UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
LUCIJA ŠTEH
Kmečki upori na gradu Čušperk v zrcalu slovenske zgodovinske povesti
Diplomsko delo
Mentorja:
izr. prof. dr. Urška Perenič, red. prof. dr. Tone Smolej
Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Slovenistika;
Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Primerjalna književnost in literarna teorija
Čušperk, 2021
2 ZAHVALA
Zahvaljujem se družini za neizmerno podporo ter mentorjema za vse nasvete, potrpežljivost in strokovno pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Hvaležna sem vsem, ki si boste vzeli čas in nalogo vzeli v roke, jo prelistali ali celo prebrali. Hvala vam!
3 Izvleček
Kmečki upori na gradu Čušperk v zrcalu slovenske zgodovinske povesti
Diplomsko delo se posveča zgodovinskima povestma Ljudska osveta Frana Jakliča – Podgoričana in Uporniki Ivana Laha. Predstavim okoliščine kmečkih uporov na Slovenskem in gradu Čušperk, nato teoretsko opredelim pojem zgodovinske povesti ter predstavim življenje in delo obeh pisateljev s poudarkom na njuni vpetosti v dolenjsko pokrajino, ki je imela ključno vlogo pri izbiri literarnega dogajalnega prostora, ki je Čušperk z okolico. V jedru diplomskega dela je primerjalna analiza, kjer upoštevam glavne elemente pripovedi. V zaključku ugotavljam, da pisatelja nista bila tako inovativna, da bi ju prišteli k tistim, ki so postavili temelje slovenske književnosti, kljub temu pa si zaradi tematizacije lokalne zgodovine Čušperka z okolico zaslužita primerno pozornost, saj sta pomagala vzpostavljati kontinuiteto zgodovinske povesti kot enega od konstitutivnih žanrov slovenske književnosti.
Ključne besede: slovenska književnost, zgodovinska povest, kmečki upori, Fran Jaklič:
Ljudska osveta, Ivan Lah: Uporniki
Abstract
Peasant revolts at the Čušperk castle as reflected in the Slovene historical novel
The thesis focuses on the historical novels Ljudska osveta by Fran Jaklič – Podgoričan and Uporniki by Ivan Lah. I present the circumstances of peasant revolts in Slovenia and at the Čušperk castle, then I theoretically define the term historical novel and present the life and work of both writers with emphasis on their involvement in the Dolenjska region, which played a key role in choosing Čušperk and its surroundings as the setting. At the core of the thesis is a comparative analysis, where I consider the main elements of both novels. In conclusion, I note that the writers were not so innovative that they could be counted among those who laid the foundations of Slovene literature, but nevertheless they earn appropriately attention for their thematization of local history of Čušperk and its surroundings, as they helped to establish continuity of historical novel as one of constitutive genres of Slovene literature.
Key words: Slovene literature, historical novel, peasant revolts, Fran Jaklič: Ljudska osveta, Ivan Lah: Uporniki
4 KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 6
2 ŽIVLJENJE IN DELO PISATELJEV ... 7
2.1 Fran Jaklič – Podgoričan ... 7
2.2 Ivan Lah ... 10
3 ZGODOVINA ČUŠPERKA ... 13
3.1 Stari grad ... 13
3.2 Novi grad ... 13
3.3 Kapela Marije Tolažnice žalostnih ... 14
4 KMEČKI UPORI NA SLOVENSKEM ... 15
4.1 Kmečki upori na gradu Čušperk ... 16
5 SLOVENSKA ZGODOVINSKA POVEST ... 17
5.1 Kmečki upori v zgodovinskem pripovedništvu ... 19
6 ZGODOVINSKI POVESTI LJUDSKA OSVETA IN UPORNIKI ... 22
6.1 O povestih Ljudska osveta in Uporniki ... 22
6.2 Zgodba povesti Ljudska osveta in Uporniki ... 24
6.2.1 Zgodba povesti Ljudska osveta ... 24
6.2.2 Zgodba povesti Uporniki ... 29
6.3 Narativne prvine ... 35
6.4 Pripovedni čas in prostor ... 38
6.5 Književne osebe ... 39
6.5.1 Karakterizacija osrednjih književnih oseb v povesti Ljudska osveta ... 39
6.5.2 Karakterizacija osrednjih književnih oseb v povesti Uporniki ... 41
7 ZAKLJUČEK ... 45
5
8 POVZETEK ... 46 9 VIRI IN LITERATURA ... 48
6
1 UVOD
Zanimanje za lokalno zgodovino me je spodbudilo, da sem nekega deževnega popoldneva prebrskala zbirko dogajališč slovenskega zgodovinskega romana, ki je dostopna na spletišču Geopedija. Dejstvo, da je kraj doživel literarno upodobitev, prispeva h kulturni podobi in kulturni prepoznavnosti kraja ter s tem potrjuje kulturno identiteto njegovih prebivalcev, zato me je zanimalo, ali je morda tudi v moj kraj umeščeno dogajanje kakšnega zgodovinskega romana. S presenečenjem sem ugotovila, da se v Čušperku, ki nima niti gesla v Enciklopediji Slovenije, dogajata kar dve zgodovinski povesti pisateljev, ki ju je dolenjska pokrajina močno zaznamovala. Ko sem med branjem del našla vzporednice – tematizacija kmečkih uporov, umeščenost dogajanja v Čušperk z okolico, Jakličevo citiranje Lahovih Upornikov v motu dvanajstega poglavja Ljudske osvete –, sem se odločila, da spišem diplomsko nalogo, v kateri bom osvetlila obe povesti. Zanimalo me je, zakaj Jakliča in Laha ne poznam iz osnovnošolskega izobraževanja. Vsako leto smo se ozirali proti Kopanju, kjer se je France Prešeren pri stricu Jožefu učil branja in pisanja, vendar nikoli nismo omenili avtorjev, ki so opevali dolenjsko pokrajino, v kateri živimo. Želela sem odkriti, zakaj avtorja nista postala del šolskega literarnega kanona in sta danes prisotna zgolj v pregledih literarne zgodovine ter kakšno je mesto Ljudske osvete Frana Jakliča – Podgoričana in Upornikov Ivana Laha v širšem risu slovenske zgodovinske pripovedi.
7 2 ŽIVLJENJE IN DELO PISATELJEV 2.1 Fran Jaklič – Podgoričan
Fran Jaklič se je rodil 6. decembra 1868 kot nezakonski sin kmečkega dekleta Marije Jaklič, po domače Starešinčeve, in dobrepoljskega učitelja Antona Ribnikarja. Deček z očetom ni imel stikov, vendar ga je vedno spoštoval. Ko mu je za jetiko umrla mati, je še ne devetleten postal sirota. Zanj so se z vso skrbnostjo ter toplino zavzeli strici in tete, še zlasti pa babica, ki mu je nadomeščala mater. Ker je bil deček bister, zaradi poškodbe noge pa za fizično delo manj sposoben, so mu kljub revščini omogočili šolanje v ljubljanski gimnaziji, kjer ni napredoval po pričakovanjih najbližjih. Prvi razred je ponavljal, ker je imel težave z matematiko. V prestolnici ni imel lahkega življenja. Podpora od doma je bila skromna, zato je bil odvisen od svojega dela in dobrih ljudi, ki so mu omogočili stanovanje (Sluga 2010: 75).
Že v dijaških letih je rad razpravljal o slovstvu in tako postal urednik dijaškega lista Pobratim.
V pogovoru z Ivanom Dolencem je leta 1930 za prvo številko Kresa obdobje svojega zgodnjega urednikovanja pospremil z besedami: »Služiti sem si moral kruh s poučevanjem in sem bil od sedmih zjutraj do osmih zvečer redno neprestano zaposlen s šolo, z učenjem in s poučevanjem.
Prav za prav se sam čudim, kje sem našel čas, da sem kot tretjeletnik mogel urejevati dijaški list Pobratim.« Po neuspehu v tretjem letniku je namesto k popravnemu izpitu iz neljube mu matematike in k nadaljnjemu študiju, kot mu je svetoval urednik Dom in sveta dr. Frančišek Lampe, odšel k ujcu v Trst. Ker ni našel službe, je nekaj časa živel od pisanja za tržaški list Edinost, ravno ti zapisi pa veljajo za njegove prve literarne prispevke, če zanemarimo objavo male črtice Kranjske muhe so pa hude, ki jo je napisal kot domačo nalogo svojemu sošolcu in je bila kasneje tudi objavljena (Sluga 2010: 75).
Ko se je Podgoričan razočaran vrnil v Ljubljano, je srečal svojega nekdanjega profesorja Evgena Laha, ki mu je obljubil začasno mesto pomožnega učitelja. Jakliča so prestavljali z ene ljudske šole na drugo, dokler ni sprevidel, da mora dokončati šolanje, sicer bo vselej le pomožni ali največ nadomestni učitelj. Ves čas je ustvarjal za Dom in svet, kjer ga je urednik dr.
Frančišek Lampe spodbujal k pisanju tudi v najtežjih trenutkih in mu v skrajni sili vnaprej plačeval še neobjavljena besedila. Ko je bilo marca 1893 razpisano učiteljsko mesto v Dobrepolju, se je obrnil na dr. Lampeta in ga s pismom prosil za nasvet: »Kaj menite, gospod
8
doktor? V Dobrepoljah je razpisano učiteljsko mesto. Ali naj prosim? Rad bi si utrdil zdravje in živel med domačimi.« Ko je urednik pokazal naklonjenost pisateljevi nameri, je le-ta spisal prošnjo, ki je bila ugodno rešena. Kasneje je bil z dekretom premeščen v Dobrepolje, kjer si je vrsto let prizadeval za blaginjo in napredek Dobrepoljcev. Ustanovil je prvo vaško posojilnico, bralno društvo, kmetijsko društvo, mlekarno in sirarno, živinorejsko zadrugo, izobraževalno društvo ter katoliško učiteljsko društvo. Fran Jaklič – Podgoričan je bil med drugim tudi dejaven politik, njegova politična kariera pa je bila zaznamovana z izvolitvijo za deželnega in državnega poslanca (Sluga 2010: 75−78).
Leta 1899 se je poročil z dobrepoljsko učiteljico Ivano Arko, hčerko premožnega ribniškega gostilničarja in kmeta. Kmalu nato je odkupil del Starešinčevega posestva v Podgorici, na katerem je zgradil novo hišo, ki so jo domačini kasneje poimenovali Jakličeva vila (Sluga 2010:
78). Po koncu prve svetovne vojne je bil prisiljen zaprositi za upokojitev in se preseliti iz Dobrepolja v Šentjanž na Dolenjskem. Čeprav si je Jaklič v času učiteljevanja zlasti na račun ugodne poroke precej opomogel, mu je šlo po letu 1922 ekonomsko navzdol – dolenjsko hišo je moral zamenjati za ljubljansko stanovanje. Na zadnji dan leta 1937 je umrl za rakom. V hvaležen spomin na velikega moža so Dobrepoljci leta 1939 svoj novi kulturni dom poimenovali Jakličev dom (Hladnik 2006: 39).
Fran Jaklič je svojo pisateljsko pot začel z zgodovinsko povestjo iz 16. stoletja Luka Vrbec, ki mu je prinesla nagrado v višini 50 goldinarjev, v zadnjem desetletju 19. stoletja pa so ji sledile večinoma same kmečke povesti: Na Samovcu, Podobe iz naroda, Naši vaščanje, Vaška pravda, Joannes Studiosus, Kako se je ženil Kobaležev Miha, Svatba na Selih, Od hiše do hiše, Naša dekleta itd. Naloga teh folklornih kmečkih povesti, ki so prava etnografska zakladnica, je bila prikaz denimo ženitovanjskih navad na kmetih, ljudskih navad ob rojstvu, smrti, romanju. Jaklič je črpal iz različnih virov – pri Jurčiču ga je navdušila kratka značajevka (Anton Slodnjak ga je zaradi ljubezni do vaških originalov imel za Jurčičevega nadaljevalca), ki ji je dodal vajevsko vaškozgodbeno psihologizacijo in tako obveljal za folklornega realista (Hladnik 2006: 39–42).
Jaklič je bil nedvomno inovator, saj je kot prvi lociral dogajanje v prepoznavno okolje svoje rojstne pokrajine Suhe krajine in kar brez velikih sprememb popisal realne dogodke, npr. Vaška pravda. Neredko so se njegovi sosedje prepoznali v fiktivnih osebah povesti. Ker je po
9
omejenosti dogajanja na Suho krajino Podgoričan prepoznaven še danes, mu ustreza oznaka regionalnega avtorja (Hladnik 2006: 41–42).
Temeljni motiv Jakličevih kmečkih povesti je generacijski konflikt med očetom in hčerko, ki želi ženina po lastni izbiri. Konflikti se razrešujejo različno: ali se vda trmasti oče, ali po smrti prvega moža hčeri dovoli drugo možitev z mladostno ljubeznijo, ali si morata mlada dva ustvariti dom sama, seveda pod pogojem, da se ohranja kmečka domačija. Poroke med socialno in premožnejšo različnima ljubimcema pri Podgoričanu niso srečne. Šele ko revni partner obogati, se lahko poroči z novo izvoljenko (Hladnik 2006: 42).
V začetku pisateljske kariere je bil eden redkih, ki se je trudil istočasno objavljati pri obeh rivalskih revijah – elitnem liberalnem Ljubljanskem zvonu in popularnejšem katoliškem Domu in svetu, češ da politični nazor ne bi smel omejevati avtorjevih možnosti za publiciranje. V tem položaju ni zdržal dolgo in se raje oklenil le katoliških publikacij: Koledarja Mohorjeve družbe, Slovenca, Domoljuba in Slovenskega učitelja, kjer je popisal življenje in delo svojega dobrepoljskega predhodnika, ljudskega pesnika Andreja Kančnika (Hladnik 2006: 40).
Težave z objavljanjem v Domu in svetu pričajo, da Jaklič ni bil čisto običajen pripovednik in da so njegove ambicije presegale konservativno razpoložena pričakovanja občinstva.
Duhovniško bralstvo je motila erotična tematika v povestih Vojvoda in Lepi Tonček, čeprav je bilo sporočilo vzgojno – župnik razkrinka »svetnika«, ki vaščane vodi za nos, ter jih ozdravi verske norosti. Najbolj nergavi ter moralno zadrti bralci so mu očitali, da preveč tematizira zakonske in »mesene« razmere. Začele so se širiti govorice, da naročniki zaradi Jakliča odpovedujejo revijo, urednik Lampe pa je v strahu za njihovo naklonjenost samovoljno popravljal konce Jakličevih povesti ter prosil avtorja za bolj nedolžno pisanje. Ker pisatelj ni imel časa, si je urednik dovolil celo sam napisati konce njegovih povesti (Hladnik 2006: 41).
Kmalu po nastopu novega stoletja se je Podgoričan tako močno angažiral kot organizator gospodarskega, političnega in kulturnega življenja, da je literarno popolnoma umolknil in abstiniral polnih 18 let, vse do leta 1920. Ko se je ponovno lotil pisanja, se je kmečke tematike lotil le še izjemoma (npr. Nevesta s Korinja, Janez z Visokega), sicer pa se je posvetil zgodovinski povesti. Po številu naslovov je zgodovinske povesti sicer pol manj kot kmečke (le 6 naslovov), vendar po obsegu enako, kar pomeni, da so bile zgodovinske povesti povprečno dvakrat daljše od njegovih kmečkih. Na začetku Jakličeve pisateljske poti stojita dve
10
zgodovinski povesti – Luka Vrbec o zmagi katolicizma nad protestantizmom na Dolenjskem in Ljudska osveta o uspelem kmečkem uporu v istem okolju (Hladnik 2006: 41–43).
Fran Jaklič kakšne poglobljene ocene svojega dela od sočasne kritike kot pisec poljudnih povesti ni mogel pričakovati in je tudi ni doživel. Še najbolj pozorno so ga brali nazorski somišljeniki, strogi France Koblar pa je bil nepopustljiv s sodbo, da ne ustvarja iz notranje ustvarjalne nuje, ampak si snov izposoja iz okolice, ki ji ne zna vdihniti samostojnega življenja.
Jaklič je bil v prvi vrsti politik in gospodarstvenik, šele potem pisatelj, zato ga taka ambiciozna pričakovanja niso spravila v nejevoljo. Zdi se, da so se ocenjevanja njegovih del lotevali v prvi vrsti tisti, ki so se tako ali drugače prepoznali v njegovih povestih. Fran Govekar je npr. v Pekleni svobodi prepoznal svojega starega očeta Menata (Minattija) kot negativno osebo in Jakliču očital, da prenareja zgodovinska dejstva (po rodu naj bi bil Menat Čeh in ne Italijan).
Bleda kritiška mnenja so se pozneje prenesla v literarno zgodovino, zanemarjeno pa je ostalo simpatično dejstvo, da je med ljudmi spomin na Jakličevo pripovedništvo ves čas živel v obliki dramatizacij in ponatisov. Podgoričanovo obsežno delo na področju dveh temeljnih slovenskih pripovednoproznih žanrov, kmečke in zgodovinske povesti se sicer ne more pohvaliti z oblikovno vrhunskostjo, ima pa nedvomen kulturnozgodovinski pomen (Hladnik 2006: 45–46).
2.2 Ivan Lah
Slovenski pisatelj, publicist in prevajalec dr. Ivan Lah se je rodil 9. decembra 1881 v Trnovem (danes Ilirska Bistrica). Izhajal je iz revne kmečke družine in kar nekaj njenih članov se je izselilo v Ameriko, le oče se je po sedemnajstih letih vrnil v domovino. Lah se je sprva šolal v Šmarju na Dolenjskem ter v Ljubljani, nato pa je odšel v Prago, kjer je študiral slavistiko, klasično filologijo, filozofijo in pedagogiko. V češki prestolnici je utrdil svojo (jugo)slovansko usmerjenost, idejno pa se je zbližal z liberalizmom (Lah 2004: 202). Na praški univerzi je doktoriral iz zgodovine pedagogike, na njegov odpor do vsega avstrijskega in tudi katoliškega pa je vplival profesor Masaryk, ki je imel izjemen sloves med slovenskimi študenti (Smolej 2018: 151–154). Zaradi simpatiziranja z nacionalizmom Lah na domačih tleh ni dobil profesorske službe. Delal je pri časopisih Dan in Jutro, na začetku prve svetovne vojne je bil politični zapornik – nekaj časa je preživel v Ljubljani, kasneje pa je bil interniran v več avstrijskih taborišč. Kot vojak je bil poslan na romunsko fronto, kjer je težko ranjen v praški bolnišnici pričakal konec vojne. Po vrnitvi v domovino je poučeval na mestnem ženskem liceju
11
v Ljubljani, kjer je bil kot dober in vesten profesor izredno priljubljen med dijakinjami. Kot velik prijatelj Zofke Kveder je v reviji Žena in dom velikokrat pisal o njej, obenem pa je bil eden izmed redkih slovenskih mož, ki so zagovarjali in podpirali boj za ženske pravice. Umrl je 18. maja 1938 v Ljubljani (Lah 2004: 202). Stano Kosovel je ob njegovi smrti zapisal:
Nekaj tednov pred smrtjo sem ga srečal pred ljubljansko pošto. Trudno se mi je nasmehnil in pozdravila sva se tiho — zadnjič. To je bilo vse. Njegov prsteni obraz je pričal o velikem telesnem trpljenju. Vendar ni nihče mislil na tako hiter odhod. Smrt ga je ugrabila nepričakovano svojcem in narodu. Zgodaj, mnogo prezgodaj je umrl. Gotovo nam je imel še marsikaj povedati. (Kosovel 1938: 340)
Pisatelj dr. Ivan Lah je pisal v vse liste in revije, povsod so srečevali njegovo ime ali vsaj njegov psevdonim Bogdan, I. E. Rubin, Ivan Ivanovič ter drugi.Njegovo književno in publicistično delo je bilo zelo obsežno. Pisal je pesmi, povesti, romane, razprave, članke, satirične in politične verze. Objavljati je začel že v dijaških letih, in sicer v alojzijeviškem listu Večernica in Domače vaje, ki so imele v slovenskem slovstvu posebno mesto, med študijem pa je pisal v praško Omladino ter Svobodno misel. Ivan Lah se je nedvomno učil od starejše slovenske romantično- realistične proze (npr. Jurčič, Tavčar in drugi). V Domu in svetu je objavljal kratko prozo v slogu ruskih poetičnih realistov (npr. Turgenjev) z motivi svojih mladostnih doživetij ter s psihološkimi portreti ljudi in slik iz narave – Stepni kralj, Lovec Roman, Življenje, Slovo, Spomini na Ljubljansko barje, Umetnik – ter povesti z motivi Dolenjske pokrajine – Čarovnica, Zadnji ribič, Historija hiše, Tepežnika. Kasneje je prešel k reviji Slovan, v čemer bi lahko odkrili Lahov idejnopolitični premik, njegov slog pisanja pa je bil pod Cankarjevim vplivom – blagozvočni stil, sentimentalizem, socialno čutenje, melanholične hrepenenjske podobe ljudi v romantičnih okoljih letovišč in gradov v črticah Krištof in Magdalena, Klara, Popotnik Nič, Romantiki, Srečanje in druge (Glušič 1996: 112).
Laha sta pritegnila zgodovinska snov in ljudsko izročilo (turški vpadi, kmečki upori, verska reformacija, francoska zasedba). Med prvimi besedili z zgodovinsko snovjo je jurčičevska povest Uporniki s tematiko kmečkega spora z graščino (Turjak, Čušperk), ki ji sledi epska pesnitev Gospod Ravbar, in naslednje leto zbirka novel Vaška kronika, niz romantičnih pripovedi o ljudeh na dolenjskem podeželju. V Ljubljanskem zvonu je objavil pripoved iz časa
12
baroka Roman o gospe Ani in študentu Avreliju. Lahovo najobsežnejše pripovedno delo je dvodelni zgodovinski roman iz Napoleonovih časov z naslovom Brambovci. Njegove zgodovinske povesti so žanrsko blizu večerniški prozi, s to razliko, da je v njih še posebej poudarjena narodnostna ideja. Lah je med drugim pisal tudi za mladino in otroke, se ukvarjal z lutkovnim odrom, se preizkusil v dramatiki, prevedel Machovega Maja, razpravljal o pedagoških vprašanjih ter urednikoval politični časopis Dan (Glušič 1996: 112).
Lahovi spominski zapisi so povezani s časom mladostnih doživetij, s političnim dozorevanjem, ki ga je doživel predvsem v praških študijskih letih ter s preganjanjem v prvi svetovni vojni.
Javno se je izpovedal vseh svojih idealov, upov in razočaranj. Dr. Ivan Lah je ustvaril literarnozgodovinski spis o Trubarju ter knjižico o življenju in delu prve slovenske pisateljice Josipine Turnograjske. Pregledni študiji Začetki Slovenske matice je sledila poljudno napisana knjiga s portreti slovenskih kulturnih osebnosti od Trubarja do Cankarja. Kot posrednik med slovensko in češko književnostjo je pisal strokovne članke o čeških in deloma tudi o ruskih pisateljih in pesnikih ter prevajal češko književnost (Glušič 1996: 112–113).
13
3 ZGODOVINA ČUŠPERKA
Čušperk leži na južnem robu Radenskega polja na vrhu klanca nad Malo Račno. Skozi vas vozi cesta proti Dobrepolju. Južno od vasi teče železniška proga Ljubljana – Kočevje, nadnjo pa se vzpenjata gozdnati Ostri vrh (675 m) in Stari grad (668 m) z razvalinami gradu Čušperk, v listinah zapisanega Zobelsberg, kar naj bi pomenilo Sobolji hrib – po kunah, ki živijo v teh krajih. Področje Čušperka je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo razvaline starega čušperškega gradu, ki krijejo prazgodovinsko bivališče. Leta 1932 je Občina Račna v uradnem dopisu sporočila, da se devet hišnih številk izloči iz Male Račne in se jih z novimi številkami priključi novi vasi Čušperk (Kebe 2020: 262).
3.1 Stari grad
Stari čušperški grad so okoli leta 1190 sezidali oglejski patriarhi, ki so ga dali v fevd svobodnim gospodom Turjaškim – Auerspergom. Sredi 13. stoletja ga je podedovala rodbina Ortenburg, leta 1418 pa je prešel v last Celjskih grofov. Po njihovem izumrtju leta 1456 je prešel v deželnoknežjo last. Fevdniki so se imenovali vitezi Čušperski. Gospodje Čušperski so v drugi polovici 16. stoletja izumrli in gospoščina je šla nato iz rok v roke (Kebe 2020: 452–453).
Valvazor je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da je čušperški grad lepa, velika in močna stavba. Varovala ga je njegova lega na skalni kopi, na dveh straneh izrazito vrtačast svet, obrambni jarek, prek katerega je v grad vodil dvižni most, ter prepadna strmina na vzhodni strani. Ko so ga uporni kmetje porušili, je ostal v razvalinah. Razmeroma dobro je ohranjen srednji, »glavni« stolp in na vzhodni strani temeljni zidovi dveh okroglih stolpov s strelnimi linami in odprtinami za tramove. O kakšnem dvorišču ni več sledu, ker se je nekdaj mogočno renesančno obrambno obzidje močno sesulo vase (Brečič 1994: 18–20).
3.2 Novi grad
V začetku 17. stoletja so lastniki starega gradu na pristavi v zaselku Čušperk pozidali dvorec – novi grad Zobelsberg. Kasneje so ga kupili grofje Auerspergi, a ga že leta 1652 prodali grofom Barbo, ti pa naprej. Leta 1798 ga je kupil baron Ludvik Lazzarini, njegov sin pa ga je leta 1854 prodal. Ludvik je z ženo in nekaj sorodniki pokopan v kapeli sv. Marjete v Veliki Račni.
Lastniki graščine so se nato hitro menjavali. Nazadnje je leta 1904 grad z nekaj zemlje kupila
14
baronica Barbara Rechbach - Laschan. Njen sin – dedič je oskrbništvo prepustil sestri baronesi Zofiji Sommaruga. Konec leta 1943 so grad požgali partizani in danes o njem ni več sledu.
Preostalo imetje je Zofija prodala ljudem, ki so jo preživljali (Kebe 2020: 453–454).
3.3 Kapela Marije Tolažnice žalostnih
Sedanjo grajsko kapelo Marije Tolažnice žalostnih v Čušperku je dal na mestu prejšnje sezidati Dizma Turjaški, lastnik čušperskega gradu. Končana je bila leta 1742, v njej pa so se opravljale ustanovne maše za rodbino Auersperg. Dizmov sin Karel je dal kapelo poslikati slikarju Francu Antonu Niernbergerju, oltarno sliko z Materjo Božjo pa Antonu Cebeju. Kapela je posvečena Mariji Tolažnici žalostnih zaradi žalosti Karla in njegove žene ob izgubi obeh sinov, ki sta umrla še kot otroka. Kapelo je baronesa Zofija kot zadnja lastnica 15. marca 1967 podarila župnijski cerkvi na Kopanju (Kebe 2020: 22–23).
15 4 KMEČKI UPORI NA SLOVENSKEM
Kmetje so predstavljali najštevilčnejši sloj tridelne srednjeveške stanovske družbe, ki se je obdržala še dolgo v novi vek. Sicer precej razslojen in neenoten kmečki stan je bil močno odvisen od zemljiških gospodov in oblastnih elit. Spreminjajoči se družbeni, gospodarski in kulturno-duhovni procesi, vojaški spopadi (avstrijsko-beneška vojna 1508 – 1516), turški vpadi, epidemije kužnih bolezni, ki jih niso znali pozdraviti, slabe letine in naravne nesreče (potres leta 1511) so vplivali na večanje kmečkih bremen, omejevanje kmečke trgovine ter vključevanje kmetov v vojsko in obrambo, zato se je nezadovoljstvo kmetov večalo ter preraslo v kmečke upore (Brodnik 2017: nepaginirano).
Začetki kmečkih uporov na slovenskih tleh segajo v 14. stoletje, končajo pa se sredi 19. stoletja z odpravo podložništva. V 15., 16. in 17. stoletju je pri nas potekalo pet velikih kmečkih uporov, ki so bili glede na število upornikov in velikost ozemlja, ki so ga zajeli, največji upori v Sloveniji, deset uporov srednjega obsega in okoli sto sedemdeset krajevnih kmečkih uporov.
Največji kmečki upor, ki se je razprostiral prek vseh treh zgodovinskih (slovenskih) dežel, Kranjske, Štajerske in Koroške, je bil leta 1515. V zgodovinskih virih se omenja kot »slovenski kmečki upor« in kljub zatrtju predstavlja enega od mejnikov v slovenski zgodovini, saj ga strokovnjaki ocenjujejo kot identitetno sidrišče v procesu oblikovanja slovenstva, za njim pa so ostale tudi prve natisnjene slovenske besede (»Stara prauda« in »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«) na letaku z nemško žolnirsko pesmijo (Brodnik 2017: nepaginirano).
Vzrokov za neuspeh kmečkih uporov je bilo več, in sicer neenotnost ter razdrobljenost upornikov, ki so se bojevali vsak v svoji deželi, slabša oborožitev (glavno orožje so bile kose, vile in sekira), kmetje niso imeli konjenice, bili so neizkušeni v bojevanju, hkrati pa so zaupali v cesarja, ki je podprl plemstvo. Zadušitvi kmečkih uporov je sledilo kruto maščevanje najprej vojske, ki je upor zatrla, in nato še plemstva. Na maščevalnih pohodih so kmete, ki so sodelovali v uporu ali podpirali upornike, telesno kaznovali in jim požgali domačije ... Kmetje so morali nadomestiti povzročeno škodo ter ob vseh drugih dajatvah plačevati še puntarski davek (Mirjanić 2014: 51).
Kljub porazom in maščevanju plemstva lahko posamezne kmečke upore zasledimo tudi v 18.
in 19. stoletju. Upori v 18. stoletju so se nekoliko razlikovali od tistih v razponu od 15. do 17.
16
stoletja. Slednji predstavljajo predvsem upore proti fevdalcem, v 18. stoletju pa so ti upori usmerjeni tudi proti državnim organom (državnim bremenom in cesarju) ter davkom, ki so jih le-ti nalagali. (Brodnik 2017: nepaginirano).
4.1 Kmečki upori na gradu Čušperk
Grad Čušperk, ki je leta 1457 prešel v deželnoknežjo last Habsburžanov, so leta 1515 deloma opustošili uporni kmetje. Leta 1536 so ga zaradi turške nevarnosti obnovili in utrdili, leta 1573 pa so Čušperk ponovno razdejali kmečki uporniki. V ustnem izročilu je ohranjeno, da so bili uporni kmetje Dobrepoljci, kar se ujema z dejstvom, da je imela čušperška graščina večinoma podložnike prav v dolini med Zdensko vasjo in Kompoljami. Lastniki gradu niso več obnovili, ampak so se preselili v dolino na svojo pristavo, kjer so grajsko stavbo povečali v novi grad Čušperk. Čušperski gospodje so izumrli v drugi polovici 16. stoletja (Kebe 2020: 453).
17
5 SLOVENSKA ZGODOVINSKA POVEST
Ob koncu petdesetih let sta se emancipirala dva pomembna evropska pripovedna žanra – kmečka in zgodovinska povest. Slovenska zgodovinska povest, katere predhodnik je literarizirana zgodovinska biografija (Franc Malavašič: Erazem iz Jame), je izrazit nacionalnokonstitutivni žanr, kar dokazuje dejstvo, da so bila besedila, ki se ne ukvarjajo z domačo zgodovino, izjemna (Hladnik 1991: 65–66). Ukvarjanje z neslovenskimi temami je veljalo za nekakšno luksuzno, nekoristno, akademsko početje, ki je predstavljalo grožnjo, da se nacionalne ustvarjalne energije iztrošijo mimo aktualnih nacionalnih političnih interesov (Hladnik 2009: 92). Zgodovinska povest je interpretacija zgodovinopisnega ter folklornega gradiva in obenem inštrukcija za bodoče zgodovinsko obnašanje naroda. Zgodovinska povest je vselej aktualizacija zgodovine (Hladnik 1991: 66).
Povprečna dolžina pripovedne proze z zgodovinsko tematiko narekuje korpus poimenovati z izrazom povest, ki je v šolski poetiki slovensko ime za krajši, oblikovno nestremljivi roman.
Daleč najpogostejši podnaslov za pripovednoprozno besedilo, ne glede na njegovo dolžino, je bil v 19. stoletju povest. Produkcija zgodovinske povesti je bila ves čas umerjena in stalna, medtem ko je produkcija kmečke povesti strmo naraščala. Zgodovinska povest nikakor ni bila eksplozivni žanr, kakor je to mogoče razbrati za kmečko povest. Predvidevali bi, da bo statistično povprečna kmečka povest podobna povprečni zgodovinski povesti, saj gre za isto obdobje, to je realizem, in za isto zvrst, to je pripovedno prozo, a ni tako. Zgodovinska povest je obsežnejša od kmečke povesti, in to za približno eno tiskarsko polo. Razliko v obsegu je moč predvideti že iz različnega podnaslavljanja besedil. Zelo redka besedila so bila brez podnaslova ali z nestandardnimi podnaslovi, kar govori o močnejši žanrski zavesti, kot je bila značilna za kmečko povest, kjer je bilo brez podnaslova od 20 do 50 odstotkov del. Zgodovinske povesti so si opazno raje kot kmečke nadevale stremljivo oznako roman, še raje so vrstno oznako roman v zvezi z zgodovinsko tematiko uporabljali kritiki, največkrat takrat, ko so pisali o neslovenskih besedilih (Hladnik 1994: 127–130).
Raznolikost vrstnih oznak je pri zgodovinskih povestih večja, zato bi si lahko ob tem zastavili vprašanje o razlikah med romanom in povestjo. Roman je predpostavljal večjo pisateljsko vzdržljivost kot povest. Zgodovinska povest se je v četrtini primerov deklarirala kot zgodovinski roman in s tem opozarjala na zgledovanje pri tuji poetični formuli – pri Scottovem
18
žanrskem vzorcu. Dodatno je moglo k "romanesknosti" zgodovinske povesti prispevati dejstvo, da je črpala iz zgodovinopisne faktografije v večji meri kot iz ustnega izročila, ki se je v slovanskih, zlasti južnoslovanskih literaturah v samem jedru povezovala s povestnostjo. Po eni strani je podnaslov roman pomenil napoved daljših, oblikovno domišljenih besedil (krajša bi se dalo razumeti tudi le kot naključne produkte), za katera je potrebna že precejšnja pisateljska kondicija in s tem povezana profesionalnost, izurjenost, rutina. Po drugi strani pa je izraz roman – tudi s poudarjanjem erotične tematike – obljubljal bolj sproščeno zabavo in manj vzgojnosti, kot je bilo to običajno pri povesti, ter se tako navezoval na trivialno literarno tradicijo (Hladnik 1994: 132–133).
Razlika med žanroma se pokaže tudi na svetovnonazorski ravni. Kmečka povest je bila bolj žanr katoliške, konservativne periodike, medtem ko je bila zgodovinska povest bolj žanr liberalskih revij in časopisov. V katoliškem Domu in svetu je zato prednjačila kmečka povest, prav tako v Slovenskih večernicah in Koledarju Mohorjeve družbe, v liberalskem Ljubljanskem zvonu in Slovenskem glasniku pa zgodovinska pripoved (Hladnik 1994: 132).
Osrednji predstavnik slovenske zgodovinske povesti 19. stoletja je Josip Jurčič, ki ga samodejno povezujemo z vplivom Walterja Scotta, a njegovi začetki na področju zgodovinske pripovedne proze kažejo, da je sprva črpal iz drugačne, geografsko bližje tradicije nabožnovzgojne katoliške mladinske povesti. Drugi vir so biografije znamenitih osebnosti in tretji folklorno izročilo. Do Josipa Jurčiča so obsežnejše povesti z zgodovinsko tematiko izhajale sporadično. Šele med leti 1864 in 1869 je Jurčič poskrbel za kontinuiteto žanra. Ob jurčičevski zgodovinski povesti sta obstajala še romantična usodnostna novela, kakršno je pisala predhodna generacija vajevcev in kasneje deloma tudi Ivan Tavčar ter profesorski roman, ki je nekakšna literarizacija zgodovinopisnih podatkov (Hladnik 1994: 133).
Eno najtehtnejših imen slovenske zgodovinske povesti, tako po količini kot kakovosti, je France Bevk. Uspešno je izpolnil vrsto zahtev, ki jih pisatelju zastavlja žanr – spretno fabuliranje zgodovinskih dejstev, ki jim vselej grozi nevarnost, da se osamosvojijo v pusta zgodovinopisna poglavja brez trdne zveze z osrednjo fabulo, slikovitost okolja ter fabule (gradovi, vohuni, vojske, trubadur, ugrabitve deklet), ki ju strogi kritiki radi odpravijo z obtožbo romantizma, v resnici pa sta žanru imanentna, in občutek za verizem historične scene, ki deluje potujevalno ter daje besedilom specifično zgodovinsko atmosfero. Temeljni konflikt Bevkove zgodovinske
19
povesti se dogaja med kmetstvom in gospodo, vendar ne v klasični obliki kmečkega upora.
Socialni opoziciji med osebami jemlje ostrino in skuša interpretirati konflikte tudi na psihološki podlagi, npr. Človek proti človeku (Hladnik 1991: 69).
Od preloma stoletja dalje, ko se je politična slika na Slovenskem izčistila v pregledno opozicijo med liberalizmom in klerikalizmom, je bila z izjemo redkih besedil zgodovinska povest večkrat podaljšek politične agitacije na polje fiktivnega. Zgodovinska povest je rada obravnavala obdobje turških vpadov na Slovensko, da bi pokazala na Slovence kot branilce evropskega krščanstva, obdobje celjskega grofovskega rivalstva habsburški kroni, da bi povedala, kako je habsburška oblast le boljša od celjske, protestantizem z namenom potrditi bralca v katolištvu in kmečke upore kot najbolj avtentično artikulacijo slovenskih nacionalnih interesov (Hladnik 1994: 150).
5.1 Kmečki upori v zgodovinskem pripovedništvu
Žanrski oznaki povest o kmečkih uporih ustreza kakšnih deset pripovedi, v manjši meri pa je socialna upornost zaznamovala še šestnajst zgodovinskih povesti. Avtorji z več besedili s to tematiko so bili Josip Jurčič (Sin kmečkega cesarja), Fran Jaklič (Ljudska osveta, V graščinskem jarmu, Peklena svoboda), France Bevk, Ivan Lah (Uporniki) in Ivan Pregelj (Zadnji upornik).
V podnaslovih najdemo izraze revolucija, upor in punt, ki se nanašajo na leto kmečkih uporov 1515 ter na »pomlad narodov« leta 1848 (Hladnik 2009: 136).
Jurčičeva sporočilno težko oprijemljiva povest Sin kmečkega cesarja pripoveduje o neuspešnem maščevanju Kosomana, sina Ilije Gregoriča, vodje kmečkega upora leta 1573, nad zmagovalcem Herbartom Auerspergom, ki je porazil kmete z izurjeno uskoško vojsko. K sporočilni nedoločljivosti morda botruje dejstvo, da je moral Jurčič povest za objavo v katoliškem družinskem časopisu Besednik, ki je nasledil ambiciozni Slovenski glasnik, po navodilih urednika Antona Janežiča precej prilagajati, da ne bi vznemiril vrednostnega sveta duhovniškega bralstva. Do maščevanja naslovne osebe ne pride, kar lahko pripišemo krščanski etični regulativi, morda pa je to tudi izraz Jurčičevega meščanskega, kmetu ne prav naklonjenega stališča (Hladnik 2009: 136).
Fran Jaklič je na začetku svoje pisateljske poti na temo kmečkih uporov napisal povesti Luka Vrbec in Ljudska osveta, kjer odloči uporna kmečka množica. Obakrat gosposka posest zagori,
20
a v nobenem primeru kmet ni kaznovan – za zgodovinsko povest sta to izjemna konca, saj vemo, da se kmečki upori v slovenski literaturi običajno končajo s porazom upornikov (Hladnik 2009: 136–137).
Kmečka uporniška tematika pride v Pregljevi zgodovinski pripovedi najbolj do izraza v zgodnjih romanih Tolminci in Zadnji upornik. Pisatelj je bil tolminskim upornikom naklonjen, zato so se tudi bralci z njimi identificirali. Pregelj je poskrbel za osmislitev upora tudi z evangelijsko priliko o gorčičnem semenu in kvasu, ki je popolnoma uglašena s šolsko formulo, da junak v boju propade, a njegova ideja živi naprej. Literarni kritiki in zgodovini je bilo na ozadju aktualnih političnih razmer socialno ter nacionalno uporništvo Tolmincev neizpodbitna vrednota. V povesti je moč najti več motečih elementov, ki predstavljajo izhodišče za drugačno interpretacijo tolminskega uporništva. Postopoma se oblikuje nekoliko drugačno sporočilo romana, ki daje prednost življenju pred socialno pravičniško akcijo in ga lahko povzamemo z besedami: »Upor že, vendar ne za ceno življenja« (Hladnik 2009: 137–138).
Fran Jaklič se je s povestma V graščinskem jarmu in Peklena svoboda lotil obdobja, ki dotlej ni doživelo obsežnejše tematizacije v žanru zgodovinske povesti, in sicer marčne revolucije leta 1848 ter priprav nanjo. Povesti zgodovinske podatke črpata iz lokalne kronike, zgodovinopisnih razprav, tedanjih časopisnih poročil in iz pričevanj udeležencev. Jaklič je ves čas kot njegov glavni vir navajal prav ustno slovstvo in trdil, da je le njegov posredovalec. France Koblar mu je v dominsvetovski kritiki očital, da povesti nimata prave zgodbe, Fran Govekar pa je pisatelju celo zameril, da potvarja zgodovinske vire. Jakličeva pozna zgodovinska povest nima veliko zgodbenega. Zgodovinsko ozračje je skušal vzbuditi s prikazovanjem ljudske vraževernosti, neizobraženosti ter surovosti. Do revolucije je bil Podgoričan očitno nezaupljiv, nezaupanje pa je vpisal že v naslov povesti: sprejema jo, dokler gre za meščansko akcijo za nov red, in zavrača, ko se ji pridruži neizobraženo ter nezrelo kmečko ljudstvo, ki ne ve, kje je meja med redom in anarhijo. Ljudstvo ne razume revolucionarnih idealov svobode in ustavnosti, gre mu le za
»vojni plen«, noče se organizirati v nacionalno gardo, nima nobene zavesti o kulturnih vrednotah, saj pokuri kar celo knjižnico, ko ne ve, katera knjiga je urbar. Jaklič sicer nasprotuje zaničevalskemu odnosu gospode do kmetov in s kmečkim trpljenjem sočustvuje, vendar da kmetom prav le takrat, ko poravnavajo zasebne račune z oblastjo (Hladnik 2009: 138–139).
21
Junak »romana iz velikega upora slovenskih kmetov proti fevdalcem leta 1515« Matija Gorjan Jožeta Pahorja, ki po imenu spominja na slovenskega mitičnega odrešenika kralja Matjaža, je razpet med osebno ljubezensko srečo in dolžnostjo do lastnega zatiranega sloja. Odloči se za slednje in kljub porazu ne obupa, saj bo njegovo delo nadaljeval sin. Zelo podobno zgodbo ima Pahorjev roman Serenissima, ki je ob izidu v Ljubljanskem zvonu leta 1928 v prispodobi nagovarjal k uporu proti italijanskemu fašizmu. Če hoče biti upor uspešen, je treba ob strani pustiti vsak dvom in osebne ljubezenske interese (Hladnik 2009: 139–140).
22
6 ZGODOVINSKI POVESTI LJUDSKA OSVETA IN UPORNIKI
Tematizacija kmečkih uporov na gradu Čušperk je tudi osrednje in najvidnejše stičišče obeh zgodovinskih povesti dolenjskih avtorjev, Frana Jakliča – Podgoričana ter Ivana Laha.
6.1 O povestih Ljudska osveta in Uporniki
Pripovedna dela Frana Jakliča lahko razdelimo na dva dela: na domačijsko fabulistiko, ki skuša vzbuditi duha, srčni utrip in jezikovno barvitost ljudi, živečih na konkretnem podeželju ter na zgodovinsko povest, ki črpa iz preteklosti (Barbarič 1988: 71). Ljudska osveta je zgodovinska slika, ki je bila leta 1892 objavljena v reviji Dom in svet, z njo pa je imel mnogo dela urednik.
Z združenimi močmi jo je popravljal in preurejal ter klical na pomoč zgodovinarja Antona Koblarja (Logar 1936: 271). Pisatelj je vzgib za fabuliranje dobil ob »slikovitih« razvalinah čušperškega gradu, kljub vsem uporabljenim virom pa seveda ne more biti dvoma, da je razvijanje zgodbe v celoti Jakličeva last (Barbarič 1988: 75).
Anton Slodnjak je poglavitno usmeritev pripovedništva Frana Jakliča – Podgoričana označil z besedami: »Rapsod dobrepoljskih in suhokrajinskih gruntarjev in bajtarjev.« (Slodnjak 1963:
250) Zavezanost rodnemu Dobrepolju, domačemu človeku in njegovemu življenju, ki ga je najbolje poznal, ter ga v svojih zrelih letih kot organizator tudi oblikoval, je od začetka do konca stalnica Jakličevega pripovedništva. Kako zelo spojeno je bilo z njegovo rodno deželo, priča tudi pisateljev psevdonim Podgoričan, ki ga je največ uporabljal. Znano je, da je pisatelj v svojih povestih opisoval resnične dogodke in resnične ljudi iz svoje sredine, bodisi da jih je doživljal sam neposredno ali pa jih je poznal iz pripovedovanja (Novak 2006: 25–26). Podgoričanovo leposlovje je prežeto z etnološko vsebino najrazličnejših zvrsti do te mere, da ga je mogoče ob kritični presoji vrednotiti tudi kot dodatni vir informacij pri odkrivanju etnološke podobe Dobrepolja in okolice. »Učil sem se iz naroda in pišem za narod,« je povedal Podgoričan o svoji pripovedni usmeritvi. »S teorijo književnosti se nisem nikoli bavil, tudi se ne prištevam nikaki literarni struji … sem se pri pisanju držal samo svojega okusa.« Njegov pripovedni okus je bil v veliki meri zakoreninjen v pripovedni tradiciji ljudskih pripovedovalcev iz rodnega Dobrepolja – po izboru snovi, v veliki meri tudi v načinu pripovedovanja, v izrazu. S svojim pripovednim talentom in pisateljsko osebnostjo je izročilo preraščal, ga razvijal v novo kvaliteto
23
in jo prav zvesto negoval, ker je hotel ostati svojim ljudem blizu ne le z vsebino, temveč tudi z načinom svoje pripovedi (Novak 2006: 34).
Ljudska osveta postavlja dogajanje v leto kmečkega upora, 1515, ko množica obračuna z gradom in graščakom Henrikom na gradu Čušperk, ki se je hotel pozabavati z lepo vaščanko.
Gosposka posest zagori, a kmet ni kaznovan, kar je za zgodovinsko povest izjemen konec, saj vemo, da se kmečki upori v slovenski literaturi običajno končajo s porazom upornikov (Hladnik 2006: 43). Bolj kot v marsikateri tovrstni zgodbi je v Jakličevi povesti kmečko življenje povezano s poljskimi opravili in tako že v začetku najdemo posrečen opis žetve (voz, naložen z ržjo, se zvrne, ko ga kmet hoče na hitro umakniti pred graščakom). Iz vse zgodbe diha bolj kot kaj drugega moralni protest: ljudje so ogorčeni nad graščakovim nasiljem, pred katerim ni nihče varen (Barbarič 1988: 75). Po Slodnjakovem mnenju Podgoričan med zgodovinskimi povestmi ni napisal nobene, ki bi se približala umetniški stopnji.
Jakličeva zgodnja dela, kakor Selska slika, Luka Vrbec, Tkalčev Anton, Na Samovcu, Vaška pravda, Ljudska osveta, seveda kažejo še veliko začetniških težav in epigonskih znakov. Očitni sta premajhna človeška izkušnja in prešibka umetniška volja, mestoma jezikovna okornost in primitivnost v slogu. Razvidne pa so že tudi Jakličeve zanimivosti in vrednote, predvsem motivne: bolestna čustvenost dolenjskega kmeta (aluzija na Tavčarjeve Poljance), groteskne pojave vaških posebnežev, moralni razkol podeželskega duhovnika, vaško pravdarstvo ipd. (Glavan 2009: 127)
Pisatelj dr. Ivan Lah je prav tako kot Fran Jaklič – Podgoričan ljubil dolenjske griče. Z družino se je preselil v Šmarje - Sap na Dolenjskem, ki ga je tako zelo vzljubil, da se v njegovi okolici godi kar nekaj pripovedi. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki je kot petošolec objavil v Vajah, pozneje pa je predelana leta 1906 izšla v Slovenskih večernicah. Povest je postavljena v leto 1827, v katerem so se dolenjski kmetje uprli tlaki, a bili pri tem žal neuspešni.
Lahove povesti so bile med ljudmi precej priljubljene, ker je pisal živo in preprosto, brez vsakršne navlake. Njegove dolenjske povesti prepleta zmes romantike ter realizma in čeprav ni dosegal visoke umetniške ravni mojstrov, kot sta Cankar ali Župančič, tudi pri njem najdemo dovolj kakovostnih ter celo odličnih del (Lah 2004: 201).
24
Dr. Ivan Lah je v tistih časih veljal za pisatelja brez najvišjih umetniških ambicij, za nadaljevalca tradicij ljudskega pripovednika v Jurčičevem duhu. Ta sloves si je bil pridobil z Uporniki in Vaško kroniko. Bil je zelo produktiven, toda preveč razcepljen, romantik, zraven tega še nepopoln stilist, skratka vse, samo ne tisto, kar je mlada generacija častila v Cankarju: izključno umetnik. Človek za vsakdanji kruh, ne za luksuz, kakor se je Župančič podobno izrazil ob Krekovi smrti. (Kosovel 1938: 339)
Ljudje so ga videvali vsepovsod, najsi je bilo to jurjevanje, sokolski izlet ali razstava. Bil je izjemno družaben, živahen, mladosten, prekipevajoč in uporno samosvoj. Globina in temeljitost njegovega dela je zaradi ekstenzivnosti njegovega življenja zelo trpela. Pisal je hlastno in po večini niti ni prebiral svojih rokopisov, kar je vzbujalo vtis površnosti, čeprav je šlo zgolj za posledico njegove nemirne narave ter temperamenta (Kosovel 1938: 340).
Zgodovinsko dejstvo je, da je nad Čušperkom res stal grad, ki so ga ljudje v času kmečkih uporov porušili. Fran Jaklič je prebiral stare spise, v katerih je našel le malo o starem Čušperku.
Hotel je pregledati arhiv v novem gradu, vendar ga ni našel, ker ga ni bilo več. Neki nevešči oskrbnik naj bi vse listine in pisma prodal nekemu prodajalcu, da je vanje zavijal mila, sveče in drugo. Nekaj podatkov in imen je dobil od slovenskega zgodovinarja Antona Koblarja, naposled pa je izprašal ljudi in tu, kjer si je nadejal najmanj, je dobil največ. Na podlagi ljudskih pripovedi je napisal povest, ki se opira na zgodovino, največ pa na ustna pričevanja, kar je razvidno tudi v tem, da je po izračunih Sonje Ahačevčič zgodovinopisnih podatkov v povesti nekaj manj kot tri odstotke. Edina prava zgodovinska oseba, ki jo najdemo v Ljudski osveti, je stiški opat Ivan Glavič, medtem ko v Lahovih Upornikih na več mestih zasledimo ime kmečkega kralja Matije Gubca.
6.2 Zgodba povesti Ljudska osveta in Uporniki
Poglavje je razdeljeno na dve obsežnejši podpoglavji, ki bosta podrobneje zaobjeli zgodbo zgodovinskih povesti avtorjev, ki nista uvrščena v šolski literarni kanon.
6.2.1 Zgodba povesti Ljudska osveta
Graščak Henrik, oskrbnik čušperškega gradu, je nekega dne s svojim spremstvom odšel v dobrepoljsko dolino, kjer so se jim prestrašeni ljudje umikali že od daleč. Bližali so se Vidmu,
25
z nasprotne strani pa je skupaj s svojo hčerjo peljal kmet z voli visoko naložen voz rži. Ko se poskušata umakniti s poti, se voz v naglici zvrne, v tistem hipu pa pridrvi valpet, večkrat zamahne z bičem ter udari Rmana. Pridruži sem jim graščak, ki mu Alenčica pove, da se je pripetila nesreča, zato ga prosi usmiljenja. Valpet zakriči, da sta se zvrnila nalašč, ker sta jim želela kljubovati in ju še enkrat oplazi z bičem. Graščak meni, da je dekle predobra za tepež, zato graja valptovo početje. Kmetu prizanese, hkrati pa sam pri sebi kuje načrte, kako bi si prilastil Alenčico, ki mu je padla v oči. Rman je moder mož, ki se zaveda, da bi graščaki radi imeli prav vse – pridelke z njiv, živino iz hleva pa tudi ljudi. Ko kmetje izvejo, kaj se jima je zgodilo, stiskajo pesti.
Rman je naslednji dan v pogovoru s svojo ženo razkril skrb, da bi njuno hčer hotel imeti čušperški gospod, zato bi bilo najbolje, da Alenko čim prej omožita, saj jo bo mož lažje branil.
V času priprav na poroko bo hčer poslal k svaku na Visoko, kjer bo na varnem. Zakonca Rman se z Močilarjevimi dogovorita za ženitovanje. Bala sta se, da bi graščak poroko zaviral, vseeno pa sta si nadejala, da bi jih podprla župnik ter ujec iz Stične.
Rmanova žena se je pripravljala za hčerin odhod. Jezila se je na graščaka, ki je spodbudil, da hči odide in pusti za seboj svojo družino. Istega dne je Henrika obiskal vitez Hugon Strmški, ki ga je zbodel, da nima na gradu nobene ženske, ki bi mu stregla. Čušperčan se spomni Alenčice, zato ukaže, naj mu jo pripeljejo. Valpet skupaj s hlapcema zavije proti Rmanovi hiši, kjer zbranim pove, da ga graščak pošilja s prav posebnim namenom – na gradu potrebuje deklo in postrežnico. Zgodilo se je, kar je Bernard pričakoval – oskrbnik ga je prehitel. Grajskim pove, da graščakove želje ne more izpolniti, ker hčere na tako veliki kmetiji, kot je njegova, ne more pogrešati in jim svetuje, naj si deklo poiščejo kje drugje. Med prepirom želi valpet seči po deklici, a ga v tistem hipu prestrežeta Vid in Rman. Vaščani se razburijo, grajski pa skokoma oddirjajo iz vasi. Rmanova družina je bila močno pretresena, saj je spoznala, da se ji ne pišejo najboljši časi. Ko se valpet praznih rok vrne v grad, se graščak razjezi in sklene, da bo dekle pripeljal sam. Grajski jezdeci s Henrikom na čelu ponoči vdrejo v Rmanovo hišo ter s silo odpeljejo Alenčico in njenega očeta – upornika, ki ga je graščak nekoliko ranil s kratkim mečem. Katarina zaječi od bolečine in omahne na tla, ko jo močno brcne graščakov konj.
Ženske so močno jokale, v dolini pa so odmevali glasovi, kličoč maščevanje na graščaka.
26
Rmanova žena je nezavestna ležala na tleh, medtem ko so kmetje preklinjali graščaka, mu grozili ter ugibali, kako bi Rmana dobili nazaj. Po eni strani so si ljudje želeli upora, po drugi pa so se ga bali. Katarina se je poslavljanja od svojega sina Marka, njena zadnja želja pa je bila, da bi zopet ugledala obličje svojega najstarejšega sina Bojana. Njegov prihod jo je spravil v boljšo voljo, zato se je s prav posebno radostjo pripravila na večnost. Bojana je prosila, naj reši očeta in sestro, nato pa za vedno zaspala. Ni umirala dolgo, saj se je smrt borila z oslabelo ženico in ne s kakšnim močnim junakom. Vest o njeni smrti se je zelo hitro razširila po dobrepoljski dolini in ljudje iz vseh vasi so jo v velikem številu hodili kropit. Vsak je hotel videti nesrečno žensko, žrtev graščakove surovosti. Ko so Katarino pogrebci nesli k zadnjemu počitku, so žalostno zvonili cerkveni zvonovi.
Bojan, Marko in nesrečni ženin Vid so molče odhajali proti Čušperku, kjer so zaprosili za Rmana in njegovo hčer. Skrbelo jih je, bili so negotovi, ker niso vedeli, kako bodo opravili v gradu. Graščak je upornega kmeta vklenjenega zaprl v grajsko ječo, medtem ko je Alenčico odpeljal v lepo urejeno sobo, kjer jo je varovala in ji stregla dekla Barba. Grajskemu hlapcu Ožboltu z Vidma se je kmet zasmilil, zato sklene, da mu bo pomagal in poročal o vsem, kar se bo dogajalo v dolini. Pretresljiva vest o smrti Rmanove žene doseže tudi valpta, a je iz strahu ne pove gospodarju.
Ko mladeniči prispejo na grad, se jim graščak posmehne, ker zahtevajo, naj osvobodi človeka, ki ga je želel pobiti s sekiro. Preden odidejo, mu izročijo pismo stiškega opata, ki Čušperčana še bolj razjezi, saj ne želi, da bi mu kdorkoli ukazoval, kaj naj stori. Bojan svojo pot nadaljuje do gradu Turjak, kjer skuša najti pravico pri grofu, ki mu je bil graščak gradu Čušperk podrejen.
Henrik je ves razburjen razgrajal po gradu in se znašal nad okornimi hlapci, ki jih je prav pošteno oštel, kasneje pa je svojo jezo utopil v pijači. Še pred kosilom je pridrvel v Rmanovo ječo in mu povedal, da ga misli še dolgo zadrževati, saj sta ga njegova sinova razžalila in mu grozila. Kmet Bernard graščaku ni ostal dolžen – navrgel mu je, da je kriv za ženino smrt.
Čušperčan se novici čudi in ječarja povpraša, od kod Rmanu te informacije. Ko izve, da je jetnika obiskoval hlapec Ožbolt, le-tega izžene iz službe.
Turjačan je v Henriku videl razumnega moža, zato kmetom ni mogel pomagati. Ob tem je Bojan dokončno sprevidel, da si mora kmet pravico izboriti sam. Ker je imel do doma še dober kos poti, je zavil v Kolenčevo gostilno, kjer se je seznanil s tujcem Ferdinandom Strupom, ki se je
27
graščaku želel maščevati za sramoto, v katero je pahnil njegovo družino. Na Vidmu so vsi pričakovali Bojana, ki ni imel dobrih novic, je pa priložnost izkoristil za to, da rojake poprosi, naj se skupaj z njim uprejo čušperškemu gospodu ter osvobodijo očeta in sestro.
Drugega jutra se tujec napoti iskat delo na Čušperk. Ko Ferdinand pride do gradu, ga vratar premeri od nog do glave ter graščaku sporoči, da se nekdo ponuja v službo. Henriku je bilo všeč, da se je že tako zgodaj oglasil novi hlapec, zato tujca, ki se izdaja za Hansa Bergerja, sprejme.
Upornim kmetom se pridruži bivši grajski hlapec Ožbolt, ki je grad zelo dobro poznal in jim je lahko marsikaj svetoval. Bojan je urno hodil od vasi do vasi, od kmeta do kmeta in jih nagovarjal k uporu. Skrival se je pred grajskimi biriči in hlapci, ki so po vaseh pobirali desetino.
Ljudje so brusili kose ter sekire, križem rok pa niso držali niti Marko, Vid in Ožbolt, zlasti Močilarjev sin, je brez strahu vnemal svoje vrstnike ter prijatelje za boj. Zbrali so se Videmci, Zdenci, Zagoričani, Podgoričani, Podpečani, Podgorci in drugi – sami pogumni možje, ki so hoteli graščaku pokazati svojo moč. Bojan je načrtoval, da bi se gradu polastili z zvijačo ali s Ferdinandovo pomočjo, rešili jetnika, graščaka pa ujeli, zvezali ter prisilili, da zapusti grad in odide drugam. Može spodbudi, naj tistega večera, ko bodo na videmskem hribu ugledali goreti kres, zgrabijo orožje in skupaj z njim napadejo Čušperk. Ferdinand se je hitro prikupil Henriku, saj se je odlikoval od svojih okornih tovarišev hlapcev. Na videz se mu je popolnoma predal in mu stregel, kakor je najbolje mogel, zato mu je graščak kmalu razkril svoje skrivne načrte.
Tujec je Rmana spodbudil, naj bo pogumen, Bojanu pa svetoval, naj se dobro skrije, ker graščak nanj še ni pozabil.
Henrika so krokarji, vpitje sove in pogovor hlapcev vznemirili in razjezili. Kričal je na hlapce ter jih zmerjal, v grajski ječi se je grdo sporekel z Rmanom, Alenčico pa je posvaril, da jo bo zaprl v ječo, če kaj kmalu ne ozdravi in vstane. Popoldne je skupaj s hlapcem odjezdil v dolino, kjer si je ogledal, kaj počnejo tlačani in kako desetinijo hlapci. Zdelo se mu je, kot da se je vse zarotilo proti njem – tlačani so mu predrzno gledali v obraz in se mu malomarno umikali. Ko se vrne v grad, se mu kmalu pridruži Ferdinand, ki pove, da bo s hlapcema pripeljal upornega Rmanovega sina Bojana. Ko je odhajal, je vratarju Mihi dal pijačo in mu velel, naj jo izpije, da ne bo žejen, potem pa mu naroči, naj ob vrnitvi hitro spusti verige, da ne bodo predolgo čakali pred vhodom. Neznanci planejo na grajska hlapca in ju odženejo, na videmskem hribu zagori
28
kres, ljudje se zberejo in Bojan jim ukaže, naj z gradom storijo, kar hočejo, medtem ko naj ljudi pustijo pri miru.
Pol ure kasneje so uporniki stali pred utrjenim gradom. Miho, ki je odprl vrata, so zvezali in ga potisnili v zastraženo luknjo, čuvajev rog, ki je naznanil Ferdinandovo vrnitev, pa je zbudil graščaka ter njegove hlapce. Henrik ni mogel verjeti, da je sovražnik že na dvorišču. Ko izve, da so grad zasedli nerodni kmetje, si nekoliko oddahne. Bojan želi rešiti ujetnika, medtem ko Strup graščaku pove, da se je prišel maščevat, ker je uničil srečo njegove družine. Čušperčan sprevidi, da se zaman upira, zato Ferdinanda rani v desnico in zbeži. Kmetje planejo za njim, on pa odvihra v svojo sobo ter zapahne vrata. Rešenega Rmana in njegovo hčer želijo spraviti na varno, a nihče ne najde graščaka. Bojan najde skriti izhod, pripravljen za beg, kjer naletijo na stokajočega valpta, ki jim pove, da je hotel skozi vrata zbežati sam, a ga je gospodar prehitel, z nekakšno gorjačo močno udaril po glavi ter ga v roko zabodel s kopjem. Kmetje so grad požgali. Ogenj je naznanjal, da je čušperške oblasti konec. Smrtno ranjenega valpta so odnesli v dolino. Pustili so ga pri nekem videmskem kmetu, kasneje pa ga je dal gospod župnik prenesti k sebi, kjer bi imel boljšo postrežbo. Pastirji so globoko pod grajskim obzidjem našli mrtvega in razbitega človeka, za katerega se je izkazalo, da je sam graščak.
Bojan se vrne v samostan, Rman pa se z najmlajšim sinom in hčerko odpravi k svaku na Visoko.
Župnik, ki mu je valpet tik pred smrtjo razkril nekaj pomembnih reči, je skoraj na tihem pokopal graščaka ter zmajeval z glavo. Turjačan je kmalu izvedel, da so tlačani napadli grad, zato je s hlapci prijahal na Čušperk in prizanesel ljudem. Henrikov sin Jurij je o očetovi smrti izvedel zelo pozno – kot vojak je služil po hrvaških mestih in se le malo menil za dom. Kmetom se ni uresničilo vse, kar so si nadejali. Desetino so morali dajati Turjaškemu gospodu, kakor poprej Čušperčanu, a vendarle je bilo tokrat drugače. Turjačan je bil pravičen mož, ki ni trpel nobenega nasilja in za dobrepoljsko dolino so se začeli boljši časi. Rman se je še pred iztekom enega meseca vrnil na svojo domačijo, kjer so se na predpust pripravljali na ženitovanje. Vid je dobil ljubljeno nevesto, s katero je srečno živel sredi otrok, katerih potomci še sedaj marljivo orjejo zemljo. Rman je svoje gospodarstvo kmalu dal iz rok, Bojan se je odločil za vojaški stan, medtem ko o Ferdinandu ni bilo ne duha ne sluha. Čušperški grad se na onem mestu ni nikdar več pozidal, pač pa se je pozneje zidal na bregu proti Račni. Rodbina Čušperčanov je s
29
Henrikovim sinom Jurijem, ki je bojda umrl kot bihaški kapitan, izumrla. O starem čušperškem gradu so se pozneje pravile in se pripovedujejo še dandanes različne pripovedke.
6.2.2 Zgodba povesti Uporniki
Jerom se skupaj s kmeti vrača domov in izve, da sta bila pri njem grajska. Proti večeru Sušec s kravjim zvoncem vabi ljudi k ropotanju za Jeromov god in Guza na njegovo čast nekajkrat ustreli s puško. Ropotanje prekineta grajska jezdeca, ki zahtevata, naj se ljudje umaknejo.
Oskrbnik Berto dekletom, ki so se vračale domov, zaukaže, naj napojijo njegovega konja. Na njegovo povelje se gane zgolj Jeromova hči, ki jo jezdec dvigne v zrak, se krohota in šele čez nekaj časa izpusti na tla. Ženske so jokale, medtem ko so se moški zaganjali in glasno pretili.
Pridružil se jim je Andrejko, ki graščaku že dve leti ne daje desetine in mu ne dela tlake. Kmetje mu očitajo, da se upira, oni pa trpijo. Kmete posvari, da eden ne more nič, medtem ko lahko skupaj opravijo veliko. Jerom sklene, da se bo grajskim maščeval in se pridružil uporu.
Vsa dolina je bila kakor v ognju in na dan je prišla novica o zboru upornikov. Andrejko vneto in navdušeno spregovori kmetom, a ne doseže tistega, kar si je želel. Spoznal je, da možem manjka poguma, ki sta jim ga vzela dolgoletno suženjstvo in hlapčevanje, bili so prestrašeni in preveč omahljivi. Pred seboj je videl narod, večne hlapce, ki so živeli z mislijo, da mora biti tako. Kočar Suhoklel je v zameno za denar Čušperčanu prenesel novico o upornikih.
Nekaj dni kasneje na grad pride berač Jurko, ki ga oskrbnik povpraša o upornikih, ta pa mu odgovori, da o njih ne ve ničesar. Pozno zvečer se vrne domov in s težkim srcem vaščanom sporoči, da v gradu že vedo za uporniško gibanje. Sapljanski uporniki sklenejo, da bodo poskusili na svojo stran pridobiti še nekaj drugih vasi. Marko izve, da ima Marinka ljubčka z gradu, Jerom pa hčeri svetuje, naj se izogiba upornikovega sina, ki lahko postane berač.
Čušperški gospod oddirja na Boštanj, kjer Blagaju pove, da so se kmetje začeli upirati. Grof ga potolaži, da so grajske ječe dovolj prostorne, da bi vanje natrpali več vasi. Drugi dan je Čušperčan odšel v Brinje, kjer so le malokrat imeli goste. Graščak starega Brinjskega posvari pred kmeti, ki so na nogah, ter odide. Andrejko se je zavedal, da lahko vse spodleti. Dvomil je o pozitivnem izidu upora, saj se je spomnil, da ima ob svoji strani ljudi, med katerimi je malo mož z odločno voljo. V njem sta se bojevali dolžnost očeta in zavest o zmožnosti pomagati zatiranemu narodu. Kmetje so bili vedno bolj predrzni in govorilo se je, da so na Turjaku že
30
pripravljene vislice za upornike, kar je poželo kar nekaj razburjenja in strahu. Čez nekaj mesecev so se ljudje ponovno razživeli – glavarju upornikov so sporočali pozdrave in se želeli zavezati z njim. Čeprav je bila vsa Dolenjska na nogah, je Andrejko dovolj dobro poznal ljudi, da je vedel, da danes prisegajo na upor in hočejo takoj udariti na grad, jutri pa nočejo vedeti, kaj so danes govorili. Guza je določil, da bo znamenje upornikov polhova kapa s petelinjim peresom in kmalu se je po dolini prikazalo vse polno ljudi s polhovkami ter peresi na glavi.
Uporniška vojska se je množila in skoraj sram je bilo tistega, ki ni imel polhovke.
Posavski kmet Reščak je Andrejku povedal zgodbo o dedu Mateju, ki je zaklel maščevanje nad graščakom, ki se je pozabaval z njegovo hčerko. Nekoč je med rokovnjači izbral najzvestejše prijatelje, s katerimi je napadel grad, a so ga, preden je prišel do sobe tistega, ki se mu je želel maščevati, obstrelili.
Marko je začel vedno pogosteje zahajati mimo Tončkine hiše in ljudje so bili prepričani, da bodo zmago nad gradom slavili s svatbo upornikovega sina ter hčere. Vso vas je napolnil jok Sušca, ki ga je med gobarjenjem pretepel oskrbnik, ki je bil prepričan, da fant upornikom prenaša pošto. Ljudski voditelj je spoznal, da se njihov čas bliža, kar se je še potrdilo z Jurkovo novico, da grajski že pobirajo desetino. Oskrbnik graščaku pove, da so bili na Vrbičju in okolici pogledi kmetov bolj sovražni kot sicer in vse je kazalo, kakor da dajejo zadnjič. Čušperčan ukaže, naj se čim prej lotijo gnezda upornikov. Vitko graščaku, ki mu svetuje, naj se razide z dekletom v dolini in se preseli na pristavo, pove, da se kmetje sklicujejo na listino, ki je izšla leta 1825 in jih oprošča vsake službe do gradov. Vid se v času shoda upornikov odpravi v vas, kjer Marinki obljubi, da kmalu odideta, ker tudi sam noče biti več Čušperčanov hlapec.
Čušperški so prišli na Sap pobirat desetino. Ljudje so z različnim orožjem vreli vkup in grajske odganjali od svoje hiše. Žene so može klicale domov in otroci so začeli jokati. Glavar upornikov pove, da Čušperčan ne bo več živel od njihovih žuljev. Kmalu se vname pretep, v katerem obleži Marko. Sosedje in domačini ranjenca odnesejo domov, kjer oskrbijo njegovo rano na glavi. Vsa vas se je pomirila, vendar je bilo marsikomu težko pri srcu. Jurko po deželi naznani, kako so naredili na Sapu in da tam naredijo prav tako. Kmetje so se zavedali, da grajski niso prišli zadnjič. Po vasi je priletel Jerom in povedal, da je njegova hči – izdajalka ušla.
Sapljanskim upornikom se pridruži Poberinov Janez, ki ga je bolelo, da živi v vasi, kjer se ljudje bojijo upreti in so še vedno pokorni graščaku. Turjaški organizira jesenski lov, na katerega je
31
povabljena kranjska plemenita gospoda od blizu in daleč. Čušperčan je veliko govoril, drugi pa so se smejali. Prijateljem je povedal, da se kmetje upirajo. Pobili so mu oskrbnika, pretepli hlapce in domov poslali prazne vozove, zato graščake pozove, naj se krvavo maščujejo za nastalo sramoto. Ko so se vračali proti Turjaku, je Vitko stopal s Suhoklelom, mu v roke stisnil denar in povedal, da pride po Marinko. Turjaški je lovce povabil v grad na dobro večerjo, hlapci in nosači pa so si na dvorišču zakurili ogenj. Suhoklel je gledal visoka razsvetljena okna ter si želel, da bi izvedel, kaj se godi za njimi. Začel se je prepir, v katerem se je berač zagovoril.
Pohvalil je upornike in se izdal, da je tudi sam eden izmed njih. Hlapci so padli po njem in fant, ki je z njim kuril ogenj, ga je rešil iz rok pijane tolpe. Suhoklel se je nezadovoljen odpravil domov ter vse, kar je videl in slišal, povedal upornikom.
Uporniki so bili dobro oboroženi in pripravljeni na vse, Jerom pa je sedel doma in mislil na hčer. Starec je ustavljal ljudi na cesti in jih spraševal, ali so videli njegovo hčer, celo Sušca je poslal na Čušperk, da bi poizvedel, ali je Marinka morda tam. Vas je mirno spala in na straži sta bila Guza in Poberinov Janez, ki ju je zmanjkalo, prebudilo pa ju je šele kričanje, da so v vasi biriči. Guza je skočil s svojega ležišča, si pomel oči, zgrabil puško, sunil Janeza, ki je ves prestrašen planil pokonci in odhitel proti vasi. Sredi vasi se je ustavila grajska posadka, na čelu katere je bil čušperški oskrbnik. Guza je s strelom v zrak drugim vasem dal znamenje, da je sovražnik tu. Ljudje so hiteli na kup, ko pa je pridirjal Jerom, zahteval svojo hčer in se približeval Vidu, ga je oskrbnik ustrelil. Starec se je v groznih bolečinah zvijal na tleh in s prosečim glasom ponavljal, naj mu vrnejo hčer, nato pa obležal. Ko je po vasi prikorakala oborožena četa upornikov, se je Berto ozrl po oknih, iz katerih so molele puškine cevi. Glavarje upornikov je povabil, naj skupaj z njimi odidejo na grad, kjer bi se pogovorili, a upornike so izkušnje naučile, da se je z gradu le malokdo vrnil domov. Vitko je med uporniki iskal mladega Marka, da bi se mu maščeval za tisto noč, ko ga je udaril in s srobotom zvezal na konja, a ga ni bilo. Razžaljeno ljudstvo je hotelo planiti na grajske, ki so se bili prisiljeni umakniti. Med množico sta rastla navdušenje in pogum. Štirje možje so prijeli Jeroma in ga nesli domov, takrat pa je od nekod priletela Marinka, ki je padla na očeta ter jokala. Ljudje so se čudili, kje se je tako hitro našla, ko so pa vendar toliko spraševali po njej. Kmalu je vsa okolica govorila o nekrvavi zmagi na Sapu in kmetje so se bili pripravljeni boriti do zadnjega. Proti večeru sta Andrejko in Pisik dobila poziv s sodišča, o katerem sta sklenila molčati.
32
Čušperčan je hodil po sobi in čakal, kdaj mu pred oči pripeljejo predrzne upornike. Ko je izvedel, da so bili uporni kmetje premočni za njegove biriče, se zopet opravi h graščakom in jih nagovori k maščevanju. Čez dva dni so pokopali Jeroma. Upornike je pretresla novica, da glavarji upornikov sedijo v ječi na Turjaku, česar niso pričakovali. Ljudje so začeli odlagati polhovke in čakali, kaj pride. Marinka sklene, da bo starega Gorina vzela za moža. Guza je hotel skupaj spraviti novo vojsko, a upornikov ni bilo več. Andrejko je sedel v ječi, težke verige so mu visele na rokah in nogah. Spomnil se je, kako so ljudje bežali v hiše po vseh vaseh, koder so jih gnali. Gledali so jih skozi okno in matere so nanje kazale s prstom, kot da ženejo največje hudodelce na svetu. Njegove misli so hitele v uporniško vas, kjer bivajo njegovi prijatelji in družina.
Bližal se je božič in znova je začelo šumeti po Dolenjskem. Bolj in bolj so ljudi vznemirile različne govorice o upornikih in v njih se je vzbudila misel, da jih rešijo. Če so kaj vredni, jih morajo pripeljati nazaj. Začelo se je ugibati, koga bi poslali na grad, da bi gospodo poprosil, naj izpusti voditelje. Pisikov Marko je medtem ozdravel ter si prizadeval, da bi rešil očeta, Andrejka in druge zaprte upornike, pri čemer mu je pomagal Janez. Povsod sta zbirala moči, a pravega navdušenja nista mogla več vzbuditi. Vsi so govorili, da manjka Andrejka. Takoj po božiču so se zopet pokazale polhovke s peresi. Fantje so zbirali mlade moči in nastala je nova uporniška vojska, polna mladostnega navdušenja. Pripravljali so se na dan, ko odidejo proti Čušperku, ponosni in oboroženi ter zahtevajo svoje ljudi.
Marinka Vitku vrne prstan, saj se ne more otresti krivde za očetovo smrt. Preden odide, fanta napade, on pa z eno roko zgrabi nož, z drugo pa dekle pahne stran od sebe ter zbeži iz sobe.
Čez nekaj trenutkov v hišo planejo oboroženi mladi uporniki, ki sprašujejo po grajskem, Jeromova hči pa Marka prosi, naj maščuje njo in očeta. Vid sklene pokazati svojo moč upornikom. V rokah jezno stiska samokres in razmišlja, kako bi si pridobil celotno čušperško posestvo. Zasliši glasove upornikov, ki so se pognali za njim, in jim uide.
Gorin se oženi z Marinko. Marko odide na Posavje, od koder bo pripeljal nekaj vojske, s katero bo napadel Čušperk. Čušperčan Vitka pohvali, ker se je spametoval, in mu dovoli oditi v Višnjo Goro. Vid se ne želi zadovoljiti s pristavo, zato si obljubi, da bo njegov Čušperk. Marko v Posavju poišče Reščakovo hišo in upornika, ki je nekdaj nosil na Sap poročila. Zvečer je bila vsa vas oživljena, od vseh strani so prihajali oboroženi možje, ki so se zbirali okrog koče in se
33
pripravljali na odhod. Reščakova hči je Marku na polhovko pripela šopek ter ga prosila, naj reši njenega očeta. Vid je po Posavju poizvedoval o svoji materi, četa upornikov pa je medtem hitela proti gradu, ki ga je napadla in zahtevala, da graščak izpusti upornike. Grad so hoteli uničiti in zažgati. Reščaka so pripeljali do hčere, ki se mu je vrgla okoli vratu in zajokala. Posavski uporniki so veselo stopali proti Šmarju, dokler se ni Markov konj kar naenkrat ob nekaj spotaknil. Bil je ubit človek, v katerem je Marko spoznal Vida, ki so ga najverjetneje ubili rokovnjači. Mrliča na Modrasovo pobudo odnesejo v kapelico, kjer so ga naslednjega dne pokopali. Reščak spozna, da pred njimi leži vnuk deda Mateja.
Ko so prišli na Sap, so jih uporniki sprejeli z velikim veseljem. V zrak so metali polhovke, kričali, vpili ter peli, a četa je bila utrujena, zato so odložili orožje in šli počivat. Kasneje so bili uporniki pripravljeni na odhod, vsa vas je bila na nogah, nekateri so prepevali, drugi so se delali vesele, ženske so jokale. Poberinov Janez in Marko sta stala spredaj, Guza je tekal sem in tja.
Poraščeni Andrejko, ki ga ljudje sprva niso prepoznali, pa zaustavi može in pove, da so prosti.
Reščak in Guza sta bila mnenja, naj vojska ostane skupaj, ker gradovi najbrž še ne vedo o ponočnem napadu na posavski grad. Uporniki so sklenili ljudi razpustiti domov in upor nadaljevati spomladi. Čušperški gospod je sedel na svojem stolu, pred njim pa je ležalo kratko pismo, ki ga je sel prinesel iz Posavja. V pismu je pisalo, da so uporniki napadli posavski grad in vzeli iz ječ vse kmete z uporniki vred. Razbili so vrata, okna in vse, kar se je dalo razbiti.
Pokopali so njegovega Vida, ki je sinoči poizvedoval o materi in njeni hiši. Nekateri pravijo, da so ga ubili rokovnjači, drugi, da je svojega vnuka umoril ded Matej sam, graščak pa verjame, da so ga umorili uporniki, zato je bil Čušperčan besen, da so jih izpustili.
Andrejko se je s težkim srcem spominjal tistih dni, ki jih je presedel na Turjaku, ločen od svojih domačih. Spominjal se je, kako je koval načrte za maščevanje, ko se mu posreči priti zopet med svoje ljudi. Uporniki so bili odločeni, da se ne bodo nikomur pokorili. Sumili so, da jih bodo najverjetneje dolžili Vitkove smrti, zato so bili pripravljeni na vsak napad. Nekateri Posavci so se vrnili domov, Reščak pa je ostal pri Andrejku in čakal, kaj se bo zgodilo. Prišla je pomlad in z njo tlaka. Ko so zaradi tlake zaprli nekaj kmetov, so stari uporniki mogočno stopili na noge.
Njihovo število se je pomnožilo, spravljala se je cela vojska, na grad so poslali pismo, naj izpuste upornike, nad njihovo predrznostjo pa se je Čušperčan kar zdrznil. Sklenil je, da jih bo odslej krotil drugače. Uporniki so ostali uporniki in oskrbnik je tožil, da je s tlako vsak dan
