UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
JUMA VALENČAK
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Študijski program: LIKOVNA PEDAGOGIKA
Mladostnik kot igralec, kostumograf, scenograf in lutkar DIPLOMSKO DELO
Mentorica: doc. dr. Beatriz Gabriela Tomšič Čerkez Kandidatka: Juma Valenčak
Ljubljana, junij, 2016
POVZETEK
POVZETEK
V teoretičnem delu diplomske naloge sem opisala pomen in cilje gledališke vzgoje v vzgojno-izobraževalnem sistemu in nekatere probleme, ki se pojavijo pri njenem izvajanju.
Opisala sem postopek načrtovanja gledališkega projekta Moja pravljica, pri čemer sem izpostavila idejno in finančno plat projekta, kakor tudi sodelovanje z različnimi pravnimi osebami, ki so pripomogle k realizaciji.
V praktičnem delu sem najprej izpostavila gledališko produkcijo kot produkt medpredmetnih povezav likovne umetnosti, slovenščine ter tehnike in tehnologije. V nadaljevanju sem se osredotočila na konkretno realizacijo gledališkega projekta, ki smo ga z mladostniki izvedli v obdobju štirih mesecev, od februarja do junija 2015, v sodelovanju s prof. Petro Hribernik. Delo je potekalo dvakrat tedensko po dve polni uri. Razložila sem najpomembnejše pojme v zvezi z gledališčem, kostumografijo, scenografijo in lutkarstvom, čemur sledijo podrobni načrti in opisi dela mladostnikov pri omenjenem projektu.
Diplomsko delo sem zaključila s predstavitvijo lastnega dela na področju kostumografije in evalvacijo projekta.
Ključne besede: likovna umetnost, kostumografija, scenografija, lutkarstvo, medpredmetna povezava med likovno umetnostjo, slovenščino ter tehniko in tehnologijo
ABSTRACT
In the theoretical part, the importance and objectives of theatrical education in the
educational system and some of the problems that arise in its implementation are described.
The process of planning the theatre project My fairy tale is presented, where the conceptual and financial aspects of the project, as well as cooperation with different legal entities, which have contributed to the project’s realization are stressed.
In the practical part, at first the focus is on the theatre production as a cross-curricular product of art, Slovenian language and engineering and technology. Then the focus shifts to the actual theatre project, which was carried out with adolescents during a period of four months, from February to June 2015, in collaboration with teacher Petra Hribernik. The work was scheduled twice a week for two full hours. In the thesis, the most important concepts in relation to theatre, costume design, set design and puppetry are explained, followed by detailed plans and descriptions of youth employment in the project.
The thesis is concluded with the presentation of the participant’s work in costume design and an evaluation of the project.
Keywords: art, costume design, scenography, puppetry, cross-curricular connection of art, Slovenian language, and engineering and technology
KAZALO VSEBINE
POVZETEK ... 1
KAZALO VSEBINE ... 4
UVOD ... 6
I. TEORETIČNI DEL ... 7
1. GLEDALIŠKA VZGOJA ... 7
1.1 DRAMSKI KROŽKI ... 9
1.2 CILJI IN KORISTI GLEDALIŠKE VZGOJE ... 10
1.3 POTEK DELA V DRAMSKIH KROŽKIH ... 11
1.4 (NE)USPOSOBLJENI PEDAGOGI ... 12
2. GLEDALIŠKI PROJEKT: MOJA PRAVLJICA ... 15
2.1 IZ NIČ JE NASTALO NEKAJ ... 15
2.2 VSE SE JE ZAČELO PRI SCENARIJU ... 15
2.3 AVTORSKE PRAVICE ... 15
3. FINANCIRANJE PROJEKTA ... 18
3.1 SOFINANCIRANJE UMETNIŠKIH PROJEKTOV MESTNE OBČINE VELENJE ZA LETO 2015 IN SOFINANCIRANJE JAVNEGA SKLADA RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ... 18
4. EKIPA IN PROSTOR ... 19
4.1 SODELOVANJE Z VELENJSKO OSNOVNO ŠOLO, KD GLEDALIŠČEM VELENJE, MULTIMEDIJSKIM CENTROM KUNIGUNDA VELENJE, FESTIVALOM VELENJE IN MLADINSKIM CENTROM VELENJE ... 19
4.1.1 PRIJAVNICA ZA SODELOVANJE PRI PREDSTAVI MOJA PRAVLJICA ... 21
II. PRAKTIČNI DEL ... 22
5. GLEDALIŠKA PRODUKCIJA KOT PRODUKT MEDPREDMETNIH POVEZAV ... 22
5.1. MEDPREDMETNA POVEZAVA SLOVENŠČINE, LIKOVNE UMETNOSTI TER TEHNIKE IN TEHNOLOGIJE ... 24
5.1.1. PREDMET: SLOVENŠČINA ... 24
5.1.2. PREDMET: LIKOVNA UMETNOST ... 24
5.1.3. PREDMET: TEHNIKA IN TEHNOLOGIJA ... 26
6. MLADOSTNIK – IGRALEC, KOSTUMOGRAF, SCENOGRAF IN LUTKAR ... 27
6.1. PREDVIDEN ČASOVNI OKVIR PROJEKTA ... 27
6.2. REALIZACIJA PROJEKTA ... 28
6.3. SREČANJE S SCENARIJEM, RAZDELITEV VLOG IN BRALNE VAJE ... 28
6.4. KAJ VSE SESTAVLJA GLEDALIŠČE ... 30
7. KOSTUMOGRAFIJA: OD POJMA IN SKICE DO KOSTUMA ... 31
7.1. KAJ JE KOSTUM IN KDO JE KOSTUMOGRAF? ... 31
7.2. RISANJE SKIC ZA KOSTUMOGRAFIJO PREDSTAVE ... 32
7.3. KOSTUMSKE SKICE, KI SO JIH IZDELALI UDELEŽENCI DELAVNIC ... 34
8. SCENOGRAFIJA: OD POJMA DO OBJEKTA ... 40
8.1. KAJ JE SCENA IN KDO JE SCENOGRAF? ... 40
8.2. SCENSKE SKICE, KI SO JIH IZDELALI UDELEŽENCI PROJEKTA ... 42
9. LUTKARSTVO: OD POJMA IN SKICE DO ANIMACIJE ... 44
9.1. POMEN LUTK V OTROKOVEM ŽIVLJENJU ... 44
9.2. KAJ JE LUTKA IN KDO JE LUTKOVNI IGRALEC? ... 44
9.3. VRSTE LUTKOVNIH TEHNIK: ... 45
9.4. OTROŠKA RISBA, KOT IZHODIŠČE ZA IZDELAVO LUTKE ... 46
10. OBLIKOVANJE IN IZDELAVA KOSTUMOV, LUTK IN SCENE ZA PREDSTAVO MOJA PRAVLJICA – NAČRTI IN RAZLAGA ZA PRAKTIČNO DELO ... 47
10.1 IZDELAVA KROJEV PO PREDLOGAH IZ ŠIVILJSKIH REVIJ ... 47
10.2 ROJ ČEBEL: MATERIAL IN NAČRT ZA IZDELAVO ROČNE LUTKE IN KOSTUMA ... 49
10.2.1 POTEK IZDELAVE ROČNE LUTKE -‐ ROJ ČEBEL ... 50
10.2.3 POTEK IZDELAVE ČEBELE ... 54
10.2.4 POTEK IZDELAVE KOSTUMA ZA ROJ ČEBEL ... 56
10.2.5 IZDELAVA NAGLAVNIH TIPALK V OBLIKI ČEBEL ... 57
10.3 SRAKA: MATERIAL IN NAČRT ZA IZDELAVO ROČNE LUTKE IN KOSTUMA ... 58
10.3.1 IZDELAVA ROČNE LUTKE ... 58
10.3.2 MATERIAL IN IZDELAVA KLJUNA ... 62
10.3.3 IZDELAVA PERNATE KAPE ... 64
10.3.4 IZDELAVA KOSTUMA ZA SRAKO ... 64
10.3.5 IZDELAVA PRSNEGA DELA ... 70
10.4 TRIJE PRAŠIČKI: MATERIAL IN NAČRT ZA IZDELAVO KOSTUMA ... 74
10.4.1 IZDELAVA NOSU ... 75
10.4.2 IZDELAVA PRAŠIČKOVE KAPE ... 77
10.4.3 IZDELAVA HLAČ NA NARAMNICE ... 81
10.5 MATERIAL IN IZDELAVA KOSTUMA ZA VLOGO VOLKA ... 84
10.5.1 IZDELAVA KLOBUKA, UŠES IN HLAČ ... 84
10.6 MATERIAL IN IZDELAVA KOSTUMA ZA MUCO COPATARICO ... 86
10.6.1 IZDELAVA MAČJIH UŠES ... 86
10.6.2 IZDELAVA PREDPASNIKA ... 87
10.6.3 IZDELAVA TUNIKE ZA MUCO COPATARICO ... 88
10.6.4 KRZNENI DEL ZA ZAPESTJE ... 88
10.7 MATERIAL IN IZDELAVA KOSTUMA ZA RDEČO KAPICO – KATICO ... 89
10.7.1 IZDELAVA BREZROKAVNIKA ... 89
10.7.2 IZDELAVA OGRINJALA S KAPUCO ... 89
10.8 MATERIAL IN IZDELAVA ROČNE LUTKE-‐ ČEBELA ... 93
10.8.1 OBLIKOVANJE IN IZDELAVA ČEBELJE GLAVE IN TRUPA ... 93
10.9 MATERIAL IN IZDELAVA NAPRSTNE LUTKE-‐ MIŠKA ... 97
10.10 OBLIKOVANJE IN IZDELAVA SCENSKIH ELEMENTOV ... 99
10.10.1 IZDELAVA VISEČEGA ČEBELJEGA PANJA ... 99
10.10.2 IZDELAVA GRMA S STOJIŠČEM ... 100
10.10.3 IZDELAVA LISTNATIH ZAVES ... 101
11. LASTNO DELO NA PODROČJU KOSTUMOGRAFIJE ... 102
12. FOTOGRAFIJE S PREMIERE GLEDALIŠKE PREDSTAVE MOJA PRAVLJICA ... 108
13. ZAKLJUČEK ... 109
14. LITERATURA IN VIRI ... 110
UVOD
Ko sem se prvič srečala z delom v amaterskem gledališču kot igralka v predstavi Enkrat na teden, ki ga je leta 2011 uprizorilo Kulturno društvo Gledališče Velenje pod vodstvom režiserja Karla Čretnika, si nisem mislila, da me bo ta začetek popeljal do večletnega sodelovanja z gledališčem na področju oblikovanja kostumov. Po lastnih izkušnjah lahko rečem, da se najboljše stvari včasih zgodijo nepričakovano in prav moja gledališka izkušnja me je spodbudila, da ustvarim projekt, katerega posledice bi lahko posameznika spremljale skozi njegovo celotno ustvarjalno življenje.
Rodila se je ideja o projektu, v katerega bi bili vključeni osnovnošolski otroci, ki bi za predstavo izdelali lastne kostume.
Ker pa samo kostumi še ne pomenijo gledališke predstave, sem morala začetno idejo razširiti na načrtovanje celotne produkcije, v katero bi bilo vključeno večje število posameznikov, društev, zavodov in tudi občina Velenje. Projekt se je rodil iz želje po drugačnem pristopu k ustvarjalnosti, kot so je bili otroci deležni do sedaj.
Verjamem, da so mladi tisti, ki jim je potrebno predstaviti širok razpon ustvarjalnosti, pa naj bo to glasba, igra, likovna ali katera druga umetnost, saj njihova življenjska pot še ni začrtana, pred njimi pa so odločitve, ki bodo trajno zaznamovale njihova življenja in prav mogoče je, da predstavljajo tovrstni projekti pomembna križišča tako v smislu poklicne usmeritve, kot kvalitete življenja nasploh.
I. TEORETIČNI DEL 1. GLEDALIŠKA VZGOJA
V vsakem izmed nas se kdaj porodi želja, da bi bili nekdo drug, čeprav si velikokrat to neradi priznamo. Gledališka umetnost pa nam daje prav to možnost. Gledališka vzgoja predstavlja eno izmed najučinkovitejših načinov prepoznavanja talentov vpletenih, saj je do predstave dolg proces, ki je za prepoznavanje neprecenljiv. Ta umetnost združuje najrazličnejša umetniška izrazila in zmanjšuje posameznikovo stresno izpostavljanje. Združuje elemente kot so gib, glasba, ples, smisel za čas in prostor, likovno občutljivost, tehnične spretnosti ...
(Majaron, 2014)
Vsem je znano, da v osnovnih šolah učitelji organizirajo dramske krožke, ki pa so del obšolskih dejavnosti in ne spadajo v okvir rednega pouka. Vprašanje, ki se mi je najprej postavilo je bilo, ali sem za takšno nalogo sploh usposobljena.
Moje začetne občutke najbolje povzame D. Ahačič, ki v svoji sklepni besedi zapiše: “Vemo, da bo marsikdo, ko bo prebral to knjigo malodušno zatarnal: “To je pri nas nemogoče! - To je mogoče čisto v redu, samo preveč zapleteno in zahtevno! Kje pa naj vzamemo čas? - Človek bi moral biti po vrh vsega še režiser, igralec in psiholog, da bi lahko ...” itd. ” (Ahačič D.
1969, str. 84)
Zanimivo se mi zdi, da naštete ovire niso daleč od resnic, s katerimi sem se soočila v začetni fazi načrtovanja projekta.
V čem je namen in smisel gledališča je vprašanje, ki ga na začetku knjige Mladina na odru zastavi Ahačičeva. Pravi, da se je gledališče, brž ko se je odreklo prvotne obrednosti in se začelo ukvarjati s problematiko človeške družbe in problemi človeka izoblikovalo v novo umetniško formo, ki je sledila novi vsebini. Z razreševanjem etičnih konfliktov in kritiko posameznika in družbe predstavlja gledališče najbolj etično izmed vseh umetnosti, ki v gledalcu sproža čustvene in miselne procese in jih sili, da se opredeljujejo in zavzemajo lastna stališča.
Kot drugo pomembno vprašanje navaja vprašanje: komu je gledališče namenjeno? Gledališče
različne probleme, s katerimi se je moralo spopasti, če je želelo ohraniti svoj prostor v sedanjosti. Razlogi za to so bili predvsem v družbenih spremembah in tehničnem razvoju. Ne glede na to, pa je bilo gledališče v vseh svojih obdobjih dojemljivo širokemu krogu občinstva, čeprav je bilo v obdobju do ekonomskega razcveta kapitalizma in socialnih sprememb v veliki večini nedostopno marsikateremu posamezniku. Šele po letu 1890 so se začele nekatere moderne socialne ideje izražati tudi v gledaliških prizadevanjih. (Ahačič, 1969)
Gledališče lahko obstaja edino v neposrednem stiku z občinstvom in v tem se najvidneje razlikuje od ostalih umetnostnih smeri. Gledališka umetnost nima kakšnega neposrednega pedagoškega učinka, ampak je njegov namen dosežen, če gledalca prevzame in v njem spodbudi razmišljanje in opredeljevanje. Naloga gledališča je v tem, da prispeva k notranjemu razvoju posameznika, oblikovanju družbene in človeške zavesti in ne, da bi gledalca držala v blaženi nevednosti in ga zasipavala s kičem.
Družbena vloga sodobnega gledališča pa terja tudi določeno kulturno formacijo občinstva.
Preko dramskih del gledališče posreduje trajne in nesprejemljive vrednote, ki dajejo smisel človeškemu življenju. Za razumevanje teh pa si gledališki ustvarjalci prizadevajo za tako imenovano pasivno vzgojo občinstva, ki jo dosežejo s svojim predstavami, prav tako pa za aktivno vzgojo, ki se kaže v vzpodbujanju in razvijanju amaterske gledališke dejavnosti.
Potrebno je povedati, da je z vzponom vloge režiserja kot vodje umetniške zamisli, njegove vloge tako v umetniških kot izraznih sredstvih, vnos njegovih gledaliških veščin in zavestnega igralskega oblikovanja ustvarilo velik razkorak med amaterskim in poklicnim gledališčem. Ta razkorak postaja ovira, saj vnaprej izključuje povezavo med njima. Ta povezava pa je pomembna na področju aktivne gledališke vzgoje, kjer si gledališče prizadeva k neposrednemu in čim širšemu učenju gledališke kulture. Vzgoja je toliko bolj učinkovita, če se prične zgodaj, zato se je gledališče pri svoji vzgoji usmerilo najbolj na otroka in mladostnika. V zgodovini družbena skrb za otroka še nikoli ni bila tako velika kot danes in stremi k vzgoji celovite človekove osebnosti.
Vzgoja na področju umetnost je lahko dragocen pripomoček, ki se ga sodobni pedagogi in psihologi poslužujejo pri lastnih metodah in prijemih, pri čemer je gledališka vzgoja ena izmed najkompleksnejših, saj se nanaša na umetnost, ki združuje veliko število umetniških disciplin: igro, deklamacijo, literaturo, ples, glasbo, umetnost barv in linij, plastike in prostora.
Z vključevanjem otrok v tako vzgojo je mogoče razvijati njihovo domišljijo, bogatiti estetski in etični čut, razvijati kolektivno delo, odgovornost, disciplino, razvijati veščine nastopanja, pravilne izgovorjave, razvijati njegov čut za opazovanje, čustveno dojemljivost, iznajdljivost in bogatiti njegov intimni notranji svet. (Ahačič, 1969)
Neposredni stik otroka z gledališčem je v veliki meri odvisen od odraslih, ki so najbolj vpeti v otrokov vsakdan in od njihovega gledališkega udejstvovanja. Odločilen vpliv na otrokovo poznejše gledališko sprejemanje predstavljajo v največji meri starši in učitelji, ki dajo otroku možnost udeležbe pri celotnem poteku gledališkega dogodka. Ustrezen odnos do gledališča je pomembnejši kot izčrpne teoretične razlage o gledališki umetnosti. Če želimo pri otrocih doseči trajnejše zanimanje za gledališko umetnost, moramo te v učno-vzgojni proces vključiti čim več. Sem spadajo tako igre vlog, improvizacija, lutkovne igre, risanje kostumov, izdelava lutk, zvočni učinki itd.
Postavlja se vprašanje, kako v šoli ustvariti “gledališko družino”, ki bo sposobna ustvariti predstavo in tako spodbujala gledališko recepcijo. Za sestavo takšne družine je potrebno v proces vključiti kar lepo število profesionalcev. V knjižici Mali gledališki vedež (1993) Z.
Zupančiča najdemo zanimive predloge, kako lahko ustvarimo gledališko družino v šoli.
Gledališko, dramaturško in igralsko mentorstvo prevzamejo učitelji slovenščine, za vizualno podobo predstave poskrbi učitelj likovnega pouka, učitelj glasbe prevzame zvočno podobo, učitelj tehničnega pouka mizarska dela itd. Vsi sodelujejo s svojimi znanji, talenti in spretnostmi. (Medved Udovič, 2000)
1.1 DRAMSKI KROŽKI
Morda se je moja želja po gledališču začela že v tretjem razredu osnovne šole, ko sem se vključila v takratni dramski krožek, ki ga je vodila naša razredničarka. Obdobje je sicer trajalo kratek čas, saj učitelji na predmetni stopnji niso organizirali tovrstne obšolske dejavnosti.
Prepričana pa sem, da je to na nek način pustilo v meni pozitiven odnos do tovrstne umetnosti. V obdobju srednje šole za takšne stvari ni bilo časa, ali pa je bila morda puberteta tista, ki me je odvrnila od javnega nastopanja. Leta kasneje se je na srečo pokazala priložnost, da se pridružim amaterskemu gledališču Velenje in to sem tudi storila.
Ahačičeva spregovori tudi o namenu in delu v dramskih krožkih. Pravi, da je delo v tovrstnih
kar pa je v nasprotju z enim osnovnih načel sodobne gledališke vzgoje, ki daje pedagoškim rezultatom prednost pred gledališkimi. Navaja tudi dejstvo, da daje tovrstna vzgoja možnost vključevanja vsakogar, ki izrazi veselje do igre. Brž, ko se pedagog odreče predhodnemu izboru učencev, si delo oteži, hkrati pa se v določeni meri odreče tudi gledališkim rezultatom in učinkom svojega dela. Pravi, da bi moral pedagog, ki se odloči za tovrstno delo z otroki najprej posredovati otrokom najosnovnejše gledališke pojme. (Ahačič, 1969)
V knjigi izpostavi tudi enega izmed prvih teoretikov in praktikov moderne gledališke vzgoje Chancerela, ki trdi, da bi morala biti otroška predstava vedno delo celoletnega truda in priporoča, da naj otrok nastopa samo v intimnem krogu znancev in vrstnikov, saj namen njegovega nastopa ni odobravanje odraslega občinstva. (Ahačič, 1969)
1.2 CILJI IN KORISTI GLEDALIŠKE VZGOJE
Gledališka vzgoja prav tako kot ostale umetnostne vzgoje stremi k razvijanju iznajdljivosti, domišljije, opazovalni čut in smisel za estetiko, bogati pa tudi notranje doživljanje. Posebnost tovrstne vzgoje je v tem, da je izvajalec hkrati tudi lastni instrument za dosego izraznih ciljev.
Pomembno je izpostaviti tudi, da se otrok pri tovrstnem ustvarjanju navaja na naravno telesno izraznost in sproščenost, pri čemer obvladuje in premaguje tudi tremo. Tovrstne dejavnosti lahko zadržanim otrokom pomagajo do boljših učnih uspehov. Pomemben vidik je tudi spodbujanje smiselnega in naravnega odrskega jezika, ki predstavlja pot do postopnega sprejemanja knjižnega jezika kot svoje naravne govorice, s katero se je zmožen izražati doživeto in ne izumetničeno, mehanično in šolsko naučeno. Ahačičeva navaja tudi njen mentalno higienski vidik. Pravi, da se je v tedanje dramske krožke ljubljanskega Pionirskega doma priključil velik procent otrok in mladostnikov iz socialno šibkejših družin in družin ločenih staršev in dodaja, da je razlago mogoče iskati v tem, da nudi gledališka dejavnost tovrstnim mladostnikom (...) “neko zatočišče in začasni umik iz vsakdanjosti” (...) (Ahačič, 1977, str. 38). Izpostavi tudi potrebo mladostnikov po uveljavljanju, ki jo lahko gledališka vzgoja uspešno zadosti, če je oseba dovolj zgodaj, sistematično in več let vključena v dramsko umetnost. Pravi, da (...) “uspešno zadošča tej potrebi, ki mladostnika pogosto zavaja v razne deviacije, če ni pravočasno našel možnosti, da bi jo pozitivno usmeril.” (Ahačič, 1977, str. 39).
Smisel gledališke dejavnosti, kjer se gledališki vidik povezuje s pedagoškim, so predvsem njeni vzgojni rezultati, ki dajejo smisel njenemu obstoju kot so:
• spodbujanje iznajdljivosti, vedoželjnosti in razvijanje predstavnega in opazovalnega čuta
• razvijanje spontanosti in sproščenosti
• navajanje na odgovornost, samodisciplino in oblikovanje skupinskega
• urjenje samozavestnega in obvladanega nastopa
• zboljševanje izgovorjave, tekočega izražanja, naravnega in smiselnega govorjenja knjižnega jezika
• oblikovanje kulturnih navad, ostrenje čutne in čustvene zaznave
• navajanje k širšemu razumevanju človeka in prispevanje k oblikovanju osebnosti (Ahačič, 1977) 1.3 POTEK DELA V DRAMSKIH KROŽKIH
Ko sem začela z načrtovanjem projekta gledaliških delavnic, sem se soočila z mnogimi vprašanji o poteku dela, številom udeležencev, pogostosti in dolžini vaj, razporeditvijo med ustvarjalnim delom na področju kostumov in scene ter delom z besedilom. Soočila sem se z vprašanji: “Koliko časa bodo otroci potrebovali, da usvojijo besedilo? Koliko časa bodo potrebovali od skice kostuma do končnega izdelka? Ali bodo sposobni poleg obvladovanja in razumevanja besedila animirati tudi lutko? Kakšno je njihovo predhodno znanje na področju šivanja oblačil? Koliko jih bo na sredini vaj obupalo? Ali bodo lahko sodelovali v skupini brez večjih konfliktov in se zavedali odgovornosti drug do drugega? Ali sploh vedo, v kaj se spuščajo? ...”
Nekje na sredini priprav na projekt sem se začela zavedati, da so bile moje skrbi glede izbora pravega besedila, pridobitve finančne podpore, prostora za izvajanje tovrstnega projekta, tiskanja gledaliških listov itd. le majhen del celotne zgodbe, ki je sledila.
Ahačičeva v poglavju o delu v dramskih krožkih priporoča delo v skupini desetih do petnajstih učencev, ki naj se dobivajo enkrat do dvakrat na teden po uro in pol. (Ahačič, 1969) Ko sva z mentorico na področju igre in režiserko predstave Petro Hribernik razmišljali o teh številkah, sva prišli do enakega zaključka. Obe sva se strinjali, da lahko število, ki bi preseglo deset udeležencev, povzroči preveliko obremenitev mentorja na področju dela z besedilom, kot tudi pri oblikovanju in izdelavi kostumografije in scene, saj sva se obe zavedali, da se
Kasneje se je ta odločitev izkazala za pravilno, saj smo morali zaradi pomanjkanja znanja na področju praktičnega dela pri izdelavi kostumov in lutk skupino razdeliti še na manjše skupine po tri udeležence.
Seveda pa se mi je poleg teh vprašanj porajalo zame tudi eno najpomembnejših: “Ali sem dovolj usposobljena za vodenje takšnega projekta?”
1.4 (NE)USPOSOBLJENI PEDAGOGI
Razlog, da sem k sodelovanju povabila Petro Hribernik, profesorico angleškega jezika in pedagogike ter dolgoletno članico Gledališča Velenje, je bila logična poteza, saj sama menim, da je moje znanje na področju gledališke vzgoje pomanjkljivo. Menim, da sama nisem dovolj izkušena in usposobljena na področju režije in usmerjanja mladine na področju gledališke vzgoje. Ahačičeva govori o tej temi kot o konstantni problematiki v smislu pomanjkanja gledališkega šolanja. Pravi, da je izobrazba na tem področju možna le na akademiji.
“Naše šole (razen poklicne gledališke akademije) od osnovnih do visokih ne dajejo o gledališkem uprizarjanju nobene osnovne izobrazbe in vednosti, kaj šele, da bi v okviru rednega pouka dajale kakšno možnost za to, da bi učenci, tako kot se preizkušajo v literarnem, likovnem ali glasbenem izrazu, lahko praktično preizkušali tudi svojo psihofizično igralsko izraznost, ki v večji meri kot katerakoli druga otroka telesno in duševno razgibava ter v njem razvija sproščeno, ustvarjalno osebnost.” (Ahačič, 1977, str. 27)
Verjetno si ni mogoče predstavljati, da bi pevskemu zboru dodelili zborovodjo, ki sicer verjame v pedagoško vrednost glasbe, poleg tega pa je brez vsake glasbene izobrazbe? Na področju gledališke vzgoje pri nas pa se dogaja prav to. V državah, kjer se je gledališka vzgoja že zakoreninila se zavedajo, da je zanjo potrebno ustrezno strokovno znanje. Režiserji pedagogi se večinoma izobražujejo na filozofskih in ne na gledaliških fakultetah in lahko rečemo, da ta povezava gotovo ni naključna, saj so verjetno glavni vzroki za to v različnih namenih in ciljih dela gledališkega režiserja in režiserja-pedagoga. Pri nas še nimamo ustanove za tovrstno izobraževanje a zaradi tega ni smiselno s tovrstnim delom prenehati.
Pomembno je, da se tisti, ki se želi s tovrstnim delom ukvarjati, svoje znanje nadgradi.
(Ahačič, 1969)
Kot pedagogi, ki jim takšno delo predstavlja nove izzive, se lahko pridružimo številnim neformalnim načinom izobraževanja in delavnicam, ki jih na to temo prirejajo različne
organizacije po Sloveniji. Ena takšnih je Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, ki vsako leto organizira izobraževanja na temo gledališke, lutkovne, likovne, literarne, glasbene, plesne in filmske umetnosti, ki jo vodijo priznani ustvarjalci iz različnih področji. (http://www.jskd.si/organizacija/uvod_organizacija.htm)
Če se vrnem na začetni stavek poglavja, lahko rečem, da je bila moja odločitev za sodelovanje s profesorico Hribernik pravilna, saj je s svojimi dosedanjimi izkušnjami na področju režije gledaliških predstav za otroke in igranja odlično usmerjala otroke od prvega srečanja z besedilom, preko različnih tehnik govornih in gibalnih vaj, ki jih je velikokrat združila s skupinskimi igrami, do zaključka gledališke projekta. Kot pedagoginja in jezikoslovka je mladostnike uspešno vodila skozi besedilo, jih usmerjala pri razumevanju in interpretaciji le tega. Velik pomen je namenila pravilni in razumljivi artikulaciji.
Kot že omenjeno, sem pri pripravi na projekt veliko razmišljala tudi o lastni (ne)usposobljenosti za vodenje mladostnikov na področju kostumografije, scenografije in oblikovanja lutk.
Lahko rečem, da se je moja ustvarjalna pot začela že zelo zgodaj v mladosti, saj sem bila vzgojena v družini, ki ji ustvarjalnost ni tuja. Tako sem kot otrok opazovala mamo, ko je šivala, kvačkala in pletla, očeta, ko je slikal in kiparil, dedka, ko je žagal les, barval ograjo, se ukvarjal s tehničnimi popravili in babico, ki je na balkonu risala sosedovo brezo. Vse te podobe so v meni vzbudile željo po lastni ustvarjalnosti in ni preteklo dolgo, ko sem rekla:
“Ali me lahko naučiš?” Verjetno je bil razlog, da sem lahko svoje spretnosti preizkusila v praksi tudi ta, da so bili materiali in orodja na razpolago, moji “mentorji” pa potrpežljivi.
Od takrat do danes je preteklo mnogo ur usvajanja raznih “veščin”, ki jih bom verjetno nadgrajevala vse življenje, pot pa vsekakor ni bila vedno lahka. Verjetno je bila na moji poti do sedaj najpomembnejša motivacija in želja po usvajanju novih znanj, ki jih v šoli nisem bila deležna. Mogoče je bila motivacija toliko večja, ker se s temi oblikami ustvarjanja nikoli nisem ukvarjala zaradi ocene ampak iz lastnega veselja in radovednosti. Kasneje sem se začela zanimati tudi za grafično oblikovanje in animacijo, oblikovanjem luči iz recikliranih materialov in ustvarjanjem mozaikov. Vsekakor pa je bilo pomembno, da sem znanja pridobila tudi tekom šolanja, najprej na umetniški gimnaziji in kasneje pri študiju likovne pedagogike.
Izpostaviti moram tudi veliko srečo, ki sem jo imela v smislu naklonjenosti velenjskih društev in zavodov, da sem lahko svojo kreativnost začela usmerjati v različne projekte, ki so bili predstavljeni javnosti. Odziv je bil dober, kar me je dodatno spodbudilo k delu.
Če bi se želela takšnega projekta, kot so bile gledališke delavnice za mladostnike, lotiti pred petimi leti, verjetno ne bi uspela. Izkušnje na področju oblikovanja in izdelave kostumov in scene pa so mi sedaj dale dovolj samozavesti, da sem se odločila projekt realizirati, pa čeprav je bil vedno prisoten kanček dvoma in veliko treme, ki pa je velikokrat nujna in dobrodošla.
2. GLEDALIŠKI PROJEKT: MOJA PRAVLJICA 2.1 IZ NIČ JE NASTALO NEKAJ
Verjetno si marsikdo ne zna predstavljati, da je načrtovanje takšnega projekta velik izziv za organizatorja. Sama lahko rečem, da je moje predhodno sodelovanje pri različnih projektih in pri predstavah pozitivno vplivalo na potek dela v fazi pred realizacijo projekta, saj je za uspešnost izrazitega pomena sodelovaje z različnimi društvi, občino, zavodi in posamezniki.
2.2 VSE SE JE ZAČELO PRI SCENARIJU
Besedilo predstave je bil prvi izziv, s katerim sem se srečala prvič. Ko sem začela razmišljati o tematiki predstave, sem izhajala iz dejstva, da bodo to predstavo igrali otroci v starosti od dvanajst do petnajst let, ki bodo v projekt vključeni tudi pri ostalih dejavnostih, zato besedilo in dolžina predstave ni smela biti prezahtevna. Izhajati sem morala tudi iz tega, da večina udeležencev še nikoli ni bila vključena v tako široko zasnovan projekt, kjer je potrebno odlično medsebojno sodelovanje, skupno iskanje rešitev in zavedanje odgovornosti do celotne skupine.
Začetek iskanja besedila je izhajal iz prebiranja različnih pravljic, različnih avtorjev. Od Andersenovih pravljic do Grimmovih, od slovenskih ljudskih pripovedk in basni do Butalcev Frana Milčinskega.
Ko govorim o uporabi avtorskega besedila, moram izpostaviti tudi to, da je delo z besedilom nekaterih avtorjev lahko izziv, saj se marsikdaj stvar zaplete, ko govorimo o avtorskih pravicah. Na podlagi tega dejstva se je začelo moje raziskovanje zakonodaje o avtorskih pravicah in omejitvah glede spreminjanja in uprizarjanja avtorskega besedila.
2.3 AVTORSKE PRAVICE
Po pregledu zakonodaje sem ugotovila, da je za namene pouka uporaba avtorskih del prosta v naslednjih primerih, pri čemer je potrebno navesti vir in avtorstvo dela, če je to navedeno na uporabljenem delu:
• javno izvajanje objavljenih del v obliki neposrednega pouka;
• javno izvajanje objavljenih del na brezplačnih šolskih slovesnostih pod pogojem, da
• sekundarno radiodifuzno oddajanje RTV šolskih oddaj.
V teh primerih so vključene različne oblike pouka, pri čemer ni omejena šolska stopnja, vrsta šole niti vsebina poučevanja, pomembno je, da gre za namen pouka. Dovoljeno je prosto javno izvajanje avtorskih del na šolskih predstavah, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
• uporabljena so že objavljena dela
• predstave so brezplačne (torej brez vstopnine)
• nobeden od izvajalcev ne prejme plačila
(http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO403#)
Med iskanjem primernega, že obstoječega besedila za gledališko predstavo, sem odkrila pravljico z naslovom Šuško in gozdni dan, avtorice Makarovič. V trenutku, ko sem besedilo prebrala, sem ugotovila, da daje ta pravljica odlično izhodišče za scenarij predstave. Hitro pa sem zopet prišla do vprašanja o avtorskih pravicah.
Ali je uporaba tujih idej kraja avtorskih pravic? V koliki meri lahko besedilo in idejo originala ohranimo brez soglasja avtorja? Po ponovnem raziskovanju sem ugotovila, da za odmerjanje dovoljene količine obstajajo mednarodno veljavna priporočila, na primer CETUS (Konzorcij za izobraževalno tehnologijo na univerzah (http://www.cetus.org/20.11.2009).
(http://knjiznica.gn.si/avtorsko_pravo.php) Raba Dovoljeno brez soglasja avtorja
Kopiranje
Na splošno sta dovoljeni dve kopiji, a prva je kopiranje gradiva na lastni računalnik, druga pa tisk enega izvoda gradiva. Vsako kopiranje, tudi na e-nosilec, se šteje kot kopija.
Video in animacije Dovoljeno je 10 % originala, a skupno ne več kot 3 minute.
Prozno besedilo Dovoljeno je 10 % originala, a skupno ne več kot 1000 besed.
Pesem
Dovoljeno je 250 besed iz največ 3 pesmi ali njihovih delov enega avtorja, ali 250 besed iz največ 5 pesmi ali njihovih delov iz antologije več avtorjev.
Glasba, vključno s spoti Dovoljeno je 10 % originala, a skupno ne več kot 30 sekund.
Fotografije in slike
Največ 5 del enega avtorja ali fotografa, ali največ 10 %, a skupno ne več kot 15 del, če so v zbirki.
Podatki Največ 10 % vseh podatkov v podatkovni bazi, a skupno ni dovoljeno povzeti več kot 2500 polj iz podatkovne baze.
UPORABA TUJIH IDEJ
Ideje niso avtorsko varovane. Lahko jih povzamemo, nato pa preoblikujemo, razvijemo ali nadgradimo. (http://knjiznica.gn.si/avtorsko_pravo.php)
Po teh ugotovitvah sem lahko začela s preoblikovanjem besedila, pri čemer sem izhajala iz ideje o problematiki ustvarjalnosti na ukaz.
Iz prvotnega besedila sem ohranila idejo o sanjah, ki igrajo v besedilu vlogo inspiracije. Gre za zgodbo deklice, ki dobi domačo nalogo, napisati spis z naslovom Moja pravljica. Pri tej tematiki sem izhajala iz lastnih izkušenj povezanih s težavo kreativnosti “na ukaz”, kar se v šolskem okolju pogosto dogaja. Pri predmetih, ki zahtevajo od učencev lastne ideje in kreativnost velikokrat naletimo na pomanjkanje le teh. Po mojem mnenju, je glavni razlog za to navajenost otrok, da so v večini naloge že konkretno začrtane.
Če izhajam iz pouka likovne umetnosti, se večinoma zgodi, da je likovni problem dan vnaprej, mnogokrat tudi likovna tehnika, otroku pa je prepuščena interpretacija in svoboda znotraj teh omejitev. To je v okviru šolskega sistema nekako logično, saj je naloga učitelja ta, da v določenem časovnem okviru obdela določeno količino snovi in da so pogoji ustvarjanja za vsakega posameznika enaki, saj se lahko le tako ustvari sistem objektivnega ocenjevanja, pa čeprav vemo, da je pri kreativnih predmetih prisoten tudi subjektivni vidik ocenjevalca.
Težje bi to rekli za predmet matematike, kjer je ena plus ena vedno dve.
V nadaljevanju projekta sem tudi sama ugotovila, da so omejitve s strani mentorja nujne, še posebej v primeru, ko gre za vključenost otrok v projekt, kjer so njihove izkušnje pomanjkljive, kjer je pomemben končni produkt, v tem primeru predstava, kjer je časovna omejitev, idr.
Če se vrnem k lastni kreativnosti besedila, se mi zdi zanimivo izpostaviti dejstvo, da sem se sama soočila s podobnim problemom, ki ga ima dekle v besedilu. Prav tako kot ona, sem morala prebroditi začetno krizo, najti inspiracijo in motivacijo. S tovrstnim pisanjem gledališkega scenarija sem se spopadla prvič, kakor tudi s strahom, da tej nalogi ne bom kos.
Seveda mi je bilo v veliko pomoč originalno besedilo, v katerem bi lahko videli podobnost z učiteljevimi omejitvami v okviru pouka.
3. FINANCIRANJE PROJEKTA
Financiranje takšne dejavnosti je bila prva ovira, s katero sem se kot idejni vodja morala spopasti. Splošno znano je, da je za vsako dejavnost, kjer je potreben material za ustvarjaje, potreben tudi denar. Vsakdo, ki ima kakršnekoli izkušnje z organizacijo tovrstnih delavnic ve, da se lahko pri sofinanciranju marsikdaj stvari upočasnijo in morda tudi ne realizirajo, še posebej takrat, ko so za vključene brezplačne. Sama lahko rečem, da sem imela tu srečo, saj sem videla veliko podporo s strani Mestne občine Velenje, ki vsako leto razpisuje različne razpise na kulturnem področju.
Prvi pogoj, da obstaja možnost finančne podpore preko razpisov je natančno dodelan projekt, kamor spadajo ideja, cilji, namen projekta in njegova finančna konstrukcija. Če sem torej želela izkoristiti možnost sofinanciranja, sem morala kot idejni vodja svoj projekt načrtovati zelo sistematično.
3.1 SOFINANCIRANJE UMETNIŠKIH PROJEKTOV MESTNE OBČINE VELENJE ZA LETO 2015 IN SOFINANCIRANJE JAVNEGA SKLADA RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Kot posameznik sem se prijavila na razpis za sofinanciranje kulturnega projekta za leto
2015 in dobila denarno podporo projekta s strani Mestne občine Velenje in
sofinanciranje projekta s strani Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. To je bil prvi korak in odlična iztočnica za nadaljevaje projekta, a še zdaleč ne zadnja preskočena ovira.
Projekt je bilo potrebno načrtovati in usklajevati sočasno na različnih področjih, z različnimi ustanovami in njihovimi predstojniki.
4. EKIPA IN PROSTOR
4.1 SODELOVANJE Z VELENJSKO OSNOVNO ŠOLO, KD GLEDALIŠČEM VELENJE, MULTIMEDIJSKIM CENTROM KUNIGUNDA VELENJE, FESTIVALOM VELENJE IN MLADINSKIM CENTROM VELENJE
Najodločilnejši pogoj glede financiranja projekta je bil dosežen s pomočjo občine Velenje in Javnega slada za kulturne dejavnosti, čemur je sledilo iskanje drugih sodelujočih, ki bi pri projektu pomagali v smislu prostora, tiskovin in udeležencev.
Ker za takšen projekt nujno potrebujemo prostor, sem se najprej obrnila na Kulturno društvo Gledališče Velenje, ki nam je za čas trajanja projekta odstopilo svoje prostore, kjer smo si uredili začasno delavnico. Ker prostor ni bil najprimernejši za delo z besedilom, sem za ta namen dobila podporo s strani Festivala Velenje, ki nam je za čas odrskih vaj posodil malo dvorano Doma kulture Velenje, kjer smo po končanem projektu uprizorili tudi premiero predstave.
Naslednji korak je bila pomoč Mladinskega centra Velenje in Multimedijskega centra Kunigunda, kjer so nam natisnili gledališke liste in plakate kot promocijski material.
Sledilo je iskanje interesentov za sodelovanje. Minimalno število udeležencev je bilo določeno s številom vlog v predstavi, to število pa bi se lahko zaradi ustvarjanja na različnih področjih lahko tudi povečalo. Razumeti moramo, da nekateri niso rojeni igralci, tako kot drugi morda niso krojači in risarji.
Na podlagi predhodnih izkušenj z vodenjem delavnic sem se odločila, da bo moje iskanje udeležencev potekalo bolj usmerjeno, kar pomeni, da sem se odločila za iskanje udeležencev v sklopu ene osnovne šole. Razlogov za to je bilo več. Lahko bi rekli, da je bil prvi razlog enostavnejše usklajevanje z le eno osnovno šolo, v smislu morebitne odsotnosti učencev od pouka, kar se je izkazalo za pozitivno v zadnjem tednu pred premiero predstave. Enostavnejše je bilo tudi komuniciranje z le enim ravnateljem in posledično z manjšim številom učiteljev.
Predhodno sem se tudi pozanimala, ali so učenci že kdaj sodelovali pri gledališkem krožku, ali imajo izkušnje z javnim nastopanje in predvsem ali imajo veselje do tovrstnega ustvarjanja. V veliko pomoč pri pridobivanju teh informacij so bili njihovi učitelji, ki verjetno
Drugi razlog je bil, da se k ustvarjanju predstave vključijo otroci, ki se med seboj do neke mere že poznajo. Moje mnenje je, da je takšen kolektiv efektivnejši in skozi proces se je izkazalo, da je bila ta odločitev dobra. Nekateri otroci v delavnicah so bili sošolci, ki so skozi leta stkali prijateljske vezi. To morda niti ni tako pomembno pri samem ustvarjanju na likovnem področju, kot pri področju igre in komunikacije na odru. Z nekom, ki ga dobro poznaš, tudi lažje premagaš oviro treme.
Tretji razlog je izhajal iz načrtovanja dni in ur odrskih vaj ter delavnic. Otroci so vpeti v številne obšolske dejavnosti, kar otežuje usklajevanje urnikov. Poleg tega pa tudi OŠ organizira različne izlete, šole v naravi, popoldanske aktivnosti idr. Ker so bili učenci iz ene osnovne šole in tudi sošolci, je bilo dogovarjanje o odsotnosti lažje, kar je olajšalo tudi določitev novih terminov za naša snidenja.
Odločila sem se, da najprej obiščem osnovno šolo, ki sem jo obiskovala tudi sama. Odziv s strani ravnateljice je bil pozitiven, zato sem lahko naredila naslednji korak, ki je bil izdelava prijavnice za sodelovanje pri predstavi.
Prijavnica je vsebovala osnovne podatke o otroku, ki jim je sledilo pet vprašanj, ki so se konkretno navezovala na projekt. Odločila sem se tudi, da k sodelovanju povabim le učence tretje triade, saj se mi je zdel za mlajše učence tak projekt še prezahteven.
K sodelovanju se je prijavilo devet učencev od sedmega do devetega razreda in delo se je lahko začelo.
4.1.1 PRIJAVNICA ZA SODELOVANJEPRI PREDSTAVI MOJA PRAVLJICA
(Izpolnijo starši ali skrbniki.)
IME IN PRIIMEK OTROKA:_____________________________________________________________
RAZRED IN NAZIV OŠ:_________________________________________________________________
KONTAKT (Prosimo vas, da napišite kontakt, na katerega lahko sporočimo morebitne spremembe urnika ali ostale informacije.)
________________________________________________________________________________________
TEL. ŠT. STARŠA/SKRBNIKA:____________________________________________________________
ALI SE STRINJATE, DA SE POTEK DELA FOTO DOKUMENTIRA?
(Fotografije se ne bodo pojavljale na spletnih omrežjih in so izključno namenjene vključitvi v diplomsko delo.) DA NE
ALI IMA VAŠ OTROK ŽE KAKŠNE IZKUŠNJE NA PODROČJU GLEDALIŠČA ALI NASTOPANJA V JAVNOSTI? DA NE
(Če je vaš odgovor DA, vas prosimo za kratek opis.)
_______________________________________________________________________________________
_______________________________________________________________________________________
_______________________________________________________________________________________
ALI IGRA KAKŠEN INŠTRUMENT? DA NE
(Če je vaš ogovor DA, napišite vrsto inštrumenta in trajanje šolanja.)
________________________________________________________________________________________
________________________________________________________________________________________
Prosimo vas, da izpostavite karkoli v zvezi z vašim otrokom, s čimer bi morali biti mentorji seznanjeni.
(Dieta, alergija...)
________________________________________________________________________________________
Zaradi lažje določitve urnika vas prosimo, da spodaj napišete dneve, ko vaš otrok nima ostalih
popoldanskih obšolskih dejavnosti. (Predviden čas delavnice je enkrat do dvakrat tedensko, v popoldanskem času, predvidoma dve polni uri. Obstaja možnost, da se bo v zadnjem tednu projekta število vaj povečalo.) _________________________________________________________________________________________
_________________________________________________________________________________________
II. PRAKTIČNI DEL
5. GLEDALIŠKA PRODUKCIJA KOT PRODUKT MEDPREDMETNIH POVEZAV
“Namen medpredmetnega povezovanja je doseči večjo stopnjo povezanosti med disciplinarnimi znanji, povečati kakovost, trajnost pridobljenega znanja in pripraviti učence za kakovostnejše življenje. S tem pripomoremo k oblikovanju bolj suverene osebnosti, ki se bo lahko spopadala z različnimi izzivi okolja.”
(Učni načrt: Program osnovna šola. Tehnika in tehnologija, 2011. Str. 26).
Čeprav je bil gledališki projekt Moja pravljica izveden izven obveznega osnovnošolskega izobraževanja in je bil namenjen tistim, ki so se želeli s tovrstnim ustvarjanje ukvarjati v svojem prostem času in za svoje delo niso bili ocenjeni, se je vseeno potrebno dotakniti teme medpredmetnega povezovanja predmetov v osnovni šoli. Gledališka vzgoja kot obvezni predmet trenutno ne obstaja, lahko pa bi jo razumeli, kot produkt medpredmetnih povezav različnih predmetov v osnovni šoli, ki se med seboj dopolnjujejo, pa čeprav si na prvi pogled morda niso tako blizu.
Kadar rečemo gledališka predstava, si ponavadi predstavljamo veliko različnih elementov, ki omogočajo, da v gledališču nekaj doživimo. Likovna umetnost ponavadi ni tisto prvo, na kar pomislimo, pa je vendar močno prepletena z gledališko umetnostjo. Kadar rečemo galerija, večinoma pomislimo na nekaj likovnega, pa čeprav bi denimo performans že lahko opredelili kot neke vrste gledališče. Kadar pa rečemo gledališka vzgoja, pomislimo na otroke, ki ustvarjajo »nekaj gledališkega«. Pomembno je torej izpostaviti in opredeliti, kaj je tisto, s čimer se ukvarjajo, kaj ustvarijo in česa se pri tem naučijo. Pri iskanju odgovora lahko ugotovimo, da so ustvarjalni na številnih področjih, katerih produkt je »nekaj gledališkega«.
Pri načrtovanju projekta Moja pravljica so se najtesneje prepletala področja slovenščine, likovne umetnosti ter tehnike in tehnologije in rezultat tega prepleta se je pokazal v končni izvedbi gledališke predstave.
Pri medpredmetnem povezovanju se danes pojavljajo različni pristopi in modeli, po katerih ga načrtujemo. Fogarty (2002) opisuje deset modelov za integracijo kurikuluma, ki so razvrščeni
glede na obseg povezovanja v tri nivoje (povezovanje različnih disciplin, povezovanje znotraj ene ga področja in povezave znotraj posameznika).
Ti modeli so:
• Povezan: skozi daljše časovno obdobje znotraj predmeta povezujemo teme in koncepte.
•Celični (nepovezan): fokusiranje le na cilje posameznega predmetnega področja.
•Zaporeden: sorodne ideje so pri različnih predmetih razvrščene tako, da se časovno pokrivajo, predmeti pa še vedno ostajajo ločeni.
• Mrežen: povezave temeljijo na tematskem povezovanju, na vsebinski ravni.
•Nanizan: cilji, sposobnosti, veščine in standardi znanja, ki jih poučujemo pri vseh predmetih.
• Integriran: k osnovnim idejam posameznih predmetov dodamo nove pristope in poglede.
•Ugnezden (vpleten): pri vsakem predmetu razvijamo več različnih sposobnosti; socialne veščine, kognitivne sposobnosti in specifične spretnosti za posamezni predmet.
•Prepleten: gre za idejo vseživljenjskega učenja, ki omogoča večdimenzionalno obravnavo različnih področij.
• Ugreznjen: podatke iz različnih področji posameznik poveže in jih dojema glede na lasten interes in kontekst.
•Deljen: v eno organizacijsko enoto združeni koncepti in ideje dveh različnih področij.
(Fogarty, 2002; povzeto po Kočevar, 2012)
Sicherl-Kafol (2008) ločuje medpredmetno povezovanje na treh ravneh: vsebinski ravni, kjer obravnavamo različne teme in probleme pri različnih predmetih v okviru različnih oblik vzgojno-izobraževalnega, konceptualni ravni, kjer obravnavamo sorodne pojme pri različnih predmetih in tako razvijamo ustvarjalno reševanje problemov in višjo raven miselnih spretnosti ter na procesni ravni, ki povezuje kognitivne, afektivne in psiho-motorične cilje, pri tem pa upošteva interakcijo med spoznavnim, telesno-gibalnim in čustveno-socialnim vidikom učenja dela (Sicherl-Kafol, 2008; povzeto po Kočevar, 2012).
O različnih pristopih k medpredmetnemu povezovanju govorita tudi Drake in Burns (2004), ki jih delita na multidisciplinarne, ki označujejo obravnavanje tematskega sklopa z vidika različnih predmetov, interdisciplinarne, ki predstavljajo usvajanje znanj, ki so skupna različnim predmetom in transdisciplinarne, ki pomenijo usvajanje splošnih znanj, ki so skupna vsem predmetom (splošni cilji življenjskega pomena) (Štemberger 2008; povzeto po
5.1. MEDPREDMETNA POVEZAVA SLOVENŠČINE, LIKOVNE UMETNOSTI TER TEHNIKE IN TEHNOLOGIJE
5.1.1. PREDMET: SLOVENŠČINA
Ne moremo obiti dejstva, da je govorjena beseda igralca in njegova interpretacija lika, ki ga uprizarja, v veliki meri v ospredju gledališke predstave. Če se navežem na gledališko vzgojo, pa enako ne moremo pozabiti na pomembnost, ki jo pri tem igra slovenski jezik, oziroma predmet slovenščine, katerega cilji se uresničujejo v sklopu štirih sporazumevalnih dejavnosti: govorjenja, pisanja, branja in poslušanja, preko jezikovnega in književnega pouka.
Učenci se srečujejo z umetnostnimi/književnimi besedili ob katerih razvijajo sporazumevalne, doživljajske, vrednotenjske, domišljijsko-ustvarjale in intelektualne zmožnosti. Učenci razvijajo recepcijske zmožnosti s področja književnosti, predvsem s področja dramatike, kjer ločujejo govor dramskih oseb ter informacije o videzu, načinu govorjenja, času in ravnanju oseb, njihovem čustvovanju ipd. Pri obravnavanju dramskega besedila razumejo dramsko dogajanje in odnose med dramskimi osebami.
Spoznavajo prvine gledališke predstave (prizori, igralci, kostumi, scena, rekviziti, osvetlitev, zvok). Učenci prav tako izražajo doživljanje in razumevanje književnega besedila z interpretativnim branjem, pri katerem (so)oblikujejo besedilno stvarnost. Z branjem izražajo spremembe razpoloženja oseb in pri tem govorijo čim bolj naravno (skladno z okoliščinami dogajanja) in v igri vlog improvizirajo dramske fragmente (dialoge). Na področju igre nadgrajujejo govorne sposobnosti in razvijajo sposobnosti javnega nastopanja (Učni načrt: Program osnovna šola. Slovenščina, 2011).
5.1.2. PREDMET: LIKOVNA UMETNOST
Kar nas pri gledališki predstavi najbolj vizualno pritegne, pa ima svoje korenine v likovni umetnosti. Menim, da sta kostumografija in scenografija neke vrste kolaž oblik, barv, materialov in sporočil, ki vizualno povzamejo odrsko dogajanje.
Učitelj mora načrtno predlagati in iskati delne in celovite povezave v vseh vsebinah drugih predmetnih področij in dejavnosti v šoli in zunaj nje, kamor spadajo kulturni dnevi, interesne
dejavnosti in projektni dnevi, saj izhodišče povezovanja pri likovni vzgoji izhaja le iz pojmovnega.
Medpredmetno povezovanje je eden glavnih konceptov sodobnega likovnega izobraževanja.
Ob povezovanju vsebin različnih predmetnih področij učenci razvijajo kompleksno likovno mišljenje, saj pri tem razvijajo ključne kompetence vseživljenjskega učenja. Zaradi posebnosti predmeta likovna vzgoja obstajata dva načina povezovanja:
Povezovanje likovnih pojmov s pojmi drugih predmetnih področij, ki temeljijo na besedni interpretaciji (ustni, pisni), pri čemer pojem enega področja pripomore k razumevanju drugega in obratno.
Povezovanje likovnih pojmov s pojmi drugih področij, ki temeljijo poleg besedne tudi na likovni interpretaciji (izražanju), pri čemer pojmi učnih vsebin drugih predmetov pripomorejo k intenzivnejšemu doživljanju likovnih pojmov in likovne interpretacije (Učni načrt: Program osnovna šola. Likovna vzgoja, 2011).
Učenci pri ustvarjanju skic za scensko postavitev razvijajo občutek za gradnjo iluzije prostora, skozi celoten proces pa tudi sposobnost analiziranja in vrednotenja del. Z izdelavo oblačil od dvodimenzionalnega kroja do trodimenzionalnega izdelka razvijajo sposobnost predstavljanja trodimenzionalnosti. Razvijajo čut za estetiko, domišljijo in čut za opazovanje (Učni načrt: Program osnovna šola. Likovna vzgoja, 2011).
Pri praktičnem ustvarjanju scenskih elementov, kostumov in lutk učenci razvijajo občutek za odnose med barvami in materialom, pri čemer razmišljajo tudi o namenu in funkcionalnosti izdelka.
Vse elemente so sposobni vizualno skladno vkomponirati v celoto gledališke predstave.
Vsi učenci so uspešno razvijali svoje motorične sposobnosti in fino motoriko, kar se je izraziteje kazalo pri ročnem šivanju detajlov, kot tudi pri uporabi šivalnega stroja. Lahko rečem, da se je napredek pokazal po prvem mesecu ustvarjanja, ko so že imeli nekaj izkušenj.
Udeleženci so morali kostume velikokrat pomeriti, kar jih je na začetku spravljalo v rahlo zadrego, saj niso bili navajeni stati pred ogledalom in na sebi opazovati ustvarjeno delo ter se o njem pogovarjati in ga komentirati. Bolj kot se je praktično delo bližalo h koncu, vse pogosteje so izdelke komentirali, dodajali svoje ideje in želje, ki so jih nato z veseljem tudi uresničili. Vedno redkeje so potrebovali spodbudo mentorja, da naj sami razmislijo o nadgradnji izdelka.
Skozi proces so razvijali odgovornost do dela in drugih, prav tako pa so razvijali čut za
gledališkega ansambla, saj je tesno sodelovanje med igralci nujno za sproščeno delo in napredek, prav tako pa je nepogrešljiv v celotnem življenju posameznika v vseh plateh življenja, kjer je potrebno medsebojno sodelovanje.
Vseskozi so razvijali odgovornost in spoštljivost tudi do prostora v katerem so ustvarjali, do ravnanja z orodjem in stroji, ki so jih uporabljali in do ostalih ustvarjalcev in zaposlenih v Domu kulture Velenje.
5.1.3. PREDMET: TEHNIKA IN TEHNOLOGIJA
Lahko bi rekli, da je predmet tehnike pri ustvarjanju tovrstnega projekta nekakšen vezni člen med idejo in končnim izdelkom.
Pri izdelovanju predmetov in gradnji konstrukcij, ki se je v našem primeru najbolj kazala pri izdelavi scenskih elementov, pri izdelavi lutk in šivanju kostumov, imajo učenci možnost razvijati svoje sposobnosti iskanja novih rešitev ter odločanja zanje. Tehnika in tehnologija velja v osnovni šoli za predmet, ki najbolj celovito spodbuja razvoj umskih in psihomotoričnih sposobnosti, pri takem delu pa razvijajo tudi sposobnosti sodelovanja in vodenja.
Učenci pri tovrstnem delu ob uporabi preprostih orodij in strojev razvijajo in urijo delovne spretnosti, pri čemer spoznavajo svoje sposobnosti in nagnjenja, ki jih usmerjajo v ustvarjalno delo.
Pri pouku tehnike in tehnologije je prav tako kot na področju likovne umetnosti velikega pomena začetna faza, ki vključuje iskanje rešitve in oblikovanje ideje, pri čemer je pomembno, da znajo učenci svojo idejo prenesti na papir, kar daje velik pomen skiciranju. Pri tem je pomembna tudi sposobnost posameznika, saj nimajo vsi enako razvite prostorske inteligence. Učitelj igra tu pomembno vlogo, saj mora učence spodbujati s problemskimi situacijami in vprašanji, ki jih učenci postopno rešujejo, da dosežejo cilj. S sistematičnim delom se lahko te razlike ublažijo in privedejo do primernih rezultatov (Učni načrt: Program osnovna šola. Tehnika in tehnologija, 2011).
GLEDALIŠKI LIST
PREMIERA Ponedeljek, 1. 6. 2015
ob 18:00 Mala dvorana Doma kulture Velenje
Otroška gledališka predstava z naslovom Moja pravljica, je nastala v sklopu diplomskega dela Jume
Valenčak na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer likovna pedagogika.
V projekt je bilo vključenih osem učencev osnovne šole Livada Velenje, ki so pri projektu sodelovali kot igralci,
kostumografi, scenografi in oblikovalci lutk.
SODELUJOČI:
DANIČIČ NIKOLA - VOLK, kostumi in scena GRUDEN ROK - PRAŠIČ 1, kostumi in scena
KLOBČAR JAVORNIK ROSANA - MUCA COPATARICA, ROJ ČEBEL, kostumi in scena
KOPRIVEC ANŽE - PRAŠIČ 2, kostumi in scena
LAMI AGNESA - ČEBELA BOGDANA, SAPRAMIŠKA, kostumi in scena LEBAN ANA VITA - SRAKA 1 IN SRAKA 2, kostumi in scena SMREKAR NINA - KATICA, RDEČA KAPICA, kostumi in scena ZUKIĆ DENIS - PRAŠIČ 3, kostumi in scena
Režija: HRIBERNIK PETRA
Mentorica delavnic: VALENČAK JUMA
Po literarni predlogi Šuško in gozdni dan, avtorice Svetlane Makarovič.
Besedilo: Juma Valenčak
OTROŠKA GLEDALIŠKA PREDSTAVA
MOJA PRAVLJICA
Pedstava je nastala v sodelovanju z Mestno občino Velenje, KD Gledališčem Velenje, Festivalom Velenje,
Mladinskim centrom Velenje in Javnim skladom republike slovenije za kulturne dejavnosti.
Luč in ton: FIDEJ GREGOR ŠUPERGER AMADEJ
6. MLADOSTNIK – IGRALEC, KOSTUMOGRAF, SCENOGRAF IN LUTKAR 6.1. PREDVIDEN ČASOVNI OKVIR PROJEKTA
Časovni okvir projekta sem morala določiti že pri prijavi projekta na razpis za sofinanciranje kulturnih projektov občine Velenje januarja 2015. Določila sem, da bi nam tako široko zasnovane delavnice uspelo uspešno realizirati v obdobju treh mesecev. Delavnice so bile načrtovane dvakrat tedensko po dve polni uri. Projekt smo uspešno izvedli v predvidenem terminu, ki je zajemal štirinajst tednov delavnic (od 7. 2. 2015 do 1. 6. 2015). Z mladostniki smo preživeli okoli 60 kreativnih ur, saj se je v tednu pred premiero predstave število snidenj povečalo. Razlog za to je bila intenzivna priprava na premiero z vsemi izdelanimi kostumi in lutkami na že scensko opremljenem odru Doma kulture Velenje. Dan pred premiero smo izvedli tudi generalko z oblikovalcema luči, ki so jo člani Multimedijskega centra Kunigunda Velenje posneli na video. Premiera je bila 1. 6. 2015 ob 18. uri v mali dvorani Doma kulture Velenje. Za ta namen sem oblikovala tudi gledališke liste, ki so jih gledalci prejeli ob vstopu v dvorano. Obisk dvorane je bil sto procenten, saj je bilo zasedenih vseh sto sedežev.
6.2. REALIZACIJA PROJEKTA
Ko sem prejela prijavnice učencev, ki so se prijavili k projektu, sem najprej pregledala navedene podatke iz katerih sem dobila zelo grobo predstavo o tem, s kom bom sodelovala.
Vse se je resnično začelo, ko smo se prvič srečali v gledališču.
6.3. SREČANJE S SCENARIJEM, RAZDELITEV VLOG IN BRALNE VAJE
Prvo srečanje je potekalo v prostorih KD Gledališča Velenje, 7. 2. 2015. K projektu Moja pravljica se je prijavilo 8 učencev OŠ Livada Velenje, ki so obiskovali 7., 8. in 9. razred, od tega štiri deklice in štirje dečki.
Najprej smo se z otroki pogovarjali o njihovih dosedanjih izkušnjah na področju nastopanja in gledališča. Večina je že kdaj sodelovala pri šolskih proslavah ali pa so obiskovali šolski dramski krožek. Po pogovoru so se prvič seznanili s scenarijem predstave. Prvo srečanje sem vodila s Petro Hribernik. Ker je bila razdelitev vlog naš prvi cilj, saj je to predstavljalo osnovo in izhodišče za kakršnokoli nadaljevanje dela, smo začeli z branjem besedila.
Otroci so se pri prvem branju izmenjevali, pri čemer se niso osredotočali na kakršnokoli čustveno doživljanje besedila. To je bil prvi korak, kjer so spoznali vsebino besedila in dobili vpogled v njeno zahtevnost in dolžino.
Po prvem branju sva jih s somentorico vprašali, če se morda že vidijo v kakšni vlogi in ali se v kakšni vlogi sploh ne vidijo. Otroci so imeli že na začetku mnenje o tem, kaj bi lahko igrali.
Sledilo je drugo branje, kjer sva vloge že razdelili in pri tem upoštevali tudi želje otrok. Pri tem branju so si otroci lahko že bolje predstavljali, kakšna bi lahko bila njihova interpretacija posameznega lika. Kot mentorici sva spremljali njihovo branje, intonacijo, artikulacijo, vživljanje v vlogo, pri čemer sva razmišljali o morebitni zamenjavi določenih vlog. Zaradi karakterjev posameznih vlog in zahtevnosti le teh, sva nekaj vlog zamenjali in s tem omogočili, da se je otrok lažje poistovetil s svojim likom.
Na drugem srečanju smo se prav tako še vedno ukvarjali z besedilom. S somentorico sva zamenjali vlogi Muce Copatarice in prašička, saj sva po premisleku ugotovili, da je vloga Muce prezahtevna za otroka, ki mu je bila dodeljena na začetku.
