LAVRA STRITIH

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

LAVRA STRITIH

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

TRŽI Č : ZGODOVINSKA IN KULTURNA DEDIŠ Č INA TRŽI Č A KOT VSEBINE PRI POUKU DRUŽBE V 5. RAZREDU OŠ

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Darja Kerec, doc. Kandidatka: Lavra Stritih

Ljubljana, junij 2012

(3)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici dr. Darji Kerec za nasvete in pomoč pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvala gre mojim bližnjim, ker so mi tako tekom študija kot med pisanjem diplomskega dela stali ob strani in me spodbujali ter razumeli.

Hvala tudi vsem, ki so kakorkoli pripomogli in mi pomagali pri izvedbi in nastanku diplomskega dela.

(4)

POVZETEK

Nastanek Tržiča na tedanjem območju je zelo povezan s prelazom na Ljubelju, kjer naj bi prvotno stalo naselje. Od tam naj bi se prebivalci zaradi ne popolnoma znanih razlogov preselili nižje in ustanovili novo naselje – kasneje imenovano Tržič. Naselje Tržič se prvič omenja v kroniki samostana v Stični leta 1261, ki je pisana v latinščini, kot trg pod Ljubeljem

»forum in Lubellino«. V Tržiču danes najdemo veliko ostankov življenja in dela naših prednikov. Od leta 1985 je mestno jedro zavarovano kot kulturi spomenik. Sedanja občina Tržič je nastala leta 1952.

Diplomsko delo zajema tri pomembna poglavja. Prvo opisuje lego, zgodovino kraja in prebivalcev, na kratko tudi gospodarski razvoj mesta. V nadaljevanju je opis kulturnozgodovinskih spomenikov ter običajev, šeg in navad. Drugi del zajema didaktični del z učno pripravo za ponovitev snovi o zgodovini domačega kraja za 5. razred in podrobno analizo učne ure. V zadnjem delu najdemo raziskavo, s katero je bilo preverjeno, kako dobro učenci 5. razreda devetletne Osnovne šole Bistrica poznajo kulturno in zgodovinsko dediščino Tržiča.

KLJUČNE BESEDE: Tržič, Ljubelj, lega, domači kraj, kulturnozgodovinski spomeniki Tržiča, običaji

(5)

ABSTRACT

The historical appearance of Tržič is closely related to the Ljubelj pass, where the original settlement was situated. For not clearly known reasons the residents moved downwards and formed a new settlement – later named Tržič. It is first mentioned in the chronicles of the Stična monastery in 1261, which is written in Latin; it is known as the under Ljubelj square

»forum in Lubellino«. Nowadays we can find many indicators of our predecestors’s lives. The town centre has been culturally protected since 1985. The present municipality Tržič was created in 1952.

The diploma paper consists of three important chapters. The first describes the position, the history of the town and its inhabitants and shortly even the town’s economic development.

Further on, there is the description of the culturally historical monuments, customs and habits.

The second part consists of the didactical work, with a lesson plan for the revision of the knowledge about the history of the home town in the fifth grade, as well as of a detailed lesson plan. In the last part we find an analysis which tested how well the pupils in the fifth grade of the Bistrica primary school know the cultural and historical heritage of Tržič.

KEY WORDS: Tržič, Ljubelj, position, home town, culturally historical monuments of Tržič, customs

(6)

KAZALO

1 UVOD ... 1

2 LEGA ... 3

3 ZGODOVINA TRŽIČA OD PRAZGODOVINE DO DANES ... 4

3.1 PRAZGODOVINA IN ANTIKA ... 4

3. 2 SREDNJI VEK ... 5

3. 3 16. IN 17. STOLETJE ... 9

3. 4 18. IN 19. STOLETJE ... 9

3. 5 NA ZAČETKU 20. STOLETJA ... 13

3. 6 PRVA SVETOVNA VOJNA ... 14

3. 7 OBDOBJE MED OBEMA VOJNAMA ... 16

3. 8 DRUGA SVETOVNA VOJNA ... 17

3. 9 TRŽIČ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI ... 21

3. 10 GOSPODARSKI RAZVOJ TRŽIČA ... 22

4 KULTURNOZGODOVINSKI SPOMENIKI TRŽIČA ... 28

4.1 STARO MESTNO JEDRO ... 28

4. 2. NEKDANJA LAVIČKOVA LEKARNA ... 30

4. 3 MALLYJEVA HIŠA ... 30

4. 4 ZGORNJA KAJŽA ... 31

4. 5 GRAD NEUHAUS ... 32

4. 6 KURNIKOVA HIŠA ... 33

4. 7 DEVOVA HIŠA ... 34

4. 8 PAVILJON NOB ... 35

4. 9 HOLZAPFLOVA HIŠA ... 35

4. 10 FUŽINA GERMOVKA ... 36

4. 11 HOTEL POŠTA ... 37

4. 12 CERKEV SV. ANDREJA ... 37

4. 13 CERKEV MARIJINEGA OZNANJENJA ... 38

4. 14 CERKEV SV. JOŽEFA ... 39

5 OBIČAJI, ŠEGE IN NAVADE ... 39

5. 1 GREGORJEVO ... 40

5. 2 LOMSKI PLOH ... 40

(7)

5. 3 ŠUŠTARSKA NEDELJA ... 41

5. 4 "FRAJŠREHUNGA" ... 41

5. 5 RAGLJANJE ... 41

5. 6 KOLEDOVANJE ... 42

6 OBČINSKI SIMBOLI... 43

7 DIDAKTIČNI DEL... 45

7. 1 UČNA PRIPRAVA ZA DRUŽBO ... 45

7. 2 ANALIZA UČNE URE ... 51

8 EMPIRIČNI DEL ... 52

8. 1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 52

8. 2 CILJI ... 52

8. 3 HIPOTEZE ... 53

8. 4 VZOREC IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 53

8. 5 RAZISKOVALNA METODA ... 53

8. 6 ANALIZA REZULTATOV ... 54

8. 6. 1 Prepoznavanje zgodovinskih spomenikov ... 54

8. 6. 2 Poznavanje nekaterih običajev, šeg in navad, ki so značilne za Tržič ... 56

8. 6. 3 Predstave o starosti predmetov, stavb in spomenikov ter o njihovem zaporedju .. 58

8. 6. 4 Predstave o starosti Tržiča ... 59

8. 6. 5 Poznavanje legende o nastanku Tržiča ... 61

9 SKLEP ... 62

10 VIRI IN LITERATURA ... 64

10. 1 LITERATURA ... 64

10.2 SPLETNI VIRI ... 65

10. 3 VIRI SLIKOVNIH PRILOG ... 66

11 KAZALO SLIK, GRAFIKONOV IN PREGLEDNIC ... 68

11. 1 KAZALO SLIK ... 68

11. 2 KAZALO GRAFIKONOV ... 68

11. 3 KAZALO TABEL ... 69

(8)

(9)

1

1 UVOD

"Tržiška dolinca velika res ni, je vendar kraljica

gorenjske strani.

Njene kupčije in njeno blago daleččez morje in gore gredo."¹

S temi besedami je naš rojak, po poklicu kolar, po duši pesnik, znameniti Tržičan in slovenski rodoljub, Vojteh Kurnik, opisal Tržič v svoji pesmi s preprostim naslovom Tržiška. Rokopisni deli Kurnikovih pesmi sodijo med najdragocenejše predmete njegove literarne zapuščine.

Zelo znana je njegova rojstna hiša, kjer je živel in delal do leta 1859 – Kurnikova hiša, ki je tudi stavbni spomenik poznega 18. stoletja.

V Tržiču najdemo še veliko drugih ostankov življenja in dela naših prednikov. Celotno mesto je kulturnozgodovinsko zelo zanimivo. Od leta 1985 je mestno jedro zavarovano kot kulturi spomenik.

Naselje se je že v rimskih časih nahajalo poleg Ljubelja ob poti med Virunumom na Gosposvetskem polju in Emono. Posebej je podobo starega mestnega jedra zaznamoval požar leta 1811. Po požaru so izdali poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat in polken, ki so postale prava evropska posebnost. Ohranilo se je tudi klasicistično izoblikovano zaporedje pročelij.²

To mesto, ki leži v zavetju gora in je moj rojstni kraj, me je že od nekdaj zelo zanimalo. Zato sem že v času študija čakala priložnost, da bi ga lahko predstavila tudi ostalim. V začetku le- tega se mi je ponudila le majhna priložnost. Raziskovanje in spoznavanje pa mi ni dalo miru,

1 Vojteh Kurnik, Pesmarica, Tržiški muzej, Tržič 2004, str. 11.

2 http://sl.wikipedia.org/wiki/Tr%C5%BEi%C4%8D (7. 2. 2011).

(10)

2

zato sem se odločila, da ga bom podrobneje raziskala, hkrati pa vse to povezala s pedagoškim delom.

Ker je mesto zelo majhno, je še toliko bolj primerno za terensko delo z učenci. Večino terenskega dela lahko opravimo kar peš. Ponuja nam bogato kulturnozgodovinsko dediščino, primerno je kot naravna učilnica, kjer se lahko učenci z metodo odkrivanja naučijo veliko o svojem domačem kraju. Med ljudmi lahko začutimo, da so v življenju še vedno prisotne stare šege in navade, katerih izvor ponekod sega daleč v zgodovino.

Vse to se mi zdi zelo pomembno, saj se poleg znanja v učencih prebuja tudi narodna zavest, hkrati pa krepi pripadnost domačemu kraju.

(11)

Sedanja občina Tržič je nastala leta 1952. Ob pokrajino³.

Mesto Tržič leži v ozki dolini med gorskimi masivi Karavank in Savinjskih Alp ob soto rek Tržiške Bistrice in Mošenika. Leži

ozemlja celotne Slovenije⁴.

Ima 15.151 prebivalcev, od tega naselje Trži Severni del občine zavzemajo osrednje Karav

hribovje. Najjužnejši del občine predstavljajo uravnave, ki jih imenujemo Dobrave. Gorati del občine prekinjajo večje in manjše doline. Glavne tri so dolina Tržiške Bistrice, dolina

Mošenika in dolina Lomščice. Na

grebenu osrednjih Karavank, na zahodu meji na ob Jezersko in Preddvor ter na jugu na ob

porečju Tržiške Bistrice, le manjši del

občine je Tržič. Občina Tržič je razdeljena na 13 Brezje pri Tržiču, Jelendol, Kovor, Križe, Leše, Lom pod Storžičem, Podljubelj, Pristava, Sebenje, Senično, Tržič - Ravne in Trži Izrazito alpsko podnebje, ki prevladuje v ob je posledica opisane gorske pokrajine in se kaže v prijetno hladnih poletnih večerih, sneg v hribih pa se obdrži do pozne pomladi, kar nudi idealne pogoje za zimske športe. 70 % celotne površine prekriva gozd⁶.

3 Roman Savnik: Krajevni leksikon Slovenije (dalje: R. Savnik, Krajevni leksikon Slovenije), Ljubljana 1965, str. 433.

4 O legi Tržiča: http://www.trzic.si/obcina.aspx (15

5 Podatki o upravni enoti: http://www.upravneenote.gov.si/trzic/o_upravni_enoti/ (15. 4. 2012).

6 O geografskih značilnostih: http://www.trzic.si/obcina.aspx (15 3

2 LEGA

je nastala leta 1952. Občina obsega alpski svet z grič

leži v ozki dolini med gorskimi masivi Karavank in Savinjskih Alp ob soto rek Tržiške Bistrice in Mošenika. Leži na severu gorenjske regije in meri 155,4 km

Ima 15.151 prebivalcev, od tega naselje Tržič 3920⁵.

ine zavzemajo osrednje Karavanke, proti jugu pa se pokrajina znižuje v

čine predstavljajo uravnave, ki jih imenujemo Dobrave. Gorati del je in manjše doline. Glavne tri so dolina Tržiške Bistrice, dolina

čice. Na severu meji z Republiko Avstrijo, in sicer po gorskem , na zahodu meji na občini Žirovnica in Radovljica

ter na jugu na občini Kranj in Naklo. Ozemlje skoraj v celoti pripada , le manjši del pripada porečju Kokre. Administrativno središ ina Tržič je razdeljena na 13 krajevnih skupnosti: Bistrica pri Trži u, Jelendol, Kovor, Križe, Leše,

em, Podljubelj, Pristava,

Ravne in Tržič - mesto.

odnebje, ki prevladuje v občini, pokrajine in se kaže v čerih, sneg v hribih pa se obdrži do pozne pomladi, kar nudi idealne pogoje za zimske športe. 70 % celotne

Roman Savnik: Krajevni leksikon Slovenije (dalje: R. Savnik, Krajevni leksikon Slovenije),

ww.trzic.si/obcina.aspx (15. 4. 2012).

Podatki o upravni enoti: http://www.upravneenote.gov.si/trzic/o_upravni_enoti/ (15. 4. 2012).

http://www.trzic.si/obcina.aspx (15. 4. 2012).

Slika 1: Lega Trži

ina obsega alpski svet z gričevnato in terasasto

leži v ozki dolini med gorskimi masivi Karavank in Savinjskih Alp ob sotočju na severu gorenjske regije in meri 155,4 km²ali 0,8 %

nke, proti jugu pa se pokrajina znižuje v ine predstavljajo uravnave, ki jih imenujemo Dobrave. Gorati del je in manjše doline. Glavne tri so dolina Tržiške Bistrice, dolina

in sicer po gorskem Radovljica, na vzhodu na . Ozemlje skoraj v celoti pripada

. Administrativno središče : Bistrica pri Tržiču,

Roman Savnik: Krajevni leksikon Slovenije (dalje: R. Savnik, Krajevni leksikon Slovenije),

Podatki o upravni enoti: http://www.upravneenote.gov.si/trzic/o_upravni_enoti/ (15. 4. 2012).

: Lega Tržiča

(12)

4

3 ZGODOVINA TRŽI Č A OD PRAZGODOVINE DO DANES 3.1 PRAZGODOVINA IN ANTIKA

Rakovčeva v svojem članku o nastanku Tržiča navaja, da je bil nastanek Tržiča tesno povezan s staro prometno potjo, ki je vodila iz doline Tržiške Bistrice preko ljubeljskega sedla na Koroško. Meni, da je bila pot živa že v prazgodovinski dobi. Gotov dokaz o prometu preko ljubeljskega prelaza v rimski dobi so trije odkriti votivni oltarji. Iz napisa lahko razberemo, da je ljubeljski prelaz služil predvsem transportu železove rude iz bližnjih nahajališč. Pot je prestopila Savo nekje pri Kranju in se vzpela preko Ljubelja na Koroško v Virunum, kjer so se stekale najvažnejše prometne poti tedanje dobe. Pot preko Ljubelja nikoli ni prerasla okvira navadne tovorniške poti, ker je Rimljane odvračala od gradnje ceste na eni strani strmina prelaza, na drugi pa obstoj mnogo ugodnejše zveze med Oglejem in Norikom – cesta preko prelaza Santicum⁷.

Kragel navaja, da so čez Ljubelj prehajali že Rimljani, o čemer nam pričajo rimski kamni, ki so jih postavljali ob cestah v kakšen smrtni spomin ali v spomin kake nesreče ali njihovemu božanstvu kot krajevnemu varuhu v čast. Tak rimski kamen, ki je stal ob cesti vrh Ljubelja, so leta 1885 prenesli v celovški muzej. Drug tak kamen je vzidan v zid cerkve sv. Lenarta na koroški strani. Nekatere take rimske kamne so porabili oziroma preuredili v nabiralnike za cerkvene miloščine⁸.

Ime Ljubelj zasledimo šele po prelomu tisočletja. Listina iz leta 1169 ga imenuje "perg Loibl". Pogosteje srečamo ime ljubeljskega prelaza v listinah iz 13. stoletja. Omenjajo se imena: In monte Leuvel (1239), per montem Lovvel (1251), infra montem Lovvel (1254), monte Livbel (1262), sub monte Lewbel (1268) in apud Leubel (1279)⁹.

7 Slava Rakovec, O nastanku in legi Tržiča (dalje: S. Rakovec, Nastanek in lega Tržiča), (v: Tržiški vestnik), Tržič 1958, L. VII, št. 8, str. 4.

8 Viktor Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič (dalje: V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič), Župni urad Tržič, 1936, str.6.

9 S. Rakovec, Nastanek in lega Tržiča, str. 4.

(13)

5

3. 2 SREDNJI VEK

Nastanek mesta na tedanjem območju je zelo povezan s prelazom na Ljubelju, kjer naj bi prvotno stalo naselje. Od tam naj bi se prebivalci zaradi ne popolnoma znanih razlogov preselili nižje in ustanovili novo naselje – kasneje imenovano Tržič¹⁰.

Tedaj je bil prelaz v posesti koroških vojvod, ki so pod njim uredili mitnico. Na severni strani je stala cerkev sv. Lenarta. Oglejski patriarhat Berthold jo je leta 1239 podaril vetrinjskemu samostanu in mu naložil dolžnost, da samostanski bratje potujoče popotnike gostoljubno sprejmejo in jih oskrbijo z vodo in slamo. Obenem mora samostan skrbeti za vzdrževanje mostov in poti. Zasledimo lahko, da je bilo samostanu na pobočjih dovoljeno krčiti gozdove, da bi potujoče črede imele dovolj krme. Nekateri domnevajo, da je bil na severni strani Ljubelja tudi nekakšen pregled živine. S tem bi se zavrlo prenašanje nalezljivih bolezni iz ene dežele v drugo. Tudi samo ime zavetnika cerkve (sv. Lenart), ki so ga v vzhodnih Alpah častili kot zaščitnika živine, utegne podpreti to misel. Da bi menihi svoje zavetišče (hospic) laže vzdrževali, je vojvoda Berhard v letu 1253 samostanu podaril zemljo in gozd med Malim Ljubeljem in potokom Sopotnica¹¹.

Naselje Tržič se prvič omenja v kroniki samostana v Stični leta 1261, ki je pisana v latinščini, kot trg pod Ljubeljem "forum in Lubellino". Mohorič odstavek navaja v slovenščini: "1261 Vojvoda Ulrik ali Uldarik potrjuje in sprejema v varstvo posestva, ki jih je sam ali so jih drugi podarili samostanu namreč trg pod Ljubeljem, ki ga je vojvoda in krajišnik podaril za sprejem revežev, kakor tudi pravico do uporabe gozda in lova, ki je pripadala njemu samemu, za samostanske ljudi". Vojvoda Ulrik je dal stiškim redovnikom v ljubeljskem trgu torej pravico drvarjenja in lova za potrebe samostana z namenom, da bi sprejemali reveže. V listini stiškega samostana iz leta 1268 lahko preberemo, da je koroški vojvoda in kranjski gospod Ulrik III. podaril desetino pripoloda živine ob ljubeljskem gorovju. Leta 1320 je Turner z Iga v imenu svojega gospodarja Grifa Reintenburškega stiškemu samostanu za 26 mark oglejskih pfeningov prodal hišo v Tržiču. Leta 1399 je avstrijski vojvoda Viljem zamenjal z opatom iz Stične tržiško faro za dobrniško oziroma žužemberško župnijo. Sklepamo lahko, da je naselje današnjega Tržiča nastalo v dobi od leta 1261 do 1320. Ozemlje pod Ljubeljem je pripadalo

10 Prav tam.

11 Prav tam.

(14)

6

koroškim vojvodom ter je bilo leta 1261 dano v fevd stiškemu samostanu. Ime Neumarktl se prvič navaja leta 1320¹².

Ljudska govorica postavlja stari Tržič na kraj z imenom Na plazu. Prvotni Tržič naj bi zasul plaz. Tudi Gruden, ki v svoji Zgodovini slovenskega naroda meni, da je podor gore, ki naj bi zasula staro tržiško naselbino, sprožil potres, ki je v letu 1348 napravil veliko razdejanje na Kranjskem in Koroškem¹³.

Rakovčeva omenja tudi zgodovinarja Šmida, ki naj bi menil, da je podor gore zasul prvotno naselbino. Vendar tega pojava ne spravlja v zvezo s podorom Dobrača in potresom leta 1348, temveč meni, da je forum zasulo kamenje ob podoru pobočja Košute¹⁴.

Rakovčeva se z Grudnovo teorijo ne strinja, ker se tržiška naselbina prvič omenja že v letu 1320, potres in podor Dobrača pa sta bila v letu 1348. Tako meni, da je naselbina prvotno najbrž glede na tovorniške poti tudi z begunjsko stranjo preko Prevala stala tam, kjer so danes hiše "na Lajbu". Tam naj bi se namreč stikali obe tovorniški poti. Navaja tudi obrazložitev imena kraja "Lajb", ki ga povezuje z imenom ljubeljskega prelaza¹⁵.

V Kraglovem delu Zgodovinski drobci župnije Tržič je opisana situacija razdelitve trga v tistem času. Pod graščino Neuhaus je spadala polovica trga in gornji del gospostva Tržiča.

Zgodovinar Hitzinger dodaja, da se je oblast koroških vojvod raztezala le na pod Ljubeljem ležeči trg; spodaj ležeči del trga pa je tvoril fevd Gutenberžanov. Z ustanovitvijo nove naselbine naj bi nastal tudi nov grad Neuhaus. Grad naj bi bil sedež oblasti nad gornjim delom. Tržič je bil najbrž razdeljen na dve gosposki. Celotna oblast nad Tržičem je okoli leta 1305 pripadala grofu Alberhtu III. Goriškemu. Po njegovi smrti je pripadla grofom Paradajzerjem. Ti so izumrli v drugi polovici 17. stoletja¹⁶.

Ohranjeno pismo v tržiškem župnem arhivu iz leta 1537 potrjuje, da so v dobi cesarja Friderika IV. na gradu Neuhaus gospodovali Paradajzerji. Ena veja Paradajzerjev je tudi

12 Ivan Mohorič, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču (dalje: I. Mohorič, Zgodovina obrti in industrije), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1957, str. 5‒9.

13 S. Rakovec, Nastanek in lega Tržiča, str. 4.

14 Prav tam.

15 Prav tam.

16 V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, str. 12.

(15)

7

pozneje prevzela kot priimek von Neuhaus. Na gradu Gutenberg so v tistem času gospodarili Lambergi¹⁷.

Nasledniki Lambergov kot zemljiških gospodov v Tržiču so bili von Zwickli. Wolf von Zwickl je postal v dobi verskih bojev najvidnejši zagovornik luteranstva. Kot tak se je posebno odlikoval na deželnem zboru v Brucku leta 1578. Kot lastniki gradu so navedeni še:

grof Egck, grof Barbo, baron Werneghk, grof Ausberg, grof Strassoldo. Leta 1807 je graščino kupil grof Josef Radetzky¹⁸.

V kroniki Jakoba Peharca piše, da je v 12. stoletju Tržič obstajal le na levem bregu reke Bistrice. Bistrica in Mošenik sta se stekala "Pod lipo", kjer zdaj stoji cerkev sv. Andreja. Hiš na desnem bregu Bistrice takrat ni bilo. Prva hiša na desnem bregu Bistrice v Tržiču se je imenovala "Semnovka", last Vincencija Kladerja. Prvotno je bila last najstarejše tržiške rodbine Polceve. Po imenu "Semnovka" lahko sklepamo, da so imeli zlasti tržiški kovači tukaj svoje sejmišče, kjer so prodajali predvsem kovaške izdelke. Tu okrog se je trg začel razširjati s hišami in delavnicami, kakršnega nam kaže Valvasorjeva slika¹⁹.

Slika 2: Valvasorjeva upodobitev Tržiča

17 I. Mohorič, Zgodovina obrti in industrije, str. 9.

18 Prav tam, str. 17.

(16)

8 Večino hiš, ki so na sliki, je uničil požar leta 1689²⁰. Ime Neymarckhtl se prvič omenja v 14. stoletju²¹.

Vsekakor je bil dolinski predel ob sotočju Bistrice in Mošenika po vsej verjetnosti naseljen že zgodaj, saj je bil posebno primeren za postavitev vodnih in železarskih naprav. Valvasor celo pripoveduje, da so tukaj delovale fužine za baker že v 12. in 13. stoletju²².

Tržiško naselje je imelo po svoji prometni legi in naravnih pogojih dobro osnovo za razvoj rokodelstva. Tržič je že kot vas spadal med večja naselja. Vodna moč in gozdovi so že v 14.

stoletju privabili številne kovače s Koroške, ki so zgradili svoja ognjišča ob Mošeniku in začeli izrabljati njegovo moč²³.

Cesar Friderik III. je leta 1492 vas Tržič povzdignil v trg. S tem je Tržič pridobil tržne pravice in svoboščine. Ustanovna listina je bila 12. decembra 1492 izdana v Linzu. Originalna listina s cesarskim pečatom je bila med okupacijo odnesena iz tržiškega mestnega arhiva. Ni se ugotovilo, kje se nahaja ²⁴.

Cerkveno naselbinsko jedro je nastalo na drugi strani Bistrice ob cesti, ki vodi v Dolino oziroma proti Lomu²⁵.

To jedro je s trgom oziroma s fužinarsko-obrtniškim delom povezovala cesta, ki teče ob vznožju grajskega hriba, kjer stoji še danes – Partizanska cesta²⁶.

20 Prav tam.

21 Cene Avguštin, Tržič in okolica (dalje: C. Avguštin, Tržič in okolica), Mladinska knjiga, Ljubljana 1970, str. 3.

24 Prav tam.

25 C. Avguštin, Tržič in okolica, str. 5.

26 Prav tam, str. 6–7.

(17)

9

3. 3 16. IN 17. STOLETJE

V začetku 16. stoletja je bila ljubeljska pot izročena v oskrbovanje deželnim stanovom. Na oni strani Ljubelja koroškim, na tej strani pa kranjskim. Ozka tovorna pot je bila slaba, zato so sklenili leta 1560 čez Ljubelj narediti cesto. Na obeh straneh so jo dokončali leta 1575.

Nadvojvoda je obema deželama dovolil postaviti svoji mitnici. Na kranjski strani so postavili nov most in mitnico v Tržiču. Na vrhu Ljubelja je šla cesta skozi predor. Leta 1631 je po tej cesti potoval tudi cesar Karel V., zato so pred tem cesto še enkrat razširili, na vrhu so porušili predor in v skale naredili zarezo²⁷.

V tem času so čez Ljubelj potovali tudi razni drugi vladarji, med njimi leta 1660 cesar Leopold I., ki je v Tržiču tudi prenočil. V ta namen so postavili spominsko ploščo, ki se je ohranila do francoske okupacije²⁸.

3. 4 18. IN 19. STOLETJE

Delež, ki so ga imeli tržiški meščani pri upravi trga, je obeležen v normali, ki jo je 19. aprila 1777 izdal grof Jožef Marija Ausberg. Normale so zgodovinska listina, ki nam dokazuje, kako je takrat delovala uprava trga. Listina je bila napisana v dvanajstih točkah. Občinsko upravo so vodili trije predstojniki, ki jih je volilo tržiško meščanstvo. Opravljalo je občinske posle, imeli so pravico kaznovanja obrtnikov z denarnimi globami, reševali so lahko spore med rokodelci. Njihova dolžnost je bila, da ščitijo meščanske pravice in svoboščine. V veljavi je ostala do reform, ki jih je uvedla francoska uprava²⁹.

Z 18. stoletjem je Tržič obsegal:

‒ "Spodnji konc" (vrsta hiš od spodnjega mostu do cerkve sv. Andreja – sedanji Glavni trg);

‒ "Zgornji konc" (od cerkve sv. Andreja naprej proti Ljubelju – sedanjo Ljubeljsko cesto);

27 V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, str. 7‒8.

29 I. Mohorič, Zgodovina obrti in industrije, str. 19‒20.

(18)

10

‒ "gaso" (od cerkve sv. Andreja do gornjega mostu čez Bistrico – čez sedanjo Cerkveno, Šolsko in Mizarsko ulico);

‒ skupina hiš "pod farovžem" ("spodnjo pot" ‒ sedaj imenovano "Za Virjem").

Vse to je tvorilo 140 stanovanjskih hiš; delavnice, ločene od stanovanjskih hiš, niso imele lastnega oštevilčenja. Sredi 18. stoletja je bilo še okoli 40 hiš dozidanih, tako da je Tržič konec 18. stoletja štel 183 hiš³⁰.

POŽAR 1811

5. novembra 1806 je okoli enajste ure zvečer zagorela Jabornikova hiša. Kljub temu, da je v času požara močno deževalo, je pogorelo kar 13 hiš. Najhujša nesreča, kar jih pomni tržiška zgodovina, pa se je zgodila v noči na 30. marec 1811, ko je požar uničil vsa poslopja na desnem bregu Bistrice. Ogenj je nastal v kovačnici Klanderja v "Zgornjem koncu". Pogorelo je 151 hiš, nad 60 delavnic, okoli 40 hlevov in gospodarskih poslopij. Umrlo je 75 ljudi, nekaj jih je bilo huje poškodovanih ali pa so trpeli zaradi strahu. Francoski guverner je o nesreči poročal v Pariz. Cesar Napoleon je iz vojaške blagajne žrtvam požara namenil denar. Na pogorišču so si ljudje zgradili nove domove. K hišam so dogradili požarne zidove, na podstrešjih so naredili železna vrata, okna so oskrbeli z železnimi oknicami, kakršne še danes vidimo pri nekaterih hišah³¹.

Marsikateri hiši so po požaru prizidali eno ali dve nadstropji, hišno pročelje so olepšali ali pa so ji izpred pročelja odstranili kamnito klop, ki je bila pred več kot sto leti skoraj pred vsako hišo in je veljala za tržiško posebnost. Na levem bregu Bistrice imamo Tržič, ki je nastal po požaru iz leta 1689, na desnem pa Tržič, ki je nastal po požaru iz leta 1811³².

31 Prav tam, str. 15‒16.

(19)

11 TRŽIČ POD FRANCOSKO OBLASTJO

Francozi so 7. aprila 1797 prvič prišli v Tržič. Zaradi sklenjenega premirja so ga kmalu zapustili. Leta 1807 je bilo vpeljano splošno domobranstvo, sodelovali so vsi odrasli moški.

Urjenje je potekalo ob nedeljah in praznikih na graščinski pristavi³³.

Po Schönbrunskem miru so francoske oblasti prevzele upravo v deželi. Na Ljubelju je potekala državna meja. V Tržiču so ob gornjem koncu trga pri cerkvi postavili mitnico, na Ljubelju pa močno vojaško stražo³⁴.

Po odhodu Francozov so začeli prenavljati naprave na Blekah³⁵. JOSEF RADETZKY

Grof Josef Radetzky je v Tržiču gospodoval od 23. februarja 1807 do 19. novembra 1819. V času njegovega gospodovanja je Tržič zajel hud požar. Grof se je izkazal kot velik dobrotnik, saj je denar, ki ga je dobil za obnovo gradu po požaru, prepustil tržiškim revežem. Bil je tudi dobrotnik in podpornik tržiške šole³⁶.

Slika 3: Josef Radetzky

(20)

12

Tržiško graščinsko posest je pod francosko oblastjo administriral Radetzkyjev upravitelj Janez Kokalj. Radetzkyja je močno pretresla vest o požaru in žrtvah, zato se je odločil, da mobilizira vsa svoja sredstva in zastavi svoj kredit, da bi žrtvam požara vsaj za kratek čas nudil možnost zaslužka vsaj za borno prehrano. Dal je razširiti grajsko planoto, pogozditi okolico, obnoviti in povečati grad ter spodaj ob reki Bistrici urediti park in ribnik. Na Pristavi se je trudil, da bi uredil celo gospodarstvo po švicarskem vzoru in da bi v Tržiču vpeljal švicarske govedi in pasmo merino ovac, ki so dajale najboljšo volno³⁷.

Svojo dejavnost je usmeril tudi v železarstvo in na Blekah kupil veliko zemlje, tam zgradil moderno pilarno, skladišče in stanovanjske hiše za delavce. Tovarna je obratovala celih sedemdeset let. Kupil je še fužino Njivo, ki je kasneje postala kosarna Kajetana Ahačiča, po nacionalizaciji pa TOKOS³⁸.

Radetzky je moral pod pritiskom upnikov prodati svojo tržiško posest³⁹. JOŽEF DIETRICH

Na podlagi zaslug in bogastva je Jožef Dietrich leta 1819 pridobil ogrski plemiški naziv, pet let kasneje (1824) pa še baronski naziv. Leto kasneje mu je cesar Franc kot ogrski kralj podaril posest Barakony v aradskem komitatu. Poleg tega je imel še veliko drugih posesti, ukvarjal se je s posojanjem denarja. To ga je pripeljalo preko grofa Radetzkyja na Gorenjsko oziroma v Tržič. Kmalu je postal Radetzkyjev glavni upnik. Januarja 1819 sta Radetzky in Dietrich sklenila pogodbo, s katero mu je Radetzky prepustil vse dohodke od svoje posesti, kmalu pa mu je celotno posest v Tržiču tudi prodal⁴⁰.

K posesti so spadali: Pristava z vrtovi, pašniki, travniki, gozdovi, planine, plavži, rudniki, graščinska jeklarna, fužini Njiva in Balos, stanovanjske hiše za delavce na Fabriki s Pilarno, fužina za ponve, žebljarna, rudarska kovačija, skladišča, Germovka in še vrsta drugih nepremičnin⁴¹.

38 Grof Radetzky: http://www.trzic.si/ljudje.aspx (20. 5. 2012).

40 Miha Preinfalk, Tržiški graščak ‒ Jožef Dietrich in njegov grb (dalje: M. Preinfalk, Jožef Dietrich), (v: Tržičan), Občina Tržič, Tržič 1997, L. XII, št. 2, str. 33.

41 O Jožefu Dietrichu: http://www.trzic.si/ljudje.aspx (20. 5. 2012).

(21)

13

Za razliko od svojega predhodnika se ni spuščal v tvegane naložbe. Umrl je julija 1855 na Dunaju. Grad Neuhaus je podedoval Dietrichov vnuk Jožef Sułkowski in ga že leta 1873 prodal Kranjski industrijski družbi⁴².

Leto 1848 je prineslo tudi reorganizacijo davčnih uradov. Kakor druge oblasti je bilo tudi pobiranje davkov graščinam odvzeto. S cesarskim odlokom so bili uvedeni novi davčni uradi, ki so z delom začeli 1. januarja 1850. Obstajali so do leta 1928, ko so tržiški davčni urad združili s kranjskim⁴³.

3. 5 NA ZA Č ETKU 20. STOLETJA

V Tržiču so oktobra 1904 začeli z delom vodovoda in kanalizacije. Tržič je električno napeljavo po ulicah dobil leta 1901⁴⁴.

ŽELEZNICA

Kragl pri omembi železnice omenja Valvasorja. Že ta je menil, kako koristno bi bilo ravno na Ljubelju s predorom povezati Kranjsko in Koroško. Železniško progo Tržič–Ljubljana so načrtovali zelo dolgo časa. Pri gradnji gorenjske železnice od leta 1869 do 1870 je Tržič ostal brez direktnega priključka na železniško omrežje. Promet se je odslej usmeril na železniško progo in tranzitni prevoz tovorov čez ljubeljsko sedlo je začel pojemati. Pošta, ki je poprej vozila vsako jutro iz Tržiča čez Ljubelj v Celovec, je bila reducirana in s 16. novembrom 1875 sploh ukinjena. 22. junija 1908 je iz Kranja v Bistrico pri Tržiču prvič pripeljal vlak⁴⁵. Odprtje železnice je bila pomembna pridobitev za tržiško gospodarstvo. Olajšalo je pritok delovnih moči v industrijo in dalo pobudo za širjenje proizvodnih naprav. Tržičani so si zelo dolgo časa prizadevali, da bi dobili železnico, saj bi ta pripomogla k lažjemu prevozu množičnih tovorov, ki so bili pomembni za razvoj industrije (bombaž, koža, strojila, premog, lepenka, železo, les). Do sedaj so ga namreč morali prevažati z vprežno živino do Kranja, kar je zelo vplivalo na konkurenčnost tržiške industrije. Vključitev Tržiča v mednarodno direktno progo do morja je zbudila mnogo upov za bodoči razvoj. Izguba dveh desetletij je za

42 M. Preinfalk, Jožef Dietrich, str. 33.

45 Prav tam.

(22)

industrijski napredek pomenila ob pridobiti nobene nove oblike

prostoru ob strugi Bistrice, kamor ni vodi

ni imela tirov in s tem povezav s progo. Po drugi svetovni vojni se je za cestni promet, kar je vplivalo tudi na poslovanje železnice

Slika

Čeprav so zaradi cenejšega prevoza mnogi raje potovali z vlakom, proga ni bila ve Ko je januarja 1966 iz Tržiča odpeljal zadnji vlak proti Kranju, so se doma njega celo s pihalno godbo⁴⁷.

Leta 1927 je začel iz Tržiča v Ljubljano v

3. 6 PRVA SVETOVNA VOJNA

26. julija 1914, potem ko je Avstrija Izmed vseh v vojsko vpoklicanih

46 Vanko Japelj, Proslava 50-letnice tržiške železnice (v: Tržiški vestnik: glasilo Socialisti delovnih ljudi tržiške občine), Zavod Tržiški vestnik, Trži

47 O koncu tržiške železnice:

http://www.gorenjskiglas.si/novice/zanimivosti/index.php?action=clanek&id=1888

48 V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Trži

14

industrijski napredek pomenila občutno škodo in Tržič do prve svetovne vojne ni mogel oblike industrije. Tržiško progo so poleg tega namestili na ozkem prostoru ob strugi Bistrice, kamor ni vodila nobena vozna pot. Predilnica kot najve

povezav s progo. Po drugi svetovni vojni se je zač o tudi na poslovanje železnice⁴⁶.

Slika 4: Tržiški kolodvor pred prvo svetovno vojno

eprav so zaradi cenejšega prevoza mnogi raje potovali z vlakom, proga ni bila ve Ko je januarja 1966 iz Tržiča odpeljal zadnji vlak proti Kranju, so se doma

ča v Ljubljano voziti avtobus⁴⁸.

3. 6 PRVA SVETOVNA VOJNA

26. julija 1914, potem ko je Avstrija napovedala vojno Srbiji, je bil izdan razglas v vojsko.

v vojsko vpoklicanih jih je umrlo 98. Nekateri so padli na bojiš

letnice tržiške železnice (v: Tržiški vestnik: glasilo Socialisti ine), Zavod Tržiški vestnik, Tržič 1958, L. VII, št. 13, str. 2.

O koncu tržiške železnice:

http://www.gorenjskiglas.si/novice/zanimivosti/index.php?action=clanek&id=1888 V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, str. 278.

do prve svetovne vojne ni mogel industrije. Tržiško progo so poleg tega namestili na ozkem la nobena vozna pot. Predilnica kot največje podjetje povezav s progo. Po drugi svetovni vojni se je začel močno razvijati

eprav so zaradi cenejšega prevoza mnogi raje potovali z vlakom, proga ni bila več donosna.

a odpeljal zadnji vlak proti Kranju, so se domačini poslovili od

je bil izdan razglas v vojsko.

ekateri so padli na bojiščih, drugi pa so

letnice tržiške železnice (v: Tržiški vestnik: glasilo Socialistične zveze 1958, L. VII, št. 13, str. 2.

O koncu tržiške železnice:

http://www.gorenjskiglas.si/novice/zanimivosti/index.php?action=clanek&id=1888 (18. 5. 2012).

(23)

15

umrli v bolnišnicah. Pozneje se je izvedelo še za tri, tako da znaša skupno število vojnih žrtev 101. Oktobra 1914 so v Tržiču ustanovili podružnico Rdečega križa, kjer so zbirali darove za vojake, zlasti ranjence. Zbirali so topla oblačila, perilo, cigarete in razne priboljške. Svojce je država oskrbovala z denarno podporo. V Tržiču je zavetje poiskalo tudi veliko beguncev.

Septembra 1917 je dobil Tržič etapno komando. Bolnišnica Rdečega križa se je nastanila v nemški šoli. Epidemični bolniki so bili nastanjeni v Sokolskem domu. Proti koncu 1917 se je bolnica premaknila v Podbrdo. V Tržiču se je nastanila sanitetna kolona, ki je oskrbovala bolnike. Tržič je bil industrijski kraj, zato je imel težave z nakupom živilskih izdelkov. Med vojno je bila redna trgovina kar naenkrat ukinjena. Nastopila je doba nakaznic za živila oziroma doba krušnih kart. Ko je bila potreba za živila vse hujša, so 19. februarja 1917 v Tržiču ustanovili šolsko kuhinjo, kasneje pa še "vojno kuhinjo". Ljudje so hodili po živila tudi na bližnje podeželje. Kmalu je predilnica prenehala z delom in beda je postajala vse hujša.

Veliko ljudi je izgubilo svoje premoženje s tem, ko so ga dali v posojilo državi. Državna oblast je že v prvem letu vojne začela pobirati zlato in srebro, pozneje še kljuke, ostrešja, cerkvene zvonove. Ob porazu avstrijske in nemške vojske so 1. novembra v Tržiču ustanovili

"trški narodni odbor". Isti dan je bila ustanovljena "narodna obramba", ki je imela nalogo varovati imetje in življenje tržanov pred izgredi in dezerterji, ki so se pomikali iz fronte. 16.

novembra 1918 zvečer je Narodna straža zasedla ljubeljski prelaz. Čez dva dni so v imenu Narodne vlade zasedli Borovlje. Januarja 1919 je nemška premoč slovenske branilce poslala iz Borovelj. Slovenski vojaki so 21. maja 1919 prekoračili Ljubelj. Vojaki so zasedli sv.

Lenart, Pliberk in Borovlje. Oktobra 1920 je plebiscit na Koroškem potekal neugodno za Slovence, državna meja je nastala na vrhu Ljubelja⁴⁹.

49 V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, str. 388‒391.

(24)

16

3. 7 OBDOBJE MED OBEMA VOJNAMA

Prvi slovenski župan v Tržiču je bil tovarnar Franc Ahačič. Bil je lastnik fužin na Njivi in je po zmagi leta 1912 vpeljal slovensko uradovanje. Kot Slovenec je nosil težko breme županovanja med vojno. Leta 1921 ga je nasledil hotelir Ivan Lončar, nato leta 1933 Franc Globočnik in končno Janez Majeršič, načelnik usnjarske zadruge Runo⁵⁰.

Na državni praznik združenja Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) 1. decembra 1926 je kralj Aleksander I. podpisal dekret, v katerem je Tržič proglasil za mesto⁵¹.

Na ozemlju današnje tržiške občine je bila v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno značilna prevlada konservativne Slovenske ljudske stranke. Njeni pripadniki so prepričljivo dobili tako občinske volitve leta 1936 kot tudi državnozborske volitve leta 1938 v občinah Tržič, Kovor, Križe in Sv. Katarina, le v občini Sv. Ana je obakrat dobila večino glasov opozicija.

Stavkovni val je sredi tridesetih let zajel večino tržiških podjetij. Najsilovitejša je bila stavka v bombažni predilnici in tkalnici. V Tržiču in okolici je bilo organiziranih komunistov pred začetkom druge svetovne vojne zelo malo. V tem obdobju se je za nacionalsocialistično Nemčijo ogrel krog ljudi predvsem nemškega rodu. Organizirali so Kulturbund v Tržiču, agitirali za Nemčijo in vzdrževali tajne zveze z Rajhom.

Na pretečo vojno nevarnost so ljudi opozarjala utrjevalna dela na Rupnikovi liniji. Tudi okoli Tržiča so zgradili nekaj utrdb. Te ob nemškem napadu niso odigrale svoje vloge. Po nekaj praskah na meji z dvema padlima na nemški in enim na jugoslovanski strani in po razstrelitvi večine mostov od Ljubelja do Tržiča, so se jugoslovanske enote v noči na 10. april začele umikati. Oblastniki v Tržiču so se po umiku jugoslovanske vojske bolj bali komunistov kot pa nemške čete, ki je v Tržič prikorakala 12. aprila. Še ta dan so se ti vojaki vrnili čez Ljubelj.

Nemška vojska je spet prišla 14. aprila in nekaj dni so bili v Tržiču nemški vojaki skupaj z italijanskimi⁵².

52 O razmerah pred drugo svetovno vojno: http://memores.si/wp- content/uploads/2011/10/trzic_1941_1942_objava_1991.pdf (15. 5. 2012).

(25)

17

3. 8 DRUGA SVETOVNA VOJNA

10. aprila 1941 je v Tržič prišlo 150 oboroženih vojakov. Kmalu so začeli z aretacijami rodoljubov. Tržiški župan je postal kulturbundovec Klemenc, ki se je izkazal v poznavanju fašističnih metod. Tržiške talce so streljali v Begunjah, na Čegeljšah, v Kovorju, v Retnjah in še kje⁵³.

Poleti 1941 se je formiral tržiško-kranjski bataljon⁵⁴. Jeseni 1941 je nastala organizacija OF⁵⁵.

Okupator je uvedel svoj sistem racionirane oskrbe prebivalstva s kartami, pikami, nakaznicami. Zamenjali so denar, v Tržiču sta začeli delovati hranilnica in banka. Za pospeševanje kmetijstva je bila ustanovljena kmetijska zadruga, kmetom so ponudili nekaj plemenske živine, orodja, določena je bila obvezna oddaja kmetijskih pridelkov in živine.

Do leta 1942, ko so jih začeli ovirati partizani, so gospodarili z gozdovi. Nekaj industrijskih in obrtnih obratov so zaplenili. Večino industrijske proizvodnje so vključili v oskrbovanje vojske. Uvedli so svoj sistem socialnega zavarovanja in skrbstva ter matično službo.

Zgodovinski cilj okupacije je bilo ponemčenje. Najprej so spremenili imena krajev in ljudi, izgnali vplivne slovensko zavedne ljudi, razpustili so slovenska društva, zaplenili njihovo imetje, pobrali so knjige iz knjižnic, začeli z nemško šolo in vrtci ter poukom nemščine. Pri izvajanju ukrepov so se opirali na kulturbundovce in druge, ki so jih vzeli v službo. Iz Rajha so pripeljali nekaj funkcionarjev, upraviteljev podjetij, uradnikov in učiteljev.

Začele so delovati nacionalsocialistične politične organizacije. Nacionalsocialistična nemška delavska stranka je imela krajevno skupino v Tržiču, oporišča pa v Sv. Ani, Kovorju, Sv.

Katarini in v Križah. V Koroško ljudsko zvezo so vključili skoraj vse prebivalce, v tovarnah je začela delovati Nemška delavska fronta, mladino so vključili v Mladino koroške ljudske zveze in nato v Hitlerjevo mladino, poskusili so ustanoviti nekaj društev. Represivni državni aparat so predstavljali sodišče v Tržiču, orožniki, gestapo, policisti, vojska. Vsi ti so začeli delovati že leta 1941, okupatorjev pritisk pa je dosegel vrh leta 1942. Nekaj fantov se je organiziralo, priskrbeli so si orožje in nekaj opreme. To so bili prvi partizani v Tržiču.

53 Ur. Jože Rakovec in Edo Roblek, Tržič 1945‒1965 (dalje: J. Rakovec in E. Roblek, Tržič 1945‒1945), Odbor za proslavo 20-letnice osvoboditve, Tržič 1965, str. 5.

54 R. Savnik, Krajevni leksikon Slovenije, str. 434.

55 J. Rakovec in E. Roblek, Tržič 1945‒1945, str. 5.

(26)

18

Z aretacijami, ustreljenimi talci, izseljenimi sorodniki je bilo sodelavcev partizanov in partizanskih hiš vse manj. Zato so morali v letu 1942 partizani hrano večinoma pleniti.

Pred silovitim preganjanjem se je avgusta Kokrški bataljon nekajkrat umaknil na Koroško. 29.

avgusta so na Mali poljani iz zasede napadli policijsko kolono. Kokrški bataljon je 12.

septembra spraznil Smukov mlin in se umaknil v gozd Udenboršt. Naslednji dan so 63 borcev obkolile premočne nemške sile in jih 24 ubile, 33 pa zajele. Po bitki v Udenborštu so bili partizani na robu izčrpanosti. V začetku decembra 1942 so se preostali partizani večinoma umaknili v Kamniški bataljon.

Z jesenjo 1941 se je začela razvijati OF kot koalicijska organizacija odpora. Skozi leto 1942 so vaške domačije postale pomembna partizanska zatočišča, kjer so partizane oskrbovali in poskrbeli tudi za ranjence. Pomembno so partizanom pomagali planšarji do začetka julija 1942, ko so morali po razglasitvi izrednih razmer odgnati živino s planin⁵⁶.

KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE LJUBELJ

Zaradi strateških in gospodarskih razlogov so se nacisti odločili za izboljšavo prometnih poti do Jugoslavije. Predvsem Friedrich Rainer, eden glavnih nacistov, se je močno zavzemal za gradnjo predora na Ljubelju, na meji med Koroško in Slovenijo. Leta 1943 je državni gradbeni oddelek sklenil pogodbo s podjetjem "Universale Hoch und Tiefbau AG", ki naj bi vodilo gradbeni postopek predora in zgradilo koncentracijsko taborišče. Dodatno so sklenili pogodbe z SS, ki je bila odgovorna za pridobitev "delavnih sil". 1561 metrov dolg predor naj bi nadomestil edino takratno povezavo ‒ majhno cesto z do 28-% nagibom. Na obeh straneh Ljubelja so zgradili koncentracijsko taborišče. Manjše ljubeljsko taborišče na severu in večje taborišče na jugu. Na južni strani so z vrtanjem predora začeli že marca leta 1943, medtem ko na severni strani šele junija istega leta. Poleg jetnikov je bilo zaposlenih še okoli 660 civilnih delavcev. Ti so na Ljubelj prišli delno prostovoljno, delno prisiljeno. Prva polovica jetnikov je na Ljubelj prišla junija 1943. V Mauthausnu so jih naložili na vagone za živino in jih poslali v slovensko mesto Tržič, ki je blizu koncentracijskega taborišča. Prebivalci Tržiča so jetnikom poskušali na skrivaj dati živila in cigarete, medtem ko so jih pripadniki SS natovorili na tovornjake in jih odpeljali na Ljubelj. Večina jetnikov je bila tukaj zaradi političnih razlogov, drugi zaradi odklanjanja prisilnega dela, tretji pa so bili vojni ujetniki najrazličnejših

56 Tržič med drugo svetovno vojno: http://memores.si/wp-

content/uploads/2011/10/trzic_1941_1942_objava_1991.pdf (15. 5. 2012).

(27)

19

narodnosti. Največ je bilo Francozov, okoli 800. Tem se je pridružilo približno 450 Poljakov, 188 Rusov in 144 Jugoslovanov. Okoli 70 ujetih Nemcev in Avstrijcev so bili, vsaj večina, lopovi in roparji. Ti so imeli vodilne pozicije v taborišču ali pa jim je bilo dodeljeno lažje delo. Ostali jetniki so prišli iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske.

Leta 1944 so deponirali 15 judovskih ujetnikov iz Madžarske na Ljubelj. Že po nekaj tednih so jih poslali nazaj v Mauthausen⁵⁷.

Komandant taborišča SS je bil Julius Ludolf. Pod njegovim vodstvom se je začelo pretepanje jetnikov, tako imenovana "Corridas". Jetniki so morali neprestano opravljati najtežja dela, medtem ko so jih njihovi pazniki pretepali. Ker se je gradbeno podjetje že kmalu začelo razburjati, da je toliko jetnikov zaradi prehudih udarcev nesposobno delati, je Ludolfa že avgusta 1943 nadomestil Jakob Winkler. Tudi pod njegovim vodstvom ni bilo nič bolje.

Govori se celo, da se je situacija za jetnike še poslabšala. Civilnim delavcem, ki so delali tudi v predoru, je bil prepovedan kontakt z jetniki. Kljub temu so jim pretihotapili pisma in pakete v taborišče in s tem vzpostavili povezavo med ujetniki in zunanjim svetom ter njihovimi družinami. Eden takšnih civilnih delavcev je bil tudi Janko Tišler, ki se je kot mnogo drugih priključil partizanom in svoj čas v taborišču zapisal v knjigi "Das Loibl KZ" (prevod:

Koncentracijsko taborišče Ljubelj). 4. decembra 1943 so skopali predor tako daleč, da so imeli majhno povezavo iz ene strani na drugo. Leto kasneje je bil predor že tako velik, da so se lahko prva vozila peljala skozi. Slabi ali dela nesposobni delavci so bili poslani v Mauthausen, kar je zanje pomenilo gotovo smrt. Zdravnik taborišča Sigbert Ramsauer je bil odgovoren za določitev jetnikov, ki so šli nazaj v Mauthausen. Okoli 30 ljudi je usmrtil kar z injekcijo bencina v srce, ker je menil, da ne bi preživeli transporta v Mauthausen. Ta postopek je imenoval "lepa smrt". Jetnike je zlorabljal tudi za svoje poskuse⁵⁸.

Od leta 1943 do 1945 so večkrat poskušali pobegniti. Tiste, ki so jih pri pobegu dobili, so takoj poslali nazaj v Mauthausen in jih tam usmrtili. Tisti, ki so lahko zbežali, so se pridružili partizanom in se bojevali na njihovi strani. 16. aprila 1945 je bilo taborišče sever na koroški strani zaprto zaradi naraščajoče partizanske "aktivitete" in so jetnike premestili na južno stran.

7. maja so 80 jetnikov premestili iz "stranskega taborišča Celovec" v Lendorfu na Ljubelj. Še isti dan so izpustili vse jetnike. Slovenske jetnike so poslali v Tržič, kjer jih je Landwehr

57 O taborišču Mathausen na Ljubelju:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Koncentracijsko_tabori%C5%A1%C4%8De_Ljubelj (12. 5. 2012).

58 Prav tam.

(28)

20

zopet ujela, a kmalu spet izpustila. Vsi ostali jetniki so morali iti skupaj z možmi SS-a, ki so jih uporabljali kot žive ščite, skozi predor na Koroško. V Rožu so partizani nato napadli in osvobodili vse preostale jetnike. Taboriški komandant Jakob Winkler je bil po določitvi nekega britanskega vojaškega sodišča usmrčen na vislicah. Sigbert Ramsauer bi moral do konca svojega življenja v zapor, vendar je bil leta 1956 pomiloščen⁵⁹.

Slika 5: Koncentracijsko taborišče Ljubelj

V dneh po 5. maju 1945 se je proti Ljubelju poleg nemških in kvizlinških enot valila tudi velika množica civilnega kmečkega prebivalstva, ki je bilo v glavnem zapeljano od domobranske propagande, češ da partizani vsakogar ubijejo. Cesta proti Ljubelju je bila nabito polna avtomobilov, tovornjakov, konjskih in volovskih vpreg, naloženih z raznimi potrebščinami. Kolone so se počasi pomikale po strmi cesti skozi predor na Koroško⁶⁰.

Kljub ukazu Heinricha Himmlerja, da pobijejo vse ujetnike v nemških taboriščih, poveljnik Winkler tega ni izvršil. Na dan osvoboditve je bilo na Ljubelju še 1039 internirancev. Mnogi Francozi in Poljaki so se pridružili slovenskim partizanom in organizirali

59 Prav tam.

60 Prav tam.

(29)

21

brigadi "Liberte" in "Stary". Izkazali so se v zaključnih operacijah druge svetovne vojne na naših tleh⁶¹.

3. 9 TRŽI Č PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Tržič je bil osvobojen med zadnjimi kraji v Sloveniji. Ustanovili so narodni mestni odbor OF Tržič in mestni narodnoosvobodilni odbor Tržič. Organizacijsko so spadali pod okraj Tržič - Brezje vsi kraji sedanje občine Tržič in vasi Brezje z okolico, Duplje in Golnik. Obnovili so železniški promet, začeli so z odstranjevanjem min v okolici. Obnavljati so začeli uničene tovarne in stroje⁶².

Izvedli so nacionalizacijo podjetij, število zaposlenih je naraščalo,delavci so začeli pridobivati nove kvalifikacije. Predilnica in tkalnica Tržič je zgradila dva nova bloka za delavce, tovarna Runo je modernizirala svoje obrate, v tovarni kos in srpov so povečali proizvodnjo. Tovarna lesne lepenke je izpolnila svoje plane, razširili so se tudi manjši obrati⁶³.

Zaposlitev tržiškega delavstva se je razdeljevala po posameznih vejah proizvodnje.

Tabela 1⁶⁴:

Stroka Moški Ženske Skupaj

Kovinska industrija 204 58 262

Lesna industrija 151 79 230

Proizvodnja lesovine in lepenke 47 56 103

Tekstilna industrija 518 1018 1536

Industrija usnja in obutve 597 642 1239

Skupaj 1517 1853 3370

Leta 1965 je bilo na območju občine 8 osnovnih šol, od tega 3 osemletke in 5 podružnic⁶⁵. Zdravstveni dom so začeli graditi v juniju 1960 ter ga slovesno odprli 1. maja 1962⁶⁶.

61 Prav tam.

62 J. Rakovec in E. Roblek, Tržič 1945‒1945, str. 12‒14.

64 Ivan Mohorič, Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču (dalje: I. Mohorič, Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti), Turistično društvo Tržič, Tržič 1965, str. 380.

65 J. Rakovec in E. Roblek, Tržič 1945‒1945, str. 33.

(30)

22

Na področju socialnega varstva so delovale tri ustanove: otroški vrtec, dijaški dom in dom oskrbovancev. Otroški vrtec za predšolske otroke je bil nameščen v nekdanjem Radetzkyjevem gradu in je imel prostora za 130 otrok⁶⁷.

3. 10 GOSPODARSKI RAZVOJ TRŽI Č A

Valvasor v svoji II. knjigi, kjer opisuje topografijo Kranjske, pravi, da je v Tržiču mnogo voznikov, ki prevažajo železo na vozeh čez Ljubelj in po drugih poteh. V Tržiču se izdela mnogo rdečega in črnega kordovana ter mnogi se preživljajo s tem, da izvažajo kordovansko usnje v tuje dežele. Kovačev ni malo in izdelujejo različno železno blago, bakrene kotle in okovje, pa tudi puškine cevi in podobno⁶⁸.

Cehovske organizacije so postale del zgodovine rokodelstva v vseh krajih, kjer so cehi obstajali. Posebno pomemben je njihov pomen v Tržiču, kjer je bilo šest cehovskih organizacij oziroma bratovščin⁶⁹.

Pomembne so postale naslednje obrti: krojaštvo, čevljarstvo, ključavničarstvo, sodarstvo, nogavičarstvo, pekovska in mesarska obrt. Vsi, razen nogavičarjev, so bili organizirani v cehe⁷⁰.

Po dominalnih spisih, ki vsebujejo imena vseh aktivnih obrtnikov ter pridobninsko davčno oceno, je kazal kataster tržiškega obrtništva ter pridobninsko davčno oceno tržiškega obrtništva leta 1756 naslednjo sliko:

66 I. Mohorič, Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti, str. 379.

70 Ur. Milan Orožen Adamič, Drago Perko in Drago Kladnik, Krajevni leksikon Slovenije (dalje: M.

Orožen Adamič idr., Krajevni leksikon), DZS, Ljubljana 1995, str. 386.

(31)

23 Tabela 2⁷¹:

1 trgovec z železom 4 kramarji

10 točilnic 39 nogavičarjev

15 usnjarjev 3 ključavničarji

6 pekov 1 brivec

2 milarja 8 kovačev kos

3 sodarji 6 čevljarjev

3 podkovski kovači 2 mizarja

3 barvarji 1 kolar

7 krojačev 1 izdelovalec odej

5 mesarjev 3 trgovci z volno

2 steklarja 1 pivovar

1 tesar 1 kamnosek

1 trgovec z železom in medom

Po političnih reformah leta 1848 in spremenjenih gospodarskih razmerah, ki so nastale z razvojem železnic, se je vedno bolj čutilo, da določbe obrtnih predpisov ne ustrezajo več duhu časa in potrebam gospodarstva⁷².

Cehi so bili že pod francosko upravo ukinjeni in leta 1859 z zakonom razpuščeni⁷³.

Leta 1870, ko je na tržiškem gradu gospodoval še mladi knez Sulkowsky, je bilo v Tržiču 25 protokoliranih firm, med njimi 10 usnjarjev, 5 kosarnic, 3 jeklarne in 3 trgovski obrati, 2 barvarni in 1 nogavičar⁷⁴.

Tržič je imel ob koncu preteklega 19. stoletja 4 letne sejme: 20. marca, 16. maja, 4. oktobra in 30. novembra na podlagi privilegija cesarja Ferdinanda⁷⁵.

72 Prav tam.

75 Prav tam.

(32)

24

Tržič je v zadnji četrtini 19. stoletja prizadela kriza v fužinarstvu, vendar so se podjetniki kmalu preusmerili v nove panoge, ki so nato zaznamovale razvoj mesta v 20. stoletju.

Lastnica fužin KID je v Tržič pripeljala tuje podjetnike, ki so odkupili opuščene železarske obrate in odpirali nova podjetja. Leta 1885 sta bili tako ustanovljeni podjetji Bombažna predilnica in tkalnica ter Tovarna lesnih lepenk. Obe sta svoje izdelke prodajali tudi na tujih trgih. Tekstilna tovarna, kjer sta bila glavna družabnika Švicar iz Trsta Edmund Glanzmann in avstrijski podjetnik Andrej Gassner, je sicer v širšem obsegu začela delovati šele konec 19.

stoletja, potem ko so bile leta 1894 zgrajene nove stavbe in so modernizirali proizvodnjo.

Tržič je tako postal eden od centrov tekstilne industrije⁷⁶.

Kranjska industrijska družba je ukinila jeklarstvo v Tržiču. Morali so izkoristiti tržiške naprave za uvedbo nove industrijske veje – fabrikacijske lepenke za izvoz. Charles Moline je ustanovil tovarno lepenke na Slapu pri Tržiču okoli leta 1890⁷⁷.

Od starih kovačev kos, srpov in orodja sta se uspešno obdržali podjetji družin Ahačič in Globočnik, ki sta obratovali vse do druge svetovne vojne. Tržič je imel tudi tradicijo usnjarstva in čevljarstva, katerih proizvodnja se je konec 19. stoletja postopno začela industrializirati. Domači usnjarski podjetnik Karl B. Mally je širil in posodabljal usnjarske delavnice ter povečeval proizvodnjo. Tudi delo številnih čevljarjev je počasi zamenjevala serijska proizvodnja. Mally je v družabništvu s Kristjanom Dembergerjem leta 1884 odprl tovarno čevljev, pozneje pa je s proizvodnjo začel tudi Julij Goeken. Tržič je bil torej pred prvo svetovno vojno tretji najpomembnejši industrijski center na Kranjskem. Podjetja v Tržiču so bila večinoma v rokah tujih podjetnikov in tudi mestna politika je vseskozi veljala za nemško usmerjeno. Usnjarsko sušilnico Mallyjeve Tovarne usnja Tržič je podjetnik dogradil ob Mošeniku leta 1904. Prva tovarna čevljev je nastala 1874, Peter Kozina je začel izdelovati čevlje že leta 1906, kasneje je odprl tovarno⁷⁸.

Tovarna Peko je bila največja domača tovarna za izdelovanje čevljev v Jugoslaviji. Poslopje je bilo zgrajeno že leta 1911, do leta 1925 pa povečano. Do leta 1928 je tovarna obratovala pod imenom Peter Kozina&Co., nato pa pod sedanjim imenom Peko.

76 O gospodarskem razvoju Tržiča: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&region=2&id=878 (20. 5. 2012).

78 M. Orožen Adamič idr., Krajevni leksikon, str. 286.

(33)

25

Slika 6: Tovarna Peko

Tovarno finega pohištva je v Tržiču v majhni delavnici ustanovil Alfred Aman okoli leta 1918. Do leta 1924 je že tako napredoval, da je strojne naprave postavil v dve nadstropji, uredil je mizarske delavnice. Zaposloval je 30 ljudi. Leta 1960 se je nato podjetje združilo z Lesno industrijsko žago ter Mizarno in Zabojarno v Tržiču. Podjetje je začelo delovati pod novim imenom, Združena lesna industrija Tržič, okrajšano ZLIT⁷⁹.

Med vojnama sta poleg manjših obratov in zadruge Runo delovali zlasti predilnica in Peko, po 2. svetovni vojni pa še Združena lesna industrija Tržič, Tovarna kos in srpov, Tržiška industrija kovinske opreme in Tovarna usnjene konfekcije⁸⁰.

(34)

26

Slika 7: Tržič‒ Tovarna lesene lepenke in papirnica Charles Moline. Razglednica je bila odposlana leta 1910

Slika 8: Tovarna Peko

(35)

27

Slika 9: Bombažna predilnica in tkalnica

Nemška večina pod Avstrijo ni kazala zanimanja, da bi se tržiški trg povzdignil na stopnjo mesta, kakor bi ustrezalo pomenu naselja in njegovemu razvoju v primeru z drugimi mesti na Kranjskem. Do tega je prišlo šele po vojni. Po obisku regenta Aleksandra leta 1920 je bila soglasna želja in spontana zahteva Tržičanov, da bi se jim podelile mestne pravice, ki so mu glede na produktivnost in gospodarski pomen že davno pripadle. Za povzdignjenje Tržiča v mesto je govoril izrazit industrijski značaj Tržiča, njegovo zunanje mestno obeležje, urejeno komunalno gospodarstvo in administracija, njegova prometna pomembnost, predvsem pa močan porast prebivalstva v novi državi⁸¹.

(36)

28

4 KULTURNOZGODOVINSKI SPOMENIKI TRŽI Č A

4.1 STARO MESTNO JEDRO

V 14. stoletju je bil Tržič naseljen z domačimi in tujimi naseljenci – njihovo navzočnost dokazuje pravilna kolonizacijska razdelitev zemljišča na obeh straneh skozi naselje potekajoče ceste, sedanjega Trga svobode. Tega so poleg lesenih hiš obrobljale tudi zidane stavbe na primer Mallyjev dvorec⁸².

Staro mestno jedro Tržiča je od leta 1985 zavarovano kot kulturni in zgodovinski spomenik.

Stavbe s srednjeveškim tlorisom z delavnico, skladiščem in prehodno vežo v pritličju so po požaru leta 1811 ohranile klasicistično oblikovano zaporedje pročelij. Vse stavbe pa imajo tudi nekaj drugih skupnih značilnosti, ki so se ohranile po obnovi mesta:

– portali, okrašeni z rozetami, letnico izdelave, začetnicami hišnega gospodarja in

božjim očesom, v katerem je hišna številka ter okenski okvirji iz zelenega peraškega kamna;

– kovana železna polkna, okenske mreže in vrata, ki so preprečevala, da bi se v primeru ponovnega požara ogenj razširil po mestu;

‒ "firbec" okno (edino še ohranjeno je na Koroški cesti št. 1); skozi takšno okno so tržiške gospe ali "fraue" imele pregled nad dogajanjem na ulici, ne da bi se jim bilo treba skloniti skozi okno;

Slika 10: "Firbc" okno na Glavnem trgu (Foto: L. Stritih)

(37)

29

– sušilne odprtine na strehi – za sušenje kož, platna in nogavic;

– obcestni kamni, imenovani "opestniki" po pestu na kolesu voza, ki se je zadel v obcestni kamen in se tako niso poškodovale hiše oziroma fasade. Stavbe v starem mestu jedru so zanimive tudi zaradi ljudi, ki so v njih prebivali, in zaradi arhitekturnih značilnosti⁸³.

Slika 11: Obcestni kamni, imenovani "opestniki" (Foto: L. Stritih)

Pilastri, zidci, strešni venci, štukirani okenski okviri, arkadni hodniki, predvsem pa številni portali iz zelenega tufa, delo Kocijančičeve kamnoseške delavnice na Črnivcu, so obogatili zunanjo in notranjo podobo meščanskih hiš⁸⁴.

83 O mestnem jedru Tržiča: http://www.trzic.si/dokumenti/zlozenke/plan.pdf (17. 5. 2012).

(38)

30

4. 2. NEKDANJA LAVI Č KOVA LEKARNA

Leta 1911 je Bohuslav Lavička kupil lekarno in hišo od Aleksandra Robleka v Tržiču in tudi ostal v Tržiču. Nemci so ga ubili kot talca leta 1942 v Kovorju. Bil je odličen lekarnar, tehnolog, farmacevt in zdravnik. Po drugi svetovni vojni je prevzel lekarno v Tržiču njegov sin Zdenko Lavička. Leta 1949 so lekarne podržavili.

Lavičkova hiša v Tržiču še stoji na Predilniški cesti št. 2. Nima spominskega obeležja na tako velikega Tržičana, ki je prišel iz Češke in dal velik pečat farmaciji in medicini v slovenskem in svetovnem merilu. Družba Lek je Lavičkovo zbirko odkupila od njegovih potomcev in jo leta 1986 v obliki muzejske postavitve v centralni poslovni stavbi v Ljubljani ponudila na ogled javnosti⁸⁵.

4. 3 MALLYJEVA HIŠA

Mallyjeva hiša stoji na začetku glavne ulice v starem mestnem jedru, in sicer na Trgu svobode št. 5. Spada v skupino meščanskih-plemiških dvorcev, renesančni portal z letnico 1618 pa kaže bogato poznogotsko in renesančno obdobje mesta⁸⁶.

Vanjo stopamo skozi oblikovno zelo različne renesančne vhode. Dvoriščna stran z arkadnim hodnikom kot tudi značilna klasicistična členjenost fasade sta posledica prezidav leta 1811.

Zanimivo je tudi ostrešje, ki ga opazimo tudi pri mnogih drugih hišah v Tržiču. Prirejeno je za sušenje kož in kaže na usnjarsko tradicijo lastnikov Mallyjev⁸⁷.

85 Lekarnar Lavička: http://www.genspot.com/blog-20289/lavickova-lekarna-kulturni-drzavni- spomenik.aspx (21. 5. 2012).

86 Mallyjeva hiša: http://sl.wikipedia.org/wiki/Tr%C5%BEi%C4%8D (21. 5. 2012).

87 C. Avguštin, Tržič in okolica, str. 13.

(39)

31

Slika 12: Mallyjeva hiša na začetku glavne ulice (Foto: L. Stritih)

4. 4 ZGORNJA KAJŽA

Stoji ob potoku Mošenik. V 19. stoletju jo je dal povečati Gašper Pollak. V njej je uredil barvarno in tovarno kotenine. V klasicistično oblikovani stavbi so urejene zbirke Tržiškega muzeja, ki ponazarjajo tehniški in kulturnozgodovinski razvoj Tržiča⁸⁸.

Ima razčlenjeno fasado s kovanimi polkni, na strehi so sušilne odprtine, kjer so sušili lan. V prvem nadstropju je bivalni del, v drugem reprezentančni, v katerem izstopa ornamentno in figuralno poslikan meščanski salon iz sredine 19. stoletja⁸⁹.

88 Enciklopedija Slovenije (dalje: Enciklopedija Slovenije), Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str.

253.

89 O Zgornji kajži: http://sl.wikipedia.org/wiki/Tr%C5%BEi%C4%8D (21. 5. 2012).