DIPLOMSKO DELO

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021 NEŽA ZORE

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

NEŽA ZORE

Doživljanje poroda v času pandemije covid-19

Diplomsko delo

Mentorica: izr. prof. dr. Uršula Lipovec Čebron Univerzitetni študijski program prve stopnje: Etnologija in kulturna antropologija - D

Ljubljana, 2021

IZVLEČEK

Doživljanje poroda v času pandemije covid-19

Diplomsko delo je antropološki vpogled v izkušnjo poroda v Sloveniji in po svetu v času pandemije covid-19. V diplomskem delu so izpostavljeni ukrepi, ki so bili zaradi zmanjševanja možnosti prenosa okužbe sprejeti v porodnišnicah. Poglobljeno se ukvarja z začasno ukinitvijo pravice do porodnega spremljevalca. V navezavi na sprejete ukrepe se besedilo posveča pojavu medikalizacije poroda in vprašanju, kako se ta kaže v času pandemije. Prav tako se ukvarja z vprašanjem vloge posameznih zdravstvenih delavcev pri porodu v času pandemije in kdo od njih je tisti, ki je sposoben ugotavljati psihofizično stanje porodnice ter v skladu s tem sprejemati odločitve za njeno obravnavo.

Ključne besede: medicinska antropologija, porod, nosečnost, covid-19, pandemija

ABSTRACT

Experiencing Childbirth During the COVID-19 Pandemic

This bachelor’s thesis concerns the experience of childbirth in Slovenia as well as abroad during the COVID-19 pandemic. Considering the topic from an anthropological perspective, its focus is on the preventative measures implemented in an attempt to halt the rate of infection in maternity wards, notably the restrictions placed on birth attendants. Regarding these measures, the text also deliberates on the phenomenon of medicalization in maternity wards as well as the means by which these are exhibited during times of pandemic. The question of various medical professionals and their role during pregnancy, specifically which are able to provide adequate care in relation to the woman’s psychophysical condition and work in her best interest, is also considered.

Key words: medical anthropology, birth, pregnancy, COVID-19, pandemic

ZAHVALA

Srčno se zahvaljujem svoji mentorici izr. prof. dr. Uršuli Čebron Lipovec za strokovno vodenje v času nastajanja diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi svoji družini, Marku in prijateljem, ki ste me podpirali na študijski poti.

Neizmerno sem hvaležna tudi vsem sogovornikom, ki ste mi zaupali svoje zgodbe in omogočili oseben vpogled v področje raziskovanja.

Še posebej se zahvaljujem Poloni, Karin, Adeli in Ani - z vami sem prehodila kratko pot na študiju babištva, vendar mi bo vedno v navdih.

Diplomsko delo posvečam ženskam, ki morajo zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin proti svoji želji rojevati same.

KAZALO

1. UVOD ... 6

2. METODOLOGIJA ... 7

3. KJE SE SREČATA PANDEMIJA IN ANTROPOLOGIJA? ... 9

3.1. RANLJIVOST V ČASU PANDEMIJE ... 9

4. PORODNA KRIZA V ČASU PANDEMIJE ... 12

4.1. MEDIKALIZACIJA PORODA ... 15

4.2. BINARNA OPOZICIJA: ZDRAVNIK – MEDICINSKA SESTRA IN BABICA... 17

4.3. KOMUNIKACIJA KOT KLJUČ DO ZAUPANJA PORODNIC ... 19

5. ODNOS PORODNIC DO KORONAVIRUSA ... 25

5.1. VIRUS KOT MOTIVATOR ZA POROD NA DOMU ... 26

6. POROD V PORODNIŠNICI MED EPIDEMIJO ... 30

6.1. PORODNE ZGODBE IZ PANDEMIJE ... 30

6.2. POMEMBNOST PRISOTNOSTI PORODNEGA SPREMLJEVALCA ... 35

7. ZAKLJUČEK ... 43

8. SUMMARY ... 44

9. VIRI IN LITERATURA ... 46

6

1. UVOD

Mojo pozornost so vedno vzbujali dogodki ob obdobjih prehoda – zanimiva se mi zdi njihova intenzivnost, odločilnost in nenadnost. Od vseh takšnih dogodkov me še vedno najbolj navdušuje porod. Porod je trenutek, ki za vedno spremeni žensko in ljudi, ki so vpleteni v njeno življenje. Po gimnaziji sem eno leto študirala babištvo, kar je bila zame v retrospektivi zelo pozitivna izkušnja, saj mi je omogočila vpogled v področje, ki me tako navdušuje. Kljub temu, da sem imela možnost spoznati veliko koristnega na področju nosečnosti in poroda, mi je nekaj manjkalo, da bi bila zadovoljna; za razliko od bolj fizičnega dela z ljudmi me je zanimalo preučevanje družbe ter bolj družboslovni in humanistični vidiki poroda, teh pa na Zdravstveni fakulteti nisem izkusila v zadostni meri. Iz tega razloga sem se odločila za prepis na Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer sem ta svoj interes združila tudi z drugimi področji zanimanja.

Sledeče besedilo je antropološki vpogled v izredno stanje, v katerem se srečata temi pandemije in poroda v Sloveniji in po svetu.

Namen diplomskega dela je raziskati, kako so na izkušnjo nosečnosti, predvsem pa na izkušnjo poroda, vplivali ukrepi, sprejeti zaradi koronavirusa SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen covid-19. V tekstu, ki sledi, bom raziskala, kako porodnišnični ukrepi med nosečnostjo, predvsem pa med porodom, vplivajo na nosečnico in na njenega partnerja.

Zanimalo me bo tudi, v čem se kažejo posledice spremenjenega doživljanja poroda in nosečnosti.

Zanimalo me bo, kakšno vlogo pri porodni izkušnji tako v običajnih kot izrednih okoliščinah predstavljajo različni profili zdravstvenih delavcev, pri čemer si bom podrobneje ogledala funkcijo babice in zdravnika pri izkušnji poroda.

Natančneje se bom posvetila tudi pojavu medikalizacije poroda in raziskala, ali je ta bolj izrazita v času pandemije ter na kakšne načine se to pokaže v dani situaciji.

7

2. METODOLOGIJA

Moje raziskovanje se je začelo v letu 2020 – torej v letu, ko je bila 12. marca v Sloveniji uradno razglašena pandemija. Obdobje pandemije je zelo vplivalo na moje raziskovanje, čeprav je bilo hkrati tudi tema raziskave. Terensko delo sem opravljala v času zaprtja javnega življenja. Fizični kontakti so bili zato v tem obdobju zelo omejeni, poleg tega pa smo se zaradi novonastale situacije na drugačen način življenja šele privajali. Prav tako je bil zato drugačen in nov tudi način raziskovanja.

Opisana situacija je pripomogla k temu, da sem se pri svojem raziskovanju nosečnosti v obdobju pandemije koronavirusa odločila najprej posvetiti samo eni sogovornici – Klavdiji¹. Zaradi posebnih okoliščin sem želela izkoristiti to osebno poznanstvo, saj sem samo v tem primeru (zaradi omejevanja stikov) lahko izvedla več prostih intervjujev in tudi metodo opazovanja z udeležbo na mestih, kjer se z njo srečujem. S Klavdijinim partnerjem Andrejem nisem sodelovala, saj je bila prvotna ideja osredotočena zgolj na to, kako ženske doživljajo nosečnost in materinstvo, poleg tega pa sem bila s stiki v fizični obliki kljub osebnemu poznanstvu nekoliko selektivna.

Prve tri intervjuje sem opravila s Klavdijo. Med pregledovanjem zbranega materiala iz opazovanja z udeležbo in intervjujev sem ugotovila, da bi bilo koristno izvesti primerjavo na način, da o njunem doživljanju nosečnosti in poroda govorim še z dvema osebama. Ob odločitvi za vključitev še dveh intervjujev, ki sta potekala pozneje med epidemijo in preko spletne aplikacije Zoom, sem sogovornici Katjo in Zalo prosila za prisotnost partnerjev, saj sem ob pregledu zbranega etnografskega materiala po terenskem delu s Klavdijo spoznala, kakšno pomembnost je pripisovala prisotnosti partnerja pri porodu. Ta poudarek se mi je zdel vreden jasnejše naslovitve, hkrati pa sem želela v sklopu te teme slišati tudi partnerjevo izkušnjo poroda. Na podlagi opažanj, ki sem jih zapisala ob terenskem delu s Klavdijo, sem oblikovala nekaj tematskih sklopov, ki sem jih uporabila med polstrukturiranim intervjujem, v okviru katerega sem izvedla pogovor s Katjo in Petrom ter Zalo in Mihom. Nazadnje sem na podlagi vseh pogovorov izluščila teme, ki so se mi zdele v okviru raziskovanja najpomembnejše – to so teme, ki so jih v ospredje postavljali sogovorniki sogovorniki. Te teme so mi služile tudi kot osnova za strukturo diplomske naloge.

1 Imena vseh sogovornikov v diplomski nalogi so spremenjena zaradi pri večini posameznikov izražene zahteve po anonimnosti. Prav tako so spremenjena imena oseb, ki jih sogovorniki omenjajo.

8

Že pred intervjuji sem sklepala, da bo odsotnost partnerja pri porodu kot preventivni ukrep v času pandemije osrednja tema naših diskusij – na spletu sem namreč zasledila veliko količino člankov in objav posameznikov, ki so se dotikale te problematike - opravljeni intervjuji pa so to potrdili. Sprva sem se želela raziskovalno ukvarjati s celotnim obdobjem nosečnosti in zgodnjega starševstva, vendar sem svoje zanimanje zožila – kot sem omenila, me je k temu spodbudil zbran etnografski material, v katerem je pri vseh sogovornikih prevladoval opis porodne izkušnje.

Del nekaterih mojih mnenj in pogledov na izbrano temo izhaja tudi iz neformalnih pogovorov, ki sem jih z znanci in bližnjimi opravila v času raziskovanja. Prav tako nekaj pogledov na temo izhaja iz klinične prakse, ki sem jo kot študentka babištva opravljala v študijskem letu 2017/18, predvsem iz klinične prakse v ljubljanski porodnišnici.

Tekom raziskovanja sem opravila tudi krajšo raziskavo poročanja medijev o porodu na domu v času pandemije, saj sem v okrilju porodne izkušnje v času koronavirusa naletela tudi na pomembnost naslovitve teme poroda na domu – interes zanj je v času pandemije namreč povečan.

Za vse sogovornice je bilo obdobje pandemije tudi obdobje prve nosečnosti. Moja prva sogovornica je bila Klavdija, stara 31 let. Opravljen ima magisterij iz ekonomije, njen partner Andrej pa je star 39 let, zaposlen v prodaji samostojnega podjetja. S Klavdijo sem preživela največ časa, prav tako pa sem z njo opravila tri proste intervjuje. Prva intervjuja sta se odvila pred Klavdijinim porodom in sta se med drugim ukvarjala tudi z njenimi pričakovanji v nosečnosti, do poroda in do poporodnega obdobja, tretji intervju pa sva opravili po njenem porodu. Poleg intervjujev s Klavdijo sem opravila še dva intervjuja, prvega s Katjo in Petrom, drugega pa z Mihom in Zalo. Katja in Peter sta stara 27 let, oba sta učitelja. Zala in Miha sta stara 33 let, Miha je samozaposlen kmet, Zala pa je socialna pedagoginja. Oba para sta v ospredje postavila svojo porodno izkušnjo.

9

3. KJE SE SREČATA PANDEMIJA IN ANTROPOLOGIJA?

Pandemija covida-19 je bila s strani Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanju SZO) razglašena 11. marca 2020, Slovenija pa je uradno razglasila pandemijo dan zatem. Kaj antropologi počnemo pod takšnimi pogoji? se sprašujeta antropologa Adams in Nading (Adams in Nading 2020: 461). »Počnemo iste stvari kot vedno. Opazujemo.

Izkusimo. Sodelujemo. Pišemo« (Adams in Nading 2020: 461).

Obdobje pandemije nam je pokazalo, da dognanja moderne medicine niso vse, na kar se moramo v upanju na najboljši izid zanašati v času pandemije. Ljudje smo kot nosilci kulture prenašalci virusa. Kot ugotavljata antropolog David Napier in Edward Fischer, znanost pravi, da »so virusi inertni, nezmožni tega, da nas napadejo. Mi smo tisti, ki jih prenašamo preko socialnih omrežij in kulturnih poti.« (Napier in Fischer 2020: 2). Kriza covida-19 je brez dvoma biosocialni fenomen (Gibbon idr. 2020). Zahteva odziv, ki bo produktivno združeval biološko in družbeno razumevanje pandemije, da bo lahko preučeval dinamiko teh kompleksnih interakcij in razvijal primerne in efektivne intervencije (prav tam).

Ko govorimo o situaciji, kakršna je pandemija, so pomembni ukrepi človeštva za lastno dobrobit na vseh področjih. Kot pravi Napier, »problem virusne epidemije ni samo – ali celo osrednje – medicinski, pač pa je problem našega zmotnega prepričanja v medicino kot panacejo za vse, kar ljudje kot družbena bitja počnemo prav ali narobe« (Napier 2020:

2). Samo sodelovanje med disciplinami lahko uspešno rešuje probleme takšne krize, kakršna je pandemija.

Na tem mestu sem naslovila pomembnost združevanja družbenega in biološkega pogleda v času krize, h kateremu pozivajo tudi navedeni avtorji. Uspešno reševanje katastrof, s katerimi se sooča človeštvo, zahteva transdisciplinaren pristop. V nadaljevanju bom pokazala, kako je družbeni vidik v sprejemanju ukrepov v primeru porodnic v primerjavi z biomedicinskim vidikom pandemije prepogosto zanemarjen.

3.1. RANLJIVOST V ČASU PANDEMIJE

Globalna pandemija covida-19, ki jo povzroča koronavirus SARS-CoV-2 razkriva in povečuje že obstoječe razpoke v naši družbi. Zgodnja poročila kažejo, kako so v tej pandemiji pojavljajo velike razlike smrtnih izidov na podlagi etnične pripadnosti, prav tako kot se pojavljajo in poglabljajo razlike med spoloma ter med revnimi in bogatimi (Ralph

10

2020; Vikkarosa 2020, cit. v Searcy in Castañeda 2020: 5). Te ugotovitve nas pripeljejo do vprašanja, kateri ljudje so bolj podvrženi znižani kvaliteti zdravstvene oskrbe v času pandemije in kateri dejavniki pripeljejo do tega poslabšanja.

Ranljivost skupin v 25 lokalnih okoljih v Sloveniji naslavlja monografija iz leta 2020, ki se ukvarja s temo neenakosti v zdravju v lokalnih skupnostih. Avtorice monografije so kritične do uporabe termina »ranljive skupine«, saj slednji lahko »povzroči, da spregledamo načine, na katere se različne neenakosti in ranljivosti med seboj sekajo, prepletajo in nadgrajujejo« (Huber idr. 2020: 158). Ker gre po mnenju avtoric pri takšni terminologiji za statičen koncept ogroženosti, ki preveč kategorizirano razvršča prebivalce v bolj ali manj podvržene določenim tveganjem v povezavi z zdravjem, avtorice s tem pojasnilom uporabljajo ranljivost kot entiteto, ki se »tvori v dinamiki med posameznikom in širšim družbenim, kulturnim in ekonomskim okoljem« (Huber idr. 2020: 159). Prav kot takšno jo v tem besedilu uporabljam in dojemam tudi sama, saj do večje ranljivosti porodnic v času pandemije pripelje več dejavnikov, ki jih je potrebno kritično preučevati.

Prav tako kot se avtorice omenjene monografije posvečajo vprašanju ranljivosti skupin, to počne tudi antropolog David Napier. Ta poudarja pomembnost naslavljanja in ocenjevanja ranljivosti določenih skupin, da smo na krize, kakršna je epidemija, lahko pripravljeni vnaprej (Napier in Fischer 2020: 3).

Že pred epidemijo smo bili priča razpravam o podrejenosti rojevajoče ženske v porodnišnici, tako kot v globalnem smislu tudi v slovenskem prostoru. Kaj lahko pričakujemo v kaotični situaciji, kakršna je epidemija? Napier meni, da situacije nereda ustvarjajo stopnjevanje družbenih razlik. Ko namreč »izgine normalnost, se neenakosti ne izravnajo, pač pa se stopnjujejo, kar ustvarja nove in pogosto nepričakovane stiske.« (Napier 2020: 1)

Neka doula iz Floride svojo skrb za ranljivost porodnic v času pandemije opiše takole:

»Spremenili so bolnišnice iz prostora, kjer ženske rodijo in razširijo svojo družino … V izkušnjo vstopa na bojno polje, kjer se moraš boriti za avtonomijo svojega telesa, za svojo pravico do alternativnega ravnanja in za pravico do spremstva, ki ga potrebuješ« (Searcy in Castañeda 2020: 5).

11

Napierjev razmislek nas opomni, da sta se vsakodnevno življenje in porod v celoti podredila pandemični krizi, ob tem pa na stranskem tiru pustila sociokulturne vidike poroda in nosečnosti. Nosečnice so v obdobju epidemije ranljivejše, saj so v času poroda med pandemijo še bolj kot sicer odvisne od institucije, v kateri rodijo. Pravila te ustanove morajo, hočeš-nočeš sprejeti, saj je prostora za lastno mnenje v hierarhični ureditvi porodnega sistema precej malo. Na tem mestu pa antropologija nosi odgovornost, da to problematiko razišče in jo ustrezno naslovi.

12

4. PORODNA KRIZA V ČASU PANDEMIJE

Na krizo pandemije covida-19 se je nemudoma odzvala revija Medical Anthropology.

Avtorji pojasnijo hitrost svojega odziva na to temo – pravijo, da niso želeli, da bi bila antropologija zadnji zorni kot premišljevanja o epidemiji (Manderson 2020: 366). To, da se zdijo avtorjem takšni poudarki potrebni, je lahko dodatno opozorilo na prej omenjen problem zanemarjanja družbenega vidika v krizah, s katerimi se sooča človeštvo.

Ameriška antropologinja Robbie Davis-Floyd in soavtorji so za omenjeno revijo v letu 2020 izvedli raziskavo o tem, kaj se v Združenih državah dogaja na področju porodne obravnave v povezavi z novim koronavirusom (Manderson 2020: 366). Rezultat te raziskave je znanstveni članek z naslovom Pregnancy, Birth and the COVID-19 Pandemic in the United States, ki je bil uporabna iztočnica za pisanje diplomskega dela, saj je bil eden izmed prvih prispevkov, ki se je dotikal raziskovane teme. Med drugim mi je članek pomagal izpostaviti vzporednice s slovenskim prostorom.

Avtorji tega članka raziskujejo, kako hitro in na kakšne načine se v Združenih državah spreminja obravnava porodnic zaradi pandemije. Na podlagi zbranih podatkov opažajo, da partnerji in doule ne morejo biti prisotni v porodnih sobah, s čimer ženske izgubijo njihovo podporo. Hkrati opažajo problem pomanjkanja osebne zaščitne opreme in jasnih navodil pri zdravstvenih delavcih. Preiskujejo hitro spreminjajoče se protokole za porode v porodnišnicah in izven njih, hkrati pa proces, ki pripelje do teh odločitev.

Sprašujejo se, ali bo covid-19 spremenil pogled na porod in ali pandemija predstavlja testno polje za bodoče spremembe politike za efektivno skrb za porodnice v bodočih pandemijah in drugih katastrofah.

Dogajanje v porodništvu v času pandemije opisujejo tudi Sadler in drugi avtorji v članku iz leta 2020. Povejo, da sta bila v zadnjem desetletju v Združenem kraljestvu zloraba in nespoštovanje žensk med porodom predmet javne zdravstvene debate (Sadler idr. 2020:

46). Kot oblika nasilja nad spolom je bil opredeljen in naslovljen koncept porodniškega nasilja, do katerega prihaja v porodnišnicah. Kot takšnega so ga tudi priznali znotraj biomedicinskih sistemov (prav tam).

13

Avtorji članka opozarjajo, da se v času izbruha virusa v mnogih porodnišnicah, ki so že dosegle nekatere izboljšave, pravice porodnice in standardi nege manjšajo (prav tam).

Trdijo, da nekateri ukrepi in restrikcije niso potrebni, niti niso utemeljeni na znanstvenih dokazih ter kršijo človekovo dostojanstvo in v resnici ne preprečujejo širjenja virusa. S temi predpostavami torej konstituirajo porodniško nasilje, proti kateremu smo se borili (prav tam).

Dogajanja v porodnišničnem okolju v času pandemije, ki jih naštevajo avtorji, so zaskrbljujoča. Prva poročila o okužbi s covidom-19 med nosečnicami so prišla s Kitajske, avtorji pa ne navedejo točnejše lokacije (prav tam). V enih izmed prvih objavljenih dokumentov je navedeno, da so vse ženske rodile s carskim rezom, brez navedenih prepričljivih razlogov za takšno intervencijo. V reviziji 108 primerov, objavljenih do 4.

aprila v kitajskem in angleškem jeziku, je imelo 92 % covida-19 pozitivnih porodnic carski rez. Ti carski rezi so bili v večini utemeljeni z razlogom fetalnega distresa, toda v poročilih to ni bilo natančneje pojasnjeno. Iz tega razloga avtorji dvomijo v upravičenost tega ukrepa v vseh 108 primerih. Prav tako navajajo neutemeljeno ločevanje novorojencev od mater takoj po porodu. Avtorji opisujejo nekaj, kar bi sama poimenovala domino efekt; govorijo namreč o dejstvu, da vsaka medicinska intervencija vodi v več intervencij (Sadler 2020: 47).

Podoben diskriminatoren odnos zaradi mož nosti, da je ženska okužena, opisujejo Catarina Barata in drugi avtorji članka iz istega leta. V času pandemije Portugalke poročajo o ukinitvi rutinskih pregledov in prenatalnih srečanj in ultrazvokov, tudi tistih, ki naj bi bili obvezni za optimalno prenatalno skrb (Barata idr. 2020). Na začetku pandemije so zdravstveni delavci poročali o pomanjkanju zaščitne opreme, kar je bil verjetno tudi motivator za ukinitev pregledov in je pogojevalo kvaliteto interakcij med pacienti in zdravstvenimi delavci (prav tam). Opisujejo nehumane ukrepe, ki so se izvajali v portugalskih porodnišnicah. Mnoge ženske so bile prisiljene v induciran porod, zdrave nosečnice brez kliničnih komplikacij so bile rutinsko testirane za covid-19 pri približno 39 tednih gestacijske dobe. Pri ženskah, ki so bile na testu negativne, je bila prisotna močna sugestija za sprožitev poroda v prihajajočih dneh. To je vodilo v rutinske sprožitve poroda brez kliničnih razlogov. V nekaterih porodnišnicah so rutinsko izvajali carske reze na okuženih ženskah, da bi zaščitili osebje. Prav tako je bil okuženim ženskam onemogočen kožni stik z novorojencem in dojenje v času bivanja v porodnišnici. Nekatere so bile testirane, vendar so morale na rezultat testa čakati 24 ur – med tem pa niso smele imeti stika z novorojencem (Barata idr. 2020).

14

Kot pravijo Sadler in drugi avtorji članka, je Svetovna zdravstvena organizacija (v nadaljevanju SZO) kot odziv na take in podobne primere diskriminatornega vedenja do porodnic podala smernice za ravnanje s porodnico (Sadler idr. 2020: 47). V navodilih, objavljenih 13. marca 2020 so podali smernice, v katerih pozivajo, naj zdravstveni delavci za vse ženske (tudi za tiste z okužbo ali sumom na okužbo) zagotavljajo na žensko osrediščeno zdravstveno oskrbo ter spoštljivo in strokovno nego. Pozivajo, naj način poroda zdravstveni delavci individualno določijo in medicinsko utemeljijo. SZO prav tako naroča, naj imajo matere omogočen direkten kožni stik z novorojencem tik po porodu in možnost dojenja novorojenca, ne glede na morebitno okužbo (prav tam).

Kljub navodilom SZO pa so avtorji opazili neupoštevanje teh smernic. Protokoli, ki bi morali zaradi okuženosti ženske veljati samo v skrajnih primerih, so bili vsiljeni mnogim ženskam. V nekaterih primerih celo vsem ženskam in novorojencem. O tem dejstvu je poročala in ga tudi obsodila tako Mednarodna konfederacija babic kot tudi Združenje za človekove pravice. Kot primer opisanega vedenja so avtorji izpostavili večino držav Latinske Amerike. V mnogih porodnišnicah v Braziliji, Argentini in Urugvaju je bilo prepovedano spremstvo pri porodu. Regionalni webinar je 22. maja 2020 pokazal primere opisanih praks v prej omenjenih državah, prav tako pa v Paragvaju, Ekvadorju in Čilu, v katerih so bile pravice žensk in novorojencev pri porodu kršene (Sadler idr. 2020: 47). Avtorji sicer opozarjajo na dejstvo, da se mnogi zdravstveni delavci soočajo s negotovimi pogoji brez ustrezne zaščite in so izpostavljeni tudi daljšim in bolj napornim delavnikom, obenem pa kljub zavedanju tega problema opozarjajo, da bi morali svoje prizadevanje osredotočiti na to, kako hkrati preprečevati okužbe in se obenem izogniti škodovanju ženskam in novorojencem (prav tam).

Kaj lahko ugotovimo iz navedenih primerov? Sadler in drugi avtorji članka opozarjajo, da imamo za sabo desetletja, celo stoletja biomedicinskih praks, ki niso podprte z dokazi. Te prakse so zelo odporne proti spremembam in uvajanju novih, z dokazi podprtih praks – patološko dojemanje poroda kot nenaravnega procesa in s takšnim dojemanjem povezanimi praksami ob porodu je tesno prepleten proces medikalizacije, o katerem bom več povedala v naslednjem poglavju.

15

Da so porodnice pridobile določeno mero avtonomnosti med porodom, se moramo zahvaliti dolgoletnim prizadevanjem aktivistov in znanstvenikom, ki so opozarjali na krize in stiske žensk, ki rojevajo v porodnišnicah.

Covid-19 nas opozarja na krhkost osvojenega napredka. Trenuten korak nazaj pri doseganju ženskih pravic pri porodu je popoln primer tega, kako malo je potrebno, da se osvojeni napredek izniči ali vsaj oslabi. Avtorje pri tem skrbi (Sadler idr. 2020: 47), ali imajo prakse, ki so se pojavile v pandemiji, omejen čas trajanja. Bojijo se tudi regresije v dosežkih na področju porodnic, novorojencev in družin po vsem svetu.

Vprašati se moramo, kaj pomenijo hitro sprejeti in slabo utemeljeni ukrepi v času pandemije. Mnogi raziskovalci družbe v obdobju covida-19 prepoznajo vzorec kršenja človekovih pravic pod pretvezo medicinske nujnosti, kar je značilno za medikalizirano družbo (Adams in Nading 2020). Kot smo videli v zgoraj navedenih primerih, je covid-19 sredstvo za sprejemanje medicinskih odločitev, ki niso vedno prepričljivo utemeljene. Da znamo prepoznati grožnjo takšnega stanja, moramo poznati družbeni vidik poroda skozi proces medikalizacije, za katerega je pogosto, da pod pretvezo varnosti in nujnosti človeka podreja instituciji.

4.1. MEDIKALIZACIJA PORODA

Medikalizacija v svojem splošnem pomenu označuje proces, v katerem nemedicinski problemi postanejo definirani in obravnavani kot medicinski problemi, ki pogosto potrebujejo medicinsko zdravljenje (Conrad in Bergey 2015: 105-109). Kot takšna se medikalizacija kaže tudi na področju porodništva, kar bom v predstavila v nadaljevanju.

Medicinski antropolog Cecil Helman pravi, da mnogi sociologi vidijo moderno medicino kot vse pogosteje uporabljeno sredstvo za doseganje družbenega nadzora, še posebej ko gre za življenja žensk – ta jih naredi odvisne od medicinske stroke (Helman 2007:

164). Gre za nadziranje tako imenovanega deviantnega obnašanja (prav tam), ki ženske, ki kljubujejo določenim družbenim normam, tako ali drugače označijo za neprilagojene.

Medikalizacija je bolj verjetna v okoljih, kjer je telo dojeto kot stroj s svojimi mehanizmi (prav tam), ki mu je odvzet vidik socialnega in kulturnega, v katerega je ta vpet. Možen vidik

16

za porast medikalizacije je binarna delitev na naravo in kulturo (prav tam), o kateri govori tudi Zalka Drglin v članku iz leta 2011. V njem opisuje razdvojen pogled na naravo in kulturo, v povezavi z oddaljitvijo od narave pa se ukvarja prav s temo medikalizacije, ki je produkt družbe, ki naravi ne zaupa. Če je ženska narava videna kot nekaj nekontroliranega in nepredvidljivega, potem medicinski rituali in tehnologija postaneta način nadzorovanja takšne narave (Helman 2007: 164). Podoben pogled deli tudi antropologinja Sheila Kitzinger, avtorica monografije Me, matere iz leta 1994 v poglavju o obredu pri zahodnem načinu rojevanja. Porod na zahodu opredeli kot medicinski dogodek, v katerem mora ženska odigrati vlogo »dobre pacientke« (Kitzinger 1994: 109). V tej vlogi je podrejena porodničarju in počne, kakor ji je naročeno (prav tam).

Izvor miselnosti modernega zahodnega porodništva avtorica Robbie Davis-Floyd pripisuje podobi mehanističnega univerzuma iz sedemnajstega stoletja, ki so ga razvili Descartes, Bacon in Hobbes (Helman 2007: 170). Iz kartezijanskega dualizma, ki ločuje telo in um, se razvije metafora o telesu, ki je mehanizem, stroj. Telo je na ta način iz rok religije potisnjeno v roke znanosti. Davis-Floyd trdi, da je krščanska teologija ženske dojemala kot inferiorne moškim in bližje naravi – tako prototip omenjenega telesa – stroja postane moški (prav tam), s tem pa vsako odstopanje od moškega modela postane ženska nenormalnost. To so torej po mnenju Robbie Davis-Floyd korenine, iz katerih izvira moderno porodništvo.

Porodnišnica je visokotehnološka tovarna, katere glavna prioriteta je nov član družbe, ženska pa je ob tem procesu postranskega pomena (prav tam).

V zadnji polovici stoletja je moderno porodništvo doseglo vidne rezultate v zmanjšanju umrljivosti mater in otrok pri porodu, v ohranitvi življenj nedonošenčkov, v diagnosticiranju prirojenih abnormalnosti in utero, pri oploditvi in vitro ter v drugih tehnikah (Helman 2007: 170). Kljub vsem naštetim in drugim uspehom, pa ženske kritizirajo porodno kulturo zahodne družbe v dveh aspektih (prav tam). Prvi ji očita preveč fiziološko in premalo psihosocialno dojemanje nosečnosti in poroda, drugi pa kritizira njeno tendenco, da iz normalnega biološkega dogodka ustvarja medicinski problem, ki postavlja žensko v vlogo pasivne in odvisne pacientke (prav tam).

Kljub vsemu naštetemu pa so ženske v svoji naklonjenosti do tehnologije ambivalentne (Helman 2007: 172). Večina se poslužuje tehnoloških preiskav in jim priznava

17

nekakšno avtoritativno védenje (prav tam). V času, ko zdravstveni delavci (tako zdravniki kot babice in medicinske sestre) vse bolj posegajo k tehnologiji, je medikalizacija poroda v porodnišnicah še bolj izrazita.

4.2. BINARNA OPOZICIJA: ZDRAVNIK – MEDICINSKA SESTRA IN BABICA

V prejšnjem poglavju sem govorila o medikalizaciji poroda. Vprašanje spola v opazovanju tega fenomena ne more ostati nedotaknjeno, saj smo videli, da prav delitev poklicnih vlog glede na spol pripelje do vprašanja o nasprotju med naravo in oddaljevanjem od nje, slednje pa je ključnega pomena za pojav medikalizacije.

Na tem mestu se bom vprašala, ali se zdi vprašanje delitve na poklic v porodništvu še vedno pomembno in aktualno? Kdo je bližje porodnicam - zdravnik na eni strani in medicinska sestra ali babica na drugi? Komu se priznava legitimnost mnenja in kdo sprejema sodbe glede porodnice in ukrepe za optimalnost njenega počutja?

Z vprašanjem spola v povezavi z zdravstveno nego se ukvarja Cecil Helman - ta napove, da bo v poglavju Gender and reproduction »preučeval dve ločeni, a notranje prepleteni temi – antropološko raziskavo spola v njeni navezavi na zdravje in zdravstveno nego ter nosečnost in porod iz medkulturne perspektive« (Helman 2007: 156).

Navada je takšna, da so primarne nosilke zdravstvene nege predvsem ženske,

»pogosto matere in babice« (Helman 2007: 161). Tako je bilo nekoč, velja pa isto tudi za danes – še vedno lahko govorimo o tem, da se za študij zdravstvene nege, predvsem pa za študij babištva, odločajo pretežno pripadnice ženskega spola. Kot pravi Helman, so »v ljudskem sektorju ženske vedno igrale centralno vlogo« (prav tam).

V nadaljevanju Cecil Helman opiše razlikovanje med tako imenovanim ljudskim sektorjem in profesionalnim sektorjem moderne medicine – tu so sicer zares še vedno primarne nosilke zdravstvene nege ženske (medicinske sestre in babice), toda bolj prestižne in višje plačane službe so navadno domena moških. Helman navaja podatke, ki podpirajo dejstvo, da je zdravstvena nega dominantno ženski poklic – na to nakazuje primer ZDA, kjer je delež moških v zdravstveni negi leta 2000 predstavljal le pet odstotkov vseh zaposlenih v

18

zdravstveni negi. Številčno razmerje med spoloma v zdravstveni negi sicer narašča, česar pa ne moremo trditi za babištvo, ki ostaja popolnoma ženska okupacija. Podobno opozicijo med poklicema opisuje tudi Mojca Saje (Nose in Jugovič 2014: 70), ki pravi, da so bili v preteklosti tradicionalno zdravniki moškega spola, medicinske sestre pa ženskega spola.

Fletcher (2003, cit. v Nose in Jugovič 2014: 70) pri čemer moško vlogo uvršča v javno sfero življenja, žensko pa v privatno sfero.

Seveda se ob nizanju podatkov o finančni in hierarhični situiranosti enega in drugega poklica vprašamo o tem, kakšno je razmerje med poklicem zdravnika in medicinske sestre ali babice. Gamarnikov vidi relacijo med zdravnikom in medicinsko sestro kot odsev razmerij med spoloma viktorijanske družine (Helman 2007: 162), iz obdobja Florence Nightingale, ki je razvila model, v katerem zdravnik predstavlja očeta, medicinska sestra (v našem primeru tudi babica) mamo in pacient (ter v tem primeru porodnica) otroka. V smislu razmerij moči je vloga medicinske sestre ločena od zdravnikove, vendar ji je kljub temu podrejena (prav tam). Avtor pritrjuje tej trditvi že z argumentom, da se ta delitev na spole razbere že na jezikovnem nivoju (npr. izraz sestra). Vloga ženske v skrbi za pacienta je bolj osebna in intimna, zahteva neposreden stik s pacientovim telesom, tudi z njegovimi telesnimi izločki. Kot trdita Dongen in Elema (van Dongen, Elema 2001: 150-62 po Helman 2007:

162), se tako služba medicinske sestre ali zdravstvenega tehnika povezuje z vrednotami skrbnosti, empatije in človeške ljubezni in z vrednotami človeških odnosov v naši družbi.

Nasprotno pa zdravniki in zdravnice preživijo v družbi s pacienti relativno malo časa, prav tako pa praktično nimajo direktnega stika s pacientovim telesom in njegovimi izločki.

Njihovo znanje je osredotočeno predvsem na notranje delovanje človeškega telesa in njegove procese (Helman 2007: 162).

Čeprav je zdravstvena nega v Združenem kraljestvu od devetnajstega stoletja naredila velike korake v samostojnost poklica (Helman 2007: 163), je ostala podrejena medicinskemu poklicu, danes pa je uveljavljena kot samostojen zdravstveni poklic. Če lahko za babištvo trdimo enako, je drugo vprašanje. Določene vzporednice med obema poklicema obstajata, vendar pa se zdi, da je babiški poklic še bolj kot poklic zdravstvene nege vpleten v intimno okolje porodnice, do kamor moški nekoč praktično niso imeli dostopa. O obratu iz tradicionalnega babištva v institucionalizirano porodništvo v slovenskem okolju govori antropologinja Uršula Lipovec Čebron (2008) v znanstveni monografiji Krožere zdravja in

19

bolezni: tradicionalna in komplementarne medicine v Istri. Pravi, da je bilo »babištvo dolga stoletja izključno v domeni tradicionalne medicine« (2008: 82). Do obrata k institucionalizaciji je prišlo v osemnajstem stoletju, ko so tedanje oblasti zaradi demografskega upada z zakonom določile, da je porodničarstvo domena kirurgov, babice brez potrebne licence pa so pri porodu izgubile svojo vlogo, prav tako pa so bile babice brez licence preganjane (prav tam). Tradicionalno babico je torej izpodrinila figura kirurga (prav tam).

4.3. KOMUNIKACIJA KOT KLJUČ DO ZAUPANJA PORODNIC

Iz zgornje opozicije med zdravnikom in medicinsko sestro ali babico (v nadaljevanju babico, saj se ta bolj nanaša na moje raziskovanje), se bom posvetila vprašanju, kako so se moje sogovornice opredelile glede vloge zdravnika in babice pri njihovi porodni izkušnji.

To strogo delitev uporabljam kot raziskovalno orodje in ne kot ostro zamejeno ločnico med dvema poklicema, ki ne more prehajati.

Ko govorimo o babicah kot ključnih nosilkah zaupanja rojevajočih žensk, se ne smemo zaplesti v argumentacijo o tako imenovani »ženski naravi«, saj je tak pogled omejen (Drglin 2003: 163). Ohranjanje opisanega binarnega pogleda je nesmiselno. Kot sem omenila, je z medikalizacijo tesno povezana povečana uporaba tehnologije za nadziranje fizičnega stanja porodnic. Res sem govorila o tem, kako so babice in medicinske sestre v nekaterih pogledih bližje pacientom in porodnicam iz fizičnega vidika, vendar to vsekakor ni pravilo. Nasprotno, »če je bila podpora in tolažba s pomočjo rok in dotika eno njihovih poglavitnejših opravil, se zdaj babice bolj zanašajo na tehnologijo in zdravila proti bolečinam« (Drglin 2003: 163). Temu pritrjuje tudi Helman, ki trdi, da se je delo medicinskih sester in babic začelo iz svoje »prvotne narave« odmikati k bolj tehnološkim pristopom (2007: 163). V povezavi z navedenimi trditvami se na tem mestu odpira zanimivo raziskovalno vprašanje, ki pa presega obseg diplomske naloge. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali povečana uporaba tehnologije pri porodu vpliva na ženske do te mere, da v porodnišnicah zaradi pomanjkanja bolj direktnega stika z zdravstvenimi delavci nimajo občutka varnosti in domačnosti, posledično pa iščejo alternativne možnosti rojevanja in se poslužujejo različnim možnostim izbire porodnih spremljevalcev. Zdi se namreč, da se je prav to do neke mere dogajalo v obdobju pandemije.

20

Sama sem v zbranem etnografskem materialu opazila pomembno sestavino zadovoljstva žensk, ki stoji izven nasprotja zdravnik-babica; ta sestavina je čas, ki si ga znotraj rutine vzame zdravnik ali babica, da se z žensko pogovori in ji prisluhne. Ljiljana Leskovic v zborniku o medsebojnih odnosih v zdravstveni negi iz leta 2014 govori o potrebi po empatični komunikaciji v zdravstvu, ki je značilna za razvite družbe (Nose in Jugovič 2014: 28). Po Foucaultu živimo v družbi izpovedovanja, ki raje spodbudi pogovor, kot pa potlači svoje stiske (prav tam), zato ni nenavadno, da komuniciranje zavzema osrednji pomen, ko pacienti razpravljajo o dobrih in slabih zdravstvenih delavcih (prav tam).

»Bistveno za dober odnos s pacientom je, da zdravnik ali zdravstveni delavec posluša pacientovo zgodbo, pokaže empatijo in spoštovanje do pacienta,« meni Stoeckle, profesor na Harvardu (Stoeckle, 1993, str. 1; povz. po Ule, 2010, str. 18, cit. v Nose in Jugovič 2014:

29).

Vse tri sogovornice so neposredno poudarile pomen kvalitetne komunikacije, ali pa je ta razviden iz njihovih odgovorov posredno.

Pač enostavno mora biti (zdravstveni delavec, op. a.²) strokoven in v tem konkretnem, nekem zdravstvenem (kontekstu, op. a.) ali pa če (gledamo, op. a.) čisto samo mojo porodno izkušnjo … Strokovnost meni pomeni zavedanje, da se babica ali whoever zaveda ranljivosti položaja trenutnega pacienta, ne vem, ali si pacient tam - najbrž si, ranljivosti, bla, bla, bla

… In pač temu prilagojenega tona komunikacije. Pač vse to je strokovnost. (Klavdija)

Zala opisuje svoje sodelovanje z babico Sašo (v času pred porodom in med njim ji je bila na voljo preko telefona), ki jo osebno pozna, kot izjemno pozitivno izkušnjo. Babici Saši pripisuje izkušenost, prav tako pa se zdi, da ji sodelovanje z babico ustvarja občutek varnosti zaradi prizemljenosti in sigurnosti. Babica ji je veliko pomagala že v času nosečnosti, prav tako pa se je njeno mnenje izkazalo za pomembno tudi v času poroda.

Pomoč ji je babica Saša nudila preko telefona. Prav tako Zala pohvali babice na porodnem oddelku; vsekakor jim pripisuje znanje, hkrati pa izrazi tudi zaupanje vanje – to zaupanje, kot se zdi, temelji na nekem znanju in izkušnjah ter načinu komunikacije, ki ga imajo babice.

2 Opomba avtorja.

21

Že v času nosečnosti je meni osebno Saša veliko pomagala z eno tako realnostjo. Vidi se, da je bila zraven, da je veliko v teh vodah. In zame je bila ena taka prizemljitev, ker sem tudi sama tak tip človeka. Bila je zelo, zelo pomembna. Saša je bila v celi noči mojih popadkov zraven oziroma po telefonu, da sem ji pisala, da je bila zelo konkretna, da je rekla, naj počakam … Ker je bil le prvi porod, ne veš, za kaj gre. […] Če tukaj samo vzamemo lik babice, pa pustimo, da je to Saša, se mi zdi ena zelo, zelo bistvena pomoč pri samem porodu.

In tudi po tem, ko gremo v porodnišnico, mislim, da brez takih babic, kot so bile v pri meni, ne bi rodila. Jaz moram reči, da sem prišla zelo, zelo z glavo v samo porodno sobo in sem delala tudi samo z glavo v smislu, »bom jaz povedala, kako mene boli, ne bom poslušala babice, čeprav ona govori, kako naj diham … ona ne ve, kako mene boli, jaz bom sama dihala, ker ja vem, kako me boli«. Tako je bilo do sredine poroda, ko je bilo treba narediti preklop skupaj z možem, ko je rekel: »Zdaj pa dovolj. A bomo zdaj začeli sodelovati z babico in bomo rodili a kaj bomo zdaj.« Takrat sem tudi prvič babico slišala v smislu, »okej, a me zdaj slišiš, zdaj pa dajmo«. In takoj ko sem začela sodelovati z babico, možem in vso ekipo tam okoli, je porod stekel kot po medu. Prej pa pač ne. Misliš, da veš vse. […] Tudi sam prihod v porodnišnico. Jaz sem že po poti možu rekla, naj pokliče, da bodo meni nekaj dali.

Jaz ne bom rodila, jaz ne bom rodila, jaz ne bom rodila. In tako se je v bistvu vse skupaj začelo. Jaz sem si mislila, naj mi naredijo carski rez, ker je to full lažje. Jaz imam v glavi, da če pa carski rez naredijo, je pa to to in sploh ne veš, da rodiš. […] Ampak kot sem rekla, že sama priprava na porod in potem mi je tukaj res pomagala Saša z izkušnjami, z eno realnostjo, tudi z eno tako sigurnostjo. Mislim, da je dala od sebe vse tisto, kar bi rabila vsaka nosečnica. (Zala)

Tudi Katja je imela s svojo babico pozitivno izkušnjo. V njenem primeru je tudi zdravnik nanjo deloval spodbudno, kot sama izpostavi v opisu porodne izkušnje, ki jo bom predstavila pozneje. Tako kot babica, si je vzel čas za pogovor, da je porod lažje napredoval.

Pogovor je sicer predlagala babica; ta je namreč opazila, da se Katja ne počuti dobro.

Zdravnik je pri pogovoru sodeloval, čeprav ni bil njegov pobudnik. Petru se je zdela možnost tega, da se Katja lahko zaupa zunanji osebi, zelo pomembna – Katja ob tem izpostavi njegovo subjektivno vpletenost v dogajanje, njej pa je v tistem trenutku veliko pomenila opora zunanje, objektivne osebe. Pogovoru z babico in zdravnikom Katja pripisuje odločilno vlogo pri napredovanju poroda.

22

Ko sem se v glavi umiril »o, zdaj pa bo« (porod, op. a.) in potem ona nadaljuje, da še zmeraj nič ni, ampak da naj vseeno pridem notri. Je bilo pa vseeno drugače, ko sva bila potem skupaj tam. Še zmeraj je bilo težko. Niti nisva vedela, kaj je bilo, pa tudi ključno je bilo to, ko je omenila ta pogovor z babico in zdravnikom, ko mene ni bilo zraven. Sigurno bi rekel, da si nekomu tretjemu bolj upaš povedati, priznati, nekomu zunanjemu kot meni … Saj meni je vse povedala, samo jaz ne morem … (Peter)

Ti si bil čustveno vpleten in ni bilo pričakovati, da bi bil neka objektivna opora. V bistvu je bil tisti pogovor z babico, ki je bila zelo, zelo, zelo super … Zelo sem zadovoljna. In zdravnik je bil potem eden ključnih prelomov, da se je začelo naprej premikati. (Katja)

Prav tako kot Zala tudi Klavdija opisuje babice kot ženske z izkušnjami, ki imajo neposreden kontakt z ženskami, ki je nekako nenadomestljiv. Klavdija babicam pred svojim porodom pripisuje neposreden stik z nosečnicami in porodnicami. Prav tako njihovo znanje ceni zaradi praktične narave poklica – babice po njeno vedo, kaj deluje in kaj ne. Izpostavi željo po tem, da bi se z babico razumela, saj bi ji to omogočilo občutek varnosti. Prav tako meni, da ji je bila ta možnost informiranja skozi stik z babico v času pandemije onemogočena.

Nočem biti tako, da bi jaz imela filing, da bi se z babico mogla nekaj zapenjati in nekaj boriti z njo, ker bo še vseeno ona ob meni, jaz pa bi se rada dobro počutila z njo. Jaz bi rada, da je vibe med nama. Da se počutim varno. Da vem, da ona dela meni v prid. […] Moje mnenje je, da recimo neke patronažne sestre ali pa babice, ki so dejansko po terenih, pa dejansko delajo s temi mamicami, pa dejansko vidijo neke realne situacije, pa vidijo, kako njim … Jaz dam ful na to, kaj mi one povejo. To hočem reči. In pač, ne vem, mi je bilo to odvzeto. Nismo tega imeli. In meni je relevantna (informacija, op. a.). Ker ti imaš poplavo informacij, ti imaš poplavo teorij. Ti lahko prebereš svašta, stari. […] Pa to so si nasprotujoče teorije. Na koncu si ti samo zmeden. In jaz osebno cenim … Relevantna informacija bi mi bila informacija s strani teh žensk, meni osebno. […] In one so neposredno v tistih ranljivih momentih, varianta dva dni, potem ko so prišli iz bolnišnice, v tistih najbolj ključnih, najbolj kritičnih so one zraven, so tam. One vidijo te ženske. One vidijo probleme, te otroke, vidijo … a veš. Recimo, da to vzamejo, recimo v covidu, to naredijo blazno škodo, če mene vprašaš. (Klavdija)

23

Babice so morda glede na povedano pri porodu ženske zares nepogrešljive, toda njihovo prepoznanje in priznanje vloge trpi za pomanjkanjem poklicne avtonomije, o kateri za zbornik o medsebojnih odnosih v zdravstveni negi spregovori Edita Švigelj (Nose in Jugovič 2014: 90). Avtonomija babiškega poklica je potrebna za samozavest babic, posledično pa tudi za obravnavo žensk – po njeno se večja avtonomnost v poklicu pokaže tudi v odnosu babice do ženske.

»Babištvo v obstoječem zdravstvenem sistemu trenutno ne zmore razviti vseh svojih potencialov. Babice niso samostojne izvajalke babiške nege, temveč asistentke zdravniku-ginekologu, porodničarju. Prepričanje babic o avtonomiji lastne stroke zavira odprtost za medsebojno sodelovanje, prav tako ločevanje filozofij na medicinski in babiški model skrbi za žensko. Za sodobno obliko organizacije dela je značilna nujnost timskega dela, kar povzroči spremembo odnosov. Medicinski model je dominanten model, ki nosečnost, porod in poporodno obdobje smatra za potencialno patološko stanje, ki zahteva intervencije in obravnavo medicinsko strokovnega osebja. Babiški model je alternativa medicinskemu modelu. Uspeh za zdravnike je nizka maternalna in peri-natalna morbiditeta in mortaliteta, za žensko in babico pa pomeni porod izpolnjujočo porodno izkušnjo, uspešno vzpostavitev odnosa in stika z novorojenčkom in uspešna integracija nove socialne vloge ženske kot matere.«

(Nose in Jugovič 2014: 90)

Calliope Farsides (1994: 42) opisuje prizadevanje babic v Veliki Britaniji za večjo avtonomnost v tem stoletju. To prizadevanje je posledica občutka podcenjenosti, hkrati pa frustracije, da ne morejo v celoti izpolnjevati svoje poklicne vloge. Tisti, ki se najbolj borijo za avtonomnost babiškega poklica so tudi tisti, ki trdijo, da bi imele od tega veliko korist tudi porodnice. Iz prebranega lahko sklepamo, da pomanjkanje avtonomije izhaja iz podrejenosti babiškega modela medicinskemu modelu, ki je dominanten. Kot takšen se v procesu medikalizacije kaže tudi med pandemijo, hkrati pa je medicinski model spoznan za bolj legitimnega pri sprejemanju odločitev za obravnavo porodnice. To pokaže tudi primer odziva Varuha človekovih pravic na pobude, ki se nanašajo na spremstvo partnerja pri porodu v porodnišnici in prepoved opravljanja načrtovanih porodov na domu v času epidemije covida-19, na katere se je odzval z besedami:

24

»Ne glede na to in z utemeljitvijo, da pravica do zdravja ne zajema le aspektov fizičnega, ampak tudi duševno zdravje, Varuh meni, da je pri porodu v porodnišnici zdravnik tisti, ki naj v posebnih primerih oceni, ali je v sedanjih razmerah in glede na psihofizično stanje porodnice, partnerjeva prisotnost pri porodu nujna.

Psihofizično stanje bodočih mater (njihovo spoprijemanje s prihajajočim porodom ter ukrepi, ki negativno posegajo v kvaliteto življenja) je namreč različno, kar je do neke mere treba upoštevati tudi pri organizaciji poroda. Zato, kot smo že navedli, naj ob porodu v porodnišnici zdravnik v posameznih primerih presoja med tveganjem za morebitni prenos okužbe in pozitivnimi vplivi prisotnosti partnerja pri porodu na mater in otroka. Menimo, da se s tem zmanjša tudi tveganje, da bi se porodnice v stiski odločale za porod doma ob pomoči oseb brez ustreznih dovoljenj zgolj zato, ker zaradi strahu ne bi želele roditi v porodnišnici brez spremstva partnerja pri porodu.« (Spremstvo partnerja in prekinitev izvajanja načrtovanih porodov na domu v času epidemije COVID-19 2020)

Varuh človekovih pravic se je torej odzval z odgovorom, pri katerem pa lahko jasno vidimo, da postavlja v ospredje zdravnika kot osebo z avtoriteto – na tej točki se lahko vprašamo, ali je v vseh situacijah zares lahko zdravnik tisti, ki presoja o stanju žensk in njihovi obravnavi? Medicinski model sloni na biomedicinskem znanju, za razliko ob babiškega modela, ki se ozira tudi na druge vidike porodne obravnave. Upam si trditi, da je glede na dosedanje raziskovanja ta primer odziva dober pokazatelj tega, da je na področju porodništva v času pandemije družbeni vidik le-te zanemarjen kot posledica medikalizacije.

Vsaj v primeru Klavdije, Katje in Zale so bile babice prej tiste, ki bi lahko ocenjevale duševno stanje porodnice. Omenila sem Katjin primer, ki kaže na uspešno sodelovanje z zdravnikom (čeprav se to bolj navezuje na njegovo pomoč z epiduralno analgezijo), v pogovoru pa izraziteje pohvali babico. Odzivu manjka tudi bolj razširjeno pojasnilo, zakaj je varneje za ženske, da nimajo spremstva v porodnišnico, še posebej, če vzamemo v zakup dejstvo, da SZO priporoča prisotnost partnerja epidemiji navkljub. Zdi se, da bi lahko komunikacija in bolj podroben, skrben in srčen opis situacije ter posledičnih ukrepov pustil ženske bolj zadovoljne in manj negotove.

25

5. ODNOS PORODNIC DO KORONAVIRUSA

Eno izmed prvih vprašanj, ki jih lahko naslovimo ob obdobju nosečnosti v času epidemije, je vsekakor doživljanje virusa – kako nanj gledajo nosečnice? Se ukvarjajo z možnostjo okužbe in od nje bežijo, ali se s tem ne ukvarjajo? Odzivi nosečnic so različni, kar bom pokazala na primeru svojih sogovornic.

Kar se tiče samega koronavirusa, moram reči, da je bilo tekom nosečnosti predvsem veliko enega strahu, na primer, če slučajno zbolim, kako bo to vplivalo na nosečnost. Čisto ena taka osnovna skrb. […] Ta koronavirus sem doživljala predvsem kot en velik strah, če slučajno zbolim, če dobim, kako bo to vplivalo, kako bom to prebolela, v kakšni obliki bo ...

[…] To druženje med mojo nosečnostjo je bilo dosti okrnjeno. Tudi po tem, po porodu so želeli priti pogledat dojenčka in je bilo zelo z neko distanco. Predvsem sem vedno rekla, a ste cepljeni, a ste preboleli … potem pa razkuževanje, maske … Pač bojiš se. Niti sam zase ne veš, kako točno bo nate vplival virus, kaj šele potem na dete. (Zala)

Zalin odnos do virusa je zaznamovan z negotovostjo in pomanjkanjem občutka varnosti zaradi skrbi za svojega otroka. Skozi študij relevantne literature sem ugotovila, da odnos do okužbe, še posebej pa odnos do bolnišnic in porodnišnic, ki v času pandemije predstavljajo njeno žarišče, nikakor ni brez pomena. Ugotovimo lahko namreč, da je vsaj v primeru ZDA (Davis-Floyd idr. 2020) odnos do porodnega okolja pripomogel k odporu do poroda v porodnišnici in posledično doprinesel k zanimanju tako za načrtovani kot tudi t.i.

neasistiran porod na domu. To je tema, ki jo bom podrobneje naslovila v podpoglavju. Če se vrnem nazaj k poudarkom svoje sogovornice, je strah pred virusom Zalo spremljal na vsakem koraku v nosečnosti – ne le ob stikih z znanci, pač pa tudi med pregledi v zdravstvenih ustanovah. Pravzaprav je strah močno zaznamoval njeno nosečnost in s tem vplival na doživljanje zdravstvenih ustanov, ki potencialno predstavljajo možnost okužbe.

Prav tako je omejila druženje z bližnjimi iz strahu pred neznanim.

Ta čas zdajle za same nosečnice res ni prijeten. Tudi vsi ti pregledi. Neprijetno ti je. Ali je sploh v redu, da greš v zdravstveni dom, ali boš kaj fasal, v glavnem en kup enih pomislekov.

Pa vse razkužujejo. Saj vidiš, da se vse zdravstveno osebje totalno trudi, ampak je kljub temu en tak strah, kaj pa če tukaj fašem, kaj pa če zdaj dobim, kaj pa če zadnji mesec dobim, ali bi bilo boljše, da bi prvi mesec dobila. Te stvari. […] Sama nosečnost je pri meni bolj kot ne potekala v karanteni, se pravi v tisti strogi karanteni. Jaz sem gledala na to, da se čim manj

26

družim, ravno zaradi tega, ker nismo poznali virusa, nismo vedeli, za kaj gre, vse je bilo v nekem strahu. Zato sem res gledala na to, da sem skenslala kakšne stike, predvsem zaradi tega, kot sem rekla, strahu, kaj bo z dojenčkom, kako bo to vplivalo, je lahko kaj narobe, je z mano lahko kaj narobe … (Zala)

Strah pred virusom je doživljala tudi Klavdija, vendar drugače kot Zala. Njej je strah predstavljala potencialna nevarnost za otroka, kot pa okužba sama.

In potem še ta korona in ti ukrepi in v bistvu strah pred korono v smislu zaradi odgovornosti, ki jo čutiš do tega svojega otroka. Ne v strahu, nisem jaz paranoična zaradi te korone … Jaz se počutim odgovorno, da ostanem zdrava zaradi tamalega. In pač konstantno s to zavestjo hodiš po svetu. (Klavdija)

Odzivi žensk na koronavirus so zelo različni, kar pokažejo že izseki intervjujev s sogovornicami. Katja za razliko od Zale in Klavdije ni do virusa čutila posebnega strahu, prav tako ni izrazito spreminjala svojih navad.

Jaz niti nisem bila prestrašena v smislu, niti se nisem bolj pazila. Edino teh trgovskih centrov. Sem je bolj hodil Peter. (Katja)

5.1. VIRUS KOT MOTIVATOR ZA POROD NA DOMU

Nobena od sogovornic ni omenila, da bi zaradi strahu pred virusom razmišljala o porodu izven porodnišnice – tudi, če bi imela to možnost. Kljub temu se mi zdi pomembno izpostaviti, da je v času pandemije potekala debata o porodih na domu. Portal Zdaj.net pojasnjuje, da je ministrstvo sladno z odlokom vlade načrtovane porode na domu v času pandemije začasno ukinilo s 1. aprilom 2020 (Porod – posebno obvestilo v času pandemije s koronavirusom 2020). Ukinitev je utemeljena s problemom pomanjkanja zaščitne opreme in z oteženim transportom do porodnišnice v primeru zapletov, zaradi preobremenitve reševalne službe (prav tam).

V tujini sta se, kot bom to pokazala v nadaljevanju, za glavna motivatorja za porod izven porodnišnice izkazala strah pred okužbo in strah pred izgubo porodnega spremljevalca.

O podobnem pojavu pri nas je za Žurnal24 spregovorila Nina Radin, ena od registriranih samostojnih babic. Opozorila je, da jo je kontaktiralo nekaj žensk, ki bi si v času epidemije

27

želele roditi doma (Šprohar 2020). Sama vladnega ukrepa začasne prepovedi načrtovanega poroda na domu ne razume in meni, da ni bil skrbno pretehtan, prav tako pa ne razume preprečitve prisotnosti porodnega spremljevalca. Izrazi tudi skrb, da bo ta ukrep privedel do odločitev, ko bodo ženske rojevale neasistirano – to naj bi ji nekatere ženske že sporočile, kar pa po njenem mnenju lahko predstavlja veliko tveganje za varnost porodnice in novorojenca (Šprohar 2020).

Ko sem si z različnimi z ljudmi ob neformalnih pogovorih izmenjevala mnenja o porodu in različnih možnostih rojevanja, sem pogosto naletela na predsodke do poroda na domu. Prav tako so pogosti negativni pogledi na porodnišnično okolje, ki je pogosto označeno kot prostor razčlovečenja. Ob debatah o porodu v porodnišnici na spletu in z ljudmi ob spontanih pogovorih se vrstijo zgodbe groze in okrutnosti (in moj namen ni zanikanje teh zgodb), ob porodu na domu pa je govora o hipijevskih ženskah, ki se pogosto tvegajo svoje življenje in življenje svojega otroka zavoljo nekega newagerskega trenda materinstva.

Antropološki vpogled v to izredno situacijo, v kateri se križata temi pandemije in poroda v Sloveniji, osvetljuje prav možnost raziskave mnenj teh dveh še vedno prepogosto nasprotujočih si polov. Zdi se, da bi bil koristno prepoznati določene prednosti znanja nujnega poroda na domu prav zaradi kriz, ki nas lahko doletijo. Hkrati pa bi bil lahko porodnišnični režim porodnicam prijazen do te mere, da te iz njih ne bi bežale v času, ko pride pandemija, pač pa bi porodnišnice same zagotavljale občutek domačnosti, ki bi privabil porodnice.

Kot pravi antropologinja Zalka Drglin, se od žensk v Sloveniji pričakuje, da bodo rodile v porodnišnici (Drglin 2003: 342) – o praksah uveljavljenih po svetu, na tem mestu ne bom razpravljala. Kot pravi Sheila Kitzinger, je »ustvarjanje lastnega porodnega prostora pomembna sestavina človeške kulture, ki je na tehnološkem Zahodu ponavadi zanemarjena«

(1994: 83). Porodno okolje je prilagojeno medicinskim strokovnjakom, ki vodijo porod, ne pa porodnicam (prav tam). Če je bil nekoč uveljavljen porod na domu, lahko govorimo o totalnem preobratu po drugi svetovni vojni, ki ga v monografiji Peč se je podrla! (2004) opiše Irena Rožman in ga bom podrobneje opisala v nadaljevanju. O temi poroda v porodnišnici in doma Zalka Drglin govori v poglavju Vednost – oblast – projekt (2003: 339- 394). Zalka Drglin trdi, da je danes v Sloveniji želja po porodu doma pogosto stigmatizirana,

28

predvsem pa se argumentacija, ki zagovarja porod v porodnišnici, zateka k pojmu varnosti (Drglin 2003: 341-343). To vključuje, da so ženske s temi željami pogosto označene kot nepoznavalke medicinskih dejstev, prav tako pa veljajo za sebične, saj naj bi s takšno odločitvijo veliko tvegale. Porod na domu se v tem kontekstu razume kot nekakšen anahronističen »nazaj k naravi«, kot takšno dojemanje poimenuje Drglinova (2003: 341).

Prav kot tak je v slovenskih medijih porod na domu pogosto predstavljen v negativni luči, kar je v diplomskem delu Medijska reprezentacija poroda na domu iz leta 2016 pokazala Nina Brinovec. Spremljala je prispevke Dela, Dnevnika in Slovenskih novic.

Ugotovila je, da poročevalci vseh obravnavanih prispevkov dajejo poudarek »konceptu (ne)varnosti oz. tveganju pri porodu na domu; sklicevanju na neurejen zdravstveni sistem, ki ne omogoča ustrezne podpore porodom na domu; pripisovanju neodgovornosti in naivnosti porodnicam, ki se odločijo načrtovano roditi na domu; naklonjenosti medikaliziranim porodom v porodnišnici« (Brinovec 2016: 48).

Enaki poudarki so prisotni v poročanju tudi med pandemijo – tu je denimo članek Urške Šestan z naslovom Porod na domu: vse bolj priljubljena, a nevarna praksa (Šestan 2021). Nekoliko bolj inkluziven je članek avtoric Nataše Čepar in Brigite Ferlič Žgajnar z naslovom Skrbi porodnic zaradi novega koronavirusa so odveč, vendar tudi ta članek odpiše skrbi porodnic kot nepomembne, na kar nakazuje že njegov naslov.

V Sloveniji je področje poroda na domu precej neurejeno – to je razvidno tudi iz dejstva, da imajo licenco za opravljanje poroda na domu v Sloveniji samo štiri babice (Kakovost zdravstvenega varstva 2021).

Želja nekaterih posameznic po porodu doma ostaja - ne glede na naše mnenje o njem.

Ženske se zanj kljub mnogim predsodkom odločajo, interes pa je v času pandemije še večji.

Julie Searcy in sodelavci so marca 2020 izvedli kvalitativno raziskavo o spremembah v porodnišnicah, v kateri je sodelovalo 500 doul iz 24 držav. Ugotavljajo, da v času pandemije doule opažajo večje zanimanje za porod na domu. Ženske o tej možnosti premišljujejo iz različnih razlogov. Davis-Floyd s sodelavci ugotavlja, da je za nekatere glavni razlog strah pred porodnišnico (ne pa sama želja po porodu doma), medtem ko je za druge nosečnice ključni razlog ta, da bodo s porodom v porodnišnici izgubile pomoč doule

29

(Davis-Floyd idr. 2020: 421). Nekatere ženske se odločajo za neasistiran porod, kar je zaskrbljujoče iz vidika tveganja. Kot namreč poudarja doula Stevie Merino, je od razlogov za odločitev za porod na domu odvisna tudi njegova varnost – ljudje, ki se ponavadi odločajo za porod izven porodnišnice, imajo po njenem mnenju globok stik s svojim telesom in zdravjem. Tega stika ne vidi pri ženskah, katerih motivacija za porod na domu temelji na strahu (Davis-Floyd idr. 2020: 422).

Robbie Davis-Floyd in sodelavci opišejo odziv nekega porodničarja, ki se je odzval v sodelovanju v njihovi raziskavi. Ta porodničar komentira primer dveh babic, ki sta v Seattlu najeli dve hotelski sobi v bližini porodnišnice in ju spremenili v improvizirani

»porodni center«. Porodničar je do takšnega načina rojevanja v času pandemije skeptičen, saj je po njegovem v situaciji pandemije rojevanje v takšnem okolju slaba ideja, če nimaš visoko koordiniranega porodnega sistema z veliko resursi. Hkrati označuje porod kot dogodek z visoko stopnjo prenosa okužbe (prav tam). Seveda je tukaj legitimno vprašanje, zakaj so porodi na domu tako nezaželeni, gledano z vidika visoke stopnje kontaminiranosti porodnišnic. Toda v tem primeru, pravi omenjeni porodničar, so porodi na domu varnejši samo v primeru, da se babice nenehno testirajo, sledijo svoji izpostavljenosti virusu v štirinajstdnevnem obsegu, imajo dostop do dnevnega testiranja, imajo vso potrebno zaščitno opremo in potrošni material ter neoviran transport do porodnišnice (Davis-Floyd idr. 2020:

416).

Isti porodničar trdi, da porod v porodnišnici izgubi vse prednosti, če se delavci ne držijo teh istih, prej omenjenih standardov (Davis-Floyd idr. 2020: 417). Varnost poroda na domu, pravi, ni odvisna od distinkcije doma/porodnišnice ali babice/porodničarja – odvisna je od tega, kako se ti sistemi srečujejo in koordinirajo – obdobje pandemije pa je težek čas, da bi se to lahko zgodilo (prav tam). Ne podpira zasebnih zdravstvenih delavcev, ki stranke odvračajo od zdravstvenega sistema brez celotnega poznavanja delovanja pandemije in zavedanja potencialnih posledic (prav tam).

Avtorji so v raziskavi prepričljivo predstavili idejo, da bi bolj integriran sistem preprečil določene probleme, ki so vzniknili v času pandemije, čeprav smo se proti njim borili dolga leta (prav tam). Krize pokažejo, da so veščine rojevanja doma nujno potrebne, saj bi se na tak način lahko razbremenile porodnišnice (Davis-Floyd idr. 2020: 423).

30

6. POROD V PORODNIŠNICI MED EPIDEMIJO

Porod v porodnišnici v času epidemije covida-19 je edini legalni način poroda v času pandemije. Prebivalke Slovenije že sicer skoraj v celoti rojevajo v porodnišnicah, še bolj pa to velja za obdobje pandemije, saj so še tisti redki načrtovani porodi doma ukinjeni, kot sem povedala v prejšnjem poglavju.

V nadaljevanju želim predstaviti zgodovinski premik iz domačega okolja v porodnišnico, ki je do danes ostal uveljavljen način rojevanja v Sloveniji. Kot pravi Irena Rožman, je porod v porodnišnici skoraj v celoti zamenjal porod na domu v obdobju po drugi svetovni vojni, saj je veljal za varnejšega in udobnejšega (Rožman 2004: 120). Ženske, ki so se namenile v porodnišnico, pa niso imele pri tem nobene konkretne pomoči. Kot lahko preberemo v njeni znanstveni monografiji z naslovom Peč se je podrla!: kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju, so bile ženske pri porodu, pogosto pa tudi pred in za njim, prepuščene same sebi. Danes je ideja o tem, da je partner bodisi na svojo željo bodisi zaradi družbenih pričakovanj prisoten pri rojstvu otroka, nekaj popolnoma običajnega. V omenjeni monografiji opisuje sistem vrednot v okolju brusniške župnije, kjer je potekala njena raziskava o porodnih praksah na slovenskem – moški so imeli veliko dela v precej širokem prostorskem območju, zato ženskam niso bili na razpolago, hkrati pa je delo samo predstavljalo najvišjo vrednoto, ki so se ji pokorile vse druge (Rožman 2004: 122). Tako je bil logično tudi privilegij vprežne živali kot prevoznega sredstva namenjen služenju pri delu, ne pa prevažanju ženske v porodnišnico (Rožman 2004: 121). Velik privilegij je porod v porodnišnici predstavljal zaradi osemdnevnega počitka, ki je pripadal porodnici – to je mnoge ženske prepričalo v porod v porodnišnici (Rožman 2004: 123). Vključevanje moškega v proces prevoza v porodnišnico se je zgodil pozneje, ko so moški naročali rešilni avto za v porodnišnico, pri čemer moramo vedeti, da v takšnih primerih ni šlo za spremenjeno razmerje med spoloma, pač pa je bilo v »patriarhalnih okoljih komuniciranje s predstavniki oblasti in institucij naloga moških« (Rožman 2004: 123).

6.1. PORODNE ZGODBE IZ PANDEMIJE

Ali so bile porodnišnice v Sloveniji pripravljene na epidemično krizo, je eno vprašanje. V kakšnih ozirih so bile pripravljene, je drugo. Tretje pa se glasi: Kako se počutijo ženske in njihovi partnerji, ki so nenadno spremembo občutili na lastni koži?

31

Kot ključna komponenta poroda v porodnišnici se je v pogovorih s sogovorniki in sogovornicami izkazala prisotnost partnerja pri porodu – govorimo sicer v okviru zelo majhnega vzorca, vendar verjamem, da zgodbe teh žensk govorijo zase.

Ko smo v intervjujih načeli temo poroda, so glavno besedo prevzele ženske, le Peter je odprto govoril o svojem doživljanju odsotnosti od poroda. Sicer pa sta Peter in Miha večino naših pogovorov zgolj dopolnjevala odgovore svojih partnerk.

Opis prve porodne izkušnje iz časa pandemije je Katjin. Pri Katjinem porodu je bil partner lahko prisoten samo v aktivni fazi poroda, to pa je zadnja faza poroda. Peter je bil priča rojstvu svojega sina, vendar ne procesu poroda pred tem.

Pri nas je bil Peter zraven tudi samo v aktivni fazi oziroma je lahko bil zraven v porodni sobi.

Je bilo pa tako, da jaz sem imela zelo hitro zelo močne popadke, nisem se pa odpirala, tako da sem imela na dve do tri minute popadke. Po dveh urah popadkov smo šibali v Postojno.

Odprta pa sem bila en centimeter. Zato sem potem morala ostati na oddelku in sem vzela samostojno sobo, pa vseeno Peter ni smel biti zraven. Tako da med popadki sem bila sama, od enih ponoči do petih, šestih zjutraj. In me je zelo zaznamovalo, mi je bilo zelo težko. V bistvu so se mi popadki tudi ustavili. Ne povsem, ampak sem jih imela na sedem, deset minut, ampak precej šibkejše. Tako da se je vse skupaj ustavilo zaradi tega. Zelo sem si želela, da bi imela podporo. Nekako sva skušala kompenzirati s telefonom, ampak mi je bilo prenaporno, nisem mogla. Da bi pač bilo na klicu, ni šlo. Tudi ni mi bilo kaj veliko jasno.

Vmes sem že kar potiskala, čeprav naj ne bi. Če nimaš nekoga zraven, ki bi te opomnil, da ne smeš … Saj ne veš, kaj moraš in česa ne, kaj je boljše in kaj ne. Na pripravah sva bila, imela sva dulo, ki nama je vse super razložila, samo teorija in praksa sta nekaj čisto drugega, če imaš potem nekoga zraven, ki te še spomni in pove, je čisto drugače, kot če nimaš nikogar.

Je bilo stresno, zahtevno … Jaz nimam lepo zapisanega tega obdobja. […] Tisti del, ko Peter ni bil zraven, je bil po moje, v narekovajih, usoden, da se je vse skupaj ustavilo in ja, tudi zaznamovalo … (Katja)

Katja in Peter sta ločenost med porodom skušala nadomeščati s komuniciranjem preko telefona – Katja pove, da je bil tak način komunikacije prenaporen. Po njeno je pomanjkanje podpore pripomoglo tudi k temu, da porod ni napredoval, kot bi sicer. Pravi

32

celo, da jo je celotna izkušnja zaznamovala. Kot sem omenila tudi v poglavju o vlogi zdravstvenih delavcev, se je komunikacija z babico in zdravnikom izkazala kot zelo pomembna za napredovanje poroda.

Potem okoli pol šestih sem šla nazaj na CTG. In sem imela popadke. Potem pa je rekla, da če hočem, grem lahko vseeno v porodno in da mi mora dati antibiotik, če grem. Ampak da potem tudi Peter lahko zraven pride. In ja, naj pride zraven. Potem sem bila naprej v porodni od nekje šestih zjutraj. Ampak še zmeraj se ni nekaj zelo premikalo naprej. Popadki so bili, pa jih ni bilo. Jaz sem se čisto zakrčila, psihično in fizično. In ko je Peter prišel in bil zraven, ni nič kaj bolje steklo. V bistvu sem potem imela kar eno krizo, kar mi je vse skupaj ustavilo.

Potem sem se pomenila z babico in zdravnikom. Je v bistvu babica opazila, da nekaj ni okej pri meni, psihično. In me je vprašala, če bi se pogovorila. In sem rekla, da bi se. Potem smo se pomenili in zelo me je bilo strah spet nazaj se vrniti k tistim bolečinam. Bili so šele začetni, ampak jaz nisem mogla niti več stati. Ko je bil popadek, sem se začela cela tresti in sem postajala samo še bolj šibka. Nisem se mogla držati ne na nogah ne na rokah. To je bilo takrat takoj na začetku, ob enih ponoči, po dveh, štirih urah popadkov. In sem se potem v bistvu bala te bolečine. Potem sem vzela epiduralno. Tam je pa v bistvu potem zelo dobro steklo in mi omogočilo, da sem se zelo sprostila, tudi odpočila. In potem so mi jo toliko zmanjšali, da sem čutila svoje popadke, da sem z njimi pritiskala. Potem je bilo tri četrt ure in se je vse lepo končalo. Potem samo ta čas, odkar sem dobila epiduralno, je bilo veliko lepše, veliko boljše, tudi sprostila sem se. […] Ob enajstih, pol dvanajstih sem dobila, na dve uri sem počivala, dvajset čez eno pa sem potem rodila.

Tudi Peter je svojo odsotnost opisal kot stisko, saj je vedel, kaj se dogaja, hkrati pa ni imel moči da bi lahko kakorkoli pomagal svoji partnerki. Prav tako je ni vedel, ali naj gre domov ali naj čaka, ker ni bil prepričan kako se bo porod odvijal in kdaj bo nastopila faza, ko bo lahko prisoten.

Mislim, je bila kar kriza. Konec koncev, če ne drugega, že sredi noči je drugače kot čez dan.

Pet ur sem bil tam. Sem hodil gor in dol, vmes sva se parkrat slišala. Po telefonu je predihavala popadke, jaz pa sem zraven … Ti sediš zunaj v avtu, ona pa je tam, ne moreš tja, slišiš, da se matra. Rad bi pomagal, pa ne veš, kako. Mislim, pomagati … Sigurno bi bilo bolje biti samo zraven, ampak zraven ne smeš biti, potem pa … Malo sem taval gor in dol.

Na začetku je bilo še tako, ko je šla dula z nama do porodnišnice, sem jo jaz nazaj domov