püchler se je strinjal z njimi.⁸⁶

Kranjskim uskokom, ki so bili naveličani potepanja in izpostavljeni kmečkim napadom, je bilo območje Žumberka za naselitev potrjeno leta 1533.⁸⁷ Ko so za to izvedeli uskoki s Krasa in Istre, so v upanju, da bi dobili boljšo in plodnejšo zemljo, odšli na žumberška posestva. Tedaj se je ta množica ljudi nahajala na ozkem območju med Mehovim in Metliko, kar je bila za tamkajšnje prebivalstvo precejšnja nevšečnost, ker so ti uskoki v teh letih nedela porabili še zadnji del imovine, ki so jo prinesli s seboj. Vojaška plača še zdaleč ni bila dovolj. Ker so bili

85 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 187, 188; In po: Kaser, Slobodan seljak, str. 58.

86 Povzeto po: Bidermann, »Zur Ansiedlungs- und Verwaltungs-Geschichte,« str. 134, 135; In po: Mal, »Uskočke seobe,« str. 29.

87 Povzeto po: Bidermann, »Zur Ansiedlungs- und Verwaltungs-Geschichte,« str. 131.

(28)

23

roparski vpadi v osmansko državo prepovedani, so se znesli nad bližnjim prebivalstvom.

Nekateri od njih so odšli na posestva grofa Blagaja, drugi pa nazaj v osmansko državo.⁸⁸ Uskoki vsaj ponekod v širši okolici Žumberka zaradi kmetov niso mogli mirno ostati. Slednje sta vdova Kobašić in njen sosed spomnila, da je kraljevo veličanstvo želelo naseliti te uskoke v žumberško gospostvo in odseliti tamkajšnje podložnike. Zato so kmetje želeli najti razlog za izselitev ali umor uskokov. V to gospostvo so se uskoki tega leta že priselili, medtem ko je bil odkup žumberškega gospostva preložen na naslednje leto.⁸⁹

Marca 1534 je rodbina Kobašić z namenom naselitve uskokov izgubila posest v Žumberku.

22. marca 1534 so glavarji Ivan Püchler, Sigismund Višnjegorski in Erazem Obrečan vdovi Kobašić izplačali 1100 renskih goldinarjev in prevzeli grad Žumberak ter žumberška naselja pripravljali za naselitev uskokov. Poleg tega so ti glavarji prevzeli nalogo izseljevanja tamkajšnjih dotedanjih prebivalcev.⁹⁰

31. marca so ti glavarji kralju javljali, da je žumberški grad v zelo slabem stanju, da nima ne strehe ne celih zidov. Uskokov je bilo toliko, da jih ni bilo mogoče vseh naseliti v gospostvu Žumberak. V okoli tristo petdeset hiš se je nastanilo tudi po štiri ali pet bratov s svojimi družinami, a za vse naseljence ni bilo prostora.⁹¹ Glede na to lahko predvidevamo, da jih je tedaj bilo vsaj okoli štiri tisoč.⁹²

Posest Žumberak, ki se je kasneje razširila na t. i. žumberški distrikt, je ležala sredi hribovja Žumberak. V njegovem osrednjem delu so vrhovi v višini 900–1000 metrov. Ti z drevjem porasli hribi so omogočali gorsko pašo. Tistih nekaj ozkih dolin in nižin zaradi skalnatih in kamnitih tal ni bilo ugodnih za pridelovanje žita. Boljše možnosti so se kazale za vinogradništvo. Te naravne razmere so precej omejevale možnost razvoja gospodarske proizvodnje in prispevale k slabim gospodarskim razmeram migrantskega prebivalstva žumberškega distrikta.⁹³ Po Valvasorju naj bi žumberški uskoki »imeli« večidel posamezne hiše, poleg hiše pa vinograd, polja in sadno drevje.⁹⁴

89 Povzeto po: Bidermann, »Zur Ansiedlungs- und Verwaltungs-Geschichte,« str. 136–138; In po: Filipović,

»Srpska naselja,« str. 157.

90 Povzeto po: Ivić, »Seoba Srba,« str. 186; In po: Mal, »Uskočke seobe,« str. 30, 31.

91 Povzeto po: Ivić, »Seoba Srba,« str. 186.

94 Povzeto po: Valvasor, Francisci, Die Ehre, VI, str. 292.

(29)

24

Obseg gospostva Žumberak je bil tedaj mnogo manjši od kasneje vzpostavljenega žumberškega območja Vojne krajine. Ko se je število uskokov povečevalo zaradi priselitev in naravnega prirastka njihovih družin, so pod Žumberak prehajale hube, ki so bile do takrat v lasti drugih gospostev. Tako so v žumberški del Vojne krajine spadala tudi nekatera zemljišča, ki so prej pripadala gospostvom Pleterje, Kostanjevica, Mehovo itd.⁹⁵

Aprila 1534 so žumberške uskoke napadli ljudje Petra Erdődyja. Uskoki so odbili napad, nato pa je Püchler skupaj z uskoki oropal Erdődyjeva posestva. Vzrok za to bi lahko bili mejni spori.

Takšni zanemarljivi spori žumberškim uskokom niso škodili. Teh so bili vajeni, bili pa so jim pogosto tudi v korist, ker so s tem pridobili plen.⁹⁶

Junija 1535 je bilo v Žumberak naseljenih sedemintrideset uskoških družin, od katerih jih je hube dobilo triindvajset. Širši kontekst razkriva, da je leta 1535 na Kranjsko prišlo šeststo uskoških družin, do leta 1541 pa je bilo po Gorjancih naseljenih že preko tri tisoč uskokov. To je oblast prisililo v skrb za razširjenje njihovih kmetij. Za tem so se kranjski deželni stanovi začeli braniti novih migrantov, morda zaradi preteklih razprtij s staroselskim prebivalstvom.⁹⁷ Nov migracijski val uskokov v letu 1538 in pozimi leta 1542 in 1543, ko je bilo v belokranjsko Vinico preseljenih sedemdeset migrantskih družin, je prej opisane razmere še otežil. Ker je število migrantov na hrvaško-kranjski meji precej narastlo, so se kmetje uprli uskokom ter jim vzeli živino. Težavni odnosi med migranti in staroselskim prebivalstvom so postali nevarni.⁹⁸ V tem času, leta 1538, so se uskoki v Žumberak priselili z območja ob reki Cetini.⁹⁹ Migranti so se pri vladarjih pritoževali in pri njih prosili za pomoč (na primer zaščito). Poleg tega so bili včasih nejevoljni s svojimi vojaškimi oblastmi in glavarji in je posledično prihajalo do manjših nemirov ter uporov. Leta 1538 so se tako med njimi začeli nemiri zato, ker so prejeli slaba bivališča. Umirili so se, ko so bili s strani plemičev pobiti nekateri od njihovih vodij.¹⁰⁰ Novembra 1538 so imeli kraljev predpis o tem, da jim bodo podeljene kakršne posebne koncesije, ki so jih zahtevali. Jeseni 1538 so se deželni stanovi na Kranjskem na dunajskem sestanku nižjeavstrijskih dežel pri kralju močno zavzeli za uskoke. Najprej so bili naseljeni okoli Kostela, Mehova in Metlike. Ker so bile njihove življenjske razmere težke, je pri njih

95 Povzeto po: Bidermann, »Zur Ansiedlungs- und Verwaltungs-Geschichte,« str. 139.

97 Povzeto po: Rutar, »Slovenske dežele,« str. 231; In po: Kaser, Slobodan seljak, str. 58, 62, 63.

100 Povzeto po: Križ, »Od 11. stoletja do leta 1941,« str. 41.

(30)

25

prišlo do velikega nezadovoljstva. Tako so se nekateri vrnili v osmansko državo, drugi so se leta 1544 po enajstih letih tavanja končno naselili v gospostvu Mehovo, tretji pa so se naselili v Bojancih in Marindolu. Avgusta 1539 so, kljub temu da vprašanje naselitve takrat še ni bilo rešeno, uskoki spet prišli na Kranjsko z območja Cetine. Za uskoke, ki so kasneje prišli na Kranjsko, je bilo bolje poskrbljeno. Kljub vsem ukrepom, s katerimi so osmanske sile skušale preprečiti emigracije, je do njih prišlo tudi leta 1540. Število napadov osmanskih sil pri meji se je z začetkom štiridesetih let 16. stoletja vedno bolj povečevalo. Migranti so nepregledne situacije, ki so zaradi teh napadov nastale, izkoristili za prehajanje čez mejo, v sklopu česar so tudi domačine vodili v suženjstvo v osmansko državo. Čeprav je kralj Ferdinand I. leta 1538 v privilegiju prepovedal napadati imenitne muslimane, so jih uskoki ugrabljali in bili uspešni pri terjanju visokih odkupnin.¹⁰¹

Za rešitev vprašanja naselitve kranjskih uskokov je oblast leta 1540 ustanovila posebno komisijo in se odločila, da jih bo precejšnje število rekrutirala za vojaško službo v Slavonski Vojni krajini in jih tako tudi odtegnila stran od Kranjske, kjer so prebivalci z vse večjim nezadovoljstvom nosili breme tamkajšnjih uskoških nastanitev. Podobno je na Hrvaškem preprečila, da bi se ostale vojaške sile, ki so bile sem priseljene, preselile nazaj v osmansko državo. Te ljudi je rekrutirala za martoloze (v manjšem številu – tristo ljudi – npr. aprila 1532) in z njimi varovala meje mdr. pri Ogulinu in Otočcu.¹⁰² Po Valvasorju naj bi bili skoraj vsi odrasli uskoki dobri vojaki. Z veseljem naj bi se odpravljali v bitke, ker naj bi z upanjem na dober plen deloma pozabili na nevarnosti vojaštva.¹⁰³ Nekateri od njih so opravljali izvidniške storitve v Bihaću in s tem zaslužili precejšnje plače.¹⁰⁴ V letu 1540 je cesar ustanovil žumberško glavarstvo, ki mu je kot kraljevi vojni častnik načeloval veliki uskoški glavar Bartol iz Ravena.

To funkcijo je le enkrat opravljal Žumberčan, uskoški vojvoda Danilo Vuković (1584–1588).

Med znamenitejše plemiče, ki so v 16. stoletju opravljali službo takšnega glavarja, sta spadala tudi Ivan Lenković (1546–1557) in grof Peter Erdődy (1584–1597). Vloga glavarja je tu

101 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 189–191; In po: Filipović, »Srpska naselja,« str.

157; Ter po: Wakounig, »Žandarji ali roparji?,« str. 258.

102 Povzeto po: Bidermann, »Zur Geschichte der Uskoken,« str. 191; In po: Ivić, »Seoba Srba,« str. 189; Ter po:

Kaser, Slobodan seljak, str. 61, 62.

103 Povzeto po: Valvasor, Francisci, Die Ehre, VI, str. 293.

(31)

26

obstajala še v 17. stoletju.¹⁰⁵ Leta 1540 je Bartol iz Ravena pridobil grad Žumberak. Na takšen način se je na žumberškem področju formiral poseben kranjski obrambni distrikt. Takoj po naselitvi v Žumberku so uskoki postali vojaki tega distrikta. Z drugimi soborci so se borili proti osmanskim silam in branili Hrvaško in Kranjsko pred njihovimi napadi. Sodelovali so tudi v vsaj nekaterih bojih pri Sisku v letu 1593, kasneje pa so služili v cesarski vojski po celi Evropi.¹⁰⁶

Kranjski stanovi so še naprej skrbeli za njihovo dobrobit, jim podeljevali zemljišča ter prosili oblast za potrjevanje njihovih privilegijev. Vse kmetije so migranti, ki so bili naseljeni na Kranjskem, pridobili od notranjeavstrijske vlade v Gradcu s sporazumom kranjskega vicedoma, na katerega so se uskoki velikokrat obračali in ga prosili za dodelitev zemlje. Kranjski deželni glavar je lahko dvornemu vojnemu svetu predlagal kandidate za žumberškega uskoškega glavarja. Ti glavarji so se v mnogih zadregah ali stiskah zatekali h kranjskim deželnim stanovom. Ti so jih plačevali ter financirali obnovo razpadajočega žumberškega gradu.¹⁰⁷ Vse dokler so v Žumberku vrhovno sodno in vojaško oblast nad uskoki imeli kranjski deželni stanovi in je to območje kljub privilegiranosti sodilo v jurisdikcijo kranjske dežele, je meja med deželskimi sodišči ostala edina ločnica med Belo krajino in Žumberkom.¹⁰⁸

Sodelovanje uskokov v graničarskih enotah, ki so bile sestavljene iz vrst domačih podložnikov, je uskoke statusno ogrožalo. S takšnim položajem so bili oboji izenačeni, kar jim je hkrati odrekalo samostojni vojaški položaj v kraljevi vojaški službi. Zahteva Ivana Lenkovića iz 31. marca 1550 odkriva ter potrjuje:

»1. da služba martoloza /…/ ni pomenila polnopravnega vojaškega statusa,

2. da se je opravljanje te službe vezalo predvsem na podrejeno kmečko prebivalstvo,

3. da je bila težnja, da se polvojaški položaj martolozov izenači z vojaškim položajem, to je s stalno vojsko v obmejnih kraljevih trdnjavah; oziroma, da se uskoki statusno ne enačijo z martolozi.«¹⁰⁹

105 Povzeto po: Mal, »Žumberk in Marindol,« str. 267; In po: Križ, »Od 11. stoletja do leta 1941,« str. 38; Ter po:

Štrumbl, »Uskoki na Slovenskem,« str. 45.

106 Povzeto po: Mal, »Žumberk in Marindol,« str. 267; In po: Križ, »Od 11. stoletja do leta 1941,« str. 39; Ter po:

Štrumbl, »Uskoki na Slovenskem,« str. 45.

107 Povzeto po: Mal, »Žumberk in Marindol,« str. 267, 268.

108 Povzeto po: Štrumbl, »Uskoki na Slovenskem,« str. 45.

109 Povzeto po: Simoniti, Vojaška organizacija, str. 130.