PRIROČNIK ZA PREŽIVETJE Z BOLONJSKO REFORMO
PRIROČNIK ZA PREŽIVETJE Z BOLONJSKO REFORMO
KAJ? ZAKAJ? KAKO?
KAJ? ZAKAJ? KAKO?
Resor za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani
Vsebina in posebne zasluge: Primož Ben Belak, Sanja Brus, Anja Colja, Maja Dizdarević, Karin Jelnikar, Sabina Jeraj, Uroš Jerman, Maja Lazar, Primož Lukežič, Goran Lukić, Iva Matjašič, Jelena Štrbac, Damjan Vinko, Jerneja Vrabič, (urejeni po abecednem vrstnem redu)
Odgovorna urednica: Sanja Brus Lektorica: Tina Škrajnar
Avtor slik: Klemen Križaj Grafični urednik: Dejan Kotnik
Ljubljana, 2008
KAZALO VSEBINE
UVOD
ZAKAJ SPREMINJATI ŠTUDIJE?
ENOTEN EVROPSKI VISOKOŠOLSKI PROSTOR NOVA STRUKTURA ŠTUDIJSKIH STOPENJ
IZJEME
OVREDNOTENJE ŠTUDIJA S KREDITNIMI TOČKAMI UČNI DOSEŽKI IN KOMPETENCE ECTS
IZBIRNOST VSEŽIVLJENJSKO UČENJE
PRIZNAVANJE IZOBRAŽEVANJA PREPOZNAVNE IN PRIMERLJIVE KVALIFIKACIJE
PRILOGA K DIPLOMI OGRODJE KVALIFIKACIJ MOBILNOST
SOCIALNA DIMENZIJA ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI PARTNERSKI ODNOS
ZAKLJUČEK ALI NOV ZAČETEK?
LITERATURA
DRAGE ŠTUDENTKE IN ŠTUDENTI!
D
4 5 9 10 1 14 15 19 22 24 26 28 28 0 6 9 42 46 47 48 50
UVOD
Draga študetka, dragi študent, in ti, ki iščeš nove informacije, znanja in odgovore!
Pred tabo je prav poseben priročnik, s katerim ti želimo približati dogajanje, v katerega se že vključuješ ali se v kratkem boš ... v bolonjski proces, po katerem se prenavljajo naši študijski programi in ti prinašajo nov, zanimivejši in bolj in- teraktiven študij, hkrati pa te povezujejo s študenti po vsej Evropi.
Najbrž si za »bolonjo« že slišal-a, ali vsaj ujel-a kak drobec informacij »malo tu, malo tam«. Ker pa te ne želimo izgubiti v labiritntu takih in drugačnih, bolj ali manj resničnih podatkov, smo se odločili nekaj teh zbrati na enem mestu in ti tako pobližje predstaviti spremembe in posamezne ideje, ki jih »bolonja«
prinaša – tudi tebi.
V priročniku, ki je v prvi vrsti namenjen študentom, pa tudi vsem, ki želijo o
»bolonji« izvedeti več, so tako zbrani podatki in razlage konceptov študija po
»bolonji«: študija na treh študijskih stopnjah, kjer si za svoje delo nagrajen-a s kreditnimi točkami, kaj pravzaprav te točke so in na kakšne načine jih lahko pridobiš – doma, v tujini, ob študiju … in kaj za to prejmeš na koncu – kaj znaš in kje lahko to ponudiš?
Priročnik smo pripravili sodelavci na Resorju za študijsko problematiko Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Ker smo ta priročnik pisali študentje za študente, smo tudi nekoliko bolj kompleksne teme skušali poeno- staviti, da bodo zagotovo razumljive vsakomur.
Upamo, da smo s priročnikom odgovorili na kakšno vprašanje, ki se ti ob »bolon- ji« pojavlja, ali še raje, da smo uspeli pri tebi vzbuditi zanimanje za dogajanje v visokošolskem prostoru, ki nas združuje.
Primož Lukežič
Resor za študijsko problematiko, ŠOU v Ljubljani
5 ZAKAJ SPREMINJATI ŠTUDIJE?
Vsak dan se ustvarja novo znanje. Zlasti v zadnjih desetletjih se je vedenje na različnih področjih močno razširilo in napredek je čedalje hitrejši. Tudi način študija se je moral prilagoditi tem spremembam. Dolgi, togi in prenatrpani študiji, posvečeni predvsem učenju faktografskih dejstev, se umikajo krajšim, dinamičnim in fleksibilnim študijem, kjer se študent uči temeljnih principov in pristopov, kako nadgrajevati svoje znanje z iskanjem že obstoječih in vedno novih informacij.
Marsikateri študent ima izkušnje s študijem, pri katerem se je moral naučiti ogromno dejstev na pamet in jih je kmalu po izpitih pozabil; zelo verjetno z njimi ni nikoli več delal. Tudi če bi si jih zapomnil, so ti podatki ali metode dela kaj kmalu zastarali, v kolikor niso bili zastarani že, ko se jih je študent učil. Po- gosto se je celo dogajalo, da študentje o novejših dognanjih svoje stroke med študijem sploh niso slišali.
Karikirana primerjava je primerjava takih predmetov s študijem telefonskega imenika. Namesto, da študent porabi več let za učenje telefonskega imenika na pamet, je potrebno le, da se nauči, kako ga uporabljati, kar bo dosegel v neprimerno krajšem času. Ta vrsta znanja ne zastara, saj opremi posameznika s sposobnostjo, da se znajde v vedno novih situacijah. Vsakič, ko izide nov tele- fonski imenik, ga zna posameznik takoj uporabljati in pridobiti informacije, ki jih potrebuje. Ob tem se mnogo hitreje znajde v situacijah, ki so podobne up- orabi telefonskega imenika, npr. ob uporabi leksikona ali slovarja, ki sta prav tako urejena po abecednem redu.
Zakaj spreminjati študije?
S tovrstnimi problemi in številnimi spremembami v družbi se je visoko šolstvoa v Evropi soočalo že nekaj desetletji in se jim je skušalo skozi različne reforme prilagoditi. Vendar je šele oblikovanje Evropske skupnosti omogočilo oblikovanje enotne evropske visokošolske vizije. Leta 1999 so se ministri, odgovorni za visoko šolstvo, iz 29 različnih Evropskih držav srečali v Bologni in začrtali smernice razvoja visokega šolstva v t. i. bolonjski deklaraciji.
Bolonjska deklaracija je 2 strani dolg dokument, v katerem je zapisanih 6 os- novnih ciljev, glede katerih so se ministri uskladili in se zavezali k njihovem dose- ganju do leta 2010. Potrebno je bilo spremljati, kako poteka doseganje začrtanih ciljev, zato so se ministri dogovorili, da se bodo do leta 2010 srečevali vsaki 2 leti in ocenili narejen napredek ter postavili nove kratkoročne, pa tudi dolgoročne cilje.
Tako se je oblikoval bolonjski proces. Bolonjski proces se je skozi leta širil in danes zajema kar 46 evropskih držav. Razširil se je tudi vsebinsko ter sedaj obsega 10 osnovnih ciljev in element socialne razsežnosti, ki je prisoten v vseh 10 ciljih:
• ustvarjanje enotnega evropskega visokošolskega prostora,
• nova struktura 3 študijskih stopenj (3 + 2 + 3),
• ovrednotenje študijske obremenjenost s kreditnimi točkami,
• pospeševanje mobilnosti,
• vseživljenjsko učenje (LifeLong Learning),
• prepoznavne in primerljive kvalifikacije,
• zagotavljanje kakovosti,
• visokošolske institucije in študentje,
• doktorski študij ter povezovanje evropskega visokošolskega prostora in evropskega raziskovalnega prostora,
• privlačnost evropskega visokošolskega prostora ter sodelovan- je z drugimi deli sveta.
Napačna predpostavka
Bolonjska deklaracija ni debela knjiga, v kateri bi blo natančno zapisano kako se mora visoko šolstvo v vsaki Evropski državi preoblikovat. Bolonjska deklaracija je 2 strani dolg dokument, v katerem je zapisanih 6 osnovnih ciljev za razvoj evropskega vi- sokega šolstva. Bolonjska deklaracija je ideja.
a visokošolska institucija – univerza, fakulteta oz. samostojni visokošolski zavod
visokošolski sistem – izobraževalni sistem po sekundarnem (srednješolskem) izobraževanju
7
S tehnološkim razvojem in napredkom družbe se je povečala potreba po visoko izobraženih ljudeh, ki bodo lahko v tej družbi delovali in prispevali k njenemu nadaljnjemu razvoju. Tudi to dejstvo je spodbujalo spremembe na področju izobraževanja. Skoraj vzporedno z bolonjskim procesom se je v Evropski skup- nosti oblikovala lizbonska strategija.
Voditelji držav in vlad EU so leta 2000 na srečanju Evropskega sveta v Lizboni začrtali vrsto ambicioznih reform tako na nacionalni kot na evropski ravni. Z njo naj bi Unija do leta 2010 postala “najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki zagotavlja polno zaposlenost, eko- nomsko in socialno kohezijo ter varstvo okolja in trajnostni razvoj”.
Kmalu se je pokazalo, da napredek, dosežen v petih letih izvajanj lizbonske strategije, ni bil zadovoljiv in da so bili nekateri cilji preambiciozno zastavlje- ni. Evropski svet je na zasedanju marca 2005 potrdil predlog reforme lizbon- ske strategije, ki ga je v svojem poročilu Nov začetek za lizbonsko strategijo v začetku februarja 2005 predstavila Evropska komisija. Evropski svet je v skle- pih poudaril, da sta rast in zaposlovanje najpomembnejša cilja lizbonske strate- gije, obenem pa je opozoril, da mora lizbonski proces še naprej temeljiti na enakovredni obravnavi treh stebrov strategije – gospodarstva, sociale in okol- ja. Kot bistvene prednostne naloge za uresničitev lizbonskih ciljev je Evropski svet označil vlaganje v znanje in inovacije, vzpostavitev privlačnega okolja za naložbe in delo ter ustvarjanje več in boljših delovnih mest ob ohranjanju so- cialne kohezije.
Odgovornost za uresničitev te ideje pa nosimo vsi, ki smo vključeni v visoko šolstvo. Odgovorni so ministri, ki morajo posodobiti zakone, rektorji, ki morajo spodbuditi oblikovanje novih študijskih programov, profesorji in akademsko os- ebje, ki morajo nove študijske programe pripraviti in jih izvajati, ter študenti, ki se morajo novemu pristopu k študiju prilagoditi.
Zakaj spreminjati študije?
Številni ekonomisti so proučevali učinke investiranja v izobraževanje in razis- kovanje. Ugotovili so, da so investicije v ta področja vedno koristne in lahko iz EU ustvarijo na znanju temelječo ekonomijo, kjer igrajo inovacije osrednjo vlogo.
Tako znanje, in z njim izobraževanje, sedaj igra osrednjo vlogo pri ustvarjanju te nove ekonomije ali širše, pri ustvarjanju na znanju temelječe družbe.
Prvi korak k oblikovanju razvojne strategije za visoko šolstvo je bil narejen feb- ruarja 2001 v Stockholmu, kjer je Svet ministrov, odgovornih za visoko šolstvo, določil 3 glavne cilje:
• spodbujati kakovost in učinkovitost izobraževalnih sistemov v EU,
• povečati dostopnost do izobraževanja,
• odpirati evropske izobraževalne sisteme.
Bolonjski proces in lizbonska strategija se na področju visokega šolstva na mar- sikateri točki stikata, obstaja pa tudi veliko točk, kjer se razhajata. Ravno te točke so pri prenovi študijev problematične, saj se razhajanja pogosto uporablja kot izgovor za nezadostno ali neustrezno reformo visokega šolstva. Zanimivo pa je, da je za neustrezno reformo šolstva pogosteje krivo nezadostno poznavanje obeh procesov kot razhajanja med njima.
V tem besedilu skušamo osvetliti reformo visokega šolstva, ki se pri nas in v Evropi odvija v zadnjih letih. Zlasti se osredotočamo na bolonjski proces in nje- govih 10 ciljev.
9 ENOTEN EVROPSKI VISOKOŠOLSKI PROSTORI
Pred začetkom bolonjskega procesa je vsaka država imela svoj visokošolski sistem; v nekaterih državah je bilo celo več različnih visokošolskih sistemov (npr. v različnih nemških federacijah). Primerljivost študijev je bila zelo nizka, kar je predstavljalo velike ovire pri priznavanju kvalifikacij, pridobljenih v dru- gih državah, pri mobilnosti študentov in akademskega osebja, pri oblikovanju skupnih študijskih programov s strani 2 ali več univerz (t. i. joint degrees) itd.
Potrebno je bilo ustvariti enoten evropski visokošolski prostor (EVP), v katerem bi vsi nacionalni visokošolski sistemi imeli nekatere skupne imenovalce. Hkrati je bil bistven cilj ustvarjanja evropskega visokošolskega prostora ohranjanje nacionalnih raznolikosti, tako jezikovnih in kulturnih kot tudi tistih na področju študijskih vsebin.
Bolonjski proces je začel graditi skupno evropsko strukturo vi- sokega šolstva, oblikovanje vsebine študijskih programov pa v celoti prepušča univerzam.
Enoten evropski visokošolski prostor
NOVA STRUKTURA ŠTUDIJSKIH STOPENJ
KAJ?Ena najpomembnejših sprememb v strukturi visokega šolstva je bila vpeljava 3 študijskih stopenj – 3-letna diplomska stopnja, 2-letna magistrska stopnja in doktorska stopnja, ki v večini evropskih držav traja 3 leta.
Bolonjski proces uvaja novo vrsto magisterijev, ki jih prej v slovenskem visokem šolstvu ni bilo. To so t. i. strokovni magisteriji, kjer študenti poglabljajo znanje iz prve študijske stopnje ter se učijo raziskovalnih metod in pristopov za nadaljn- je samostojno raziskovanje. Strokovni magistrski študiji izobražujejo za razis- kovalno-razvojno delo v stroki in hkrati omogočajo nadaljevanje znanstvenega raziskovanja v okviru študija tretje, doktorske stopnje.
Pred bolonjsko reformo so v Sloveniji obstajali samo t. i. znanstveni magis- teriji. Le-ti so usmerjali študenta v znanstveno raziskovalno delo, ki je študenta vodilo predvsem v akademsko kariero.
11
ZAKAJ?
Z oblikovanjem enotne strukture visokega šolstva v Evropi se je bistveno povečala preglednost in primerljivost do sedaj vsebinsko in strukturno različno oblikovanih študijskih programov. Tako je bila premagana ena večjih ovir, ki je omejevala mobilnost študentov in diplomantov po Evropi. Enotna visokošolska struktura olajša primerjanje in priznavanje pridobljenih kvalifikacij bodisi za nadaljnji študij v drugi evropski državi ali za iskanje zaposlitve na evropskem trgu dela.
Dolgi študijski programi (pogosto 5-letni – štiri leta + absolventski staž) so se izkazali za zelo toge in obremenjujoče tako za študente kot za družbo. Ob zaključku srednje šole so dijaki večinoma polnoletni in na pragu samostojnega življenja. Čedalje več srednješolcev se odloča za nadaljevanje izobraževanja.
V študiju vidijo investicijo v svojo prihodnost, vendar s tem tudi za nekaj časa odložijo ustvarjanje kariere. Čeprav naj bi študenti porabljali svoj čas predvsem za študij, se pogosto znajdejo v situaciji, ko morajo ob študiju tudi delati. Ne- malokrat so preobremenjeni, padejo letnik ali prekinejo študij, da bi lahko z de- lom zaslužili za pokrivanje stroškov študija. Študij tako ne traja 5 let, ampak se pogosto zavleče krepko čez to dobo. V tem času študent nima priznane nobene visokošolske kvalifikacije in je tudi po npr. 7 letih študija v svojem zadnjem letniku še vedno gimnazijski maturant. Marsikateri študent pa sploh nikoli ne zaključi študija in opravljeni izpiti se mu ne priznajo. Univerze in družba pa se soočajo s problemom visoke stopnje osipa študentov.
Vpeljava krajših študijskih stopenj bistveno zmanjšuje obremenjenost študentov, saj namesto, da bi »postavili svoje življenje na čakanje« za 5 in več let, študirajo samo 3 ali 2 leti in do visokošolske kvalifikacije v veliki večini primerov pride- jo v predvidenem času. Po zaključeni prvi stopnji lahko študentje izbirajo med takojšnjim nadaljevanjem študija na drugi stopnji, lahko pa se odločijo za zaposlitev in zbiranje delovnih izkušenj pred morebitnim nadaljevanjem izobraževanja. Pomembno pri tem je, da zbirajo izkušnje na svojem strokovnem področju, ne pa ob priložnostnem in pogosto strokovno nezahtevnem delu.
Napačna predpostavka
Krajši študijski programi ne pomenijo ožje usmeritve, ravno nas- protno. Dandanes se stroke tako bliskovito razvijajo, da se je potrebno od usmerjenosti v ozka področja premakniti k pozna- vanju različnih strok in širokemu znanju.
Nova struktura študijskih stopenj
Ni redko, da se srednješolec ob izbiri študija odloči za študij na področju, ki ga zanima, ne izbere pa točno prave stroke. Ob zamenjavi študija se mu do sedaj večina opravljenih obveznosti ni priznala in nov študij je moral začeti s prvim letnikom. Čas, ki ga je porabil za prvi študij, je bil tako izgubljen.
Krajše študijske stopnje omogočajo kombiniranje več strokovnih področij. Tako lahko diplomant neke fakultete, npr. biologije, vpiše magisterij biotehnologije ter usmeri svojo akademsko in karierno pot v področje, ki ga zanima. Podobno lahko diplomant npr. gradbeništva, ki želi imeti svoje podjetje, vpiše magisterij poslovodenja in pridobi potrebno znanje ter kvalifikacije za odprtje in vodenje podjetja. Nove študijske strukture so tako dosti bolj fleksibilne in omogočajo pridobivanje mnogo širšega znanja.
Na trg delovne sile prihajajo mlajši in visoko izobraženi posamezniki, kar močno spodbuja gospodarstvo in pozitivno vpliva na gospodarsko rast družbe. Zapo- sljivost je višja, saj diplomanti po 3 letih z ažurnim znanjem prihajajo na trg delovne sile oz. imajo magistri ob visoki kvalifikaciji pogosto tudi predhodne delovne izkušnje na svojem strokovnem področju.
KAKO?
Tako korenita sprememba strukture zahteva tehten premislek ob oblikovanju novih študijskih programov. Zelo napačno je zgolj presekati stare študijske pro- grame na dva dela in jim dati nove »moderne, bolonjske« naslove. Predno se pripravi nov program, je nujno premisliti o znanju, ki naj ga diplomant ima in definirati učne dosežke, ki jih mora študent razviti med celotnim študijem. Šele na tej osnovi se lahko smiselno oblikujejo predmeti ter izberejo najbolj prim- erne metode poučevanja in ocenjevanja.
Prva, diplomska stopnja naj bi, poleg podlage za vstop na drugo stopnjo, študentu omogočila pridobitev veščin in znanj, pomembnih za uspešen vstop v svet dela. Diplomant mora biti z osvojenim znanjem sposoben najti svoje mesto na trgu dela in ga obdržati oz. uspešno prilagoditi novim delovnim mestom. V okviru prve stopnje je potrebno študentu zagotoviti tudi pripravo za nadaljnji študij na drugi stopnji. Za zagotavljane obojega je potrebna fleksibilnost pred- metnika, ki omogoči študentu izbiro dela predmetov (glej poglavje Izbirnost).
Druga, magistrska stopnja naj bi študentu omogočila nadaljnjo poglobitev v področje študija iz prve stopnje ali dopolnitev znanja z drugim področjem študija (kombinacija disciplin). Diplomant druge stopnje bi bil pripravljen za nadaljevanje študija in samostojno raziskovanje na doktorski ravni ali za vstop na trg dela.
1
Študente tretje, doktorske stopnje se obravnava kot raziskovalce, ki ustvarja- jo novo znanje. Na univerzah in raziskovalnih institutih naj bi imeli možnost zaposlitve kot raziskovalci. Ob tem je potrebno vzpostaviti razmere, ki bodo spodbujale vključevanje doktorskih študentov v delo na raziskovalnih oddelkih podjetij.
Ravno na točki oblikovanja novih študijskih programov se začne realizirati ideja, zapisana v bolonjski deklaraciji, in sicer kot oblika novih študijskih programov na univerzah. Odpor nekaterih univerz in fakultet do bolonjske reforme vodi v nedoslednost pri prenovi študijskih programov in v razočaranje študentov nad novimi programi. Ti študiji so lahko celo slabši kot stari študijski programi, ob tem pa v celoti zgrešijo cilje bolonjskega procesa. Zmanjšana je fleksibilnost študija, poveča se obremenjenost študentov zaradi obvezne prisotnosti na pre- davanjih in številčnejšimi preverjanji znanja. Dejansko se lahko zgodi pretvorba univerz v srednje ali celo osnove šole, krivda pa se prevali na bolonjski proces, ki je začel proces spreminjanja.
IZJEME
Izjeme k strukturi 3 + 2 + 3 so študijski programi, ki izobražujejo za poklice, regulirane z direktivami Evropske unije, in so lahko strukturirani drugače. To so študiji, ki izobražujejo za 9 reguliranih poklicev - magister farmacije, diplomira- na medicinska sestra, diplomirana babica, zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, veterinar in odgovorni projektant arhitekture 1,2 .
Večinoma so študijski programi, ki izobražujejo za regulirane poklice, oblikovani tako, da sta prva in druga stopnja združeni v eno stopnjo, ki traja 5 let. Sh- ema takega študija je torej 5 + 0 (+ 3). Diplomant dobi direktno naziv magister stroke, vendar v primeru, da študent prekine študij, npr. po 3 letih, ob tem ne dobi priznane nikakršne kvalifikacije. Pri taki strukturi so študentje soočeni z vsemi težavami, ki so opisane zgoraj in so veljale za študente starih, dolgih študijskih programov.
1 Zakon o postopku priznavanja kvalifikacij državljanom držav članic Evropske unije za oprav- ljanje reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v republiki sloveniji (ZPKEU).
visokošolska institucija – univerza, fakulteta oz. samostojni visokošolski zavod
2 http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/vpk_reg_
poklici_avg05.pdf (september 2007).
Nova struktura študijskih stopenj
OVREDNOTENJE ŠTUDIJA S KREDITNIMI TOČKAMI
Z oblikovanjem enotne strukture visokega šolstva se je prav tako pojavila potre- ba po večji primerljivosti obremenjenosti študentov s študijem. V ta namen se je postavil sistem kreditnih točk, ki ocenjuje, koliko časa mora študent nameniti študiju posamezne študijske enote.
Bolonjski proces je privzel in prilagodil sistem kreditnih točk iz programa Eraz- mus – programa EU za spodbujanje mobilnosti študentov. V sklopu Erazmus programa so bile razvite kreditne točke, ki so služile lažjemu priznavanju oprav- ljenih predmetov v tujini in prenosu točk iz tuje institucije na matično instituci- jo.
KAJ?ECTS (European Credit Transfer and Accumulation System) je sistem, namenjen vrednotenju časovne obremenjenosti povprečnega študenta s študijem za dosego predvidenih učnih dosežkov.
Enoviti magistrski študiji bi morali biti omejeni samo na redke izjeme, in sicer samo na programe, ki izobražujejo za regulirane poklice po evropskih direk- tivah. Vse ostale izjeme niso utemeljene, rušijo sistem 3 ciklov, zmanjšujejo preglednost ter primerljivost z drugimi sorodnimi študiji v Evropi. Na podlagi dosedanjih izkušenj iz drugih evropskih držav soobstoj različnih študijskih struk- tur (3 + 2, 4 + 1 in 5 + 0) povzroča nepotrebno zmedo, onemogoča primerljivost, ustvarja težave pri priznavanju kvalifikacij ter pri prehajanju iz študija ene stroke na študij druge stroke in je v nasprotju s temeljnim ciljem celotne reforme VŠ.
Izjema k izjemam je študij medicine, ki v večini evropskih držav traja 6 let.
Diplomant po zaključku študija direktno dobi naziv doktor medicine. Ta naziv je strokovni naziv in ni enakovreden znanstvenemu nazivu. V kolikor želi diplo- mant pridobiti znanstveni naziv, mora vpisati še doktorski študij, ki temelji na raziskovalnem delu in ne na usposabljanju za stroko. Shema študija je torej 6 (+ 3).
Diplomanti študijev, ki izobražujejo za regulirane poklice ter študentje medicine imajo po diplomi in pred začetkom dela še obvezno opravljanje prakse ter stro- kovnega izpita. Šele po opravljenem strokovnem izpitu se lahko zaposlijo na svojem strokovnem področju.
15
3 Tuning Methodology For Curriculum Design, http://www.tuning.unideusto.org/tuningeu/
(september 2007).
UČNI DOSEŽKI IN KOMPETENCE
KAJ?Učni dosežki opisujejo, kaj naj bi študent znal, razumel ali bil sposoben na- rediti po zaključku učnega procesa.
Npr. študent strojništva pozna elemente, ki tvorijo nek stroj, razume, kako ta stroj deluje in je sposoben narediti načrt za sestavo stroja.
Kompetence predstavljajo kombinacijo znanja, razumevanja, spretnosti in sposobnosti. Kompetence lahko razdelimo na:
•Predmetno-specifične kompetence – so kompetence, specifične za vsako posamezno strokovno-znanstveno področje, npr.
za zgodovino, geologijo, kemijo, matematiko, fiziko itn.
•Generične kompetence – so kompetence, ki jih posameznik bolj kot s specifičnim učenjem določene snovi razvija z načinom dela. Takšne kompetence so npr. sposobnost analize literature in sinteze zaključkov, sposobnost učenja in reševanja problemov, prenos teorije v prakso, prilagajanje novim situacijam, skrb za kakovost, sposobnost samostojnega dela, timskega dela, orga niziranje in načrtovanje dela, verbalna in pisna komunikacija, medosebna interakcija …
Učni dosežki dejansko izražajo kompetence, ki jih posameznik pridobi ali raz- vije med procesom učenja.
Temeljni cilj izobraževanja je, da študent med študijem pridobi zastavljene učne dosežke in kompetence.
ZAKAJ?
Ob spremembi strukture študija je nujna temeljita reforma vsebine študijskih programov; zgolj prerazporeditev predmetov in ur predavanj je neprimeren pri- stop, saj bi tako dobili okrnjene, a kljub temu prenatrpane programe, ki ne bi predstavljali smiselne celote in tako ne bi omogočali ne uspešne zaposlitve ne smiselnega nadaljevanja študija.
Učni dosežki predstavljaljo oporne točke pri oblikovanju novega študijskega programa in so osnova pri zagotavljanju kakovosti. Učni dosežki se določijo za celoten študijski program, posamezen predmet in tudi posamezno predavanje.
S tem je omogočen vpogled v cilje posameznega študijskega programa.
Učni dosežki in kompetence
Tovrstna transparentnost olajša srednješolcu izbirno najprimernejšega študija in igra pomembno vlogo na trgu delovne sile, saj jasno predstavi, kakšno znanje imajo diplomanti različnih študijev.
Študent se med študijem lažje odloča za posamezne izbirne predmete in tako smiselno oblikuje svojo študijsko pot (več v poglavju Izbirnost). Na osnovi učnih dosežkov se študentu priznavajo predmeti, opravljeni na različnih visokošolskih institucijah, kar bistveno olajšuje mobilnost in študij v različnih državah.
Kadar so učni dosežki določeni tudi za vsako predavanje, se ima študent možnost pripraviti na posamezno predavanje in lahko na njem aktivno sode- luje, namesto da zgolj pasivno zapisuje povedano.
KAKO?
GENERIČNI IN PREDMETNO-SPECIFIČNI UČNI DOSEŽKI V ŽIVLJENJU POSAMEZNIKA
Čeprav so predmetno-specifične kompetence pomembne za postavitev in izpopolnitev študijskih programov, se je izkazalo, da so za zaposlovanje in aktivno vključevanje posameznika v družbo zlasti pomembne generične kompetence, zato bi jim študijski programi morali posvečati veliko pozornosti.
Zanimiv je bil zaključek projekta Tuning I, ki je primerjal, katere generične kompetence študentje razvijejo pri študiju različnih strokovnih področij.
Čeprav se dosežene generične kompetence med različnimi strokovnimi področji neko- liko razlikujejo, si jih je velika večina izrazito podobnih. Izkazalo se je, da je za nadaljevanje uspešne življenjske poti po zaključku študija bolj pomembno med študijem pridobiti generične kompetence, ki bodo posamezniku omogočile boljše prilagajanje različnim situacijam, dale sposobnost reševanja problemov, ga usposobile za avtonomno, pa tudi za timsko delo in nenazad- nje za pridobivanje predmetno-specifičnih kom- petenc tudi izven formalne izobrazbe.
17
ŠTUDENT V SREDIŠČU IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA
Eden velikih premikov v načinu razmišljanja v sklopu bolonjskega procesa je premik od profesorjevega “inputa” v študij k “outputu”, ki ga študent dobi med študijem. Potrebno je smiselno povezovanje predmetov v celote, ki študentu omogočajo pridobivanje solidnega in celovitega znanja. Izogibati se je potreb- no razdrobljenosti programa s kopico med seboj nepovezanih predmetno- specifičnih kompetenc in z zelo malo generičnih kompetenc. Razdrobljenost, vsebinska nepovezanost in neučinkovitost študijskih programov so ponavadi posledica neusklajenega oblikovanja študijskih programov s strani različnih strokovnjakov, ki jih primarno vodijo osebni interesi in so osredotočeni le na svoje strokovno področje. Vsak študijski program bi moral temeljiti na interesih študentov, saj je namenjen ravno njim. Študijske programe je zato potrebno sno- vati predvsem na osnovi zastavljenih učnih dosežkov, ki so med seboj smiselno povezani in vodijo v razvoj celovitega, samostojnega diplomanta stroke.
RAZLIČNE METODE POUČEVANJA
Cilj izobraževanja je posredovati študentu določene predmetno-specifične kom- petence (npr. znanje zgodovine), ob tem pa razviti želene generične kompe- tence. Glede na izbrane metode poučevanja se pri študentih razvijajo različne generične kompetence.
Marsikateri študent ima izkušnje s predavanji, kjer profesor stoji za katedrom in na tablo piše učno snov, študenti pa jo prepisujejo v svoje zvezke. Kakšno znanje študenti pridobijo s tem?
Seznanijo se s snovjo, ki je predavana (predmetno-specifične kompetence), ob tem pa razvijajo sposobnost poslušanja in spretnost pisanja (generične kom- petence). Takšne generične kompetence so študenti razvili že v osnovni šoli in pričakujejo, da bodo med študijem nadgrajevali svoje spretnosti in sposob- nosti.
Že manjša sprememba v pristopu poučevanja, kjer je študent aktivnejši, npr. pri izdelavi seminarske naloge, razvije širši nabor kompetenc. V tem primeru mora študent sam na osnovi podanih usmeritev poiskati literaturo, jo analizirati, iz nje izluščiti bistvene zaključke, jih oblikovati v seminarsko nalogo in pripraviti predstavitev, pri tem uporabiti različne računalniške programe, predstaviti sem- inarsko nalogo pred kolegi in profesorjem, odgovarjati na zastavljena vprašanja in pokazati sposobnost kritičnega mišljenja, ne zgolj reproducitati naučenega.
Ob tem je študent razvil 9 zelo pomembnih generičnih kompetenc, ki mu bodo bistveno pomagale pri nadaljnjem študiju, pa tudi kasneje na delovnem mestu in v življenju. Sočasno je osvojil iste ali celo širše predmetno-specifične kom- petence, saj je sam iskal informacije in ob tem naletel na informacije, ki jih na predavanju ne bi slišal.
Učni dosežki in kompetence
Napačna predpostavka
Bolonjski proces ne predpisuje novih metod poučevanja, vsekakor pa daje prostor njihovi uvedbi. Oblikovanje nove strukture visoke- ga šolstva in opredeljevanje učnih dosežkov študijskih programov predstavljata velik premik v konceptu študija. Vse te spremembe tako implicitno kličejo tudi po spremembi načina poučevanja.
Sodobne metode poučevanja spodbujajo večjo samostojnost in angažiranost študenta, ki je bil v večini starih študijskih programov izrazito pasiven. Prav tako se spremeni vloga profesorja – predavatelj postane mentor, ki študenta le us- merja in spremlja njegov študijski razvoj.
Tovrstne metode poučevanja omogočajo sprotno evalvacijo znanja in na nekat- erih institucijah študenti nimajo zaključnih izpitov, ampak pridobijo končno oce- no že tekom samega študija. S tem je stres za študente mnogo manjši, ocena pa bolj objektivna, saj ne odslikava znanja samo v trenutku opravljanja izpita.
ECTS
4KAJ?
V bolonjskem procesu se ECTS, povzet iz programa Erazmus, nekoliko spreme- ni. Ne vrednoti več obremenjenosti profesorja, temveč se osredotoči na časovno obremenitev študenta pri posameznem predmetu in na učne dosežke, ki naj jih študent v tem času razvije.
Druga sprememba v okviru bolonjskega procesa je bila razširitev ECTS-a ne samo na sistem prenosa, ampak tudi na sistem akumulacije kreditnih točk (European Transfer and Accumulation System). Ob tem se dodobra uveljav- ljen in široko prepoznan akronim ECTS ni spremenil. S to spremembo je bilo omogočeno prenašati kreditne točke ne samo v druge države v sklopu mobil- nosti, ampak tudi v druge študijske programe. Tako bi študent, ki ni zaključil nekega študijskega programa, prenesel pridobljene kreditne točke v drug študijski program in ob ustreznem prilagajanju nadaljeval študij. Tako bi se čas študija bistveno skrajšal, saj študentu ne bi bilo treba začenjati novega študija popolnoma od začetka.
4 ECTS users’ guide – Directorate-General for Education and Culture, Bruselj, 14. 2. 2005
19
KAKO?
ECTS (European Credit Transfer and Accumulation System) je sistem, namen- jen vrednotenju časovne obremenjenosti povprečnega študenta s študijem za dosego predvidenih učnih dosežkov.
ECTS zagotavlja, da študent med študijem ni preobremenjen ali premalo obre- menjen. Osnovo predstavlja 8-urni delavnik, kar pomeni 1500–1800 ur študija letno. Ure študija se izražajo s kreditnimi točkami, in sicer 1 leto rednega študija ustreza 60 kreditnim točkam; torej 1 kreditna točka nosi vrednost 25–30 ur študija.
V praksi torej pomeni, da prva stopnja, ki večinoma traja tri leta, obsega 180 kreditnih točk in druga 120 kreditnih točk.
Študijsko delo zajema vse študijske aktivnosti, ki jih mora študent opraviti – predavanja, priprave seminarjev in projektov, vaje, študij literature, samostojen študij, priprave na izpite, opravljanje izpitov itd.
Vsak element študijskega programa (posamezni predmeti, prakse, pripravništva, diplomske naloge) je ovrednoten s kreditnimi točkami in odraža časovno obre- menitev s tem elementom proti celotni količini študijskega dela, potrebnega za uspešen zaključek študijskega leta.
ECTS
ECTS točke predstavljajo okvirno oceno porabljenega časa za študij nekega predmeta. Določajo se za predmet in ne odražajo obremenjenosti posameznega študenta. Vsak študent porabi različno količino časa za učenje neke snovi, zato se za izračun ECTS točk uporabi povprečna vrednost. Ta omogoča oblikovanje racionalnih študijskih programov, ki niso ne prenatrpani ne preveč enostavno zastavljeni. Koliko ECTS točk je vreden posamezen predmet, pa se ugotavlja na osnovi rednih študentskih vprašalnikov.
Kreditne točke se študentu podelijo, ko uspešno opravi delo in dobi oceno pridobljen- ih učnih dosežkov. Študij je la- hko zasnovan tako, da študent znanje dopolnjuje med celot- nim izvajanjem predmeta in ga preko študijskih obveznos- ti stalno izkazuje; to pomeni, da ob zaključku študijskega leta niso potrebni izpiti, ki so stalnica v starih študijskih programih.
21
Problem predstavlja ravno vpeljava študentskih vprašalnikov na univerzah.
Namesto, da bi se ocenjevalo obremenitev študentov, se število ur v pre- davalnici pogosto pomnoži z nekim faktorjem (npr. 1,5x) in tako se pavšalno določi časovna obremenitev študenta. Tak pristop ne da pravilne vrednosti, saj študentje v odvisnosti od uporabljene metode poučevanja porabijo različno ve- liko časa za študij. Npr. na predavanje se morajo študentje redkokdaj pripraviti, na vaje pa morajo priti pripravljeni in po vajah še sami veliko delati. Čeprav sta morda predavanje in vaja trajala enako dolgo, so študentje za samostojen študij porabili zelo različno količino časa.
Kreditne točke tudi ne odražajo pomembnosti ali prestižnosti predmeta. Temelj- ni predmeti lahko zahtevajo več časa za študij kot poglobljeni predmeti, saj študenta šele vpeljujejo v študijsko področje, medtem ko poglobljeni predmeti gradijo na znanju, pridobljenem že pri temeljnih predmetih. Kljub temu so na nekaterih slovenskih fakultetah vsem predmetom dali enako število ECTS točk, da ne bi bili določeni predmeti in profesorji »več vredni« kot drugi.
ZAKAJ?
ECTS omogoča enostavno razumevanje in primerjanje različnih študijskih programov. Dijaki se tako lažje odločajo za najprimernejši študij, študenti pa za kombinacijo predmetov iz različnih študijskih programov (v kolikor to visokošolski sistem dovoljuje).
ECTS se lahko uporablja za vse tipe izobraževalnih programov in za vseživljenjsko učenje (glej poglavje Vseživljenjsko učenje). Poleg formalnega študija pokriva tudi samostojen študij in delovne izkušnje. Tako nudi jasnejši pregled nad vloženim študijskim delom in olajšuje postopke priznavanja izobraževanja.
Služi tako študentom, ki študirajo le na matični instituciji, kot tudi mobilnim študentom, ki študirajo na več institucijah – lahko se uporablja za akumulacijo točk znotraj institucije ter za prenos točk med institucijami. S tem je bistveno povečana mobilnost študenta med državami, znotraj države oz. različnimi tipi institucij.
Sistem, v katerem je vsaka učna enota opredeljena tako po vsebini kot po tra- janju, ponuja veliko fleksibilnost izobraževanja, saj omogoča kombinacijo enot in relativno svobodno oblikovanje predmetnikov.
ECTS
IZBIRNOST
KAJ?Študijski programi so večinoma sestavljeni iz osnovnih predmetov, pri katerih študent pridobiva temeljno znanje svoje stroke, in poglobljenih predmetov, s katerimi dopolni in nadgradi svoje znanje. Fleksibilnost pri izbiri nabora poglo- bljenih predmetov omogoča študentu, da študij prilagodi svojim potrebam in željam.
Študent lahko izbira predmete v sklopu programa, v katerega je vpisan ali so- rodnega študijskega programa, ki se izvaja na isti fakulteti. S tem se je odločil za notranjo izbirnost, s katero bo poglobil znanje svoje stroke. Ima pa tudi možnost izbirati predmete iz drugih študijskih programov, ki jih ne izvaja matična fakulteta. V tem primeru z zunanjo izbirnostjo širi svoje znanje še na drugih znanstveno-raziskovalnih področjih.
ZAKAJ?
V zadnjih desetletjih so se zgodili veliki premiki na področju dela – dela so postala interdisciplinarna, kar se odražalo tudi na trgu dela. Danes se redko še srečamo s strogo definiranimi poklici, ki zahtevajo ozko strokovno znanje in čedalje večje so potrebe po širokem naboru različnih kompetenc ter znanj različnih strokovnih področij. Potrebe po interdisciplinarnosti se izražajo tudi v ustanavljanju novih študijev, kot so npr. študij mehatronike (povezovanje elektrotehnike, strojništva in informatike) ali interdisciplinarni študij npr.
računalništva in matematike.
Ravno izbirnost omogoča pridobitev širšega znanja, z izbirnostjo se lahko poveča interdisciplinarnost, saj se zagotavlja širši spekter kompetenc. Poveča se tudi privlačnost študijskih programov, saj študenti sami izbirajo želene predmete in oblikujejo svoj študij, s tem pa se posledično zmanjša osip.
KAKO?
Z izbirnostjo je študentom olajšana tako horizontalna mobilnost (spremem- ba študija na isti stopnji) kot tudi diagonalna mobilnost (prehod na drugo študijsko področje na naslednji stopnji). Pri horizontalni mobilnosti mora imeti študent možnost prenesti najmanj 10 kreditnih točk obveznih ali izbirnih pred- metov iz enega študijskega programa v drugega5. S tem ob prepisu ne izgubi že opravljenih predmetov, ki bi jih moral po nepotrebnem ponovno delati.
5 6. člen meril za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS,
http://www.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/doc/dokumenti_visokosolstvo/
zakonodaja_VS/01d-Merila_ECTS.doc (12. 5. 2006).
2
V primeru, da študent želi po prvi stopnji zamenjati strokovno področje, lahko fakulteta za vstop na drugo stopnjo zahteva do največ 60 ECTS točk diferen- cialnih obveznosti, torej eno dodatno leto študija6. Študentu bi morala biti dana možnost, da te obveznosti opravi že na prvi stopnji študija v sklopu izbirnih pred- metov. Tako bi se lahko ob diplomi vpisal na magisterij druge študijske smeri, ne da bi moral za ta prehod porabiti še eno leto.
S tem, ko te obveznosti opravi med študijem svoje prvotne stroke, počasi ab- sorbira še znanja druge stroke in se tako kvalitetno pripravi na drugo stopnjo.
Stari študijski programi tega niso dopuščali, saj je študent moral opraviti do- datne obveznosti, da se je lahko vpisal na naslednjo stopnjo druge stroke. To pa je ponavadi pomenilo, da je študent na hitro opravil predpisane izpite in s tem premostil formalno oviro za vpis, namesto da bi ta znanja gradil počasi in kakovostno.
Študentom pri izbiri predmetov lahko svetuje profesor ali svetovalna služba, ki deluje na fakulteti. Pri nas svetovalne oz. strokovne službe še niso oblikovane.
Študenti so zaenkrat prepuščeni neformalnim informacijam o oblikovanju kari- erne poti. Potrebne so kadrovske službe oz. svetovalnice na fakultetah, v kat- erih bi zaposleni strokovnjaki dobro poznali tako visokošolski sistem kot tudi trg dela. Tako bi lahko študentje prišli do ustreznih informacij -- katere predmete izbrati glede na njihove želene študijske in poklicne poti. Univerza v Ljubljani je že naredila tak korak z vzpostavitvijo Kariernega centra, ki bo študentom nudil pomoč pri karierni orientaciji in izbiri študijske poti.
Nekatere univerze omogočajo tudi pridobitev t. i. skupne diplome7 (joint de- grees). Gre za primere, kjer dve ali več fakultet podpiše pogodbo za izvajanje skupnega programa. Študent tako opravlja določene predmete na eni fakulteti, druge pa na drugi fakulteti. Ob zaključku študija prejme skupno diplomo, na katari sta navedeni obe izobraževalni instituciji kot nosilki programa.
Izbirnost
Izbirne predmete bi lahko študent začel izbirati že po prvem semestru prve stopnje, zlasti pa bi morala biti zagotovljena čim večja izbirnost na drugi in tretji stopnji študija.
6 38.a člen Zakon o visokem šolstvu (ZViS-UPB3)
7 22. člen zakona o višjem strokovnem izobraževanju, http://www.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.
gov.si/pageuploads/doc/dokumenti_visokosolstvo/zakonodaja_VS/ZVSI2004.doc
VSEŽIVLJENJSKO UČENJE
ZAKAJ?
Družbeni razvoj, ki v zadnjih desetletjih napreduje vedno hitreje, predstavlja resen izziv, kako slediti takemu razvoju. Znanje relativno hitro zastara oz. je potrebno njegovo stalno nadgrajevanje in dopolnjevanje z novimi izsledki. Ne- malokrat se zgodi, da študentovo znanje, ki ga je pridobil v prvem letniku, že ob diplomi ni več ažurno (zlasti se to dogaja pri dolgih študijskih programih).
Z diplomo se torej izobraževanje posameznika še ne konča. Bodisi se posa- meznik odloči za nadaljevanje študijske poti ali pa kot zaposlen na različne načine spremlja razvoj stroke. V vsakem primeru gre za izobraževanje, ki traja celo življenje – gre za vseživljenjsko učenje.
KAJ?Vseživljenjsko učenje se odvija na tri načine, ki se pogosto prepletajo:
• formalno učenje: je vezano na izobraževalni sistem (od osnovnošolskega do visokošolskega izobraževanja) in na ta način na organizirane oblike izobraževanja in usposabljanja;
• neformalno učenje: poteka v drugih organiziranih oblikah, ki niso direktno vezane na izobraževalni sistem (npr. tečaji, udeležba na kongresih itn.). Predstavljajo predvsem dodatno izobraževanje, ki si ga posameznik izbere bodisi zaradi osebnega zanimanja ali zaradi pozitivnega vpliva takšnega izobraževanja na karierni razvoj;
• informalno učenje: se odvija vsakodnevno, pogosto neza- vedno, skozi družbeno interakcijo, z informacijami, ki nam jih posredujejo mediji, osebnimi izkušnjami ...
Skozi vse tri oblike pridobiva posameznik različne kompetence (kombinacijo znanja, razumevanja, spretnosti in sposobnosti). Kompetence so lahko pred- metno-specifične in tako bolj vezane na formalno izobraževanje skozi posame- zen program, predmete ali generične, torej te, ki jih posameznik razvija skozi delo, interakcijo itn. Kompetence se namreč ne razvijajo samo skozi formalno izobraževanje, pač pa jih pridobivamo tudi skozi samo življenje, z odraščanjem in osebnim razvojem.
25
Vseživljenjskega učenja ne smemo enačiti samo z izrednim študijem (kar se večinoma dogaja po naših visokošolskih zavodih), saj naj omogoča tudi študij posameznih tem, pomembnih za študenta, izven okvira študija za doseganje posameznih stopenj8.
KAKO?
Da bi dosegli cilje vseživljenjskega učenja in ga tudi ustrezno vrednotili, je potrebno ustrezno urediti priznavanje različno pridobljenih znanj. Le tako so možni prehodi med posameznimi oblikami izobraževanja, ki omogočajo smisel- no dopolnjevanje in dograjevanje znanja.
V bolonjskem procesu v okviru koncepta vseživljenjskega učenja pridobivajo čedalje večji pomen t. i. »netradicionalne« poti izobraževanja in postopki za nji- hovo priznavanje. V praksi bi to lahko pomenilo, da se npr. od določene starosti kandidatu omogoči opravljanje mature tudi brez predhodno dokončane sred- nje šole, saj se delovne izkušnje in vsa neformalna izobraževanja vrednoti kot zadostno osnovo za uspešno pripravo na maturo. Strokovnjaki opozarjajo, da je za dosego take fleksibilnosti izobraževanja potrebno izoblikovanje standardov in postopkov ocenjevanja, ki omogočajo priznavanje poprejšnjega učenja.
To temelji predvsem na kriterijih priznavanja kvalifikacij na podlagi kompetenc, pridobljenih po netradicionalnih poteh, deloma pa tudi z ovrednotenjem dela z ECTS.
Vseživljenjsko učenje
8 Zgaga, Pavel (2003): Bolonjski proces in nacionalna visokošolska strategija, Vestnik, letnik 34, številka 8-11, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
V prihodnosti lahko pričakujemo, da bodo visokošolske ustanove opravl- jale postopke priznavanja predvsem zaradi vključitve kandidatov v nadaljnje izobraževanje. Na Univerzi v Ljubljani je bil maja 2007 tako sprejet Pravilnik o postopku in merilih za priznavanje neformalno pridobljenega znanja in spret- nosti, ki ureja postopek ugotavljanja, preverjanja, potrjevanja in priznavanja znanja ter merila za priznavanje znanja in spretnosti, ki jih kandidati pridobijo z neformalnim izobraževanjem pred vpisom in med študijem na članici Univerze v Ljubljani9.
PRIZNAVANJE IZOBRAŽEVANJA
KAJ?
Priznavanje izobraževanja v evropskem visokošolskem prostoru (EVP) temelji na t. i. lizbonski konvenciji - mednarodni konvenciji, ki je bila podpisana leta 1997 pod pokroviteljstvom UNESCA, Sveta Evrope ter drugih. Za države podpis- nice je obvezujoč dokument, ratificiran v nacionalnih parlamentih. V Sloveniji ga je ratificiral Državni Zbor RS in je podlaga za novo nastali Zakon o priznavan- ju in vrednotenju izobraževanja (ZVPI)b . Ta zakon ureja postopek in merila ter določa organe za priznavanje ter vrednotenje tujega in vrednotenje slovenskega izobraževanja, uporabo v tujini pridobljenega naziva poklicne in strokovne izo- brazbe ter uporabo v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova.
9 Univerza v Ljubljani (2007): Pravilnik o postopku in merilih za priznavanje neformalno pri doblenega znanja in spretnosti. Dostopno na: http://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/
statut_in_pravilniki/pravilnik_o_postopku_in_merilih_za_priznavanje_neformalno_pridob- ljenega_znanja_in_spretnosti.aspx (20. 8. 2007).
27
ZAKAJ?
Mednarodno priznavanje izobraževanja je skupaj z ustreznim sistemom zagot- avljanja kakovosti eden najpomembnejših korakov na poti k enotnemu evrop- skemu visokošolskemu prostoru. Transparenten sistem medsebojno primer- ljivih diplom in drugih kvalifikacij pospešuje mobilnost in povečuje fleksibilnost skupnega visokošolskega prostora.
KAKO?
Z namenom enostavnega priznavanja izobraževanja sta bili ustanovljeni mreži NARICc (na akademski ravni) in ENICd , ki na institucionalni, nacionalni in ev- ropski ravni razvijata preprost in učinkovit sistem mednarodnega priznavanja kvalifikacij ter nenehno preverjata njegovo ustreznost. Stalna medsebojna koor- dinacija in vzajemno sodelovanje med mrežama zagotavljata pomemben vir uporabnih in verodostojnih informacij širokemu krogu uporabnikov (študentom, delodajalcem, državi ...); tako o samih institucijah kot o programih in kvalifikaci- jah v različnih državah podpisnicah.
V Sloveniji sta ENIC/NARIC oziroma Oddelek za priznavanje izobraževanja del Službe za razvoj kadrov v šolstvu, ki se pretežno ukvarja s postopki prizna- vanja in vrednotenja v tujini pridobljenega izobraževanja – šolskih spričeval, delov študija in diplom – v skladu z Zakonom o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZVPI), ki je nadomestil Zakon o nostrifikacijie . Med njegove na- loge sodi tudi vodenje evidence in skrb za informacije javnega značaja, zbiranje ter posredovanje informacij o visokošolskih sistemih, sistemih priznavanja tujih šolskih listin in kvalifikacijah v visokem šolstvu doma in v tujini ter izmenjavan- je izkušenj in pridobivanje novih znanj z mednarodnim sodelovanjem v mrežah ENIC/NARIC.
Priznavanje izobraževanja
b ZVPI - nov zakon celostno ureja priznavanje v tujini pridobljenega izobraževanja; tuje diplome bodo sedaj priznane in ne nostrificirane.
c NARIC (National Academic Recognition Information Centres) - NARIC so bili ustanovljeni na iniciativo Evropske komisije z namenom izboljšanja akademskega priznavnja kvalifikacij in študijskih obdobji v državah članicah EU in EEA.
d ENIC (European Networks of Information Centres) – Svet Evrope in UNESCO sta ustanovila ENIC mrežo za razvoj politik in praks priznavanja kvalifikacij. ENIC je telo, ki zagotavlja informacije o priznavanju tujih kvalifikacij in izobraževalnih sistemih v državah članicah ENIC mreže.
e Za potrebe zaposlitve v Republiki Sloveniji je moral tuji državljanj opraviti nostrifikacijo = drag in zastarel, a do januarja 2005 nujen postopek pridobitve strokovnega ali znanstvenega naslova, ki pa se z ZVPI ukinja. S tem se bistveno skrajša, poenostavi in poceni pot do javnega priznanja listine v slovenskem prostoru, saj pri priznavanju diplome za vstop na trg dela v postopek niso vpleteni domači visokšolski zavodi.
PREPOZNAVNE IN PRIMERLJIVE KVALIFIKACIJE
KAJ?Posameznik doseže kvalifikacijo, ko mu pristojni organ potrdi, da je dosegel določeno stopnjo znanja, veščin ali širših kompetenc. Raven učnih dosežkov se izkazuje s pomočjo ocen znotraj procesa ali z uspešnim zaključkom izobraževanja (znotraj študijskega procesa in/ali z delovnimi izkušnjami). Kvali- fikacije posamezniku dajo uradno priznavanje na trgu dela in pri nadaljnjem izobraževanju.
Ločiti moramo dve vrsti kvalifikacij:
• akademske: se nanašajo na proces priznavanja kvalifikacij, ki se priznajo na neki visokošolski ustanovi, čeprav so bile dosežene na drugi visokošolski ustanovi. Ponavadi predstavljajo temelj za prehod na drug študij ali drugo študijsko stopnjo;
• profesionalne: pomenijo priznavanje visokošolskih kvalifikacij kot temelj za oblikovanje ali nadaljevanje poklicne kariere.
Predstavljajo status nosilca in njegovo možnost/pravico za za poslitev na področju, za katerega je usposobljen.
KAKO?
Za lažjo orientacijo med različnimi evropskimi izobraževalnimi sistemi in kvali- fikacijami sta se oblikovali 2 orodji – najprej priloga k diplomi in kasneje še ogrodje kvalifikacij.
PRILOGA K DIPLOMI
10Z namenom povečanja primerljivosti kvalifikacij v evropskem visokem šolstvu so Evropska komisija, Svet Evrope in UNESCO/CEPES predlagali uvedbo t. i. Pri- loge k diplomi kot sestavni del diplomske listine. Ob diplomi, ki je potrdilo, da je diplomant uspešno zaključil študijski program, predstavlja Priloga k diplomi dodaten oz. dopolnjen vir informacij o študijski poti diplomanta, študijskem pro- gramu, opravljenih predmetih ter pridobljeni kvalifikaciji.
10 Pri nas sestavo obrazca določa Odredba o prilogi k diplomi (dostopna na: http://www.mvzt.
gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/doc/dokumenti_visokosolstvo/zakonodaja_VS/
Odredba_diploma.pdf).
29
Priloga k diplomi je sestavljena iz osmih poglavij, ki vsebujejo:
• informacijo o diplomantu,
• informacijo o visokošolski izobrazbi,
• informacijo o stopnji izobrazbe,
• informacijo o študiju in uspešnosti diplomanta,
• informacijo o možnostih za nadaljevanje študija in zaposlovanja,
• dodatne informacije,
• podpis pooblaščene osebe in pečat,
• informacijo o visokošolskem sistemu v Republiki Sloveniji.
Informacija o študiju in uspešnosti diplomanta obsega način študija (redni, iz- redni, na daljavo), glavne sestavine programa s kreditnim ovrednotenjem (v urah ali deležih je pojasnjeno, koliko časa je namenjenega pomembnim sestavinam programa kot npr. predavanjem, seminarjem, praktičnemu izobraževanju) in študentove obveznosti (izpiti, seminarske naloge, praksa, diplomski izpit ipd.), podatke o študijskem programu (predmetnik, število ur pri posameznem pred- metu, kreditno ovrednotenje ipd.), uspeh študenta pri študiju in diplomi (ta kategorija vključuje poleg izpitov ipd. ter diplome še morebitne nastope, izdelke, nagrade, priznanja itd.; ne vpisuje pa se negativnih ocen), ocenjevalno lestvico ter povprečno oceno.
Poglavje Informacija o možnostih za nadaljevanje študija in zaposlovanja prikaže možnosti za nadaljevanje študija (navedbo tipov študijskih programov, v katerih lahko diplomant nadaljuje študij) in pa možnost za opravljanje poklica (navedba značilne zaposlitve, ki jo je moč opravljati s pridobljeno diplomo).
Za zagotavljanje mednarodne primerljivosti kvalifikacij dokument vsebuje po- datke o visokošolskem sistemu države, v kateri se je diplomant izobraževal.
Ti so povzeti po veljavni zakonodaji in opredeljujejo, kakšni so pogoji za vpise, prehode med programi ipd.
Vsak študent ima pravico do brezplačne podelitve priloge k diplomi v sloven- skem jeziku. Na zahtevo diplomanta se dokument izda tudi v enem od evrop- skih jezikov. Žal pa Odredba o prilogi k diplomi v RS ne sledi splošnim smerni- cam, da naj bi bil dokument brezplačen in predvideva, da stroške izdaje potrdila v tujem jeziku poravna diplomant. Ob tem omejuje tuji jezik samo na angleški jezik. (Odredba o prilogi k diplomi, 4. člen).
Prepoznavne in primerljive kvalifikacije
OGRODJE KVALIFIKACIJ
11,
12Ogrodje kvalifikacij je sistematičen opis kvalifikacij nekega izobraževalnega sistema, v katerem so kvalifikacije opredeljene glede na učne dosežke, kompe- tence, študijsko obremenitev, raven in profil.
• Učni dosežki – cilji študijskega programa so opisani z učnimi dosežki, ki zajemajo tako predmetno-specifične kot tudi generične kompetence. Kvalifikacijsko ogrodje, ki zajema različne kvalifikacije, pa temelji predvsem na generičnih kompetencah, ki jih študent razvije v neki študijski stopnji.
• Raven – kvalifikacijsko ogrodje definira različne ravni izobrazbe.
Koliko ravni naj ima kvalifikacijsko ogrodje, je odvisno od izobraževalnega sistema; najpogosteje so ravni povezane z izobraževalnimi stopnjami.
• Študijska obremenitev – se lahko definira kot čas, ki ga povprečen študent potrebuje, da doseže učne dosežke in kom- petence programa ter se izraža z ECTS. ECTS bi zato moral biti vključen v ogrodje kvalifikacij.
• Profil – študijski programi naj izobražujejo za različne profile, če naj pokrivajo raznovrstne želje posameznika, različne zahteve za nadaljevanje izobraževanja in za razvoj karierne poti. Profil identificira določene komponente študijskega programa, ki vodijo v kvalifikacijo in je zato vključen v ogrodje kvalifikacij.
Vse države, vključene v bolonjski proces, razvijajo svoje nacionalno ogrod- je kvalifikacij (NOK). To ogrodje je sistematičen opis kvalifikacij danega izobraževalnega sistema, v katerem se vsi učni dosežki merijo in nanašajo drug na drugega.13 NOK naj bi vsebovalo čim bolj natančne opise temeljnih elementov izobraževalnih stopenj od osnovnošolske do visokošolskih (znanja, sposobnosti, stopnje, prehode). Ob tem moramo biti pozorni, da kvalifikacij, opredeljenih v NOK, ne enačimo z zaposlitvenimi kvalifikacijami.
11 Pavel, Zgaga; Bolonjski proces in nacionalna visokošolska strategija, CRP »Edukacijske politike v sodobnem evropskem kontekstu«, V5 – 0563 – 01.
12 Adam, Stephen; Qualifications Structures in European Higher Education: To consider Alternative aproaches for Clarifying the Cycles and Levels in European Higher Education Qualifications, section 1.2.
13 Adam, Stephen v Zgaga, Pavel: Bolonjski proces in nacionalna visokošolska strategija, Vestnik, letnik 34, številka 8-11, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2003
1
V okviru bolonjskega procesa se je oblikovalo t. i. ogrodje kvalifikacij v evrop- skem visokošolskem prostoru (EVP OK oz. european higher education area qualification framework – EHEA QF), ki primerja visokošolske kvalifi- kacije, pridobljene v različnih evropskih državah. EVP OK temelji na nacional- nih ogrodjih kvalifikacij in dejansko predstavlja meta-okvir, ki povezuje različna NOK in ne direktno posameznih kvalifikacij.
Na evropskem nivoju se je izven bolonjskega procesa oblikovalo še evropsko ogrodje kvalifikacij za vseživljenjsko učenje (VŽU EOK oz. european qualification framework for lifelong learning – EQF LLL).14 Podobno kot EVP OK tudi VŽU OK povezuje nacionalna ogrodja kvalifikacij, vendar poleg visokošolskih kvalifikacij zajema vse kvalifikacije v NOK od osnovnega do vi- sokega šolstva.
Evropsko ogrodje kvalifikacij bi rezultiralo v sporazumu o skupni strukturi, zno- traj katere bi se lahko umestile različne nacionalne kvalifikacije. Pomembno je poudariti, da to ne bi smelo imeti za posledico nastajanja kvalifikacij na nacio- nalnih nivojih, ki bi bile identične v pogledu podajanja, vsebine ali pristopov.
Ogrodje kvalifikacij
14 EQF: A new way to understand qualifications in Europe: http://ec.europa.eu/education/
policies/educ/eqf/index_en.html (september 2007).
ZAKAJ?
Eden temeljnih ciljev bolonjske reforme je uveljavitev »sistema zlahka pre- poznavnih in primerljivih diplomskih stopenj -...-, da bi pospešili zaposlovanje evropskih državljanov ter mednarodno konkurenčnost evropskega sistema vi- sokega šolstva« (Bolonjska deklaracija, 1999). Kvalifikacijski okvirji tako kot Priloga k diplomi in mreža ENIC/NARIC igrajo več pomembnih vlog in omogočajo doseganje večine ciljev bolonjskega procesa.
Kvalifikacijska ogrodja z uporabo skupnih referenčnih točk večajo preglednost in primerljivost kvalifikacij. Te referenčne točke morajo biti dovolj splošne, da ne omejijo in usmerijo v oblikovanje podobnih študijskih programov, hkrati pa dovolj oprijemljive, da omogočajo uporabo kvalifikacijskih orodij.
Z večjo primerljivostjo kvalifikacij se posledično olajšajo tudi postopki prizna- vanja kvalifikacij. Kvalifikacijska ogrodja igrajo pomembno vlogo pri zagotav- ljanju kakovosti. Skupne referenčne točke dejansko postavljajo standarde, ki jih morajo študijski programi izpolniti. Šele ko so ti pogoji izpolnjeni, se ustvari zaupanje med državami in med izobraževalnimi institucijami o enakovredni ka- kovosti študijskih programov, kar je osnova za priznavanje kvalifikacij.
Kvalifikacijska ogrodja niso omejena samo na kvalifikacije, pridobljene s for- malno izobrazbo, ampak omogočajo tudi priznavanje neformalnega in infor- malnega učenja, priznavanje predhodnega učenja. Tako ustvarjajo pogoje za oblikovanje fleksibilne izobraževalne poti po meri posameznika in podpirajo čedalje pomembnejše vseživljenjsko učenje.
Večja fleksibilnost izobraževalne poti pomeni tudi, da se v izobraževanje bolj vključujejo družbene skupine, ki so iz različnih razlogov izključene iz tradiciona- lnih izobraževalnih struktur,. S tem se v izobraževanje zajame večji delež popu- lacije, kar dviguje družbeni standard, gospodarsko rast in zmanjšuje socialne razlike.
Enostavnejši postopki priznavanja izobraževanja bistveno olajšajo mobilnost, saj odstranijo akademske ovire in birokratske procese priznavanja izobrazbe za vsak posamezen primer.
Nenazadnje v nacionalnem ogrodju jasno opredeljene kvalifikacije naredijo učne dosežke in kompetence izobraževalnih programov bolj vidne in razumljive, kar olajša posameznikom oblikovanje izobraževalne in karierne poti. Transpar- entnost kvalifikacij pa je bistvena tudi na trgu delovne sile, tako domačem kot evropskem.
IN PRI NAS?
V bolonjskem procesu se je zastavil cilj, da naj bi do leta 2007 vse države, vključene v proces, začele z oblikovanjem svojega nacionalnega ogrodja kvali- fikacij in ga do 2010 dokončale. V Sloveniji se ob koncu leta 2007 šele začenja oblikovati skupina, ki bo razvila slovensko NOK.
Ob prenovi študijskih programov je prišlo do resnih zapletov pri opredeljevanju novih ravni izobrazbe. Zakon o visokem šolstvu 2006 je primerjal stare in nove študijske programe ter jih postavil v ravni na naslednji način:
Ogrodje kvalifikacij
PREd PREnOVO
- viokošolski strokovni programi - specializacija po visokošolskih
strokovnih programih - univerzitetni programi - specializacija po univerzietnih
programih
- študijski programi za pridobitev magisterija znanosti/umetnosti
- doktorski programi
6/2
7
8/1
8/2
PO PRENOVI 1. stopnja
- visokošolski strokovni programi - univerzitetni programi
2. stopnja - magistrski programi (strokovni magisterij)
3. stopnja - doktorski programi
Tabela 1: Razmerja med vrstami študijskih preogramov pred in po prenovi, določena z zakonom in Uredbo o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja.
Tovrstna ureditev prinaša predvsem naslednje pomanjkljivosti:
• univerzitetni diplomanti, ki so se vpisali na študijske programe 2. bolonjske stopnje, naj bi sedaj pridobili izobrazbo, enakovred no vstopni;
• diplomanti visokošolskih strokovnih študijskih programov, ki so bili uvrščeni v 7. stopnjo izobrazbe, so sedaj uvrščeni v 6. raven, kar lahko povzroči znižanje tarifnega razreda in spremembe aktov o sistemizaciji;
• študenti, vpisani na bolonjske univerzitetne programe prve stopnje, ki so imeli legitimna pričakovanja, da bodo pridobili 7.
stopnjo izobrazbe, bodo morali nadaljevati študij na 2. bolonjski stopnji, da to dosežejo.15
Opisano enačenje pomeni odtegnitev že pridobljenih pravic, zato je Študentka organizacije Slovenije dala zakon v ustavno presojo. Na odločitev še čakamo.
Dokler je zakon v ustavni presoji, velja. Zgoraj navedena tabela enačenja naslo- vov je trenutno veljavna v Sloveniji in se študetje, diplomanti, visokošolske inštitucije, delodajalci in vsa ostala javnost ravnajo po tej strukturi. V kolikor pa ustavno sodišče presodi, da je sporni zakon dejansko protiustaven, ta zakon preneha veljati in postaviti se mora nova struktura oz hierarhija naslovov.
Čeprav se zavedamo, da je med bralci tega priročnika kar nekaj takih, ki so vpisani v »stare« študijske programe in so ujeti v tem prehodnem obdobju re- forme slovenskega visokga šolstva, ravno zaradi takšne situacije za enkrat težko govorimo o tem kaj lahko diplomanti starih in novih programov pričakujejo. Pa vendar lahko navedemo par dejstev in damo nekaj napotkov.
• Vse visokošolske inštitucije morajo pripraviti nove študijske programe do leta 2009 in jih začet izvajati najkasneje v študijskem letu 2009/2010.
• Ko se enkrat začnejo izvajati novi študijski programi se stari študijski programi ne izvajajo več. Seveda ob tem velja, da imajo študenti vpisani v stare študijske programe pravico dokončati svoje študije pod pogoji ki so veljali ob vpisu (v kolikor niso študija prekinili za več kot 2 leti).
15 Študentska organizacija Slovenije (2006): Obrazložitev referendumske pobude. Dostopno na:
http://www.reforme.si/aktualno.php?kaz=1023&vsebina=566&zap=3&nac=novica (20. 8. 2007).
Ogrodje Kvalifikacij 5
Nekateri študijski programi so že prenovljeni in je že možen vpis v prvo, drugo in tudi tretjo študijsko stopnjo. Kakšni so pogoji za prepis iz starih študijskih programov na nove pa trenutno zavisi od posamezne visokošolske institucije.
V primeru, da se na vaši fakulteti že izvajajo novi študijski programi, se je o možnostih prepisa in priznavanja opravljenih izpitov najbolje obrniti na referat, na prodekana za študijsko problematiko ali na predsednika in ostale pred- stavnike študentskega sveta. Verjetno je tudi, da boste lahko tovrstne infor- macije našli na spletni strani vaše fakultete ali oddelka, zato je smiselno po- brskati po teh straneh in pripraviti vprašanja predno se odpravite po nasvet na fakulteto.
MOBILNOST
KAJ?Izraz mobilnost v visokem šolstvu zajema študente in akademsko osebje, ki študira oz. dela v tujini.
Mobilnost študentov lahko glede na časovno obdobje študija v tujini delimo na horizontalno (krajše obdobje, ko opravlja samo določene študijske obveznosti v okviru študijskega programa) ter vertikalno mobilnost (ko študent v tujini opravi celoten študijski program in diplomira).
Študent se lahko na študij v tujini odpravi v okviru katerega od evropskih pro- gramov mobilnosti – programska mobilnost, ali pa sam v celoti organizira svoj študij v tujini – prosta mobilnost.
ZAKAJ?
Cela sprememba strukture visokega šolstva, ki se odvija z bolonjsko reformo, vodi v ustvarjanje enotnega visokošolskega prostora, v katerem se omogoča in spodbuja mobilnost študentov, raziskovalcev, pedagogov in drugega akadem- skega osebja. Mobilnost, ob socialni dimenziji in kakovosti študija, tako leži v samem jedru bolonjskega procesa.
Študij ali delo v tujini predstavlja za posameznika neprecenljivo in nepozabno življenjsko izkušnjo. Skozi mobilnost se študent znajde v drugačnem študijskem okolju, v katerem spoznava akademske, socialne in kulturne razlike ter se ob tem osebno razvija. Delodajalci cenijo tovrstne izkušnje, zato imajo študenti, ki so bili med študijem mobilni, večje možnost zaposlitve tako na domačem kot tudi na mednarodnem trgu delovne sile.
Mobilnost 7
Mobilni posamezniki prenašajo pozitivne izkušnje na institucijo in ustvarjajo dodano vrednost. Prinašajo nov pogled na poučevanje in raziskovanje, kar pred- stavlja izziv ustaljenim pristopom na neki visokošolski instituciji. Mobilno aka- demsko osebje spodbuja razvoj akademskega dela z vzpostavitvijo novih kon- taktov, mreženj in mednarodnih sodelovanj ter spodbuja razvoj kakovostnega visokega šolstva in raziskovanja. Mobilnost ob ustvarjanju odprte atmosfere krepi zaupanje med izobraževalnimi institucijami, kar je predpogoj za medse- bojno priznavanje izobraževanja.
Izkušnje mobilnih posameznikov se prenesejo tudi na družbo in doprinašajo k njenemu razvoju. Posamezniki, ki so z izkušnjo mobilnosti razvili večje ra- zumevanje in spoštovanje kulturne različnosti, promovirajo tolerantnost in se upirajo diskriminaciji. Mobilnost igra pomembno vlogo pri vzdrževanju demokratične kulture in ustvarjanju globalne in hkrati multikulturne družbe.
KAKO?
Ko se študent odloča za študij v tujini, se sooči z vrsto stvari, ki jih mora urediti pred odhodom. Izbrati si mora državo, institucijo in študijski program, ki ga za- nima. Navezati mora kontakte, urediti opravljanje študijskih obveznosti na tuji instituciji ter si zagotoviti priznavanje v tujini opravljenega študija tudi doma.
Ob tem si mora urediti bivanje v tujini, zagotoviti zadostna finančna sredstva in postoriti še marsikatero malenkost, bistveno za uspešen študij v tujini.
Vse to lahko študent naredi sam (prosta mobilnost) ali pa se vključi v katerega od evropskih programov mobilnosti, ki nudijo finančno, organizacijsko in ad- ministrativno pomoč (programska mobilnost).
Eden bolj znanih programov je Erazmus, ki ga izvaja Evropska komisija v okviru projekta Vseživljenjsko učenje. Preko tega programa lahko študenti del svojega rednega študija opravijo na instituciji ene od držav članic Evropske skupnos- ti. Izmenjava traja najmanj 3 do največ 12 mesecev. Predpogoj za izmenjavo študentov je podpisani bilateralni sporazum med matično in partnersko ustano- vo. Informacije o bilateralnih sporazumih so objavljene na spletnih straneh uni- verz, vsaka članica/fakulteta pa ima tudi svojega Erazmus koordinatorja.
Erazmus študenti lahko zaprosijo za štipendijo, vendar do nje niso avtomatsko upravičeni. Študent na instituciji gostiteljici ne plačuje nobenih morebitnih pristo- jbin za šolnine, izpite ipd., lahko pa mu institucija enako kot domačim študentom zaračuna manjše zneske za zavarovanje, delovanje študentske organizacije ipd.
Preden študent odide v tujino, mora podpisati t. i. študijski sporazum (learning agreement), v katerem je zapisan študijski program, katerega bo študent obis-
