Elementi Dantejevega Pekla v filmu Hiša, ki jo je zgradil Jack

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO

MANCA RAJH

Elementi Dantejevega Pekla v filmu Hiša, ki jo je zgradil Jack

Diplomsko delo

Mentor: red. prof. dr. Tomislav Virk Dvodisciplinarni študijski

program prve stopnje Primerjalna književnost in literarna teorija

Ljubljana, 2021

2 Izvleček

Diplomsko delo obravnava primerjavo med delom Danteja Alighierija Pekel in filmom režiserja Larsa von Trierja Hiša, ki jo je zgradil Jack. Najprej sta predstavljeni življenji in opusa obeh avtorjev. Ker je eno izmed glavnih področij primerjave umetnost, se Danteja opredeli ne le kot pisatelja, ampak tudi kot umetnika v kontekstu njegovega časa. Temu sledi predstavitev njunih del in obnova. Opredeljena je tudi povezava med njima. Pri primerjavi se osredotočim na podobnosti in razlike med žanri, strukturo, temami, glavnimi in stranskimi liki ter scenografijo pekla.

Ključne besede:literatura in film, Dante Alighieri: Pekel, Lars von Trier: Hiša, ki jo je zgradil Jack, primerjalne študije

Abstract

Elements of Dante's Inferno in the Movie The House That Jack Built

The thesis deals with a comparison between Dante Alighieri's Inferno and the film by Lars von Trier The House That Jack Built. The first part of the thesis presents the lives and works of both authors. Since one of the main areas of comparison is art, Dante is defined not only as a writer but also as an artist in the context of his time. This is followed by a presentation and summary of their work. The connection between them is also defined. In the comparison, I focus on the similarities and differences between genres, structure, themes, main and side characters, and the scenery of hell.

Keywords: literature and film, Dante Alighieri: Inferno, Lars von Trier: The House That Jack Built, comparative studies

3 KAZALO VSEBINE

1. UVOD ________________________________________________________________ 4 2. DANTEJEV PEKEL _____________________________________________________ 5 2.1 Dantejevo življenje in opus _________________________________________________ 5 2.2 Božanska komedija ________________________________________________________ 7 2.3 Pekel ___________________________________________________________________ 8 2.4 Dante kot umetnik _______________________________________________________ 10 3. FILM HIŠA, KI JO JE ZGRADIL JACK ___________________________________ 13

3.1 Lars von Trier in njegova dela _____________________________________________ 13 3.2 Hiša, ki jo je zgradil Jack __________________________________________________ 14 4. DANTEJEV PEKEL V FILMU HIŠA, KI JO JE ZGRADIL JACK ______________ 17

4.1 Adaptacija _____________________________________________________________ 17 4.2 Struktura in žanr ________________________________________________________ 18 4.3 Dante–Jack–Lars ________________________________________________________ 20 4.4 Vergil–Verge ___________________________________________________________ 24 4.5 Pekel __________________________________________________________________ 25 5. ZAKLJUČEK _________________________________________________________ 27 6. VIRI IN LITERATURA _________________________________________________ 28

4

1.

Dante Alighieri je imel in ima še vedno s svojim najbolj znanim delom Božanska komedija velik vpliv na evropsko književnost in kulturo. Prvi del pesnitve, Pekel, je zaradi svoje strukture in domiselnosti še vedno eno najbolj znanih del o posmrtnem življenju. Pesnitev je kasneje zaznamovala veliko interpretacij in tudi referenc v drugih umetniških delih.

Eno izmed takšnih del je film režiserja Larsa von Trierja Hiša, ki jo je zgradil Jack, v katerem lahko zasledimo elemente iz Dantejevega dela, zato bodo njune podobnosti in razlike glavni predmet obravnave v diplomskem delu. Osredotočam se predvsem na glavne podobne elemente, kot so glavni liki, teme, žanr in pekel.

Na začetku predstavim Danteja, njegovo življenje, opus in obnovo Božanske komedije ter Pekla. Danteja znotraj konteksta opredelim kot umetnika, kar pomaga pri primerjavi z glavnim likom filma. Nato predstavim še režiserja, njegov opus in obnovo filma. Najprej opredelim razmerje med pesnitvijo in filmom. Primerjam strukturo in žanr obeh del. Nato primerjam glavna lika v kontekstu njunih avtorjev, stranska lika in sam pekel.

5

2.

Točnega Dantejevega rojstnega datuma zgodovinarji ne poznajo, predvidevajo pa, da se je rodil maja ali junija leta 1265 v Firencah. Člani njegove družine so bili potomci plemstva, njegov praded je bil namreč vitez, ki se je boril in umrl v križarskih vojnah. Že leta 1277 so zanj dogovorili zakon z Gemmo di Manetto Donati, poročila pa sta se osem let kasneje. Dantejev oče Alighiero mu je zagotovil dobro splošno izobrazbo. Med letoma 1286 in 1287 je obiskoval Univerzo v Bologni, kjer se je učil o pravu, filozofiji in medicini. V frančiškanskem samostanu je študiral tudi retoriko in pisanje v latinščini, navdušen je bil nad rimskim pesnikom Vergilom, ki je bil glavni navdih za njegovo poezijo in stil pisanja, filozofom Boetijem in retorikom Cicerom.

Leta 1289 je služil v vojski in sodeloval pri campandilski bitki, še naprej pa je razvijal zanimanje za umetnost, poezijo in ljubezen. Takrat je spoznal Guida Cavalcantija, ki ga je za razliko od Danteja bolj zanimala filozofija narave. Drugi vidik, ki je zaznamoval njegovo mladost, je neuresničena, romantična ljubezen do Florentinke Beatrice, hčerke Folca Portinarija, ki je bila že oddana v zakonsko zvezo in je tragično umrla leta 1290. Njena prisotnost v Dantejevem življenju in zgodnja smrt sta vplivali na njegov pogled na ženske in večno ljubezen, kar se kaže v njegovih delih.

Udejstvoval pa se je tudi v politiki. Leta 1300 se je politična stranka gvelfov razdelila na dva dela: beli gvelfi, z družino Cerchi na čelu, so nasprotovali politiki takratnega papeža Bonifacija VIII., črni gvelfi, pod vodstvom Corsa Donatia, pa so bili ekstremisti na strani papeža. V tem sporu je bil Dante na strani belih gvelfov. Posledica konflikta je bil zapor, v katerem so pristali člani tako črne kot bele strani, med zaporniki na strani belih pa je bil tudi Guido Cavalcanti, pri čemer je Danteja pestila slaba vest, da je pri vsem tem sodeloval. Leta 1301 se je Dante odpravil v Rim še z dvema veleposlanikoma, da bi poskušal prepričati papeža, naj se ne vmešava v politiko Firenc, v Firence pa je poslal Carla di Valoisa kot mediatorja med obema stranema gvelfov. Strah jih je namreč bilo, da bi zaradi prihod v Rim prevladali črni. V času, ko je bil Dante zadržan pri papežu, pa se je zgodilo ravno to: v Firence je vstopil di Valois in začel s sodnimi postopki proti belim. Dante je bil med prvimi obsojen na dve leti zapora, globo in prenehanje opravljanja javne funkcije zaradi goljufije in korupcije. Ker je bil med izdajo kazni ravno na poti nazaj in se ni pravočasno pojavil v mestu ter plačal globe, je bil obsojen na smrt.

6

Da bi se ji izognil, je ubral pot izgnanstva, ki je trajalo do konca njegovega življenja, preneseno pa je bilo tudi na njegove otroke.

S tem Dante ni bil več Florentinec, ampak je postal prebivalec Italije: selil se je od mesta do mesta in iskal zavetje pri različnih plemičih. Upanje za izgnane se je pojavilo leta 1310 s prihodom Henrija Luksemburškega v Italijo. Vladar naj bi bil namreč zmožen vzpostaviti ravnovesje med mesti v državi in tudi papež je toplo pozdravil njegov prihod. Dante ga je občudoval, mu pisal hvalnice in ga videl kot zgled univerzalnega vladarja. A ravno Firence so zavrnile njegovo avtoriteto v strahu pred tiranijo in izgubo svobode, ki so si jo izborile, kar je še bolj poglobilo Dantejevo zamero do mesta. Po teh dogodkih ni jasno, kje vse točno je Dante preživel zadnjih osem let življenja. Predvidevajo, da jih je preživel v Raveni, kjer je umrl 14.

septembra 1321 in kjer je tudi pokopan.

Dantejev opus bi lahko razdelili na tri dele. V prvem obdobju, pred njegovim izgnanstvom, je za avtorja značilno ustvarjanje ljubezenske poezije z elementi viteških idealov, prevzetih od trubadurjev. Dantejevo prvo delo Novo življenje je nastajalo v obdobju malo po smrti Beatrice (1292–93). Gre za prosimetrum, zbirko, ki združuje prozo in poezijo. Vsebuje petindvajset sonetov, štiri pesmi in balade, povezuje pa jih proza, v kateri Dante pojasnjuje navdih za vključene pesmi in hkrati razloži formo svoje lirike. Med leti 1296–98 so nastajale pesmi različnih oblik in tematik, od prijateljstva z Guidom Cavalcantijem do božanske ljubezni in ljubezni do ženske, moderni raziskovalci pa so jih kasneje izdali v zbirki Rime. Še dve deli iz tistega obdobja sta pesmi Roža in Rečeno (povedano) iz ljubezni.

Dela, ki spadajo v drugo obdobje Dantejevega ustvarjanja, so napisana v vulgarni latinščini, nastala pa so v prvih letih v izgnanstvu. V njih je izraženo Dantejevo navdušenje nad znanjem kot temeljem človeštva. De vulgari eloquentia, ki je nastajalo med leti 1302–05, je jezikovno- politično delo, v katerem Dante na začetku določi vulgarno latinščino kot boljši jezik za vsakdanjo uporabo v primerjavi z latinščino, nato pa razlaga, katero italijansko narečje bi bilo zato najbolj primerno. Pojedina (1304–07), ki jo Dante omenja tudi v De vulgari eloquentia, je nedokončano literarno-filozofsko delo, ki se ukvarja s srednjeveško enciklopedijo in urejanjem do takrat nabranega znanja. Dante je namreč želel opismeniti in izobraziti tudi širšo publiko.

Tretje obdobje pisanja sledi v izgnanstvu in po smrti Henrija VII. Luksemburškega. Vsebina tekstov izraža željo po politično-religijski reformi, napisani pa so v latinščini. Delo O umetnosti vladanja (1317) je razdeljeno na tri dele, Dante pa v vsakem izpostavi svoje glavne politične ideje: vzpostavitev monarhij je nujna za dobrobit človeštva, ljudstvo je vezano na vladarjeve

7

izbire, cesarska in papeška oblast pa izhajata neposredno od Boga in imata zato neizpodbitno avtonomijo. Le Epistole (1310–11) je trinajst zbranih pesmi tudi s politično tematiko, Le Egloghe (1319–20) pa sta dva heksametra, napisana kot odgovor pesniku in jezikoslovcu Giovanniju del Virgiliju. Esej Vprašanje o vodi in o zemlji (1320) obravnava kozmologijo, filozofijo vesolja in narave, ki nas obkroža.

2.2 Božanska komedija

Je zadnje, najobsežnejše in tudi najbolj znano Dantejevo delo. Datum nastanka ni točno znan, na podlagi likov in dogodkov, ki so omenjeni v zgodbi, je najverjetneje, da je Dante začel s pisanjem leta 1309, končal pa tik pred smrtjo leta 1321. Dante je v pesnitev vključil like in osebnosti iz znane človeške zgodovine, njegove vzornike, sodobnike in sovražnike.

Gre za pesnitev s 14.223 verzi, razporejenimi v manjše pesnitve, ki obsegajo od 115 do 160 verzov. Pesnitve so razdeljene v tri sklope, ki zadevajo prostore v krščanskem posmrtnem življenju: Pekel, Vice in Raj. Vsak sklop ima torej 33 pesnitev, razen prvega dela, Pekla, ki jih ima 34, saj mu je dodana še uvodna pesnitev. Verzi so razdeljeni v kitice tercine, ritem je jambski enajsterec, rima v kitici in med kiticami je oklepajoča.

Originalni naslov dela je bil samo Komedija, Dante jo je v Epistola de Cangrande opisal kot:

»Začenja se Komedija Danteja Alighierija, Florentinca po rodu, ne po navadah/obnašanju«

(Alighieri v Surdich 83). Naslov je Dante izbral zaradi vsebine in stila. Vsebinsko je besedilo komedija, saj ima nesrečno dogajanje na začetku (Pekel), konec pa je srečen (Paradiž). Pesnitev je napisana v umirjenem in preprostem stilu. Pridevnik »božanska« je kasneje v Dantejevi biografiji dodal Giovanni Boccaccio, v tiskano verzijo pa ga je prvič vključil Lodovico Dolce leta 1555.

Vsebina pesnitve govori o Dantejevem potovanju skozi vse tri sfere krščanskega posmrtnega življenja. Pot traja sedem dni, kar je enako številu dni božjega stvarjenja. Dante se izgubi v gozdu in sreča rimskega pesnika Vergila. Ta ga vodi skozi devet krogov pekla, nižji kot je krog, hujši je bil po Dantejevem mnenju greh in hujša je kazen za grešnika. Na dnu pekla se v ledu nahaja Lucifer, ki ga Dante in Vergil preplezata in tako prideta na drugo stran Zemlje, do začetka vic. V vicah so duše umrlih, ki se morajo pokesati sedmih smrtnih grehov, razporejene po gorski planoti vic. Na vrhu gore očiščevalni ogenj vodi do paradiža, kjer Danteja pričaka vodnica Beatrice. Paradiž sestavlja devet nebes, Danteju pa se duše predstavijo po svojih virtuoznih nagnjenjih. Na koncu se Dante sreča z Bogom, ki mu da spoznanje vsega, kar je.

8

2.3 Pekel

Dante začne pesnitev z znamenitim metaforičnim verzom: »Na sredi našega življenja pota sem gozdu črnemu zašel v globine, ker me je na stranpot zavedla zmota« (Alighieri 7). S tem bralcu pove, da je na sredini svojega življenja, leta 1300, ko je imel okoli petintrideset let, na veliki petek, 1. aprila, izgubil svojo smer in zašel proti temnemu gozdu, ki predstavlja grešno življenje. Nato zagleda Grič rešitve, ki bi ga vodil do čistega življenja, a mu pot do tja ovirajo tri zveri ali prispodobe za tri grehe: leopard (nečistost), lev (napuh) in volkulja (pogoltnost).

Dante se ustraši predvsem slednje, a pred pobegom ga ustavi Vergil, ki ga je poslala Beatrice z namenom, da Danteju pomaga in ga vodi. Vergil je rimski pesnik, avtor Eneide, ki je zaslovel v Avgustovi dobi, Dante pa ga je imel pri pisanju za vzornika. »Vergil je v Komediji simbol človeške modrosti, ki pesniku služi skozi pekel in vice in odpove šele na pragu nebes […]«

(Alighieri 10). Dante kljub obotavljanju in strahu pristane na to, da ga Vergil popelje po poti odrešenja.

Vstopita skozi vrata pekla, ki ga Dante zariše v obliki korneta, ki se je odprl pod Jeruzalemom po padcu Luciferja in njegove vojske. Duše v peklu so razvrščene po devetih krogih. Hujši kot je greh, globlje so in bližje Luciferju. Kaznovane so glede na »talionsko načelo«, ki vzpostavi povezavo med krivdo in kaznijo tako, da so kazni v peklu podobne storjenemu grehu ali pa so mu nasprotne.

V preddverju pekla ali predpeklu naletita na omahljivce in neuvrščene angele, ki se v življenju ali med bitkami niso nikoli opredelili, zato konkretno ne sodijo nikamor. Za politično opredeljenega Danteja je to greh, ki ga kaznuje tako, da se morajo boriti proti komarjem, strupenim osam in pijavkam, kazen je torej nasprotna zločinu. Nato prideta do reke Anheront, podzemne reke iz grške mitologije, po kateri duše s čolnom do pekla prevaža brodnik Haron.

Ta hoče Danteja najprej odgnati, saj vidi, da je živ, a ga Vergil utiša in mu pove, da mora iti na to pot.

Po prečkanju reke preideta v prvi krog ali Limb, kjer so duše nedolžnih, ki niso bile krščene ali niso verovale v Kristusa (ker ta še ni živel ali ker ga niso poznale). Njihova kazen je večno bdenje v temi ob spoznanju, da ne bodo nikoli dosegle nebes. V krogu je osvetljen Žlahtni grad, na katerem prebivajo antični junaki, pesniki in misleci, kot sta Homer in Platon. V to območje spada tudi Vergil. Junaka napredujeta v naslednje kroge, kjer so duše, ki so bile podvržene

9

grehu nezmernosti. Prečkata pošast Minos, peklenskega sodnika, ki s svojim repom dušam določi krog pekla.

V drugem krogu so pohotniki, ki so kaznovani s premetavanjem v večni nevihti. Dante opazi objemajoč zaljubljeni par: Paola in Francesco. Francesca je prevarala svojega moža z njegovim bratom, ta pa ju je zalotil in ubil. Danteju je za par vseeno žal, saj ima drugačen pogled na ljubezen, kot ga ima krščanska teologija. Tretji krog straži Cerber, troglavi pes iz mitologije. V krogu so pogoltneži, kaznovani z goltanjem blata in ledene toče. Tam sreča someščana Cacciota, ki mu napove prihodnost Firenc in boja med belimi in črnimi gvelfi. Četrti krog straži Pluto, grški bog bogastva, v njem pa razsipneži in skopuhi trpijo s kotaljenjem ogromnih skal v krogu. V krogu se najde veliko papežev in kardinalov. V petem krogu ob reki Stiks, ki ga straži mitološko bitje Flegis, so jeznoriteži in zdolgočaseni, kaznovani z večnim plavanjem po reki in bojem za doseg površja. Tam je Dantejev politični nasprotnik Filip Argenti, s katerim niti malo ne simpatizira. Ko se prebijeta mimo treh furij in trdnjave Ditovega mesta, pristaneta v šestem krogu heretikov, ki so kaznovani z ležanjem v grobnicah, pod katerimi gori večni ogenj. Tam naletita na Farianta degli Umbertija, nasprotnika Dantejevih prednikov, in očeta Guida Cavalcantija, ki je kot Umberti kaznovan zaradi epikurejstva. Sedmi krog je sestavljen iz treh pasov, ki jih straži Minotaver. Krog kaznuje ljudi, ki so bili fizično nasilni do drugih, sebe ali Boga/narave. Prvi so namočeni v reko vrele krvi Flagentonta, drugi kalijo na drevesih, kjer jih stražijo Harpije, tretji pa ležijo na razbeljenem pesku, na katerega pada ognjeni dež.

Pri prepadu z oderuhi in prehodu v osmi krog je pošast Gerion, ki straži vse vrste prevarantov.

Ta ju na hrbtu popelje v osmi krog, ki se deli na deset kotanj. V prvi so zvodniki in zapeljivci, med katerimi je Jazon. V drugi kotanji so prilizovalci in sladkači, ki so potopljeni v človeško blato. V tretji so simonisti, ki so v življenju prekupčevali s cerkvenimi službami, sedaj pa so z glavo zariti v tla, med njimi je veliko papežev. Vedeži in krivi preroki so v četrti kotanji in imajo glavo zasukano nazaj, med njimi je tudi tebanski vedež Teirezija. V peti kotanji so podkupljivci potopljeni v vrelo smolo, stražijo pa jih vragi Krempljači, ki duše nosijo v dodeljeni krog pekla. V šesti kotanji so licemerci ali hinavci kaznovani tako, da so odeti v svinčene kute in gledajo v tla. To nakazuje tudi, da je bilo veliko takšnih grešnikov iz cerkvenih krogov. V sedmi kotanji so tatovi, ki jih pikajo kače in se v njih tudi transformirajo. V osmi kotanji so prevaranti. Tu Dante naleti na Odiseja, ki je obtožen več prevar, in še na druge trojanske junake. Kaznovani so z bdenjem v večnem plamenu. V deveti kotanji so sejalci razprtij, posamezniki, ki so s svojimi idejami povzročali konflikte in razdvojenosti pri drugih.

Za kazen so z mečem presekani na pol, nato pa se zacelijo, preden ponovno pridejo na vrsto.

10

Najbolj znan med njimi je prerok Mohamed. V zadnji, deseti kotanji so ponarejevalci predmetov ali ljudi, ki so kot nadloga družbe kaznovani z različnimi tegobami, kot so lakota, smrad, bolezen, tema ipd.

Končno se Dante in Vergil prebijeta skozi osmi krog in preko orjakov, ki stojijo okoli vodnjaka, prestopita v čisto dno pekla, v krog izdajalcev. Razdeljen je na štiri dele, vsi izdajalci pa so kaznovani z ždenjem v večnem ledu. V prvem delu, imenovanem Kajina (po bibličnem Kajnu, ki je ubil brata Abela), so izdajalci sorodnikov. V drugem delu, Antenora, so izdajalci domovine. Tam Dante sliši zgodbo grofa Ugolina iz Pise, ki ga je dal nadškof Ruggieri, prav tako izdajalec, zapreti v stolp skupaj z njegovimi sinovi. Ko so ti umrli, jih je grof zaradi lakote pojedel, kmalu zatem pa umrl tudi sam. V tretjem delu, Ptolomeja, so izdajalci prijateljev, med njimi tudi dva Dantejeva sodobnika, ki na zemlji še nista umrla, a so šle duše zaradi njunih grehov že predčasno v pekel. Povsem na dnu pekla, v Judovini, so izdajalci dobrotnikov. Pred srečanjem s Satanom Vergil opozori Danteja, da dogajanja v peklu ne sme samo opazovati.

Končno srečata Satana, ki ima tri obraze, vsak obraz pa ima v ustih po enega od največjih izdajalcev v zgodovini: Juda, Bruta in Kasija. Po tem srečanju se Dantejeva pot po hierarhiji pekla konča in z Vergilom se odpravita proti vicam.

2.4 Dante kot umetnik

Ravno v času Dantejevega ustvarjanja, na začetku 14. stoletja v obdobju renesanse, sta se v zgodnji renesančni Italiji začela razvijati ideja umetnika kot »junaka« in kult okoli njega.

Razvila se je »[…] modernejša ideja umetnika kot posameznika, ki v delu prikaže svoje ročne spretnosti ali poetično domišljijo« (Barolsky 2). To idejo je v deluŽivljenja umetnikov kasneje dokončno razvil Vasari, začel pa jo je razvijati že sam Dante, in sicer ne v likovni umetnosti, ampak v literaturi.

Danteja kot pesnika bi znotraj konteksta njegovega obdobja lahko enostavno enačili s slikarjem ali umetnikom katerekoli drugi vrste, saj sta bili v antiki obe veščini razumljeni kot umetnost (pesnik lahko slika z besedami), torej bi takrat tudi Danteja lahko pojmovali kot umetnika.

Vprašanje pa je, kako so njegovo ustvarjanje in njegove umetnine vplivale na literaturo in njegov čas. Prvo podobo Danteja kot umetnika v smislu slikarja dobimo že v delu Novo življenje, kjer nam Dante opiše risanje podobe angela, ko sedi za mizo eno leto po Beatricini smrti. Navdih in literarne ambicije je črpal iz del antičnih pesnikov, hkrati pa so ga navdihovali tudi italijanski in francoski sodobniki, ki so prav tako želeli doseči ugled v družbi.

11

Kot pri slavnih umetnikih tistega časa so njegova dela vsebovala samorefleksijo, pisal je avtobiografsko in v svojo umetnost vključil del sebe. Zaradi želje po slavi se je zavedal tudi svojega že takrat doseženega uspeha, a je skušal ostati skromen, saj bi se to lahko razumelo kot smrtni greh napuha, hkrati pa lahko v njegovih delih in pismih zasledimo drobce pomembnosti in zavedanja lastnega uspeha. Tu je treba poudariti, da je svoj uspeh primerjal s sodobniki, kot je Guido Cavalcanti, in tudi latinskimi pesniki, po katerih se je zgledoval in jih tudi presegel.

Prvi primer je pismo, ki ga je poslal Firencam, v katerem je zapisal, da je »odpuščanje najlepša zmaga« (Barbi 19). S tem je mislil, da mu ljudje tam ne morejo odpustiti, saj ne vedo, kako velik in pomemben mož je, kriv je le tega, da ljubi Firence. Drugi primer je v začetku Božanske komedije, ko piše o pisateljih klasične antike, ki ga sprejmejo v svoj krog: »Ko pomenili so se malo tiše, v spoštljiv pozdrav poklonijo se meni, a v licih mojstra se nasmeh zariše« (Alighieri 36).

Dante se tako oriše v Božanski komediji, kot bi že vedel, da bo s tem delom dosegel svojo največjo slavo. V tej fiktivni avtobiografiji se torej oriše kot lik pesnika–protagonista. »Je oboje, pesnik in romar, identiteti se prepletata, saj je njegova misija iskanja umetniške popolnosti močno povezana s spiritualno popolnostjo« (Barolsky 4). Kljub temu da je njegova pesnitev fikcijska, ne pomeni, da ne vključuje resničnih zgodovinskih oseb in dogodkov. V Dantejevem času umetnikom namreč koncept razločevanja med fikcijo in zgodovino ni bil blizu. »Dante, ki ga poznamo iz pesnitve, je tako kompozicija Danteja pesnika, ki je napisal Komedijo, in Danteja pesnika, ki je subjekt lastne pesnitve« (Barolsky 5). Kljub temu da ga skozi pesnitev vodijo drugi liki, je jasno, da je on glavni subjekt v zgodbi, ki poskrbi, da vse vidimo skozi njegovo perspektivo. »Kot subjekt njegove avtobiografske epike, Dante naredi pesnika junaka moderne epike (epopeje)« (Barolsky 6). Namesto slavnega mitskega junaka, ki vihti meč, je postal junak pesnik, ki drži v roki pero. Dante je začetnik ideje junaka-umetnika, ki jo kasneje vidimo tudi pri avtorjih, kot so Byron, Whitman in Picasso. »Dante ne da le oblike moderni podobi umetnika, ampak tudi paradoksalno definira same meje umetnosti – močan občutek nedosegljivega absolutnega, ki presega popolnost umetnosti« (Barolsky 15).

Iz analize Barolskyja, mnenj drugih akademikov in branja Dantejevih del lahko ugotovimo, da je Dante za svojo poezijo, ustvarjanje oziroma umetnost vedno imel razlog. Hotel se je oddaljiti od drugih sočasnih avtorjev, ki so pisali naključne verze brez idej. Razlog je bil lahko to, da pokaže, kako vulgarna latinščina funkcionira v pesniških oblikah podobnih antičnih latinskih pesmi, da utemelji svoje argumente ali da izrazi ljubezen in prikaže svoj odnos do politike, narave, filozofije in nenazadnje tudi da oriše sebe kot velikega pesnika na poti do razsvetljenja.

12

Veliko teh razlogov stoji tudi za ustvarjanjem Božanske komedije. Kljub inovativnim idejam, ki so vodile do podobe modernega umetnika, so njegov ustvarjalni proces in dela nasprotje sodobne ideje »l'art pour l'art«, ki umetnost ločuje od moralnih, političnih in didaktičnih funkcij.

13

3.

Lars von Trier (Lars Trier, predlog »von« je dodan kasneje kot umetniško ime) je bil rojen 30.

aprila 1956 na Danskem. V Københavnu je študiral filmsko teorijo in se že v študentskih letih začel ukvarjati z režijo, za dva kratka filma pa prejel nagrado za najboljši študentski film na festivalu v Münchnu. Že od začetka svoje filmske kariere se je nagibal vstran od danske filmske produkcije, vplivov socialnega realizma in želje domačega občinstva po filmih v danskem jeziku ter se bolj poistovetil z evropsko in svetovno kinematografijo. V njegovih filmih lahko zasledimo kombinacije različnih zvrsti: propagande, eksploatacijskih filmov, znanstvene fantastike, fikcije, grozljivke in celo pornografije. Njegovi filmi in kariera so posledično prežeti s provokativnostjo, škandali, revolucionarnostjo in inovativnostjo, ki so pripeljali do tega, da se filmski mediji in kritiki še danes sprašujejo, ali je Trier dejanski genij ali samo prevarant, provokator, ki se pretvarja, da je nekaj drugega.

Inspiracijo je skozi kariero črpal iz italijanskega neorealizma, postmodernizma, od režiserjev Andreja Tarkovskega, Stanleyja Kubricka, Alfreda Hitchcocka in Davida Lyncha, iz nemškega ekspresionizma in spisov Nietzscheja, Karla Marxa in Franza Kafke.

Ti vplivi se pokažejo že v prvem večjem filmu Element zločina, ki je bil predvajan leta 1984, kmalu po njegovi diplomi. Zanj je prejel tudi prvo nominacijo na filmskem festivalu v Cannesu.

Režiser ga je opisal kot »izvenzakonsko« združitev ameriškega in nemškega filma. Leta 1987 je ustvaril film Epidemija, v katerem je prepletel grozo in umetnost, kot je kasneje v karieri storil še večkrat. S filmom Evropa (1991) je zaključil tako imenovano Evropsko trilogijo, ki poleg Evrope vključuje še prva dva omenjena filma. Rdeča nit vseh treh filmov so travme Evrope, njena preteklost in prihodnost.

Leta 1995 je skupaj s Thomasom Vinterbergom v Parizu predstavil filmski manifest Dogma 95, natisnjenega na rdeče letake. Trier je kasneje potrdil, da je manifest nastal na hitro in skorajda v šali, kot parodija na druga gibanja, da pa so pravila vseeno resna. Manifest je predstavil deset osnovnih pravil filmske produkcije, ki pa jih je kasneje kršil tudi Trier sam. Gibanje, ki se je razvilo iz manifesta, je nasprotovalo novejši filmski tehnologiji, prizadevalo pa se je za približevanje resnici realnosti, nasprotno od hollywoodske produkcije, ki je realnost ustvarjala.

14

Leto kasneje je posnel dramo Lom valov, ki govori o težavah glavne junakinje v zakonu z možem, ki je po nesreči paraliziran. Idioti iz leta 1998 je komičen film o skupini ljudi, ki se pretvarja, da so umsko zaostali, da bi lažje našli svojega »notranjega idiota«. Je edini film iz trilogije, ki dejansko spada pod gibanje Dogma 95 in se drži pravil manifesta. Plesalka v temi iz leta 2000 pa je glasbena drama, v kateri je glavno vlogo odigrala skandinavska zvezdnica in glasbenica Björk. Vsi trije omenjeni filmi so del trilogije Zlato srce, katere bistvo so glavni junaki, ki ohranijo prijaznost in dobroto kljub vsem okoliščinam in prigodam v filmih.

Naslednja trilogija filmov se je začela leta 2003 s filmom Dogville, s scenografijo, ki je izražala skandinavski minimalizem in tematiko netolerance med ljudmi. Manderlay (2005) mu sledi s podobno strukturo in tematiko, le da je v ospredju še tema suženjstva. Trilogijo bi moral dopolniti še film Washington, ki pa še ni bil narejen. Pred to zadnjo trilogijo je Trier režiral komedijo Glavni šef (2006).

Psihološka grozljivka Antikrist (2009) je označevala začetek t. i. »trilogije depresije«, ki, kot že ime pove, govori o osebah, ki se spopadajo z depresijo in drugimi negativnimi čustvi. Ta film se je bolj osredotočil na negativna čustva v zakonskem razmerju, medtem ko se je Melanholija (2011) osredotočila na psiho posameznice. Trilogijo je zaključil s filmom Nimfomanka (2013), erotičnim filmom, ki podrobno obravnava naslovno psihično motnjo.

3.2 Hiša, ki jo je zgradil Jack

Podatki o filmu:

Režija: Lars von Trier Producentka: Louise Vesth Scenarij: Lars von Trier Glavni igralci:

Matt Dillon (Jack) Bruno Ganz (Verge) Uma Thurman (Gospa 1)

Siobhan Fallon Hogan (Gospa 2) Sofie Gråbøl (Gospa 3)

Glasba: Victor Reyes

15 Fotografija: Manuel Alberto Claro

Produkcijska hiša: Zentropa Datum realizacije: 14. maj 2018

Kraj: Danska/Francija/Nemčija/Švedska Čas trajanja: 129 minut

Jezik: angleški

………

Na novinarski konferenci v Cannesu je Trier po ogledu filma Melanholija pri odgovarjanju na novinarsko vprašanje podal nekaj kontroverznih izjav v povezavi z nacisti in Hitlerjem. Ko je govoril o svojih nemških koreninah, se je šalil o tem, da simpatizira s Hitlerjem in da je tudi sam nacist. Mediji in širša publika teh izjav niso sprejeli zlahka. Trier je bil obtožen antisemitizma, izgubil je ugled in na festivalu v Cannesu posledično postal »persona non grata«.

Vrnitev mu je bila dovoljena sedem let kasneje s filmom Hiša, ki jo je zgradil Jack, ki je simbolično označeval tudi njegovo vrnitev med priznane režiserje in mu odprl vrata za prihodnje projekte. Kljub temu da je veliko ljudi na premieri zapustilo filmsko dvorano, je film požel veliko uspeha, bil je priznan tudi s strani kritikov. Veliko jih je film interpretiralo kot Trierjev komentar na umetnost, mešanico komičnosti in grotesknosti, skozi katero Trier izrazi del sebe in svoje doživljanje sveta.

Dogajanje filma je postavljeno v Washington v sedemdeseta leta. Protagonist Jack je srednjih let, serijski morilec in inženir, ki želi postati arhitekt, svojo umetnost pa vidi in ustvarja skozi umore. Film je razdeljen na pet naključnih incidentov skozi dvanajst letnih obdobij, ki opisujejo Jackova psihopatska in morilska dejanja. Rdeča nit, ki nas vodi skozi incidente od začetka filma in vse do konca, so Jackovi pogovori z vodnikom do pekla, Vergom, s katerim razpravljata o filozofskih temah, umetnosti in Jackovem življenju.

V prvem incidentu na cesti sreča žensko, ki se ji je pokvaril avto. Ko ji pomaga pri popravilu, ga ta kar naprej dreza s hecnimi pripombami, da bi bil lahko morilec in da je sama v nevarni situaciji. To Jacka pripravi do tega, da jo dejansko ubije z udarnim kladivom (angl. jack, tu je prisotna besedna igra), truplo pa shrani v industrijskem hladilniku. V drugem incidentu pride v hišo vdove in se pretvarja, da je skrivni preiskovalec. Po umoru ženske Jacku skoraj pride na sled policija, saj želi zaradi svoje obsesivno-kompulzivno motnje počistiti vse sledi krvi in umora. V tretjem incidentu gre na lov s svojo takratno družino – partnerico in njenima dvema

16

sinovoma. Tam s puško ubije vse in jih prav tako shrani v zamrzovalniku. V četrtem incidentu svoji novi partnerici prizna, da je ubil že ogromno ljudi, in takoj pokonča tudi njo. V zadnjem incidentu želi preizkusiti, ali lahko z eno kroglo ubije pet ljudi hkrati. Ker ima težave pri iskanju prave krogle, ga med tem izsledi policija in vdre v njegovo skrivališče. Takrat se Jacku prikaže Verge in ga opomni, da mu nikoli ni uspelo zgraditi hiše. Odpelje ga v zadnji krog pekla, kjer mu pokaže tudi pot do višjih sfer, do njih pa se da priti le s skokom, saj mosta čez luknjo ni več.

Jack poskusi splezati na drugo stran, a mu ne uspe in pade na dno pekla.

17

4.

Trier je elemente iz Dantejevega Pekla uporabil že pri promociji in posterju filma. Glavni filmski poster namreč vsebuje reprodukcijo Dantejeve barke (1822) slikarja Eugèna Delacroixa, prizor iz posterja pa je vključen tudi na konec filma.

Slika 1: Poster filma Hiša, ki jo je zgradil Jack, 2018

Slika 2: Eugène Delacroix, Dantejeva barka, 1822, olje na platnu

18

Sliki sta si podobni v več komponentah, čeprav je sama slikarska tehnika drugačna. Imata podobno temno ozadje, z rdečimi plameni v levem zgornjem kotu, podobna je tudi kompozicija in postavitev figur. Jack ima kot Dante na sliki rdeče ogrinjalo, Vergil je odet v temne barve, vodnik Haron pa ima modro pregrinjalo. Dante in Vergil oziroma Jack in Verge skupaj gledata v isto smer, oba lika pa z roko izražata enako kretnjo. V podobnem položaju so postavljene tudi figure v reki, ki kot na originalni sliki dajejo občutek nemirnega gibanja in kaotičnosti.

Kljub vtisu podobnosti med filmom in Dantejevo zgodbo, ki je bila glavni motiv in inspiracija za Delacroixovo sliko, pa je vseeno težko trditi, da gre pri Trierjevem filmu za adaptacijo literarnega dela. V Filmskem leksikonu se filmsko adaptacijo definira kot: »Priredba, ekranizacija, tj. preoblikovanje literarnega ali dramskega dela v scenarij« (Kavčič in Vrdlovec 9). Pri tem je glavni kriterij vprašanje, kako zvesto filmska adaptacija sledi materialu, ki ga prireja. Na podlagi tega je lahko dobesedna, zvesta ali svobodna. Že izraz pove, da gre pri dobesedni adaptaciji za direkten prenos materiala na filmsko platno, pri svobodni pa gre za popolnoma samostojno umetniško delo, ki na nov način interpretira literarno predlogo. Pri filmu Hiša, ki jo je zgradil Jack je težko opredeliti, ali gre sploh za katerokoli vrsto interpretacije. Kot bo utemeljeno v nadaljevanju, sta si film in knjiga podobna v strukturi, žanru in karakterizaciji glavnih junakov, sama vsebina in tematika filma pa sta vseeno popolnoma drugačni od pesnitve.

Zelo poenostavljeno in površno bi bilo trditi, da gre tu za kakršnokoli vrsto adaptacije, zato je bolje, da se temu izrazu izognemo in izpostavimo zgolj elemente, razlike in podobnosti, ki jih lahko najdemo v obeh delih.

4.2 Struktura in žanr

Dantejeva zgodba je dolga epska pesnitev, Trier pa je svoj film opredelil kot »esejski film«. O povezavi filma z literaturo pravi: »Z mojega stališča si v literaturi svoboden. Najboljše knjige so tiste, kjer te avtor strogo vodi skozi. In to je to, kar skušam doseči z esejskimi elementi tega filma. Morda bi jim rekel digresija« (Jensen ni str.). Dante bralca skozi zgodbo jasno vodi od enega kroga do drugega, to počne v filmu tudi Trier, le da gre v filmu za digresijo, saj se začne s tematiko serijskega morilca, razvije pa se v debato o umetnosti, medtem ko Dante isto tematiko ohranja skozi celotno zgodbo.

Kot sem že omenila, je Božanska komedija razdeljena na tri sklope, vsak sklop, tudi Pekel, pa je naprej deljen na pesnitve. Pripoved je predstavljena v kronološkem zaporedju, deli se med seboj dopolnjujejo in gradijo celotno podobo posmrtnega sveta in Dantejeve izkušnje. V Peklu

19

so opisani dogodki, ki so se že zgodili, mestoma je napovedana tudi prihodnost. Film je prav tako deljen, in sicer na pet epizod in epilog. Epizode si prav tako sledijo kronološko in kažejo razvoj Jackovega karakterja. Sam film je »flashback« iz Jackove perspektive, epizode pa nas privedejo do točke, kjer jih je Jack začel pripovedovati.

Dante zgodbo začne s svojo izgubljenostjo in spustom v pekel, v filmu pa je spust prikazan šele v epilogu z naslovom Katabaza (beseda dobesedno pomeni pot v podzemlje v krščanstvu).

Dante torej ne posveča veliko pozornosti temu, kako je prišlo do njegove izgubljenosti in kaj ga je pripravilo do tega, da je zašel v temačni gozd, ampak se posveča dejanski poti v podzemlje.

Pri Jacku je ravno obratno: skozi film spremljamo njegovo temačno pot, počasen razvoj njegovega lika, ki izgublja svoj um v temačnem zamrzovalniku s svojimi žrtvami, hkrati pa izgublja kontrolo nad svojim življenjem, ki jo zaradi psihične obsesivno-kompulzivne motnje želi obdržati. Spust v podzemlje na koncu filma je le zaključek, ki se zdi, da si ga junak zasluži.

Dantejevo delo je preplet različnih žanrov in tematik, preplet komedije, alegorije, satire itd.

Celotna Božanska komedija je opredeljena kot komedija, saj ima nesrečno dogajanje na začetku (Pekel), konec pa je srečen (Paradiž). Tudi sklop Pekla znotraj Komedije nima nesrečnega konca, Dante in Vergil se namreč prebijeta mimo Luciferja in se odpravita proti vicam, ki so vsekakor boljši kraj od pekla. Na koncu je torej prisotno upanje za bolj srečno nadaljevanje zgodbe, saj slabšega od zadnjega kroga pekla v posmrtnem življenju ni.

Film je grozljivka in črna komedija, ker so kljub grotesknim scenam prisotne bizarne situacije, ki vodijo v komičnost. Primer je prizor, ko se Jack večkrat vrne v hišo vdove, ki jo je umoril, in pregleda, da je res vse čisto, pri tem pa tvega, da ga dobi policija. Bizarno je, da bi morilca skrbelo za čistočo in bi zaradi tega tudi tvegal svoje razkritje, zato situacija deluje komično.

Obenem pa so prisotni tudi elementi črnega humorja, ki komedijo ustvarja iz tabu teme, kakršna je umor.

Jack gre na koncu v pekel, kar je za povprečnega gledalca kazen, ki si jo zasluži. Trier konec komentira: »Jacka sem videl kot psihopata, ti pa redko verjamejo vase […] Psihopati ravnajo iracionalno, prepričani, da jih nihče ne more ujeti. Zato je konec takšen. Zame bi bilo tipično, da mu pustim živeti. Ampak sem pomislil na dobrega starega Hitchcocka in se odločil, da je bolj primeren klasičen konec« (Jenkins ni str.). Konec vodi v enako zadovoljstvo, ki ga bralec lahko občuti, ko Dante prileze do nebes in se snide z Beatrice.

20

Poleg komedije sta obe deli tudi satiri. Dantejevo delo je satira na politično in cerkveno dogajanje znotraj njegovega časa. Veliko ljudi, ki so v peklu, je na zemlji veljalo za priznane člane katoliške cerkve, škofe, papeže in duhovnike, ki so splošni populaciji pridigali o življenju brez greha, sami pa so krivi največjih smrtnih grehov. Dante izpostavi njihovo hipokrizijo in jim dodeli kazni po »talionskem načelu«.

Hiša, ki jo je zgradil Jack je satira na umetnost, saj ji umetnik sam želi pripisati izrazno in estetsko vrednost. Režiser je pri ustvarjanju filma verjetno izhajal iz lastne umetniške zgodbe, saj je občinstvo v splošnem njegove filme doživljalo kot brezsmiselne provokacije, polne nasilja, brez umetniške vrednosti. Tudi Jack v filmu poskuša svojim dejanjem, ki so nasilna, brezsmiselna in groteskna, pripisati umetniško vrednost. V družbi to seveda ni sprejemljivo, film pa ima močan učinek ravno zaradi velikega kontrasta med splošnim družbenim dojemanjem umetnosti in tem, kako jo opredeljuje Jack.

4.3 Dante–Jack–Lars

Največjo podobnost med literarnim delom in filmom lahko najdemo s primerjavo glavnih likov.

Že s filmskim posterjem je nakazano, da je Jack postavljen v vlogo Danteja ob Vergilu, ki ga vodi v pekel. Vprašati se je treba, če sta si Dante in Jack v čem sploh podobna.

Dante svojo pesnitev pripoveduje v prvi osebi in sebe postavi za glavnega junaka, pesnika– protagonista, kar je bilo v njegovem času novost. Vemo, da je Dante kot protagonist dober človek in skozi zgodbo želimo, da uspe in konča srečno. Njegov lik je v zgodbi izkusil vse, kar je v resničnem življenju izkusil tudi Dante.

Trier pa za glavnega lika postavi serijskega morilca, kar v filmih sicer ni pogost pojav, saj zanj občinstvo ne želi navijati:

Zanimivo se mi zdi, kako dolgo se mu sledi in kako se mu sledi skozi vso njegovo početje. To, da je glavni lik, je zelo močna stvar. Vsi gledalci so posledično v konfliktu. Jack počne zlobne, grozne stvari, pa ga še vedno spremljamo. Še vedno nas zanima. Je podobno kot filmi o Hitlerju. Nekaj dobrega mora biti v tem človeku – toda ne vem, kje. Ima slabo zgodovino. (Jenkins ni str.)

Jack v filmu tudi sam pripoveduje svojo zgodbo, incidenti, ki jih omenja, so kot »flashbacki« v njegovi poti skozi pekel. Medtem ko Dante pripoveduje svojo zgodbo bralcu, jo Jack pripoveduje neposredno Vergu.

21

Trier je o svoji povezanosti z likom Jacka v intervjujih obrazložil nekaj stvari: »[Film] je bolj 'state of mind', v katerem sem bil, ko sem ga napisal. Ne da bi rad pobijal ljudi, je pa še vedno veliko mene v liku Jacka …« (cit. v Blockbuster 5:42), in pa: »Jack … je del mene. Toda jaz nisem psihopat. Sem prepričan« (Jenkins ni str.).

Med Jackom in Larsom je torej distanca, ki pa jo pri Danteju težko zasledimo. Dante s svojo zgodbo in svojim likom v zgodbi pokaže, da je sam pomemben pesnik, ki si zasluži dobro posmrtno življenje, njegovi nasprotniki pa ne. Dante se naslika v dobri luči. V peklu ga veliki ljudje spoštujejo, kdor ga ne ali je jezen nanj zaradi nasprotovanj v življenju, je že tako ali tako podvržen hudi kazni. V Peklu Dante, razen na začetku, ko se izgubi, nikoli ne prizna, da je v življenju kdaj ravnal slabo, da obstaja možnost, da ima velik umetniški ego in da bi tudi drugi lahko imeli prav. V liku se dobro odseva Dantejeva resnična osebnost.

Jack v filmu brani svoja dejanja in skuša umore predstaviti kot produkt kreativnosti, ki vodi v umetnost. Trier sam pa ne brani njegovih dejanj: »Ne skušam upravičevati Jackovih dejanj, on skuša upravičevati sebe. Mora se« (Jenkins ni str.). Jack ima v sebi nekaj podobnosti s Trierjem, predvsem je razviden njegov odnos do sveta in umetnosti, njegovo kompleksno razmišljanje, medtem ko Jackova življenjska zgodba in ravnanje Trierju nista blizu.

Čeprav Jack brani svoja dejanja, pa sprejme to, kar je:

[Verge]: »Toda ali si razumel, ali še bolje, si sprejel to povezavo s svojo osebnostjo? Da si ti sam bil psihopat?« (Trier 41:14–25) »To je nenavadno. Psihopat ne bo nikoli sprejel lastne diagnoze« (Trier 41:37–43).

[Jack]: »Jaz pa sem jo! Na primer psihopatovo pomanjkanje empatije« (Trier 41:46–51).

Jack sprejme, da je psihopat. V filmu je tudi metasatirični prizor, v katerem Jack drži napise s samostalniki, ki označujejo vse, kar je značilno zanj: egocentričnost, vulgarnost, nesramnost, impulzivnost, narcisoidnost, inteligentnost, iracionalnost, manipulacija in muhavost. Jack sprejme, da je vse to del njega, ni ga sram priznati ne pokazati svoje prave narave. Samega sebe celo poimenuje Gospod Sofisticiran, kar še bolj potrdi njegovo zavednost. To obnašanje se močno razlikuje od Danteja, ki je težko priznal slabe osebne lastnosti.

Po stvarjenju teh likov se pojavita tudi vprašanji, kaj je njuna motivacija v zgodbi in kaj želita doseči. Po tem, ko se Dante v gozdu izgubi, mu je namenjena pot, ki jo mora prehoditi. Njegov cilj je, da pride do konca poti njegove (od)rešitve in posledično doseže najvišjo sfero, nebesa.

22

Jackov glavni cilj je, da skozi grozljivo izraznost ustvarja bizarno umetnost in postane slaven, kar je Dante svoj čas že bil. A Jackova percepcija sveta in življenja je drugačna kot teološki koncept pri Danteju: »Verjamem, da so nebesa in pekel eno in isto. Duša spada v nebesa, telo pa v pekel. Duša je bistvo in telo je vse, kar je nevarno, na primer umetnost in ikone« (Trier 1:49:35–50).

Jack v dialogih večkrat omeni Boga, opiše ga tudi kot največjega arhitekta vseh stvari, a se ga ne boji, nima spoštovanja do njegovih kreacij in je v svojem psihopatskem umu prepričan, da lahko pride do nebes. Enako odklonilen je tudi njegov odnos do religije: »Preziram diagnoze, ki se lahko le zapišejo v črkah. To ni pošteno, črke so jasne. Držijo nas nazaj in ustvarjajo meje med dobrim in zlim in nosijo religijo. Religija je uničila človeška bitja, ker vaš Bog uči ljudi, da v sebi zatrejo tigra, kar nas spremeni v sužnje, ki jih je preveč sram, da bi priznali, da ga v sebi sploh imamo« (Trier 1:39:16–43).

Oba lika imata svoj način, svojo pot, kako nameravata doseči cilj. Danteju je namenjeno doseči nebesa, ker je bil krščen, v življenju dober kristjan, ki ni podlegel smrtnim grehom, čeprav živalim, ki prežijo nanj na začetku gozda, prizna, da je kriv nečistosti, napuha in pogoltnosti.

Do cilja v Božanski komediji pa ga ne vodijo le ta dejstva, ampak tudi ljubezen. Ta je vplivala na Dantejevo življenje in posledično tudi na njegovo umetnost. Celotno prvo obdobje Dantejevega ustvarjanja izhaja iz ljubezni, predvsem do Beatrice. Opredeli jo tudi v sladkem novem slogu, ki ga prvič omenja v Vicah. Dante tam govori o božanski ljubezni, ki ga navdihuje pri pisanju.

V Peklu se ljubezen omenja že na začetku, omeni pa jo ravno Beatrice: »Jaz, ki pošiljam te, sem Beatrice, od tam, kamor nazaj me vodi cesta, prišla v ljubezni, ki iz mene kliče« (Alighieri 18). Ravno sila ljubezni je torej tista, ki povzroči, da Beatrice poišče pomoč za Danteja.

Ljubezen je presenetljivo omenjena tudi na napisu pri Peklenskih vratih: »Pravično umel je stvarnik iz višine, naredil me je silno, brez napake, v ljubezni prvi, iz vednosti edine« (Alighieri 22). Bog je torej z ljubeznijo ustvaril celoten svet: »Bil čas je, ko zasine zor jutranji in sonce vzšlo je s tistimi zvezdami, ko takrat, ko ljubezni žar brezdanji je prvič zganil lep svet nad nami« (Alighieri 8–10). Najhujši kraj na zemlji je bil prav tako ustvarjen iz ljubezni z namenom, da grešniki spoznajo, kako so se ji odpovedali.

V drugem krogu pri Paolu in Francesci je bila ljubezen tista sila, ki je povzročila greh:

»Ljubezen, ki da ljubljenim ljubiti, me je za mik njegov tolikanj vžgala, da še, kot vidiš, je ne znam ugasniti« (Alighieri 46). Dante se zaveda, da je nezvestoba greh, a vseeno sočustvuje z

23

občutkom ljubezni, ki se lahko v življenju spremeni. To vrsto grešnikov posledično zato postavi le v drugi krog pekla. Ljubezen do domovine, jezika, religije, poezije in Beatrice je bila gonilna sila v Dantejevem življenju in njegovi umetnosti, je pa bila tudi gonilna sila, ki ga je iz pekla pripeljala v nebesa. Ker je Dante deloval in ustvarjal iz ljubezni, si je to tudi prislužil.

Jack za razliko od Danteja, ki svoj cilj doseže s stremljenjem k najvišjemu idealu – božanski ljubezni, enak cilj poskuša doseči na popolnoma nasproten način. S svojim početjem se približuje najbolj temačnim predelom človeške narave in si slavo gradi z najbolj grozljivim materialom – trupli. V tem ne vidi nič spornega, kar utemelji z Blakeovo prispodobo:

Bog je ustvaril oba, jagnje in tigra. Jagnje predstavlja nedolžnost in tiger predstavlja divjost. Oba dela sta popolna in nujna. Tiger živi za kri in umor, ubije jagnje … in to je tudi umetnikova narava. […] Navsezadnje ubogo jagnje ni želelo umreti, da bi postalo največja umetnina. Jagnjetu je bila podarjena čast, da živi večno v umetnosti, in umetnost je božanska. (Trier 51:30–52:07)

Jack vidi božje kreacije, ljudi, živali in naravo kot sredstva, s katerimi bo dosegel svoj cilj. Ker pa je tudi umetnost božanska in ker je biti večna umetnina čast, ni v tem nič spornega. Ne kesa se niti po smrti na poti v pekel. Proti koncu ga Verge opozori: »Še vedno pravim, da brez ljubezni ni umetnosti. To ni debata« (Trier 1:43:17–22), in tudi: »Ljubezen, Jack. Ljubezen je tudi umetnost. Da ne omenjam intimnosti« (Trier 1:11:36–41). Jack se seveda s tem stališčem ne strinja, saj kot psihopat ni zmožen prave ljubezni in posledično ljubezni ne more prenesti v odnose z drugimi ljudmi ali v umetniške materiale.

Zaradi svojih nagnjenj ne more ustvariti nečesa, kar bi imelo večjo umetniško vrednost, vsaj ne za splošno publiko. Njegove umetnine ustvarjajo občutke groze in šoka. »Nekateri trdijo, da so grozodejstva, ki jih storimo v naši fikciji, tiste notranje želje, ki jih ne moremo izraziti v nadzorovani civilizaciji. Torej so izražene namesto tega skozi našo umetnost« (Trier 1:49:20–

29). Jack se s tem ne strinja popolnoma. Umetnost ne zadeva duše, ampak le telo, zato je del nevarnih stvari na zemlji, ki je kot pekel. »Če lahko poveličanje ponižuje umetniško delo … zakaj uničenje in rušenje ne morata doseči nasprotnega in ustvariti umetnosti?« (Trier 1:44:43–

55) Meni, da se zato da z umorom doseči plemenit cilj, ustvariti umetnino iz nasilja.

Zunanji gledalec, kot je Verge, pa v njegovih »umetninah« vidi trpljenje in smrt, ki so jih povzročile, ne pa umetnosti same. V taki umetnosti ni ničesar dobrega, je samo moralno sporna, ne glede na to, kakšne namene in nazore je imel Jack pri ustvarjanju. Jack s tem, kar proizvaja, v svet pošilja le grozo in bolečino, kar zasenči vse ostale namene. S tem si sam ustvari pot do pekla, ki je tlakovana z dobrimi nameni. Jackovi nameni so v njegovi glavi res bili dobri in

24

plemeniti, a ne upravičujejo škode, ki je nastala zaradi njih: »Umetnik mora biti ciničen in skrbeti za dobro počutje ljudi in bogov v njegovi umetnosti« (Trier 1:45:26–32).

Za razliko od Danteja Jack torej ne pozna ljubezni in mu ne služi kot navdih za umetnost. Dante je ravno skozi umetniška dela s tem, ko je svoje nasprotnike postavil v pekel, poleg ljubezni izrazil tudi zatrta čustva jeze in sramote. Umetnost in fikcija sta mu pri tem pomagali, Jack pa izbere drugačen umetniški material, zato povzroči veliko škode in kot vsak drugi morilec pristane v peklu.

4.4 Vergil–Verge

V filmu in pesnitvi imata oba lika velik pomen in vpliv na protagonista. Vergil v Peklu je star okoli petdeset let, v tej starosti je tudi umrl. V filmu je Verge upodobljen kot starec, a gre za isti lik, rimskega pesnika in avtorja Eneide.

Vergila Dante prepozna že takoj na začetku zgodbe: »Lombarda imel sem mater in očeta, iz Mantove so starši rod dobili. Rojen pod Julijem, dasi zadnja leta, Avgustov Rim mi bil je domovina, ko lažna boštva so bila še sveta, poet sem bil in pel Anhizu sina, ki je prišel iz Troje, ko sloveče je mesto prah bilo in ruševina« (Alighieri 11) … »Kaj ti si ta Vergil, studenec živi, ki v reko petja se tako razlije […] O čast in slava večne poezije, zdaj se mi trud, zdaj vsa ljubezen vrača, ki mi je odprla tvoje umetnije. Ti si moj mojster, knjiga mi domača, pri tebi, glej, sem lepega se stila navzel, ki s slavo me nekoč poplača« (Alighieri 11).

Vergil na začetku reši Danteja v gozdu in Dante je vesel, da ga vidi, saj je bil njegov vzornik in pesnik, ki ga spoštuje. Pri opisovanju prvega srečanja omeni dogodke iz Eneide, najbolj slavnega Vergilovega dela. Tudi Jack omeni Eneido, in sicer neposredno Vergu: »Ko si pisal, ali nisi sam načrtoval uničenja tvojega najbolj popularnega literarnega dela? Eneida je bilo naročeno delo, kjer sem slavil vladajočo oblast in ideje do te točke, da ni bila več umetnost«

(Trier 1:44:25–42).

Jack vidi Verga v fizični obliki šele proti koncu filma. Verge je tam prav tako zato, da ga pelje do pekla, a te naloge mu ni dodelil nihče, morda le Bog. Ker Verge ni poslan od nikogar, Jack ga tudi bolj zanima in se je z njim pripravljen pogovarjati, poslušati njegovo zgodbo. Ima tudi več svobodne volje in Jacka lahko pelje skozi celotni pekel, čeprav po tem ni potrebe.

Za razliko od Vergila Verge večino časa v filmu ni v vlogi vodnika, ampak v vlogi občinstva, opazovalca in poslušalca. Dante zgodbo pripoveduje bralcu, Jack pa svojo zgodbo pripoveduje

25

Vergu. Verge na situacije v Jackovem življenju reagira, kot bi reagiralo občinstvo. Ni navdušen nad njegovimi umori, očita mu vse, česar je kriv, in ga skuša prepričati, da na umetnost začne gledati drugače in ji prepusti, da govori sama zase. Ne strinja se z njegovimi pogledi na umetnost in ker je eden redkih likov, s katerim ima Jack v filmu interakcijo in ga ne ubije, ima pravzaprav aktivnejšo vlogo kot Vergil v Peklu. Vergil tam skoraj nikoli ne želi spremeniti Dantejevega mišljenja, le objektivno mu pove, kaj se dogaja. Prav tako ima do Danteja veliko spoštovanja in zaščitništva, Verge pa proti koncu filma Jacku celo reče: »Ne spomnim se, da bi imel v spremstvu kdaj tako temeljno pokvarjeno osebo, kot si ti, Jack« (Trier 1:48:12–19).

Pri Vergilu/Vergu gre torej za isti zgodovinski lik pesnika v drugačni podobi, eden je bolj porinjen v ozadje, drugi pa bolj aktivno sodeluje v zgodbi. Eden je specifično Dantejev vodnik, drugi pa je splošen vodnik, ki ima do Jacka isti odnos kot občinstvo.

4.5 Pekel

Čeprav film vodi v pekel, je ta drugačen od Dantejevega. Jack se na koncu spusti skozi luknjo v zamrzovalniku, kjer z Vergom začneta pot. Najprej Jack potone v reko, nato z Vergom lebdita vsak v svojem zračnem mehurčku in se spustita še nižje. Sprehodita se skozi tunel v jami, kjer se sliši zvok brenčanja. Verge razloži, da gre za koncentriran zvok množičnega trpljenja ljudi.

Zunaj jame se vkrcata na čoln in se ustavita pri Elizejskih poljanah, do katerih pa ne moreta dostopati. Nato se ustavita pri reki z lavo, za katero Verge pravi, da je najgloblji del pekla, toda Jack ne spada tja, ampak nekaj krogov višje. Verge je Jacku naredil uslugo, ko ga je pripeljal tja, ker Jack želi vedeti vse stvari. Včasih je čez lavo potekal most, ki ga zdaj ni več, pot na drugi strani pa vodi gor, stran od pekla. Jack se odloči, da bo poskusil skočiti čez, a kot veliko ljudi prej pri tem ni uspešen.

Trier pekla ne prikaže zelo podobnega Dantejevemu peklu. »Sestavili smo ga iz različnih konceptov pekla. Elizejske poljane so nekaj iz rimske mitologije. Prepričan sem, da pekel ni videti kot tisto, kar smo naredili za ta film. Globoko v sebi ne verjamem v pekel« (Jenkins ni str.). Pri Trierju je veliko poudarka predvsem na naravi in poti, ki vodi do dna, ne pa na dejanskih krogih, ki so sicer omenjeni. Prav tako niso direktno prikazane ali omenjene specifične duše v peklu. Dodane so tudi Elizejske poljane, ki so del antične mitologije. Dante jih ni vključil v podzemlje, saj so to funkcijo v krščanstvu opravljala nebesa. Drugačen je tudi zadnji krog pekla, ki je pri Danteju zamrznjen, v filmu pa je vroč in poln lave. Prav tako ni

26

nikjer Satana: »Satanu smo se skušali izogniti. To bo naslednji film. Satan z njegovega vidika.

Dobre stvari v Satanu« (Jenkins ni str.).

27

5.

Režiser Lars von Trier je s svojimi provokativnimi filmi vedno premikal meje umetnosti in dobrega okusa, hkrati pa se skliceval na klasične avtorje in režiserje. Film Hiša, ki jo je zgradil Jack ni nobena izjema. Ideje in elemente črpa iz Dantejeve klasike Pekel. V obeh delih se prepletajo žanri komedije, grozljivke in satire. Trier in Dante sta pri ustvarjanju svojih protagonistov izhajala iz sebe, Dante bolj kot Trier. V filmu Trier že pred samim začetkom vzpostavi povezavo med glavnim likom Jackom in Dantejem v Peklu. Oba lika sta umetnika z velikim egom, vsak pa ima tudi svoj cilj, do katerega ju vodijo različne sile in sredstva. Za Danteja lahko navijamo in na koncu si zasluži priti v nebesa. Za Jacka je navijati težje in sam se na koncu pripelje do pekla, čeprav je to z vidika gledalcev pravičen konec, ki si ga zasluži.

V obeh delih se pojavlja tudi lik pesnika Vergila ali Verga. V pesnitvi je Vergil bolj pasivni vodnik, postavljen v ozadje Dantejevega doživljanja. V filmu pa je Verge lik v vlogi zunanjega opazovalca in poslušalca Jackove zgodbe, hkrati pa ima več svobodne volje in zanimanja za Jacka. Tudi sam pekel se v delih razlikuje, predvsem zaradi Trierjevih prepričanj o peklu, ki se ne ujemajo z Dantejevo krščansko percepcijo kozmosa.

Izvedba in interpretacija Dantejevega dela sta zagotovo unikatni in režiserjem, ki se bodo v prihodnosti želeli na svež način spoprijeti s tako ikoničnim delom, kot je Božanska komedija, puščata še veliko možnosti. To lahko storijo, ne da bi delu sledili dobesedno in popolnoma spremenili vse njegove glavne elemente, kot je to storil Trier.

28

6.

Alighieri, Dante. Božanska komedija. Ljubljana : Mihelač, 1994.

---. Božanska komedija. Pekel. Celje : Društvo Mohorjeva družba, 2005.

Badley, Linda. Lars von Trier. Chicago: University of Illinois Press, 2009. Z-Library. Splet.

15. 4. 2021.

Barbi, Michele. Life of Dante. Prev. Paul G. Ruggiers. Los Angeles : University of California Press, 1966. Z-Library. Splet. 20. 4. 2021.

Barolsky, Paul. »Dante and the Modern Cult of the Artist«. Arion: A Journal of Humanities and the Classics 12.2 (2004): 1–15. JSTOR. Splet. 12. 3. 2021.

Boccaccio, Giovanni. Dantejevo življenje. Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2015.

Blockbuster. Interview: Lars von Trier – The House That Jack Built. 2018. Youtube. Splet. 15.

3. 2021. https://www.youtube.com/watch?v=H02-7GUmD2g&t=994s.

Jenkins, David. »Lars von Trier: ‘I know how to kill’«. Splet. 15. 4. 2021.

https://lwlies.com/interviews/lars-von-trier-the-house-that-jack-built/.

Kavčič, Bojan, in Zdenko Vrdlovec. Filmski leksikon. Ljubljana : Modrijan, 1999

Koch H., William. »Introduction: Provocation to Philospohy«. The Films of Lars von Trier and Philosophy: Provocations and Engagemnets. Ur. José A. Haro in William H.

Koch. New York: Palgrave Macmillan, 2019. Z-Library. Splet. 12. 3. 2021.

Lindsay, Robert. Dante as Artist. Manchester : University of Manchester, 1925. JSTOR. Splet.

31. 3. 2021. https://www.jstor.org/stable/10.2307/community.28211076.

Lumholdt, Jan. Lars von Trier. Interviews. Jackson : University Press of Mississippi, 2003. Z- Library. Splet. 13. 3. 2021.

Surdich, Luigi. Il Duecento e il Trecento. Bologna : Il mulino, 2005.

Suther, Jensen. »The Art of Murder: What We Have to Learn from The House That Jack Built«. Splet. 6. 12. 2020. https://www.sensesofcinema.com/2019/feature-articles/the- art-of-murder-what-we-have-to-learn-from-the-house-that-jack-built/.

29

Trier, Lars (režija). The House That Jack Built. Zentropa, 2018. Amazon Prime Video. Splet.

12. 12. 2020. https://www.amazon.com/House-That-Jack-Built/dp/B07L8BDMQ5.