Bojana Mesec PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE

(1)

Bojana Mesec

PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO

Delovanje in obstoj društev je v veliki meri odvisno od prostovoljnega dela 02. od prispevka posameznika, skupine ali skupnosti.

Odločitev za sodelovanje izvira iz človekove n o t r a n j e motivacije in p o t r e b e p o p o m o č i sočloveku. Prostovoljno delo združuje vred- n o t e solidarnosti, človečnosti, n e s e b i č n e pripravljenosti, pomagati d r u g e m u .

Z raziskavo p o d p r t članek predstavlja zlasti p r o b l e m e in težave prostovoljcev, ki že prostovoljno delajo v društvih s področja sociale. Raziskava je pokazala, da se mnogi m e d njimi srečujejo z razočaranjem, stresom in nezadovoljstvom, p r e d v s e m tam, kjer zanje in za njihovo delo ni p r i m e r n e g a odziva oz. kjer je delo profesionalcev bolj c e n j e n o kot n j i h o v p r i s p e v e k , ki je n e nazadnje brezplačen.

H I P O T E T I Č N I MODEL RAZISKAVE PROSTOVOLJNEGA SODELOVANJA V raziskavi nas je zanimal opis dejavnosti in stališč prostovoljcev. Pri t e m smo uporabili o s n o v n o d e s k r i p t i v n o statistiko za opis distribucij (odstotki, povprečja.).

Ugotoviti smo želeli zveze m e d izbrani- mi dimenzijami sodelovanja prostovoljcev in njihovih stališč, pri č e m e r smo uporabili korelacijsko analizo in poskušali izdelati eksplanativni model.

ZAKAJ PROSTOVOLJCI IN NE PROFESIONALCI?

Zastavlja se vprašanje, ali je bolj smiselno najeti profesionalca oz. koga, ki je vključen

Slika 1: Hipotetični model odnosov m e d spremenljivkami prostovoljnega sodelovanja

(2)

V javna dela, ali pa uporabiti prostovoljce.

Prostovoljci so del dolgoročnega načrta, saj:

• prinašajo novo energijo in nove pobu- de, sveže perspektive in nov zanos v projekt in ljudi, s katerimi delajo; vse to lahko spre- meni cilje in program, da novi zagon in program usmeri v nove perspektive, saj skupaj s svojo kreativnostjo iščejo nove načine dela v projektu;

• povežejo p r o g r a m z s k u p n o s t j o in okoljem, cilji postanejo tako bolj primerljivi s cilji okolja in ne s tem, kar sami mislimo, da program potrebuje;

• privarčujejo denar; mnoge dobrodel- ne organizacije opravljajo dela brez vsakega denarja;

• ponudijo določena specialna znanja, ki jih lahko uporabljamo določen čas;

• zaradi mladostne nagnjenosti k dru- žbeno koristnemu delu, ki je povezana s preskušanjem obstoječih vrednot, norm in ciljev družbe, v kateri živijo, vstopajo v programe z veliko več energije in želje po spremembi.

Mnogi mislijo, da se ljudje ukvarjajo s prostovoljnim delom zaradi altruističnih motivov, zato od njih ne pričakujemo, da bodo v zvezi s pogoji dela sploh kaj zahte- vali; sprejeli bodo vse, kar jim ponudimo.

Kaj je torej osnovni motivator, ki nas venomer žene naprej? Da bi lažje opredelili smisel vprašanja, lahko razdelimo ljudi na pet skupin z različno motivacijsko osnovo za udeležbo pri neki dejavnosti. Glavni de- javniki teh skupin so: slava, denar, moč, sreča za druge in druženje z enako misle- čimi. Prostovoljce bi lahko razdelili v skoraj vse kategorije, razen v skupino, ki ji je naj- močnejši motivator denar. V zahodnih dru- žbah je dobrodelnost že tako uveljavljena in priznana, da z njo prostovoljci pridobijo velik ugled in tudi moč v družbi. Pri nas o tem še ne m o r e m o govoriti, zato se naši prostovolci najdejo v skupini, ki dela zato, da osrečuje druge, in zato, da se druži z vrstniki.

Številni avtorji izenačujejo termin altruizem s terminom prosocialno vedenje, da poudarijo odsotnost sebičnosti. Sam izraz je definiran kot p o m o č drugim ljudem brez nagrade. Tako vedenje je najbolj neposre- d e n znak socialnosti človeka. Pogoja za

nastanek altruizma sta dva:

• namen, da d r u g i osebi storimo kaj dobrega

• svoboda izbire.

Nekateri avtorji se ne strinjajo z ugoto- vitvijo, da imajo prostovoljci od svojega dela korist. To je posledica dolge tradicije, saj so na prostovoljstvo gledali kot obliko dobro- delnosti, ki temelji na altruizmu in nese- bičnosti. Za druge pa prostovoljstvo ni le napraviti nekaj za drugega, temveč je zanje tudi v tem procesu izmenjava. Menijo, da se večina ljudi znajde v življenju na točki, ko sami potrebujejo pomoč. Tako so lahko danes osebe, ki dajejo, jutri pa tiste, ki prejemajo pomoč.

Pomoč je sprejemljiva le v tolikšni meri, kolikor jo je mogoče povrniti, v nasprot- nem primeru lahko izzove sovraštvo in ne hvaležnosti. To lahko vidimo pri ljudeh, ki se znajdejo v osebnih krizah, pa kljub temu odklanjajo pomoč, če imajo občutek, da sami ne b o d o mogli vrniti z enakim ali podobnim.

Ljudje se kar dobro zavedajo, da so se za prostovoljstvo odločili prav zaradi sebe, saj s tem zadovoljujejo tudi svoje potrebe. In prav zadovoljevanje teh potreb je gonilna sila pri delu s prostovoljci, zato je treba posvetiti veliko p o z o r n o s t m o t i v o m za vključitev v tako delo. Če želimo v projektu p r o s t o v o l j c e t u d i obdržati, se m o r a m o n e n e h n o zavedati njihovih potreb in jim olajševati njihovo zadovoljitev. Prostovoljci bodo tako dolgo v projektu, dokler bodo čutili, da je njihov trud prepoznaven, dokler se b o d o čutili spoštovane, u p o š t e v a n e , dokler bodo čutili, da dobivajo nekaj zase, in dokler se bodo skupaj s prijatelji od delu tudi zabavali.

Da prostovoljci o s t a n e j o v p r o j e k t u , moramo upoštevati naslednje:

• selektivno vključevanje je zelo po- m e m b n o , da prostovoljec o s t a n e v projektu, zato je treba temu koraku posvetiti vso pozornost, tudi če nam primanjkuje prostovoljcev;

• skrbno opazovanje novinca pomaga odvrniti p r o b l e m e p o z a č e t n e m navdu- šenju; raziskave kažejo, da je prostovoljec prvih nekaj mesecev zelo kritičen, do česar pride zaradi nasprotja med idealističnimi

(3)

pričakovanji in realnim delom;

• prostovoljcu je treba zaupati zanimiva, p o m e m b n a in izzivalna opravila; delo mora biti zanj zanimivo in raznoliko in mora biti njegova izbira v okviru naše p o n u d b e - tako se p o z n e j e čuti tudi bolj odgovornega za svoje delo.

P o m e m b e n f a k t o r , ki o b d r ž i p r o s t o - voljce v projektu, je prijateljstvo. V projektu želimo ustvariti tak odnos, ki bi ga želeli ali pa ga imamo s prijatelji. To je o d n o s vzajem- nega spoštovanja, upoštevanja, sprejemanja drugačnosti, o d n o s brez negativnega vred- notenja, odnos, kjer je veliko p o d p o r e in želj za o s e b n o rast.

Prostovoljci velikokrat t u d i o d h a j a j o , zlasti zaradi p o m a n j k a n j a motivacije. Naj- p o m e m b n e j š e vprašanje je torej, kako mo- tivirati prostovoljce in jih obdržati.

Niti dva prostovoljca nimata istih motivov. Vedeti moramo, da je sam prostovoljec n a j b o l j š i v i r i n f o r m a c i j o t e m , k a j ga osrečuje in zakaj je zadovoljen v skupini.

Zato je p o m e m b e n pogovor z njim, saj to daje m o č ne le njemu, temveč tudi vodji.

Največja nagrada prostovoljcem je lahko le njihovo delo. Zato jim mora biti delo všeč, čutiti se m o r a j o p o m e m b n e . Ustvariti je treba pogoje, kjer b o d o ljudje uspešni pri delu in kjer se b o d o počutili dobro. To je njihova samookrepitev, ki je močnejša kot zunanja nagrada. Najmočnejša nagrada je občutek, da uživamo pri delu. Zares uživati pa ne m o r e m o sami, najbolj uživamo v dru- žbi z ljudmi, ki nas p o d p i r a j o in se veselijo naših napredkov in doseženih ciljev.

PROSTOVOLJNO DELO IN MOTIVACIJA Med intervjuvanimi prostovoljci in prosto- voljkami so skoraj same ženske, saj je le 4%

moških. Na vprašanje, kaj vas najbolj motivira za prostovoljno delo, jih je več kot polovica odgovorila, da p o m o č soljudem in altruizem, sledi samorazvoj, lastno u g o d j e in zadovoljstvo, manj pogosti motivi pa so u s p e š n o s t in s t o r i l n o s t na eni s t r a n i in visoki duhovni cilji na drugi.

Motive prostovoljcev osvetljujejo tudi odgovori na vprašanje »Zakaj delate kot prostovoljec/ka?« Dve tretjini anketiranih sta

odgovorili, da rad(a) pomaga drugim, sledi odgovor: »ker menim, d a j e tako porabljeni čas koristen«, dobra petina jih računa na p o s r e d n o povračilo p o m o č i v p r i m e r u potrebe, ostali odgovori so redki. Kaže torej, da m e d motivi prostovoljcev jasno prevla- d u j e altruistični motiv.

Zaradi poznejših p r i m e r j a v smo anketi- rance, ki so obkrožili odgovor, da jih najbolj motivira p o m o č soljudem ali altruizem, in odgovor, da radi pomagajo drugim, združili v e n o s k u p i n o in ju primerjali z ostalimi, ki so obkrožili bodisi samo enega od teh dveh odgovorov ali pa druge odgovore. Tako smo d o b i l i s k u p i n o a l t r u i s t i č n o u s m e r j e n i h anketirancev in s k u p i n o — p o g o j n o rečeno

— nealtruistično usmerjenih.

Kot že številne p r e d h o d n e raziskave je tudi ta pokazala, da prostovoljci s svojin delom pridobijo dosti več, kot bi pridobili z materialnim nadomestilom. Prednosti, ki se kažejo v prostovoljnem delu, so n a m r e č v nematerialnem oziroma o s e b n e m doživ- ljanju prostovoljske izkušnje:

• možnost spoznavanja institucije

• lastna izkušnja profesionalnega dela

• o s n o v a za n a d a l j n j o p r o f e s i o n a l n o orientacijo

• znanja socialne veščine, tako za pro- fesionalno kot tudi privatno življenje

• samopotrditev.

ZVEZE MED VARIABLAMI MOTIVACIJE Izračunali smo k o r e k c i j e m e d posamez- nimi vrstami motivacije in ugotovili, da so k o r e k c i j e v glavnem nizke. Najvišja je med u g o d j e m in zadovoljstvom na eni strani in visokimi duhovnimi cilji kot motivom na drugi (r = 0,48). Glede na to, da so visoki d u h o v n i cilji med redko obkroženimi motivi (5,8%), tej k o r e k c i j i ne p r i p i s u j e m o p o s e b n e g a p o m e n a . R a z m e r o m a visoka, vendar negativna je k o r e k c i j a m e d uspeš- nostjo-storilnostjo in p o m o č j o soljudem (r

= -0,35) in enako k o r e k c i j a m e d ugodjem- zadovoljstvom in p o m o č j o soljudem (r = - 0,32). Kaže torej, da se p o m o č soljudem ali altruizem izključuje z iskanjem ugodja in zadovoljstva in stremljenjem p o uspešnosti in storilnosti. To d o d a t n o opravičuje našo

(4)

delitev prostovoljcev na tiste, ki so altrui- stično motivirani, in tiste, ki so nealtrui- stično motivirani, saj kaže, da gre za dokaj realni prostovoljski podskupini. Uspešnost in storilnost tudi n e g a t i v n o korelirata s samorazvojem (r = -0,24). Korelacija je sicer nizka, vendar o m o g o č a hipotezo, da gre za dve različni usmeritvi — e n o k doseganju zunanjih ciljev, d r u g o k doseganju notra- njih ciljev samorazvoja.

Naravo prostovoljske motivacije osvetljujejo tudi interkorelacije med razlogi, ki so jih navedli prostovoljci za svoje sodelovanje. Vse korekcije so zelo nizke (r < 0,20), vendar o m e n i m o najvišje med njimi. Razlog

»rad(a) p o m a g a m drugim« negativno korelira s pričakovanjem, da »bom tudi sam(a) dobil(a) pomoč« (r = -0,18). Prav tako negativno korelira z razlogom »ker menim, da je tako porabljen čas koristen«. Kaže, da se želja pomagati d r u g i m ne povezuje pozi- tivno s koristnostnimi razlogi.

TRAJANJE IN OBSEG PROSTOVOLJNE DEJAVNOSTI

Velika večina prostovoljcev (83%) dela v društvu manj kot leto, preostali pa dalj. Tako stanje je v e r j e t n o posledica dejstva, da se kot prostovoljci vključujejo mladi ljudje, ki se lahko s to dejavnostjo ukvarjajo, dokler hodijo v šolo oz. študirajo, p o z n e j e pa je njihovo p r o s t o v o l j n o sodelovanje zaradi službenih in družinskih obveznosti težje.

Jasno je, da prostovoljci tudi odhajajo.

Pri tem ostaja n a j p o m e m b n e j š e vprašanje, zakaj. Na podlagi anket in raziskav predvi- devamo, da zlasti zaradi n e u s t r e z n e motivacije, p o m a n j k a n j a feedbacka, zanimanja za njihovo delo in nepoznavanja ciljev ce- lotnega projekta, pa tudi zaradi pomanjka- nja odgovornejših nalog in slabega vodenja projekta.

Lahko tudi d o m n e v a m o , da se »kratko- trajni prostovoljci« razlikujejo od »dolgo- trajnih« p o n a č i n u delovanja in tudi p o vlogah v organizaciji, vendar o tem nimamo n e p o s r e d n i h podatkov. Menimo pa, da je to lahko p r o b l e m za p r i h o d n j e raziskave.

Skoraj p o l o v i c a p r o s t o v o l j c e v dela v društvih več kot e n k r a t tedensko, d o b r a

tretjina se jih p r i d r u ž i nekajkrat na leto, ostali pa redkeje. Lahko p o s t a v i m o dom- nevo, da trajneje in redkeje sodelujejo sta- rejši prostovoljci, ki zaradi svojega staža v društvu že zavzemajo višje položaje in pre- vzemajo zahtevnejše naloge. Njihovo sodelovanje je p r o j e k t n e narave in občasno, vendar trajno.

USPEŠNOST SODELOVANJA V VLOGI PROSTOVOLJCA

Na vprašanje: »Kako bi opisali svojo izkuš- njo prostovoljstva?« skoraj dve tretjini anketiranih odgovarjata, da kot »zadovoljstvo« ali

»veliko zadovoljstvo«. Približno p e t i n a ni

»ne zadovoljna ne razočarana«, 17% pa je

»razočaranih«, kar je najnižji odstotek m e d vsemi odgovori. Svoj prispevek k dejavnosti društva opisuje tretjina kot »velik«, za 42%

»ni ne velik ne majhen«, d o b r a četrtina pa je takih, ki menijo, da je njihov prispevek«

majhen« ali »zelo majhen«.

Križno tabeliranje s a m o o c e n e svojega prispevka k delu društva in zadovoljstva pokaže zvezo m e d obema spremenljivkama v pričakovani smeri. Od tistih prostovoljcev, ki ocenjujejo svoj prispevek kot »velik«, so skoraj vsi »zadovoljni« ali »zelo zadovoljni«, nihče pa ni »razočaran«. Od tistih, ki menijo, da njihov prispevek ni »niti velik niti majhen«, jih je večina »zadovoljnih« ali »zelo zadovoljnih«, tretjina »niti zadovoljnih niti razočaranih«, le d e s e t i n a »razočaranih«.

Med tistimi, ki ocenjujejo svoj prispevek kot

»majhen«, pa je več kot polovica »razoča- ranih« in samo četrtina »zadovoljnih«.

Po m n e n j u treh četrtin prostovoljcev to delo veliko prispeva k njihovi o s e b n i rasti.

To p o m e n i , da so indikatorji s a m o o c e n e u s p e š n o s t i , izraženi kot zadovoljstvo in o s e b n o s t n a rast, zelo ugodni. Očitna pa je tudi zveza m e d intenzivnostjo sodelovanja in zadovoljstvom.

ZAZNAVANJE STRESA

Prostovoljno delo lahko poleg tega, da daje zadovoljstvo in o b č u t e k k o r i s t n o s t i p r i p o m o č i drugim, p o m e n i tudi stres, saj se

(5)

prostovoljec pogosto znajde v situacijah, ki jih še ni doživel, in se seznani s težkimi so- cialnimi problemi. Kljub temu dobra tretjina meni, da »niso nikoli doživeli stresa«, oz.

celo, da jih »delo v društvu pomirja«, ostali pa pravijo, da so stres doživeli »včasih«.

SKLEP

V uvodu smo predstavili hipotetični model odnosov m e d ključnimi variablami sodelovanja prostovoljcev. Te variable so;

• neodvisna variabla je altruistična oz.

nealtruistična motivacija in od nje sta p o naši hipotezi odvisna

• trajanje sodelovanja in pogostost sodelovanja kot posredniški variabli, ki vplivata na

• uspešnost sodelovanja in stres, ta pa sta izražena v obliki samoocene.

V splošnem so korelacije nizke. Najvišja in tudi statistično p o m e m b n a je korelacija m e d u s p e š n o s t j o in trajanjem sodelovanja.

Verjetno gre za součinkovanje trajanja sodelovanja in uspešnosti. Trajnejše sodelovanje pelje k večjemu zadovoljstvu, občutku prispevanja in o s e b n o s t n e rasti, to pa vz- vratno vpliva na trajnost sodelovanja. Us- pešnost je tudi sorazmerno tesno povezana s pogostostjo sodelovanja. Tudi ta korelacija je statistično p o m e m b n a . Kaže, da so tisti, ki p o g o s t e j e s o d e l u j e j o , b o l j u s p e š n i , gotovo pa tudi u s p e š n o s t p o g o j u j e večjo pogostost sodelovanja.

Opazimo tudi negativno k o r e k c i j o m e d a l t r u i s t i č n o m o t i v a c i j o in d o ž i v l j a n j e m stresa. Tisti, ki sodelujejo iz altruističnih motivov, n e doživljajo stresa v enaki meri kot tisti, ki s o d e l u j e j o iz n e a l t r u i s t i č n i h motivov. Ostale korelacije so m a n j š e od 0,20.

O m e n i m o še k o r e k c i j o med altruizmom in trajanjem sodelovanja, negativno kore- k c i j o m e d u s p e š n o s t j o in stresom, m e d t r a j a n j e m oz. p o g o s t o s t j o sodelovanja in stresom.

Na podlagi k o r e k c i j m e d altruizmom, n e a l t r u i z m o m , u s p e š n o s t j o in d r u g i m i variablami vzročno-posledičnega modela l a h k o o b l i k u j e m o n a s l e d n j i t e o r e t i č n i model:

Uspešnost sodelovanja je odvisna od trajanja sodelovanja in pogostosti sodelovanja, lahko pa d o m n e v a m o , da sta trajanje sodelovanja in pogostost sodelovanja odvisna od uspešnosti, hkrati pa tudi od vrste motivacije.

Altruistična motivacija povečuje trajanje in pogostost sodelovanja in pelje k večji us- pešnosti, nealtruistična motivacija zmanj- šuje trajanje in pogostost sodelovanja in je povezana z manjšo uspešnostjo. Doživljanje stresa je manjše, čim trajnejše in pogostejše je sodelovanje, hkrati pa je doživljanje stresa manjše pri altruistični motivaciji.

Če imamo torej opraviti s prostovoljko, ki se vključi v društvo iz altruističnih na- gnjenj, da bi pomagala drugim, lahko pri- čakujemo, da b o sodelovala pogosto in dalj časa, da b o imela u g o d n o m n e n j e o svoji uspešnosti in da ne b o pogosto doživljala stresa.

Prostovoljka pa, ki se vključi iz nealtrui- stičnih pobud, b o sodelovala manj pogosto, krajši čas, imela b o manj u g o d n o m n e n j e o svoji uspešnosti in b o v večji meri doživljala stres.

Ob spoznanjih, ki jih i m a m o o prostovoljnem delu, lahko že sedaj trdimo, da dru- žba potrebuje tako plačane kot prostovoljne delavce, ki b o d o s k u p a j z u p o r a b n i k i ob- likovali in krojili d r u ž b o jutrišnjega dne, zato je Generalna skupščina Združenih na- rodov razglasila leto 2001 za m e d n a r o d n o leto prostovoljstva.

S t e m želijo pospešiti ozaveščanje jav- nosti in vodilnih s t r u k t u r o p o m e n u prostovoljstva za skupnost, p r a v tako pa spod- buditi razvoj prostovoljstva ter s tem tudi ustanavljanje lokalnih, nacionalnih in glo- balnih mrež, ki b o d o na voljo u p o r a b n i k o m prostovoljnih storitev.

(6)

B O J A N A X M E S E C

Literatura

B I E R H O F F , H. W. (1990), Altruism in Social Sistems. New York: Hogrefe & Huber Pub.

JuRGEC, D. (1999), Prostovoljno delo: Iskanje notranje motivacije. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).

M E S E C , B. (1996), Načrtovanje kariere. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).

— (1999), Organiziranije vodenja neprofitno-volonterskih organizacij. Kranj. Fakulteta za organizacijske vede (magistrska naloga).

P A Y T O N , R. L. (1988), Philanthropy: Voluntary action for the public good. New York: Macmillan.

P i D G E O N , W. P. (1998), The Univerza! Benefits of Volunteering. New York: J o h n Willey & Sons.

Prvi slovenski kongres prostovoljcev (1996). Ljubljana: Slovenska fondacija, Socialna zbornica Slovenije.