II. TEORETIČNA IZHODIŠČA

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Marjana Demšar

SOCIALNOPEDAGOŠKA PODPORA DRUŽINAM – MED PODPORO IN NADZOROM

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Marjana Demšar

SOCIALNOPEDAGOŠKA PODPORA DRUŽINAM – MED PODPORO IN NADZOROM

SOCIO-PEDAGOGICAL FAMILY SUPPORT - BETWEEN SUPPORT AND CONTROL

Magistrsko delo

Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik

Ljubljana, 2021

Zahvala

Špeli za vzor, odzive in pogovore.

Sogovorcem za gostoljubje, kljub negostoljubnemu času.

Roku za vse debate in podporo.

Vsem, ki se z mano veselijo.

POVZETEK

Magistrsko delo obravnava socialnopedagoško podporo družinam, usmerjeno v njihov življenjski prostor, poglede uporabnikov in strokovnih delavcev na tovrstno obravnavo in možnosti za njen razvoj v slovenskem prostoru. V teoretičnem uvodu delo obravnava položaj družine v sodobni družbi, socialno konstrukcijo ranljivih družin in njihovih obravnav, ki družinam predstavljajo tako podporo kot nadzor. Primerja dialoške in nedialoške načine dela z družino in socialno pedagogiko umešča v delo z družino usmerjeno v njihov življenjski prostor.

Namen empirične raziskave je raziskati, kaj uporabnikom in strokovnim delavcem predstavlja učinkovito obliko podpore ranljivim družinam, katere so lastnosti že obstoječih dobrih praks, katere so ovire in še nenaslovljene potrebe, kako doživljajo vloge podpore in nadzora strokovnih delavcev ter kako različni načini reprezentacij ranljivih družin vplivajo na način obravnave. V ta namen je bilo opravljenih osem polstrukturiranih intervjujev s šestimi strokovnimi delavkami in tremi uporabniki programov, ki nudijo podporo ranljivim družinam, usmerjeno v njihov življenjski prostor. Podatki so bili analizirani s kvalitativno metodo analize vsebine. Ugotovitve prispevajo k vpogledu v potrebe ranljivih družin, katere lastnosti podpor so učinkovite in v katero smer bi se podpora ranljivim družinam še lahko razvijala.

KLJUČNE BESEDE

V življenjski prostor usmerjena podpora, socialna pedagogika, družine v več obravnavah, sistemski pristop, dialog.

ABSTRACT

The masters thesis studies socio-pedagogical lifeworld-oriented family support, users and workers views on such treatment and the possibilities for its further developement in Slovenia.

In the theoretical introduction the thesis analyzes the position of the family in today’s society, the social construction of vulnerable families and their treatment, which for families represents both support and control. A comparison of dialogical and nondialogical ways of working with families is introduced and places social pedagogy in lifeworld-oriented work with families.

The purpose of the empirical research is to investigate what constitutes an effective form of support for vulnerable families for users and professionals, what are the characteristics of existing good practices, what are the barriers and unaddressed needs, how they experience the roles of support and supervision of professionals and how different ways of representing vulnerable families affect the manner of treatment. For this purpose, eight semi-structured interviews were conducted with six professionals and three users of programs that provide lifeworld-oriented support to vulnerable families. Data were analyzed using a qualitative content analysis method. The findings contribute to an insight into the needs of vulnerable families, which characteristics of support are effective and in which direction support for vulnerable families could still develop.

Keywords

Lifeworld-oriented support, social pedagogy, multi-agency families, systemic approach, dialogue.

KAZALO

I. UVOD ... 8

II. TEORETIČNA IZHODIŠČA ...10

1. DRUŽINA NAŠEGA ČASA ...10

1. 1 DRUŽBENA UMEŠČENOST DRUŽINE ...10

1.2 INDIVIDUALIZACIJA ...11

2. DRUŽINE V VEČ OBRAVNAVAH ...12

2.2 KATEGORIZIRANJE in DEKONTEKSTUALIZACIJA ...12

2.3 INDIVIDUALIZIRANJE ODGOVORNOSTI ZA PRIHODNOST OTROK NA STARŠE .14 2.4 KONSTRUKCIJA TEŽAVNIH DRUŽIN ...16

3. OBRAVNAVA DRUŽIN V VEČ OBRAVNAVAH ...16

3.1 DRUŽINA KOT SISTEM ...16

3.2 RAZDROBLJENOST ...17

3.3 MREŽENJE ...19

4. KDO IMA MOČ IN NADZOR NAD OBRAVNAVO? ...20

4.1 MOČ/VEDNOST IN RESNICA ...21

4.2 MOČ STROKOVNIH DELAVCEV ...22

5. MED PODPORO IN NADZOROM ...23

5.1 ZAŠČITA OTROK IN SPOŠTOVANJE DRUŽINE ...23

5.2 OTEPANJE NADZORNE VLOGE ...24

5.3 POMOČ – OPOLNOMOČENJE – KREPITEV MOČI ...25

5.4 KONCEPT DRUŽINSKE ODPORNOSTI...26

6. DIALOG ...26

6.1 SOUSTVARJANJE PRI DELU Z DRUŽINO ...28

6.2 IZGUBLJANJE STROKOVNOSTI? ...29

6.3 REFLEKSIJA ...30

7. SOCIALNOPEDAGOŠKA PODPORA DRUŽINI IN USMERJENOST V VSAKDANJI SVET UPORABNIKOV ...32

7.1 SOCIALNOPEDAGOŠKO DELO Z DRUŽINO ...34

III. EMPIRIČNI DEL ...35

1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ...35

2. CILJI RAZISKAVE ...36

3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...36

4. METODOLOGIJA ...36

4.1 RAZISKOVALNI PRISTOP IN METODA...36

4.2 INSTRUMENT ...37

4.3 NABOR OSEB ...37

4.4 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ...38

4.5 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ...39

5. ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ...40

5.1 PREDSTAVITEV INTERVJUJEV ...40

5.2 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...43

5.2.1 RV1: Kakšna je po mnenju uporabnikov in osebja učinkovita oblika podpore družinam? ...43

5.2.2 RV2: Kaj otežuje izvajanje učinkovite oblike podpore? ...56

5.2.3 RV3: Katere so potrebe družin po mnenju uporabnikov in osebja? Kako so mnenja med njimi usklajena? ...62

5.2.4 RV4: Kako strokovni delavci in uporabniki vidijo vlogo strokovnih delavcev, s poudarkom na vlogi nadzora in vlogi podpore? ...68

5.2.5 RV5: Na kakšen način strokovni delavci predstavijo družine in na kakšen način se družine same predstavijo ter kakšna obravnava sledi iz tega? ...77

IV. SKLEP ...88

V. VIRI IN LITERATURA ...91

VI. PRILOGE ...96

6.1 Izsek kodirne tabele intervjuja ...96

“Then a second hypothesis emerges: let’s go and find what is working in the system. The prejudice is: if a system exists, that means

that something is working; otherwise, the system would not exist, it would be dead already, it wouldn’t be in front of us.”

Checchin v pogovoru z Bertrandom (2004, str. 219)

8

I. UVOD

»Pristane na ogled stanovanja in me pelje proti stopnicam. Med vzpenjanjem po stopnicah hodi pred menoj, sproti brca obutev, oblačila, prazne kartonske škatle, ki so bile nametane in so zastirale prehod … Ko vstopiva, me zaduši vonj po postanem zraku. Kamorkoli pogledam, je vse razmetano. V kopalnici kupi navlake, v kuhinji obupne razmere, brez mize in stolov. V dnevni sobi pa vse mogoče. Vonj, ki se širi po sobi, daje vedeti, da kar tam pripravljajo hrano.

Takoj mi je jasno, da sta starša izgubila zadnji kanček funkcionalnosti« (Ogulin, 2020).

Družine, ki se znajdejo v kompleksni situaciji, pogojeni z revščino, stigmo, priseljenostjo, marginaliziranostjo, težko pašejo v eno čisto kategorijo, ki bi narekovala eno samo vrsto obravnave, zato jih obravnavajo številne organizacije, njihova obravnava je pogosto razdrobljena, kdaj do točke, da jih ne obravnava nihče, saj si nihče ne želi prevzemati odgovornosti za prekompleksno situacijo družin. Z umeščanjem ranljivih družin v kategorije vzgojno nemočnih, nemotiviranih in disfunkcionalnih, se odgovornost in krivdo za kompleksno situacijo preloži le na družino, ne da bi se pri tem upoštevalo kontekst situacije in dejavnike, ki jo pogojujejo.

Takšnim poimenovanjem in kategoriziranju naj bi se v socialni pedagogiki izogibalo, izhajajoč iz predpostavke, da način kategorizacije vpliva na način obravnave. Socialna pedagogika pa namesto iz deficitov izhaja iz močnih področij, ki že obstajajo v uporabnikih in njihovem življenjskem svetu ter iz dialoga z uporabniki kot strokovnjaki iz izkušenj.

Zato v pričujočem delu izhajam iz predpostavke, da če sistem obstaja, potem mora biti v njem nekaj, kar funkcionira (Bertrando, 2004) in naslednje strani posvečam družinam, staršem, ki to so, tudi, kadar se jim dopoveduje drugače.

Na moje stališče do dela z ranljivimi družinami in na odločitev za temo magistrskega dela, je vplivala izkušnja spremljanja ranljivih družin v okviru študijske prakse in študentskega dela pri društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice ter prepričanje, da bom imela na temo, ki me vznemirja in se posredno dotika moje lastne izkušnje, veliko za premišljevati.

V teoretičnem delu predstavim umeščenost družine v današnji čas, kakšno mesto ima v kontekstu individualizacije. Predstavim, kako kategoriziranje in dekontekstualiziranje vodi do konstrukcije težavnih družin, ki so deležne razdrobljene, za družine manj učinkovite obravnave. Nadaljujem z razmislekom o tem, kdo ima moč in nadzor pri podpori družinam v več obravnavah ter kakšno možnost imajo dialog, mreženje in refleksija za ublažitev pogosto kontradiktornih vlog, ki jih nosijo strokovni delavci pri delu z družinami, vloge podpore in vloge nadzora. Teoretični del sklenem z umeščanjem socialne pedagogike in usmerjenosti v vsakdanji svet uporabnikov v delo z ranljivimi družinami.

V empiričnem delu predstavim pogled uporabnikov in strokovnih delavcev na že obstoječe prakse dela z ranljivimi družinami, usmerjenega v njihov življenjski prostor; katere so prepoznane lastnosti učinkovitih oblik podpore, katere so ovire pri izvajanju le-teh, katere potrebe družin še niso bile naslovljene. Raziskujem tudi vlogo strokovnih delavcev, ki se pogosto znajdejo med razpotjem, ali družino podpirati ali jo nadzirati, in kako, če je to mogoče, ti dve vlogi usklajevati. Slednje vprašanje je aktualno predvsem zaradi vključenosti otrok v obravnavo, ki jih je potrebno po strokovni dolžnosti zaščititi, obenem pa s starši ohranjati

9

dialog in partnerski odnos. Poleg tega poskušam odgovoriti tudi, če in kako reprezentacije in kategoriziranje družin vplivajo na načine obravnave družin.

Socialnopedagoška podpora družini je v Sloveniji še dokaj nerazvito področje, obstajajo pa prakse, ki težijo k podobnim idejam in usmerjenosti, kot socialna pedagogika. Čeprav takih praks ni veliko, vsebujejo raznolike, inovativne, nove pristope, ki bi jih bilo mogoče implementirati tudi v druge socialnopedagoške prakse, saj se socialni pedagogi pri svojem delu težko izognemo, vsaj posrednemu, delu z družinami.

Pričujoča magistrska naloga je prispevek k stroki in praksi dela z ranljivimi družinami, saj predstavlja segmente dobrih praks pri delu z družino, ki je usmerjeno v njihov življenjski prostor. Opozarja na še neodgovorjene potrebe uporabnikov in na ovire pri tovrstnem delu z družinami, kjer bi bile še potrebne izboljšave. Obenem nudi izhodišča za razmislek o vlogah, ki jih imamo, kot strokovni delavci, o vlogah podpore in v poklicih pomoči manjkrat reflektirane in pogosto manj prijetne vloge nadzora. Pomemben poudarek in rdeča nit magistrskega dela je dialog, spoštovanje ranljivih družin, kot enakovrednih partnerjev v procesu podpore. Spodbuja razmislek, na kakšen način misliti o družinah, da bi bile te v obravnavi slišane.

V magistrskem delu moški slovnični spol (npr. strokovni delavec, uporabnik ipd.) uporabljam zaradi poenostavitve, nanaša pa se na vse spole.

10

II. TEORETIČNA IZHODIŠČA

1. DRUŽINE NAŠEGA ČASA

1. 1 DRUŽBENA UMEŠČENOST DRUŽINE

Enotno definicijo družine je danes težko postaviti, saj je definicij veliko, med seboj pa so si neenotne in nasprotujoče (Švab, 2001). Ule (2008) za družino pravi, da je osnovna institucija zasebnega življenja, v katero so njeni člani vključeni za nedoločen čas, v njej oblikujejo večino pomembnih socialnih odnosov, zadovoljujejo primarne potrebe, med seboj so povezani sorodstveno, čustveno in solidarnostno. Čeprav je družina navidez samostojna psihosocialna skupnost notranjih povezav članov, je njihov notranji vsakdanji življenjski svet deležen številnih zunanjih pritiskov (delo, poraba, učenje…) in pričakovanj glede vedenja in življenja članov (prav tam). Družina je tako družbena institucija, ki od svojega okolja ni izolirana, ampak je z njim v interakciji (Švab, 2001).

V kontekstu postmodernih pojavov individualizacije, pluralizacije življenjskih potekov, negotovosti, tveganja, večjega števila razvez, se zdi, da družina, kot smo jo poznali prej, tako kot druge oblike skupnosti, razpada. Kot pravita Dallos in Draper (2015), se zdi, da se je družina znašla v krizi, kar predstavlja grožnjo stabilnosti družbe, saj je za večino ljudi v zahodni kulturi podoba nuklearne družine tista, ki ureja naša vedenja, prepričanja, odločitve in občutke.

Ta podoba pa se spreminja.

Družbene spremembe v postmoderni¹ (množično zaposlovanje žensk, razmah potrošništva itd.) vplivajo tudi na spreminjanje družinskega življenja (Švab, 2001). To postaja bolj raznoliko, na kar kažejo transformacija intimnosti, pluralizacija seksualnih vrednot, razkroj tradicionalne družinske, heteroseksualne morale in novi fenomeni, kot so podaljšana mladost, enostarševske, razvezane, reorganizirane družine itd. (prav tam).

Fenomen pluralizacije definiranje družine premakne od enopomenske definicije družine, nuklearne družine, k razširjanju definiranja družine in vključuje procese, kot so spreminjanje družinskih vrednot, pluralizacija življenjskih stilov, potekov, družinskih oblik in družinskih vlog (novo očetovstvo, protektivno otroštvo) (prav tam). Družina se torej spreminja, dobiva nove razsežnosti, ne zmanjšuje pa se njena pomembnost v družbi in za posameznike.

Družina postaja za ljudi najprimernejše in najdostopnejše ‘proti-okolje’ za nadomeščanje izgub, ki jih prinašajo obremenitve zunaj družine (npr. na trgu dela) (Ule, 2008). Vse bolj postaja »miniaturni laični terapevtski center« (prav tam, str. 82), in socializacijska enota za vse člane (tudi odrasli v njej vzdržujejo temeljne odnose do družbe in sebe) (prav tam). To vlogo družina dobiva zaradi njene umeščenosti v zasebno sfero, kar daje vtis, da je sodobna družina svobodna skupnost, ki nudi osebno svobodo, vendar pa je ravno z razvijanjem male, v svoj zasebni svet zaprte, družine, ločene od ostale družbe, toliko bolj deležna prisilnih oblik osebnostne reprodukcije, saj družbene naloge družine niso le biosocialna reprodukcija (rojstvo

1 Poimenovanj in časovnih zamejitev tega obdobja je več, v nalogi uporabljam opredelitev avtorice Švab (2001), ki s tem terminom označi družbeno stanje oziroma obdobje od 70. let prejšnjega stoletja dalje, kot čas družbenih sprememb in novosti, v primerjavi z značilnostmi moderne družbe.

11

in vzgoja otrok), ampak tudi psihosocialna reprodukcija odraslih, ki so delovno sposobni, konkurenčni in preživijo na trgu delovne sile, zato je družina za družbo pomembna tudi iz ekonomskega vidika (prav tam).

Družbi ne grozi stanje ‘brezdružinskosti’ (Beck, 2009), nasprotno, družina ima, kot pravi Švab (2001) v postmoderni pomembno vlogo, ne propada, kar ji omogoča proces pluralizacije, ki v rizičnem postmodernem času vzpostavi ravnovesje med skupnostjo in individualizmom.

Družina je s pluralizacijo po svoji funkcionalnosti še vedno moderna (organizacija družine okrog materinstva – družinske vloge, ki se je najmanj spremenila), razlikuje pa se po tem, na kakšen način je družbeno funkcionalna (ne le model nuklearne družine) (prav tam). Tako se je s pluralizacijo družina prilagodila na spremembe v postmoderni.

1.2 INDIVIDUALIZACIJA

Vtis, da družina razpada, daje tudi pojav individualizacije. Družbeni zagon le-te Beck (2009) umešča v čas po drugi svetovni vojni, ko so se ljudje iz relativno visoke ravni socialne in materialne varnosti začeli osvobajati družinskih, razrednih in skupnostnih vezi in postajati vse bolj odvisni od samih sebe in svoje delovnotržne usode. Proces individualizacije posameznika zavoljo preživetja sili v to, da sebe postavi v središče svojega načina življenja, kar vodi v ukinitev tradicionalnih družb, prinaša možnosti in tveganja (prav tam). Sistemski problemi se namreč politično zmanjšajo, osebni neuspehi pa modificirajo – družbene krize, ki so bile prej skupnostna usoda, se prikazuje kot individualne (prav tam). V procesu individualizacije (navidez) osvobojeni posamezniki tako postajajo odvisni od izobrazbe, trga delovne sile, potrošnje, socialnih in pravnih uredb, mode in postanejo bolj odprti za politično oblikovanje, kar omogoča nadzor posameznikov, odvisnih od institucij (prav tam). Osvobajanje iz družin in skupnosti po eni strani prinaša osvoboditev od tradicionalne kontrole in hkrati pomanjkanje tradicionalne podpore (Seikkula in Arnkil, 2006).

Neenakost se uporablja kot motivacijsko silo, ki posameznike spodbuja k tekmovalnosti, saj morajo uspeti, ker so sami vladarji svoje usode (Grunwald in Thiersch, 2009). Tako je odgovornost za okoliščine, v katerih se znajdejo posamezniki, z moralno obsodbo preložena strogo na njih same (prav tam), depriviligirane se razume kot lene, ki jih je potrebno motivirati, da bodo ekonomsko prispevali k družbi, njihovo vedenje se poskuša spremeniti s kaznovanjem in z nagrajevanjem (Thiersch v intervjuju s Schugurenskym, 2014). Socialna izključenost postaja zasebna stvar in vedno manj stvar politične razprave, nezainteresiranost pa se širi od javnosti in politike tudi na dejavnosti socialnega varstva (Grunwald in Thiersch, 2009).

Razpotnik idr. (2015) izpostavijo, da se strokovni delavci pogosto ujamejo v retoriko individualne odgovornosti družin, ki se znajdejo v neugodnem socialno-ekonomskem položaju in spregledajo strukturne dejavnike neenakosti, kar že tako preobremenjenim nalaga nove psihosocialne stiske.

Vloga socialne pedagogike v takšnem kontekstu je, da brani svoje temelje socialne pravičnosti pred neoliberalnimi interesi, ki ogrožajo izvajanje dela, ki je usmerjen v življenjski svet uporabnika (Grunwald in Thiersch, 2009). Socialna pedagogika ima nalogo, da se odziva na aktualne družbene izzive, čeprav je v takšnih pogojih težje slediti našim strokovnim idealom, je naša naloga, da smo usmerjeni k dialogu, izhajanju iz virov, približevanju življenjskemu svetu uporabnikov, celovitim ukrepom za zmanjševanje razlik med depriviligiranimi in priviligiranimi (Razpotnik, 2014). Socialna pedagogika se ne osredotoča na detekcijo

12

problemov v posamezniku, ampak opazuje okolje, kaj se tam dogaja, da je do težave prišlo, in kako je možno od tam napredovati (Müller, 2006).

2. DRUŽINE V VEČ OBRAVNAVAH

V magistrski nalogi sem se osredotočila predvsem na družine, ki se srečujejo s številnimi izzivi, kot so revščina, brezposelnost, neenakost – dejavniki, ki so družbeno pogojeni in konstruirani.

Iz njih sledijo težave, simptomi, diagnoze, ki družine ne morejo umestiti v eno ‘čisto’

kategorijo in pod enega samega strokovnjaka, zato jo obravnava več nepovezanih, razdrobljenih strokovnih služb, ki družine podpirajo in tudi nadzirajo.

V teoriji in praksi se te družine različno poimenuje (disocialne, disfunkcionalne, večproblemske, multikrizne, vzgojno nemočne, revne, marginalne, ranljive, …). Da bi se izognila temu, da bi s poimenovanjem individualizirala odgovornost za okoliščine družin le na njih same, bom v nalogi uporabljala izraz družine v več obravnavah (multi-agency families)², ki ga uvede avtorica Imber-Black (1988, v Seikkula in Arnkil, 2006). Izraz poudarja dejstvo, da so družine v več obravnavah, ne pa njihovih deficitov. Ti so lahko nenazadnje, kot trdijo Minuchin idr. (1998), tudi rezultat (neprimernih) obravnav, ki namesto družine pišejo njeno zgodbo. Iz podobnih razlogov tudi socialna pedagogika v našem prostoru ne uporablja termina

‘večproblemske’ družine in namesto tega uporablja izraz ‘ranljive’ (Razpotnik idr., 2015). V nalogi pa bom poleg izraza ‘ranljive družine’, uporabljala tudi izraz ‘družine v več obravnavah’, saj želim poudariti vzajemnost vplivanja družine na obravnavo in obravnave na družino.

2.2 KATEGORIZIRANJE in DEKONTEKSTUALIZACIJA

Ljudi kategoriziramo v kategorije, glede na lastnosti, ki se jih pričakuje v določeni kategoriji, da lahko ob srečanju z neznanim predvidevamo, v katero kategorijo spada, in posledično, kaj lahko pričakujemo (Goffman, 2008). Kategoriziramo tudi zato, da bi določili, kdo potrebuje strokovne pristope in kakšne (Razpotnik, 2014). Vendar s tem realnost uporabnikov poenostavimo, ne zajamemo kompleksne narave pojava, vlogo družbe zamaskiramo v individualno odgovornost (prav tam), uporabnike zreduciramo na njihovo težavo in ignoriramo dejstvo, da so mnogo več, kot le njihove težave (Minuchin idr., 1998). Kadar se družine krivi za njihovo revščino ali socialno vedenje, se jih vidi kot del problema, namesto, da bi jih videli, kot del rešitve (prav tam). Pa tudi če je v teh obsodbah kaj resnice, enostranske analize ne razjasnijo vloge sistema, kdo in kateri viri so tam na voljo, da bi ustvarili bolj varen in učinkovit kontekst za družinske člane (prav tam).

Osredotočanje na eno od lastnosti osebe, ki odstopa od pričakovanj, je lahko stigmatizirajoče – diskriminira, poskuša prikazati osebo kot nevarno, ignorira vse ostale lastnosti in ji pripisuje

2 Sternad (2012) izraz prevede v »družine več agencij« oz. »družine obravnavane v večih ustanovah« (str. 444), vendar se mi zdi prevod ‘družine v več obravnavah’ najbližji izvirniku ‘multi-agency families’.

13

še druge napake (Goffman, 2008). S stigmatiziranim družbenim statusom se srečujejo tudi ranljive družine (Demi in Warren, 1995), ki se jih definira ozko v skladu z informacijami, ki jih rabijo institucije (CSD, sodišča…), ki jih obravnavajo (Minuchin idr., 1998) in s tem utrjujejo stigmatizirajoč pogled nanje. Uporaba stigmatizirajočih poimenovanj in kategorij pa vodi k stigmatizirajočim praksam (Lister, 1996, v Crossley, 2018b) in intervencijam, ki se ukvarjajo le z ‘diagnozo’ ne pa z družbenimi okoliščinami (revščina, socialna izključenost, nakopičene težave…) (Razpotnik, 2011). Tako, kadar družine poimenujemo disfunkcionalne, vzgojno nemočne, nemotiovirane in jih s tem umeščamo v specifične kategorije, bo iz tega sledil način obravnave, ki se bo ukvarjala npr. z načinom vzgoje staršev in prezrla vpliv življenjskih razmer, v katerih se družina nahaja, in družbeno pogojenost težav, vlogo konteksta pri konstrukciji težave.

Odklonska vedenja, ki se jih kategorizira, ne moremo naslavljati v socialnem vakuumu in verjeti v behavioristične pristope, kot edine možnosti rešitve, ne da bi spremenili strukturnih neenakosti in materialnih okoliščin (Crossley, 2018b). Zato naj intervencije ne bodo usmerjene na področja, ki individualizirajo družbene probleme na družine (vedenje, učna uspešnost, …), ampak najprej na urejanje socialnih razmer (Razpotnik, 2011). Crossley (2018a) meni, da za podporo družinam ne potrebujemo kategorizacije, ampak je dovolj, da imamo v mislih dejstvo, da veliko družin potrebuje podporo na neki točki svojega življenja.

Sama kategorizacija še ne pojasni, kaj težava je, vodi pa do delitve odgovornosti med strokovnjaki, ki se pogajajo, kdo je najbolj kompetenten za definicijo težave, če bi težavo poimenovali drugače, bi vodila tudi do drugačne distribucije nalog (Seikkula in Arnkil, 2006).

Pri kategoriziranju in poimenovanju pojavov, moramo le-te razumeti v družbenih kontekstih, kjer nastajajo in reflektirati čigavim potrebam odogvarja obravnava (izboljšanju uporabnikovih življenjskih razmer ali nemotenemu delovanju institucije) (Razpotnik, 2011; Razpotnik, 2014).

Primer kategorizacije in dekontekstualizacije je kategorija podrazreda, ki ga je ustvarilo poimenovanje s strani sistema socialnega varstva, ki je želel premagati revščino, vendar je z uporabo termina ‘underclass’ (podrazred) označil margino, ‘izolirano’ od družbe (Murray, 1994, v Crossley, 2018b). Podrazred ne določa revščina na splošno, ampak vrsta revščine (prav tam). Na eni strani so revni, ki jih niti ne imenujemo tako, imajo ‘le’ nizek dohodek, na drugi strani pa so revni, ki se jih definira glede na njihovo vedenje (brezposelnost, težavno vedenje otrok, neurejene bivanjske razmere) (prav tam), ki je povezano s tem, da se soočajo s številnimi težavami, ne ‘le’ z nizkimi prihodki. Tako lahko govorimo o revnih, ki si pomoč zaslužijo in tistih, ki si je ne (Dychawy-Rosner, 2016). Organizacije, ki delajo za ranljive družine pogosto jasno kategorizirajo, kdo si zasluži pomoč in kdo ne, za prve se je res potrebno zavzeti, ker se trudijo, medtem, ko je druge potrebno nadzorovati (Crossley, 2018b) in poimenovati tako, da se bo jasno ločilo, da so od nas drugačni. Podrazred ni stvar samo njega samega, ampak je družbeni problem, lahko ga razumemo kot simptom celotne družbe (Razpotnik, 2006), torej gre za vzajemnost med njimi – ‘problematično’ manjšino in nami ‘neproblematično’ večino, zato avtorica predlaga, da je najbolj smiselno takšne probleme reševati v medprostoru s speminjanjem obeh strani (prav tam) in ne s prevzgojo ‘problematičnih’.

Pri delu z družino je tako pomembno, da upoštevamo njen kontekst. To pomeni, da posameznikovo vedenje in duševno stanje razumemo v kontekstu, kar ne pomeni, da v primeru otroka, kot kontekst razumemo samo njegove starše, ampak tudi družbene dejavnike in kulturni kontekst, ki vplivajo na njegovo situacijo (Asen, 2007).

Pogosto se razume, da obravnavamo kontekstualno in sistemsko, kadar v obravnavi otroka upoštevamo še vpliv staršev. Npr., ko prepoznamo, da je družina najpomembnejši »dejavnik tveganja, ki lahko privede do težav otroka/mladostnika na področju vedenja, čustvovanja,

14

socialne integracije« (Bešter idr., 2019, str. 43) ali ker »takoj, ko so starši boljši starši, lahko otroci postanejo boljši otroci« (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014, str. 335).

Menim, da je premik obravnave od otroka še k družini po eni strani napredek, po drugi strani pa pri taki obravnavi še vedno lahko dekontekstualiziramo, če se še vedno ukvarjamo predvsem z otrokom, kot žrtvijo slabih, ‘vzgojno nemočnih’ staršev, ki ga je potrebno zaščititi, starše pa naučiti vzgajati. Odgovornost za situacijo otroka le preložimo na starša, identificiran pacient postane ne le otrok ampak tudi njegova družina, pri tem pa ne upoštevamo še ostalih dejavnikov, ki vplivajo na situacijo družine.

Tudi v socialnopedagški literaturi se kdaj družine označi na dekontekstualen ali na deficite usmerjen način, npr. kot disfunkcionalne, in ene ključnih razlogov za čustvene in vedenjske motnje mladostnikov (Žibert, 2017), ali da so družine otrok, nameščenih v izvendružinski vzgoji, »prej del težav kot rešitve« (Kreft Toman, 2017, str. 58) ali da »ogrožanje otrokovega zdravega razvoja skoraj vedno izhaja iz njegove družine. Ta ni (več) sposobna skrbeti za otrokove nujne temeljne potrebe. Temu so najbolj izpostavljene ranljive družine.« (Bouwkamp in Bouwkamp, str. 244).

Če definicije pogojujejo naš način dela, se sprašujem, ali je možno kljub takšnim opisom z družino delati dialoško, soustvarjati pomoč, družinske člane videti kot strokovnjake iz izkušenj, slediti sistemskemu pristopu, vključevanju, usmerjenosti v vsakdanji svet uporabnikov, krepitvi moči itd., ki naj bi bili temelji socialnopedagoškega dela oz. dela z družino, kot ga opisujejo avtorji, kot so Freire, Thiersch, Čačinovič Vogrinčič, Kobolt in Rapuš Pavel, Razpotnik in drugi. Če znamo strokovnjaki tako izčrpno definirati težave družin, ali je potem še možen dialog?

Dekontekstualiziran pogled na disfunkcionalnost osebe in njeno vedenje, ki bi ga morali popraviti ali pozdraviti s pedagoškimi sredstvi, za socialnopedagoško delo predstavlja tveganje (Hämäläinen, 2013), po drugi strani pa izziv, da ne opravlja le vloge nadziranja patologije ampak teži k spreminjanju okoliščin v katerih se ljudje nahajajo (Dychawy-Rosner, 2016).

Potrebno se je zavedati, da kadar socialni pedagogi (in ostali podobni strokovnjaki) interveniramo ob enem tudi soustvarjamo diskurze o obravnavanih težavah, situaciji in uporabnikih zato moramo stalno reflektirati svoje delovanje in obstoječe diskurze (Razpotnik, 2011).

2.3 INDIVIDUALIZIRANJE ODGOVORNOSTI ZA PRIHODNOST OTROK NA STARŠE V diskurzu individualiziranja odgovornosti za družbene težave na posameznike, se starše vidi kot odgovorne, da socialno, ekonomsko in psihološko poskrbijo za svoje otroke in tako legitimizirajo zmanjševanje pomoči s strani države, saj naj bi starši zagotovili otroku tudi tisto, kar bi morala socialna država (Crossley, 2018a). Dobre državljane, ki so odgovorni in aktivno sodelujoči v družbi, naj vzgojijo starši, ki ne smejo biti ‘slabi’ starši, tudi če se srečujejo s težavami, ki so družbeno pogojene. Starševstvo se razume kot rešitev socialnih problemov (Vandenbroeck idr., 2009), podobno pravi tudi Crossley (2018a), kar podkrepi z izjavo britanskega predsednika vlade Camerona, da so družine najboljši ukrep proti revščini, kar Crossley komentira, da predsednik očitno še nikoli ni slišal za denar.

Ko državo blaginje zamenja ‘država socialnih naložb’, ki ne popravlja slabih izidov, ampak investira v uspešno prihodnost (Giddens, 1998, v De May, idr., 2009), postane socialna

15

vključenost enaka vključenosti na trgu dela, nadzira se tveganja in osredotoča na prihodnost, pri tem pa starševanje postane toliko bolj pomembno, kdaj celo prepomembno, da bi ga zaupali staršem (De May, idr., 2009). Tako pride do obrata tudi pri socialnih službah, od zmanjševanja revščine se usmerijo k zdravem razvoju, delu na proaktivnosti, zgodnjih intervencijah in preventivi (prav tam). V družino se tako pogosto intervenira zaradi zaščite otrok pa tudi kot preventiva. Pri slednji Vandenbroeck idr. (2009) vidijo težavo v tem, da se intervenira še preden nastopijo težave, na podlagi verjetnosti in statistike, s tem pa se utrjuje stereotipe o določenih skupinah ljudi (socialno ogroženi, etnične skupnosti…). Strokovne službe, ki naj bi družino podpirale, z namenom preventive in preprečevanja tveganj, paternalistično in nadzorno pristopajo do v družbi konstruiranih skupin, ki se jih razume kot tvegane – večinoma iz družbenega dna, dolgotrajno socialno izključenih (Razpotnik idr., 2015). Če pri ‘podpori’ ne sodelujejo, jim sledijo sankcije (npr. premestitev otroka) in označitev, da so slabi starši, ki ne sodelujejo v dobrih strokovnih intervencijah (prav tam). V katerih se predpostavlja, da so tisti, ki vedo strokovnjaki in ne starši, ki jih je potrebno naučiti dobrega starševanja, pa čeprav, ponavadi vedo, da bi moralo biti drugače, vendar so ujeti v prepletene težave revščine, segregacije itd. (Razpotnik, 2011; Vandenbroeck 2009).

Tako se družine z nakopičenimi težavami po eni strani prezira in segregira, po drugi pa je prisoten ‘misijonarski duh’, kadar se otroke vidi kot žrtve (Minuchin idr., 1998) slabe vzgoje staršev, zaradi česar se pomoč osredotoča na rešitev in zaščito otroka, učenje starševanja in nadzor. Čeprav Rostad idr. (2017) ugotavljajo, da na izboljšanje starševanja in otrokove situacije bolj vpliva praktična pomoč (konkretna pomoč s strani delavcev, ki prihajajo na dom, finančna in motivacijska podpora pri konkretnih potrebah) kot pa samo učenje starševanja in spreminjanje njihovega vedenja, saj njihovo socialno ekonomsko stanje na njihovo situacijo bolj vpliva kot npr. način starševanja. Tudi Pinderhughes idr. (2001) ugotavljajo, da na način starševanja bolj kot individualne značilnosti družinskih članov vpliva značilnosti soseske, v kateri živijo.

Zgovorna je ugotovitev raziskave, da so družine, ki živijo pod pragom revščine mnogo pogosteje vključene v obravnave, ki skrbijo za dobrobit otrok (child welfare) in so posledično deležne tudi intervencij, ki poskušajo reševati neprimerno starševanje, kljub temu, da je njihov dohodek ključen dejavnik pri vključevanju v obravnavo (Drake & Pandey, 1996; Sedlak et al., 2010, v Rostad idr., 2017). V programih, ki se osredotočajo na njihovo starševanje, pa težko sodelujejo zaradi njihovi socialno ekonomskih okoliščin, ki so kot najpomembnejše tudi prispevale, da so sploh deležni tovrstnih intervencij (Rostad idr., 2017). Kljub temu, da na starševanje in vedenje otrok pomembno vpliva socialno-ekonomski kontekst družine, se še vedno pri intervencijah pogosto opiramo na monološko idejo, da je družine potrebno naučiti

‘boljšega’ vedenja. Kot pomirjanje vesti družbe, da lahko, z izgovorom, da so družine nemotivirane, lene in ‘vzgojno nemočne’, zanikamo svojo vlogo pri situaciji ranljivih družin.

Bolj kot učenje starševanja na bančniški način, kjer bi mi kot strokovnjaki predali znanje nevednim uporabnikom, se mi zdi pomembno, da s starši dialoško soustvarjamo pot do izboljšanja njihovega življenja. Tudi Janssen in Vandenbroeck (2018) trdita, da je v socialni pedagogiki vključevanje staršev demokratična pravica, pri čemer sta strokovni delavec in starš kompetentna sodelavca v sprejemanju odločitev in načinu dela, ki ni usmerjen k prevzgajanju, spreminjanju vedenja, ampak k vključevanju in reflektiranju procesa, z vključevanjem perspektive staršev.

16 2.4 KONSTRUKCIJA TEŽAVNIH DRUŽIN

Družine, ki so vključene v več obravnav, in ki se jih pogosto označi kot težavne, niso težavne same po sebi. Njihova težavnost je socialno konstruirana, kar v svojem delu pokaže Crossley (2018b), v katerem analizira konstrukcijo kategorije ‘troubled families’ (težavnih družin) v Veliki Britaniji. Gre za program vlade Camerona (predsednika vlade med 2010 in 2016), ki je trdil, da so za socialne težave in kriminal krive težavne družine in njihova slaba vzgoja in je zato uvedel program, s katerim je nameraval ‘popraviti’ te družine in s tem popraviti težave v državi. Zato so na državni ravni določili kriterije, po katerih so identificirali družine, ki bi spadale v kategorijo težavnih družin (finančne težave, zdravstvene težave, brezposelnost, kriminal, antisocialno vedenje, izostanek od pouka …) (prav tam). Ko so jih našli (cca. 120 000 družin), so jih vključili v intenzivne nekajmesečne programe, po zaključku pa objavili statistične podatke, kako je bil program uspešen, čeprav avtor opozarja na vprašljivost zanesljivosti teh podatkov (npr. cilj prenehanja prejemanja pomoči zaradi brezposelnosti je bil uresničen, če je bila oseba zaposlena tri mesece, ne glede na to, ali je po tem izgubila službo) (prav tam).

Poleg tega pa se je izkazalo, da večina staršev ni odvisnikov in da večina otrok ne manjka v šolo, da večina družin nima kriminalne zgodovine, niso člani tolp (prav tam). Razlog za brezposelnost staršev je bila pogosto dolgotrajna bolezen ali skrb za družinskega člana, vendar vzrokov brezposelnosti v temu programu niso raziskovali, saj ti ne bi ustrezali profilu kriminalnih družin, ki nočejo delati (prav tam).

Medtem ko so za indikatorje uspeha programa določili redno plačevanje najemnine, prisotnost v šoli, manj sodnih postopkov in izboljšanje veščin starševanja, za indikator niso navedli zmanjševanje revščine in izboljšanje materialnih virov, na kar lahko država vpliva in kar bi prineslo resnično spremembo kvalitete njihovega življenja, namesto tega jih poskuša naučiti, kako biti revne (tihi, poceni, takšni, ki se lepo vedejo) (prav tam). Tako je vlada uspešno omejila diskurz tako, da se je na družino prelagalo odgovornost za okoliščine, v katerih se znajdejo, in preprečila diskusijo o odgovornosti vlade do prikrajšanih družin (prav tam).

3. OBRAVNAVA DRUŽIN V VEČ OBRAVNAVAH

3.1 DRUŽINA KOT SISTEM

Sistemsko razmišljanje in razumevanje sovplivanja med posameznikom in okoljem je, poleg usmerjenosti v življenjski prostor, temeljni konceptualni element socialno pedagoškega interveniranja (Kobolt in Rapuš Pavel, 2006). Ključna lastnost sistemskega razmišljanja je, da se težave razume kot rezultat interakcijskih procesov v sistemu, ki je sicer kompleksen in nejasen (Dallos in Draper, 2015).

Deli sistema so povezani in vplivajo drug na drugega, učinki teh vplivov se ponavljajo in so do neke mere predvidljivi, saj deli sistema sledijo organiziranim in predvidljivim vzorcem (Minuchin idr., 1998). Vedenje članov sistema je tako dopolnjujoče se in kot tako deljena

17

odgovornost vseh delov sistema, saj izhaja iz vzorcev, ki sprožijo in ohranjajo delovanje vsakega člana, kar ustvarja krožen proces, ki se ohranja s strani vseh delov sistema, vsi sprožijo in se odzivajo na vsako vedenje, zato točnega vzroka ni mogoče določiti (prav tam). Sistem družine Satir (1995) primerja z ‘družinskim obešalnikom’, kot da bi družinski člani viseli na vrvici privezani na obešalnik, vsak je drugačen, zato se mora sistem/obešalnik, da bi obstal, organizirati/obtežiti se tako, da bo vladalo ravnovesje. Tako situacijo enega člana sistema ne moremo popolnoma razumeti, če ga obravnavamo izolirano od njegovega konteksta.

Kljub organiziranosti in predvidljivosti gre vsak sistem skozi obdobja stabilnosti in obdobja sprememb, ko se mora sistem ponovno organizirati (Minuchin idr., 1998). Obdobja so minljiva, zato zmede in raziskovanja v obdobju tranzicije ni za razumeti kot trajne in patološke, čeprav je lahko videti kaotično (prav tam). Sistemi težijo k samoregulaciji, samoobnavljanju, ohranjanju, kar Maturana in Varela (1998) imenujeta autopoesis (avtopoeza). Vsak član sistemu omogoča ohranitev ali spremembo, tudi kadar pride do slednje, bo sistem težil, da se reorganizira tako, da bo spet vladalo ravnovesje, da se bo sistem ohranil (Satir, 1995). Za socialno pedagogiko je koncept avtopoeze pomemben iz vidika, da verjamemo, da tudi, če je nekdo v težavni situaciji, je ob podpori sam sposoben obvladati in rešiti svojo situacijo (Kobolt in Rapuš Pavel, 2006).

Sistem je torej sam sposoben udejanjati spremembe, ki prispevajo k reševanju težav (Watzlawick idr., 1974, v Šugman Bohinc, 2000). Spremembo ni dovolj le sprožiti, ampak jo je potrebno tudi ustaliti in ohranjati (Šugman Bohinc, 2000). Včasih je dovolj že sprememba prvega reda (na ravni članov sistema), ki sistema kot celote ne spremeni, prej stabilizira, zato je za reševanje težav večkrat potrebna sprememba drugega reda, ki sistem spremeni (prav tam).

Pri spremembah prvega reda se pogosto težave prezre, poenostavi ali uporablja strategijo ‘več istega’ – čeprav naš način dela ni učinkovit, bomo še naprej vztrajali pri svoji ideji, kako je potrebno situacijo rešiti in bomo svoje delovanje celo stopnjevali (prav tam). Tako se težava, namesto, da bi se razrešila, vzdržuje ali stopnjuje. Kompleksni sistem, ki je nenapovedljiv in odvisen od lastne zgodovine, se trivializira (prav tam).

O načinu, da se družbene težave rešuje z ‘več istega’, z namenom, da se ‘popravi’

problematične posameznike, kot identificirane paciente, v primeru, da to ‘isto’ ne deluje, pa odgovornost za družbene težave pripišejo posameznikom, pišejo tudi Crossley (2018b), Vandenbroeck idr., (2009), Razpotnik (2014), Seikkula in Arnkil (2006), Jeriček in Kordeš (2003) idr. Pri spremembah prvega reda ima identificiran simptom/pacient funkcijo, da stabilizira sistem (Dallos in Draper, 2015)., npr. otrokove učne težave odtegnejo pozornost od konfliktov med staršema, da se sistem družine ohranja.

3.2 RAZDROBLJENOST

V drugi polovici prejšnjega stoletja se je v velikem obsegu pojavila potreba po zagotavljanju zdravstva, izobraževanja in sociale, zaradi česar se je začela masovna produkcija specializiranih služb (Seikkula in Arnkil, 2006), ki so poskušale odgovarjati na potrebe, ki so nastale kot posledica porasta revščine in neenakosti. Podobno velja tudi za naš čas in prostor, v katerem družbena kohezija upada, podporne mreže se razkrajajo, kar vse več ljudi postavlja v težke socialno ekonomske položaje (Razpotnik idr., 2015).

18

Z dobrimi nameni, da bi nudili raznolike oblike oskrbe, so psihosocialne službe postale razdrobljene specializirane enote, ki med seboj, namesto, da bi sodelovale, tekmujejo za sredstva, katerih večji dotok ne bi rešil problema nepovezanosti, saj se s financiranjem vsake organizacije posebej, le dodatno krepi meje med njimi (Minuchin idr., 1998). K težjemu prehajanju mej med strokovnimi službami je prispevala tudi birokratizacija, s katero si službe sicer pomagajo, da identificirajo potrebne naloge in načrtujejo izvedbo pomoči, hkrati pa prispeva k neosebnosti, zapletenosti in rigidni usmerjenosti na eno težavo, na enega uporabnika in njegove deficite (prav tam). Fokus na deficite konvencionalnih podpornih služb se kaže že v tem, da intervenirajo le kadar je stanje kritično, medtem, ko niso z njimi takrat, ko so dobro (Razpotnik idr., 2016). S tem pa ne vidijo družine, kadar dobro funkcionira (prav tam), kar bi služilo pri podpiranju močnih točk. S tem, ko le ‘gasijo požare’ družini in strokovnim delavcem prinaša občutek nemoči (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014).

Razpotnik idr. (2015) za ranljive družine napišejo, da so si med seboj različne, skupne pa so jim nakopičene težave (materialne, stanovanjske, zdravstvene, odnosne itd.), ki so prepletene, večdimenzionalne, sovplivajo ena na drugo in se jih težko loči na posamezne izolirane kategorije. Kljub temu, da bi zato potrebovale celovitejše pristope, vanje vstopa več služb, ki pokrivajo vsaka svoje ozko področje, med njimi pa ni sodelovanja (prav tam). Bolj kot so težave kompleksne in več kot jih je, bolj so strokovne službe negotove, kako vstopati v interakcije z družinami in kako iskati vire (prav tam). Če so strokovni delavci osredotočeni na svoja specifična strokovna področja, nimajo pregleda nad celoto in zato hitro izgubijo občutek odgovornosti zanjo (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Kadar ni jasno določeno čigava je odgovornost, skupni uporabnik hitro postane nikogaršnji uporabnik (Seikkula in Arnkil, 2006).

Zato je v primerih družin, ki so v več obravnavah, še toliko bolj pomembno, da vsak udeleženi v obravnavah prevzame svojo zavezanost in svoj del odgovornosti (prav tam).

Čeprav je na prvi pogled podpornih služb toliko, da se zdi, da lahko uporabniki med njimi izbirajo, je pogoj za prejemanje podpore ustrezanje, prilagajanje potreb specifični službi, namesto da bi se, obratno, službe prilagajale stalno spreminjajočim se družbenim okoliščinam in potrebam uporabnikov (Grunwald in Thiersch, 2009). Spominjajo na Müllerjev (2006) model naseljenca, ki čaka na svojem udobnem, ozkem področju, ki ga najbolje pozna, uporabnik pa lahko pomoč prejme le, če pride s 'pravim' problemom. Če se kompleksne situacije uporabnikov ne da potisniti v samo eno službo, se jih označi kot multiproblemske, čeprav kot pravita Seikkula in Arnkil (2006), multiproblemskost bolj kot na probleme uporabnika kaže na rigidno delovanje institucij. Kadar je družina vključena v več obravnav, to vpliva tudi na strokovne delavce, ki bodo imeli bolj zapleteno delitev dela, med njimi bo več pogajanja in prelaganja odgovornosti na druge (prav tam). Situacija družin, ki so v več obravnavah, je kompleksna, strokovni delavci lahko zgrešijo pri obravnavi, tudi če želijo le dobro, saj več različnih strokovnjakov poskuša spremeniti vedenje družine, glede na svoj strokovni okvir (prav tam). V primeru, da ni pričakovanih rezultatov, svojo aktivnost pogosto ojačajo in poskušajo spremeniti ne le klienta, ampak tudi delo ostalih vpletenih strokovnjakov (prav tam). Specializirana podpora je v nevarnosti, kadar različne službe delajo izolirano ena od druge ali celo ena proti drugi, saj tako mreža podpore propade (Grunwald in Thiersch, 2009).

Ko je družina vključena v več obravnav, različni delavci prehodijo isto pot, uporabniki pa morajo vsakič znova odgovarjati na ista vprašanja in svojo zgodbo ponavljati različnim institucijam (Minuchin idr., 1998). Če kljub vsem obravnavam ni napredka, se vzrok za to pripisuje nemotiviranosti uporabnikov, ki v vsem procesu niso slišani, proti sistemu se počutijo nemočni in ob ponavljanju istih poti brez učinka njihova situacija daje občutek brezizhodnosti (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Tako ni čudno, da zanje nekateri strokovnjaki, kot so

19

Ghesquiere (1993, v prav tam), pravijo, da ni naklonjena prejemanju pomoči in da so ranljive družine običajno »zelo nezaupljive do institucij, še posebej pa do strokovne pomoči, zato z njimi ni lahko vzpostaviti dobrega stika.« (str. 244).

Čeprav je videti, da so nestabilnost, kaotičnost, revščina in nasilje njihov način življenja, je hkrati vse to tudi stranski produkt socialnih intervencij (premeščanje otrok, hospitalizacije…) in razdrobljenosti le-teh (Minuchin idr., 1998).

3.3 MREŽENJE

Zaradi zapletenosti obravnav ranljivih družin, ki so v več obravnavah, se pojavlja potreba po mreženju, ki ga Seikkula in Arnkil (2006) poimenujeta ‘prehajanje meja’ (boundary-crossing) med posameznimi službami z namenom osredotočanja na izide kombinacije obravnav, namesto na izide posamezne službe. Integracija vseh členov sistema pomoči je lahko časovno potratna, vseeno pa je manj potratna od reševanja negativnih učinkov slabe koordinacije (Minuchin idr., 1998).

Na stičišču med različnimi organizacijami in uporabnikovem življenjskim svetom je tudi mesto socialne pedagogike, ki je pri svojem delu vezana na različne institucije, organizacije, ki imajo svoje pomanjkljivosti (Grunwald in Thiersch, 2009). Če želimo, da uporabniki niso ujeti v zmedo neusklajenih podpornih služb oz. da iz mrež ne izpadejo, je mreženje potrebno zasnovati kot razširjeno, formalno sodelovanje med podpornimi službami, ki se morajo reorganizirati in povezati med seboj ter izvajati nove nekonvencionalne prakse podpore (prav tam). Pogoj za prehajanje meja oz. fleksibilizacijo je, da so se organizacije pripravljene učiti in se spreminjati, saj morajo biti pripravljene konstantno odgovarjati na spremembe v socialnem okolju (prav tam).

Sousa (2005) v svoji raziskavi ugotavlja, da je za posameznike pomembnejša neformalna mreža (družina, sorodniki, prijatelji itd.), da ima ta nanje več vpliva kot formalna (institucionalna). Strokovnjaki tako niso edini ponudniki rešitev, zato je potrebno vključiti tudi neformalne osebne mreže, kar pa zahteva nove kompetence s strani strokovnjakov (prav tam).

Cilj vključevanja mreže v uporabnikovo obravnavo je, da sistem postane dovolj fleksibilen, razširjen, opremljen z dostopi do virov in dovolj funkcionalen, da se lahko sam sooča s svojimi krizami (prav tam). Pri tem so strokovni delavci katalizatorji, spodbujevalci sprememb, ki pa ne bodo ostali del sistema na dolgi rok, zato ne prevzemajo vloge vodje, ki bi delal namesto drugih, ampak svoje delo usmerjajo na uporabnike, ki soustvarjajo spremembe (Sousa, 2005;

Jeriček in Kordeš, 2003; Čačinovič Vogrinčič, 2006).

Nekateri avtorji menijo, da je namen vključevanja družine v obravnavo otroka tudi obravnava in diagnoza same družine, saj je otrokovo »vedenje reakcija na zanj nezdrav vzorec interakcij v družini« (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014, str. 208), drugi pa menijo, da namen vključitve družine oz. mreže v obravnavo identificiranega pacienta ni, da se obravnava in diagnosticira še mrežo, ampak da se jih povabi zato, da pomagajo in podpirajo posameznika, saj so njihovi glasovi ključni za skupno razumevanje nejasne, večplastne situacije (Seikkula in Arnkil, 2006), razume se jih kot strokovnjake, ki nudijo dostop do podpore, novih odnosov, informacij in preteklih obravnav (prav tam).

20

4. KDO IMA MOČ IN NADZOR NAD OBRAVNAVO?

Kadar vstopamo v ranljive družine, pa četudi na najbolj rahločuten, dialoški in v življenjski svet in perspektivo moči usmerjen način, še vedno s seboj, do določene mere, nosimo vlogo družbenega nadzora. Nenazadnje moramo opravičiti sredstva, ki jih prejemamo za opravljanje svojega dela, slediti moramo določenim vrednotam in ciljem, določenim s strani institucije, ki nas zaposluje ali širšega družbenega diskurza. Čeprav se nadzor morda stereotipno povezuje z rigidnimi postopki, kot so urinski testi, pregledovanje hladilnika, pisanje poročil, Peters (2000) pravi, da je v prožnejših oblikah socialno pedagoške podpore nadzor še bolj očiten, saj izhaja iz vsakdanjika uporabnikov, iz njihovih samopredstavitev, zgodb, ki jih ‘razgrnejo na mizo’, pa čeprav pri tem socialni pedagogi praviloma nimajo namena, da bi sankcionirali ali disciplinirali, le usmerjali, pa vendar še vedno nosijo vlogo izvajalcev socialnega nadzora.

Strokovni delavci skrbijo za boljše funkcioniranje, počutje, zdravje uporabnikov. Sledenje tem plemenitim ciljem, Foucault (1980) pokaže kot premik oblasti in nadzora iz kralja na ljudstvo.

Tako ni več kralj tisti, ki ima absolutno oblast in nadzor, tudi ni več tisti, čigar varnost in zdravje bi bila ključna, ampak se vse to prenese na družbo, ki sama sebe nadzira in skrbi, da je zdrava in varna.

Foucault analizira, na kakšen način se izvaja moč in nadzor, ko kralji ne predstavljajo več avtoritete poslane od boga, vir pravičnosti, zakona in moči. Delovanje in proizvajanje moči razume kot stroj, kompleksen sistem, v katerega smo vsi ujeti, vsi prispevamo k njegovemu delovanju, nič ne more temeljiti le na enem posamezniku, ki bi stal zunaj sistema in ga upravljal, določal pravila in kazni, ampak je namesto te ‘osebe’ sistem nadzora, ki namesto javnih mučenj in usmrtitev, potrebuje le pogled, ki nadzoruje, ki ga vsak posameznik ponotranji in tako nadzira samega sebe (prav tam). Moč je zasidrana v ljudeh in njihovih dejanjih, odnosih, procesih učenja, vsakdanjem življenju, je vseprisotna in ni dobra ali slaba (čeprav je kot taka lahko tudi v obliki dominacije, ki poskuša oblikovati dejanja drugih) (Seikkula in Arnkil, 2006).

Tako v 18. stoletju javna mučenja in usmrtitve nadomestijo kriminologija, zapiranje oseb, nadziranje, segregacija bolnih in delinkventnih (Foucault, 1980). Zaščititi ni več potrebno kralja, ampak družbo pred zlim, delinkventnim, kriminalnim (prav tam). Ravno delinkventno pa je za vzdrževanje nadzora in moči ključno, saj brez tega nadzor ne bi bil upravičen, ne bi bilo institucij, kot je policija, ki tako zatirajoča in nadzorna lahko svoj obstoj opraviči le zaradi strahu pred kriminalom (prav tam). Po tej logiki bi lahko rekli tudi, da potrebujemo ‘vzgojno nemočne’ starše, da lahko opravičimo naš obstoj, da lahko kot strokovnjaki opravljamo nadzorno nalogo, prenašanje prevladujočih norm dobrega starševanja in vzgajanja dobrih bodočih državljanov.

Foucault svoje razumevanje delovanja nadzora ponazori z Benthamovim panoptikonom. Ta je oblika zapora, v kateri lahko uslužbenec v stolpu na sredini stalno opazuje vse zapornike, ki so osvetljeni, medtem ko je uslužbenec v temi, kar ustvarja občutek, da so lahko zaporniki ves čas opazovani, ker ne vidijo kdo in kdaj je kdo v stolpu (Van Haute idr., 2018). Namesto temnice, ki delikventa zapre in hkrati tudi varuje pred pogledi, panoptikon omogoča nenehen nadzor, svetlobo, vidnost, ki je past, saj pri zaporniku ustvari nenehno stanje vidnosti in s tem samodejno delovanje oblasti, ki postane dezindividualizirana in avtomatizirana, nosilci oblasti postanejo tudi jetniki sami (Foucault, 2004). Na tak način delujeta moč in nadzor v družbi, ki sta vseprisotna in ju vsi soustvarjamo, vsi smo nadzirani in vsi nadziramo.

21

Miller in Sammbell (2002) na podoben način vidita tudi starševanje, ki je po njunem postalo javna dejavnost, odprta za nadziranje. Primer tega pokažejo Van Haute idr. (2018), ko so v Belgiji želeli popraviti pomanjkljivosti razdrobljenosti podpore ranljivim družinam in so zato uvedli medorganizacijsko mreženje, pri čemer zaradi boljše komunikacije med organizacijami, težijo k deljenju informacij in dokumentacije družine. S tem ustvarijo stalno opazovanje, disciplino in moč, ki jo izvajajo strokovni delavci, ki za to niso odgovorni kot posamezniki, ampak so del strukture, ki nadzor anonimizira in loči od tistih, ki ga izvajajo, tako uporabnikom ni jasno, kdo kdaj izvaja nadzor, ki je osnovan na sistemu stalnega opazovanja (prav tam). Da bi pridobili zaupne informacije so medorganizacijske mreže pripravljene tudi zlorabiti odnos zaupanja in varstvo osebnih podatkov med uporabniki in njihovimi strokovnimi delavci (prav tam).

Tako se konstruira družine v objekte intervencij (prav tam). Podobno kot v Freirovem (2019) bančniškem zatirajočem konceptu, kjer se zatirane razume kot pasivne objekte, v katere učitelj, ki ve, polaga znanje. V tem odnosu ni recipročnosti. Osredotoča se na učenje in spreminjanje družin, ne pa na to, kako tudi družine spreminjajo in vplivajo na strokovnjake. Z deljenjem informacij, družina ne ve, kdo kdaj nadzira in od kod bo njihovo zaupanje zlorabljeno, saj je delovanje organizacij pogosto netransparentno z namenom, da ohranjajo zaupanje družine (Van Haute idr., 2018).

Avtorji zato poudarjajo, da je pomembno starše večkrat vprašati za dovoljenje, da se jim s tem nadzor vrne v njihove roke (prav tam). Strokovni delavec, ki deli informacijo o družini, se naj vpraša, ali bo to koristno ali škodljivo za družino, delo pa naj se od standardiziranih postopkov prestrukturira v bolj dialoško in bolj transparentno ali v metafori panoptikona, naj bo pogled vzajemen (prav tam). Ali pa naj delo poteka zunaj panoptikona, saj dialoga ne gre izvajati tako, da je nekdo v stolpu, drug pa v celici. Jasno, da so strokovni delavci še vedno v poziciji zaposlenih, ampak jim to naj ne preprečuje, da bi stopili iz stolpa in prekinili ohranjanje in podpiranje delovanja sistema, kakršen je.

4.1 MOČ/VEDNOST IN RESNICA

Foucault (1980) trdi, da sta vednost in moč neločljiva. Moč producira resnico, ki producira zakone, omejitve, določa, kateri diskurz je resničen in kateri ni, nas razvršča, determinira, določa naš način življenja (prav tam). Resnica kot oblika znanstvenega diskurza je producirana in prenašana preko nadzora, ki ga ima nekaj pomembnih političnih in ekonomskih sistemov (univerza, vojska, mediji …) (prav tam). Nosilec univerzalnih vrednot ni intelektualec, ampak oseba, ki ima specifično pozicijo (razredno, življenjsko, zaposlitveno) (prav tam). Tako ni potrebno spremeniti zavesti ljudi, ampak politični, ekonomski in institucionalni režim, ki resnico producira (prav tam).

Določene vednosti se določi za ‘objektivno realnost’ z namenom, da se vzpostavi hierarhijo in razporeditev ljudi za najboljšo učinkovitost in ekonomičnost, za klasifikacijo ljudi, izključitev in izolacijo določenih skupin, za nadzor (White in Epston, 1990). Kljub temu, da Foucault trdi, da nihče ni izločen iz krožnega procesa moči in vednosti, s tem ne misli, da lahko vsi ljudje na enakovreden način prakticirajo moč, ali da imajo vsi enake pozicije (prav tam).

Vseeno pa tisti, ki dominirajo niso edini instrument moči enega razreda nad drugim, namreč ima vsak posameznik na razpolago določeno moč s katero doprinaša k prenosu širše moči (Foucault, 1980). Da smo vsi ujeti v aparatus moči, so ugotovili tudi Geinger idr. (2013), ki so

22

raziskovali perspektivo staršev in ugotovili, da so tudi starši sami prenašalci individualizirajočega diskurza. Podobno je tudi Žižek (2008) kritičen do tega, da osebi, ko ji želimo zmanjšati odklonskost in stigmatiziranost, damo možnost, da javno pove svojo zgodbo (npr. pričevanja bivših zapornikov in odvisnikov). Takrat bomo namreč slišali verzijo njene zgodbe, ki bo takšna, kot pričakuje, da bi bila za družbo sprejemljiva. S tem ne namigujem, da naj preslišimo samoreprezentacije uporabnikov. Te se mi zdijo dragocene in ključne pri našem delu. Le kot pomislek in za refleksijo glede vpetosti vseh v sistem moči.

4.2 MOČ STROKOVNIH DELAVCEV

S predpostavko, da sta moč in vednost neločljiva, je psihosocialno delo povezano s tehnikami socialne kontrole (White in Epston, 1990). Že samo naša pozicija in nastopanje v imenu stroke in institucije nam prinaša vlogo nadzora. Nadzorna vloga ni le naša individualna izbira ampak vloga, ki je konstruirana v odnosih, kjer tudi drugi vpleteni od nas pričakujejo izvrševanje podeljene vloge. Socialnih odnosov brez elementov socialnega nadzora ni (Cruikshank, 1999, v Seikkula in Arnkil, 2006). Vendar Seikkula in Arnkil (2006) samo izvajanje moči in nadzora ne vidita kot problematično, dokler to ne preide v podrejanje drugih.

Med strokovnim osebjem je pogosto tekmovanje in pogajanje za vlogo tistih, ki bodo definirali problem in s tem definirali sebe kot kompetentne, ostale pa kot občinstvo (prav tam). Ne gre le za tekmovanje, kdo bo definiral problem sebi v prid, vendar tudi, kdo bo s tem prevzel nadzor nad primerom (prav tam). Ney idr. (2011) trdijo, da tisti, ki imajo višjo pozicijo družbene moči, z diskurzom reproducirajo določen način dela in legitimizirajo strukturo institucij, v okviru katerih delujejo.

Na drugi strani pa so uporabniki pri odločanju in definiranju problemov pogosto utišani, paradoksalno pa jim je že vnaprej naložena odgovornost za vse njihove morebitne napačne odločitve (Razpotnik, 2014). Tako se od tistih, ki jih označimo kot nemočne (npr. ‘vzgojno nemočne’) pričakuje, da se spremenijo, da sodelujejo, da so proaktivni, torej moč za spremembo pripisujemo tistim, ki jim hkrati pripisujemo nemoč, nevednost. Kadar se socialno ogrožene izključi iz odločanja in definiranja, se jih s tem obravnava kot osebe z manj moči, njihove zgodbe so manj resnične in ne čudi, da svoje zgodbe poskušajo predstaviti na družbeno

sprejemljivejši način, bolj v skladu s prevladujočim diskurzom.

V kontekstu neenakih pozicij moči se Freire ukvarja z odnosi med zatiralci in zatiranimi.

Vedenje zatiranih razume kot predpisano vedenje, po predpisih, ki jih pišejo zatiralci (Freire, 2019). Zatiralci imajo več moči in zatirajo z nasiljem, nadziranjem in posesivnostjo, kot orodje zatiranja uporabljajo bančno zasnovo izobraževanja, pri katerem je učitelj subjekt, ki pripoveduje, učenec pa nevedni objekt, ki posluša in je kot skleda, ki jo učitelj radodarno polni z vednostjo (prav tam). Temelj zatiranja je imeti drugega za nevednega, pasivnega, prilagojenega, medtem ko je učitelj njim odtujeno nasprotje, tisti, ki ve (prav tam). Zatirane razumejo kot bitja zunaj, na robu družbe, ki je zdrava, zatirani pa predstavljajo patologijo, ki ji ni dovoljeno kritično razmišljanje in možnost lastne besede, izraznosti in preoblikovanje sveta (prav tam).

Podobno tudi monolog drugega postavlja v pasiven položaj, ga utiša z nadzorom nad razpoložljivimi sredstvi za razlaganje situacije (Braten, 1988, v Seikkula in Arnkil, 2006). Tisti, ki so dominantni drugim vsiljujejo svoj enostranski pogled na situacijo, za to vlogo pa se

23

pogosto tekmuje, da bi v situaciji prevladovali, tako se vsak oklepa svojega razumevanja, namesto, da bi poslušali in se odzivali na druge (Seikkula in Arnkil, 2006). Kadar v obravnavah družin, ki so v več obravnavah, več ljudi diskutira o težki situaciji, je težko, da bi imela ena oseba negotovo situacijo pod nadzorom, v takih primerih sta avtorja pogosto zaznala še posebej močno skušnjavo po monološkem diskurzu – nadziranju misli in dejanj drugih (prav tam).

5. MED PODPORO IN NADZOROM

5.1 ZAŠČITA OTROK IN SPOŠTOVANJE DRUŽINE

Pri delu z družino pogosto prihaja do konfliktov med strokovnimi dolžnostmi, na eni strani skrbi in podpore ter na drugi strani nadzora družinskih članov (Johansson idr., 2008, v Dychawy-Rosner, 2016) predvsem, kadar je v ozadju skrb glede varnosti otrok. Socialne službe imajo kot glavno nalogo, da zaščitijo otroke, da zmanjšujejo tveganje, tudi če pri tem uporabijo svojo moč, da preslišijo glas staršev, ki se jih zato redko enakovredno vključuje v obravnavo otroka in sprejemanje odločitev (Healy in Darlington, 2009).

Pri interveniranju v družine se dominantna moč pogosto skriva v diskurzu zaščite otrok, ki izhaja iz pravnih, birokratskih in neoliberalnih diskurzov, ki so zamaskirani v jezik administracije (Ney idr., 2011). Ljudje ne moremo delati, niti obstajati zunaj polja diskurza (Foucault, 1969, v Kuhar, 2010), tako tudi delo strokovnih delavcev oblikuje diskurz in vpetost v sistem institucije, ki ima svoja pravila, meje, vzorce. Tudi dobre prakse so vpete v privilegiran diskurz, ki oblikuje mišljenje in delovanje izvajalcev in delavce postavi v dilemo, čemu slediti – partnerstvu in krepitvi moči ali zaščiti otrok in nadzoru.

Čeprav je partnerstvo pravica staršev in krepitev moči naloga strokovnega delavca, je ta v prevladujočem diskurzu drugotnega pomena (Ney idr. 2011), medtem ko je zaščita otrok dolžnost njihovega delovnega mesta, in kadar gre za otroke, je nadzor javnosti toliko večji, kar povzroča kdaj tudi kontradiktorne odnose s starši (Connolly and McKenzie, 1999, v prav tam).

Tako sta pri fleksibilnejših in bolj celostnih oblikah dela z družino (kot je Family Group Conference) tveganje, na eni strani, da bi bil otrok lahko ogrožen zaradi partnerstva s starši, na drugi strani pa, da bi se partnerstvo uporabilo zato, da bi prikrilo prisilno moč ‘odgovornih’

avtoritet nad ‘neodgovornimi’ družinami, s čemer se moč daje državi, enakovredno sodelovanje družin pa postane vprašljivo (prav tam).

Diskurz zaščite otrok lahko otroka razume kot žrtev disfunkcionalnih staršev, kot odgovornih krivcev za situacijo otroka, kar opraviči intervencijo v družino, ne glede na to, ali je ta do družine spoštljiva ali ne. Družine, ki so v številnih obravnavah, morajo medse spuščati številne delavce, njihove meje morajo postati fluidne, da strokovne službe lažje vstopajo, njihova hierarhična struktura zbledi (otroci ugotovijo, da niso starši tisti, ki odločajo), tako lahko delavec hitro postane del disfunkcionalnega sistema, h kateremu sam doprinaša (Minuchin idr., 1998). Čeprav je cilj, da se zaščiti šibkejše, je lahko vdor v družino nespoštljiv, uničuje vezi in strukturo, takšno interveniranje pa je za družino nasilno.

24

Intervencije v družino so pogosto potrebne, vendar takšne, ki spoštujejo družinsko strukturo, navezanosti, pozitivne čustvene družinske vezi, učinkovite vire družine, vzorce in meje, tudi kadar se zdi, da ne delujejo dobro ali so videti ogrožujoče (prav tam). Službe, ki ščitijo otroke potrebujemo, prav tako pa potrebujemo kritično refleksijo interveniranja v družino. Da se na nespoštljiv način ne intervenira tudi takrat, ko gre za neutemeljen sum nasilja in zlorab, kot so v raziskavi ugotovili Van Haute idr. (2018), da so strokovni delavci večkrat družine, ki so bile manj dostopne in vodljive interpretirali kot družine, ki potrebujejo bolj intenzivno podporo, intervencije in usmerjanje, tudi če je to v nasprotju z željami uporabnikov, v ospredje pogosto stopi težnja po nadzoru nad družino. Kljub temu, da je sodelovanje prostovoljno, že sama nedostopnost povzroča sum zlorabe, ki opraviči, da sodelovanje postane bolj prisilno, čeprav je razlog za nesodelovanje lahko tudi strah pred intervencijami, pri katerih obstaja možnost premestitve članov iz družine (prav tam).

Pogosto morajo družine v obravnavah prisilno sodelovati, ker je to pogoj, da dobijo druge nujne storitve, kot je npr. stanovanje, otroški dodatek itd., ali pa so v obravnavo napoteni iz drugih institucij in podporo pogosto razumejo kot kazen in nadzor (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014).

Kadar pridejo uporabniki v obravnavo motivirani ali prostovoljno, je najpomembnejše že narejeno, pogosto pa ne pridejo na tak način, zato naj bodo socialno pedagoške intervencije kot

‘iti vmes’, takšne, ki ustvarjajo zaupno in kreativno ozračje in ki so vezni in razbremenilni člen med uporabnikom, življenjskim svetom in ostalimi silami ter institucijami (Müller, 2006).

5.2 OTEPANJE NADZORNE VLOGE

Vloga nadzora in vloga podpore se zdita nasprotujoči si vlogi. Tako se nadzor in omejevanje v psihosocialnem delu pogosto rajši zanika ali prelaga na druge ‘strokovnjake za nadzor’

(Seikkula in Arnkil, 2006), saj se zdijo v nasprotju s pozitivnimi nalogami pomoči in podpore.

Kljub temu imajo vsi psihosocialni poklici določeno obveznost, da obveščajo (npr. če je otrok v nevarnosti), kar pomeni, da so vsi psihosocialni poklici tudi nadzorne avtoritete (prav tam).

Za lajšanje konfliktov, ki jih prinaša dvojna vloga strokovnih delavcev (nadziranje in podpora), so Minuchin idr. (1998) v svoji praksi poskušali organizirati delo tako, da je ena skupina delavcev skrbela za izpolnjevanje uradnih zahtev, druga pa se je osredotočala na delovni odnos med strokovno službo in družino (prav tam). Kadar to ni bilo mogoče, se je strokovni delavec trudil ozavestiti svojo vlogo nadzora, ki ga zahtevajo nadrejeni in partnerstva, ki je ključno za uspešen proces, kar je eden od njihovih delavcev dodatno poudaril tako, da si je zamenjal klobuk glede na to, v kakšni vlogi se je znašel (prav tam).

Pomembno je tudi, na kakšen način strokovni delavec izvaja nadzorne naloge in da ve, da pomoč lahko predstavlja tako krepitev moči kot nadziranje in podrejanje (Seikkula in Arnkil, 2006). Pomoč, ki krepi moč, uporabnika ne postavlja v nemočen in odvisen položaj, kot to povzroča pomoč, ki podreja (prav tam). Nadzor, ki krepi moč, krepi tudi uporabnikovo samokontrolo, nadzor nad svojo situacijo, medtem ko tisti, ki podreja, uporabnikovo avtonimijo zmanjšuje (prav tam).

Čeprav se ob prebiranju Freira (2019), ki piše o osvoboditvi zatiranih, trditev, da nadzor lahko krepi moč, zdi nesmiselna, nekateri avtorji izpostavijo, da dejstvo, da imajo strokovni delavci določeno vlogo moči in nadziranja, še ne pomeni, da ju uporabijo za podrejanje uporabnikov.

Moč ni nujno podrejanje, lahko je oblika moči, ki krepi moč uporabnikov, ki subjektivnost spodbuja, namesto da bi jo zatirala, aktivnega subjekta soustvarja, namesto da bi si ga podrejala (Cruikshank, 1999, v Seikkula in Arnkil, 2006).