UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA PSIHOLOGIJO
HANA WEIS
Soočanje s posvojitvijo pri odraslih posvojenih osebah
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA PSIHOLOGIJO
HANA WEIS
Soočanje s posvojitvijo pri odraslih posvojenih osebah
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Urška Fekonja
Ljubljana, 2021
Zahvala
Magistrsko delo ne bi nastalo brez pomoči posvojenih oseb, ki so z mano delile svoje izkušnje, za kar se jim iskreno zahvaljujem.
Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Urški Fekonja za vso strokovno pomoč pri pisanju magistrskega dela, mentorici pri praktičnem usposabljanju Brigiti Žugman, ki mi je približala področje posvojitev, ter drugim zaposlenim na enotah Centrov za socialno delo Slovenije, ki so mi pomagali pri iskanju udeležencev raziskave.
Zahvalila pa bi se rada tudi svojim bližnjim, partnerju in prijateljem, ki so mi nudili oporo in pomoč v času študija ter pri nastajanju magistrskega dela.
1
Izvleček
V magistrskem delu sem preučevala različne vidike posvojitve pri posvojenih osebah.
Osredotočila sem se na značilnosti seznanitve in pogovora o posvojitvi v družinah posvojenih oseb. Zanimalo me je, katera vprašanja in kdaj se najpogosteje pojavijo pri posvojenih osebah ter kakšne so njihove izkušnje z odzivi drugih ljudi. Preučila pa sem tudi, če obstajajo razlike v zaznani komunikacijski odprtosti v družini glede na starost posvojenih oseb ob seznanitvi. V raziskavo so bile vključene odrasle posvojene osebe. Podatki so bili zbrani s pomočjo polstrukturiranega pogovora, demografskega vprašalnika in lestvice. Starost, pri kateri so udeleženci izvedeli, da so posvojeni, je različna, vendar so bili vsi s posvojitvijo seznanjeni zgodaj. V večini primerov so seznanitev izvedli posvojitelji. Odnos posvojiteljev do pogovora o posvojitvi je bil različen. Veliko udeležencev je povedalo, da so bili posvojitelji pripravljeni odgovarjati na njihova vprašanja. Pogostost pojavljanja posameznega vprašanja iz nabora vprašanj je bila različna. Najpogosteje se je pojavilo vprašanje o tem, ali bi bilo lahko njihovo življenje drugačno. Udeleženci so navedli tudi druge primere vprašanj. Tudi časovno pojavljanje vprašanj je različno, nekako pa je najbolj povezano z razvojnimi obdobji srednjega in poznega otroštva ter mladostništva. Udeleženci so pogosteje poročali o pozitivnih kot negativnih odzivih, ki so jih bili deležni od drugih ljudi, ko so z njimi delili, da so posvojeni.
Ugotovila sem, da med udeleženci ni razlik pri zaznavanju komunikacijske odprtosti v družini glede na njihovo starost ob seznanitvi. Pomemben prispevek magistrskega dela so tudi oblikovana priporočila za pogovor o posvojitvi.
Ključne besede: posvojene osebe, posvojitelji, spoprijemanje, komunikacija
2
3
Coping with adoption in adult adoptees
Abstract
In my master's thesis, I studied various aspects of adoption in adoptees. I focused on the characteristics of adoption disclosure and conversation about adoption in the families of adoptees. I was interested in what questions and when they most often arise in adoptees and what are their experiences with other people’s responses. I also examined if there are differences in the perceived communication openness in the family according to the age of the adoptees at disclosure. Adult adoptees were included in the study. Data were collected using a semi-structured interview, a demographic questionnaire, and a scale. The age at which participants learned they were adopted varies, but all were informed of the adoption early. In most cases, the disclosure was made by adoptive parents. The attitude of the adoptive parents towards the conversation about adoption was different. Many participants said that adoptive parents were willing to answer their questions. The frequency of occurrence of each question from the set of questions varied. The most common was the question of whether their lives could be different. Participants also cited other examples of questions. The timing of the questions also varies but is somehow most related to the developmental stages of middle and late childhood and adolescence. Participants more often reported about positive than negative responses they received from other people when they shared with them that they are adopted. I found that there are no differences between participants in the perception of communication openness in the family according to their age at the time of the disclosure. An important contribution of the master’s thesis is also formulated recommendations for the discussion about adoption.
Keywords: adoptees, adoptive parents, coping behavior, communication
4
5 KAZALO VSEBINE
Uvod ... 9
Splošno o posvojitvi... 9
S posvojitvijo povezana zakonodaja v Sloveniji... 10
Družinski zakonik ... 10
Meddržavne posvojitve ... 12
Pregled statističnih podatkov o posvojitvah v Sloveniji ... 13
Pogovor o posvojitvi med posvojitelji in posvojenim otrokom... 14
Slovenska raziskava o mednarodnih posvojitvah ... 16
Razumevanje posvojitve... 16
Vprašanja posvojenih oseb v zvezi s posvojitvijo ... 17
Model družinske komunikacije o posvojitvi ... 18
Stopnje modela ... 19
Odprtost v komunikaciji glede posvojitve ... 20
Ravni odprtosti v komunikaciji ... 21
Pozno razkritje posvojitve ... 22
Raziskovalna vprašanja... 22
Metoda ... 24
Udeleženci ... 24
Pripomočki ... 24
Demografski vprašalnik ... 24
Polstrukturiran pogovor ... 24
Lestvica odprtosti v komunikaciji glede posvojitve (Adoption Communication Openness Scale – ACOS; Horstman idr., 2016) ... 26
Postopek ... 26
Analiza podatkov ... 28
Kvalitativna analiza podatkov ... 28
Kvantitativna analiza podatkov ... 29
Rezultati ... 30
Kvalitativna analiza podatkov... 30
Seznanitev s posvojitvijo ... 31
Čas seznanitve ... 31
Osebe, ki so izvedle seznanitev ... 31
Odzivi posvojenih oseb in posvojiteljev ... 31
6
Način seznanitve ... 32
Ocena seznanitve ... 33
Ustrezen način seznanitve po mnenju posvojene osebe ... 33
Kasnejša seznanitev ... 35
Pogovor o posvojitvi ... 36
Prisotnost pogovora tekom odraščanja in njegove značilnosti ... 36
Pripravljenost posvojiteljev za pogovor ... 36
Odnos do pogovora in želje v povezavi z njim ... 37
Posvojitelji ... 37
Strahovi posvojiteljev ... 37
Odziv posvojiteljev na (morebitne) stike z biološko družino ... 38
Vrednotenje bioloških staršev s strani posvojiteljev ... 38
Biološka družina ... 38
Informacije o biološki družini in dostop do njih ... 38
Želja po kontaktu ... 39
Vzroki za iskanje ... 40
Srečanje in odnosi... 40
Posvojena oseba in posvojitev ... 41
Razmišljanje o posvojitvi ... 41
Odnos do posvojitve ... 41
Viri podpore ... 42
Pogovor z drugimi osebami ... 42
Deljenje informacij o posvojitvi ... 42
Prvo pripovedovanje ... 43
Vprašanja ... 43
Odzivi drugih ljudi ... 44
Pozitivni odzivi ... 44
Negativni odzivi ... 44
Nevtralni odzivi ... 45
Razno ... 45
Splošno o posvojitvi ... 45
Dostop do zdravstvenih podatkov ... 46
Vloga centra za socialno delo ... 47
Meddržavne posvojitve ... 48
Vprašanja posvojenih oseb ... 48
Kvantitativna analiza podatkov o zaznani komunikacijski odprtosti ... 51
Razprava ... 52
7
Starost udeležencev ob seznanitvi s posvojitvijo ... 52
Značilnosti pripovedovanja o posvojitvi ... 53
Vprašanja posvojenih oseb ... 54
Čas seznanitve in odprtost v komunikaciji glede posvojitve ... 56
Izkušnje posvojenih oseb z odzivi drugih ljudi ... 56
Pogled posvojenih oseb na druge tematike ... 56
Pomen in pomanjkljivosti raziskave ter predlogi za nadaljnje raziskovanje ... 58
Zaključki ... 60
Reference ... 62
8
9
Uvod
Splošno o posvojitvi
M. Klun (2009) o posvojitvi zapiše naslednje:
Posvojitev je oblika socialnega starševstva, pri kateri nobeden od staršev z otrokom ne deli genskega materiala. Danes je ta oblika socialnega starševstva vsaj formalno namenjena v otrokovo korist in je hkrati najučinkovitejši socialno varstveni ukrep za otroke, ki nimajo možnosti odraščanja v biološki družini (str. 35).
V nadaljevanju so predstavljeni nekateri pojmi, ki so pogosto v uporabi in so pomembni za razumevanje področja posvojitev: popolna posvojitev, enostranska posvojitev, zaprta posvojitev in odprta posvojitev. Pri pisanju magistrskega dela pa sem se osredotočila tudi na naslednje pojme: oseba, ki je bila posvojena oziroma posvojena oseba; otrok, ki je bil posvojen oziroma posvojen otrok; biološki starši in posvojitelji oziroma posvojiteljska družina.
Pojem popolna posvojitev se nanaša na obliko posvojitve, »... s katero otrok pridobi vse pravice, ki jih ima biološki otrok, in se v celoti vključi v sorodstveno mrežo osebe, ki je otroka posvojila« (Zaviršek, 2012, str. 23). Pojem enostranska posvojitev pa opisuje posvojitev otroka s strani zunajzakonskega partnerja ali zakonca otrokovega biološkega starša (Posvojitev, b. d.).
Družinski zakonik (2017) opredeljuje popolno in enostransko posvojitev.
Odprtost pri posvojitvi se nanaša na razlike v količini stikov in komunikaciji med člani biološke in posvojiteljske družine posvojenega otroka. Odprtost pri posvojitvi se razvršča na kontinuumu od zaprtih ali zaupnih posvojitev do odprtih ali popolnoma razkritih posvojitev.
Za zaprte ali zaupne posvojitve je značilna odsotnost neposrednih in posrednih stikov ter da so informacije, ki si jih vključene osebe delijo, splošne (npr. narodnost, višina) in ne omogočajo identifikacije staršev ali otroka (Grotevant, 2000). D. Zaviršek (2012) opiše zaprto posvojitev z naslednjimi besedami: »... otrok nima pravice, da bi ob polnoletnosti pridobil informacije o bioloških starših, in biološki starši ne morejo pridobiti informacije o otroku« (str. 23).
Za odprte ali popolnoma razkrite posvojitve pa so značilni neposredni stiki med vsaj nekaterimi člani biološke in posvojiteljske družine. Obsežnost stikov pri odprtih posvojitvah se lahko spreminja. Ti so lahko zelo pogosti (večkrat mesečno) ali zelo redki (vsakih nekaj let).
Stiki lahko vključujejo kombinacijo obiskov, telefonskih klicev, elektronskih sporočil in pisem.
Potekajo lahko samo med določenimi člani in lahko (ali pa tudi ne) vključujejo posvojenega otroka (Grotevant, 2000). D. Zaviršek (2012) pravi, da je najpogostejša vrsta odprte posvojitve
»... tista, pri kateri ima otrok pravico do informacij o bioloških starših, ko doseže polnoletnost, in obrnjeno, biološki starši imajo pravico do informacij o otroku in do morebitnih stikov« (str.
23).
Čeprav je večina nalog, na katere naletijo posvojiteljske družine, podobnih tistim, ki jih imajo neposvojiteljske družine, se posvojitelji in njihovi otroci na vsaki stopnji družinskega življenjskega cikla soočajo z edinstvenimi težavami. Med številnimi nalogami, s katerimi se srečujejo starši med vzgojo otrok in so povezane s posvojitvijo, so tudi naslednje: odločitev za posvojitev in začetno privajanje na posvojiteljsko starševstvo, pogovor o posvojitvi z otrokom, podpiranje otrokove radovednosti za biološko družino, pomoč otroku pri spoprijemanju z
10
občutkom izgube zaradi posvojitve, podpiranje pozitivnega pogleda na otrokov izvor ter spodbujanje pozitivne samopodobe in identitete otroka v povezavi s posvojitvijo. V nekaterih primerih, zlasti ko posvojeni otroci odraščajo, je pomembna naloga tudi podpora otrokove odločitve za iskanje biološke družine (Brodzinsky in Pinderhughes, 2002).
S posvojitvijo povezana zakonodaja v Sloveniji
Na področju posvojitev je trenutno najpomembnejši dokument Družinski zakonik (DZ, 2017), ki je v uporabi od 15. 4. 2019. Peti del Družinskega zakonika je namenjen posvojitvi.
Njegovi členi urejajo pogoje za posvojitev, razmerja, ki nastanejo s posvojitvijo, postopek za ugotavljanje pogojev za posvojitev, postopek odločanja o posvojitvi ter izpodbijanje posvojitve (Družinski zakonik, 2017).
Pred Družinskim zakonikom (2017) je bil za to področje v uporabi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) (1976), ki so ga sprejeli 4. 6. 1976, veljal pa je v obdobju od 1. 1. 1977 do 15. 4. 2019. Pred njim pa so uporabljali Temeljni zakon o posvojitvi (TZP, 1947), ki je veljal v obdobju od 19. 4. 1947 do 1. 1. 1977, sprejeli pa so ga 1. 4. 1947. Ta zakon je kljub prenehanju veljavnosti še vedno v uporabi. Njegova uporaba je pojasnjena v prvem odstavku 229. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976): »Za posvojitve, sklenjene po dosedanjih predpisih, se uporabljajo dosedanji predpisi.«
V Ustavi Republike Slovenije (1991) je v tretjem odstavku 56. člena zapisano: »Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.« V devetem členu Družinskega zakonika (2017) je posvojitev opredeljena kot ena izmed oblik posebnega varstva otrok.
Družinski zakonik
V nadaljevanju sledi pregled določenih členov iz Družinskega zakonika (2017), ki se dotikajo področja posvojitve. Osredotočila sem se na tiste, ki določajo, kdo je lahko posvojitelj, koga se lahko posvoji in kakšne so možnosti dostopa do osebnih podatkov vključenih, ter tiste, ki opisujejo spremembe, ki jih povzroči posvojitev, in vlogo centra za socialno delo pri posvojitvah.
Prvi odstavek 215. člena (Družinski zakonik, 2017) določa starostno razliko med posvojenim otrokom in posvojiteljem:
Posvojitelj je lahko le polnoletna oseba, ki je vsaj 18 let starejša od otroka. V izjemnih primerih se lahko dovoli posvojitev tudi osebi, ki ni 18 let starejša od otroka, ko so raziskane vse okoliščine primera in je ugotovljeno, da bi bila taka posvojitev v otrokovo korist.
Otroka lahko posvoji tudi tuj državljan (pri tem je potrebno pridobiti soglasje ministra, pristojnega za družino), vendar imajo najprej prednost državljani Republike Slovenije (Družinski zakonik, 2017, čl. 217).
11
V 216. členu (Družinski zakonik, 2017), v katerem so navedene ovire za posvojitev, je zapisano naslednje:
Posvojitelj ne more biti oseba:
ki ji je odvzeta starševska skrb;
ki živi skupaj z osebo, ki ji je odvzeta starševska skrb;
ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog;
ki živi skupaj z osebo, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog;
za katero se utemeljeno domneva, da bi posvojitev izrabila v škodo otroka;
ki ne daje jamstva, da bo izvajala starševsko skrb v korist otroka;
ki ni poslovno sposobna ali oseba s tako motnjo v duševnem razvoju ali s tako boleznijo, zaradi katere posvojitev ne bi bila v korist otroka.
V Družinskem zakoniku (2017) je v 212. členu zapisano naslednje: »Posvojiti se sme samo otrok.« Za posvojitev otroka obstajajo določeni pogoji. V 218. členu (Družinski zakonik, 2017) so v prvem, drugem in četrtem odstavku navedeni naslednji: »V posvojitev se sme dati samo otrok, če so starši po otrokovem rojstvu privolili v posvojitev pred centrom za socialno delo ali sodiščem. …«, »V posvojitev se sme dati tudi otrok, katerega starši so neznani ali že leto dni ni znano njihovo prebivališče.« in »V posvojitev se sme dati tudi otrok, ki nima živih staršev.«
Razmerja med otrokom in posvojiteljem ureja 219. člen: »S posvojitvijo nastanejo med otrokom in njegovimi potomci ter posvojiteljem in njegovimi sorodniki enaka razmerja kakor med sorodniki, če zakon ne določa drugače« (Družinski zakonik, 2017). V prvem odstavku 220.
člena (Družinski zakonik, 2017) pa je zapisano tudi: »S posvojitvijo prenehajo pravice in obveznosti otrokom do njegovih staršev in drugih sorodnikov ter pravice in obveznosti staršev in sorodnikov do njega.« 221. člen (Družinski zakonik, 2017) se nanaša na razvezo posvojitve, ki ni mogoča.
V Družinskem zakoniku (2017) je v drugem in tretjem odstavku 222. člena opredeljen tudi dostop do osebnih podatkov bioloških staršev in otroka, ki je bil posvojen. Biološki starši ali otrok nimajo pravice do seznanitve z osebnimi podatki (v prvem primeru otroka in v drugem primeru bioloških staršev), ki se vodijo v različnih evidencah (npr. v matičnem registru). Je pa dostop do osebnih podatkov možen, če oseba poda soglasje za dostop do njenih podatkov.
Pridobivanje soglasja poteka preko centra za socialno delo. Obstaja pa izjema, in sicer za podatke o zdravstvenem stanju bioloških staršev, ki jih center za socialno delo lahko zbere in v anonimizirani obliki posreduje na zahtevo posvojene osebe ali njenega zakonitega zastopnika.
V Sloveniji center za socialno delo sodeluje pri prijavi (Družinski zakonik, 2017, čl. 223) in ugotavljanju primernosti prijavitelja (tj. zakonca, zunajzakonska partnerja ali posameznik) (Družinski zakonik, 2017, čl. 224) – v tem koraku center pripravi tudi strokovno mnenje, kar je zapisano v drugem odstavku 224. člena (Družinski zakonik, 2017).
12
Na podlagi strokovnega mnenja zaključijo bodisi, da je prijavitelj primeren bodisi, da ni primeren za posvojitelja. V prvem primeru prijavitelj prejme status kandidata za posvojitelja, v drugem primeru pa mu je izdana odločba, ki mu ne dodeljuje omenjenega statusa. Kandidata za posvojitelja center za socialno delo vpiše v centralno zbirko podatkov o kandidatih za posvojitelje (Družinski zakonik, 2017, čl. 225, prvi in drugi odstavek).
Izbira najprimernejšega kandidata za posvojitelja je opisana v prvem in drugem odstavku 226. člena (Družinski zakonik, 2017), ki pravita:
Center za socialno delo med vsemi možnimi kandidati za posvojitelja glede na otrokove značilnosti in potrebe, želje, ki jih je izrazil kandidat, strokovno mnenje centra za socialno delo, željo bioloških staršev glede bodočih posvojiteljev in čas vpisa v centralno zbirko podatkov o kandidatih za posvojitelje izbere najprimernejšega kandidata in vloži predlog za posvojitev pri sodišču.
in »Časa vpisa ni treba upoštevati, če je v korist otroka, da ga posvoji določeni kandidat.«
V nadaljevanju postopka se vključi tudi sodišče, ki odloča o posvojitvi. Pri tem sodišče ugotavlja, ali je posvojitev v korist otroka in ali so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za posvojitev (Družinski zakonik, 2017, čl. 229, prvi in drugi odstavek).
Meddržavne posvojitve
Posvojitve so lahko tudi meddržavne, kar pomeni, da sta državi bivanja otroka in posvojitelja različni. Postopek je v primeru mednarodne posvojitve isti kot v primeru posvojitve v Sloveniji (Posvojitev, b. d.). Natančno je opisan v Družinskem zakoniku (2017).
Pomemben dokument na tem področju je Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah oziroma Haaška konvencija (Posvojitev, b. d.). V prvem členu Zakona o ratifikaciji Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah (1999) so zapisani njeni cilji:
a) določiti zaščitne ukrepe, ki bodo zagotavljali, da so meddržavne posvojitve v otrokovo korist in da se spoštujejo njegove temeljne pravice, priznane v mednarodnem pravu;
b) vzpostaviti tak sistem sodelovanja med državami pogodbenicami, ki bo zagotavljal spoštovanje zaščitnih ukrepov, in s tem preprečiti ugrabitve, prodajo ali trgovino z otroki;
c) zagotoviti, da bodo države pogodbenice priznavale posvojitve, izvedene v skladu s to konvencijo.
Prva točka šestega člena (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, 1999) zahteva določitev osrednjega organa s strani države pogodbenice, ki bo izvajal dolžnosti, določene v konvenciji. V Sloveniji je to Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki določbe konvencije izvaja skupaj z Ministrstvom za notranje zadeve (Posvojitev, b. d.).
Pri meddržavnih posvojitvah Republika Slovenija sodeluje s Češko republiko, Bolgarijo in Republiko Severno Makedonijo (s slednjo ima Slovenija sklenjen sporazum o mednarodnih posvojitvah). Posvojitev otroka iz tujine je možna tudi, če država nima podpisane Haaške konvencije ali bilateralnega sporazuma. Sami pogoji in postopek posvojitve so v takih primerih
13
odvisni od države, iz katere bi želeli posvojiti otroka, hkrati pa se mora/jo posvojitelj/i sam/i povezati s pristojnimi organi v izbrani državi (Posvojitev, b. d.).
Pregled statističnih podatkov o posvojitvah v Sloveniji
Podatki o številu posvojitev od leta 1959 do leta 2007 so objavljeni v publikaciji Prebivalstvo Slovenije 2007 (Ilić idr., 2009), v poglavju Število in gibanje prebivalstva. Najvišje število posvojitev v vseh teh letih je bilo leta 1962 (139 posvojitev). Od leta 1959 do leta 1990 je bilo vsako leto število posvojitev višje ali enako kot 100, razen v letih 1963 (94 posvojitev), 1968 (87 posvojitev), 1973 (97 posvojitev), 1976 (99 posvojitev), 1980 (94 posvojitev), 1981 (72 posvojitev) in 1985 (87 posvojitev). Med letoma 1991 in 2007 je število posvojitev začelo padati (npr. leta 1998 je bilo 46 posvojitev, leta 2004 pa 23). Najvišje število posvojitev (86) je bilo leta 1994. Podatki vključujejo posvojitve otroka sozakonca in popolne posvojitve (Ilić idr., 2009).
Za obdobje med letoma 1985 in 2007 so vključeni tudi podatki o starosti otroka pri posvojitvi. Določene so naslednje starostne kategorije: pod enim letom, od enega do štirih let, od pet do devet let in nad deset let. Podatki kažejo, da je bilo v navedenem obdobju posvojenih najmanj otrok, ki so bili ob posvojitvi mlajši od enega leta, in otrok, ki so bili ob posvojitvi starejši od deset let. Za to obdobje so navedeni tudi ločeni podatki o tem, koliko je bilo obojestranskih posvojitev in koliko je bilo posvojitev otrok sozakoncev. Razlike v številu med tipoma posvojitve so v večini primerov majhne (Ilić idr., 2009).
Po podatkih, ki jih Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (osebna komunikacija, 2020) pridobi od Statističnega urada Republike Slovenije in Ministrstva za notranje zadeve, je bilo od leta 2008 do leta 2012 največ (70) posvojitev v letu 2012, najmanj pa v letu 2008 (27 posvojitev). Od leta 2009 do leta 2011 je bilo število posvojitev približno enako (48 v letu 2009, 47 v letu 2010 in 54 v letu 2011). Podatki o številu posvojitev vključujejo posvojitve v Sloveniji in posvojitve iz tujih držav. Več je posvojitev, ki so bile izvedene v Sloveniji. Največ (35) posvojitev iz tujih držav je bilo v letu 2012, najmanj pa v letu 2008 (5 posvojitev). Podatki kažejo tudi, da je bila v tem obdobju v posameznem letu približno polovica posvojitev v Sloveniji enostranskih (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, osebna komunikacija, 2020).
V nadaljevanju so predstavljeni še podatki o številu posvojitev od leta 2013 do leta 2019, ki so objavljeni na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije. V navedenem obdobju je bilo največ posvojitev v letu 2017 (54), najmanj pa v letu 2015 (39 posvojitev). V letu 2019 je bilo 47 posvojitev, v letih 2014, 2016 in 2018 je bilo število posvojitev 45, v letu 2013 pa 43. Skupno število posvojitev lahko razdelimo na posvojitve v Slovenije in posvojitve v tujini. Število otrok, ki so bili posvojeni v Sloveniji, je bilo v tem obdobju višje kot število otrok, posvojenih iz tujine. Največ posvojitev iz tujine je bilo v letu 2019 (17), najmanj pa v letu 2016 (11 posvojitev). Razlika v številu popolnih in enostranskih posvojitev za posamezno leto je nizka. Več je sicer popolnih posvojitev, torej posvojitev s strani para. Zelo redko pa se zgodi, da otroka posvoji posameznik. Leta 2019 je bilo največ takšnih primerov (štirje). V prejšnjih letih pa sta bila samo eden ali dva takšna primera na leto (Žnidaršič, 2015–2020).
14
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ima na voljo tudi podatke, iz katerih držav so bili posvojeni otroci. Od leta 2006 do leta 2019 so posvojitve potekale iz naslednjih držav: Makedonija, Ruska federacija, Ukrajina, Črna gora, Srbija, Združene države Amerike, Romunija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Kitajska, Madagaskar, Moldavija, Gvineja Bissau, Gana, Turčija, Španija, Etiopija, Kongo, Poljska, Avstrija, Kazahstan, Brazilija, Dominikanska Republika, Liberija, Nepal, Češka, Luksemburg, Maroko, Gambija in Nemčija.
Tudi te podatke jim posredujeta Ministrstvo za notranje zadeve in Statistični urad Republike Slovenije (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, osebna komunikacija, 2020).
E. Zupančič (1987) je v svoji raziskavi ugotovila, da je bila približno polovica otrok posvojenih do njihovega prvega leta starosti, in sicer je bila pri polovici teh primerov posvojitev izvedena do otrokovega prvega meseca starosti. V večini primerov je šlo za posvojitve znotraj Slovenije, nekaj otrok pa je bilo posvojenih iz drugih držav. Navedene so naslednje države oziroma pokrajine: Črna gora, Kosovo, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija, Vojvodina in Makedonija.
Pogovor o posvojitvi med posvojitelji in posvojenim otrokom
MacIntyre (1990) govori o razkritju in nerazkritju posvojitve. Razkritje posvojitve pomeni, da starši proaktivno pripovedujejo otroku o njegovi posvojitvi. Nerazkritje posvojitve pa je opredelil kot čakanje posvojiteljev s pogovorom o posvojitvi, dokler je otrok ne odkrije sam ali pa mu o posvojitvi pove tretja oseba.
Razkritje posvojitve je proces, ki traja dalj časa. Avtorice poudarjajo, da morajo starši povabiti otroka k sodelovanju v procesu in ne čakati, da otrok prvi spregovori o tem. Svetuje se tudi, da začnejo z razkritjem posvojitve, ko so otroci še majhni (Alexander idr., 2004). M.
Wydra idr. (2012) so ugotovile, da je največ posvojenih oseb, ki so bile vključene v njihovo raziskavo, poročalo, da so vedno vedele, da so posvojene. Nekaj udeležencev je poročalo, da so izvedeli med drugim in petim letom starosti, samo en udeleženec pa je za svojo posvojitev izvedel pri 18 letih. Tisti, ki so izvedeli med drugim in petim letom starosti, so se tudi spomnili trenutka, ko so jim starši razkrili posvojitev, za razliko od tistih, ki so poročali, da so vedno vedeli.
Starši ponavadi začnejo pogovor s posvojenim otrokom z zelo osnovnimi informacijami o otrokovem ozadju in postopoma, z odraščanjem otroka, nadgrajujejo njihove posvojitvene zgodbe (Brodzinsky, 2011). Posvojitvena zgodba se mora torej z razvojem otroka spreminjati in vsebovati vse več podrobnosti, vse dokler niso otroci sposobni oblikovati lastnih vprašanj v zvezi s posvojitvijo (Alexander idr., 2004). Posvojitelji si lahko pri razkritju posvojitve pomagajo na različne načine. Med drugim lahko z otroki berejo knjige o posvojitvi ali z njimi delijo informacije o njihovem rojstvu in zgodbe o posvojitvi. Pri tem lahko uporabijo dokumente, ki vključujejo zapiske o bioloških starših, rojstne dokumente in/ali fotografije bioloških staršev ali albume oziroma otroške knjige, v katerih so starši zbrali posvojitvene dokumente, rojstne dokumente in/ali fotografije, ko se je zgodila posvojitev. Posvojitelji lahko začnejo govoriti o posvojitvi tudi takrat, ko otrok začne spraševati o svojem izvoru (Wydra idr., 2012). Ključnega pomena je, kako si otroci razlagajo posredovane informacije, kako se njihovo razumevanje
15
spreminja s starostjo in kako njihovo razvijajoče se znanje in radovednost za posvojitev vplivata na njihovo prilagoditev, samopodobo in identiteto (Brodzinsky, 2011).
Pogovor o posvojitvi vpliva na otrokovo doživljanje posvojitve v bolj pozitivni smeri: »Če se o tem govori, otroci tega potem ne doživljajo, kot da gre za nekaj slabega, in delijo svojo zgodbo z vrstniki« (Rezar, 2009, str. 61). M. Wydra idr. (2012) so ugotovile tudi, da je imela več kot polovica posvojenih oseb pozitivne občutke glede razkritja posvojitve (npr. bili so ponosni, da so posvojeni, razkritje nanje ni imelo vpliva ali pa so se dobro počutili ob védenju, da so posvojeni).
I. Rezar (2009) vidi vlogo pogovora posvojiteljev z otrokom tudi v pripravi otroka na negativne odzive, ki jih morda lahko doživi s strani drugih ljudi: »Če ima otrok sporočilo, da je vse dobro, da ni nič drugačen, ker je posvojen, zlasti pa če ve, da je zaželen in ljubljen, se bo lahko drugače odzval na pripombe okolice« (str. 62).
Podatki iz starejše slovenske raziskave (Zupančič, 1987) kažejo, da sta približno dve tretjini otrok za posvojitev izvedeli med drugim in sedmim letom starosti, od tega jih je bila več kot polovica s tem seznanjena med drugim in tretjim letom starosti. Število otrok, ki so za posvojitev izvedeli med osmim in desetim letom starosti oziroma še kasneje, je bilo nizko. V raziskavo je bilo vključenih tudi nekaj otrok, ki niso vedeli, da so posvojeni. Približno petina vseh otrok pa je bila s posvojitvijo seznanjena takoj (tj. ob posvojitvi), pri čemer so bili v času posvojitve stari že vsaj dve leti. Na odločitev posvojiteljev, da so otrokom za posvojitev povedali kasneje oziroma se za to sploh niso odločili, so lahko vplivali tudi nasveti, ki so jih prejeli od strokovnih oseb (tj. zaposlenih na centru za socialno delo, psihologov, zdravnikov).
Kljub priporočilom, da je potrebno otroke čimprej seznaniti s posvojitvijo, pa lahko posvojitelje pri tem ovira odsotnost ali nepopolnost informacij, ki jih imajo o bioloških starših otroka (Klun, 2009). Posvojitelji morajo prepoznati pomen odprte komunikacije glede posvojitve in ugotoviti, kako se pogovarjati z otrokom o posvojitvi, če imajo na voljo malo informacij o biološki družini ali če so le-te občutljive (npr. informacije, ki vključujejo zlorabo, zapuščanje, duševne motnje staršev …). Posvojitelji lahko v primeru pomanjkanja preverljivih informacij o zgodovini otrokovega rojstva otroka spodbujajo, da deli svoje misli, prepričanja, fantazije in/ali občutke o svojih bioloških starših in razlogih, zakaj so ga dali v posvojitev. To posvojiteljem omogoča dostop do otrokovega duševnega in čustvenega življenja, povezanega s posvojitvijo, hkrati pa posredno normalizira otrokovo radovednost o njegovi dediščini in omogoči večjo odprtost v komunikaciji, tudi v primeru, ko je na voljo malo informacij o zgodovini otrokovega rojstva (Brodzinsky, 2006).
Za posvojitelje je lahko spodbudna ugotovitev, do katere so prišle M. Wydra idr. (2012), in sicer da bi več kot polovica udeležencev, ki so bili vključeni v raziskavo, izpeljala razkritje posvojitve na enak način, kot so to storili njihovi posvojitelji. Udeleženci so običajno cenili odkritost svojih posvojiteljev in menili, da so jim posvojitelji informacije o posvojitvi posredovali na ustrezen način.
16 Slovenska raziskava o mednarodnih posvojitvah
I. Rezar (2009) poroča o ugotovitvah, do katerih je prišla v intervjujih s posvojitelji, ki so posvojili otroka iz tujine, osebami, ki so bile v tistem času v postopku posvojitve otroka iz tujine, in drugimi strokovnjaki (npr. strokovne delavke na centru za socialno delo, psihologinja). Posvojeni otroci so za posvojitelje uporabljali izraza »oče« in »mama«. Med posvojitelji in otroki je bil prisoten pogovor o posvojitvi, ki je bil prilagojen starosti otroka.
Ugotovila je tudi, da je bilo za pogovor o posvojitvi značilno, da je potekal sproti, spontano in se je zgodil večkrat. Ena izmed udeleženk je v intervjuju povedala naslednje: »Mislim, da je še premajhen, da bi mu začela razlagati, da ga je rodila druga ženska. Treba je imeti občutek za to. Zdaj je ta faza, da mislim, da on ve, da prihaja iz Moskve, je Moskovčan« (Rezar, 2009, str.
61).
Pri starejših otrocih je bil pogovor o posvojitvi bolj poglobljen in osredotočen na otrokov izvor (Rezar, 2009). Ena izmed udeleženk, ki je že posvojila otroka, je povedala: »... Pogovarjali sva se o različnih možnostih, zakaj sta jo roditelja zapustila« (Rezar, 2009, str. 61). Namero za pogovor o posvojitvi (tj. povedati otroku, da je posvojen) so izrazili tudi posvojitelji mlajših otrok (Rezar, 2009), hkrati pa je iz odgovora ene od udeleženk moč razbrati, da je začetek pogovora o posvojitvi odvisen od starosti oziroma pripravljenosti otroka: »Ja, samo sedaj še ne, ker je še premajhna. Takoj ko bova videla, da lahko, bova povedala, seveda ne bova zdaj čakala do 14. leta« (Rezar, 2009, str. 61).
Pri osebah, ki so bile v postopku posvojitve, se je lahko pojavilo vprašanje, kako začeti govoriti o tej temi (Rezar, 2009). Ena od udeleženk je povedala naslednje: »Povedali bomo čim bolj po resnici, v pozitivni luči seveda, in da ni on odgovoren zato, da ne živi pri bioloških starših« (Rezar, 2009, str. 61).
Avtorica raziskave poudarja, da pogovor o posvojitvi otroku omogoča, da svojo izkušnjo pove drugim, in mu pomaga pri premagovanju lastnih skrbi in strahov (npr. strah pred zapuščenostjo, ki ga je navedla ena od posvojiteljic). Posvojitelji se lahko srečajo tudi z vprašanjem, ali se bo pri njihovem otroku pojavila želja po iskanju bioloških staršev in srečanju z njimi. Precej udeležencev je povedalo, da bi v takem primeru otroku pomagali (Rezar, 2009).
Razumevanje posvojitve
Otrokovo znanje o posvojitvi se spreminja z njegovim razvojem (Brodzinsky idr., 1984). V raziskavi so Brodzinsky idr. (1984) ugotovili, da večina predšolskih otrok ne razume veliko o posvojitvi, čeprav so jih posvojitelji seznanili s tem, da so posvojeni, in so otroci pri sklicevanju nase spontano uporabljali izraz »posvojen«. Do šestega leta starosti pa večina otrok razlikuje med rojstvom in posvojitvijo, ki predstavljata različni poti do starševstva. Otroci tudi priznavajo, da so razmerja v posvojiteljski družini stalna, vendar se še ne zavedajo, zakaj (Brodzinsky idr., 1984). Ko starši poslušajo svoje otroke govoriti o tem, da so posvojeni ali o njihovih bioloških mamah, jih to pogosto lahko vodi do domneve, da imajo otroci dokaj jasno razumevanje lastne posvojitve. Ta nesporazum lahko nekatere starše vodi do tega, da predčasno prenehajo s pogovori o posvojitvi (Brodzinsky, 2011).
17
Med osmim in enajstim letom starosti se otrokovo pojmovanje posvojitve razširi. Pri nekaterih otrocih lahko zaradi tega povečanja znanja o posvojitvi razmerja v posvojiteljski družini nenadoma postanejo šibkejša. Večina njihove domišljije je v tem starostnem obdobju namreč osredotočena na to, da bi si biološki starši želeli otroka nazaj in/ali na težave v življenju posvojiteljske družine. Proti koncu tega starostnega obdobja pa otroci ponovno pridobijo prepričanost v razmerja v posvojiteljski družini. Njihovo razumevanje osnove trajnosti razmerja je sicer še vedno nekoliko nejasno (Brodzinsky idr., 1984).
Za starostno obdobje med šestim in dvanajstim letom je značilno tudi, da posvojeni otroci razmišljajo o pomenu posvojitve, kaj to pomeni za njihov izvor, možnih razlogih, zakaj so bili zapuščeni, in stigmi posvojitve, zlasti v povezavi z odzivi vrstnikov na posvojitev (Brodzinsky idr., 1992, v Baden idr., 2019). A. L. Baden idr. (2019) za to obdobje navajajo še naslednji težavi posvojenih otrok: fantazijo družinske romance (tj. fantazije o tem, da so biološke družine idealne v primerjavi s posvojiteljsko družino) (Brodzinsky idr., 1992, v Baden idr., 2019) in genetsko zmedenost (tj. vprašanja glede fizičnih in genetskih značilnosti) (Lifton, 1994, v Baden idr., 2019).
Otroci v srednjem in poznem otroštvu se pogosto začnejo spraševati, ali biološki starši razmišljajo o njih in če je tako, ali so biološki starši žalostni ali celo obžalujejo odločitev, ki so jo storili. To lahko pri otrocih povzroči zmedenost, tesnobo in žalost (Brodzinsky, 2011).
Šele v obdobju med zgodnjim in srednjim mladostništvom mladostniki prepoznajo, da posvojitev vključuje tudi zakoniti prenos starševskih pravic in odgovornosti z bioloških staršev na posvojitelje (Brodzinsky idr., 1984). V mladostništvu, natančneje med trinajstim in devetnajstim letom starosti, se posvojene osebe spopadajo tudi z dodatnimi mislimi in občutki glede biološke družine in biološke dediščine ter z razmisleki o iskanju in vzpostavljanju stika z biološko družino (Brodzinsky idr., 1992, v Baden idr., 2019). Pogosto se lahko zato spopadajo s konfliktom med željo po srečanju z biološkimi starši in zvestobo do posvojiteljev. Posvojitelji lahko dojemajo otrokovo zanimanje za prvotno družino kot nelojalnost, odcepitev in celo zavrnitev. Pri tem je pomembno, da starši in otrok sprejmejo posebno značilnost njihove družinske povezanosti, in sicer da jih povezuje psihološka (in ne genetska) vez, ki ni manjvredna, ampak zgolj drugačna. Mladostnikovo zanimanje za družino izvora lahko posvojitelji prepoznajo tudi kot ugodno za oblikovanje močnejše identitete, in ne kot grožnjo njihovi družini (Hajal in Rosenberg, 1991).
Največji izziv za mlade odrasle posvojene osebe je zagotavljanje trajnosti razmerja s posvojiteljsko družino. Po morebitnih mladostniških nevihtah in grožnjah o razveljavitvi posvojiteljskih vezi sledi ponovno potrjevanje vezi med posvojeno osebo in posvojitelji (Hajal in Rosenberg, 1991).
Vprašanja posvojenih oseb v zvezi s posvojitvijo
Bolj ko se posvojeni otroci zavedajo, da so posvojeni, pogosteje se sprašujejo o tem, zakaj so bili posvojeni, kje so njihovi biološki starši in ali so bili zapuščeni. Ta vprašanja se nanašajo na njihovo identiteto, samopodobo in na občutek pripadnosti (Mahmood in Visser, 2015).
Otrokovo zanimanje za posvojitev se skozi razvojna obdobja otroštva in mladostništva spreminja. Z razvojem namreč otroci pridobivajo nove spoznavne sposobnosti. Njihovi pogledi
18
na posvojitev so drugačni in pogosto imajo z naraščajočo starostjo več skrbi ali vprašanj.
Njihova vprašanja lahko slabijo, dokler ne dosežejo nove spoznavne in psihosocialne stopnje v razumevanju posvojitve. Starši lahko ta razvojni proces olajšajo s tem, da so obveščeni in v oporo ter da otroku še naprej pripovedujejo njegovo posvojitveno zgodbo (Understanding adoption: A developmental approach, 2001).
E. Zupančič (1987) med drugimi navede tudi naslednje primere vprašanj, ki jih imajo posvojeni otroci (str. 47):
Kakšna je tista ženska, ki me je rodila?
Zakaj me je dala?
Zakaj me ni marala?
»Ona« me ne zanima, rad bi pa spoznal brata (sestro).
Želim jo videti, ne pa govoriti z njo ... .
Ali sem bila tako poredna, da me ni marala?
Pripoveduj še to zgodbo o meni.
Naj pride, da se ji zahvalim, ker me je dala, saj mi je tu najlepše ... .
Zakaj me ni obdržala?
Zakaj sta prav mene posvojila?
Kaj če pride in me vzame …?
Model družinske komunikacije o posvojitvi
Model družinske komunikacije o posvojitvi predstavlja okvir, ki pojmuje družinsko komunikacijo o posvojitvi kot razvijajoči se proces. Poudarja različne potrebe po informacijah pri otrocih v različnih razvojnih obdobjih. Prikazuje tudi odločitve posvojiteljev o tem, kako bodo ravnali z znanjem, ki ga imajo, in o tem, kako se odzvati na radovednost njihovih otrok (Wrobel idr., 2003).
Model je predstavljen s stališča otroka, ki se razvija. Otrokova spoznanja in vedenja služijo kot vodilo za prehajanje skozi stopnje modela. Znotraj vsake stopnje je posebna pozornost namenjena otrokovi vlogi v družinski komunikaciji. Model ugotavlja, kako posvojiteljske sorodstvene mreže vplivajo na komunikacijo, vezano na posvojitev, v posvojiteljski družini. Če je otrok vključen v izmenjavo informacij z biološko mamo ali z drugim članom biološke družine, bo imel dostop do informacij o svoji biološki družini, kar lahko spodbudi njegovo radovednost.
Te informacije lahko vplivajo na otrokovo postavljanje vprašanj, kar neposredno vpliva na družinsko komunikacijo o posvojitvi (Wrobel idr., 2003).
Model prikazuje tudi nesorazmerne ravni vpliva, ki ga imajo različni družinski člani pri odločanju o komunikaciji glede posvojitve. Posvojitelji in biološki starši se namreč lahko odločajo, ali bodo z otrokom delili informacije. Ko pride do izmenjave informacij med odraslimi v posvojiteljski sorodstveni mreži, pa se morajo posvojitelji odločiti, katere informacije bodo povedali posvojenemu otroku. Odločitev, da bodo bodisi zadržali bodisi delili informacije, vpliva na komunikacijsko okolje, v katerem odrašča posvojen otrok (Wrobel idr., 2003).
19 Stopnje modela
Model razdeli komunikacijo o posvojitvi na tri stopnje: 1) posvojitelji priskrbijo otrokom nezaželene informacije, 2) odgovarjajo na otrokova vprašanja in s tem nagovarjajo njegovo radovednost ter 3) posvojeni otroci prevzamejo nadzor nad iskanjem informacij, da zadovoljijo svojo radovednost. Na vsako stopnjo se je možno vrniti, ko so dostopne nove informacije. Ni nujno, da gredo vse družine skozi vse stopnje modela. Možno je, da se proces komunikacije zaustavi ali preneha na katerikoli stopnji in da se stopnje modela prekrivajo (Wrobel idr., 2003).
Na vsaki stopnji se starši odločijo, ali bodo zadržali ali delili informacije s posvojenim otrokom. Na to odločitev vplivajo različni dejavniki: spreminjajoča se količina informacij, ki jih imajo posvojitelji na voljo, njihov nivo udobja/sproščenosti glede deljenja informacij, cilji, prepričanja in vrednote posvojiteljev, ambivalentnost in strahovi posvojiteljev glede posvojitve, narava odnosa z otrokom, spreminjajoči se pritisk otrokove radovednosti, razvojna obdobja otroka, ki vplivajo na vrsto vprašanj, ki jih postavlja, njihova lastna sposobnost iskanja informacij ter raven odprtosti posvojitve, ki vpliva na količino dostopnih informacij in na dostop do biološke družine (Wrobel idr., 2003).
Starši imajo pri odločanju glede informacij na voljo štiri možnosti (Wrobel idr., 2003):
delijo vse razpoložljive informacije in hkrati aktivno iščejo nove,
delijo vse informacije,
delijo nekatere in zadržijo druge informacije ali
zadržijo vse razpoložljive informacije.
Prva stopnja: Posvojitvena zgodba
Začetek te stopnje ponavadi predstavlja pripovedovanje posvojitvene zgodbe, kar poteka zgodaj v otrokovem življenju. Posvojitelji imajo nadzor in se odločajo o vsebini zgodbe, ki jo bodo delili z otrokom. Z otrokove strani ni prisotnega nobenega pritiska za točno določene informacije. Pogosto odločitve posvojiteljev temeljijo na informacijah o biološki družini, ki so jih dobili od posvojitvene agencije ob posvojitvi oziroma na izobraževalnih programih, ki jih je ta agencija ponujala. Na odločitev pa vplivajo tudi njihove lastne vrednote in prepričanja ter kako udobno/sproščeno se počutijo, ko govorijo o tej temi. Posvojitelji se lahko odločijo, da bodo določene informacije zadržali in hkrati imajo ali pa nimajo načrtov za prihodnje razkritje.
Nekateri starši lahko na primer opišejo biološko mamo kot »družinsko prijateljico«, ko je otrok mlajši, ali pa določene informacije ne razkrijejo, dokler otrok ne doseže želene starosti. Na tej stopnji lahko posvojitelji iz različnih virov (npr. od posvojitvene agencije, članov biološke družine) spet pridobijo nove informacije in ponovno se bodo morali odločiti, koliko in katere informacije bodo razkrili. Posvojitelji se lahko odločijo tudi, da bodo z otrokom, ko doseže nove razvojne mejnike, delili informacije, ki so jih predhodno zadržali zase (Wrobel idr., 2003).
Druga stopnja: Vprašanja posvojenega otroka
Za drugo stopnjo je značilno, da posvojitelji odgovarjajo na vprašanja posvojenih otrok.
Stopnja se začne, ko otrok sprašuje po več podrobnostih, kot jih je bilo vključenih v posvojitveno zgodbo. Tudi na tej stopnji imajo posvojitelji nadzor nad informacijami, ki jih
20
bodo dali otroku. Na odločitev, kako bodo odgovorili na vprašanja otroka, vpliva količina informacij, ki jih imajo, in razvojno obdobje otroka. Prehod otroka v novo razvojno obdobje lahko vpliva na pojav novih vprašanj za posvojitelje. Spreminja pa se tudi otrokova radovednost za različne vidike njegove posvojitvene zgodbe ali za različne člane njegove biološke družine. Posvojitelji se lahko spet odločijo, da bodo delili oziroma zadržali določene informacije (Wrobel idr., 2003).
Tretja stopnja: Zbiranje informacije s strani posvojenega otroka
Na tretji stopnji posvojitelji niso več vir informacij o posvojitvi, saj posvojen otrok pridobi neposreden dostop do njih. Stopnja se začne, ko ima otrok nadzor nad iskanjem lastnih informacij. Za mnoge posvojene otroke, zlasti tiste, katerih posvojitve so bile zaprte, se samostojno zbiranje informacij začne šele, ko dosežejo zakonito polnoletnost. Za druge se lahko začne tudi takrat, ko nenamerno odkrijejo informacije, ki so jim bile prikrite (Wrobel idr., 2003).
V raziskavi so G. M. Wrobel idr. (2003) ugotovili, da imajo mame v družini pogosto osrednjo vlogo pri komunikaciji o posvojitvi. Model družinske komunikacije o posvojitvi predstavlja družinsko komunikacijo v smislu enotnega odziva s strani staršev. Kljub temu, da se zdi, da nekateri starši pri komunikaciji s posvojenim otrokom delujejo zelo usklajeno, pa to ni značilno za vse starše. Model se nanaša na najbolj aktivno komunikacijo, ki se dogaja v posvojiteljski družini, in najpogosteje je to komunikacija med posvojiteljico in posvojenim otrokom (Wrobel idr., 2003).
Ena glavnih predpostavk modela je tudi ta, da komunikacija o posvojitvi v glavnem temelji na informacijah. Model prikazuje komunikacijo o posvojitvi, ki je sestavljena iz otrokovega iskanja informacij o njegovih bioloških starših ali okoliščinah njegovega rojstva in posvojitve ter iz odločanja posvojiteljev o tem, ali in koliko informacij deliti z otrokom. Pregled primerov, ki jih navajajo avtorji, pa je pokazal tudi čustveno naravo komunikacije o posvojitvi med posvojitelji in otroki. Če v družini vlada nejasno ozračje glede deljenja informacij, se lahko zgodi, da otrok nerad zahteva več informacij. Takšen pritisk bi namreč zahteval od družine, da zavzame bolj jasno stališče glede deljenja informacij (Wrobel idr., 2003).
Odprtost v komunikaciji glede posvojitve
Zasnova za koncept odprtosti v komunikaciji glede posvojitve izhaja iz dela Kirka (1964, v Brodzinsky, 2006), ki je prvi raziskovalec, ki je poudaril pomen odprte komunikacije v posvojitvenem družinskem sistemu.
Brodzinsky (2005, v Barbosa-Ducharne in Soares, 2016) je opredelil pojem odprtosti v komunikaciji glede posvojitve kot pripravljenost posameznikov, da preučijo pomen posvojitve v svojem življenju, delijo ta pomen z drugimi, da raziskujejo vprašanja, povezana s posvojitvijo v kontekstu družinskega življenja, ter da priznajo in podpirajo povezanost posvojene osebe z dvema družinama.
Podatki raziskav o učinku odprtosti v komunikaciji glede posvojitve v splošnem podpirajo ugotovitev, da posvojeni posamezniki, ki v družini izkusijo bolj odprto, neposredno in
21
neobrambno komunikacijo glede posvojitve, kažejo pozitivnejšo prilagojenost v otroštvu in tudi kasneje v odrasli dobi (Brodzinsky, 2006). Brodzinsky (2005, v MacDonald in McSherry, 2011) meni, da ima komunikacija o posvojitvi, ki poteka v posvojiteljski družini, večji vpliv na psihološko prilagojenost otroka kot morebitni stiki z biološko družino.
Usmerjenost na pogovor – tj. stopnja, do katere družine ustvarjajo ozračje, v katerem se vsi družinski člani spodbujajo k sodelovanju v neomejenih pogovorih o številnih temah (Koerner in Fitzpatrick, 2002) – v posvojiteljski družini napoveduje nagnjenost posvojiteljev k odprtosti v komunikaciji glede posvojitve (Horstman idr., 2016). Odprtost v komunikaciji glede posvojitve pa negativno napoveduje zaskrbljenost posvojenih oseb z njihovo posvojitvijo.
Posvojitelji, ki spodbujajo komunikacijsko odprtost, oblikujejo prostor, ki spodbuja zdrav razmislek namesto ruminacije o posvojiteljski identiteti (Horstman idr., 2016).
V raziskavi je Brodzinsky (2006) ugotovil, da odprtost v komunikaciji pomembno napoveduje samopodobo in vedenjske težave pri otroku. Otroci, ki so v posvojiteljski družini doživljali bolj odprto komunikacijo glede posvojitve, so namreč izražali višjo samopodobo, hkrati pa so njihovi posvojitelji ocenili, da kažejo manj prilagoditvenih težav. V raziskavi sta bili navedeni značilnosti izbrani kot merili za otrokovo prilagojenost.
Odprta komunikacija o posvojitvi se povezuje tudi s pozitivno posvojiteljsko identiteto, z zadovoljstvom s posvojitvijo in povezanostjo znotraj posvojiteljske družine (Howe in Feast, 2003, v Wydra idr., 2012). M. Wydra idr. (2012) so v svoji raziskavi ugotovile, da je več kot polovica udeležencev poročala o tem, da so v svoji družini doživljali odprto komunikacijo glede posvojitve.
Ravni odprtosti v komunikaciji
Odprtost v komunikaciji se dogaja na treh ločenih ravneh. Prva raven je znotrajosebna in odraža posameznikovo samoraziskovanje misli in občutkov glede posvojitve. Pri posvojenem otroku naj bi se proces začel po tem, ko se seznani s svojo posvojitvijo in začenja razumeti njene posledice. Pri posvojiteljih se proces začne, ko prvič razmišljajo o posvojitvi kot o možnosti, da postanejo starši. Pri bioloških starših pa naj bi se proces začel, ko so soočeni z nepričakovano in nezaželeno nosečnostjo in razmišljajo o posvojitvi kot rešitvi za njihovo težavo (Brodzinsky, 2005, v Brodzinsky, 2006).
Druga raven komunikacije glede posvojitve je znotrajdružinska. Ta odraža raziskovanje težav, vezanih na posvojitev, tako med člani posvojiteljske kot biološke družine (Brodzinsky, 2005, v Brodzinsky, 2006).
Tretja raven odprtosti v komunikaciji glede posvojitve pa je meddružinska, in sicer odraža raziskovanje posvojitvenih težav med člani biološke in posvojiteljske družine (Brodzinsky, 2005, v Brodzinsky, 2006).
Teorija komunikacije glede posvojitve ne poudarja samo medsebojnega deljenja informacij o posvojitvi znotraj posvojiteljskega sorodstvenega sistema, temveč tudi podporo in izražanje čustev, povezanih s posvojitvijo (Brodzinsky, 2005, v Brodzinsky, 2006).
22
Pozno razkritje posvojitve
V raziskavi je avtorje (Baden idr., 2019) zanimalo, kako pozno razkritje posvojitve (tj. da posvojene osebe pozno izvejo, da so bile posvojene) vpliva na posvojene osebe, natančneje na njihovo psihološko prilagojenost in zadovoljstvo z življenjem. V raziskavi je sodelovalo 254 odraslih posvojenih oseb, ki so za posvojitev izvedele v različnih starostnih obdobjih.
Povprečna starost posvojenih oseb ob posvojitvi je bila 22,65 tednov.
V raziskavi je največ udeležencev za posvojitev izvedelo med 21. in 67. letom starosti, sledili so tisti, ki so izvedeli med 3. in 5. letom starosti. Manj kot polovica udeležencev (N = 98) je za svojo posvojitev izvedela od posvojiteljev. Udeležence so s posvojitvijo lahko seznanili drugi družinski člani ali pa so jih kontaktirali člani biološke družine. Nekateri udeleženci so informacijo odkrili po naključju ali pa so se soočili s svojimi posvojitelji. Nekaterim pa se je vedno zdelo, da so posvojeni in so želeli to potrditi, ali pa se niso spomnili, so pa od nekdaj vedeli (Baden idr., 2019).
Avtorji so ugotovili, da so udeleženci, ki so za posvojitev izvedeli v obdobju od rojstva do dveh let, poročali o najmanjši stopnji distresa in o najvišji stopnji zadovoljstva z življenjem.
Tisti udeleženci, ki so izvedeli pri treh letih starosti ali kasneje, pa so poročali o več distresa in o nižjem zadovoljstvu z življenjem. Pri tem so avtorji (Baden idr., 2019) upoštevali, koliko časa posvojene osebe vedo za posvojitev in njihovo uporabo strategij spoprijemanja z razkritjem posvojitve. Ugotovili so tudi, da je pozno odkritje povezano s problematičnimi izidi, ki so vplivali na čustva, odnose in fizično zdravje udeležencev (Baden idr., 2019).
Za udeležence, ki so bili pozno seznanjeni s posvojitvijo, so bile pri spoprijemanju s tem najbolj koristne naslednje strategije: iskanje stikov z biološkimi sorodniki, povezovanje z drugimi posvojenimi osebami, vključenost v svetovanje in skrb zase preko različnih tehnik (npr.
s pisanjem dnevnika, z vadbo). Najmanj koristne pa so bile tiste strategije, ki so bile povezane z zanikanjem ali potlačitvijo odkritja posvojitve, tveganim vedenjem (npr. uporaba drog, samopoškodovanje), neuspešnim iskanjem ali odlaganjem iskanja bioloških sorodnikov, doživljanjem nepodpornih odnosov in ponotranjanjem čustev (Baden idr., 2019).
Raziskovalna vprašanja
Posvojitev je pomemben dogodek tako v življenju posvojiteljev kot posvojenih otrok. Kljub temu da ni določene točne starosti, pri kateri naj bi otroka seznanili s tem, da je posvojen, ali pa se lahko ta razlikuje glede na različna priporočila strokovnjakov, je zaželeno, da se otroku to pove kmalu (npr. Alexander idr., 2004). Kot so ugotovili A. L. Baden idr. (2019), ima lahko pozna seznanitev s posvojitvijo mnogo negativnih posledic na posvojene osebe (npr. nižje zadovoljstvo z življenjem, vpliv na odnose in fizično zdravje). Posvojitelji se ob tem lahko srečujejo tudi z vprašanjem, kako povedati informacijo otroku in kako nadaljevati s pogovori kasneje, ko otrok odrašča. Pri tem je pomembno predvsem, kakšno stališče bodo posvojitelji razvili do pogovorov o posvojitvi oziroma kako odprta bo komunikacija o posvojitvi v njihovi družini. Odprtost v komunikaciji lahko vpliva na samopodobo in prilagoditvene težave (Brodzinsky, 2006), zaskrbljenost glede posvojitve (Horstman idr., 2016) ipd. Na podlagi tega sem oblikovala raziskovalna vprašanja, s katerimi sem želela ugotoviti, kdaj in na kakšen način so posvojitelji seznanili posvojene osebe s posvojitvijo in ali obstajajo razlike v zaznani
23
komunikacijski odprtosti v družini s strani posvojenih oseb glede na starost, pri kateri so jim posvojitelji povedali, da so posvojene.
Posvojene osebe si lahko postavljajo različna vprašanja v povezavi z njihovo posvojitvijo in/ali biološkimi starši (npr. Mahmood in Visser, 2015; Zupančič, 1987). Poleg tega, kakšna vprašanja so si posvojene osebe postavljale med odraščanjem, pa me je zanimalo tudi, kakšne so njihove izkušnje z odzivi drugih ljudi v zvezi z njihovo posvojitvijo.
V okviru raziskave sem si zato postavila naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Pri kateri starosti posvojene osebe posvojitelji spregovorijo o posvojitvi in ali je s tem povezan kakšen dogodek?
2. Na kakšen način posvojitelji pripovedujejo o posvojitvi?
3. Katera so najpogostejša vprašanja, ki se pojavijo pri posvojenih osebah v povezavi s posvojitvijo, in kdaj se pojavijo?
4. Ali obstajajo razlike v zaznani komunikacijski odprtosti v družini s strani posvojenih oseb glede na starost, pri kateri so jim posvojitelji povedali, da so posvojene?
5. Kakšne so izkušnje posvojenih oseb s seznanjanjem drugih o tem, da so posvojene?
24
Metoda
Udeleženci
V raziskavi je sodelovalo 16 udeležencev, in sicer devet žensk in sedem moških. V raziskavi so sodelovali udeleženci, ki so bili starejši od 18 let, da so se lahko za sodelovanje odločili samostojno, brez privolitve posvojiteljev, in tudi zaradi namena raziskave, ki se je osredotočala na izkušnje odraslih oseb, ki so bile posvojene. Vključeni udeleženci so bili stari od 18 do 45 let. Njihova povprečna starost je bila 31,9 let (SD = 8,62).
V raziskavo je bila vključena ena udeleženka, ki je bila ob posvojitvi stara manj kot teden dni, šest udeležencev, ki so bili ob posvojitvi stari manj kot mesec dni, tri udeleženke, ki so bile ob posvojitvi stare manj kot leto dni, in šest udeležencev, ki so bili ob posvojitvi stari od enega do pet let. Večina udeležencev (N = 15) je bila posvojenih v dvostarševsko družino, ena udeleženka pa v enostarševsko. Udeleženci so bili v posvojiteljske družine posvojeni iz naslednjih držav: Slovenija (N = 10), Makedonija, Kosovo, Črna gora, Srbija, Bosna in Hercegovina (iz vsake države je bila posvojena po ena udeleženka). Pri eni udeleženki država izvora ni točno znana.
Pripomočki
Udeleženci so izpolnili demografski vprašalnik, ki sem ga oblikovala za namene raziskave, in prenovljeno obliko lestvice odprtosti v komunikaciji glede posvojitve (Adoption Communication Openness Scale; Horstman idr., 2016), ki sem jo prevedla v slovenščino. Z njimi sem izvedla tudi polstukturiran pogovor.
Demografski vprašalnik
Udeleženci so morali izpolniti podatke o spolu in starosti ter odgovoriti na nekaj vprašanj.
Zanimalo me je, kdaj so bili posvojeni in kdaj so jim posvojitelji povedali, da so posvojeni. Pri teh dveh vprašanjih so imeli udeleženci navodilo, da čim bolj točno, v skladu s svojim spominom, napišejo starost in določijo, ali gre za tedne, mesece ali leta. Naslednji vprašanji sta spraševali po državi izvora oziroma državi, iz katere so bili posvojeni, ter ali so bili posvojeni v enostarševsko ali dvostarševsko družino. Na koncu me je zanimalo, ali imajo sorojence, ali so imeli v preteklosti stike s svojo biološko družino in kolikokrat (če je do njih prišlo). Pri vprašanju o sorojencih so morali odgovoriti tudi, koliko sočlanov družine imajo in kako so povezani z njimi (npr. biološki sorojenci, biološki otroci njihovih posvojiteljev, posvojeni otroci iz druge družine).
Polstrukturiran pogovor
Za polstukturiran pogovor sem oblikovala naslednja vprašanja in podvprašanja:
1. Kdaj ste izvedeli, da ste posvojeni? Zakaj ravno takrat? Je prišla pobuda z vaše strani?
Je prišlo do kakšnega dogodka, zaradi katerega ste izvedeli, da ste posvojeni?
2. Kako so vam posvojitelji to povedali? Opišite, kako so vam posvojitelji povedali, da ste bili posvojeni. Kako bi ocenili način seznanitve, ki so ga izbrali vaši posvojitelji? Bi si
25
želeli, da bi to naredili drugače? Bi kaj spremenili v načinu njihovega pripovedovanja?
Kakšen način bi se vam zdel ustrezen?
3. V katerem starostnem obdobju ali ob katerem življenjskem dogodku ste najbolj razmišljali o posvojitvi in/ali bioloških starših?
4. S katerimi vprašanji glede sebe in svojega življenja ste se srečevali med odraščanjem in vse do danes? Kdaj?
Ali sem podoben/na biološki materi in/ali biološkemu očetu?
Zakaj so me biološki starši dali v posvojitev?
Kaj se dogaja z mojimi biološkimi starši?
Mi bodo posvojiteljski starši zamerili, če poiščem biološke starše in se srečam z njimi?
Ali bi lahko bilo moje življenje drugačno?
Ali imam biološke sorojence?
Ali ste se kdaj soočali z negativnimi občutki, kot so npr. jeza, žalost, gnus, ker ste bili posvojeni?
Ali ste si o svojih bioloških starših izmišljali zgodbe?
Drugo:_____________________________________________________________
5. Kdaj in kako ste sami prvič nekomu povedali, da ste posvojeni? Opišite, kako (če) se spomnite tega dogodka. Kakšni so odzivi ljudi v vaši okolici na to, da ste posvojeni, oziroma ko z njimi delite to informacijo? Se spomnite kakšnega zelo pozitivnega ali negativnega dogodka, ki ste ga doživeli?
6. Bi želeli povedati še kaj glede posvojitve na splošno ali iz vaše osebne izkušnje?
Vprašanja sem postavljala v takšnem vrstnem redu, kot so zapisana, obliko vprašanj pa sem prilagodila vsakemu udeležencu posebej. Med pogovori sem ugotovila, da je najbolj smiselno, če prvo in del drugega vprašanja združim, zato sem običajno pogovor začela z vprašanjem, kdaj so izvedeli, da so posvojeni, in na kakšen način je ta seznanitev potekala.
Pogovor sem nato glede na njihove odgovore nadaljevala z dodatnimi vprašanji, večkrat pa sem tudi vprašala, kako je v njihovi družini komunikacija oziroma pogovor o tej temi potekal kasneje.
Četrto vprašanje je zaprtega tipa. To sem udeležencem povedala in jim dala navodila za odgovarjanje. Od njih nisem zahtevala, da časovno natančno opredelijo posamezno vprašanje, s katerim so se srečali, ampak sem jim rekla, da je lahko vprašanje vezano tudi na starostno obdobje ali kakšen dogodek, ki se jim je zgodil. Udeleženci so kljub temu včasih težko časovno opredelili vprašanja. Če so potrebovali dodatno razlago vprašanja, sem jim jo ponudila. Včasih so udeleženci delili tudi druge izkušnje, ki so se jih spomnili ob določenem vprašanju. Na koncu so lahko povedali primer svojega vprašanja, ki se jim je kdaj pojavilo, pa ni bilo vključeno v nabor vprašanj.
Pri petem vprašanju so imeli udeleženci včasih težave s tem, da bi se spomnili, kdaj in kako so prvič nekomu povedali, da so posvojeni, zato sem jih spodbudila, naj opišejo izkušnjo, ki se je spomnijo in se je lahko zgodila kasneje v življenju.
Pri zadnjem vprašanju sem jih vedno spodbudila, naj povedo, karkoli želijo v povezavi s področjem posvojitev (npr. komentar stanja v Sloveniji, delitev osebne izkušnje).
26
Pogovor sem dopolnjevala z vprašanji, ki so bila vezana na njihove odgovore, in vprašanji o določenih temah, ki so se pogosto pojavile. Tako sem jih npr. vprašala po njihovem mnenju glede odprte in zaprte posvojitve oziroma o prednostih in/ali slabostih ene ali druge oblike posvojitve ter glede dostopa do zdravstvenih podatkov bioloških staršev, ki jim je trenutno omogočen v skladu z veljavnim zakonom. Pogosto je pogovor nanesel tudi na področje rejništva v Sloveniji.
Lestvica odprtosti v komunikaciji glede posvojitve (Adoption Communication Openness Scale – ACOS; Horstman idr., 2016)
Za namene magistrskega dela sem po metodi vzvratnega prevoda v slovenski jezik prevedla eno od oblik lestvice Adoption Communication Openness Scale (ACOS; Brodzinsky, 2006). Uporabljena oblika ima 11 postavk, saj so avtorice (Horstman idr., 2016) iz originalne oblike izpustile tri postavke, ker so po pregledu podatkov na njihovem vzorcu ugotovile, da imajo nizke faktorske uteži. Postavke se ocenjujejo na 5-stopenjski Likertovi ocenjevalni lestvici (Brodzinsky, 2006).
Lestvica ACOS (Brodzinsky, 2006) je v osnovi namenjena otrokom in je bila prilagojena iz lestvice Parent-Adolescent Communication Scale (Barnes in Olsen, 1984, v Brodzinsky, 2006).
Pripomoček ocenjuje, v kolikšni meri otroci doživljajo svoje starše kot odprte in občutljive pri komunikaciji glede posvojitve ter v kolikšni meri se otroci ob tej komunikaciji počutijo prijetno.
Skupni dosežek, ki ga na lestvici dobimo tako, da izračunamo povprečje ocen na vseh postavkah, predstavlja otrokovo zaznavanje odprtosti v komunikaciji v družini. Višje vrednosti odražajo večjo stopnjo odprtosti (Brodzinsky, 2006).
V raziskavah (npr. Colaner in Soliz, 2017; Colaner idr., 2018; Donahue, 2008) so lestvico uporabili tudi na vzorcu odraslih oseb. Avtorji (npr. Colaner in Soliz, 2017; Colaner idr., 2018) so uporabili obliko z 10 postavkami, ki se od oblike, ki so jo predlagale H. K. Horstman idr.
(2016), razlikuje po tem, da je izpuščena še ena dodatna postavka. E. A. Donahue (2008) pa je uporabila originalno obliko (Brodzinsky, 2006) s 14 postavkami.
Za originalno lestvico so rezultati pilotnega preizkušanja pokazali zmerno visoko retestno zanesljivost na vzorcu otrok v obdobju enega tedna (r = 0,70), Cronbachov koeficient alfa pa je bil 0,79 (Brodzinsky, 2006). E. A. Donahue (2008) poroča o še višjem koeficientu zanesljivosti (Cronbach α = 0,95) na vzorcu odraslih oseb.
Prednost lestvice je v tem, da se lahko uporabi v primerih, kjer izmenjava informacij in stik z biološko družino ne obstajata. Ker stik z biološko družino torej ni nujno potreben za uporabo lestvice, je ta uporabna tudi v državah, kjer so posvojitve zgolj zaprte (Aramburu idr., 2015).
Postopek
Zbiranje udeležencev je potekalo v sodelovanju z zaposlenimi na enotah slovenskih centrov za socialno delo, ki delajo na področju posvojitev, ter drugimi posamezniki, ki delujejo na tem področju v okviru društev oziroma imajo zaradi svojega dela dostop do ciljne skupine.
Najprej sem jim poslala prošnjo za sodelovanje oziroma pomoč pri iskanju morebitnih udeležencev in vabilo za udeležence. Komunikacija je potekala preko javno objavljenih
